OČRT RIMSKEGA P.R A V A I. RIMSKO OBLIGACIJSKO PRAVO SPISAL DR. VIKTOR KOROŠEC UNIV. PROFESOR LJUBLJANA 1948 \ OČRT RIMSKEGA PRAVA RIMSKO OBLIGACIJSKO PRAVO SPISAL DR. VIKTOR KOROŠEC UNIV. PROFESOR LJUBLJANA 1948 & ^ NEPOZABNEMU Dr. MILANU ŠKERLJU UNIV. PROFESORJU IN AKADEMIKU V HVALEŽEN SPOMIN PREDGOVOR Navzoča knjiga nudi kratek pregled rimskega obligacijskega prava. Izpolni naj vrzel, ki jo pri študiju rimskega prava slu¬ šatelji najbolj občutijo, zlasti ker je monumentalno delo pokoj¬ nega profesorja dr. G. K r e k a že pošlo. Knjiga naj poglablja formalno-tehnično stran izobrazbe mla¬ dih pravnikov, pri čemer predpostavlja, da so sociološko-ideo- loški del svoje izobrazbe in s tem osnovne nauke o pravu, družbi in državi že absolvirali v ustreznih kolegijih, kakor jih določa naš novi učni načrt. 'Zveza rimskega obligacijskega prava z obli¬ gacijskim pravom v modernih zakonikih od francoskega Code civil-a do sovjetskega Graždanskega kodeksa je pri posameznih najvažnejših kontraktnih obligacijah kratko nakazana in naj tako vzbuja vsaj prvo zanimanje za moderno primerjalno civilno pravo! Obravnavana snov je vobče skrčena na tisto mero, ki ustreza sedanjemu obsegu predavanj. Da ne bi knjiga preveč narastla, ne navajam pri posameznih vprašanjih podrobne strokovne litera¬ ture; za začetniški študij se to niti ne zdi nujno potrebno. Engels* ima oči vidno v mislih obligacijsko pravo, ko ime¬ nuje rimsko pravo »prvo svetovno pravo družbe, ki je produ¬ cirala blago« in katero »je neprekosljivo ostro izoblikovalo vse bistvene pravne odnose med enostavnimi posestniki blaga (ku- * Friedrich Engels, J,udwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije slov. prevod, Ljubljana 1945, str. 45. V pec in prodajalec, upnik in dolžnik, pogodba, obligacije itd.).« Naj študij rimskega obligacijskega prava na svoj način prispeva k izpopolnitvi izobrazbe naših mladih pravnikov, da bodo tudi formalno-tehnično kar najtemeljiteje izobraženi mogli posve¬ čati svoje najboljše sile naši narodni in državni skupnosti ter pravnemu napredku naše ožje in širše domovine. Iskreno zahvalo izrekam naši pravni fakulteti, ki je knjigo založila, predvsem pa naši ljudski oblasti, ki je z zadostnimi pro¬ računskimi krediti omogočila fakulteti založništvo. Dr. Viktor Korošec VI Vsebina Predgovor . V Vsebina.VII Pregled okrajšav. X Pravni reki .XII Obligacijsko pravo Prvi oddelek: Splošni del § 1 Pojem obligacije.1 § 2 Vrste obligacij po vsebini.5 § 3 Subjekti obligacij . . = . ..10 § 4 Obresti in pogodbena globa.15 § 5 Izpolnitveni kraj in čas.19 § 6 Dolus — culpa — casus. Custodia .24 § 7 Pregled obligacij po nastanku.28 Drugi oddelek: Kontraktne obligacije § 8 Verbalni kontrakti.30 § 9 Stipulacija.31 § 10 Akcesorne stipulacije.38 §11 Prenovitev.45 §12 Literalni kontrakti.48 § 13 Realni kontrakti . ..50 § 14 Posojilna pogodba (mutuum) .50 §15 Fiducia .35 § 16 Posodbena pogodba (commodatum) .57 § 17 Hrambena pogodba (depositum) .59 § 18 Zastavna pogodba (pignus) .62 VII § 19 Inominatni kontrakti.63 § 20 Konsenzualni kontrakti..67 § 21 Kupna in prodajna pogodba.68 § 22 Locatio conductio .78 § 23 Družbena pogodba (societas) .87 § 24 Mandat.. , , 92 Tretji oddelek: Kvazikontraktne obligacije § 25 Kvazikontrakti.96 § 26 Poslovodstvo brez naročila.96 § 27 Varuštvo za nedorasle.99 § 28 Naključna imovinska skupnost.103 § 29 Neupravičena obogatitev.105 § 30 Pridobitev volila.108 Četrti oddelek: Pakti § 31 Pakti. — Pojem.,110 § 32 Pada adieda .111 § 33 Pretorski pakti. ,.114 § 34 Pada legitima .119 Peti oddelek: Deliktne obligacije § 35 Deliktne obligacije. — Splošno.124 § 36 Furtum .125 § 37 Rop.• 128 § 38 Hudobno poškodovanje tuje stvari.. • • 129 § 39 lniuria. — Žalitev osebnosti.133 § 40 Pretorski delikti. — Dolus .136 § 41 Metus . 138 § 42 Alienatio in fraudem creditorum .140 Šesti oddelek: Kvazideliktne obligacije § 43 Kvazidelikti , , , ,.143 Sedmi oddelek: Adio ad exhibendum § 44 Adio ad exhibendum .145 VIII Osmi oddelek: Odgovornost očeta in gospodarja za deliktne in pogodbene obveznosti sinov in sužnjev § 45 Noksalne tožbe.146 § 46 Actiones adiecticiae qualitatis .148 Deveti oddelek: Prenos obligacij § 47 Odstop terjatev.152 § 48 Prevzem dolga.156 Deseti oddelek: Prenehanje obligacij § 49 Prenehanje obligacij. — Splošno.157 § 50 Izpolnitev , , , , ..158 §51 Navidezna izpolnitev , , , ..162 § 52 Različni civilni razlogi za prenehanje obligacij . . . 164 § 53 Pactum de non petendo. — Poravnava.167 § 54 Pobotanje , , , , ..168 Stvarno kazalo , , , ..172 IX Pregled okrajšav. = Aulus Agerius (tožitelj) angl. = angleško BGB. — Biirgerliches Geset7.buch fiir das Deutsche Reich (18. VIII. 1896) Blagojevič = Rimsko pravo. II. deo: Gradjanski postupak. Obligaciono pravo (Beleške po predavanjima prof. Borislava T. B 1 a g o j e v i č a, održanim u školskoj 1945/46 godini.) Beograd 1946 B r u n s, Fontes 7 = C. G. Brun s, Fontes iuris Romani antiqui. Post curas Th. Mommseni editionibus V. et VI. adhibitas septimum edidit O. Gra¬ de n w i t z, Tubingae 1909 C. = Justjnijanov kodeks (529, 534) CC. = francoski Gode civil (21. III. 1804) Code Int. d. O. = Gode International des Obligations (Fr. Cosentini) Pariš 1937 Coli. — Collatio legum Mosaicarum et Romanarum c. s. n. p. a. = condemna. Si non paret, obsolve. C. Th. = Codex Theodosianus (438) č. češko D. = Justinijanove digeste eod. = pravtam EP 3 = glej pod L e n e 1 fr(c). = francosko Fragm. Vat. = Fragmenta Vaticana Gai (brez navedbe D[igest]) = Gajeve institucije, (K ii b 1 e r, 8. izd. 1959) Gai. Aug. = Gaius Augustodunensis (Autun) Girard-Mayr = Geschichte und System des romischen Rechtes, von P. F. G i r a r d, iihersetzt von R. v. M a y r, Berlin 1908 GK = Graždanskij Kodeks (31. X. 1922), izdaja iz 1. 