Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) A. Kako se je razvijala naša država. Hjpvstrijsko-ogerska država se je razvila iz male in neznatne de^" želice v teku stoletij v veliko in mogočno državo. Pri tej razpravi se pa nočerno ozirati na vse dežele, ki so sploh kdaj pripadale cesarstvu, arnpak omejili se bodemo le na dežele in pokrajine, katere so še sedaj pod slavnim žezlom habsburškira. Cesar Oton II. je podelil leta 976. p. Kr. Vzhodno krajino grofu Leopoldu iz babenberškega rodu v priznanje velikih zaslug, katere si je stekel Leopold za cesarja v boju proti bavarskerau vojvodu Henriku Prepiralcu. Vzhodna krajina se je tedaj razprostirala na sedanjem Dolenjem Avstrijskem rned rekama Anižo in Trajsen in severno od Dunava do potoka Gollers. V tem obsegu je tnerila deželica približno jedno petino vojvodine Kranjske. Leopoldov naslednik, Henrik L, je dobil 1. 1002. pokrajino med rečicama Liesing, Piesting in Dunajskim gozdom. Adalbert Zmagoviti si je priboril 1. 1048. v ogerski vojski malone ves vzhodni del sedanje Dolenje Avstrije ob obeh bregovih dunavskih do Litave in Morave in posestva ob češki in rao ravski meji. Tako so se polastili Babenberžani skoraj vse sedanje D o lenje Avstrije. Henrik II. je dobil 1. 1156. Gorenjo Avstrijo (razven inskega okrožja in nekaj manjših posestev) od cesarja Priderika L, ki je povzdignil avstrijsko rnejno grofijo v vojvodino. Zato pa je odstopil Bavarsko Henriku Levu. — Leopold V. je podedoval po stnrti štajerskega vojvode Otokarja VIII. 1. 1192. Štajersko, in cesar Henrik VI. mu je v Worrasu podelil to vojvodino v fevd. Tedanje Štajersko se je deloraa razprostiralo tudi čez Avstrijsko, a pripadala ji ni ,,krajina ob Savini" (na sedanjem južnem Štajerskern), katera se je polagoma priklopila Štajerski. — Leopold VI. je kupil grofijo Retz (v Dolenji Avstriji) in mesti Linc in Wels. Tudi je dobil nekoliko brižinskih fevdov na Kranjskem (ne daleč od Novega Mesta) leta 1229. od škofa Gerolda. Frideriku II. Bojevitemu je dal 1. 1233. cesar Priderik II. mejno grofijo kranjsko (severozahodni del Kranjske ob gorenji Savi). Priderik II. Bojeviti je padel v vojni zoper Ogre 1. 1246. v bitvi ob Litavi. Z njim je izumrl rod Babenberžanov v moški vrsti, in na Avstrijskem je nastalo medvladje, katero je trajalo do 1. 1282. Cesar Rudolf I. je podelil v Avgsburgu 1. 1282. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko sinovorna Albrehtu I. in Rudolfn, leto pozneje pa samo Albrehtu I., ker avstrijskim stanovora ni ugajala dvojna vlada. Rudolfa pa je nameraval drugod odškodovati. Tako so dobili Habsburžani te dežele in nastopili babenberško dedščino. Albreht II. je pridobil leta 1335. Koroško po smrti koroškega vojvode Henrika. Cesar Ludovik je potrdil to volilo v Lincu. S Koroško je prišlo k Avstriji zopet Kranjsko, ki je bilo več let zarubljeno vojvodini Koroški. Kranjsko je postalo 1. 1364. vojvodina ter dobilo sedanje meje. — Rudolf IV., Ustanovnik je dobil 1. 1363. Tirolsko. To deželo rau je prepustila Margareta Širokoustna, katera je odslej še živela nekaj let na Dunaji kot velika dobrotnica ubogim. Vender pa Tirolska tedaj še ni imela sedanjih mej. Leopold III. je kupil leta 1375. grofijo Feldkirch, in Albrecht III. 1. 1394. Bludenc (na Predarlskem). Tako so ustanovili Habsburžani avstrijsko gospodstvo na Predarl skem. Leta 1374. je podedoval Leopold III. nekatera posestva v Istriji in na Goriškem. L. 1382. pa se mu je prostovoljno podvrgel Trst z okolico, da se je rešil benečanskega gospodstva. Friderik III. (V.) je pridobil leta 1451. Bregenc in 1457. celjsko grofijo, ko je izumrl celjski rod z Urhom II. L. 1471. je kupil Reko od posestnika Valsee ter jo združil z notranjeavstrijskimi deželarai. Maksimilijan I. je podedoval 1. 