KÄ.TOLJSK CERKVEN LIST
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. «JOkr, z» p-»l leta 2 gl. 40 kr., za .-etert leta 1 gl. 30 kr. V tiskarniei sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta2gl, za certet leta 1 : ako /a<leii»*na ta «lan praznik, izide ,.l).»ni<*a'" «lan poprej.
Tečaj XXXVI.	V Ljubljani, 12. prosinca 1883.	List 2.
Izgledi bogoljubnih otrok iz vsih časov kerdčanstva.
(Dalje.) 5. Sv. Kazimir.
Iz Jezusovega uauka lahko povzamemo, da je bogatinom veliko teže se zveličati, kakor pa ubogim. Toraj je bilo že za marsikterega otroka dobro, da je bil v revščini rojen. Revežev otrok veliko bolj čuti kakor bogatinov, kako zelo potrebna mu je dobrotljivost Božja, in zato tudi raji moli. Revščina ga tudi obvaruje stoterih nevarnosti in zanjk, ktere nastavlja ljudem denar, dobro in zložno življenje, gizdavo razveseljevanje in postopanje itd. Ce le starši skerbno pazijo, lahku odraste revno dete v nedolžnosti in pobožnosti.
Bogatinov otrok pa se ima z mnogoverstuimi skušnjavami boriti. In če vendar v sredi svetnega blišča ostane dober in nedolžeu, je to prav posebno delo milosti božje; in tak otrok zasluži veče in lepše plačilo pri Bogu za čas in za večnost.
Tako milost je sv. Kazimir prejel od Boga.
Bil je »in poljskega kralja Kazimira III in Elizabete Avstrijanske. rojen v Krakovem 5. okt. 1458, in je umeri, ko je bil še le 25 let star.
Naj lepše in naj slavnejše, kar je moč o njem povedati, je pač to, da je vkljub vsim nevarnostim mladosti in dvorskega življenja do smerti ueomadežano ohranil kerstno nedolžnost.
Poglejmo, s kakšnimi pripomočki je dosegel to, kar je največa sreča in Čast slehernemu kristjanu.
a) Kazimir je bil vselej vbogljiv. Imel je silno dobro mater, ki se sme prištevati naj bolj bogoljubnim in čednostnim gospem tistega časa. V pervi dobi je sama odgojevala svoje otročiče. Ko so pa nekoliko odrasli, poiskala jim je z veliko skerbjo in previdnostjo vsestransko zanesljivega učenika. Ime mu je bilo Ivan Dlu-glos, sploh so mu tudi Longin rekli; bil je izgleden duhoven, blagodušen Poljak, izversten glede velike pobožnosti in nenavadne učenosti. Večkrat se mu je ponujala škofovska čast. pa je v svoji ponižnosti raji ostal korar v Krakovem in do smerti ljubljeni učenik kraljevih otrok.
Ta dobri učenik si je znal sicer serca vsih svojih
plemenitih gojencev pridobiti, a uied vsemi mu je bil najbolj vdan, najbolj pokoren iu vbogljiv Kazimir. Kakor materna beseda, tako mu je bila sveta tudi vsaka beseda iz ust spoštovanega skušenega učenika. Zvesto je poslušal njegove nauke, natanko spolnoval njegove opomine iu svete. In ravno ta zvesta ubogljivost je Kazimira obvarovala premuozih grešnih nevarnosti in ga obderžala na pravi poti. na poti nedolžnosti.
Kaj bi bilo Kazimiru pomagalo, da mu je bil Bog dal tako dobro mater iu tako vestnega učenika. ko bi sam ne bil tako vbogljiv? Zgodilo bi se mu bilo, kakor se zgodi sto in sto otrokom, kteri ravno zavoljo nerbog-Ijivosti v neskušeuih letih zabredejo na napačne pota ter postanejo nesrečni za čas iu za večnost.
bi Kazimir je bil iz ser ca ponižen. Vsakemu otroku je težko si pridobiti popolno pouižnost, ki je podlaga vsih druzih čednost; a gotovo še naj težje je to za oue. kteri stanujejo v kraljevih palačah iu so obdani z vso častjo iu slavo ter morajo dau na dan slišati odkritoserčno ali hliujeno hvalo domačih in tujih. Pa Kazimir je tudi v tej reči slavno zmagal. Tolikanj ljuba mu je bila ponižnost, da se ni zmenil za kraljevo čast iu imenitiKist: nikdar se ni bahal in tudi ni od nikogar pričakoval ali zahteval posebne časti. Edina Čast, zastran ktere je bil ponosen, mu je bilo to, da je po sv. kerstu postal otrok nebeškega Očeta in dobil pravico enkrat kraljevati ž njim na veke.
Iu ker je v svoji živi veri spoznal in čutil, da je vsak človek otrok božji in dedič nebeškega kraljestva, je bil do vsih ponižen iu prijazeu, kakor do svojih bratov. Za reveže in priproste se je naj raji potegoval, tako. da so ga imenovali zagovornika revežev. Čeravno kraljevi sin, je vendar rad govoril in hodil z reveži ter jim z lastno roko stregel. O kako prijetno je bilo videti, ko je kraljevič, še skor deček, uboge zbiral v veži kraljeve palače, enim delil hrano, drugim obleko in deuarja; zopet ene tolažil, druge p t z ljubeznijo opomiujal k poterpežljivosti iu posnemanju križauega Jezusa. Zdel se je o tacih trenutkih bolj augelj ko človek. Nekteri dvorjani, kterim je bila taka kerščanska ponižnost pač neznana prikazen, mu hočejo dopovedati, da se tako poniževanje do revežev ne vjema z njegovo kraljevo visokostjo, ali odgovori jim prelepe besede: „Jaz pač nikakor nisem t£k kralj, kakor je Jezus, Sin Božji. In ta je prišel iz iebeških višav k nam ubogim ljudem;
ozdravil je naše slabosti in postal sam reven, da bi nas obogatil. Učil je z besedo in djanjem. da reveža streči se pravi Njemu streči. Druge časti ne maram iskati, kakor posnemati svojega Gospoda Jezusa."
Ljudje premalo pomislijo, kako važen pripomoček za kerščausKo pravičnost je ponižnost. Kdor je v resnici ponižen, nc zaupa sam sebi in se ne zanaša na lastno moč. toraj se tudi nevarnosti ogiblje. Poleg tega pa tudi prejema obilnišo pomoč od zgoraj, kajti: „Ponižnim daja liog svojo milost".
c) Ka/.imir jo rad goreče in pobožno molil. Kakor drugi otroci hlastno ljubijo mladostno igranje, tako je on ljubil molitev. V molitvi je iskal in našel svoj počitek. sv,»je naj ljubše veselje. Naj raji se je mudil v cerkvi blizo velikega oltarja, kjer se je ves zamaknjen kleče pogovarjal s sv- jim Zveličarjem v presv. Rešnjera Telesu. Mnogokrat je rekel svojemu blagemu učeniku: „Nikjer ne, najdem večega veselja, kakor v cerkvi pred oltarjem. Če smem tam, kolikor me je volja, dolgo ostati, mi je ljubši, kakor lov, igra, ples in vse enako kratko-časovanje." Zato so morali večkrat v cerkev ponj iti, sicer bi bil še kosilo zamudil.
Posebno rad je premišljal terpljenje in britko smert, ktero je Jezus iz ljubezni do njega prestal. Ta neskončna ljubezen Jezusova ga je večkrat tako zelo ginila, da se je moral zjokati in vroče solze hvaležnosti pretakati. Ker se pa to terpljenje posebno pri sv. maši razodeva in nekervavo ponavlja, je z velikim veseljem hodil k sv. maši, kolikorkrat je utegnil. In s tolikim strahom in s tako zbranostjo je bil vselej pri naj svetejši daritvi, da so se vsi pričujoči izgledovali in vnemali nad njegovo angeljsko pobožnostjo.