1945 h. t. — hoc titulo I. = Justinijanove institucije (533) interp. = interpolirano it. = italijansko J e n k s, Digest = Edw. J e n k s, A .Digest of Engliish Civil Law, I—II, London 1921 Krek, Obligacijsko pravo = Gr. Krek, Zgodovina in sistem rimskega zasebnega prava, II. zv.: Obligacijsko pravo; Celje 1957 Kunkel = P. J or s, Romisches' Privatreeht, in 2. Auflage neu bearbeitet von W. Kunkel, Berlin 1955 l. c. — loco citata L en el, EP 3 = O. L en el, Edictum perpetuum, 3. Auflage, Leiipzig 1927 Mitteis = L. Mitteis, Romisches Privatreeht bis auf die Zeit Diokletians, I: Grundbegriffe und Lehre von den juristischen Personen, Leipzig 1908 M o n i e r = Raymond M o n i e r, Manuel elementaire de droit romain, Tome deuxieme: Les Obligations, Pariš 1936 n. = nemško N s Ns = Numerius Negidius (toženec) Odz. = Občni državljanski zakonik (1. VI. 1811) (prim. spodaj op. 1.) OR. = Schvveirzerisches Obligationenrecht (14. VI. 1881; revid. 30. III. 1911 in 18. XII. 1936) X p. = poljsko Paul. Sent. = lulii Pauli libri quinque sententiarum ad filium Pauly-Wilssowa, RE = P a u 1 y ’ s Realenzyklopadie der klassischen Alter- tumswissenscha£t, neue Bearbeitung von G. W i s s o w a - W. Kroll-K. Mittelh.au s, Stuttgart 1894 ss. prim. = primerjaj q. d. a. = quo de agitur q. d. r. a. = qua de re agitur r. = rusko s. = sledeč, ss. = sledeči (e) (a) SC. = senatus consultum sh. = srbsko-hrvatsko s. n. p. a. = Si nori paret : absolve. s. p. = si paret Siber = H. Siber, Rbmiscb.es Recht in Grundziigen, PL Band: Romiscbes Privatrecht, Berlin 1928 tzv. — tako zvani (zlasti za občepravne nazive) ZGB. = Schweizerisches Zivilgesetzbuch (10. XII. 1907) * Zvezdica pomeni, da njej sledeči izraz ni povzet iz virov rimskega prava, ampak da je nastal v občepravni doktrini. Navadno to označujem, ko je izraz prvič uporabljen, ali pa kadar ga podrobneje obravnavam. Pripomba 1. V primerjalnopravnih opombah so posamezni zakoni citirani v obče. po starostnem zaporedju. Pri tem se omejujem na kodifikacije, ki so ubirale raz¬ meroma samostojna pota. Glede Občnega državljanskega zakonika (1811) ugotavljam, da ne velja pri nas več kot veljaven zakonik. Zakon »o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 itn med sovražnikovo okupacijo«, z dne 23. X. 1946 (Ur. list FLRJ z dne 25. X. 1946, št. 86, tek. št. 605) določa namreč v svojem 2. členu, da so »pravni predpisi (zakoni, uredbe), ki so veljali na dan 6. aprila 1941., izgubili pravno moč.« Vendar se po 4. členu istega zakona smejo ti predpisi še naprej »uporabljati za raz¬ merja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi,« kolikor to ne bilo v nasprotju z našimi ustavnimi predpisi ter zakoni in tudi ne z načeli ustavnega reda FLR Jugoslavije ali poedinih republik. Pripomba 2. Strokovno literaturo glede posameznih vprašanj navajata izčrpno Kun k el, o. c. in M o n i e r, o. c. Za občepravno literaturo je omeniti drugi zve¬ zek Dernburg - ovih in Wind sch e i) d - ovih pandekt (D e r n b u r g H., Pan- dekten, 7. izd. 3 zv. Berlin 1902; Windscheid B., Lehrbuch des Pandekten- rechts, 3. zv., 9. izd. [prir. Kipp Th.], Frankfurt 1906). Pripomba 3. Ker tiskarna ne razpolaga z usireznimi poljskimi črkami, so v nekaterih poljskih izrazih uporabljene najbližje sorodne črke (1, ž). Iz istega razloga je cirilica transkribirana z latinico. XI Pravni reki Alteri stipulari nemo potest (str. 14, op. 9). * Casum sentit dominus (27). Casus a nullo praestantur (27). Continuus actus stipulantis et promittentis esse debet (32). * Diei adiectio pr o reo (20). * Dies interpellat pro homine (21). Ea in obligatione consistere, quae pecunia lui praestarique possunt (5). Imperitia culpae adnumeranda (84, op. 11). Impossibilium nullo, obligatio est (5). In communionem vel societatem nemo compellitur invitus detineri (104). Ipso iure compensatur (170). Iure naturae aequum est neminem. cum alterius detrimento et iniuria fieri locupletiorem (105, op. 2). Magna culpa dolus est (27, op. 8). Mandatum nisi gratuitum nullum est (92). Nomina ipso iure divisa (9, 11). Non potest liberalitas nolenti adquiri (120. op. 5). Noxo caput sequitur (147). Nuda pactio obligationem non parit, sed. parit exceptionem (111). Pada conventa inesse bonae fidei iudiciis (112). Perfeda emptione periculum ad emptorem respiciet (74, op. 10) * Periculum est emptoris perfeda emptione (74). Petitorem eledionem habere ubi petat, reum ubi solvat, scilicet ante peti tionem (19, op. 2). * Quod sine die debetur , statim debetur (20, op. 5). Rati habitio mandato comparatur (98). Solvendo quisque pro alio licet invito et ignorante liberat eum (47, op. 3). * Species perit ei cui debetur , genus perire non censetur (7). Totus dies arbitrio solventis est (20, op. 4). Usura non natura pervenit, sed iure percipitur (16, op. 2). XII OBLIGACIJSKO PRAVO. Prvi oddelek: Splošni del. § 1. Pojem obligacije. I. Pojem. Obligacija (ali obveznost) 1 je pravno razmerje med vsaj dvema osebama, vsled katerega je ena izmed njih (t. j. upnik = creditorf upravičena, terjati od druge neko dajatev ali storitev (ali opustitev) imovinske vrednosti, druga (t. j. dolžnik = debi- torf pa je dolžna, da to izpolni. N. pr. A je posodil B-ju 100 Din. A jih sme od B-ja terjati, B pa mu jih je dolžan dati. — Drug primer: C je nalašč ubil D-jevega konja; D sme zahtevati od C-ja, da mu povrne škodo. Od stvarne pravice se obligacijska razlikuje zlasti po tem, da ne daje upniku nobene oblasti nad določeno stvarjo, ampak mu zagotavlja določeno terjatev (nomen) zoper določenega dol¬ žnika. To razliko lepo poudarja Paulus (D. 44, 7, 3 pr.): Obligati- onum subsiantia nori in eo consistit, ut aliquod corpus nostrum aut servitutem nostram faciat, sed ut alium nobis obstringat ad dandum aliquid vel faciendum vel praestandum. Medtem ko Paulus motri obligacijsko razmerje raz upnikovo zrelišče, ga Ju- stinijanove institucije (najbrž po Florentinu) označujejo z dol¬ žnikove strani (I. 3, 13 pr.): Obligatio est iuris vinculum, quo necessitate adstringimur alicuius solvendae rei secundum nostrae 1 V slovenščini bi še bolj ustrezala beseda »zaveza«. Ker je »obveznost« že udo¬ mačena, jo obdržimo. — Prim. sh. obveza, obligacija, č. obligace, p. zobovviazanie, r. objazatePstvo, fr. obligation, it. obbligazione, n. Schuldverhaltnis. ' 2 3 Prim. sh.: verovnik, poverilac, č. včritel, p. wierzyciel, r. kreditor, fr. creancier, it. creditore, n. Glaubiger. 