MARIBOR MAREC 1967 RESOLUCIJA PROTI UKINITVI NEKATERIH MARIBORSKIH VIŠJIH ŠOL ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV UGOTAVLJA: da so mariborski visokošolski zavodi stvarnost, da obstajajo in predstavljajo precejšnje investicije naše družbe v njen nadaljnji razvoj; da so ob ustanovitvi morale obstajati stvarne analize za njihovo izgradnjo in stvarne potrebe po njih; da sedanji položaj najbolj jasno kaže trenutno krizo našega gospodarstva in poudarja našo nemoč pri realnem planiranju našega razvoja; da je še preveč sil, ki s kampanjskim načinom dela predstavljajo eno naj večjih zavor pri izvajanju naše družbeno gospodarske reforme; da je sedanji materialni položaj naših študentov nerešen ter da mariborski visokošolski zavodi predstavljajo del rešitve tega problema-; da je sedanji sistem šolstva takšen, da pospešuje materialno in in ne kvalitetno selekcijo IN ZAHTEVA: da proučujejo potrebe in razvojne možnosti največ strokovnjaki, ki naj bodo čimbolj oddeljeni od lokalističnih in regionalnih teženj; da se prej reši materialni položaj študentov in šele potem se naj pris-topi k reševanju upravičenosti obstoja kateregakoli višjega ali visokošolskega zavoda; da se čimprej pristopi h kvalitativnemu dvigu našega izobraževanja; da se vsi tisti, ki so na katerikoli način pripomogli k ustanovitvi kakšne višje afi visokošolske institucije ali k njeni ukinitvi, pokličejo na javno odgovornost in naj tam razodenejo in argumentirajo svoje ukrepe. ŠTEVILKA 7 V Smučarske razglednice V sredini marca je odbor ZS MVZ priredil smučarsko tekmovanje mariborskih študentov za pokal Pohorja. Udeležilo se ga je 15 tekmovalcev, bilo bi jih pa še več, samo da ni nihče verjeli da tekmovanje sploh bo. Namreč snega skoraj ni bilo v tem času ob Bellevuju, bil je še samo tam, kjer je bila proga oziroma obratno. Rezultati — moški: 1. Brumen, 2. Vračko, 3. Rataj; ženske: 1. Vatovčeva. IZJAVA Vsa »elita« zbrana na startu .. Trema? Kje pa! Tri smo, ena diploma bo ^agotovo moja! Dobro sem namazal, prvo mesto mi ne uide! katedra : MARIBORSKIH STUDgNTOV IZDAJA ZVKZA S'i'UU(.N fOV JUGOSLAVIJE, ODBOR VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V MARIBORU LIST UREJA UREDNIŠKI ODBOR: OLGA ClCliFG MARTIN PR A-SNICKI, NIKOLA ŠOŠTARIČ, BOJAN kavi K:. IONE PARTLJIČ, VLADIMIR SPJEVAK, MAKJAN КОРЕСКУ IN SLAVKO PUKL GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: SLAVKO PUKL SEKRETAR UREDNIŠTVA: ERVIN HARTMAN URREDNISTV O IN UPRAVA SLOVENSKA 5 TELEFON 22 004 CENA IZVODA 50 PAR NENAROČENIH ROKOPISOV IN SLIK NE VRAČAMO TISK: ČASOPISNO PODJETJE MARIBORSKI TISK St. žiro računa 518-678-548 Na podlagi skupnih razgovorov ZSJ mariborskih visokošolskih zavodov in univerzitetnega odbora ZSJ v Ljubljani, ki so bili 4. in 5. marca v Mariboru, dajeta odbora naslednjo izjavo: I. Odbora poudarjata, da študenti ne moremo pristati na materialno selekcijo, kateri smo danes priča, ampak Je nujno zagotoviti sredstva vsem mladim ljudem, ki so sposobni in potrebni, in jim s tem omogočiti študij. Pri tem ne smemo zanemariti problemov študentskih domov, dotiranja, subvencij in ostalih oblik finančne pomoči študentom. Materialnemu položaju študentov z vidika socialne in regionalne strukture, ki se stalno slabšata, je bilo v preteklem letu posvečeno niz razprav in razgovorov. Del teh prizadevanj se bliža končni fazi s sprejetjem republiškega zakona o štipendijah, posojilih in zakona o izobraževanju. Odbora poudarjata v skupnem interesu, da zakon kljub temu ne more zagotavljati sredstev, lahko pa vpliva na materialni položaj študentov. Odbora se zavedata, da bo ta vpliv pozitiven samo z enotnimi prizadevanji ZS in ostalih subjektivnih sil v smeri povečanja sredstev za štipendije, ki naj dobe primarni pomen s tem, da postanejo instrument kadrovske politike gospodarstva oziroma delovnih organizacij in stimulativni faktor za posameznike. V okvir teh prizadevanj spadajo tudi možnosti, ki jih imajo pokrajinski klubi študentov, ker so neposredno zainteresirani za iskanje izhoda iz opisanega položaja na svojih področjih glede na možnosti neposrednega stika z gospodarstvom. Odbora poudarjata, da Je v novih pogojih poslovanja nujna sprememba sedanje izobrazbene in kvalifikacijske strukture v gospodarstvu, bodisi zakonsko normativno, kar je trenutno najboljša rešitev in jo študenti podpiramo, ali v kakšnih drugih primernih oblikah. Pri tem odbora poudarjata, da ni družbenega opravičila za neracionalno trošenje sredstev, ki naj nudijo dopolnilno izobrazbo vodilnih kadrov v raznih kratkih tečajih in večernih šolah, ker je le-to samo formalno. Primer ustreznega in smotrnega načina podeljevanja štipendij, za katerega se študentje zavzemamo, je politika štipendijskega sklada pri republiškem sekretariatu za prosvetu in kulturo in sklada Borisa Kraigherja, ki je namenjen za štipendiranje sposobnih študentov delavskega ir* kmečkega porekla. V sklop prizadevanj za smotrno sposob-nostno selekcijo, ne glede na rhaterialni in socialni položaj mladega človeka, štejemo tudi akcijo republiškega sekretariata za prosveto in kulturo na pobudo UO ZS v Ljubljani za individualno zasledovanje posameznikovih uspehov in sposobnosti, združeno z dodeljevanjem stalnih materialnih sredstev v obliki Jn-djvidualnih štipendij. Odbora se zavedata, da ni možno enostransko reševanje materialnega položaja posameznika in se zavzemata za vsako obliko zagotavljanja sredstev študentom. Pri tem poudarjata nujnost centralizacije sredstev za študentska posojila pri univerzi. II. V tesni povezavi z navedenim se pojavljajo problemi na področju izobraže- skih programov in obremenjenost študentov. Odbora menita, da sta usmerjanje in selekcija pred vpisom na visokošolske institucije potrebna. Poudarjata pa, da mora biti pri tem zagotovljena objektivnost pri upoštevanju različnega nivoja pridobljenega znanja kandidatov. Kriteriji selekcije naj bodo na obeh visokošolskih centrih enaki. Omejen vpis naj bo na višjih in visokih šolah, kjer so omejeni materialni pogoji in potrebe po ustreznih kadrih. Usmerjevalni izpiti naj zajamejo visoke in višje šole, za katere ni mogoče ugotoviti dejanskih kadrovskih potreb. Sam usmerjevalni izpit naj bo kompleks testov in seminarskega dela, ki bi dal realno sliko sposobnosti kandidata. Pereč je tudi problem preobremenitve študenta, ki onemogoča efektivnost študija* To se povezuje z racionalizacijo in izboljšanjem učnih programov. III. Pri obravnavanju položaja visokega in višjega šolstva sta odbora izhajala iz sedanjih materialnih pogojev družbe oziroma njenih dejanskih materialnih možnosti. Odbora poudarjata nujnost ureditve tega položaja s posebnim poudarkom na kvaliteti procesa izobraževanja in profilov strokovnjakov, ki morajo temeljiti na stvarnih potrebah. Zavzemata se za skupno, enotno slovensko univerzo, ki bo ob poenotenju Študijskih načrtov vključevala fakultete, visoke in višje šole v Sloveniji, brez ozira na lokacijo posameznih šol, če so ekonomsko upravičene. Pri obravnavanju utemeljenosti obstajanja višjih šol v Mariboru poudarjata odbora nujnost nadaljnjih razprav na tem področju z argumentiranimi stališči in podrobnimi analizami za vsako šolo posamič. Ob tem se postavlja vprašanje racionalnega izkoriščanja sedanjih kapacitet na vseh visokošolskih institucijah v Sloveniji in smotrno trošenje sredstev, kar pogojuje zmanjšanje obsega izobraževanja v posameznih panogah v skladu s potrebami po kadrih. Analiza teh potreb naj bo eden od bistvenih poka2fo-valcev pri obravnavanju utemeljenosti posameznih višjih šol. Odbora poudarjata, da se zavzemata za vsako racionalizacijo in poenotenje študija, če to omogoča približevanje sistema izobraževanja Interesom družbene in gospodarske reforme. IV. Odbora sta se odločila, da bosta skupno sodelovala na mednarodnem področju v okviru študentske mednarodne aktivnosti. Posebno poudarjamo skupno delovanje pri organiziranju akcij za solidarnost in podporo vietnamskemu ljudstvu v njegovi pravični borbi za osnovne človečanske pravice in svoboščine. • V enaki meri bo potekalo sodelovanje in izmejava na področju športa, kulture in ostalih študentskih dejavnosti. Odbora poudarjata, da so vsi navedeni problemi tudi splošno družbeni in sta prepričana, da so ta skupna stališča prispevek k nadaljnji demokratizaciji in realnemu samoupravnemu razvoju naše družbe. Predsednik univerzitetnega odbora ZSJ Ljubljana h‘uwichu na poaroeju lzooraze- Peter Rupnik valnega procesa, iz katerega izhajajo predsednik odbora ZS mariborskih viso-problemi selekcije, prehod na kvaliteto košolskih zavodov izobraženih kadrov, na vsebino študij- Dušan Ivoševtč KOMISIJA ZA STIKE PRI ODBORU ZS MVZ DAJE NASLEDNJI RAZPIS ZA LETOVANJE V ZAKOPANIH NA POLJSKEM Z OGLEDOM KATOVVIC, KRAKOWA IN VVIELICZKE TER Z EKSKURZIJO NA TATRE, KI BO V AVGUSTU LETOS 1. Prijavi se lahko vsak študent, ki je redno vpisan na kateremkoli mariborskem višješolskem zavodu. 2. Cena štirinajstdnevnega bivanja na Poljskem je 500 novih dinarjev. 3. Rok prijave je do 30. aprila 1967. 