Taka molitvenost je bila varen škit njegovi nedolžnosti. Kajti molitev donaša nedolžnosti ob enem dvojno pomoč: pobožna molitev odterguje misli in želje od posvetnega in grešnega ter jih proti nebesam povzdiguje, blaži iu posvečuje; ob enem nam pa tudi potrebnih gnad sprosi in milega varstva božjega. Serce, ktero se veliko z Bogom pogovarja, se polagoma navzame nekaj božjega.
(Dalje sledi.)
Christi&nus mihi nomen.
«Konec tega oddelka.)
Prašajmo dalje. Zakaj se zdaj na Francoskem izganjajo domači sinovi z rojstne svoje zemlje? Zakaj se zapirajo hiše božje? Zakaj protestira pekel zoper zidanje cerkve Jezusovega Serca? Zakaj so storili šolo popolnoma brezvčrno in zakaj mečejo iz šole vsako podobico, ki le količkaj spominja na Kristusa? Zakaj hočejo škofom plačo, če za zdaj ne popoluoma odpraviti, pa vsaj skerčiti in znatno znižati? Na vsa ta vprašanja odgovore nam hinavski farizeji, da iz gole humanitete, ozirajoč se na ubogo davke plačujoče ljudstvo. In vendar, kedaj je več terpelo ubogo ljudstvo?! Pravični Bog — kje je maščevanje — kje tvoja močna desnica?... Pa stojmo! Denimo roko na serce, vprašajmo sami sebe: kolikor nas je še kristjanov? Kako pa je to mogoče? Kako je prišel svet do tacega brezbožtva?
Kri8tjanje! ako Vam še bije kerščansko serce v persih, prašajte po vzroku — in videli boste, da ni toliko kriv hudobni svet, kakor se navadno prav rado sliši in govori, ampak mlačnost in zanikarnost naša je storila, da je hudobija dospela na taki verhunec! Ako imamo še kaj ljubezni in spoštovanja v persih do Njega, po kterem se imenujemo, sramovati se moramo in bati se njegovega maščevanja.
Kaj nam prinese prihodnost, tega ne vemo. Ako nam ne prinese nič dobrega, vedimo, da veliko smo tudi mi s svojim obnašanjem in delovanjem zakrivili.
Resnica, pravijo, ima to čudovito lastnost, da enkrat gotovo zmaga, — tudi ko bi bila brez zagovornikov, od vsih zapuščena prodere, mora prodreti — kakor prodere močni solnčni žarek še v tako gosto temo. Pri taki lastnosti resnice pa vendar toliko krivice, toliko brezverstva na svetu!
Kako je to, da je svet vendar tako brez veren? Tega so krivi oni maloverui kristjanje, ki sami brez terduega prepričanja ne morejo vspešno pričati za resnico. Tega so krivi oni mlačni ali tako zvani „češ-krist-janje" le po imenu kristjanje, ki se ne ogrejejo ne navdušijo za to, za kar bi se moral vsak navdušiti. Tega so krivi tudi oni oznanjevalci miru in sprave, ki hočejo oznanjevati mir in spravo, kjer sta sprava in mir nemogoča. Združite ogenj in vodo, ako mogoče!
Gorje, ti neverni svet — boj se prihodnosti! Boj se je pa tudi ti mlačni kristjan, ki nisi ne merzel ne gorak, ampak mlačen — mlačen za to, za kar bi moral biti navdušen, goreč, ognjen, enak iskri.
Naša doba je prehodnja doba; prehodnja doba pa je jako kritična doba, in v kritičnih časih je treba mož
—	značajnih, kerščanskih mož — mož z jekleno voljo. In tacih nam dandanes britko pomanjkuje.
V privatnem življenji bi bil še marsikdo kristjan
—	tudi bi živel kerščansko, zgojeval otroke v božjem strahu; — ali ko je treba javno spoznati svojo misel, in varovati pravice sv. križa, — koliko se jih poskrije, koliko utihne — kaka množica je ubežnikov.
Prašam vas, bojazljivci, zakaj se je sveta vera tako bliskoma širila po vsem svetu za časa naj večjega tri-noštva rimskih cesarjev? Ko bi bili pervi kristjanje tako brezserčni in bojazljivi, bi li mogel v tako kratkem času poganski svet postati kerščansk ? Gotovo ne. K sreči so bili pervi kristjanje možje navdušeni za sv. Križ, navdušeni in ponosni na svojega vodnika, na Njega, po kterem so se imenovali.
Sredi divjih sovražnikov jih je prašal kervoločni sodnik: Kdo ste — kaj ste? In odgovore mu brez strahu, odločno in navdušeno: Christiani sumus (kristjani smo). Šli so v smert zavoljo Kristusovega imena, in radi, z veseljem so dali življenje. Glej, čudo! Pogan vidi junake kerščanske, vidi njihovo lepo življenje, posebno gorečo ljubezen tudi do divjih sovražnikov, vidi njihovo serčnost, darežljivost življenja, in — veruje, postane kristjan: „semen est sanguis Christianorum". Poganski svet je spreobernila mučeniška kri — in njihov pogum je spremenil svetu lice.
Dalje vprašam, bi se li moglo kerščanstvo širiti po vročih pokrajinah afrikanskih in merzlih ravninah severnih krajev, ko bi ne imelo kerščanstvo serčnih in navdušenih mož, ki so z glasilom: „Christiani sumus" nesli sv. križ v vse štiri dele sveta. In glejte, njihov pogum je premagal zmoto in laž.
Kri mučeniška, pogum in darežljivost njihova je svet poganski pokristjanila. In zdaj pa je veliko ljudi
—	ogromna množica — da, večina deržave brez strahu božjega: — kdo je to zakrivil? Gorje vam mlačni kristjanje, ki se ne upate pokazati svoje barve, — ki se sramujete križa odrešenja in Njega, kteri vam je ime dal očitno pred svetom spoznati. Maščevanje bo prišlo vam na glave. Doživeli boste udarce, ki ste jih sami zakrivili s svojo malomarnostjo.
SlomSek — župnik.
Kot špirituval je Slomšek dopisoval duhovnom, svojim učencem, ter jim dajal dobre svete in jih k gorečnosti in delavnosti spodbujal, f erve leta je pisal lfttin-sko, pozneje pa slovensko.
iter je imel veliko veselje do duhovnega pastirstva, je leta 1838 prosil za težavno in revno faro Vuzenice, *) ktera mu je bila tudi podeljena. Mesca oktobra 1838, preduo je šel ua faro, pisal je enemu svojih nekdanjih učencev, kteri je Slomšekove zasluge proslavljal in ga svetemu župuiku Janezu Kanci-u primerjal, sledeče znamenito pismo: „Si non noscerem te verum Israelitam, in quo dolus vix čredi potest, accusarem te utique adu-lationis ac falaciae in legendo ac judicando epistolam tuam, de caeteris sincerrimam. Quantum distat pauper Slomšek a magno C'antio! Utinam esset meus intercessor in tantis negotiis mihi concreditis, me autem ejus imitatorem utique exhibere cupio in quantum preces amicorum meorum me adjuvabunt. Quod successorem meum attinet, spero virum me superiorem in officio spi-rituali me futurum." Naslednik bil mu je milg. dr. Valentin Viery, pozneje škof Kerški, ki je umeri konec leta 1881, podelivši po prejetih ss. zakramentih za umirajoče svoj blagoslov vsi škofiji.
Slomšek postal je v jeseni 1838 nadžupnik v Vu-zenicah, ter bil ob enem imenovan dekan in okrajni šolski nadzornik.
Dasiravno je Slomšek šel na faro, je vendar njegov duh večkrat bival med bogoslovci, ktere je zelo ljubil. Da bi jim zapustil stalni spomin, spisal je knjigo: „Mne-mosynon slavicum, suis quondam auditoribus et amicis charissiniis", v kteri je priobčil nagovore, pesmi in molitve, ki so v navadi pri svetih opravilih.
