Bistriška
Zakaj mora čebelica umreti, kadar piči?
Zlati solnčni vranci so privriskali izza Možjance, po-lili s solnčnimi prameni tiha polja v dolini, vzdra-mili temne gozdove, se okopali v bistri Kokri in leteli dalje in dalje do okenca in potrkali: Hi-hi-hi! Majdka pa še spi! —
Takrat je odprla Majdka svoje očke, in zlati soln-ček je skočil vanje, da so zažareli kakor dve drobni lučki.
»Glej, Majdka, solnček te kliče in vabi. Vstani!« —
Kot blisk je bila punčka oblečena in je vprašala očeta. »Greva na vrt k ptičkom?«
»Ja, greva!«
Majdka ima namreč na vrtu ptičke. Niso to drobne lastovičke ne zvedave siničke ne sitni vrabički. Majd-kini ptički imajo svojo lepo pobarvano hišico. To lii-šico jim je napravil Majdkin očka in postavil Majdko, svo.jo punčko, za pastiričko pri njih. Ti tički so če-belice.
Ali poznaš čebelico, ti Micika in Francelj, ti Katrca in Rokec? — Seveda ,jo poznaš! Morda ti je že kdaj sedla na poredni nosek in ajsa, ajsa, jej, jej — zapičila nekaj vanj, da je bolelo.
Tudi Majdka čebelico dobro pozna. Nekoč jo je ena pičila na debela, mehka lička, drugič na žarnetno rokico, da je bila hitro vsa zatekla. tretja ji je pa dala poljubček na čelo. Vsi so se takrat smejali, a Majdka je jokala. Seveda, kako ne bi, ko je pa ubožico bolelo?
O, Majdka te ptičke dobro pozna. Ve, da znajo biti hude; a dobro ve, da znajo biti tudi dobre, boljše od cukrčka, ki ga prodaja mož v trgovini. Saj dajo te ptičke-čebelice tisto sladko strd, ki jo mama namaže Majdki na kruhek, da se ji posladka želodček.
Majdka se prime očeta za roko, pa gresta na vrt.
Vrt stoji za vasjo. Prekrasen je z njega pogled na planine. Storžič stoji kakor mogočen kralj, v solnčnih
dneh blesteč in ponosen, na njegovi desni kamenita Križka gora, na njegovi levi zarastli Vaneš-vrh, ostro zasekani Mali Grintovec, široka Zaplata, ljubi griček svetega Jakoba, bogata Potoška gora, in tam v kotu Krvavec. Srednja stena iskri v zlatu, na vrhu se ljubko smehlja v žametni halji melike trave bela koča. Vrt je v takih dneh kakor živa lepota, ki se koplje v solnč-nem zlatu in igra s srebrom dnevne luči. Na njem ima Majdka ptičke — čebelice. Nič se jiL. ne boji. Smuče se okoli čebelnjaka, kuka skozi panjeva žrela, brska po pesku in poje.
Majdkin očka pregleduje čebelice. Ona pa že spet skače pred panjovi, krili z ročicami in miga z jezič-kom. Samo živo srebro je v njej. Naenkrat zajoka in steče k očetu. »Boli, boli, boli!« —
»Kaj pa je?«
»Boli — ptiček.«
»Pokaži!«
»Ne, ne — boli, boli!« —
»Glej ga ptička, sitno čebelicp, ravno tvoj mesnati nosek si je izbrala. Globoko je zapičila žgoče želo vanj. Oj Majdka, saj ni nič hudega! Malo zemljice bom položil na tvoj nosek, pa ne bo več bolelo.« Tako tolaži in zdravi oče svojo punčko. Naposled je le po-tolažena, ko sedita na klopci tik čebelnjaka. »Veš, Majdka, zdaj bo pa ptiček, ki te je pičil, umrl!«
Oči Majdkine debelo pogledajo, usta se široko odpro.
»Zakaj?« —
»Poslušaj!« —
»Ko je Bog ustvaril živalce, je bila med njimi tudi čebelica. Ker je bila majhna — ubožica — jo je hotel Bog zavarovati in ji je dal strupeno želo in rekel: »Kogar boš pičila, bo moral umreti. Lepo jo je potem pogladil po mehkem telescu, pihnil na roko, in če-belica je vesela odbrenčala v široki mladi svet. Dobila je še mnogo sestric. In kadar se jim je kdo zameril ali da jim je solnce preveč grelo telesca, so jezno pikale Ijiidi in živali, in vsak človek je moral umreti.
Čebelice so pa le naprej pikale Ijudi, in ti so mrli in mrli in bilo jih je vedno manj. V nebesih pa so jo-
kali angelci, ker so imeli preveč dela. In dobri Bog je poklical čebelico k sebi in ji rekel: Prehudo delate čebelice na zemlji! Zato vas bom kaznoval. Obdržite svoja žela in branite se z njimi pred sovražniki. A ka-dar bo katera pičila, bo morala umretL
Sklonila je drobna čebelica glavico pred Bogom, razpela krilca in odbrenčala pod božje solnce k svojim sestricam, da jim pove o božji jezi.
V tihi žalosti so sklonile čebelice glavice, sedle na jablan in žalovale... Od tistega dne pa inora vsaka čebelica umreti, kadar piči.«
Majdka je žalostna uprla svoje očke v očeta, in nič več je ni bolel nosek. Čebelice so se ji silno smilile. Pred pisani čebelnjak je stopiJa in kakor da hoče objeti brenčeče ptičke — svoje čebelice — je razklenila ročice.                                                                          '