4. Prijave sprejemamo na odboru ZS MVZ, Maribor, Tomšičeva 45/II, vsak dan od 11. do 13. ure. To letovanje smo organizirali zato, da bi lahko Študentom naših šol omogočili poceni ogled tujih držav in njihovih zanimivosti. V ceno, ki je navedena v razpisu, so vračunani vsi stroški bivanja na Poljskem in stroški prevoza, zraven tega pa lahko vsak študent dokupi za 300 novih dinarjev poljskega denarja zlotov, tako da zraven navedene cene ni nobenih posebni sktroškov. , Ker je število udeležencev tega letovanja omejena, vas prosimo, da se čimprej prijavite! * ODBOR ZS MVZ KOMISIJA ZA STIKE KATEDRA ODSLEJ TEDNIK! Obveščamo vas, da v naslednjem mesecu KATEDRA ne bo več izhajaJa kot mesečnik, ampak kot tednik, kar so nam omogočile dotacije občinske skupščine in drugih organov. Sporočamo vam, da se letna naročnina no bo spremenila. Uredništvo ŠTUDENTJE SE VKLJUČUJEJO V RAZPRAVE O SAMOUPRAVLJANJU Podskupina zn samoupravljanje pri ideološko politični komisiji MVZ je na podlagi mnenja, da se še vedno čuti pomanjkanje osnovnega znadja o družbenem samoupravljanju (kajti šola mladega človeka premalo usposablja za aktivno delo v samoupravnih organih), sestavila naslednje teze o samoupravljanju: — spoznali Je treba, da se moru vsakdo čutii-tl.. odgovornega za naloge, ki jih ima določena organizacija ali šola, in pri tem mora vsakdo vedeti, kako in kaj mora doprinesti; — potrebno je razčistiti vprašanje, kakšno mesto ima v okviru upravljanja šole organizacija ZS in kakšne so danes njene konkretne naloge ter kdo je za kaj odgovoren; — urediti je treba odnos te organizacije do organov upravljanja; — študentsko samoupravljanje se bo afirmiralo samo takrat, ko bo predstavnik študentov nastopil s konkrentimi in argumentiranimi predlogi. O. C. NEDELAVNE KOMISIJE SO UKINILI 7. marca je bila kljub nesklepčnosti seja odbora ZS, na kateri smo razpravljaj! o pasivnosti odbornikov in ostalih študentov, o nedejavnosti komisij in o finančnem samoupravljanju. Sklenili smo, da ukinemo komisije in da bo konkretne akcije vodil ves odbor. Pri vodstvu akademije smo se pozanimali za finančno situacijo in sklenili, da moramo dobiti samostojen bančni račun, kjer bodo naložena naša sredstva. Le tako jih bomo lahko samostojno in ob pravem času porabili. TUDI NA PA SO ZA ODKUP FINŽGARJEV E HlSE Na redni seji odbora ZS je predsednica kulturne komisije ZS MVZ priaotne seznanita s programom svoje komisije za lelošnje leto. Študentje so se zavzeli'za osebno propagiranje kulturnih pri-reditev in za pridobivanje toovih članov za KUD Študent. Ustanovili smo poseben tričlanski odbor, -ki bo pobiral prispevke za odkup Finžgarjeve hiše. V aprilu pripiavljamo dva literarna večera. Prvi večer bo namenjen delu dr. Bralka Krefta in pogovoru z avtorjem; drugi večer pa bo predstavili lirika Kosovela . KONFERENCA ZK NA PA Na konferenci ZK na PA smo volili novt sekretariat in dali odrešnico' staremu. Beseda je tekla o nedelavnosti študentska organizacije. Prišlo Je tako daleč, da smo se vprašali, ali nam je ta sploh potrebna in zakaj jo torej imamo. Razen dveh študentov so voduld razpravo profesorji, ki so nam dajaii napotke in vzpodbude za delo Prišlo Je tudi do vprašanja, kaj počnemo komunisti, s tem pa tudi, kakšni komunisti smo. Vprašanje so posplošili in ga prenesli na vste člane: Mar smo komunisti zaradi števila članstva ali pn zaradi prepričanja. Ob koncu )e nanizal nekaj sklepnih misli dr. Vladimir Bračič. Dejal Je, da ima vtis, l*pt da Je na konferenci Zš. Menil pa Je tudi, da taka konferenca ni zgrešena, če so problemi študentske organizacije res Liko pereči kot so se pokazali. Ana Dovjak VOLITVAM OB ROB OSREDNJI SLOVENSKI DNEVNIK DELO JE OBJAVIL PO VOLITVAH V FRANCIJI POKLICNO STRUKTURO IZVOLJENIH POSLANCEV. ISKRENO SI ŽELIMO, DA BO TUDI PO VOLITVAH PRI NAS OBJAVIL PODOBNO NOTICO. OB OPOMBI, DA V FRANCOSKI SKUPŠČINI SEDITA ODSLEJ TUDI PO EN PESNIK IN EN DUHOVNIK SE ENA SKROMNA 2ELJA: DA BI TUDI V NA9IH PREPSTAVNI9KIH TELESIH SEDELO ČIMMANJ »PESNIKOV« IN PRIDIGARJEV. OB EVIDENTIRANJU POSLANSKIH KANDIDATOV SO NEKATERI POUDARJALI POMEMBNOST STROKOVNE USPOSOBLJENOSTI IN IZOBRAZBE BODOČIH MOREBITNIH PREDSTAVNIKOV LJUDSTVA. SE ENA INOZEMSKA PRIMERJAVA ZAHOD-NONEMSKI, V' VLADI KANCLERJA KIESINGERJA SI DELI GLEDE NA Šolsko izobrazbo zadnje mesto: FRANC J. STRAUSSI M. K. V prvi polovici meseca februarja je komisija za proučitev visokega šolstva skupščine SR Slovenije naročila republiškemu sekretariatu za prosveto in kulturo, da zbere podatke in ugotovi, ali je sedanje število visokošolskih zavodov v naši republiki zadostno ali celo preveliko. Oceniti je bilo potrebno, ali Je število študentov, ki se vpisujejo na posamezni zavod, v skladu z bodočimi potrebami po strokovnjakih ali pa že izobražujemo preko potreb. Naloga republiškega sekretariata je bila tudi, da zbere mnenja o tem, ali naj višja stomatološka šola v Mariboru in medicinska fakulteta v Ljubljani tudi v bodoče vzgajata zobozdravstvene delavce v dosedanjem obsegu in na dosedanji način ali pa bi bilo to izobraževanje smotrneje organizirati drugače. Skoraj istočasno so se pojavila podobna vprašanja v zvezi z nadaljnjim delom in obstojem mariborske višje pravne šole. Vsa ta vprašanja so povzročila vrsto razgovorov, sej in razprav. Najprej je o t,em razpravljal svet združenja mariborskih visokošolskih zavodov. Sledil mu je razgovor mariborskega političnega aktiva, ki ga je sklicala konferenca Socialistične zveze na pobudo družbenopolitičnih organizacij. Razen mariborskih družbenopolitičnih delavcev in poslancev z območja severovzhodne Slovenije so sc razgovora udeležili še Ivo Tavčar, predsednik kulturnoprosvetnega zbora republiške skupščine, Drago Scliger, predsednik stalnega odbora za kulturo in prosveto pri republiški skupščini, in Ludvik Zajc, sekretar republiškega zbora za kulturo in prosveto. So nepopolne analize zares ogledalo resnice? VLADIMIR DR. BRAClC, PREDSTOJNIK ZDRUŽENJA MVZ Menim, da se je potrebno vprašanje visokega šolstva in višjih šol lotiti z resno, znanstveno študijo in ne na pamet. Svet združenja odklanja dosedanji način reševanja, ker ga ima za primitivnega in neadekvatnega. Kot član republiške komisije za proučitev visokega šolstva vem, da niso bile izdelane nobene analize o stanju, razvoju in potrebah visokega šolstva v naši republiki. Za izdelavo analiz je bil zadolžen sekretariat za šolstvo, ki je nameraval to nalogo poveriti institutu za šolstvo. Le-ta je izdelavo tovrstne analize odklonil, ker bi potreboval za to dve leti. Tako so na voljo le delne analize, od katerih je še najpopolncjša analiza, ki jo je izdelal republiški sekretariat za delo. V zvezi z razpravami o visokošolskem izobraževanju se pojavljata dve vprašanji: — ali smo moralno upravičeni, da šolamo našo mladino, da ji jutri ne bomo mogli dati kruha; — ali sme socialistična družba prevzeti odgovornost, da mlade generacije ne izšola. V zvezi z vprašanjem visokega šolstva se mi zdi tudi pomembno vprašanje enotne rasti slovenskega nacionalnega ozemlja. V zveznem merilu smo sprejeli načelo, da višje razvita območja pomagajo nižje razvitim. Ali smo morda pozabili na dejstvo, da imamo tudi v naši republiki razvita^ področja, kot jc na primer Gorenjska, in nerazvita (Dolenjska, Pomurje, Dravski bazen), ki postanejo rezervoar sezonske delovne sile. Neenakomerna rast nacionalnega ozemlja zahteva decentralizacijo visokega šolstva. Potrebno bi bilo, da slovenska skupnost zagotovi skladnost nacionalnega razvoja, s tem da podpre tista območja, ki zaostajajo. Kar zadeva enotnost in stopnjevanje visokošolskega sistema v naši republiki, menim, da sta to pridobitvi našega celotnega družbenega sistema, k' ju ne gre odpravljati, ampak dopolnjevati. FRANCE VENTURINI, DIREKTOR VlSlE PRAVNE SOLE V MARIBORU Na posvetovanju o visokem šolstvu v Ljubljani je bilo rečeno, da pri nas vzgajamo preveč farmacevtov, veterinarjev in drugih. Dejstvo pa je, da so dobile okrožnice o ukinitvi samo višja pravna šola in višja stomatološka sola v Mariboru na osnovi delnih analiz. Sem proti takemu načinu raziskave potreb po visokošolsko izobraženih kadrih. Menim, da je tak način preveč lahkoten in preveč neodgovoren. Podatki bi morali biti »orani po določeni metodologiji na vseh področjih družbene dejavnosti, nnako bi morale biti prikazane tudi potrebe. Naša šola je izdelala študijo, kaze, da pridejo v delovni organizaciji v povprečju na enega diplomiranega pravnika trije pravniki. ?*ruktura zaposlenih v gospodarstvu jc v Sloveniji najslabša. Na de-ovnih mestih, kjer bi bila potrebna višja ali visoka izobrazba, je 74 od-lotkov zaposlenih, ki te izobrazbe nimajo. Anketa na višji pravni šoli v Mariboru jc dala zanimive rezultate. » .. odstotkov študentov sploh ne bi študiralo, če šole ne bi bilo v Mariboru. IVO TAVČAR, predsednik kulturnoprosvetnega zbora SKUPŠČINE SRS n» “ece"trali*acUe visokega šolstva ne moremo enačiti z decentralizacijo nom„ne,I'LPO?r?cjih družbene dejavnosti. Vprašanje decentralizacije se nadaUn^i razvoj m°Č tak° nak°P|čcna> da njeno stanje ovira 1и,нУ.,,ГаГ,Ја- k« n“ primer socialna struktura študentov, so rešljiva u* na drugi način, in ne samo z decentralizacijo. po S'etl' ob “s‘a"ovitvi prvih višjih šol, smo se glede na potrebe ali nfo i :,P°5°Va ° razI,Cn,h vidikih visokošolske izobrazbe. Vendar, Postali krltk^roTnf proMeam7 ° P°,rCbah “° da - -daJ »u vprašunje, ali naj ukinemo kakšno mariborsko višjo šolo, ampak a" naJ ukinemo kakšno slovensko šolo. MNENJA DRUŽBENOPOLITIČNIH DELAVCEV Franc Fale študentom11 iž"Kor^r£kih V!?Jib б“' omoBofa številnim rednim in izrednim študUa nrodlso™ ^ mef I* Studij v Mariboru. Pri nas dajemo možnosti siuaija predvsem mladini iz mestnih območij. ... . .. Tone Kropušek zaradi Ma Lm0r^mO. * osno.vnega izhodišča, da višje šole niso nastale Potrebe n ?