Slomšek bil je vzorni šolski nadzornik. Njegovo veselje je bilo bivati med otroci; ter je tako posnemal Jezusa Kristusa, našega nebeškega učeuika. V šoli je primčrne stavke narekoval ter tudi večkrat povedal kako mikavno zgodbo. **) V porabo nedeljske šole spisal je izverstno knjigo: „Blaže in Nežica v nedeljski šoli". Ta knjiga je prav mikavna; tvarina je lepo zverstena in popolnoma primerjena potrebam slovenskega ljudstva. Ta knjiga se je zelo razširila med slovenskim ljudstvom, pervi natis je imel 4000 iztisov, in njeno ceno so pripozuali tudi v zunanjih deželah.
Kot dekan je bil Slomšek ljubeznjiv prijatelj duhovščine; duhovni so ga pogosto obiskovali, in bili so vselej prijazno sprejeti, in našli so pri njem tolažbe iu dobrega sveta. Z došlimi duhovni je rad molil brevir, potem se pa z njimi razgovarjal. V družbi dobrih pri-jatlov je rad igral na glasoviru, ter pel svete in druge poštene pesmi.
Kot župnik bil je Slomšek svoji fari duhovni pastir. Kedar je bilo treba, mogel je vsak farman z njim govoriti ter je z veliko poterpežljivostjo poslušal farmane svoje, ko so mu pripovedovali sitne reči. Kjerkoli je mogel, je rad pomagal, iu obiskal je vsako revno hišo svoje fare. Posebno je rad žalostne tolažil, zatirane branil in revežem pomagal.
Skerbel je za lepoto božje hiše, ***) kakor David: „dilexi decorem domus tuae", vedoč, da lepo ozališana
*) Divitiis enim et honoribus nou inhiabat, dixit in sermone funerali ejus successor in sedi episcopali inclytua dr. Maximilianus Stepišnik.
**) Dajal je rad dobre svete katehetom in učenikom.
***) Pozneje je kot škof našel nekje zanemarjeno cerkev, toraj je tiste farmane tako ojstro grajal, da so «termeli kakor okamneli.
cerkev in veličastna božja služba duha povzdigujete k Bogu in verski čut blažite. Uskerbel je tudi farni cerkvi tri nove zvonove. Vpeljal je več bratovščin v fari in vedno je naglašal večkratno prejemanje ss. zakramentov. Tora] je pisal leta 1831 prijatelju: „Praznik sladkega imena Jezusovega sva imela s kaplanom prav veliko ljudi za spoved, tudi v osmini jih je še mnogo hodilo; ljudje so v fari igro opustili in tudi mnogo pohujšanja je odpravljenega. *)
Silno veliko je koristil farmanom po svojih pridigah, ktere so pa tudi ljudje iz daljnih krajev hodili poslušat. Akoravuo bil je veščak ter izversten govornik, se je vendar na pridige prav marljivo pripravljal: „simi-lis fuit patri familias, qui profert de thesauro (repertorii) nova ac Vetera, quod repertorium et nos praesertim hiemali tempore eolligamus et d;*jmus ex foliis et libris utilibus et e quotidiana experience.
Sprehajaje se ob bregu Dravskem je večkrat za-znamnjal načert za pridige, ktere je domu pridši ali ua drobno izdelal, ali vsaj bogato osnoval.
Kot župnik bil je luč sveta (Matt. 5, 14), „lux m li udi, qui homines ignorantiae vitiorumque tenebris obscuratos luce doctrinae vitaeque evaugelieae illuiniua-bat;u — bil je sol zemlji, „sal terrae, nam si cut sal cibos a putredine purgat. praeservatque. ita Slomšek instar apostoli per doctrinam annuntiataui et vitae exem-plum homines a putredine peccati et uialitiae pursravit, bonos ab ea praeservabat et omues Deo gratos efficere conabatur" (vide: „Commentarius I)r. L. Klofutar in Evang. s. Matthaei";.
Svojim kaplanom bil je Slomšek bolj oče, kakor predpostavljen župnik. **) Želel je ž njimi imeti „vita comuuis": skerbel je več ko treba za njihove telesne potrebe, jima je tudi razne dobrote skazoval, ter jih je rad imel v drušinji pri sebi, jima preskerbel zabavo ali kratek čas, „ne exhilarationem quaerant inter muudaiios, speciatim non in diversoriis". Bil je rad v družbi njihovi, je z njima veliko občeval, in jima je bil moder svetovalec in vodja v izverševanji dolžnost duhovnega pastirstva. Tudi je kaplanom z veseljem razlagal iu po-jasnoval farno vradovanje. kedar sta mu pomagala spi-sovati farne spiske. Posebno pa je bil kaplanov vesel, kedar sta k njemu prišla, da so brevir skupaj molili. Z njima se je veselil in tudi žalostil. Kedar je kam šel, vzel je seboj enega gospodov kaplanov. On sam je tudi rad opravljal dela duhovnega pastirstva, ne le lahkih, ampak tudi težavne in nadležne. Vsak tretji teden bil je on tednik, ter je vse duhovne opravila natanko do-verševal, z veseljem šel obhajati v temni noči, naj je bilo vreme še tako nevgodno, naj so bile pota tudi slabe. Ves goreč za čast Božjo iu zveličanje duš, dajal je z zatajevanjem in vzDrno darežljivostjo samega sebe lep izgled svojim kaplanom iu drugim duhovnikom ter jih je k gorečnosti vnenial. Iu res, po njegovem navodu so njegovi kaplanje postali vzorni duhovniki, čast lavau-tinske škofije.
*) Utinam omncs sacerdotes, quae doceut, semper etiam in factis adimplerent, et pro iis quos monuerunt, orarent quoque; frequentius homines converterentur. Sed ne obliviscamur nec istud D«vidiš: „Non nobis Domine, non nobis, sed nomini Tuo da glorinm!
**) Kakor pravi sv. Pavel (Rom 13, 10): dilectio pro-ximi malum non oper»tur, plenitudo legis est dilectio (12, 9); dilectio sine simulatione, odientes malum, adbaerentes bono, charitate fraterna invicem diligentes. honure invincem praeve-nientes (1. Cor. 13, 17). Charitas patiens est, benigna est, non aemuiatur, non agit perperam, non inflatur, non est ambitiosa, non quaerit quae sua sicut, non irritatur non cogitat m»lnm.
V farovžu bil je Slomšek previden, dober, pa če je bilo treba, tudi ojster gospodar. *) Svoje posie je opazoval, in vse vedel, kar so prav storili ali ne. Ce se je kdo kaj pregrešil, pra je resnobno posvaril; če se pa služabnik dvakrat posvarjen ni poboljšal, bil ie gotovo iz farovža odpravljen. Farovski družini bil je duhovni red za vsak dan. vsaki teden in mesec predpisan. Vsaki mesec so prejemali ss. zakramente, ob nedeijah bili so vsi pri keršanskein nauku, vsaki dan pa so večerno molitev skupaj opravili, ter vest izpraševali. Večerno molitev je SlomseK sam družini predinolil, ter .je z ozi-rom na praznike kake molitve prideval. V adventu zlasti in v postu je molil z njimi skupaj sv. rožni venec, kar se je tudi z^o.iilo vse nedelje, in takrat je po celo uro bil pri njih. ter jim je bral pobožno berilo, ali pa razlagal keršanski nauk.
Srečni so bili posli v službi pri župniku Slomšeku, in to srečo so tudi spoznali. Ko je škof postal, so nekdanja družina njegova in najbolj pošteni mladenči iu najbolj pridne dekleta poganjali se za službo pri njem. in ko se je v Maribor preselil, so jokaje prosili, naj bi jih seboj vzeti hoteli.
Slomšek, „omnibus omnia factus", hotel je fari tudi koristiti v prihodnje. Pregledal je farni arhiv ter ga vredil (vredeni farni arhiv je podlaga, farnemu vra-dovanju) in je neke stare pravice, poprej zgubljene, zopet pridobil, ter se ni menil ne za zopervanje, ne za težave, ktcre je moral prestajati: poganjal se je neustrašeno za resnico in pravico, rekoč: rmoji nasledniki mi bodo hvaležni*4.
