ali obrnjeni na glavo. Razporejeni so lahko v krogu, zvezda- sto, križno ali eden ob drugem. Lahko so položeni v jamo, tlakovano z bronastimi pogačami ali kamni. Predmeti so lah- ko v keramični ali kovinski posodi, v lesenem zaboju ali zaviti v omot iz organske snovi. Tretji korak pri interpretaciji je povezava najdiščnih oko- liščin in strukture depoja. Uvodni članek zaključuje katalog, v katerem so zbrane po- samezne najdbe in depoji, ki so bili najdeni v "nenavadni" le- gi ali na "pomenljivem" kraju. Drugi del prinaša objave dozdaj neobjavljenih, delno ali nezadovoljivo objavljenih depojev. Carol Kacso objavlja de- poja iz Arpa§ela in Laschie, Ion Motzoi-Chicideanu in Georgeta Iuga depo iz Bogdan Vode, Nicolae Chidiojan in Tudor So- roceanu depo iz Galojpetreuja. Tudor Soroceanu in Eva Lako depo Dragu II, Tudor Soroceanu depo iz Girbauja, loan Al. Aldea in Horia Ciugudean depo Vin(u de Jos III. Nikolaus Boroffka in Sabin A. Luca objavljata kovinske najdbe iz šol- ske zbirke v Beliuju, Florin Medelet depo iz Fratelije, Ale- xandru Vulpe in Viorel Capitanu depo iz Giosenija, Constan- tin Iconomu depo s kalupi iz Bradice?tija. Ion Ionita in Octa- vian Liviu §ovan objavljata nekaj posameznih najdb iz Mol- davije in Sedmograškega, Ion Motzoi-Chicideanu in Dan Lichiardopol depo iz Straojtija in Viorica Enachiuc depo iz Driduja. Primož PAVLIN Claus Weber: Die Rasiermesser in Siidosteuropa. Prahisto- rische Bronzefunde 8/5, Franz Steiner Verlag, Stuttgart 19%. ISBN 3-515-06516-4. 285 strani, 68 tabel. V petem zvezku osmega oddelka serije PBF Claus Weber predstavlja bakrene in bronaste britve iz jugovzhode Evrope. Rokopis je bil končan leta 1985, v letih 1990-1993 gaje avtor dopolnil z novejšo literaturo. Zaradi tipoloških, horoloških in kronoloških razlik je gra- divo razdeljeno na dva dela. Oba dela se začneta z uvodnim poglavjem, v katerem avtor govori o tipologiji, zgodovini ra- ziskav, proizvodnji, izvoru, razprostranjenosti, funkciji in kro- nologiji britev. Vprvem delu so zajete dvo- in enorezne britve izjužne južne Evrope (Grčija in Albanija). Dvorezne britve so po obliki rezila, številu in legi lukenj za zakovice, obliki ročajne plošče oz. ročaja razdeljene na ti- pe (1-1V) z različicami (I a,b; II a-c; III a-i; IV a,b). Razli- čice III a in e-h so razdeljene še na dve (1, 2) podrazličici. Obravnava dvoreznih britev se zaključi z britvami, ki imajo nastavek za ročaj - različici Gourina in Platanos ter italski tip Pertosa. Oblika rezila, širina rezila, oblika hrbta rezila, prehod re- zila v ročaj in oblika ročaja so kriteriji po katerih so razdelje- ne enorezne britvena lipe (I-V) z različicami (I a-c; II a-c; III a,b; IV a,b; V a,b). V drugem delu so predstavljene britve iz srednje južne Evrope (Madžarska, Romunija, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Herce- govina, Jugoslavija, Bolgarija in Makedonija). Katalog se začne z enoreznimi bakrenimi britvami tipa Cu- cuteni. Sledijo dvorezne britve: britve tipa Onstmettingen, britve z globokim izrezom na rezilu, razdeljene na različice Vatin, Ciumesti in Cruceni, britev tipa Nynice, severnopont- ske britve tipa III. britve s predrtim rezilom tipa Radzovce, Jurka vas, GroBmugl z različicami Mixnitz, Mesič in GroBmugl, britve lipa Piliny, britev s polnim rezilom in s trnastim roča- jem, britve s polnim ročajem z obročkom, britve tipa Morzg z različicama Morzg in Drazovice in različne britve, ki od- stopajo od navedenih tipov. Enorezne britve so razdeljene na tipe Oblekovice, Hernn- baumgarten, Určice in Grapska. Britev z Gradine Korita zaen- krat nima primerjav. Sledi skupina italskih britev s tipi Tar- quinia, Zambana, Monterozzi, Grotta Gramiccia, Benacci, S. Francesco in Bisenzio. Tretji del knjige je povzetek. Primož PAVLIN La Necropoli Laziale di Osteria dell'Osa. A cura di Anna Maria Bietti Sestieri. Soprintendenza archeologica di Roma 1. Quasar, Roma 1992. ISBN 88-7140-060-7. 