3 Priim. sh.: dužhik, č. dlužnik, p. dlužnik, r. dolžnik, fr. debiteur, it. debitore, n.. Schuldner. 2 1 civitatis iura. Obligacija se pojmuje kot pravna vez (iuris vin- culum), ki veže dolžnika na upnika (obligare, neder e, adstringere, obstringere) in ki naj se pozneje razveže (solvere) z izpolnitvijo (solutio) dolgovane dajatve. Kot pravna vez obstaja obligacija med najmanj dvema ose¬ bama, more pa obstajati tudi med več osebami. Za ustanovitev obligacijskega razmerja je včasih (pri pogodbah) potrebno sode¬ lovanje obeh strank, včasih (n. pr. pri deliktih) zadošča za to de¬ lovanje samo ene stranke (prim. hudobno poškodovanje tuje stvari). Obligacijsko razmerje preneha confusione, če se (zlasti zaradi dedovanja) vlogi upnika in dolžnika združita v isti osebi. — Ko je obligacijsko razmerje med določenima osebama nastalo, je na obe tako vezano, da se po klasičnem pravu ne more, razen ob vesoljnem nasledovanju, izpremeniti niti upnikova niti dol¬ žnikova oseba, ne da bi se hkrati izpremenila tudi obligacija sama (prim. cesijo, § 47). Zaradi tega strogo osebnega značaja obligacij ne pozna rimsko pravo direktnega namestovanja pri ustanav¬ ljanju obligacij in tudi niso mogoče obligacije v prid ali v breme tretjih. Obligacija se bistveno razlikuje tudi od rodbinskopravnih odnošajev. Le-ti zagotavljajo upravičencu (očetu, možu) oblast (patria potestas, mantis) nad drugo osebo. Obligacijska pravna vez med upnikom in dolžnikom pa je samo imovinska in kot taka ne daje upniku nobene oblasti nad dolžnikovo osebo. Šele v izvršilnem postopku po starem civilnem pravu (legis adio per manus iniedionem) je zahtevajoči upnik po pretorjevi odobritvi (in iure) mogel poseči po osebi dolžnika, ki svojega dolga ni plačal. Smel ga je celo ubiti ali ga prodati v sužnost trans Tiberim. To se je že zgodaj izpremenilo. Zlasti po zakonu lex Poetelia je vedno bolj obveljalo načelo, da naj zahtevajoči upnik poseže raje po dolžnikovi imovini kakor pa po njegovi osebi (pecuniae creditae bona debitoris, non corpus obnoxium esse, Liv. 8, 28, 8); vendar je bila še vedno mogoča stara osebna izvršba. Pretor je v svojem ediktu uredil imovinsko izvršbo (venditio bonorum), ki je zajela vso dolžnikovo imovino; imovinska iz¬ vršba je v praksi kmalu izpodrinila osebno izvršbo. Upnik uveljavlja svojo terjatev z adio in personam. Rim¬ sko pravo nima nobene splošne obligacijske tožbe, ampak ima za vsako vrsto obligacij posebno tožbo. N. pr. denarno posojilo bo upnik izterjal z adio certae creditae pecuniae; z adio empti 2 bo kupec tožil prodajalca, da mu prepusti prodano stvar, njega bo prodajalec tožil z actio venditi, da mu plača kupnino, in tako dalje. Dolžnik jamči za plačilo vsakega dolga z vso imovino; drugače kakor pri zastavni pravici, ni nobenega posebnega od¬ nosa med posamezno terjatvijo in določeno dolžnikovo stvarjo. Izjemno dovoljuje rimsko pravo nekaterim dolžnikom ' benefi- cium competentiae: obsojeni morejo biti samo na toliko, koli¬ kor zmorejo (quantum facere potest); tako pravno dobroto dovo¬ ljuje osebam, ki so bile nasproti upniku v posebnem bližjem osebnem odnosu (n. pr. bivšim zakoncem, družbenikom). Ker se je po klasičnem pravu imela tožba končati z de¬ narno obsodbo (omnis condemnatio pecuniaria est), je po rim¬ skem pojmovanju spadalo k bistvu obligacije tudi to, da je mo¬ rala imeti za upnika denarno vrednost, da se je dala oceniti v denarju. To izraža Ulpinijanov izrek (D. 40, 7, 9, 2): Ea enim in obligafione consistere, quae pecunia lui praestarique possunt. II. Naturalne obligacije. Načelno je obligacijsko razmerje za stranki pomembno le, če je iztožljivo. Vendar odreka rimsko pravo iztožljivost nekaterim obligacijskim razmerjem, ki so navadno iztožljiva; razlog za neiztožljivost je v osebnem položaju upnika ali dolžnika. Take obligacije imenujemo naturalne (obligatio naturalis), da jih razli¬ kujemo od civilnih, iztožljivih. Naturalne obligacije so zlasti ter¬ jatve in dolgovi, ki obstajajo med osebami, podrejenimi istemu rodbinskemu očetu; dalje očetove terjatve in dolgovi nasproti tem osebam; dolgovi teh oseb nasproti osebam, ki ne spadajo v isto rodbino (extranei); denarno posojilo, katero dobi sin, ki je še pod očetovsko oblastjo CSC. Macedonianum); dolgovi osebe, ki jo je zadela capitis deminutio minima; najbrže tudi dolgovi, ki jih je pupil napravil brez varuhovega sodelovanja (sine tutoris auctoritate). Da je naturalna obligacija vendarle resnična obligacija, se pokaže v tem, da jo je mogoče veljavno izpolniti, čeprav je upnik ne bi mogel iztožiti. Če dolžnik svojo naravno obveznost prosto¬ voljno izpolni, ne more pozneje svoje dajatve zahtevati nazaj z obogatitveno tožbo (condictio indebiti, Iul. D. 46, 1, 16, 4: soluta pecunia repeti non potest); upnik je namreč prejel od dolžnika to, kar mu je bilo dolgovano (D. 1. c.: debitum šibi recepisse), dasi ni bilo iztožljivo. Naturalno obligacijo je včasih tudi mogoče za¬ varovati z zastavno pravico ali s poroštvom, uporabiti jo je mo- 2 * 3 goče za prenovitev (novatio), pobotanje (compensatio), odstop (cesijo) in za konstitut. Končno je pretor omogočil upnikom, da * so vsaj nekatere obligacije sužnjev mogli iztožiti od gospodarja z adjekticijskimi tožbami (n. pr. z actio de peculio; prim. § 45). III. Vrste obligacij. Po svojem nastanku so obligacije civilne, ki so nastale na podstavi civilnih norm, in honorarne, katerim je zagotovil iztož- ljivost pretor. Marsikatere obligacije, ki so koncem klasične dobe veljale za civilne, so bile spočetka samo honorarne in so iz pretorjevega edikta polagoma prešle v običajno in s tem v civilno pravo (n. pr. komodat, hrambena pogodba) (recepcija ho¬ norarnega prava v civilno). Po Gajevih institucijah nastanejo obligacije ali iz kontrak- tov, po pogodbeni volji strank, ali pa iz deliktov, zaradi proti¬ pravnega ravnanja ene stranke (Gai 3, 88: omnis enim obligatio vel ex contractu nascitur vel ex delicto). V drugem svojem spisu, Aurea, našteva Gaj (D. 44, 7, 1 pr.) kot tretji vir za nastanek obligacij še različne pravne razloge (variae causarum figurae). 