Slomšek je tudi rad opravljal duhovne vaje.**) kedar je le mogel. Deržal se je rad lepega reda v cerkvi iu v farovžu: eden njegovih kaplanov tako-le popisuje cerkveni in hišni red — ter duhovno občevanje: cerkveni red imel je 10 točk; sv. maše so ob delavnikih ob 7 in 8; duhovne opravila gospodje po versti opravljajo; v spovednico naj gre vsak, kedar je klicau, keršanski nauk razlaga nadžupnik ob f». iu ob 10 pa imata gg. kaplana božjo službo; izhode opravljajo kaplanje po navadi, v farne bukve zapisuje tisti, kteri je kerševal; poroke ali pokope treba je pa pravilno čedno in lepo vanje pisati.
Hišni red imel je »> točk: opoldne je bilo kosilo, večerja je bila po zimi ob 7. po leti pa ob S. Ne gre od večerje izostajati brez gotovega vzroka, kteri naj se poprej ali pozneje pove. Ce kaplan pomaga v farnem vradu ali pri kmetiji, dobi zato zajutrek. Po druzih hišah ne gre zajuterkovati, perilo iu snažeuje čevljev se v farovžu oskerbljuje. Kaplan dobi opoldne maselc vina. zvečer pa pol maselca; ne sme se p.s po vino pošiljati v gostilnico — ako kaplan drugekrati hoče viua, more ga dobiti v farovžu za nizko ceno; postrežbo iu kurjavo preskerbi domača družina; derva si kaplan sam kupi.
/a duhovno občevanje je bilo točk: V ponedeljek, sredo in petek se matu in skupaj moli, po matutiuu in hvalnicah je duhovno branje; molitev pred jedjo iu po jedi se moli glasno — latinsko; pogovor bil je v ponedeljek in četertek po latinsko, v torek in petek po nemško, o sredah in sobotah pa po slovensko; eno dobro uro pred večerjo ali po večerji je poštena zabava, petje (etiam ludus honestusK Pričakuje se od gg. kaplanov, da bodo disciplinarne pravila — cerkvene in škofijske — spol no val i, ne prisiljeui, ampak radovoljno, iz prepričanja. —
*) Si quia autem domui suae praeease neacit, quomodo ecclesiae Dei diligentiMm habrbit. <1. Tim. 3. 5.)
**) Exercitiae spirituals animates sacerdotibus perutiles sunt; ast quovis aecundo anno instituendae prorsus sunt neces-sariae.
Naj tii še sledi dnevni red, kterega P. Chaignon (I. dul. 18. meditatio) duhovnim pastirjem priporoča: „Iu einer guten Betrachtung will ich mir sogleich am Morgen einen reichen Vorrath innerer Kraft sammeln, welche mich während des Tages gegen die Einflüsse der äussern Dinge schützen soll. Durch das betrachtende Gebet mit Gott schon vereiniget, will ich mich mit ihm noch inniger vereinigen am Altare, und so entflammt von dem Feuer der göttlichen Liebe werde ich mit Muth an die Erfüllung aller meiner Pflichten gehen, als da sind, Studium, Dienst. Brevier, Liebeswerke. Eine Einkehr iu mich seihst gegen die Mitte des Tages, eine fromme Lesung am Abende, ein Besuch des allerheilig-sten Altarssakrameutes und eine ernste Gewisseuserforschung vor dem Schlafengeheu werden die Verluste, welche ich iu meinen Berührungen mit der Welt erlitten habe, wieder ersetzen, werden meinen Eifer wieder beleben, werden meinen Entschlüssen eine neue Festigkeit geben. Sobald ich merke, dass ich meine Uebuugen vernachlässige. oder dass ich dieselben zerstreut verrichte, oder dass ich versucht bin, sie abzukürzen, will ich mich mit dem Worte Chrysti waffuen, und dem Versucher, wer es auch immer sei, zurufen: In bis, quae Patris mei sunt, aportet nie esse. (Luc. 2, 44.)"
Potem nadaljuje ta gospod, bivši kaplan Sloraše-kov: Kar so škof Slomšek, moj ljubljeni duhovni oče umerli, nimam več nobenega veselja. Pridjani načert reda, prosim, mi pošljite nazaj, da ga hranim za spomin svojega bivanja v Vuzeuicah. Tega reda se je Slomšek prav natanko deržal, in še več je storil, kot je zapisano. Tako imel je zraven keršanskega nauka tudi zgodnje duhovno opravilo. Quod erat sine remuneratione per agendum, ipse suscepit, nobis autem reliquit ea, pro quibus remunerationem suscepimus. Tako je on opravljal v adventu brezplačno zorne maše, midva sva imela černe maše... *) Če je bilo treba po noči iti obhajat, dal nama je konja belca, da sva jahala, in tudi v tednu sva se ž njim vozila, kedar ni bilo dela na polju... Vodil me je tako modro in tako blagodejno je name vpljival, da mu bodem hvaležen do smerti. Enkrat smo bili povabljeni na veselico v Hohenmauten; Slomšek nas je tje peljal, noscens indolem meam aliquantum mundauam; pa kmali sem zapazil, da je le zarad mene tje šel — iu to me je osramotilo in ganilo močno. Tega ne bom nikoli pozabil, pa tudi od takrat me niso več mikale take veselice. Le to rečem, da pokojnega dobrotnika ne bom nikoli pozabil in bodem mu vedno hvaležen ostal/
Tako piše eden bivših kaplanov o Slomšeku. Tako je Slomšek spolnoval vse dolžnosti svoje ter se ravnal po besedah sv. Pavla: in omuibus temetipsum praebe exemplum bonorum operum, in doctrina, in integritate, et gravitate, verbum sanum, irrepreheusibile — in ravno to je tudi v serce vtisoval duhovnim svoje škofije v pervein pastirskem listu, v kterem jim priporoča, da naj skerbijo za svoje lastno posvečevanje in za zveličanje duš, ter naj jih vnema k pobožnemu življenju, rekoč: Diligite cellulas Vestras, Vestrumque habitaculum; sit vel parvum aut majus, templum tamen sit devotioni studioque destinatum... Pač zlate besede.
Francoski narod preslavlja dobro znanega župnika Vianeja v Ars-u; mi Slovenci pa se smemo ponašati s Slomšekom, ker on je bil lepota in čast slovenskega naroda, svitla zvezda na nebu katoliške Cerkve, vzor katoliškim duhovnom.
*) Slomšek exemplum liberalitatis et generositatis. Ava-ritia namque est radix omnium malorum; fugiamus et Studium dominandi nosque ingerendi in res, quae ad nos uon pertinent; nam ex his oriuntur discordiae, rixae et etiam lites judiciales sacerdotum...
Ogled po Slovenskem in dopisi.
V Gradca, 28. decembra 1882. (Konec.) Omenil sem Vam že zadnjič, da Gradec res precej stori za reveže. V pervi versti moram omeniti tako imenovane „ogreval-nice" (Warmestuben), menda tri po številu, v katere zahaja čez dan stotine revežev ogrevat se in povživat kaj gorkega. Nabira in kupuje se obleka in kurjava za uboge. Koliko da se s tem v resnici pomaga, mi ni moči povedati. Vsega se polastuje posvetua mestna gosposka in popolnoma se ne morem znebiti misli, da je ta naprava le zunanjost, le neka prevlaka čez uboštvo, ki mora vendar le terpeti in zdihovati po pravi pomoči. Posebno zaradi tega se mora nas polastiti ta misel, ker je tukaj neka posebna versta beračev, ki človeka preganjajo po cele ulice daleč, tudi v stanovanje, ako jim hitro ne sptfhiiš želje. — Na drugi strani pa se šopiri bogastvo in zapravljivost. tako, da ima Gradec res nekako aristokratsko lice. Reči se mora, da ima tukaj res lepo življenje oni, ki ima dovolj pomočkov. Zastran zdravja pa bi jaz oziroma na Gradec ne deval ljube Ljubljane tako pod ničlo, kakor se navadno godi. Povsod polno dima in duha po oglji. ki se skoro edino tukaj žge, megle skoro nikoli ne manjka, ki zagriuja mesto, kakor kako pregrinjalo. Nekaj večerov smo imeli tako gosto meglo, da sem videl komaj korak pred sabo iu zraven tega se je tako vlegala na pljuča, da sem se jel skoro bati. Veter prepihava res kaj čversto dolge od severa proti jugu potegnjene ulice, ali za marsikaterega je ravno ta veter škodljiv. — Od Svetega dne nam vsaki dan, akoravno precej medlo, ljubo solnce sije. Pravega mraza še nismo imeli, in naj manj ga imamo sedaj. Milo se mi je storilo, ko sem videl gerraovje poganjati popke, celo kak zelen listič je pogledal zvedavo, je li že pomlad prišla, ali ponočna slana mu je zamorila življenje. Sneg, katerega je palo nekaj pred Božičem, bode kmalu zginil.