3 zvezki: 905 strani teksta s 176 slikami med tekstom, 623 tabel grobnih pridatkov in 52 preglednic s tipološko razvrščenimi grobni- mi pridatki, tlorisi in preseki. Nedvomno lahko obsežen korpus treh debelih zvezkov ka- taloške objave villanovskega in razvitoželeznodobnega gro- bišča iz Ose v Laciju že uvodoma označimo kot delo, ki vnaša nove, mnogo višje standarde tako pri terenskih postopkih pri- dobivanja relevantnih podatkov iz izkopavanj grobišč, kot tu- di pri njihovi obdelavi in nenazadnje pri zaključni publikaciji. A. M. Bietti Sestieri je urednica in glavna avtorica objave raziskav, ki so pod njenim vodstvom potekale med leti 1973 in 1986. V teh letih je bila zaposlena kot konzervator za ar- heologijo bronaste in železne dobe na Soprintendenzi za La- cij v Rimu, danes pa je na podobnem delovnem mestu na So- printendenzi za Abruzzo. Med arheologi, ki se ukvarjajo z ra- ziskavami bronastih predmetov pozne bronaste dobe, je zna- na predvsem po objavi kovinske proizvodnje na apeninskem polotoku med 13. in 11. st. pr. n. š. (Bietti Sestieri 1973), v domovini pa tudi kot ena prvih raziskovalk bronaste in žele- zne dobe, ki je v veliki meri povzela metodološki aparat in tiste pristope k arheološkim razlagam, ki jih je uvajala an- glosaška procesualna arheologija. Znana je npr. njena pole- mika s starosto italijanske protozgodovinske arheologije Re- natom Peronijem (Bietti Sestieri 1976-1977), v kateri je iz- postavila potrebo po bolj raznovrstnih pristopih tudi v - po njenem mnenju - metodološko preveč konservativni in oko- steneli italijanski poznoprazgodovinski arheologiji. Kakor- koli, dejstvo je, da avtorica v številnih delih bolj sintetične narave izvaja obširne teoretske uvode (v predstavljenem de- lu npr. na str. 43-47, kjer ji pomembno izhodišče za pristop k t. i. arheologiji smrti in študiju grobnih podatkov predstavljajo dela arheologov, kot so L. R. Binford, J. A. Tainter, J. M. O'Shea idr.; prim, tudi Bietti Sestieri 1996 in 1997, 371-375), iz katerih izhaja njen kredo v neke vrste multilinearni kom- pleksni evolucionizem, ki pa, če naj je dovoljeno pripomniti, ni daleč od teoretskih izhodišč in praktičnih sintetičnih iz- peljav njenega oponenta R. Peronija (prim. Peroni 1996). Vsekakor ostaja dejstvo, da so teoretska izhodišča za njeno monumentalno monografijo o grobišču iz Ose prispevala k izredni temeljitosti pri pridobivanju in analizi grobiščnih po- datkov, nenazadnje pa tudi k njihovi večji izpovedni vredno- sti. Uvodna poglavja monografije nas seznanjajo z zgodovino raziskav tako v mikroregiji castiglionskega bazena v osred- njem Laciju (z osrednjim najdiščem antičnim mestom Lati- nov Gabii), kot na samam najdišču Osteria dell'Osa. Dalje je predstavljeno terensko delo v posamičnih izkopavalnih sezo- nah ter pregled arheoloških najdb na najdišču iz kasnejših ob- dobij. Drugi, najobsežnejši sklop (str. 43-549) je posvečen analizi grobnih podatkov, tako grobnih struktur, prostorski razpo- reditvi grobnih skupin, kot zelo natančno razdelani analizi grob- nih pridatkov in njihovi klasifikaciji. Raziskave so izvajali številni arheologi in specialisti za fizično antropologijo, določanje ži- valskih kosti, metalurgijo in kemijo. Med arheologi se poleg avtorice najpogosteje pojavlja ime njene sodelavke na izko- pavanjih Anne De Santis. Obe sta napisali tudi tretje po- glavje - katalog grobov in najdb (str. 551-878), ki je organi- ziran po predhodno ugotovljenih skupinah grobov in je torej razvrščen kronološko in glede na socialne grupacije skupno- sti iz Ose. Ce povzamem, nas obsežni teksti temeljito seznanjajo z grobiščem, na katerem so po lokalni kronološki shemi poko- pavali v času 2., 3. in 4. lacijskega obdobja, se pravi v času prvih stoletij železne dobe, ki je po konvencionalni absolutni kronologiji vmeščen med 9. in 7. st. pr. n. š. (2. obdobje: 900- 770; 3. obdobje: 770-720; 4. obdobje: 720-580 pr. n. š.). V zadnjih letih tudi italijanska kronologija začetnih obdobij že- lezne dobe doživlja radikalne spremembe, ki so posledica no- vejših naravoslovnih (predvsem dendrokronoloških) absolutnih datacij. Tako lahko v zadnjem Peronijevem sintetičnem delu ugotovimo, daje ločnica med končno bronasto in začetno že- lezno dobo pomaknjena iz pribl. 