Г\ -K ., "a • drUBa slovenska univerza, ampak zaradi Ce so vKi, Sšol°e v "маг Н ln“radl nače,a » stopnjevanem študiju. Principa itonnlevanfc! ?Г“ nasta,e zaradi Potreb po kadrih in zaradi dogovoriti da l T » 2 mkih šol GOOD BVE JOHN Dober dan orožje Zbogom Steinbeck HEMINGWAY JE BIL DOPISNIK NA REPUBLIKANSKI STRANI V ENI PRVIH FAŠISTIČNIH VOJN (DASI JE SLO SAMO ZA DRŽAVLJANSKO VOJNO) — v Španski državljanski vojni. JOHN STEINBECK, NOBELOV NAGRAJENEC ZA LITERATURO, JE DOPISNIK NEW YORK HERALD TRIBUNE IZ VIETNAMSKE VOJNE. TODA NE NA STRANI DEMOKRATIČNIH SIL, NE DOPISNIK LJUDI. KI SE BORIJO ZA SVOBODO, MARVEČ JE DOPISNIK, KI SE JE SOLIDARIZIRAL Z AGRESORJI. Z OKUPATORJI, S TISTIM DELOM AMERIKANCEV. KI SO SE ODLOČILI UNIČITI NJIM TUJO DEŽELO, KI UBIJAJO SVOBODNO LJUDSTVO VIETNAMA. KI NIMAJO PREDSODKOV, KAKO NAJ DOSEŽEJO SVOJE IMPERIALISTIČNE CILJE. V zadnjem času se pojavljajo problemi v zvezi z zaposlovanjem mladih ljudi. Velika večina teh, ki se potegujejo za prvo službo je brez kvalifikacije, med njimi je pa tudi precej nezaposlenih z višjo in visoko izobrazbo. Sočasno si pa prizadevamo sistem izobraževanja čimbolj izgraditi, kar pa lahko dosežemo le s popolnim sodelovanjem in ob večji zainteresiranosti delovnih ljudi ter z angažiranjem zainteresiranih družbenih činiteljev, da bi s tem pridobili čimveč novih (mladih) strokovnjakov. Vidimo torej, da nastaja pri tem vprašanju nasprotje, ki se zrcali v tem, da imamo na eni strani že preveč »strokovnjakov«, na drugi strani pa pospešujemo izgrajevanje sistema izobraževanja. Zakaj prihaja do tega nasprotja? Mar naše gospodarske organizacije, zavodi in družbeno politične skupnosti res ne potrebujejo novih strokovnjakov? Na podlagi podatkov, ki smo jih dobili na Zavodu za zaposlovanje, jih ne potrebujejo; če pa bi primerjali kvalifikacijsko strukturo v naših gospodarskih organizacijah s kvalifikacijsko strukturo gospodarskih organizacij v drugih državah, bi lahko ugotovili, da smo ria dnu lestvice evropskih držav. Ob koncu meseca januarja je bilo prijavljenih pri Zavodu za zaposlovanje v Mariboru 2970 nezaposlenih, od tega 13 nezaposlenih z visoko izobrazbo (0,4 %), 24 z višjo izobrazbo (0,8%), 109 s srednjo izobrazbo (3,7%), 187 z nižjo izobrazbo (6,3%), 15 WNV delavcev (0,6%), 371 KV delavcev (12$ %), 173 PKV delavcev (5,2%) in 2093 N KV delavcev (70,5%). Torej moramo ugotoviti, da je od skupnega števila zaposlenih 37 nezaposlenih z višjo in visoko izobrazbo. kar je brez dvoma veliko z ozirom na dejanske potrebe naših gospodarskih organizacij in družbene nadgradnje. Prepričani pa smo, da bo število nezaposlenih z višjo in visoko izobrazbo iz leta v leto višje, če ne bomo storili vse potrebno, da bi ta pojav vsaj omejili, če ga že ne moremo odpraviti Letos bo končalo šolanje na vseh srednjih šolah bivšega mariborskega okraja okrog 1400 absolventov srednjih šol. Po predvidevanjih bo 60 % teh nadaljevalo študij na višjih in visokih šolah, 40 % pa bo iskalo zaposlitev. Glede na današnje razmere se bodo absolventi srednjih šol izredno težko zaposlili, saj imamo še sedaj 109 teh nezaposlenih. Ugotoviti moremo torej, da bo vedno večje število absolventov srednjih šol iskalo rešitev v tem, da se bodo vpisali na višje in visoke šole in da bo tako iz leta v leto naraščalo število nezaposlenih z višjo in visoko izobrazbo. Na podlagt razpisov gospodarskih organizacij za delovna mesta moremo sklepati, da bomo imeli diplomanti mariborskih višjih šol še težji položaj kot njihcnn kolegi lani Letos bo diplomiralo na vseh višjih šolah v Mariboru okrog 450 rednih študentov, prepričam pa smo, da bo predpisanih ustreznih delovnih mest neprimerno manj. V zadnjem času je bilo razpisanih več delovnih mest, ki zahtevajo višjo ali visoko izobrazbo, vendar je pri vsakem razpisu zahtevana večletna praksa, tako da se diplomanti izredno težko zaposlijo. Dogaja pa se tudi, da gospodarske organizacije raje zaposlijo kandidate Z (ne)dokončano srednjo šolo in večletno prakso kot pa kandidate z visoko ali višjo izobrazbo, vendar brez prakse. Problem zaposlovanja diplomantov višjih in visokih šol je torej zato, ker naše gospodarske organizacije še niso spoznale, da v današnjih pogojih gospodarjenja ne morejo poslovati brez strokovnjakov, pa čeprav mladih in brez prakse. Milan Hrast John Steinbeck — naš ljubljenec po romanih Vzhodno od raja. Ulici ribjih konzerv in številnih drugih. Ta krepki mladostni starec, ki bi lahko bil edini podoben Hemingwayu! Kako rad sem imel njegov roman Vzhodno od raja! Kako je mladina vsega sveta vzdihovala po Jamesu Deanu, ki je igral v filmu s tem naslovom po Steinbeckovi knjigi! Kako vesel sem bil, ko je dobil Nobelovo nagrado po 0’Neillu. Lewisu, Hemingwayu še ta Američan, pa Faulkner! Kako sem samo zaupal v ameriške romanopisce, ki so mi pomenili renesanso romana! In kako globoko sem bil razočaran, ko sem zvedel, da je John Steinbeck (rojen 1902) odšel v Vietnam pisat reportaže o ameriških vojakih. Kar zgrozil pa sem se, ko sem prebral v zadnjih Razgledih, neka j odlomkov iz reportaž. Teh — tako duhovito pisanih in zaradi tega tako pošastno grozljivih. Kako ti klepeče o vojnih rečeh, kako je duhovit, kako se posmehne celo sam sebi, kar razbrzdan je ta petinšestdesetletnik; mar ne ve, da je enako kriv, še bolj morda, saj je intelektualec in umetnik, ne pa Johnson ali ameriški imperialist. Baje je število protestnih pisem, ki mu jih pišejo z vsega sveta, izredno visoko (mi smo lahko prebrali eno izpod peresa bolgarske književnice Blage Dmitrove v Naši ženi, marec 1967, str. 91). Ni čudno, saj najbrž ne more nihče prav verjeti. Človek išče opravičila, sprašuje sam sebe, kako je to mogoče. Kdo ve, ali nima mogoče po svoje prav, mislim po ameriško. Saj ni absolutne resnice, ni absolutne morale. V vsaki razredni družbi sta vsaj dve morali, v vsaki vojni stek dve morali. Človek se mora odločiti za eno ali drugo. Zmeraj bo za eno stran moralen, za drugo ne. Tako ravna tudi Steinbeck moralno in nemoralno. Za ameriško vojsko in politiko ravna moralno, za nas, za Vietnamce, za mnoge mnoge ravna nemoralno. Za oblast je moralen; kaj naj to pomeni? Se je prilagodil? Se je prodal? Je istih misli kot oblast? Naš Cankar (pisatelj malega naroda) je zapisal: »Edino, kar mi je ostalo Iz tistih lepih časov, je prepričanje, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik.« In Cankar (pisatelj malega naroda) se ni nikoli prilagodil, a John Steinbeck (pisatelj velikega naroda) se je. Rad bi se človek tolažil. Mogoče piše samo sedaj v začetku tako, mogoče želi spoznati obe strani, tudi to — ameriško, pa bo mogoče potem prešel na drugo stran in bo spet pisal z njihovega zornega kota in tako podal, kako eni in drugi imajo svoj prav, kako eni in drugi doživljajo to vojno. »Tolažba je zlagana,« je ob neki drugi priložnosti zapisal naš Cankar, pri kate- rem bi se po človeških kvalitetah veliki ameriški bard lahko učil. Tako tudi ml takoj spoznamo, da je tako upanje zlagano, zakaj Steinbeck je pesnik ameriške agresije v Vietnamu prav zares, nobenega upanja ni več. Res sta tudi v Vietnamu dve morali. Torej je stari John moralen in nemoralen obenem. Toda nekatere vrednote so vendarle samo z enim obrazom. Ubijati nedolžne ljudi, pa četudi zaradi politike, je nemoralno; napasti tujo miroljubno deželo »iz političnih razlogov« je nemoralno. Moralno je samo za morilce, za napadalce in za Johna Steinbecka. Kaj sedaj napraviti? Njegovi Sadovi jeze. Ljudje in miši, Vzhodno od raja... so še zmeraj velike umetnine. Jih bomo dali na indeks? Jih bomo vrgli na grmado? Ne. Se jih bomo brali, še jih bomo celo ljubili, a nikdar se ne bomo nehali spraševati, kako se je moglo ugoditi, da je njihov avtor postal zagovornik morilcev, zakaj se je sam učil streljati prav v Vietnamu. Se ga bomo brali, a ostal bo večen ZAKAJ. Zakaj je moral pisatelj sam pljuniti na lastno delo? Saj bi morda Se ljubili dela Brechta, Remarqua, Petra VVeissa, četudi bi 4e ti solidarizirali s Hitlerjem, a njih, njih bi najraje zamolčali; kot jih sedaj radi omenjamo, kot jih sedaj cenimo kot ljudi, saj so bili redki, ki so se uprli. Zal v Ameriki Steinbeck ni šel po njihovi poti. Pa še nekaj se mi budi v srcu. Veselje. da pisatelji tega našega naroda skoraj nikdar niso tako ravnali, vsaj pravi umetniki ne. Od Prešerna, pa še Trubarja prej, prek Levstika, Cankarja vse do danes ne. Niso se prilagajali. Tudi generacija današnjih pisateljev se je uprla že pred vojno in med vojno. Se celo sedaj me včasih teži, ker se mi zdi (vendar še sedaj ne morem govorili o tem, ker še nisem do kraja prepričan niti