Kakor je večinoma dandanašnja vednost protiverska, tako so tudi nauki, ki se glase po vseučiliščuih dvoranah, pogosto veri in cerkvi malo prijazni. Res so nekateri profesorji vse časti vredni; ali marsikteri se ponašajo s prostostjo v vedi, šopiri se dostikrat materijali-zem in darviuizem. Pravega zanimanja za take nauke sicer ne morem opaziti, ali vidi se, da se prijemajo, ker dostikrat manjka prave razsodbe. Zato je srečen gimna-zijalec, ki je ohranil zaklad terdne vere, še vse bolj srečen vseučiliščnik, ki je na vseučiliščih ni zgubil! Kak duh da preveč veje med prihodnjimi učeniki. deržavniki, zdravniki itd., to se razodeva celo v zabavnih veselicah. Ko je odhajal modroslovja profesor Riclil v Freiburg, so mu napravili v čast „komers", pri katerem se je mnogo govorilo in se slavil odhajajoči profesor, ker je nakoval mnogo orožja, da je ž njim mogoče pobivati — kaj neki? ni težko uganiti. Nasieduik njegov je precej v pervem pouku naznanil, da hoče „stopiti v Richlove stopinje". Sad, ki se večKrat kaže pri dijaštvu, je malo prijeten, neka osornost pri muozih, katero slabo zakriva neka prisiljena zunanjost. Večkrat je slišati o dogodkih, pri katerih ima policija opraviti.
Sicer pa je veri nasprotno govoričenje tako puhlo, da je treba pomanjkljivost s širokoustnostjo zakrivati. Dobri katoličani bi prav storili, ko bi molili za odver-njenje nevarnosti, ki grozijo katoliški veri iz marsikterih višjih šol in slabih knjig. Kdor zamore s svojim podukom kaj storiti, naj ne zamudi dobrega dela, in kdor zamore odverniti koga od slabe knjige, rešiti more njegovo dušo. (Morebiti drugi pot še kako besedo o slabih knjigah itd.)
Dabica bos., 26. grudna 1882. Zahvalno sem prejel poslanih 54 gl. 20 kr. za poslane mi svete maše; Bog plati gg. pošiljateljem! Ona dva gg. misijouarja med nemškimi uaselniki sem zdaj preskerbel s ss. mašami za nekaj časa, ali novi so me zaprosili, naj jih tudi njim kaj oskerbim, ter so mi, ker niso toliko potrebni, iz lastne volje obljubili, da mi bodo tretjino štipendije podarili za doveršenje in zuotrauje olepšauje moje kapele. Tako vidite, da berž lahko oddam vse prejete ss. maše, iu od poslednjih bi imela še kapela pomoč.
Omenili ste v predzaduji „Danici", da Sloveuci tudi med tujim svetom ohraujujejo vero, iu to Vam potegujem iz lastue skušnje vsaj po jugoslovanskih zemljah. Navadno je Slovenec še precej bolj pokoreu svojim predstojnikom, kakor pa drugi narodi; zato tudi večidel Slovence povsod radi imajo, celo iščejo jih. ker zraven pokorščine znajo tudi bolje in urneje «lelati ter svoje poslove veršiti, kakor pa drugi oudašoji ljudje. Italijani so pač še bolji od Slovencev, posebno zaradi trezm-sti, ktera se pri Slovencih tudi v tujih zemljah dostikrat tare iu gazi. Sploh pa se derže Sloveuci po razuih okol-nostih še precej domačih kerščauskih uavad, da molijo skupno rožni venec, da hodijo v cerkev, ako ui celo predaleč od njih. da opravljajo tudi, ako je zbog spovednikov mogoče, velikonočno spoved. Ravno župuik iz hervaške Dubice mi je pripovedoval, da vsako leto nekaj Kranjcev o veliki noči k spovedi dohaja, ter da imajo vsi molke (paternoštre) v rokah, ko so v cerkvi. Da, mole k je tukaj med Slovani na jugu posebno iu očitno znamenje katoliške vere ter gorečnosti v molitvi. Tako mi je neki težak (dninar) lansko jesen, ko sem bil še na pervi misijonski postaji, in sem ga vprašal, od kod da je, in ako je katolik, odgovoril, da je iz Senjske biškupije, pa da je katolik iu berž je izvlekel iz žepa molek, rekoč: „Vidite, gospodine, da ne lažem. vidite, da imam inolek". Resuičuo je to, da se posebuo med graničarji redko vidi molek; menda zato, ker se razposajeni razkolniki norčujejo iz njega; tudi pa so bili graničarji čisto pod vojaško oblastjo, ktera se za molek pač ni brigala, ampak za puško iu druge stvari. Sploh so Slovenci Hervatom podobni ljudje, vsaj tukaj okoli so v tem slovesu posebuo pri župnikih, pa tudi prostem ljudstvu. Neki otec trapist mi je nekako ves začuden pripovedoval, da so njihovi delavci t bili so Gorenjci) v gojzdu zvečer vkupno rožni veuec (rožeukranc) molili ter mi je pristavil: Zdaj pač vem. da so vaši ljudje resnično pobožnega duha; drugi naši delavci uiso rožnega venca molili; tudi so dohajali ravno ti iz šume (gojzda) o nedeljah in praznikih v samostan k sv. maši, ker ui bilo daieč proč uobene cerkve. Da sini ter tje uekteri tudi vse pobožuosti opuščajo, se — žali nam — ne more tajiti; vendar pa sploh se derže Slovenci tudi v tujih deželah skerbueje domačih kerščauskih navad, kakor pa drugi narodi, izjemši samo Italijane. Ta dobri duh bi se morda še bolje ohranil, ako bi čč. gg. dušni pastirji sploh in še posebej onim, ki ravno odhajajo v tuje zemlje, posebuo na serce in na dušo navezali, da naj žive povsod prav kerščansko, po domačih sloveuskih navadah, da ne bodo ljudi pohujševali, ampak jim povsod z lepim zgledom svetili v pridnosti, v molitvi, v službi božji, v prejemanji ss. zakramentov, ter — v postu, da ne bodo mesa jedli o prepovedanih dnevih, ker oudašnji ljudje, bili katolici ali razkolnici. od olajšanja te cerkvene zapovedi nič ne vedo iu tudi nočejo vedeti, zlasti ker je razkolniku vsa vera — v postu.
Veselo in srečno novo leto vsini p. n. dobrotnikom mojega misijona! Bog naj jim povcrne stotero, kar so darovali — Njemu na čast in za razširjanje njegove svete vere. Z Bogom!	Uvaležui
Val. Lah.
Ix Amerike. V St. Frančišku, Milwaukee Co., Wis., 19. grudna 1882. — Na preprijazno Vašo opombo v letošnjem 33. čisli cenjenega Vašega lista, da naj večkrat kaj pišem, hočem danes zopet nekoliko verstic poslati preljubi „Danici" ex hac terra nova.