900 celo na pribl. 1020 pr. n. š. (Peroni 1996, 409 ss, Fig. 91). Tako radikalno zvišanje za- četkov železne dobe ima seveda posledice tudi za gradivo in tekste, kijih tukaj predstavljam, saj je avtorica svoje demo- grafske in socialne zaključke gradila na identifikaciji tako re- koč posamičnih generacij v okviru skupnosti iz Ose. Grobišče je s 600 odkritimi grobovi eno večjih raziskanih v okviru lacijske skupine villanovskega kulturnega kroga. Že od začetkov je zanj značilno biritualno pokopavanje: žgani pokopi z grobnimi jamami tipa a pozzetto in skeletni grobovi z grob- nimi jamami tipa a fossa. Medtem ko sta oba tipa pokopa v 2. obdobju zastopana še približno enakomerno, pa tekom 3. in še posebej v 4. obdobju popolnoma prevladajo skeletni gro- bovi. Poleg njih se v zadnjem obdobju pojavlja tudi pokop v skupnih večprostornih grobnicah, kakršne sicer poznamo iz južnoetrurskega prostora. Žgani grobovi so praviloma tudi žarni, pri čemer je žara običajno položena na dno velikega dolija, ki zapolnjuje grobno jamo. Grobni pridatki so položeni tako v žaro, kot tudi v dolij ob žari, včasih (predvsem posodje) pa tudi neposredno v grobno jamo. Zanimivo je, da so ustaljena pravila glede natančnega položaja grobnih pridatkov mnogo bolj natančno formalizirana in raznovrstna pri žarnili grobo- vih, mnogo manj pa pri skeletnih. Med pridatki velja omeniti izredno atraktivne hišaste žare (urne a capanna), značilne prav za Lacij, kakor tudi značilne villanovske bikonične žare, sicer prisotne v zelo enoviti obliki od Bologne do Kampanje. Glav- ni označevalni element moških grobov so dvodelne fibule s spiralno ali ploščato nogo in zgodnje kačaste (t. i. sicilske) fibule, štirikotne in polmesečne britve, v izjemnih primerih pa tudi miniaturni modeli orožja (sulice, bodala, noži). Žen- ske grobove označujejo razni tipi enozankastih ločnih fibul, podobnih fibul z znižanim lokom, zgodnjih (kratkonožnih) čol- ničastih fibul invijčkov. Zanimivo je, da so v žarnili grobovih pridatki, kot so posodje, fibule in britve, pogosto izdelani v miniaturni obliki. Žarni grobovi so tudi edini, v katerih se po- javljajo številne glinene antropomorfne figurice v drži oran- tov. Antropološke analize kostnih ostankov so izredno razde- lane in natančne, tako glede spolne določitve še bolj pa glede starostnih skupin, zastopanih na grobišču. To drži predvsem zaradi dobre ohranjenosti kosti v prodnatih zasutjih grobov in tudi zaradi splošne prevlade inhumacije nad kremacijo. Na tem mestu je težko v kratkem podati izredno bogate infor- macije, ki izhajajo iz teh analiz, zato navajam le nekaj pou- darkov. Na grobišču so glede na običajne demografske slike poznoprazgodovinskili populacij razmeroma redki otroški gro- bovi, predvsem pa so skoraj odsotni neonati. Avtorica si to razlaga s pogostim pokopom otrok v okviru naselbin, značil- nim za Lacij 9., predvsem pa 8. st. pr. n. š. Tudi sicer so deleži umrlih odraslih in starih ljudi na grobišču večji od primerlji- vih populacij, kar bi vseeno lahko govorilo za neke vrste pros- periteto skupnosti iz Ose. Posebej zanimive so obsežne pri- merjave grobnih pridatkov in grobnih struktur z ugotovlje- nimi 8 starostnimi skupinami umrlih. Avtorica lahko natančno spremlja spremembe, ki se dogajajo glede socialne vloge (kot se predvidoma odraža v grobnih strukturah in pridatkih) po- samičnih starostnih in spolnih skupin, tako v okviru posamič- nih skupin grobov (predvidoma razširjenih