4 Namesto tega izraza je Justinijan dodal dve skupini obligacij: ena je bližja kontraktnim (quasi ex contractu), druga pa delikt¬ nim obligacijam (quasi ex delicto). Tako razlikuje Justinijanovo pravo štiri skupine obligacij: kontraktne, kvazikontraktne, de¬ liktne in kvazideliktne. 5 IV. Vpliv socialno-gospodarskih činiteljev na razvoj. Od zakonika XII plošč do Justinijanove kodifikacije se je rimsko obligacijsko pravo razvijalo in dopolnjevalo vzporedno s celotnim družbenim in gospodarskim razvojem ter pod njegovim odločilnim vplivom. V stari civilni dobi je v takratnem zaklju¬ čenem gospodarstvu obligacijskih odnošajev le malo in tudi ti 4 Obligation.es aut ex contractu nascuntur aut ex maleficio aut proprio quodam iure ex variis causarum figuris. 5 Od modemih zakonikov označuje CC. (1101, 1370) kot vire za nastanek obli¬ gacij : kontrakte, zakon, kvazikontrakte, delikte itn kvazidelikte. Pri tem spaja zadnje tri v ožjo skupino obveznosti, ki nastanejo iz osebnega zavezančevega dejanja (1370, 2 in 4: naissent d’ un fait personnel a celui qui se trouve oblige. V francoski prav¬ niški literaturi se teli petero virov navadno združi v dva: pogodbo in zakon. •—- Odz. (859) našteva troje virov: zakon, pravni posel in zadobljeno poškodbo. — OR. (v na¬ slovih odstavkov pred členi 1, 41 in 62) razlikuje: pogodbo, nedovoljena dejanja in neupravičeno obogatitev. — BGB. obravnava posebej pogodbene obligacije (305 — 361), medtem ko ureja ostale med posameznimi obligacijami. -— GK. določa v čl. 106: »Obligacije nastajajo iz pogodb in drugih virov, ki jih zakon navaja, zlasti iz ne¬ upravičene obogatitve in iz drugemu prizadejane škode.« 4 še niso zelo diferencirani. Po večini veljajo za nje strogi oblič- nostni predpisi. Ko v zadnjih stoletjih republike silno naraste število sužnjev in se izvrši prehod v denarno gospodarstvo, pri- poznava pretor nadaljnje pogodbe in delikte kot vire novih obli¬ gacij. Po zaslugi klasičnih pravnikov se rimsko obligacijsko pravo končno sprosti starih formalističnih utesnitev. V Justini- janovi kodifikaciji pride do zadnjih dopolnitev in zaključka ce¬ lotnega razvoja 6 . V svojem tisočletnem razvoju je rimsko obli¬ gacijsko pravo dozorelo tako, da je zlasti v pogodbenem in obogatitvenem pravu odločilno vplivalo na moderne kodifikacije ter je tako postalo tudi skupni ključ za njihovo umevanje 7 . § 2. Vrste obligacij po vsebini. I. Vsebina. Obligacije morejo imeti različno vsebino. Vedno pa gre za bolj ali manj določeno dajatev, ki jo sme upnik terjati od dol¬ žnika. Formule za obligacijske tožbe (actio in personam) ozna¬ čujejo vsebino obligacij s tremi glagoli: dare, facere, praesiare (Gai, 4, 2). Pri tem pomeni dare, da mora dolžnik preskrbeti upniku lastnino ali kako drugo civilno stvarno pravico (zemlji¬ ško služnost, užitek). Vsako drugačno dajatev ali tudi opustitev označuje glagol facere. Semkaj spada izvršitev določenega dela, vrnitev (restituere) upnikove stvari, prepustitev posesti. Ali je glagol praesiare imel pri tem poseben pomen in katerega, ni do¬ gnano. Predmet obligacije načelno more biti le to, kar je mogoče (impossibilium nulla obligatio est, Cels. D. 50, 17, 185), drugače 6 Prim. B 1 a g o j e v i c, Rimsko pravo, II, str. 99 ss., 102 ss. 7 Prim. v predgovoru te knjige citirani Engels-o v izrek (Ludwig Feuer¬ bach in konec klasične nemške filozofije, slov. prevod, Ljubljana 1945, str. 45). Prim. tudi Pereterskij, Vseobščaja istorija gosudarstva i prava,. Moskva 1945, II. zv. (delo mi še ni dostopno, ciitira R o s c h a k e r, Europa und das romische Recht, Miinchen 1947, str. 556s.). Zanimivo je opazovati, kako se na področju obligacijskega prava najbolj javljajo težnje po njegovi unifikaciji za čim večji teritorij. Tako je Švica v svojem Obligacijskem pravu že 1. 1881. unificirala obligacijsko pravo, medtem ko je z enot¬ nim Civilnim zakonikom uspela šele 26 let pozneje. Podobno so v Nemčiji 1. 1871. najprej mislili na enotno obligacijsko pravo. Tudi Poljska je 1. 1955. uza¬ konila v posebnem zakoniku obligacijsko in trgovinsko pravo. — Zanimive so tudi pobude za sestavo osnutkov obligacijskega prava, ki naj bi veljalo za več držav ali celč kot svetovno obligacijsko pravo; semkaj spada osnutek za francosko-italijansko obli¬ gacijsko pravo (Le projet de Code Franco-Italien des Obligations et des Contrats) iz 1. 1928. ter osnutek zakonika za svetovno obligacijsko pravo (Code International des Obligations en 5115 articles, Pariš 1957). redno ne nastane nameravana obligacija. Nemožnost utegne biti dejanska (prodam stvar, ki je ni) ali pravna (prodam stvar, ki ni v pravnem prometu). Včasih je dajatev nemogoča že ob skle¬ nitvi pogodbe, včasih postane nemogoča šele pozneje (prvotna — naknadna nemožnost). 1 II. Določenost. Dajatev ali storitev, ki jo naj upnik terja od dolžnika, mora biti določena ali vsaj določljiva, tako da je njeno vsebino mo¬ goče ugotoviti, ne da bi bilo za to potrebno kako novo sporazu¬ mevanje med strankama. Določitev dajatve ne more biti prepu¬ ščena volji ene stranke, pač pa je lahko prepuščena presoji tretje, neudeležene osebe (arbitrium boni viri). Rimsko pravo razlikuje obligationes certae in incertae. Pri prvih (n. pr. aurei decem, fundus Tusculanus, bomo Stichus, tritici Africi optimi modii centum) sta obseg in vsebina dajatve točno določena (Gai. D. 45, 1, 74: ex ipsa pronuntiatione apparet quid quale quantumque sit). Take so nekatere obligacije dandi, medtem ko druge obligationes dandi in vse obligationes (non) faciendi spadajo med incertae. Razlikovanje ima pomen za pravdni postopek. III. Stricti iuris — bonae fidei. Zlasti za pogodbene obligacije je važna delitev na obligacije