1500. posestva goriških grofov in sicer Gorico in Gradiško, Pazinv Istriji, Bistriško dolino (Pusterthal) na Tirolskem, Kufstein in več drugih pokrajin na Tirolskera. Leta 1518. je dobil Roveredo na južnem Tirolskem. Ferdinand I. je pridobil vsled dedinske pogodbe po smrti ogerskega kralja Ludovika II., ki je padel 1. 1526. v bitki pri Mohaču zoper Turke, ogerske dežele, Ceško, raoravsko in Šlezijo. Navzlic vsem pogodbam se je Ferdinand še dal voliti za vladarja na Ogerskem in Češkera. Na Ceškem je bil obče priznan, na Ogerskem pa je jedna stranka volila protikralja Jovana Zapolva. Ferdinanda I. imenujemo po pravici ,,drugega ustanovitelja avstrijske države", ker je združil planinske dežele s sudetskimi in karpatskimi deželami. Leopoldu I. je prepustil knez Mihael II. Apafi 1. 1696. proti primerni odškodnini Erdeljsko (Zalesje), ki je bila povzdignjena 1. 1765. v veliko kneževino, od 1. 1867. pa je kot županija združena z Ogersko. V Karloviškem miru 1. 1699. pa je pridobil še turški del Ogerske, Hrvatsko in Slavonijo. Karol VI. je dobil od Turkov v rairu požarevačkem 1. 1718. Banat, kateri je zaslul kot žito-bogata pokrajina in je bil delj časa v turški oblasti. Marija Terezija je ohranila v vojskah s pruskira kraljem Priderikom II. (I., II. in III. šleski vojski) končno v hubertsburškem rairu 1. 1763. od Šlezije le Opavo, Krnov (Jagerndorf) in Tešin t. j. sedanjo avstrijsko Šlezijo. Pri prvi delitvi Poljske 1. 1772. je pridobila 13 spiških mest (na severnem Ogerskera), Galicijo in Vladim irij o. Od Turčije je dobila za posredovanje v rusko-turški vojski 1. 1775. Bukovino, katera je od leta 1849. samostalna kronovina. Nadalje ji je pripadlo v bavarski nasledstveni vojski v Tešinskera miru 1. 1779. insko okrožje v zahodnem delu sedanje Avstrije nad Anižo med Inora, Dunavom in Hausrukwaldom. Cesar Franc I. je dobil 1. 1797. v miru, sklenjenem v Campo Formio, beneško Istro (zahodno Istrijo) in Dalmacijo, leta 1803. pa škofijo tridentin sko in briksensko. Za izgube v požunskem rairu je dobil cesar izborno kneževino salcburško 1. 1805. Salcburško je od leta 1849. samostalna kronovina. Po francoskih vojskah sta prišla v avstrijsko oblast republiki Dubrovnik in Kotor 1. 1815. Ferdinand I. je posedel 1. 1846. republiko krakovsko z okolico ter to pokrajino v soglasji z Rusijo in Prusko združil z Galicijo. Franc Jožef I. je združil z našo državo 1. 1878. Ada Kaleh pri Oršovi in Spizzo, najjužnejše mesto v Dalmaciji, katero je prisodil berolinski kongres avstrijsko-ogerski državi. Leta 1877. in 1878. so se vršile velike preraembe na Balkanskem polotoku in naša vojska je za- sedla leta 1878. Bosno in Hercegovino, leta 1879. pa Limsko pokrajino v Novibazaru. Tako se je razvijala država v teku časa do sedanjega obsega. Sedaj delirao cesarstvo v dva, po ustavi in upravi ločena dela in sicer 1. v kraljestva in dežele, ki so zastopane v državnem zboru, ali avstrijske dežele (dežele tostran Litave) in 2. v dežele ogerske krone (dežele onstran Litave). Obe državni polovici sta združeni državnopravno po tisti vladarski hiši (dinastiji) in po nekaterih skupnih zadevah in tvorita inozemstvu nasproti jedno državo: Avstrijskoogersko državo. Vsaka teh državnih polovic pa ima svojo posebno ustavo in upravo. Državnopravno razmerje med obema državnima polovicama je personalna unija (osebna zveza) in zavezna realna unija (stvarno jedinstvo). (Dalje prih.)