družinskih skup- nosti), med njimi, kot tudi diahrono skozi celoten čas pokopa na grobišču. Ugotavlja npr. lahko vojaško in svečeniško vlo- go izključno pri odraslih, ne pa več pri starih moških. Za žen- sko populacijo je npr. značilno, da se grobovi z vijčki in gro- bovi z velikimi posodami z visoko nogo popolnoma izključu- jejo. Ker so grobovi s temi posodami značilni za odrasle in starejše ženske, grobovi z vijčki pa predvsem za juvenilne in le v manjši meri za odrasle ženske, avtorica poda naslednji zaključek: tkalsko dejavnost izvajajo mlajše ženske in tiste brez otrok, vloga matere pa se s to dejavnostjo izključuje, nasprotno pa je z veliko posodo nakazan njen osrednji gospodinjski po- ložaj v okviru ožje družine. S temi in številnimi podobnimi zaključki se lahko strinjamo ali pa tudi ne. Pozitivno dejstvo pa je, da je z vso obilico informacij, ki jih ponuja predstavlje- na objava, dejansko možno bolj kredibilno izvajati tovrstne zaključke. Posebej velja opozoriti na izjemno najdbo iz dvojnega groba 482-483. To je skeletni moški grob, ki mu je bil naknadno do- dan ženski žgani grob v doliju z žaro (življenjska družica?). Med pridatki v žarnem grobu je enoročajni vrč, na katerem so vdolbljene štiri črke zgodnje grške abecede. Glede na pri- datke groba ni mogoče datirati kasneje kot v mlajši del 2. la- cijskega obdobja, kar pomeni vsaj v prvo polovico 8. st. pr. n. š. (glede na novejše revizije absolutne lacijske kronologije pa morda v še starejši čas!). Gre torej za najstarejši abecedni zapis na apeninskem polotoku, verjetno pa tudi za najstarejši tovrstni zapis v Evropi nasploh. Verjetno je, da napis odraža zgodnje intenzivne kontakte lacijskega prostora z evbojsko- feničanskim emporijem Pithekoussai na otoku Ischia v nea- peljskem zalivu. Se bolj vznemirljive - če ne že heretične - so teze, ki ob odkritju napisa iz Ose predpostavljajo možnost prvega prenosa abecedne pisave iz feničanskega v grški svet prav v navedenem emporiju, kjer je zgodnje sobivanje obeh skup- nosti jasno izpričano, se pravi na jugu apeninskega polotoka, ne pa v egejskem prostoru (Barker, Rasmussen 1998, 96). Kot kritično pripombo k obravnavani monografiji je po- trebno omeniti izredno komplicirano organizacijo posamič- nih zvrsti podatkov (po poglavjih ločene antropološke anali- ze, natančne tipološke razvrstitve posamičnih zvrsti predme- tov, opisi grobov in katalog predmetov po grobnih celotah...), pri čemer je še posebej moteče, da je osnovni katalog grobov organiziran po naknadno, interpretativno ugotovljenih sku- pinah grobov, ne pa po številčnem vrstnem redu grobov. Za- radi tega se je za praktično uporabo treh debelih zvezkov nujno okoriščati z referenčnimi indeksi ob koncu prvega zvezka, kar močno otežuje preglednost študija grobišča. Je pa verjetno tudi res, da je prav zaradi obsežnih spremljevalnih študij gra- diva, če ne že samo zaradi osnovega korpusa 600 grobov, izredno težko pripraviti predstavitev, ki bi bila enostavna. Različne nivoje branja tako kompleksnega kataloga in do- danih spremljevalnih analitičnih študij lahko v končni fazi, že posvečeni v precej komplicirane navzkrižne reference med po- samičimi tipi podatkov, zaključimo tudi kot izjemno zanimi- vo zgodbo o majhni skupnosti, sestavljeni iz dveh rodov, ki je od 10./9. do konca 8. st. pr. n. š. poseljevala rob ugaslega ca- stiglionskega vulkana v albanskih gričih, t. j. v samem centru starega Lacija. Grobni podatki nam razkrivajo odnos med obema rodovoma, njuno rast oz. stagnacijo skozi posamična poko- Ijenja, specifične lastnosti očitno patrilinearne družinske ureditve, različen status in položaj posamičnih starostnih in spolnih skupin ter npr. znotraj njih izredno raznoliko obravnavo posamezni- kov, kol so prvorojeni vs. ostali otroci, matere vs. ostale že- ne, izpostavljeni posamezniki, kot so bojevniki, tisti z očitno svečeniškimi