oborožen s pametjo), da so se nekateri pisatelji, ki so pred vojno veliko pisali o socialnih problemih, o krivicah v družbi, začeli danes temu izmikati, kakor da danes ni več socialnih problemov, ne krivic, ne napak. Pa saj se že javlja nova tnlada generacija, ki tudi z današnjim stanjem ni zadovoljna, ki začenja rezati boleče tkivo sedanjosti prav prt živcih. Toda bodi kakorkoli, Johna Steinbecka ni več med nami. Nihče se med našimi pisatelji še ni prodal tako daleč, a mi smo majhen narod, za nas morda niti John Steinbeck ne ve. Zal pa vemo ml zanj. Zatorej! Gospod John Steinbeck! Vaših knjig ne bom zmetal s police, a vam moram žal za vedno reči GOOD BAY, JOHN!' Nobelove nagrade pa so do sedaj podeljevali onim, ki so se borili tudi za mir. Ali bi ne bilo prav, če bi jo vrnili ali se ji odrekli? TONE PARTUlC DOBER VEČER, BEATNIŠKI NIALOVAŠČANI! Nekateri pravijo, da so strašna nasprotja med Ljubljano, središčem SRS in Mariborom, industrijskim bazenom zelo zelo velika, skoraj pravljična. Te razlike seve največ in najraje poudarjajo Ljubljančani in kot živ dokaz z« to Je noslajoči, nekoliko plešasti, vendar pa kljub temu, ali pa nemara prav zaradi tega, dolgolasi pevec »protestnih« pesmi in oboževalec Zahoda, ki mu je usoda namenila ime Tomaž DomicelJ, ki ga ljudje kličejo kar Snicelj N1 nasprotij, če ni razlik A če se kdo v imenu nasprotij postavi v napudrano pozo bur-žoazne klike nad občinstvom delavskega mesta, če nasprotuje tako. da samo razlikuje, tedaj so te razlike za Ljubljančana in Mariborčana ponižujoče. Stvar Je v tem: »pevca«, ki kokodaka, eo popularizirali nekateri slovenski listi ITT, Dnevnik, navsezadnje še priloga Večera 7 DNI) in mu Je morda to stopilo nekoliko v glavo in Je rekel, da pač v Mariboru ne bo pel zastonj, ker so v Mariboru hlapci. Kako? Ali prav slišimo? Hlapci — to Je vendar premilo! Mi smo vendar delavci. tvorimo delavski razred, mi delamo na klancu siromakov, medtem ko se nam morda gosposka dečica in njihovi lizuui posmehujejo. Ni nas sram, če ne moremo razumeti protestnih pesmi v imenu Angležev in Amerikancev. Tudi poezija Je spk>b nekaj nerazumljivega Posebno, če jo kdo recitira v temi in se osvetljuje le r žepnim! baterijami Ne smemo pozabiti: poezija bi naj protestirala, v imenu protestov pa jo je treba plačevati, če jo hočemo slišati. Pa to ie ni nič hudega Človek se uavadl na žalitev, kajti pam<*ln:^ popusti. A posledice ne izostanejo. Bilo je 25. februarja tega leta v dvorani C. Prireditev: Balada o Bobu Dylanu Prireditelj: Mladina, slovenski časopis za mladino. Datum, prireditev in prireditelji »o gotovo nekaj posebnega, o nastopajočih bi kaj takega težko rekli. Deset odstotkov, namenjenih za Vietnam, so pisali plakati. Za kateri Vietnam, Mladina? Za tisti ljubljanski kričaški zborček »beatnikov«, ti so se zadirali na občinstvo dobre po! ure? Za Tomaža Domiclja. ki Je ob koncu vsake popevke dvignil roko v pozdrav, ki nam je znan izpred dvajsetih let. da bi mu ploskali? Kaj takega pa menda nel V kaj takšnega pri nas v socializmu, katerega temelj Je prav delavski razred, nobeden več ne verjame VLADIMLR ОАЈбЕК Zgrešen ukrep V našem mestu imamo tudi šolo, ki proizvaja strokovne kadre, podkovane in poklicane za to, da potegnejo zabredli voz nacionalno ekonomije na zeleno vejo. Proizvodnja se je v preteklih letih gibala nekje okrog zveznega povprečja. Pa je prišla vmes reforma in je šolam širom domovine odbila ura pol dvanajstih in se je nekje pojavila zahteva po boljšem izkoriščanju kapacitet. Umni šolniki so staknili glave in odločili, da odpovedo gostoljubnost vsem medvedom, rokovnjačem in vsem drugim, ki so vpis na šolo zlorabljali za varstvo pred vojaško suknjo in za obrambo drugih socialno-zdravstvenih koristi. In so sklenili — edini, kar jih greje sonce na zemlji slovenski, da svoje učence spravijo v drugo četrtino njihovih študijskih prizadevanj skozi dva obroča. Nadebudni in nenadebudni slušatelji pa so pokazali veliko razumevanje za presojanje ekonomičnosti svojih študijskih naporov in tehtnejšemu izpitu dodali izpit iz predvojaške vzgoje. In baje so se potlej še smejali profesorjem v brk in njihovim lepim namenom za dvig šolske storilnosti. Profesorji pa hudi, češ. kakšno so nam zagodli in so ob letu obsorej nastavili kar tri sita: dvoje bolj gostih in enega za otrobe: za predvojaško vzgojo. Bilo je med učečo se mladino tudi malo hude krvi. a profesorji so bili naglušni za njihove besede. Pa so se vdali študentje. poprijeli okrog adventa za učbenike in z vero zrli v bodočnost, češ se bo že kako uredilo. in res. Ob koncu semestra so se pojavile na oglasni deski propozicije za nadaljnje tekmovanje, s profesorji in učbeniki. Lepo je pisalo belo na črnem, da je treba študijska prizadevanja okronati z izpiti in iste navesti v indekse n? s*£,a j’ in kar v pičlih treh tednih. Toda kako, ko pa se lahko poskusijo na gladkem ledu izpita le enkrat, a le modrec ve, da šele ponovni poskus prinese drsalno veščino. Zgrozili so se bruci ki so sl' šele oh novem letu odpočili od napornega iskanja svojega mesta pod toplim soncem akademske svobode, brskali po učbenikih, polagali izpite, padali na njih, jih odjavljali, počeli so vse, da bi le nekako priplezali v drugo kolo. Sklonjenih glav so se mnogi po neuspehu vračali pred desko šolskih objav Se enkrat so prebrali pogoje za prepustitev v višji semester in v solznih očeh se je pojavil žarek upanja, kajti nobena juhaf niTi srčno kuhana Podravka ne!) se ne poje tako vroča kot se skuha. 1 Šolniki so bili tako dobri, da so pustili vrata navzgor priprta. Ponudili so grešnikom priložnost, da obude kesanje, da žalostno sklonijo glave, si jih posujejo s pepelom in ponižno zaprosijo za pogojni vpis. Trkali so in se jim je odprlo Odbrzeli so do bližnje papirnice, kupili list snežnobelega papirja in v mladostni vnemi Izlili nanj vse: od bolezni v prvi, drugi ali tretji osebi ednine in množine, neprilagojenosti lastnega bivanja v prelepem mestu ob Dravi do jezikovnih težkoč. Bojda profesorji ne umcjo jezika učbenikov, ki so jih priporočili drugorodnim študentom. Sicer pa to slednje niti ni važno. 2e nekdaj so pravili učen) ljudje: namen posvečuje sredstva. Se posebej, če so le-ta uspešna. Bila so. Ne mislite, da se letos produktivnost na tej šoli ni dvignila, da je bil torej osip enak lanskemu. Ne. pridobili so jih nekaj, ki bi se sicer izgubili na trnjevi livadi zunaj šole. 2e davno je nekdo dejal: »Raje imam enega spokorjenega grešnika kot sto pravičnikov.« To še danes drži, samo upoštevati moramo inflacijske težnje in razvrednotenje istih, tako da je razmerje ena napram dvanajst. V takem razmerju so namreč pogojno vpisani ob prvem Izpitnem terminu nadomestili zamujeno. Ostali pa so ostali no šoli no modi — na kredit. M K t io Vse Študente, absolvente, stare bajte, diplomante, profesorje in vse zainteresirane občane vabimo v soboto ob 11. uri dopoldne na slovesno zatvoritev eng od«mariborskih višjih šol. Slovesnost bo pred višjo stomatološko šolo. Sedmine za vrlim pokojnikom se bodo med drugimi udeležili piedstavniki republiških forumov in drugj iz vrst nekdanjih »botrov« mariborskih višješolskih zavodov. Prosimo tihega sožalja! Žalujoči ostali in ostale (šole) F. B. I. RAZPIS ŠTIPENDIJ Bralci so nam že večkrat zamerili, da z našim pisanjem nismo vedno vštric z aktualnimi dogodki. Tokrat se s tem-le pismom postavljamo v korak z ostalimi našimi časopisi, ki inozemskim firmam objavijo vse, če le dobro in pošteno plačajo. podjetje za urejevanje zadev v tu- in inozemstvu 13 McCarthy Sq. -Washington, D. C. 29. svečana 1967 Gospodj e, naši pooblaščenci so nam sporočili, da v Vaši lepi deželi upada zanimanje štipenditorjev za materialno podporo darovitih študentov in da je čelo sekretar g. Martelanc topogledno brez moči, zato si dovoljujemo poslati ponudbo za razpis štipendij. Tudi naše podjetje je utrpelo vsled indiskre-cije nekaterih nižjih uradnikov in nehvalež-nežev iz vrst dosedanjih štipendistov nemajhno škodo pri nadaljnjem rekrutiranju istih, zato skušamo s tem ukrepom rešiti Vaše in naše težave. Za naše štipendiste bomo za razliko od Vaših dobro skrbeli. Ne samo po finančni plati (postavili se bodo lahko v isto vrsto z drugimi inozemskimi študenti pri Vas), ampak tudi nasploh. Z njimi, bomo v stalni pismeni zvezi, obveščati nas bodo morali o svojem bitju in žit ju pa tudi o drugih zadevah. Nudili jim bomo obilo priložnosti za izvenšolsko udejstvovanj e, saj vemo, da študent ne more samo študirati. Izpopolnjevali se bodo lahko v raznih športnih disciplinah (streljanju, jiu-jitsu, karatah, padalstvu), tehniških veščinah (radioamaterstvu, mikrof otograf i j i) in drugih spretnostih, za pouk katerih jim bomo dali posebne strokovne svetovalce v naših izvenšolslcih centrih. Le-te bodo lahko obiskali med počitnicami v svrho strokovnega izpopolnjevanja. Po končanem študiju se našim štipendistom odpirajo široke možnosti za zaposlitev v naši branži. Kljub temu, da bi želeli, naj kot naši sodelavci ostanejo na mestu samem, jih bomo lahko s pridom uporabili drugod po svetu. Delovna mesta bodo lahko izbirali v Ameriki (Kuba), Afriki (Kongo, Gana), da o