stricti iuris in bonae fidei 2 . V tožbenih obrazcih bonae fidei se nalaga sodniku, da toženca obsodi le tedaj in na toliko, če in kolikor to ustreza načelu dobre vere in poštenja (quidquid dare facere oportet ex fide bona). Pri tožbah stricti iuris sodnik te možnosti nima, ampak mora toženca ali obsoditi na plačilo zne¬ ska, kakor je razviden iz intencije tožbenega obrazca, ali pa ga mora oprostiti. Če je n. pr. upnik posodil dolžniku 1000 sester- cev ali 10 mernikov pšenice, se bo obsodba glasila na 1000 sester- cev ali na denarno vrednost desetih mernikov pšenice. Obliga¬ cije stricti iuris nastanejo iz deliktov, iz posojilne pogodbe (mu- tuum), stipulacije ali literalnega kontrakta. Iz njih postane samo ena stranka zavezana, druga samo upravičena (enostransko ob¬ vezna pogodba, *contractus unilateralis). Obligacije bonae fidei so dvostransko obvezne: posamezna stranka ne postane samo 1 Občepravni nauk razlikuje tudi med absolutno in relativno, med objektivno in subjektivno nemočnostjo. Prim. Krek, Obligacijsko pravo, str. 55. -Krek (Obligacijsko pravo, str. 29) je ponašil prvo skupino kot »toge«, drugo kot »gibke« pogodbe. 6 upravičena (n. pr. kupec sme zahtevati prepustitev prodane stvari), ampak postane v drugem pogledu tudi zavezana (n. pr. kupec mora plačati kupnino). Tako pogodbo imenujemo nujno dvostransko (*contractus bilateralis aequalis) ali sinalagmatsko takrat, če sta vsakokrat obe pogodbeni stranki upravičeni in za¬ vezani (n. pr. kupna pogodba); slučajno dvostranska Ccontractus bilateralis inaequalis) pa je pogodba, po kateri postane redno zavezana samo ena stranka, le zaradi posebnih okolnosti utegne postati zavezana tudi druga stranka. IV. Genus — species. Pravno je važno, ali je predmet dajatve določen po vrsti (genus) (n. pr. dolžnik obljubi s stipulacijo 100 litrov vina, 10 mer¬ nikov pšenice) ali individualno (species) (n. pr. dolžnik obljubi svojega edinega konja). Razlika se nokaže, če je dolgo¬ vana stvar pozneje po naključju uničena. Kadar je stvar določena individualno, trpi škodo zaradi uničeni a unnik, on namreč ne more od dolžnika ničesar več terjati. Kadar na ie dolgovana stvar določena generično, dolžnik ne postane prost, če so bile uničene stvari ("vino, pšenica), ki jih je bil morda že pripravil za izpol¬ nitev. Vkljub temu mora izpolniti svojo obveznost in si mora stvari iste vrste oskrbeti drugod. Naključno uničenje gre tokrat na dolžnikov račun. Občepravna doktrina je to razliko izrazila v pravilu: *species perit ei cui debefur , genus perire non censetur. V. Alternativne obligacije. Nekako sredi med generičnimi in individualnimi obligaci¬ jami so alternativne obligacjie, obligacije po izbiri (obli- čatio alternativa). N. pr. oporočiteli določi kot volilo sužnia Stiha ali Pamfila, dolžnik obljubi s stipulaciio zemljišče ali sto ovac. Dolgovana sta dva predmeta, vendar tako, da je treba dati le enega (duae res sunt in obligatione, una esf in solutione). Dol¬ govana predmeta sta lahko določena individualno (kot species) ali generično. Dolžnik je brezpogojno zavezan, samo predmet še ni popolnoma določen. Kolikor ni izbira izrečno pripoznana upniku, sme izbirati dolžnik. Upnik ga more tožiti le alterna¬ tivno: da mora dolžnik dati eden ali drugi alternativno dolgo¬ vani predmet; če bi zahteval samo en predmet, bi izgubil pravdo, ker bi zahteval preveč (plus petitio). Če je en predmet uničen ali če postane njegova dajatev nemogoča, se obligacija koncen- 7 trira na drugi predmet. 3 Šele če bi tudi zadnji predmet, ki je alter¬ nativno dolgovan, bil po naključju uničen, ne bi upnik mogel ni¬ česar več terjati. Tako trpi škodo zaradi naključnega uničenja zadnjega alternativno dolgovanega predmeta upnik, zaradi vseh drugih predmetov pa dolžnik. Če ima dolžnik pravico izbirati, sme svojo izbiro še izpre- meniti (ius variandi), dokler ni nasprotna stranka sprejela nje¬ gove izbire (D. 13, 5, 25 pr.) ali dokler ni obveznosti v celoti iz¬ polnil. Če ima upnik pravico izbire, lahko toži alternativno; če pa iztožuje eno izmed alternativno dolgovanih stvari, je v hipu Iitiskontestacije to stvar nepreklicno izbral. VI. 'Facultas alternativa, pravica nadomestitve. Z alternativno obligacijo se ne sme zamenjavati * facultas alternativa (pravica nadomestitve). 32 O njej govorimo, če dolžnik dolguje neko določeno dajatev, namesto nje pa sme dati neko drugo dajatev (una res est in obligatione, duae sunt in solutione). Upnik more terjati od dolžnika samo dolgovano stvar; če postane ta dajatev po naključju nemogoča, ne more upnik terjati nado¬ mestne 4 . Tako sme gospodar (ali oče), ki je tožen z noksalno tožbo (prim. § 45), namesto plačila, na katero je obsojen zaradi sužnjevega (ali sinovega) delikta, oškodovanemu tožitelju pre¬ pustiti krivca samega (noxae datio). Podobno je kupec, ki je bil kupil stvar izpod polovične vrednosti Claesio enormis), dolžan samo vrniti kupljeno stvar proti povračilu kupnine, sme pa na¬ mesto tega doplačati razliko do resnične vrednosti in tako rešiti obstoj kupne pogodbe (C. 4, 44, 2). 3 če gre izbira upniku in je po dolžnikovi krivdi postala ena dajatev nemogoča, sme upnik terjati ali drugo, še mogočo dajatev, ali pa denarno odškodnino za prvo dajatev, ki ni več mogoča. — Če gre izbira dolžniku in nato postane brez njegove krivde ena dajatev nemogoča, tedaj sme namesto druge, mogoče dajatve, vsaj pri legatu ponuditi upniku denarno Vrednost prve dajatve. Dvomljivo je, ali velja to načelo (Ulp. D. 50, 47, 3, prim. Pap. D. 46, 3, 95 , 1) samo za legatne ali tudi za druge obveznosti. — Ce gre izbira dolžniku in postane prva alternativno dolgovana dajatev nemogoča po njegovi krivdi, nato postane brez njegove krivde nemogoča tudi druga dajatev, tedaj mora po Justini/janovem pravu (D 46, 3, 95, 1: actio doli , interp.) dolžnik povrniti upniku interes, ki ga je le-ta imel na tisti dajatvi, katera je bila zanj manj vredna. 3a K r e k, Obligacijsko pravo str. 48. 