funkcijami, tisti, katerih pridatki kažejo večje afinitete do kampanjskih, sabinskih oz. etrurskih produkcij- skih centrov, itd. Pretežno opustitev grobišča koncem 8. st. pr. n. š. si avtorica razlaga s sinoikizmo vaških skupnosti in ustanovitvijo latinskega mesta Gabii, s procesom torej, ki je že pred tem značilen za južnoetrurska mesta, v tem času pa je razširjen v celotnem Laciju. V posamičnih bogatih grobovih poznega tretjega in četrtega lacijskega obdobja (vse do 6. st. pr. n. š.) pa so očitno pokopani tisti veljaki iz novoosnovane- ga mesta, ki so svoj prestižni status gradili tudi na starih ro- dovnih vezeh. Celotno obdobje pokopavanja na grobišču v Osi pa označuje izredno dinamičen čas sprememb v celotnem La- ciju, čas, ki nam je znan po legendah o ustanovitvi bližnjega Rima in o njegovih prvih kraljih, skratka čas geneze latinske- ga etnosa in rimskega kraljestva. Tudi iz tega vidika predstavlja delo A. M. Bietti Sestieri in njenih sodelavcev izredno vzne- mirljivo gradivo, ki bo pritegnilo pozornost tudi izven itali- janskega prostora. Kataloško objavo grobišča iz Ose spremlja tudi širše za- stavljena interpretativna študija iste avtorice (Bietti Sestieri 1992), v kateri poleg povzetka rezultatov iz Ose natančneje analizira različne vidike obsežnih sprememb ob prehodu iz pozne bronaste v železno dobo v Laciju in južni Etruriji. V čem je predstavljena publikacija lahko relevantna tudi za arheologe in arheološke raziskave na našem področju? Ob nedvomni zglednosti v smislu standardov raziskav in objave, se v gradivu skriva nemalo bolj ali manj očitnih vsebinskih poudarkov, ki jih velja izpostaviti in ponuditi v razmislek tudi tukajšnjim zainteresiranim bralcem. Nekropole južne Etrurije in Lacija ob prehodu iz pozne bronaste v železno dobo označuje izrazita sprememba načina pokopa od izključne kremacije pokojnikov protovillanovske- ga in zgodnjevillanovskega časa, preko mešanega rituala k tako rekoč izključni inhumaciji v 8., še bolj pa v 7. st. pr. n. š. Ta proces se odraža tudi v grobišču iz Ose, kjer so grobovi 2. lacijskega obdobja še mešani, od 8. st. naprej pa skoraj iz- ključno skeletni. Avtorica spremembo grobnega rituala raz- laga izključno kot posledico socialnih sprememb, ne pa kot pokazatelja kakršnihkoli migracijskih (in torej še manj etnič- nih) sprememb v dani populaciji. Po eni strani sicer gotovo drži, da avtorice kot zagovornice procesualnih pristopov k ar- heološkim razlagam ne moremo imeti za pristaša migracij- skih tez (ki se jim nova arheologija več ali manj dosledno izo- giba). Vendar je prav tako res, da zgodnje legende o ustano- vitvi Rima in odnosih tamkajšnjega prebivalstva z bližnjim in dalj nji m sosedstvom - legende, v katerih moramo videti tudi določen odsev zgodovinske realnosti - ne dajejo nikakršnih povodov za migracijsko razlago sprememb grobnega rituala. Spomnimo se sicer lahko npr. selitve mladih mož, Romulovih pajdašev, iz celotnega Lacija v novoustanovljeni Rim, ugra- bitve Sabink, tuje tarkvinske (t. j. etruščanske) dinastije kra- ljev v času poznega rimskega kraljestva, itd., vendar nam vse te zgodbe ne morejo razložiti vsesplošne uveljavitve skelet- nega načina pokopa a fossa, ki ima svoj center v južnih Kam- panji in Kalabriji. Dejstvo je, da ta sprememba ne temelji v kakršnemkoli zgodovinsko ugotovljenem premiku večjih skupin ljudi iz juga v Lacij (in Etrurijo), kakor je tudi dejstvo, da nam grobni podatki sami na sebi nikakor ne morejo osvetliti jasnih etničnih razlik med indoevropskimi Latini in njihovi- mi severnimi sosedi, neindoevropskimi Etruščani. Obravna- vani predel srednje Italije je tako zaradi zgodnjih zgodovin- skih virov kot zaradi dobre arheološke raziskanosti vzorčni primer regije, ob kateri jasno pride do izraza, kako komplek- sna so lahko razmerja med arheološkimi viri in etnično dolo- čitvijo arheološko ugotovljenih kulturnih