Letos prišlo je nenavadno mnogo dijakov v naše semenišče; nas tukajšne Slovane razveselilo je sosebno to, ko smo mej novimi kolegi našli tudi nekaj svojih rodnih bratov. Kar smo želeli in premišljevali že dve leti, možno nam je bilo vendar le zveršiti — osnovati slovansko literarno društvo. Poprej bilo nas je premalo, no sedaj nas je pa veudar 12 (4 Slovenci in 8 Čeho-Slovanov).
Namen našega „Slovanskega spolka", kakor pravi § 1. društvenih pravil, je ta, da bi se člaui vadili v slovanskih jezicih, soznanjali se s slovstvom slovanskim, na prihodnji stan „slovanskih" duhovnikov se pripravljali in živelj slovanski po svojih močeh podpirali.
Da bi se ta namen le količkaj doseči mogel, treba je društvu knjižnice slovanske. Sklenilo se je toraj, da si društvo vstanovi svojo knjižnico, katero bodo člani z mesečnimi doneski podpirali. Stvar gre bolje od rok, nego se je mislilo. Nekaj knjig se je že omislilo iz društvene blagajnice, nekaj so jih pa tudi gg. člani podarili. Poučuje se v „Spolku" slovenski in češki pri vsaki seji, sicer je pa prosto v katerem koli slovanskem jezici kdo hoče govoriti.
Za „starosto" smo si izvolili g. Vacslava J. Koer-nerja. Le škoda, da nas bode verli gospod že ta teden zapustil. Potem bode namreč posvečen ter pričel svoje delovanje v vinogradu Gospodovem kot asistent preč. g. župn. Viljemu Čoki, pri cerkvi sv. Prokopa v Chikagi, Ills. Pretečeno nedeljo (17. t. m.) nam je zadnjič predsedoval. Poslovil se je od nas v jako ginljivem govoru ter nam obljubil, da se bode za svojo rodovino naj prej spominjal „Slovanskega spolka" in svojega naroda pri pervi daritvi sv. maše. Gromeči „Slava", „Na zdar" in „Živio*-klici so doneli g. govorniku po dvorani. Za prihodnjega starosto izvolili smo si g. bogosbvca Bohumira S. Kramoliša.
Kar seje društvene tiče, prizuavati moram, da so člani res marljivo in pridno delali v teh dveh mesecih. Precej pri pervi seji 5. nov. t. 1. govoril je gosp. V. J. Koerner „o potrebe zrizovani literarnich spolka slovan-skveh" (razprava je obelodanjena v „Hlasu"). Razkazoval nam je med drugim sosebno to, kako je treba društev ravno nam Slovanom v Ameriki. Ako nam je kaj za rojake naše, moramo skerbeti za katoliške slovanske društva, če nečemo, da nam odpadejo od sv. vere ter se utope med druzimi narodnostmi. Tako raztresene Slovane v Ameriki veže le sv. Cerkev in društvo.
In. dec. t. 1. je med drugim g. Bohumir S. Kra-moliš podal uam razpravo: „Proč mame zrizovati kato-licke škoh v Americe". iSpis ta je tudi priobčen v 428. čislu „Hlasovem" 1S82; to čislo Vam pošiljam.) *) „Hlas" (vrednik mu je preč. g. župnik J. M. Koudelka) je veri branivec sv. vere v Ameriki, skerbi pa tudi vspešuo za ohranjenje narodnosti češke med tukajšnimi rojaci. Slišali smo potem nekoliko druzih govorov, kakor o Halku. o žitji in delovanji Val. Orožna itd.; tudi mnogo slovenskih in čeških pesen se je deklamovalo.
Ako nam še kaj več članov dojde, moglo bode društvo vspešuo delovati. Začetek je povsod težek. Toliko o našem življenji v semenišči.
Iz Miunesote mi ni mnogo novic. V Wabashi, Minn., imajo boje sedaj sv. misijon.
Preč. g. misijonar Peter J. Jeram prestavljeni so iz Highlanda, Wabasha Co., Minn., v Minneapolis, Minn.,
8. nov. t. 1. preselili so se tje. Minneapolis je največe mesto v Minnesoti. Že sedaj ima nad 80.000 prebivalcev, a množe se pa silno hitro. Katoliških cerkva ima mesto šest in g. Jeramova bode že sedma. Kakor mi pišejo preč. g. P. J. Jeram, so ljudje v njihovi župniji še malo navajeni, a da se pa vendar videzno boljša vse; vsako nedeljo jih je več pri sv. službi Božji, ktero opravljajo začasno v šolskem poslopji. Omislili so pa v kratkem času, kar so tam, že mnogo cerkvenih stvari, tako: mičen altarček, kelih, ciborij, plaščev mašnih, večno svetilnico in mnogo druzih potrebnih stvari.,— Med svojimi verniki imajo tudi precejšno število Ceho-Slo-vanov.
Učiti se imamo dovolj; čez kaka dva meseca prejela bodeva z g. A. Ogulinom male redove.
Naj pa končam za danes, ako mi bode čas pri-
puščal hočem večkrat kaj sporočiti.
Ivan K. Solnce.
*) Iskrena hvala; došel malo pozneje.
Vr.
Razgled po svetu.
Avstrijsko. Seje v deržavnem zboru se zopet prično 15. t m.
Kakor že poprej, so ob novem letu dohajale nove poročila o groznih povodnjih s krajev ob Donovi in po Nemškem in Češkem.
Do spanjskih škofov so sv. Oče Leon XIII razglasili encikliko,vki obsega v sebi več ali manj nauke za vse narode. Španjski narod je razdeljen v več politi-ških strank, ki se z vso razdraženostjo med seboj napadajo; papež pa iim k sercu ženejo, da ni^m^bojj napačno in nevarpo. kakoj^iLsajg^mega^sj^UKO. Toraj sv. Oče z resnimi besedami §5\tore o zmčfilbsnln^jn' edinosti; sej da Cerkev sama na sebi ne obsoja nobenej^T^I' deržavne vravnave, samo da ima vero in pravico za vo-^JJ^/ ^ dnico. Zato naj tudi noben katoličan druzega zaraclj,^. jLk drugačne politiške misli ne obsoja; vsi pa naj bodo^^^,' edini v tem, da se katoliška vera nežaljena ohranL k<£ y ^ le-ta je najmočnejši podpornja vsaki deržaviA^f
Prusko. Liberalno prusko novinarstvo, kfflror^T^ sejo, je hudo razdraženo zarad tega, ker je ruska vlada prehitela prusko s konkordatom s sv. Stolom. Zarad tega kriče nad sv. Stolico, kakor je njih navada, češ, ona je kriva, da ni dospelo do porazumljenja v nekterih točkah. Pravijo, če bi bila tako prijenljiva do pruske, kakor je bila do ruske vlade, bi bili dogovori že davno zveršeni, češ, tudi pruska vlada ne iše več kot ruska. Vediti pa je, da zahteve Bizmarkove so vse druge, tudi on zahteva, naj vlada postavlja škofe in župnike, toda kako ? Vse drugač kot je sv. Stol dopustil na Ruskem. Pruska vlada neče slišati o kaki prezentaciji ali pre-konizaciji itd. Ona hoče škofe in župnike in vsacega duhovna postavljati kakor državnega vrednika; ona hoče imeti izločni nadzor v semeniših itd. Da se s cerkvenega ozira ne more tako daleč odjenjati, je očitno.
0 Gambettn piše „Univers": „Gambetta je bil zadosti kerščansko izrejen, da je lahko poznal sv. vero. Da bi se bil pač zadnji trenutek zavedel hudega, kar je storil, in obžaloval! To so želje, ki so jih imeli vsi katoličanje, ko so zvedili konec tega preganjavca. In ko se je včeraj hladnokervuo veselilo mnogo tacih, kte-rim je vstrezal, so ti klerikalci, ktere je nespametno menil ugonobiti, molili za zveličanje njegove duše. Tako se mi maščujemo!" — Pavel de Čassagnac pravi v
*) Prav hvaležni bodemo Slovenci. Tudi Vam bratovski pozdrav in veselo novo leto!	Vr.