4 Razlika med individualnimi, generičnimi in alternativnimi obligacijami ter pravico nadomestitve se pokaže v upnikovem tožbenem zahtevku. Pri individualno določeni dajatvi bo iztoževal dolgovano stvar (species). Pri generični obligaciji ne bo terjal nobene individualno določene stvari, pri alternativni bo moral tožitii alterna¬ tivno, če ima pravico izbire dolžnik; alternativno ali pa za določeno dajatev bo pa upnik tožil, če ima on sam pravico izbirati. Če ima dolžnik pravico nadomestitve, bo upnik terjal dolgovano stvar, dolžnik mu bo namesto nje dal lahko nadomestno dajatev. 8 VII. Denarne dajatve. Denar je le izjemno predmet obligacije kot species (n. pr. numizmatik proda svoj edini novec določene vrste) ali kot vrsta denarja (n. pr. proda 20 starih tolarjev ali napoleondorov). Na¬ vadno je pa denarni dolg določen po znesku. Ne gre za dajatev individualno ali generično določenih novcev ali bankovcev, am¬ pak za plačilo vrednosti, izražene v denarju: dolgovana je d e - narna vsota. Dolg 1000 Din plačam prav tako s tisočdinar- skim bankovcem kakor z dvema bankovcema po 500 Din ali de¬ setimi po 100 Din kakor s 1000 kovanci po en dinar itd. VIII. Deljive — nedeljive dajatve. Deljive so dajatve, ki jih je brez škode za njihovo bistvo mogoče razdeliti na več enakovrstnih dajatev tako, da so vse delne dajatve skupaj prav toliko vredne kakor prvotna dajatev. Pravni pomen tega razlikovanja je v tem, da se pri deljivih dajatvah pogodbenika moreta dogovoriti, da se bo dajatev izpol¬ nila z delnimi dajatvami; glede nedeljivih dajatev pa tak dogovor ni mogoč. Brez posebnega dogovora ne sme dolžnik sam deljivih dajatev porazdeliti na delne dajatve; upnik je upravičen take delne dajatve odkloniti, ne da bi zato prišel v sprejemno zamudo. Kot posebno pravilo je omeniti normo, ki jo je baje uvedel že zakon XII plošč, po kateri se ob dedovanju porazdelijo -za¬ pustnikovi dolgovi in terjatve sorazmerno med posamezne so¬ dediče (nomina ipso iure divisa). IX. Prvotne in drugotne dajatve. — Glavne in postranske dajatve. Prvotne (primarne) imenujemo dajatve, kakor jih stranke dolgujejo v smislu pogodbene vsebine. N. pr. pri komodatu ali depozitu je prvotna dajatev vrnitev tuje stvari, ki si jo je bil komodatar izposodil ali je pri depozitarju shranjena. — Kadar se prvotna dajatev ne izpolni, mora zavezanec dati drugotno (sekundarno) dajatev: sopogodbeniku mora povrniti škodo, pla¬ čati mu mora dogovorjeno pogodbeno globo (stipulatio poenae) ali zamudne obresti. S tem razlikovanjem ne smemo zamenjevati razlikovanja med glavnimi in postranskimi dajatvami. Tu sta namreč že od začetka obe dajatvi dolgovani, vendar velja po splošni presoji ena kot manj pomembna, postranska nasproti drugi, glavni; n. pr. vrni¬ tev izposojene glavnice je glavna dajatev, izročitev plodov ali plačilo obresti pa postranska dajatev. 9 § 3. Subjekti obligacij. I. Splošno. Kakor smo že omenili, more obligacijsko razmerje obstajati med najmanj dvema osebama: upnikom in dolžnikom. Osebi strank sta navadno takoj od začetka individualizirani in dokonč¬ no določeni. Izjema velja pri actiones in rem scriptae , kakor pri actio aquae pluviae arcendae ter pri noksalnih tožbah. V teh primerih je odločilno vprašanje, kdo je v hipu litiskontestacije lastnik zemljišča, na katerem je naprava (opus factum), ki izpre- minja odtok deževnice 1 , oz. kdo ima takrat pod svojo očetovsko ali gospodarjevo oblastjo osebo, ki je zagrešila delikt. Real¬ nih bremen, kakor so se razvila v srednjeveškem pravu in ki bre¬ menijo na zemljišču samem brez ozira na lastnika, rimsko pravo ne pozna. Če se je Rimljan kot zemljiški lastnik zavezal, da bo od določenega zemljišča dajal vsako leto del pridelkov določeni osebi, je s tem zavezal za dobo po svoji smrti tudi svojega de¬ diča, ne pa vsakega poznejšega lastnika tistega zemljišča (n. pr. kupca). V večini primerov je kot upnik in dolžnik udeležena samo po ena oseba. II. Več subjektov. Bolj zapleteni so primeri, v katerih je udeleženih po več oseb bodisi na upnikovi bodisi na dolžnikovi strani. Pri tem se lahko pojavljajo različne možnosti. 1. Deljene obligacije. Če je dajatev, ki jo ima terjati več upnikov, deljiva, se ter¬ jatev načeloma — kolikor ni drugače dogovorjeno, — porazdeli na toliko enakovrstnih in med seboj neodvisnih terjatev, kolikor je upnikov: vsak izmed njih sme terjati sorazmeren del celotne terjatve. Nove delne obligacije niso med seboj prav nič pove¬ zane in jim je skupno samo to, da so nastale iz prvotne ene obli¬ gacije. V virih se omenja taka delitev med več upnikov takrat kadar terjatev izvira iz stipulacije (D. 45, 2, 11, 1; D. 39, 2, 27; eod. 40, 2), iz hrambene pogodbe (D. 16, 3, 1, 31) ali iz delikta (damnum iniuria datum: D. 9, 2, 27, 2; iniuria: D. 47, 10, 16). Prav tako se, vsaj po poznejšem klasičnem pravu, porazdeli tudi dolg med več dolžnikov, če so se bili upniku zavezali s 1 Prim. Ulp. D. 39, 3, 6, 4. 10 stipulacijo, ne da bi se bili posamezni izmed njih izrečno zavezali za celotni dolg 2 . Posebni pravni predpisi urejajo delitev dolga med soporoki (lex Furia de sponsu, epistula Hadriani; prim. § 10, II, 1, A in C) ter delitev zapustnikovih dolgov in terjatev med sodediči (nomina ipso iure divisa) 3 . Vsak izmed sodedičev sme zase izterjati svojo delno terjatev, odn, je dolžan plačati soraz¬ merni del zapustnikovega dolga (§ 2, VIII). Če eden izmed so¬ dedičev ne plača svojega dela zapustnikovega dolga, ne more upnik izterjati tega primanjkljaja od ostalih sodedičev-dolžnikov. 