skupin. Sodobne ar- heološke raziskave železnodobnih skupin s slovenskega ozemlja se sicer izogibajo tej temi - sicer zelo popularni v jugoslovan- ski arheologiji 60-tih in 7()-tih let - morda pa bi bilo koristno ocenjevati podobne spremembe, kot se dogajajo npr. na šte- vilnih starejšeželeznodobnih grobiščih dolenjske skupine ali na notranjskem grobišču pod Križno goro, upoštevajoč tudi raziskave železnodobnega Lacija in južne Etrurije. Kljub dokajšnji oddaljenosti lacijskega prostora od nam bližnjih regij, morda v zaključku velja opozoriti na nekaj (si- cer redkih) presenetljivih elementov v materialnem inventarju, ki nakazujejo sorodnost form: Horizontalni dvojni ročaj, kakršen se pojavlja na skledi na nogi v grobu 601 (349, Tav. 32/106, Fig. 3c.72/13) iz lacij- skega četrtega obdobja (konec 8. in 7. st. pr. n. š.), ima zelo dobre primerjave v Kostelu na Kočevskem in številnih pri- merih iz severne Dalmacije (Velušček 1996, 64, SI. 4). Oblika sklede na nogi je identična tistim iz picenskega prostora (Lollini 1976, T. V/6) in sicer iz tamkajšnje tretje stopnje, torej iz 7. st. pr. n. š. Zičnate pašne spone iz Ose so pogoste v Laciju in južni Etruriji v 8. in 7. st. pr. n. š. (416 s, Tav. 44/86). Osamljene primere tovrstnih pašnih spon na slovenskem prostoru v Skoc- janu, Smihelu in morda v Ljubljani (Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. V/T. 52; Guštin 1979, T. 50/6; Puš 1971, 34, T. 19/5) si očitno lahko razložimo prav s povezavami s srednjo Italijo preko Pičena (Beinhauer 1985, T. 50/620, 66/783, 76/893). Vse- kakor je zanimivo, da se te spone v Novilari pojavljajo izključno v bogatih moških grobovih z ukrivljenimi enoreznimi meči. Nadalje je zanimivo, da je "ženski" del spone v grobu 16 iz Novilare, fondo Servici, presenetljivo podoben tistim pred- metom iz slovenskega (Kranj, Mengeš, Škocjan - Mušja ja- ma) in širšega vzhodnoalpskega prostora, ki so jih raziskovalci doslej običajno interpretirali kot kavlje (o tem nazadnje Horvat 1983, 157). Na podlagi navedenih grobov je možna tudi dru- gačna razlaga: gre lahko za žične pašne spone, ki so morda ožje povezane z nošo mečev, kot bi to lahko nakazovala bo- gata grobova iz hallstattskega grobišča (Kromer 1959, 25, 77s, T. 38/6, 40/16). Oba navedena elementa materialne kulture, ki se v Osi sicer pojavljata sporadično, dodatno potrjujeta intenzivne kon- takte na južno-severni transverzali preko Jadranskega mor- ja, pri kateri so bili doslej kot najbolj izraziti izpostavljanj enorezni ukrivljeni meči - mahaire in apulska keramika 8. in 7. st. pr. n. š. (o tem nazadnje Mihovilič 1995, 294s, Abb. 14). Ti pred- meti povezujejo predvsem picenski prostor z Istro, Belo kra- jino in Dolenjsko, navedeni ročaji in žičnate pašne spone pa nakazujejo kontakte tudi proti jugu v prostor Lacija in južne Etrurije ter jih na našem prostoru razširjajo na Notranjsko in celotni zahodnoslovenski prostor (prim, tudi Teržan 1995, 97, Abb. 20). V ta kontekst se lepo vmeščajo presenetljivo šte- vilne novejše najdbe italskih uhatih sekir na notranjskih in osred- njeslovenskih najdiščih iz 11.-8. st. pr. n.š. (Trampuž Orel, Heath 1998, Fig. 2; Turk 1997, Abb. 2; tudi Borgna, Turk, v tisku), ki jih bo nedvomno potrebno upoštevati pri bodočih študijah ge- neze in izmenjalnih tokov železnodobnih skupin pri nas. BARKER, G. in T. RASMUSSEN 1998, The Etruscans. - Oxford. BEINHAUER, K. W. 1985, Untersuchungen zu den eisenzeit- lichen Bestattungsplatzen von Novilara. - Frankfurt am Main. BIETTI SESTIERI, A. M. 1973, The metal Industry of con- tinental Italy, 13th - 11th c. BC, and its Aegean Connec- tions. - I'roc. Pre hi st. Soc. 39, 383-424. BIETTI SESTIERI, A. M. 1976-1977, Contributo alio stu- dio delle forme di scambio della tarda eta del bronzo nell'Ita- lia continentale. - Dial. Arch. 9-10, 201-241. BIETTI SESTIERI, A. M. 1992, The Iron Age community