,Pays"-u, da se v smerti Gambettovi vidi roka Božja; ž njim je republika uinerla, snop je razvezan, klasje razperšeno pojde po vetru. Meščani ne vidijo več nobenega rešitelja zoper ljudovlado, ker Gambetta je hotel biti Bonaparte. Upa se, da bo kdo v zboru zahteval preiskavo vzrokov, vslei kterih je Gambetta umeri.
Bruto vske zadeve.
Koledar za prihodnji teden:
15. pros. S. Maver. — 16. S. Marcel. — 17.	S.
Anton puš. — 18. Stol sv. Petra v Rimu. — 19.	S.
Kanut. — 20. S Boštjan. — 21. Septuvagezima,	ali perva predpepelnična nedelja. S. Neža.
Zahvale:
Št. 2. Priporočil sem bil nesrečno neko družino Devici Mariji v priprošnjo; ker so se zdaj razmere veliko zboljšale, priserčno hvalo Mariji Devici naznanjam.
A. A', župnik.
Št. 3. Več let bol na na očeh, sem poskušala razne zdravila, pa nisem prišla do popolnega zdravja. Zaupno pa začnem zdihovati k Naši ljubi Gospej presv. Serca in jo prositi, ako je volja Božja, da ozdravim. In uslišana sem bila, popolnoma imam zdaj zdrave oči. Toraj Čast in prisc/čna zahvala Bogu in ljubi Devici Mariji!
V	Ljubljani, 7. prosinca 1883.	A1 S.
Št. 4. Zgubljen človek, priporočen v „Danici", se je na Marijino prošnjo popolnoma spreobernil; zapustil krive pota in začel keršansko živeti. Preserčna zahvala Bogu in N. lj. G. presv. Serca!
Iz Ljubljane.	Družina.
Št. 5. Mater smo imeli na smertni postelji, previ-deni so bili s ss. zakramenti, že sam zdravnik je dvomil, da bi še ozdraveli; pa boječi se za njih življenje, in če je volja Božja, da bi še ozdraveli, jih začnemo priporočati N. lj. G. presv. Serca, opravljamo devetdnevnico in uslišani smo bili. Začelo se je kmalo boljšati in popolnoma so ozdraveli. Obljubili smo zahvalo v „Danici" razglasiti in danes jo spolnimo. Preserčna zahvala N. lj. Gospej presv. Serca!
V	Ljubljani, 7. prosinca 1883.
Hvaležna družina.
Št. 6. Hčerka z nevarno in hudo boleznijo je na priporočilo k Naši ljubi Gospej in sv. Jožefu popolnoma ozdravela; vsled obljube, da hočemo zahvalo po „Danici" razglasiti, rečejo toraj: „Bodi vedno češena in zahvaljevana N. lj. Gospa in sv. Jožef!
Jožefa Porenta.
Št. 7. Naši ljubi Gospej presv. Serca in sv. Jožefu za ozdravljenje iz hude bolezni na očeh! Priporočam se vsem udom v pobožno molitev za stanovitno zdravje.
M Klemenčič.
V molitev priporočeni:
Bolna oseba za zdravje. — Mati priporoča sina in hčer. — Srečna rešitev posebnih težav. — Ud bratov-šine N. lj. Gospe priporočuje svoji hčeri v Marijino varstvo. — Žena za zdravje na nogi. — Mož hudo bolan za zdravje. — V imenu mladega Jezuška se priporočam za molitev in goreč zdihljej do Naše ljube Gospe presv. Serca, ss. treh Kraljev in sv. Jožefa za gotovo pomoč v prehudih dušnih in telesnih zadevah, in priporočam v molitev tudi svoje sovražnike. Prosim prav le po za
memento pri sv. mašah. — Razuzdan sin. — Mati treh nedoraslih otročičev za zdravje. — Spreobernjenje sina.
Pomočki k modrosti.
(Iz Pregovorov I. I!.)
8.	pros. Otročaji! doklej hote ljubili otročarije, doklej bodo neuniueži želeli, kar jim je škodljivo, in nespametniki vednost sovražili. (To je: Neumneži, doklej bote ljubili greh in hudobijo; doklej bodo zasmehovavci vere zasmehovanje ljubili, kar njim samim naj huje škoduje.)
9.	Spreobernite se na moje svarjenje (kliče večna Modrost).
10.	Ker sem vas klicala, pa ste se branili, roko stegovala, pa ga ui bilo, da bi se bil ozerl;... se bom tudi jaz posmehovala, kadar vas zadeue, česar se bojite. ^Prišel bo čas, ko bi radi poslušali večno Modrost, vi zasmehovavci vere; pa utegne biti prepozno.)
11.	Kadar nadloga nagloma pridere. in poguba kakor vihar priverši: tedaj me bodo klicali..pa me ne bodo našli; zato, ker so krotitev sovražili, in za Gospodov strah niso marali.
12.	Moj sin! ako sprejemaš moje besede iu moje zapovedi pri sebi ohraniš: tedaj boš strah Gospodov razumel, iu spoznanje Božje našel.
13.	Ako pride modrost v tvoje serce. iu zuanje tvoji duši dopade...; boš obvarovan hudobne poti, iu Človeka, kteri napčuo govori (to je: obvarovan boš greha in zapeljivega človeka).
14.	Zakaj pravični bodo v deželi prebivali iu pri-prosti bodo v nji ostali. (Obljubljeua dežela je bila pred-podoba nebes.)
15.	Hudobni pa bodo iz dežele potrebljeui.
Množenje bratovšine.
Udov bratovšine Naše ljube Gospe presv. Serca Jezusovega je bilo do konca leta 1882 v glavno kujigo za slovenske dežele v Ljubljani vpisanih 100.932. Res, lepo število. Bog daj tudi v tekočem letu enako gorečnost in vedno več milost na tolike prošnje te lepe bratovšine !
Listek za raznoterosti.
Iz Ljdbljdne. v tukajšuem uršulinskem gospejskem samostanu je bila pretekli ponedeljek zopet izvoljena poprešuja prednica prečast. gospa M. Antonija Mur-gelj. Bog daj srečo!
Stan prebivalstva v Ljubljani. Leta 1882 je bilo v Ljubljani v stolni fari rojenih 45 (lani 55», umerlo jih je 65 (1. 61). poročenih 23 parov (1. 26). — Pri sv. Jakopu rojenih 188 (1. 173), umerlo 194 <1. 148), poročenih 41 (1. 45) parov. — V frančiškanski fari rojenih 243 (1. 206), umerlo 209 (1. 191), poročenih 68 (L 59) parov. — Pri sv. Petru rojenih 313 (1. 287). umerlo 375 (1. 289), poročenih 57 (i. 65) parov. — V Ternovski fari rojenih 95 (1. 110), umerlo 90 (1. 75), poročenih 28 (1. 19 parov. — V deželni bolnišnici jih je umerlo 388 (1. 393). — Tedaj je bilo v Ljubljani skupno rojenih 884 (1. 831), umerlih 1321 (1. 1157;, poročenih 217 (1. 214) parov.
Pro sactrdotibas Nekteri pogreški v Direktoriju pro 1883 naj se tako-le popravijo: Festum S. Petri Dam. (13 sušca) „Gredo". — 3. Martii: „3. oratio: pro Papa". —Dom. III. p. Pent.: „color viridis."