2. Obligacije in solidum. Pravno zanimivejše so solidarne obligacije. Razlikujemo aktivno in pasivno solidarnost. Pri aktivni solidarnosti je več upnikov upravičenih, da vsak izmed njih terja od skupnega dol¬ žnika določeno dajatev ali storitev v celoti (in solidum). Vendar ni dolžnik dolžan izpolniti več kakor enkrat. Pri pasivni solidar¬ nosti je upnik upravičen, da od katerega koli izmed več sodol- žnikov izterja celotno določeno terjatev, ne da bi smel zahtevati več kakor enkratno izpolnitev. Pri tem gre za obligacijsko raz¬ merje, ki vedno poteka iz istega pravnega dejstva (eadem res). — Po tej razmejitvi ne bomo obravnavali v zvezi s solidarnimi obligacijami niti nepristne ali naključne solidarnosti niti kumu¬ lativne konkurence. Pri nepristni solidarnosti 4 namreč ne pote¬ kajo obveznosti posameznih dolžnikov iz istega pravnega dej¬ stva, ampak iz različnih; zato niso njihove obveznosti med seboj v nobeni pravni zvezi. Samo po naključju postane zaradi izpol¬ nitve ene obligacije izpolnitev druge brezpredmetna, ker je de¬ jansko nemogoče, da bi jo drugi dolžnik še enkrat izpolnil. O kumulativni konkurenci govorimo, kadar sme upnik izterjati do¬ ločeno dajatev od vsakega izmed več zavezancev, ne glede na 2 Pap. D. 45, 2. -14,’ 2: ... cum ita. .cautiim inveniretur: l tot aiireos rede dari stipulatus est Iulius Carpus , spopondimus ego Antoninus Achilleus et Cornelius Dius partes viriles deberi , quid rlon fuerat 'adiectum singulos in solidum spopondisse , ita ut duo re\ prorrdttendi fiere.nt, 3 C. 3, 36, 6: Ea, quae in.nominibus sunt , n on recipiunt divisionem (namreč s tožBo adio familiae erciscundae), cum ipso iure in portiones hereditarias ex lege duodecim tabularum divisa sunt. 4 N. pr. A želi plačati svoj dolg upniku U-ju, ki Biva v Bližnjem mestu. Zato naroči'B-ju, ki namerava iti na tržni dan v mesto, naj zanj dolg plača. Ker morda računa z B-jevo pozaBljalvostjo, naroči isto C-ju. Tako sta B in C A-ju oBvezana za isto storitev, toda vsak na osnovi poseBnega mandata. Med oBema mandatoma ni noBene pravne zveze, pač pa je gospodarska zveza. Ker je predmet izpolnitve isti, pdstane drugo naročilo Brezpredmetno, kakor hitro je prvo izpolnjeno. 11 to, ali je kdo izmed njih že izpolnil svojo obveznost 5 . Najboljši primer je actio furti, s katero more oškodovani izterjati kazen (duplum ali quadruplum) tolikokrat, kolikor je sokrivcev. Med solidarnimi obligacijami razlikujemo dve skupini: pre¬ prosto solidarne ali solidarne v ožjem smislu in kore- alne ali prave solidarne 6 . Preprosta solidarnost velja n. pr. glede tožbe condictio furtiva, s katero more lastnik zahtevati po¬ vrnitev ukradene stvari od katerega koli izmed več tatov. Ko pa mu je eden izmed njih stvar vrnil ali plačal njeno vrednost, ne more lastnik od ostalih ničesar več terjati. Drug primer za pre¬ prosto solidarnost je odgovornost več sovaruhov ali somanda- tar jev za povzročeno škodo. III. Korealne obligacije. Pri preprosti pasivni solidarnosti ugasne obligacijsko raz¬ merje za vse sodolžnike šele takrat, ko eden izmed njih obvez¬ nost izpolni. Pri pravih solidarnih ali korealnih obligacijah pa ugasne obveznost bodisi za vse sodolžnike, brž ko je upnik sklenil litiskontestacijo z enim izmed njih (pasivna korealnost), bodisi za vse soupnike, brž ko je eden izmed njih sklenil litis¬ kontestacijo z dolžnikom (aktivna korealnost). Brez pomena je pri tem, ali sledi litiskontestaciji sodba in izpolnitev, ali ne. Korealne obligacije nastanejo, drugače kakor preprosto soli¬ darne, po izrečni volji stranke, bodisi s pogodbo (stipulacijo) bo¬ disi z oporoko (volilo v breme sodedičev A-ja ali B-ja). Aktivna korealnost je za stranki ugodna v tem, da soupni- kom olajšuje iztožljivost, ker lahko toži dolžnika kateri koli iz¬ med njih; hkrati pa omogoča dolžniku, da ponudi, preden je to¬ žen. izpolnitev najbližjemu izmed soupnikov. Pasivna korealnost zvišuje predvsem verjetnost, da bo unnik prišel do poplačila. Upnik si namreč izbere, koga bo tožil. Toži lahko vse sodol¬ žnike in porazdeli svojo terjatev med nje po poljubnih delih, saj sme od vsakega terjati vse; po svoji presoji si lahko izbere enega, pri katerem bo najbolj gotovo prišel do poplačila. Vendar ni izključeno, da ne bi bil kateri izmed sodolžnikov drugače zavezan kakor drugi: njegov dolg je morda omejen po 5 V nasprotju s kumulativno odgovornostjo imenujemo elektivno tisto, pri ka- tpri si sme upnik izbrati dolžnika, kil se mu zdi najprimernejši, da od njega zahteva izpolnitev. — Prim. Krek. Obligacijsko pravo, str. 118. 8 Razlikovanje med solidarnimi in korealnimii obligacijami je uvedla občepravna doktrina v prvi polovici prejšnjega stoletja (Keller F. L., Litiskontestation und Urteil, 1827; Ribbentrop G. J. Zur Lehre von den Correal-Obligationen, 1851). 12 pogoju ali roku; če ob nastanku obligacije ni bil poslovno spo-* soben, dolg zanj sploh ni nastal; če n. pr. zaradi dedovanja za enega izmed sodolžnikov obligacijsko razmerje confusione ugasne, ne vpliva to na pravni položaj ostalih korealnih dolžni¬ kov. Prav tako velja samo za posameznega sodolžnika brez¬ oblični odpust dolga (pactum de non petendo, razen če je in rem) in pobotanje ( compensatio). Nasprotno pa preneha dolg za vse sodolžnike, če je vsaj eden izmed njih izpolnil obveznost (solu- tio), ali če je upniku dal (sporazumno z njim) namesto dolgovane dajatve neko drugo dajatev namesto izpolnitve (datio in solu- tum), ali je dolžni znesek'deponiral. Vsi sodolžniki postanejo tudi prosti, če je upnik samo enemu dolg odpustil z akceptilacijo 7 8 . Po klasičnem pravu preneha obveznost za vse tudi takrat, kadar sklene upnik z enim sodolžnikom litiskontestacijo; ako upnik ne pride do popolne izpolnitve svoje terjatve od toženca, ne more primanjkljaja izterjati od drugih sodolžnikov. Justinijan je klasično ureditev izpremenil tako, da sme upnik, ki ni mogel od toženega sodolžnika izterjati celotne svoje terjatve, nato to¬ žiti še druge, dokler ne doseže popolne izpolnitve (doneč per omnia ei satisfiat, C. 8, 40, 28, 2 [1. 531.]). R Medtem ko je s tem izboljšal upnikov položaj, se je 1. 