Aziji niti ne govorimo. Kandidati morajo biti samo telesno zdravi, ostalo ni važno. Prav tako ne potrebujejo priporočila mladinske organizacije, ampak prav nasprotno. Cenjene ponudbe naj zainteresirani pošljejo na gornji naslov. Iskreno Vaša E. J. Hoover 1. r. Allen F. Dulles s. r. luvenes dum sumus Tako se je pričel ples oziroma slovo nove mlade generacije, ki stopa v življenje. Vsaj tako pravijo ljudje, mislim pa, da je to ena izmed najlepših fraz v zgodovini. Kaj bo jutri? Pozdravni govor, poloneza in valček, dolga vrsta maturantov v počasnem slovesnem koraku. Tak je bil začetni prizor obeh letošnjih maturantskih plesov. Dekleta so bila večinoma v svetlih, srebrno in zlato obarvanih mini oblekah, s še krajšimi mini krili, mnogo oblek po James Bondovem okusu, vendar brez smisla za fantastičnost, fantje v temnih svečanih oblekah. Vsi s smislom za red in čistočo (mirne roke); mnogi fantje so imeli metuljčke, ki jih pri nas danes najpogosteje nosijo natakarji. Nič za to, vsi nazdravljajo in pojejo, proti jutru se dvorana spremeni v eno samo veliko, impozantno pivnico. Nino Robič in Irena Kohont dva ali trikrat zapojeta, spremlja jih orkester Mojimira Sepeta. Vladimirja, našega fotografa, kljub veljavnosti press izkaznice ne puste v dvorano, kajti pred njim je prišlo v dvorano vsaj petnajst samoimenovanih fotografov z vso potrebno fotografsko opremo, zatrjujoč v svoje fotografsko poslanstvo. Na hodniku me nekdo prime za roko. To je moja prijateljica iz gimnazije, ki me povabi na ples. Podari mi kotiljon in po predpisih plesnega bontona ji moram kupiti rdeč nagelj. Po tem dogodku se iz previdnosti umaknem vsakemu znanemu dekletu, kajti denarnica se počasi prazni, pa še vedno nisem utegnil stopiti v bife na brizganec. Reporter mariborskega radia pravkar snema pogovor z organizatorjem, nato posname še nekaj intervjujev z maturanti, na koncu navdušeno govori o uspelem večeru. Ura sc približuje dvanajsti, razpoloženje je na višku, na plesišču primanjkuje prostora za plesalce, v bifeju primanjkuje alkoholnih pijač. Orkester je igral do druge ure zjutraj, potem so ljudje pričeli odhajati domov in dvorana je ostala prazna v zgodnjih jutranjih urah. kušnja — matura. Ostali bodo spomini Maturante čaka še ena velika preiz- na štiri uspešno ali neuspešno prebita leta v srednji šoli, na maturantski ples in velikega mačka, verjetno največjega. ki so ga v mladosti imeli. Da se povrnem k prvotnemu vtisu, ki sem ga dobil ob pogledu na plesalce. Presenetila me je enotnost oblačil, mislim, da se naša mladina počasi, toda trdno vključuje v vrh evropske mode in posnema vse njene nepotrebne novosti. Zna prav tako kot vsi mladi ljudje na svetu ponoreti in se maskirati'ob nepravem času. Blagor njim, ki to znajo. 2e pred leti so ustrezni organi razpravljali o upravičenosti in namenu maturantskih plesov v takšni obliki, kot so uveljavljeni sedaj. Mnenja so bila deljena, odločilnega sklepa ni bilo, in tako se maturantski plesi nadaljujejo. Dvorana je bila pripravljena za cvet mariborske mladine, ljudje »okrašeni« in svečani. Nekaj je manjkalo, nekaj, kar lahko samo občutiš in napolnjuje prostor, tega pa ni bilo. Za vso prireditvijo ostaja nekaj resničnega, življenjskega, in to je naša stvarnost, ki ne more dopuščati raznoraznih maškerad, pa naj bodo te še tako priljubljene med občinstvom. Človek se privadi, otopi, pravi smoter njegove nekdahje akcije zaide na stranske poti in on se znajde nekje v sredini med resničnostjo in izgubljeno možnostjo, hodi na maturantske plese in se zabava. S V. Hrepenenje po predstavniku zakona Zahrepenel sem, da bi mi predstavnik zakoha in oblasti stal ob strani. Res je! Ne rogajte se mi in me ne zaničujte, kajti nisem zapustil idealov današnje (in prejšnjih) demokratične študentske generacije. Značilno zanje je, da se venomer in vsepovsod, kjer le morejo, bodejo s predstavniki zakona, pa najsi bo to v Moskvi, kjer hočejo podrezati v kitajske agitatorje Bdeče garde, v Španiji, na Švedski ali v Nizozemski. Tudi pri nas je tako, le s to razliko, da vstane mladina kot en mož proti plavim angelom le vsake kvatre. Morda je to povezano z izbruhi na soncu. Točnega predpisa o tem še nimamo. No, pustimo to. Preizkušanje moči revolucionarnega duha mladine prepustimo generalom in zahodnoevropskim novinarjem, - ki ne zmorejo prebaviti, kako predstavnik ljudske oblasti nastopa proti ljudstvu, ki namerava razbiti šipe na ameriškem konzulatu. Moj namen tudi ni pisati o posameznih borcih zoper oblast, ki nastopajo predvsem v vinorodnih krajih in v mestih takrat, ko mirni državljani že spe. Na'njih sem nekako sentimentalno navezan, saj lepo ubrani, malce raz-.giašeni glasovi ne pojo o Slakih, ne o rdečem cvetu. Segajo po prvobitnih slovenskih ljudskih pesmih, in pomislite celo, včasih lahko rano zjutraj slišimo celo udarno partizansko pesem. To je bržčas znamenje, da se nesojenim pevcem že bliža organ oblasti in jga skušajo pretentati, ujeti ga na limanice revolucionarne preteklosti in patriotizma. No, tudi za take samotne viharnike so miličniki dobro pripravljeni in opremljeni. Po predstavniku oblasti sem zahrepenel povsem nenadno, zvečer, ko sem se namenil v kino. Včasih je bilo to enostavnd. Stopil si do blagajne, kupil od pooblaščenega uslužbenca kino podjetja veljdvno vstopnico, plačal in odšel. To je bito nekdaj, menda takrat, ko so pri nas 'vrteli še samO sovjetske filme in naše filmske prvence. Danes je stvar videti drugačna. Vsi ljudje, ki se kakorkoli ukvarjajo s filmom, se ženo za denarjem. Odkupujemo filme, ki imajo dober obisk, upravniki naravnavajo repertoarje tako, da je blagajna vsak dan bolj polna. In takšna zagnanost za zaslužkom rodi tudi na tem področju zlo. Pravijo, da je zlo prišlo od spodaj. Celo ime imamo zanj od tam: tapka-roš. V slovarčku tujk bi našli pod tem pojmom naslednji opis: absolvent ulične šote, preprodajalec vstopnic za zabavne in športne prireditve (da bi kdo »blazno« zaslužil pri preprodajanju gledaliških vstopnic, še nisem slišal, razen pri »podvigih« osrednje koncertne poslovalnice), delomrznež in podobno. Očividno se je vsaj nivo ene naše šole dvignil v zadnjih letih, odkar tarnamo nad šolstvom. Ta šola 'se imenuje: ulica. Učenci te šole so ugotovili ne ravno potrebo po takšnih kadrih, uvideli so le. da bi se lahko vključili tudi oni v določen gospodarski prosfor. Trg očividno prenese Še enega posrednika, konjunktura vlada, odkar so podjetja za odkup tujih filmov z odkupom bolj na tekočem, očividno pa tudi reakcija družbe ril omembe vredna, ali kot se njim zdi povsem nepotrebna. »Nihče ne mora hoditi v kino!« »Nihče ne mora gledati ,fletkanlh‘ filmov.« »Tovariši, za poneumljanje človeka gre, preprečimo to!« Z visoko ceno, če ne gre dpugače. Saj naši ljudje tako govorico najbolje razumejo. Takšne so bržčas njihove parole, s katerimi opravičujejo svoje početje. Kljub vsemu se le bolj ogrevam za star način hoje v kino in na športne terene. In za čistočo naših mest. Morda je to nekakšen reguiem za starimi, lepimi časi. Vidite in zato sem si želel, da bi stat ob meni oni. ki ne bo več dolgo med nami. Saj veste, država odmira. Kaj bo potlej z nami? Kdo ve, takrat bomo morda že v boljši družbi, vsaj jaz. Mac Kopeckg SKUPŠČINA OBČINE MARIBOR UPRAVA ZA NOTRANJE ZADEVE Katedra mariborskih študentov Maribor, Slovenska ul- 5 SKUPŠČINA OBČINE MARIBOR UPRAVA ZA NOTRANJE ZADEVE KATEDRA MARIBORSKIH ŠTUDENTOV MARIBOR, Slovenska ulica 5 ZADEVA: grobo ravnanje z občani V zvezi s člankom »Beri o dogodkih po svetu, pa boš (med vrsticami) zvedel. kai se dogaja pri nas« objavljenem v Katedri št. 2/66 In v zvezi z vašim pojasnilom, da je imel pisec P. BALOH v mislih GRUJIČ Petra, ko jc opisoval prv- primer, dajemo sledeče pojasnilo: GRUJIČ Peter je bil dne 23. 8. 1964 ra PM Ptuj pridržan, ker je v vinjenem stenju vozil moped in povzročil prometno nesrečo v Spuhlji. Odveden je bil na odvzem krvi in mu je bilo odvzeto vaznišlko dovoljenje. Na postaji milice se je surovo in drzno ponašal, zaradi tega je bil dan v prostor za pridržanje. Ti* je tako razbijal, da so ga mora',I miličniki vkleniti. Ob tej priliki je telesno poškodoval dežurnega milič- nika Na pomoč je prišel Se en miličnik. ki ie uporabil tudi gumijevko. Za. radi povzročene nesreče ga je sodnik za prekrške kaznoval na 5000 S din kazni. Zavolijo povzročene telesne poškodbe miličnika in žalitve uradnih oseb je bit od občinskega sodišča v Ptuju obsojen na 3 mesece zapora pogojno za 2 leti-Sodlba je bil л pravnomočna dne 3. maar-oa 1965 Iz gornjega izhaja, da je bil primer obravnavan na pristojnem mestu in da je imet GRUJIČ možnost zahtevati ka-zenislki postopek, če ga je kdo protipravno telesno poškodoval. Za primere v Ljubljani nimamo podatkov, ker nam Katedra ni dala ustreznih informacij. Menimo, da bi moralo uredništvo take dvomljive Informacije svojih dopisnikov preveriti na pristojnih mestih in članke napisati bolj objektivno Na konou š« pripombo: v Jugoslaviji za zdaj poslujejo postaje milice in ne polici jeke postaje. Želimo, da bo la odgovor objevljon v prvi številki Katedre, ki bo izšla po tem odgovoru v. d. načelnika s’užlic milice Anton