? Marijanišču sirotinskih dečkov je bila 4. t. m. prav priserčna božičnica, pevana igra „Zvonček Irvinški", vsa primarna ondotni napravi in božičnemu času. Potem je bilo kacih 50 dečkov obdarovanih z obleko, kar so blage gospe in gospodje zložili in nabrali. Poslednjič so premilostni gosp. knez in škof dr. Janez Krizostom s prav lepim govorom razveselili poslušavce in sirotinsko mladino. Omenili so, da so ti dečki sirote, pa vendar ne sirote v pravem pomenu. Sej da imajo Očeta nebeškega za svojega si očeta. Mater Marijo za svojo si mater: Sin Božji sam pa jc postal njim brat, ko se je iz ljubezni do njih včlovečil in kakor malo, ubožno dete prišel na svet. Pa tudi na zemlji so si našli nove očete in matere v tolikih dobrotuikih iu dobrotuicah. Opominjali so jih. kako priserčno naj toraj ljubijo Očeta nebeškega. kako zvesto naj mu služijo, posnemajo svojega nebeškega brata Jezusa, se skerbno varujejo greha itd.; pa tudi, kako hvaležni naj bodo svojim dobrotnikom na zemlji, za nje molijo itd. — Verli P. Angelik, ki je samo pri „Oratorium-u" sedemkrat vodil petje, je tudi tukaj izverstno opravljal enak posel.
V	Gorici bode v nedeljo, 14. t. m., posvečenje novega Poreškega škofa prečast. gosp. Al. Zorna. Obljubila sta k slovesnosti priti milostna gg. škofa: dr. Ivan Nep. Glavina in dr. Fr. Anijan Feretič, Ker-ški škof. — Z veseljem sem čital, kako se ljubljanski gg. bogoslovci trudijo, da bi razširili Slomšekove dela.
V	Gorici, kakor „Soča" piše, je bilo 1. 1882 rojenih 555, umerlo pa jih je 659, in porok je bilo 133.
Po novem imeniku čast redovnikov sv. Frančiška hervaiko-kranjska okrajina ima 12 samostanov v raznih škofijah, in sicer: 3 v ljubljanski, 1 v goriški, 2 v la-vantinski, 4 v zagrebški, 1 v teržaški in 1 v senjski. Provincijal je preč. P. Friderik Houigtaan na Kostanjevici nad Gorico; štirje samostani (v Ljubljani, Karlovcu, Klanjcu in Nazaretu) imajo tudi lastne duhovnije, v kterih je nad 17 tisoč duš. V Novomestu se vdeležujejo deloma pri gimnaziji in imajo tudi ljudske šole. Sicer pa vsestransko in prav obilno pomoč skazujejo s svojimi izhodi v bližnje in daljne duhovnije, s spovedovanjem in podukom doma in po napravah itd. Provincija šteje 92 oo. duhovnov, 7 klerikov, 3 novince, 34 bratov laikov, 25 tercijarjev, tedaj vseh redovnikov skupaj 101. — Starosta patrov je č. o. Matej Pibernik. zlatomašnik, rojen 1. 18UI. — Umerlo jih je 8 v preteklem letu. R. i. p.
Nekaj leprga »a ranjce. Tudi pri nas je že prišlo precej v navado, da se po smerti kacega predrazega umeriega kupi neko število lepih podobic in se zadi natisne nekaj verstic o ranjcem, n. pr., dan in letnica rojstva, smert». njegov bivši stan, primeren rek iz sv. pisma ali pa malo verstic. znamnajočih značaj in lepe lastnosti ranjcega itd., pa še prošnja, naj bi se ga prijatli in znanci spominjali v molitvah. Blaga Apolonija Diepen-brokova. se9tra kardinala bratislavskega kuezo-škofa, kakor se bere V „Moniki", je vse svoje iiyljimifi_ikiQ-vala djapju usmiljenja do bližnjega in je posebno ubogim bolnikom mesta RegensVurga nezmerno veliko dobrega storila. Ta dobra oseba, ki je imela silo znanstva in prijateljstva po muozih krajih, je bila tudi v posestvu preinuozih tacih spominskih podobic. Pa je tudi prija-
Iteljsko ljubezen skazovala ranjcim, in sicer s tem, da vselej po kosilu je k molitvici po jedi pridjala še roče-naš", rčešenamarijo" in „Gospod daj jim večni mir..." za vse tiste, kterih spominke je v posesti imela. — Morebiti bi kdo, ki sicer ni preobložen, mogel kterikrat za take tudi maševati, ali dati sv. mašo opraviti.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran
,,Katol. Propovednik", kakor naznanja g. Hinko Hladeče k v „Katol. listu", bode zarad bolehnosti g. vrednika s 6. tečajem jenjal izhajati; zastala snopiča 11. in 12. prideta še v 2—3 tednih. Tudi zarad slabega plačevanja naročnikov toži g. vrednik. Škoda za verli v „Propovednik", ki se sme imenovati čast hervaškega duhovstva! Oserčite se, južni bratje! Sezite pod roko izverstnemu vredniku z delom in s penezom, zlasti premožniši gospodje višega duhovstva, in ne pu-tite propasti ,.Propovednika, kakoršnega je mučno obuditi, ako zaspi in je vender tako delo kervava potreba za jugoslovenske narode, kolikor moremo presoditi.
Spreobernjenja. Iz Poznanja naznanjajo, da sta ondi v katoliško cerkev prestopila dva znamenita uda poljskega plemstva, namreč gg.: Hipolit Bremkovski in J. pl. Wierzchaševsky. V 16. stoletji je bil namreč majhen oddelek poljskega plemstva odpadel h kalvinstvu. Ker so bili pa iz serca vdani poljski narodnosti in so vidili, kako se tudi katoliško duhovstvo poganja za njo, vtem ko ji je protestanštvo nasprotno, so zlagoma opustili predsoje in se zopet vračajo k veri svojih očetov.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo>; Iz Škofje Loke neka dobrotna družina 30 gld. - Č. g. stolui kaplan J. Erker 1 gl. — Prečast. g. dekan M. Kožuh 3 gl. — C. gosp. Groznik beuef. 1 gld. — Č. g. Val. Orehek 1 gold. — Č. g. župnik Ign. Podobnik 1 gl.
Za Tirolce in Korošce » povodni)o poškodovane: C. g. J. Erker 1 gl. - Preč. g. dek. M. Kožuh 2 gl.
Za hišo katoliških rokodelskih pomočnikov v Ljubljani: Zbirk o božičnici 7 gl.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Po č. g. V. Klobusu 9 gl. 10 kr. — C. g. R. Merčun 3 gl. (v št. 52 je po zmoti stalo 2 gl.) — Preč. g. dekan M. Kožuh 2 gl.
Za opravo uboznih farnih cerkev naše Škojije: Zofija grofinja Auersperg O gl. — Iz Radeč na Dolenjskem 25 gl. 45 kr. — Pri čč. gg. Uršulinaricah oddano 5 gl. 93'/« kr. — Gospodičina Hani Gotz 00 kr. — Čč. gospe Uršulinarice v Ljubljani 30 gold. — Č. g. župnik Jož. Jereb 1 gl. — Neža Robič 1 gl.
Za g. Matija Majarja: Nekteri njegovih prijatlov 7 gld.
Za Marijino sirotišnico g. kan. dr. Jegliča v Sarajevu: 0. g. J. Erker 1 gl.
Za urrikanski miši ¡on: C. g. Fr. Groznik 1 gl.— A. P. 4 gl. — Gospa Gregelj 1 gl. — Neimenovana 1 gl. Neimenovan 25 kr.
¿a sv. Detinstvo: Č. g. kat. Šim. Zupan od učenk 20 gl. — Po č. g. V. Klobusu 8 gl. — Č. g. dr. Josip Marinko 24 gl. — Č. g. Fr. Kregar 11 gl. — Po č. g. J. Erkerji več oseb 1 gl. — P. Pavlin 1 gl. 30 kr. — Č. g. P. Ogrin 2 gl. 24 kr.
Za Božji grob v Jeruzalemu: P. Pavlin 3 gl.
Zc Pariško bratovŠino za verne duše v vicah: Po č. g. Val. Klobus-u 17 gl. — P. B. V. 5 gl.
Za bratovšino sv. Leopolda: Neimenovane 7 gl.
Za bratovšino čist. Spočetja: Andr. Kranjec 1 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. S. v V.: Lepa hvala; prej ko bo moč. — Mar. W. v Šk. Loki: Naročnina je oddana založništvu. — G. J. K.: Poskusimo drugi pot. — G. Fr. Š. v M.: Bode se zgodilo.
- Tiskarji in saložniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.