of Osteria dell'Osa (A study of socio-political development in central Tyrrhenian Italy). - Cambridge. BIETTI SESTIERI, A. M. 1996, Protostoria. Teoria e pratica. - Roma. BIETTI SESTIERI, A. M. 1997, Italy in Europe in the Early Iron Age. - Proc. Prehist. Soc. 63, 371-402. BORGNA, E. in P. TURK, v tisku, Metal Exchange and Cir- culation of Bronze Items between Central Italy and Ca- put Adriae (XI-VIII cent. BC): Implications in the Orga- nisation of the Communities. - V: Acts of the XIII. UISPP Congress, Forlf. GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K začetkom železne dobe na severnem Jadranu. - Kat. in monogr. 17. HORVAT J. 1983. Prazgodovinske naselbinske najdbe pri farni cerkvi v Kranju. - Arh. vest. 34, 140-218. KROMER, K. 1959, Das Graberfeld von Hallstatt. - Firenze. LOLLINI, D. G. 1976, Sintesi della civilta pičena. - V: Ja- dranska obala u protohistoriji, 117-153, Zagreb. MIHOVILIČ, K. 1995, Reichtum durch Handel in der Hall- stattzeit Istriens. - V: Handel, Tausch und Verkehrim bronze- undfriiheisenzeitlichen Siidosteuropa, Sudosteuropa Schriften 17, Prahistorische Archaologie in Sudosteuropa 11, 283- 329. PERONI, R. 1996, L'Italia alle soglie della storia. - Roma, Bari. PUS, I. 1971, Zarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. - Razprave SAZU 7/1. RUARO LOSERI, L„ G. STEFFE DE PIERO in S. VITRI 1977, La necropoli di Brežec. - Monogr. di Preist. 1. TERŽAN. B. 1995, Handel und soziale Oberschichten im friihei- senzeitlichen Sudosteuropa. - V: Handel, Tausch und Ver- kehrim bronze- und friiheisenzeitlichen Sudosteuropa, Siidost- europa Schriften 17, Prahistorische Archaologie in Siido- steuropa 11, 81-159. TRAMPUŽ OREL, N. in D. J. HEATH 1998, Analysis of Heavily Leaded Shaft-Hole Axes. - V: Menscli und Um- welt in der Bronzezeit Europas, 237-248, Kiel. TURK, P. 1997, Das Depot eines BronzegieBers aus Slowe- nien - Opfer oder Materiallager? - V: Gaben an die Cotter. Schiitze der Bronzezeit Europas, 49-52, Berlin. VELUŠČEK, A. 1996, Kostel, prazgodovinska nasebina. -Arh. vest. 47, 55-134. Peter TURK Chiara Tarditi: Vasi di Bronzo in area Apula. Produzioni greche ed italiche di eta arcaica e classica. Universita di Lecce, Dipartimento di Beni Culturali, Settore Storico-archeologico. Collana del Dipartimento 8. Congedo Editore, Galatina 1996. 233 pagg. II rinnovato interesse nei confronti della Magna Grecia come fenomeno artistico e culturale, culminato nella spettaeolare mostra I Greci in Occidente (Venezia 1996), e il moltiplicarsi dei contributi dedicati ai rapporti tra grecita coloniale e mondo indigeno - sollecitati da nuovi e import- ant ritrovamenti, come le ricchissime tombe di Braida (Serra di Vaglio, Basilicata) - impongono all'attenzione degli studiosi il recente libro di Chiara Tarditi sul vasellame in bronzo della Peucezia e della Messapia, le regioni de\VApulia piii aperte ai contatti dirctti con I'opposta sponda adriatica e con la Grecia. E' nota I'importanza dei vasi di bronzo, nella loro qualita di suppellettile di pregio, come testimonianza di relazioni, reciprocity e scambi di natura non solo commerciale, ma anche politica./lga/ma per eccellenza nei santuari della madrepatria, i recipienti di bronzo acquistano il valore di simboli di prestigio presso le aristocrazie indigene dell'antica Italia che esaltano il proprio stato sociale adottando, graeco more, il servizio metallieo da simposio. In questo quadro il volume in esame, che raccoglie 270 recipienti di sicura provenienza con l'intento di dclinearne le caratteristiehe formali e stilistiche e di affrontare il problema dei centri produttori, si connota come opera di notevole interesse, punto di partenza per ulteriori ricerche ed approfondimenti. Nonostante i recipienti provengano tutti da contesti funerari, l'Autrice delega infatti ad altra sede ogni considerazione relativa alia funzione