COF. 1. r. So nepopolne analize zares ogledalo resnice? (Nadaljevanje s 3. strani) slovenskega prebivalstva kar 44,3 odstotke študentov prvega letnika ljubljanske univerze. SOCIALNI SESTAV ŠTUDENTOV SLOVENIJE Podatki o socialni strukturi študentov sicer niso povsem zanesljivo merilo, ker ni razčiščena vsebina posameznih kategorij. Vendar lahko vseeno služi kot pomožna karakteristika sestava študirajočih: Univerza Združenje Ljubljana Maribor delavci 15,6 35,3 kmetje 11,1 20,3 uslužbenci / 41 33,3 obrtniki 7,7 3,3 ostali 24,6 7,8 Vsi ti podptki nazorno ptičajo o tem, da je vprašanje razvoja visokega šolstva v naši republiki problem, ki se ga je treba lotiti resno in ne na osnovi subjektivnih teženj nekaterih ljubljanskih fakultet. Več kot zgovorno je dejstvo, da ni imela komisija za proučitev visokega šolstva pri Republiškem sekretariatu za kulturo in prosveto izde- . lanih nobenih analiz, ki bi vsaj malo podprle njena prizadevanja za čim na-cionalnejšo rešitev tako kompleksnega vprašanja, kot je visoko šolstvo. Pridružujemo se svetu združenja mariborskih visokošolskih zavodov, ki je odklonil anketo o razvoju visokega šolstva in menimo, da bi bilo prav, če bi vsa slovenska javnost razpravljala o problematiki visokega šolstva in to pral preden sprejmemo kakršnakoli prenagljena stališča'. D. P. 3. P, Mladinski klubi danes NOBENEGA PRESENEČENJA IN POZORNOSTI NE VZBUJAJO V DNEVNIH ČASOPISIH VESTI, DA SO V TEM ALI ONEM KRAJU ODPRLI MLADINSKI KLUB. V ZADNJEM CASU ZELO HITRO IN NENAČRTNO NASTAJAJO TAKSNI, V VEČINI PRIMEROV, ZABAVIŠČNI PROSTORI »POD STREHO«. S SREDSTVI, KI JIH PRISPEVAJO DRUŽBENI FORUMI, SE NAVADNO KONCA SKRB ZA ORGANIZACIJO PROSTEGA CASA MLADEGA ČLOVEKA IN TA NALOGA SE PRENESE NA MLADINSKE KLUBE, KI JIH VODIJO, V VEČINI PRIMEROV MLADI, ZA TO DELO NE POSEBNO USPOSOBLJENI LJUDJE. ZATO NI NIC NENAVADNEGA, DA SE PRAV TAKO POGOSTO POJAVLJAJO ČLANKI, KI OPOZARJAJO NA KRIZO ALI CELO UKINITEV TEGA ALI ONEGA MLADINSKEGA KLUBA. Tega pojava ne moremo posploševati, toda tisti klubi, ki so dobro organizirani, vse premalo seznanjajo širšo javnost o oblikah svojega dela, notra-• nji organizaciji ter drugih tehničnih izvedbah, ki so na prvi pogled nepomembne, lahko pa novoustanovljenim klubom mnogo pripomorejo k uspešnemu delu v začetni dobi razvoja, ko so tehnično-organizacijske težave ravno največji problem. Kuj naj bi bila glavna naloga mladinskih klubov? To vprašanje porodi novo, zakaj so le-ti nastali. V dnevnem urniku vsakdanjega življenja mladega človeka je nastala »vrzel« — prosti čas У popoldanskih ali večernih urah. Dijaka, študenta in delavca šola in tovarna popolnoma' ne zaposlita. Potreba po koristni oziroma bolje rečeno zabavno-koristni izrabi tega prostega časa, ki so ga v prejšnjih letih zavzele razne akcije in mladinske delovne brigade, so sedaj pričeli izpopolnjevati mladinski klubi. Toda, če takšna shajališča nastajajo stihijsko, ne morejo za dolgo časa pritegniti mladega človeka. Televizija, stoli in mize, šc zdaleč ne predstavljajo mladinskega kluba, potrebno je še mnogo, da se takšen prostor lahko imenuje klub. V Mladini je bil 13. marca 1967 na 4. strani objavljen članek Slavka Spli-bala, ki piše o tem, da so v Metliki in Črnomlju zaprli dva mladinska kluba. Pisec članka trdi, da je glavni krivec za to premajhno aktivno udejstvovanje mladine. Toda klubi ne propadajo zaradi neaktivnosti mladine, temveč predvsem zaradi slabo sestavljenih programov dela, težkih finančnih pogojev in nepravilnega vključevanja mladine k aktivnemu delu. Danes se je težko posvetiti nekemu vrhunskemu športu, težko je tudi kulturno aktivno delati ter biti dober dijak oziroma študent. Prav ta kulturna, Politična, glasbena ter športna področja naj bi zavzemale sekcije mladinskih klubov. Seveda bi izbiro področja dejavnosti morali prepustiti članom samim, ker samo tako bodo pripravljeni v le-teh sodelovati. V klubu ne bi smel biti niti eden član, ki ne bi aktivno sodeloval v eni izmed dejavnosti kluba, ker se le tako lahko organizacija dela prenese na širši krog mladih, in ne sloni vse delo na nekaj posameznikih. Varstvo kluba postane tako usmerjevalec in nadzorni organ, ne pa edini oziroma glavni nosilec dela celotnega kluba. Napake programov dela so tudi v premajhni stihiji pri delu posameznih sekcij. Prevelika natančnost in ozek program človeka odbija in mu postane nezanimiv, enoličen. Finančni problemi klubov se rešujejo v večini primerov na mladinskih plesih in raznih zabavnih prireditvah, ker dotacije, v kolikor jih sploh dobijo, ne zadostujejo za normalen potek dela. To je tudi glavni vzrok za pretirano visoke cene vstopnini (3 ali 4 nove din). Mnogo bolje bi bilo vplivati na razne orkestre, ki zahtevajo mnogo preveč denarja za tri ali štiri ure igranja. Tudi najemnina za prostore, v katerih so prireditve, je previsoka (navadno klubi nimajo večjih prostorov za prireditve). Ta problem bi se dal rešiti s pomočjo sodelovanja z različnimi organizacijami, ki imajo primerne dvorane. Potrebno je organizirati tudi več prireditev in tekmovanj na področjih, kjer se mladina v klubih udejstvuje ter jim tako omogočiti afirmacijo ter seznaniti z njihovimi uspehi čim širši krog javnosti. V večini primerov smo načelo decentralizacije pri ustanavljanju klubov zanemarili. To dejstvo delno opravičuje premajhno število primernih prostorov in omejena denarna sredstva. V večjih slovenskih mestih: Mariboru, Ljubljani, Celju in še nekaterih drugih bi morali težiti za ustanovitvijo večjega števila klubov. Levi breg Maribora ima za to ugodne možnosti. Po mestu stoje paviljoni krajevnih skupnosti, ki so v večini primerov v popoldanskem času prosti (v njih so le nekajkrat mesečno sestanki terenskih organizacij) in tako stoje te montažne hišice neizkoriščene. V njih so sicer pričeli ustanavljati klube občanov, ki niso upravičili svojega obstoja, saj je zelo težko izenačiti potrebe in težnje starejših občanov z mladino. Velika napaka je bila tudi v odpiranju bifejev, ki naj bi privlačevali obiskovalce, in tako so postali majhne pivnice. Nekaj izjem je sicer bilo in to predvsem tam, kjer so bili samo mladinski klubi, vendar so ti v večini prenehali z delom zaradi novoustanovljenega centralnega kluba mladih. Res je Klub mladih lepo urejen, toda na žalost je dejavnost članov majhna in delo sloni le na nekaj sposobnih mladincih in profesionalnem upravniku. Tako je mladina le pasivni spremljevalec programa in ne glavni, vspodbudnik dela. Vzroki tega so ravno v tem, da so premalo razvita nekatera področja dejavnosti, da je premalo interesnih skupin, ki bi aktivno delovale. Morda ne bi bilo slabo, če bi pričeli ponovno z ustanavljanjem klubov na terenih. Glavni pobudnik bi moral biti prav Klub mladih, ki bi lahko s svojimi izkušnjami in reprizami programa pripomogel k večji aktivnosti manjših klubov. Vodstvo ZM ne bo smelo več dolgo stati ob strani ter opazovati delo mladinskih klubov. Bilo bi dobro, da bi sestavili komisijo za klube, kajti organizirati enega ali dva seminarja je mnogo premalo. Potrebno bo pristopiti k načrtnemu delu, izdelati bi bilo potrebno splošni koncept programov, ki naj bi jih upoštevali predvsem novoustanovljeni klubi, usposobiti vodstvene kudre, razvijati stara in iskati nova področja dela, ker le tako bodo mladinski klubi lahko izvršili svoje poslanstvo vzgajati in zabavati mladino, jo privabljati v svoje prostore ter jim nuditi tisto, kar mladina od klubov pričakuje. Anti Gorjup Filmska vzgoja na srednji šoli Film kot sredstvo in namen vse bolj uporabljamo v našem vsakdanjem življenju; pomaga nam pri našem ustvarjanju, pa naj poučuje ali zabava. Ni moj namen govoriti o tem vprašanju, temveč o odnosu človeka, v tem primeru mladine, do dogajanja na filmskem platnu in o filmski vzgoji, ki je današnjemu mlademu gledalcu povsem tuja. Mnogo časa je že preteklo, odkar je film zaradi svoje mladosti in tehničnih pomanjkljivosti odsev objektivne stvarnosti v mnogih primerih film zaradi filma. Minili so časi, ko je film stopal z ramo ob rami s človeškimi množicami in jih zadovoljeval v vseh svojih oblikah in z vsemi svojimi vsebinskimi vrednotami (nevrednotami). Danes je film umetnost in industrija; sprejemamo umetnino, industrija nas vklepa v svoje spone; izogibamo se je. Prav v teh kritičnih trenutkih je gledalce potreben posebne nege, vzgoje, kajti brez nje prej ali slej postane samouničcvalec, mislec svoje že tako odtujene zavesti in vseh pozitivnih človeških sposobnosti humanističnega presojanja. negativen element v hotenju in poskusih doseganja (vedno govorimo o hotenju in stanju, vendar je to na tem mestu upravičeno) napredka in s tem nove kvalitete. Največjo napako in s tem nevarnost, da pride do velike degeneracije človeškega okusa, sprejemanja vsega dobrega, humanističnega, predvsem kulturnega (umetniškega), lahko zagrešimo prav pri nepravilni vzgoji mladega človeka. Kaj je v tej smeri storjenega pri nas? Srednje šole, razen (deloma) gimnazija, ne dajejo temu problemu nobene vrednosti, kaj šele, da bi stanje, ki vlada pri nas sistematično proučevali in ga poskusili omejiti. Na gimnaziji je filmska vzgoja priključena