Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Mi trije smo potem vstali in se poslovili, ker taka vzgoja se nam je gnjusila. čez leto prišel je deček k svoji teti, da bi tamkaj hodil v latinsko šolo. Mati njegova pa mu je dala s saboj mnogo zavitkov z markami in njenim naslovom, da bi ji prav velikokrat poročal, kako se mu godi pri teti. čez nekoliko tednov so sorodniki uže dečka izpodili iz hiše, kjer je imel brezplačno hrano, stanovanje in postrežbo. Njegov stric in teta sta zaradi njega užila v tem kratkera času mnogo žalosti in jeze. Na noben način bi ga ne vzela zopet nazaj, tudi če bi se materi njegovi za vselej zamerila. Deček pisaril je skoraj vsak dan domov, da mora stradati in da hrana ni užitna, če prav je imel prav dobro jed in vsega v obilosti. Ker so bili ti sorodniki brez otrok, vzeli so k sebi potem nekega uuuka, kateri je bil prav srečen pri njih, zato ker je bil dobro vzgojen. Naša zaalepljena in nespametna žena spravila je potem svojega sina v neko drugo hišo, kjer je moral oče zanj precej plačevati; mati mu je pa pošiljala na skrivnem denar za sladkarije. Nečemo dalje zasledovati tega slučaja, gotovo pa lehko trdimo, da konec tega dečka ne bode dober. Ce postane otrok sladkosneden, ga je prav težko odvaditi te napake. Najložje ga pa vender odvadimo, če mu zapiramo vse sladkarije, kakor pred tatom in mu ne dajemo nič nepotrebnega denarja. Ta sladkosnednost ga osramoti in polagoma tudi prepriča, da lehko vsejedno prav zadovoljno živi, čeprav svojih strasti ne nasiti. Če dobi sladkosnedenec slučajno od svojih sorodnikov ali kje drugod sladkarije, mu jih moramo vzeti in mu jih le tu pa tam prav po malem dajati; čutiti mora namreč, da ne sme samostojno ravnati, kakor bi želel, ampak da ga moramo čuvati, kakor prav majhnega otroka. Napačno bi pa bilo, ako bi sladkosnedenca za kazen prikrajševali v druzih jedilih, ker vsled tega bi se mu poželjivost po okusnejših jedeh še povekšala. Ravnati moramo ž njim prav tako, kakor z bolnikom. Z zadostno in dobro hrano se sladkosnednost polagoma pomiri, posebno če jo uživa otrok vedno ob določenera času. Lačen otrok ne zahteva sladkarij, ampak hrepeni vedno po tetni hrani. Taka uinetna in prisiljena zdržljivost pa sladkosnedenca vender še ne popravi popolnoma; zato mu moramo polagoma tudi vedno več zaupati; dobrih jedil in sladkarij mu ne smemo dalje zapirati; pokazati n,u pa moramo, da strogo pazimo nanj in ako bi se zopet pregrešil, naj dobi prav občutljivo kazen. Pred vsem pa mu niorajo stariši in vsi dragi v h:ši biti v najlepši vzgled zdržljivosti in zmernosti. V mnogih družinah imajo navado, da stariši otrokom dajejo den;ir. Ako stariši otrokom dajejo denar in jih zraven uče, da so otroci varični in da denar cenijo, je pa še koristno. Drugače pa je, če dobi otrok pri vsaki priliki denar od starišev in ga sme zapraviti, kakor hoče, ne da bi ga vprašali, kako ga je porabil; v takih slučajih je denar glavni vir navade do poželjivosti. V nekatenh hišah dajo svojim otrokom denar ob gotovih prilikah, n. pr. ob materinem in očetovem godu i. t. d., potem pa ne vprašajo, kara so denar djali. S tem otroka kar naravnost zapcljujejo k poželjivosti. Zopet v drugih družinab dobivajo otroci denar, če so bili pridni donia ali v šoli i. t. d. To tudi ni prav. Otrok, če je priden, nikomur drugemu ne koristi, kakor sam sebi. Za lepo obnašanje tudi ne sme otrok dobivati plačila v denarji, saj to je njegova dolžnost. Koristno in vsega priporočila vredno je pa, če dobe otroci denar za dela, koja izvrše doml Stariši nam bodo znabiti oporekali, češ, saj otroci morajo starišeiu tudi brezplačno pomagati. Postavimo se tu prav na praktično stališče! Denar naorajo naši otroci v roke dobiti, da se uče spoznati njegovo vrednost i n da ga znajo potem tudi paiuetno rabiti, to je zelo potrebuo, če hočerno, da ga bodo znali ceniti, kar premnogi odrasli ne razuinejo. Navedli smo tri načine, kako otroci dobivajo denar in sicer: 1. Za sladkarije; 2. za pridnost in lepo obnašanje in 3. za dovišena rnajhna dela. Iz pedagogičnih razlogov je zadnji način najbolji, in je tudi prav dobro vzgojevalno sredstvo. Saj v življenji dobivamo tudi plačilo za delo, če smo je dobro izvršili; vsaj tako bi moralo biti. Deček čuti se ponosnega, če vidi, da je uže koristen človeštvu in si zna služiti denar. Vzeminio n. pr. slučaj, da mora deček kaj oskrbovati v očetovej sobi; če redno svoj posel opravlja, navadi se na red in vrhu tega dobi še plačilo za to; če ga pa zaneniarja, mu moramo pa prikrajšati ali pa popolnoma odtegniti plačilo. Nasprotno naj pa dobi vrhu svojega navadnega pLčila še kako plačilo. Ziradi tega pa ne sme nikdar svojih drugih dolžnosti zanem ujatL Patnetno in prav je tudi, če ukažemo otroku, da svoje čevlje snaži in mu damo zato malo plačilo. Seveda mnogi stariši nam bodo tu oporekali, češ: Bnioj otrok naj bi si saiu čevlje snažil, čemu imamo pa posle?" Ali pa: nkaj iina neki snaženje čevelj z vzgojo opraviti?" Takim staiišem odgovarjamo, da v vzgoji otrok ni nič malovažnega in v zadevah, koje se nam zde prav malo vredne, tiče važni vzgojevalni vzroki. Deček spozna s tem, če si mora sam svoje čevlje snažiti, skakim trudom si morajo nekateri ljudje vsakdanji krub služiti, zraven se pa nauči uboge ljudi bolj spoštovati in privadi se tudi teh par krajcarjev, koje zasluži, bolj ceniti, zato ker si jih ni prav lehko, znabiti še celo v potu svojega obraza zaslužil. Tak deček ne bode potem sluginje brez potrebe nadlegoval in po cesti tudi ne bode navlašč hodil po lužah in blatu, kakor drugi dečki, kojim sluginja čevlje snaži. (Dalje prih.) 19*