degli oggetti e all'ideologia funeraria dei committenti, limitandosi ad un'analisi di tipo strettamente tipologico. A questa classificazione e dedicata tutta la prima sezione del volume che si articola nel catalogo dei recipienti (pp. 15-119), suddivisi per forme principali e, all'interno di queste, per tipi, varianti tipologiche e varianti decorative, e nell'analisi tipologica degli stessi (pp. 122-185). Questa seconda parte, piu discorsiva della prima, volta a raccogliere semplicemente le schede e le illustrazioni dei materiali, approfondisce le problematiche relative ai recipienti riprendendo la classificazione proposta nel catalogo e la relativa numerazione, con l'aggiunta di nuove illustrazioni di particolari decorativi e di confronti. A mio parere, per una migliore fruibilita del testo sarebbe stato meglio unire schede e commento all'interno delle singole forme, tanto piu che queste vengono presentate, secondo un criterio molto 'scolastico', per ordine alfabetico e non per funzione, rendendo piu dispersiva la consultazione. Volendo seguire l'evoluzione morfologica e cronologica di una forma, occorre cosi saltare continuamente dalla discussione al catalogo, vale a dire dalla seconda alia prima parte di questa sezione. II vero limite di questo lavoro, cosi importante nel campo degli studi sul vasellame in bronzo preromano, e dato tuttavia dalla mancanza dei disegni, che penalizza notevolmente la consultazione, come ho gia avuto modo di lamentare in altra sede (cfr. M. Castoldi, Recipienti di bronzo greci, magnogreci ed etrusco-italici nelle Civiche Raccolte Archeologiche di Mi- lano. Not. dal Chiost. del Monast. Maggi. Suppl. 15, Milano 1995). Se e vero che l'Autrice ha potuto "procedere ad un esame visivo diretto" dei recipienti, avrebbe potuto anche eseguirne i disegni, nonostante le difficolta di restituzione grafica legate a questo tipo di reperti, se in cattivo stato di conservazione. I pochi disegni presenti (ad es. pp. 20, 21, 22, 52, 55) servono a poco, dal momento che sono privi di sezione; del tutto inutili gli schizzi (cfr. pp. 39, 65, 79, 86, 90); buona l'idea di proporre tavole di motivi decorativi (cfr. fig. 3 a p. 104), ma del tutto inadeguate le, pur numerose, fotografie - raramente di qualita eccellente - che secondo l'Autrice "permettono comunque una lettura soddisfacente non solo della forma, ma anche dei minimi dettagli decorativi", ma non possono assolutamente sostituirsi, per i metalli, alia grafica. Uno studio rigorosamente tipologico avrebbe dovuto tenerne conto, cosi come sarebbe stata auspicabile una maggiore uniformita nell'indicazione delle misure, spesso carenti. Con questi limiti, il volume apporta comunque nuovi dati alle nostre conoscenze sull'artigianato in bronzo greco c magnogreco. La terza sezione (pp. 187-206) e infatti dedicata alle aree di produzione, problema insidioso per tutti gli 'addetti ai lavori', costretti quasi sempre ad operare su basi quanti- tative e stilistiche. Nel caso delle patere con manico a forma di kouros, ad esempio, suddivise in piu gruppi ricondotti ad officine greche e magnogreche su basi esclusivamente stilistiche (Forma XIII, tipo B3, pp. 172-179) non si tien conto dello studio di Marjan Galestin (Bull. Ant. Besch. 56, 1981, pp. 93-96) che attribuisce a falsari del secolo scorso molti esemplari noti. II censimento operato sul vasellame di bronzo di Peucezia e Messapia consente nondimeno di mettere a punto per la prima volta il quadro delle presenze e delle produzioni. Emer- gono i contatti con l'ambiente peloponnesiaco (24 reci- pienti attribuiti genericamente a produzioni greche) e con Corinto, che sappiamo interessata alia via adriatica dalla fondazione di Corcira (13 attribuzioni), seguita da Atene. Meno testimoniate le produzioni di Argo (solo due pezzi secondo l'Autrice) e della Laconia (Vhydria di Rudiae, Cat. n. 109).