umetnostni vzgoji in predstavlja njen manj pomemben del, čeprav zaradi svoje izpovedne moči (optični, zvočni elementi) in neposrednosti prav filrn najbolj vzgaja in izpopolnjuje človeka kot individua in enakovrednega člana družbe, ga humanizira. Film kot komunikacijsko sredstvo se vse bolj razvija, in v časa, ko sami sebe ne razumemo več, zastruplja kulturno dediščino, uvaja pa tudi nove optične vrednote, ki lahko ostanejo povsem neopažene, nerazumete, in kljub svoji upravičenosti in potrebnosti nepotrebne. Ni dovolj, da se šolska vodstva odločajo dva ali trikrat na leto in odpeljejo dijake v kino, kajti s tem svojim »pogumnim« dejanjem ne pomagajo prav nikomur. Vzgoja na pravem mestu ima ob pravem času, pa čeprav še tako skromna, lahko odločilen vpliv na poznejše interese, opredelitev ter odnos mladine do filma. Tu mislim predvsem na osnove filmske umetnosti, ki s praktičnimi primeri ustvari trdno osnovo vrednotenja in kritični odnos do vsega pojavnega in zgodovinsko uveljavljenega v filmu že v začetku izobraževanja in vzgajanja še nedozorele mladine. D. VV. Spoštovano uredništvo! V e. številki ste na 11. strani objavili pod naslovom »Neuspela prireditev v Mariboru« kritično poročilo o razgovoru Prešernovega nagrajenca Andreja Hienga z mladimi v njihovem klubu. Zelo Je lepo, da tudi v vašem časopisu spremljate dogajanja v Klubu mladih, vendar bi človek pričakoval, da bi o teh Poročali kar se da objektivno, pošteno ln neposredno. Čudno Je, da Je poročevalec R. H. ocenil prireditev za neuspelo, čeprav Je Andrej Hieng zapisal neposredno po razgovoru v knjigo vtisov naslednje besede: »Vesel sem. da sem imel priložnost za pomenek v vašem klubu. Mladina, ki JI nista povsem tuja omika in volja do pojašnitve protislovij v našem življenju, to je garancija, da ml vsi skupaj še bomo!« Prav razlika med vrednotenjem razgo- bila to tradicija v preteklosti. Moji naj-vora v vašem poročilu ln v zapisu Hlen- žlahtnejši spomirtl na mladost se vežejo Ea me lzpodbuja k temu, da pojasnim na take mentorje, ki so nam pomagali tudi vašim bralcem podtekst, ki preveva in ki so povezovali mladino lz šol vseh Poročilo. Poročilo Ima namreč pripis, da vrst in .stopenj z mladino, ki Je bila že ™ vse pripombe naslovljene samb na vključena v proizvodnjo. Zato sem bila vodstvo kluba, to pa onemogoča razpra- že od prvih dni življenja v klubu zave s širšim krogom mladih, zato čutim govornik misli, da mora biti klub odprt ■jot mentor kluba za osebno dolžnost, za mlade vseh struktur, da v njem ne :? *e oglasim, posebno še, ker R. H. smemo razslojevati mladih, ker bodo ti Postrofira v negativnem smislu tudi lahko le združeno uveljavili samoupravno nene. Prepričana sem, da bo R. H. spre- družbo, z roko v roki, tisti, ki bodo stali sl. tud! moje mnenje, ker če so bile za stroji, s tistimi, ki bodo proizvodnjo s£. V?,e PrlPombe namenjene samo vod- ln vse drugo načrtovali in usmerjali. In Л ubai bl Ilh p 1аћк°. naslovil sa- prav ob tej misli Je klub zadel na te-Da. Ze pred ustanovitvijo kluba žave z delom mariborskih študentov, ki br^,naiT'r , sod*Iovala v Pripravah za so želeli imeti klubske prostore samo mi iia, ra.n^e'd sa*P_° ,*at°. km- zase. Prav gotovo Je premalo prostorov, ložti<5 konferenca SZDL v Mariboru na- v katerih bi lahko živela mladina, zato trano, nalogo, ampak predvsem iz no- se bomo morali v Mariboru boriti še za Čana rtP0u^be’ k,er sfm, ^dn? prepri- nove klube! V tej situaciji pa mora biti munist »H moral vsak izobraženec ko- sedanji klub dostopen vsem mladim, ker fasa ovai , del sv?JS?a. РГм<еКа Imajo vsi Iste pravice do mladosti. V pod- tudi za delo z mladimi, kot Je tekstu članka je namreč izražena želja, da naj bi določene razgovore vezali le za določeno strukturo obiskovalcev kluba. Prav vsi, tudi tisti, ki prostovoljno in brez nagrade sodelujemo v delu kluba, si želimo, da bl ob razgovorih take vrste prišli v klub predvsem tisti, ki Jih npr. književnost posebno zanima, ker Je delo kluba zasnovano na interesih, bilo bl pa napačno, če bl standardno občinstvo kluba izločili takrat, ko Je v njem zahtevnejši in kulturnejšt prgoram. Čeprav nihče od prisotnih ob razgovoru Hienga ni čul »neandertalskega mrmranja!«, sem vsaj Jaz osebno čutila, da je bil razgovor vsaj za pet do deset mladih ljudi morda pretežak. Mislim pa, da lahko zadene kritika bolj tiste, ki so razgovor vodili na previsoki ravni, in tisti del občinstva, ki bi lahko dal ton razgovoru bolj zgodaj in ne šele po dobri url, ko povprečni poslušalec, ki je prej postavljal sicer radovedna, pa vendarle bolj stereotipna vprašanja, nt bil več sposoben slediti razgovoru. V tem smislu bl bil lahko prispeval svoj delež tudi tovariš R. H., ki se v kritičnem poročilu zelo protislovno izraža, ko na eni strani zahteva od vodstva kluba, da poskrbi za boljšo strukturo občinstva in pričakuje, da naj bl avditorij oblikovali po načelih zrelosti ln ga morda celo šolsko pripravili za razgovor, na drugi strani pa očita klubskemu vodstvu »strogo Interni značaj« klubskih prireditev. Življenje v nekem klubu vključuje tudi določeno mero odgovornosti članov in Je vezano na pripadnost klubu. V tem smislu v klubu ni omejitev za vpis mla- dih. člani pa se morajo držati hišnega reda in določenih dogovorov, ki šele omogočajo urejeno delovanje take ustanove. V čem vidi R. H. »ljubosumno zapiranje v interni krog«? V samoupravne organe kluba, v programski svet in v razne delovne skupine se lahko vključi vsak mlad človek, ki lahko doprinese k obogatitvi vsebine dela! Se več,, v klubsko življenje naj bl se kot mentorji vključevali celo tisti starejši ljudje, ki bl se ob kakršnemkoli problemu želeli pogovoriti z mladimi. Ce uredništvo, ki za vsakim člankom stoji, moti mentorstvo, ki se poslužuje ob raznih priložnostih kot vzgojnega sredstva tudi izpodbu-de — ta je bila prisotna tudi ob zadnjem razgovoru —, Ima možnost, da se prek svojih članov neposredno vključi v življenje kluba. Mene osebno tudi vaš zapis ni v toliki meri užalil,* da bl se kot mentor odtegnila klubu V njem bom sodelovala tako dolgo, dokler me bo večina mladih želela in rabila, četudi posameznikom, kot je R. H., nakljub! Upam pa, da bodo vaši sodelavci kmalu stopili v vrste tistih, ki so pripravljeni za mlade storiti tudi kaj brezplačno in nadomestiti nas, ki postajamo že utrujeni. Zdi se ml pa, da je škoda zapravljati sdle zft brezplodno diskusijo med Katedro in klubom, ker Imamo vsi sodelavci dovolj drugih problemov, ki bl jih lahko složneje reševali v korist mladih vseh »struktur«, vključno študentov! Ali ne bi kazalo, da bi Katedra kdaj obvestila svoje bralce tudi o težavah kluba? Vida Rudolf Obrazi Cedric Mount Dragomir Jančar jo rojen 1918. leta. Obiskuje srednjo kemijsko tehniško šolo v Rušah pri Mariboru. Zgodba o temnih pročeljih je njegov prvenec, ki kaže izrazito sodobni, ekspresionistični stil in tendenco, da je svet opredmeten, zagrajen, zaprl sam vase. V tem svetu je gotovo mnogo primesi nenavadne odtujitve, ki jih mladi pisec gleda z začudenimi očmi, a jih ne more spoznati dokončno. ' Zgodba o temnih pročeljih NIKOLI nikoli gnezdece (The Never — Nevcr Nest) mladega angleškega avtorja je na pogled šaljiv skeč. primeren za uprizoritev na kakem veselem večeru. Pa vendar je nekaj več kot to, saj ima v sebi nekaj, kar ga dela imenitnejšega. To je tragičnost v sodobnem svetu, v svetu odtujenosti, povsod: v Angliji, Ameriki, pri nas tudi navsezadnje. Ne gre več za teto Janc, ki tako že apriori ne more razumeti načina življenja mlajših ljudi. A ni smešna in tragična stara teta s svojimi zastarelimi pogledi na svet, ki jioec živeli na obroke: bridko je življenje obeh mladih zakoncev, ki imata ves komfort, ki imata veliko število predmetov, pa vendar nimata ničesar zares, pijuno bivanje Je tragično, saj sla v hlastanju za navideznim blagostanjem sredi predmetov popredmetila tudi svojega otroka, pa četudi vede ali nevede. Tudi tega imata -na obroke« kot kos pohištva, morda morata plačati še eno nogo kot pri mizi. Oče pa niti ne more razumeti, zakaj sc je materi mudilo plačati prav zdravniku za pomoč pri porodu, saj on še vendar ni terjal vseh obrokov: mož je že toliko odtujen, da ne more razumeti materinega veselja, -da je detecc resnično najino«. Noč je bila polna lune. Čutil sem kako se ulične svetilke pogrezajo v to svetlobo, ki se je zlivala preko njih na pločnike. Umazani tlak/se je bleščal v svetli noči in skozi temo med drevesi so v presledkih prihajali odbleski močnih avtomobilskih žarometov, postajali slabotnejši in redkejši ter izginjali med hišami. Kako hitro in kako neopaženo se je ulica izpraznila. Stari "potepuški pes je bil zadnje bitje na drugače tako hrupni cesti Ob vogalu neke hiše je dvignil nogo ter stekel naprej. Polagoma sem napravi! nekaj korakov, potem pa obstal. Rahlo me je bolel hrbet, zato sem počasi dvignil roko in jo previdno premaknil. Vsaka kretnja se mi je zdela v žgoči tišini cest/ pomembna. Mrtev tipajoči korak bi bil zaradi temnih pročelij hiš, iz katerih je prihajal tih neviden šum, važnejši od snopov avtomobilskih žarkov, drsečih med drevesi. Nisem hotel narediti koraka, ker bi potem nehal biti del ulice, sestavni del nekega stanja. Vse je kazalo na to, da se bo pričel Dogodek. Opazil sem, da imajo pročelja hiš tudi okna Kako vznemirljivo. Dolgo sem opazoval bleščeče šipe. Zazdelo se mi je, da se okna svetijo bolj umazano kot pločnik. Od opazovanja so me pričele boleti oči. Za hip sem pomislil, da je odkritje oken Dogodek. Naslonil sem se na ulično svetilko in čisto počasi spustil veke. Nekaj časa sem poslušal nevidni šum, ki so ga oddajali; temne stene, potlej pa je po pločniku pritekel maček, negotovo obstal in nadaljeval pot. Gotovo je začutil, da je to lepljiva, sluzasta noč. Zato se je ustavil in dvignil glavo Ko se je prepričal o tem, je zbežal. Vedel je, da veliko mrzlo jutro ne bo pregnalo šuma, ki prihaja iz temnih pročelij. Samo skrilo ga bo v hropenju dopoldneva ki se bo zlival preko umazanih pločnikov. Sedaj si prižgem cigareto, sem pomislil. Končno sem uvidel, da korak ne bi bil prav nič pomemben. Tudi. če si prižgem cigareto, je samoumevno. Plamen, ki je vztrepetal, za droben hipec prinesel nekaj novega, neizmernega, nato pa se umaknil v svojo podobo, Na neki način sem zaznal premikanje na koncu ulice. Opazil sem, da ena izmed luči komaj nesluteno utripa. Tudi med sencami sc je nekaj zganilo, vstopalo je v brezimni prostor. Sedaj bi se moral zgoditi Dogodek Ne tisti redoljubni, ampak prazen, naraven Omahujoča postava se je opotekaje sprehajala med svetilkami ter se počasi bližala. Mislil sem, da je pijan človek, in res je bil. Obstal je pred menoj in vedel sem, da trmasto gleda v tla. Tudi on je vedel, da sem jaz tukaj in da gledam v svetilko. Drug od drugega sva pričakovala znake odbijajočega prijateljstva in izpoved nedopovedljivega, Dolgo sva tako stala, potem pa je le pijan človek dvignil glavo in pričel zoprno tiščati vame svoje suhe oči. Se vedno mi ni bilo jasno, ali je Dogodek ta pijani človek ali trepetanje ulične svetilke. Ohlapno je zamrmral, da sem mrlič, in potiho poklical gospo Rajsinger, nato pa počasi odkolovratil po robu pločnika Pomislil sem na mačka ki je prišel pred pijanim človekom in je imel z njim nekaj skupnega. Nekaj čaša sem še stal. Mislil sem, da je noč, in da je ulica, in da se pravzaprav ni nič spremenilo • Nikoli nikoli gnezdece sr»v TETA JANE (iznenada): Jack, pravkar mi je prišlo na misel. Kaj pa avto ali je tvoj? JILL: Seveda je najin. TETA JANE: Cisto vajin? JACK: Dobro ne ravno čisto najin... TETA JANE: Koliko je torej vajin? JACK: Pa tako lahko bi rekel volan — in eno Izmed koles in okoli dva cilindra. Toda aii ne razumete, kako imenitno je to. TETA JANE: Nič imenitnega ne vidim na tem. JILL: Toda vendar jo odlično, teta Jane. Glejte, četudi ne moreva kupiti avla za gotovino, lahko sedaj uživava udobje motorizacije za pet funtov na mesec. OSEBE: JACK JILL — njegova 'žena TETA JANE SLUŽKINJA Scena: Dnevna soba Jackove in Jilline vile v Novem Hampsteadu V mjej je najpotrebnejše pohištvo; miza s pisalnim priborom in dva stola. Ko se zavesa dvigne, je soba prazna, a kmalu vstopita Jack in .Til, ki jima sledi teta Jane. JACK: In to je dnevni prostor. TETA JANE: Očarljivo' Kako udobna majhna soba. In to ljubko pohištvo. JACK: Rada imava to sobico. Pripravna je za posedanje in poslušanje radijskega programa. TETA JANE: In, ali imata tudi tako odličen radio kot avto in klavir? JACK: Zakaj ne. Seveda teta Jane. Cisto preprosto, danes moraš imeti sodobni radio. JILL: In tako všeč mi je; kadar je Jack v službi, si ga prenesem v kuhinjo, da ga poslušam, medtem ko kuham. JACK; Sedite, teta Jane. Saj morate biti utrujeni; ■ in vse sva vam že razkazala. JILL: No, kaj mislite o najinem gnezdecu, teta? TETA JANE: Mislim, da je čudovito, draga moja. Pohištvo-— in avto — in klavir — hladilnik — in radio in kaj še vse . .. to je čudovito, zares prekrasno. JACK: In vse to dolgujeva vam. TETA JANE: Saj to je. kar me skrbi. JACK: Skrbi vas, teta Jane? TETA JANE: Da. oni ček, ki sem ga vama dala za poročno darilo — ta je bil samo za dve sto funtov, ali no? _ zmotila sem se, da nisem poslala dva tisoč. JILL: Zakaj? Kaj vas Je napeljalo na to misel? TETA JANE (olajšano); Dobro, potem je vise v redu. Toda Se ne morem razumeti popolnoma. Ta hiša, la tako ljubka htša — alt ne stane preveč, ali ne plačata preveč stanarine. JACK: Stanarine? Oh. midva ne plačujeva stanarine. TETA JANE: Toda. Jack, če ne boš plačal stanarine, vaju bodo vrgli na cesto, toda to se ne sme zgoditi. Ti moraš sedaj misliti na Jill in otroka, razumeš? JACK: Ne, ne, teta Jane, narobe ste me razumeli. Ne plačujeva stanarine, ker je ta hiša najina. TETA JANE: Vajina? JILL: Ja. zakaj pa ne. Samo deset funtov plačaš, pa je tvoja. Glej:' teta Jane. spoznala sva, kako neeko-nomično jr plačevati stanarino leto za letom, če lahko hišo kupiš in potem uživaš v lastnem domu za deset funtov fn Četrtletne obroke seveda. Zakaj bi bila najemnika, če sva lahko lastnika? TETA JANE: Razumem, je lahko nekaj dobrega na lem ja. Kljub temu ti mora iti na tvojem položaju dovoli dobro da lahko zdržiš. .TIT T - Oh saj mu gre Samp v zadnjem letu so mu povišali plačo za pet šilingov. JACK fskrnmvo): No seveda, to ni kaj posebnega n pričakuiem. da mt bodo letos povišali zn deset Silln- TETA JANE: In ostanke bo lažje izplačevati, mislim.] JILL: Točno. TETA JANE: Točno. In kaj je z rydiom — kaj je s tem? JACK: Dobro . . . tudi ta . . . TETA JANE: In klavir ...? JILL: Seveda . .. TETA JANE: In pohištvo...? JACK: Res... žal tudi... TETA JANE: Predpostavljam, da je samo ta noga vajina (pokale na eno nogo pri mizi). JILL: Sicer ni važno, a la je najina (pokale na drugo). TETA JANE: In naš počitek, naše sedenje pripada trgovski firmi s pohištvom »Mr. Sage«, predvidevam. kaj? JILL: Ja . . tako .. ja ... TETA JANE: Ne bom več sedela na kosu kakega »Mr Sagea« (vstane). Sedaj mi povejta, koliko ti vajini obroki znesejo na teden. JACK: Ju, približno .. . (vzame iz žepa beležko in računa), približno sedem funtov, osem šilingov in osem penijev. TETA JANE: Zaboga. in koliko zaslužiš? JACK: Tako v resnici ... no ... šest funtov. * TETA JANE: Toda, to je absurd. Koko moreš plačati sedem funtov, osem šilingov in osem penijev iz šestih funtov? JACK: O, to je lahko. Razumete, vse kar še potrebuješ, si lahko izposodiš pri hranilnici Thrift and Providence Corporation. JILL: Srečni so. če ti morejo posoditi vsoto, kakršno hočeš, le da podpišeš zadolžnico. TETA JANE: In kako uspeta to povrniti? JACK: Ej, to je lahko. To odplačujeva v obrokih. TETA JANE: Spet obroki! (Se prime za čelo in omahne na stol zaradi slabosti. Potem ugotovi, da sedi na stolu Mr. Sagea in skoči pokonci z rahlim krikom). JACK: Teta Janc! Kaj se je zgodilo? Ali želite leči? TETA JANE: Leči? Ali misliš, da bom legla v posteljo, ki pripada kakemu Mr. Stageu ali Marxu & Spencer, ali komurkoli že? Ne, domov odidem. JILL: Oh, ali res morale iti? TETA JANE: Mislim, da je najbolje tako. JACK: Peljal vas bom na postajo. TETA JANE: Kaj! Da bi sc peljala z avtomobilom, ki ima eno samo kolo in dva ... kako sc že reče. Ne, hvala, peljala se bom z avtobusom. JACK: Dobro, seveda, v redu, če mislite, da sc bosto tako bolje počutili. TETA JANE: Oprostita, če sem bila surova, toda v resnici sem šokirana nad načinom vajinega življenja. V vsem svojem življenju nisem dolgovala niti penija — vse takoj plačaj — je bilo moje načelo — in tako želim, da bi tudi vidva tako delala (odpre svojo ročno torbico). Poglejta, tu jo majhen ček, ki sem vama ga tako ali tako mislila dati. Izvolila (ga izroči Jill). Upam, da ga bosta vzela in plačala z njim en cel račun, da bosta lahko rekla, neka STVAR je nazadnje resnično najina. JILL (nespretno); Eh ... hvala vam, teta Jane jo ros lepo od vas ... TETA JANE (jo potreplja po rami); Tako, sedaj pa moram iti. JACK: Vseeno vas pospremim do avtobusa. JILL: Na svidenje, teta Jane — in najlepša hvala za darilo. TETA JANE (jo poljubi): Zbogom, moja draga. (Teta in Jack odideta. Jill gleda ček fn vzklikne: j »Deset funtov«. Potem hiti k mizi, napiše naslon na pisemski ovitek, se podpiše na hrbtno stran čeka i'> ga spusti v ovitek. Potem pozvoni. V trenutku prid« služkinja z otročičkom v naročju.) JILL: Oh, želim, da hitiš na pošto in odpošlješ to zame. Medtem bom jaz pazila na otroka. SLUŽKINJA: Takoj, gospa (izroči dete, vzame pošto in odide). j л JACK (pride kako sekundo potem): Dobro, da je šm-Kakšen vročekrvnež, ta teta. Nekaj nama je pustila za račune — koliko? JILL: Deset funtov. , . ., JACK (zažvižga): Ej, to je veliko. Dva naslednja meseca lahko s tem odplačujeva avtomobil. JILL: Zal mi je ... a ne bova mogla. JACK: Le zakaj ne? JILL: Razumi ... jaz sem z.e poslala ček nekam dru \ gam. Služkinja ga je pravkar odnesla na pošto. JACK: Tudi prav. Komu pa si ga poslala? JILL: Doktorju Martinu. , JACK: Doktorju Martinu? Kaj zaboga te je obsedlo! JILL; Tako, zdaj boš še jezen name. JACK: Saj nisem jezen. Toda zakaj zapravljati denar za doktorja? Doktor ni pričakoval, da bova Sc' daj vse plačala. JILL (jecljaje: Toda ... ti ne razumeš. JACK: Cosa ne razumem? _ JILL: Pa. samo še ta obrok In detece je RESNIČNA NAJINO! , , (Dvigne otroka že kar patetično, oder pa se stemni / To