539. zavzel za toženega sodol¬ žnika z določbo v 99. noveli, da mora upnik svojo terjatev po¬ razdeliti med vse navzoče in plačevite dolžnike Cbeneficium divi - sionis). Če bi upnik tožil samo enega, naj sodnik uradoma razširi tožbo tudi na ostale sodolžnike, ki so na istem kraju in plačeviti. Klasično pojmovanje korealnih obligacij se je s tem bistveno iz- premenilo. Preostane še vprašanje: ali mora upnik, ki je celotni dolg izterjal, deliti prejeto dajatev z ostalimi korealnimi soupniki, oz. ali sme sodolžnik, ki je upniku plačal celotni dolg, ; zahtevati od ostalih korealnih sodolžnikov, da mu sorazmerno povrnejo nje¬ govo dajatev? Splošnega pravila, ki bi določalo tako regresno pravico, ni bilo. V konkretnih primerih se je vprašanje reševalo po morebitnem notranjem razmerju med korealnimi soupniki, oz. sodolžniki. Včasih so bili to n. pr. družbeniki (societas), včasih 7 Tudi novacija učinkuje glede vseh, razen če stranki hočeta kaj drugega. — Prekinjenje zastaranja po enem soupniku ali nasproti enemu sodolžniku učinkuje v prid vsem soupnikom, odn. v škodo vsem sodolžnikom. 8 Justinijanova reforma velja samo za pasivno korealnost (C. 8, 40, 28, 2: in duobus reis promittendi constituimus). 13 je obstajalo med njimi mandatno razmerje. Za pasivno koreal- nost je Dioklecijan najbrže dovolil, da more v ekstraordinar- nem postopku uveljavljati regresni zahtevek plačnik, kadar so korealni dolžniki skupno pridobili iz pravnega posla, zaradi ka¬ terega je korealna obligacija nastala (cum quo communiter mu- tuam pecuniam accepisti, C. 8, 39, 1, 1). Vrh tega sme po post- klasičnem pravu sodolžnik, od katerega upnik terja celotno izpol¬ nitev, zahtevati od upnika, da mu odstopi svojo terjatev zoper ostale sodolžnike (*beneficium cedendarum actionum). S tako od¬ stopljeno tožbo je plačnik mogel izterjati sorazmerne deleže pla¬ čanega dolga od ostalih sodolžnikov. IV. Udeležba tretjih oseb. Ker je bila rimska obligacija po svojem bistvu strogo osebna vez med določenim upnikom in določenim dolžnikom, je bilo na¬ čelno nemogoče, da bi se izpremenila katera izmed oseb, ki je obligacijsko razmerje med njimi nastalo, razen ob vesoljnem na- sledovanju. Po velikih ovinkih je šele postala mogoča izprememba upnikove osebe, kakor bomo to videli pri cesiji, medtem ko se dolžnikova oseba ni mogla izpremeniti brez nove obligacije. Iz¬ jema velja — vsaj od pretorske dobe naprej — za dediča, ki kot zapustnikov vesoljni naslednik popolnoma stopi na njegovo me¬ sto, v njegov pravni položaj (succedit in ius, in locum defuncti) bodisi kot upnik bodisi kot dolžnik. Tako v rimskem obligacijskem pravu ni mogoče (direktno) namestovanje. Nične so tudi pogodbe v prid tretjega, t. j. po¬ godbe, iz katerih naj postane neposredno upravičen nekdo, ki pri sklenitvi pogodbe ni sodeloval kot stranka. 6 * * 9 Še manj so seveda mogoče pogodbe v breme tretjih. Med povsem historične posebnosti rimskega prava spada pravilo, da suženj in sin pod oblastjo (filius familias) pridobivata za gospodarja in očeta terjatve iz onih obligacijskih razmerij, ki jih onadva skleneta. Zavezujeta ga pa samo noksalno z deliktnim 6 N. pr. stipulator si da od dolžnika s stipulacijo obljubiti, da bo plačal Ticiju določen denarni znesek (alteri stipulari nemo potest, D. 45, 1, 58, 17). O stipulacijalv heredi meo dari spondes? post mortem meam dari spondes?, bomo govorili pri stipulacijali. Justinijanovo pravo je dovolilo še nekaj malenkostnih izjem, n. pr. glede hram- bene pogodbe, 'da se stvar vrne deponentu ali določeni osebi (fideicommissum a debi- tore relictum), če bo deponent takrat že mrtev (prim. Paul., D. 16, 5, 26 pr. :j Cum sana salvave venero, restitues mihi: certe si aliquid mihi humanum contigerit, filio meo...). Prim. tudi Ulp., D. 30, 77. — Prim. Hellwig K., Vertrirge auf Lei- stung an Dritte, str. 1 ss. 14 ravnanjem. Šele pretor je z actiones adiecticiae qualitatis vsaj v precejšnjem obsegu uvedel tudi očetovo in gospodarjevo odgo¬ vornost, poleg (civilne) sinove in (naturalne) sužnjeve, glede po¬ godb, ki sta jih onadva sklenila. V. Glavne in postranske obligacije. Doslej smo obravnavali obligacije kot med seboj popolnoma enakovredne (koordinirane). Z gospodarskega zrelišča pa lahko govorimo o več subjektih iste obligacije tudi takrat, kadar je poleg glavne obligacije (n. pr. dolžnikove iz posojila) ustanov¬ ljena še druga, formalno samostojna obligacija, ki naj kot po¬ stranska zagotovi iztožljivost glavne (accessio est principalis obligationis). Najvažnejša postranska obligacija na dolžni¬ kovi strani je poroštvo. Po klasičnem rimskem pravu je bilo mogoče akcesorno obligacijsko razmerje tudi na upnikovi strani. To je bila adstipulacija, ki naj je olajševala izterjanje do- tične terjatve (prim. str. 38). § 4. Obresti in pogodbena globa. Ko splošno govorimo o vsebini obligacij, se moramo sezna¬ niti tudi z dvema pravnima likoma, ki se včasih pojavljata kot po¬ stranska, včasih kot drugotna (sekundarna) dajatev; to so obre¬ sti in pogodbena globa. I. Obresti. — 1. Pojem. V širšem smislu imenujemo obresti vsak odplatek, ki ga dol¬ žnik daje upniku »za prepuščeno ali pogrešano rabo nadomestnih stvari« (Krek, str. 89). Ni treba, da bi odplatek obstajal iz stvari iste vrste, kakor so bile prepuščene upnikove stvari (n. pr. dol¬ žnik prepusti svojemu posojilnemu upniku užitek na določenem zemljišču ali stanovanje v hiši) kakor tudi ne, da bi se odmerjal po razmerju časa (za določeno posojilo bom ob vrnitvi plačal nekaj več). Prepuščene nadomestne stvari imenujemo glavnico ali kapital (caput, sors). V ožjem smislu so obresti tisti odplatek, ki je iste vrste kakor glavnica (za posojilo denarja denar, za posojilo žita žito itd.) ter se odmerja po času trajanja in v od¬ stotkih glavnice 1 . V nadaljnjih izvajanjih bomo razpravljali sa¬ mo o obrestih v ožjem smislu. 1 Tako se obresti razlikujejo od rente po tem, da se plačujejo poleg - glavnice, medtem k,o se z rento izčrpa tudi glavnica. —- Amortizacijski obroki vsebu¬ jejo poleg obresti tudi delna odplačila glavnice. — Dividende se računajo od či¬ stega dobička, obresti pa sme upnik zahtevati ne glede na to, ali je dosežen kak dobiček ali ne. 15 2. Obresti in glavnica. Obresti so nasproti glavnici v podobnem odnosu kakor na¬ ravni plodovi do matične stvari. Zato jih viri imenujejo tudi ci¬ vilne plodove (fructus civiles) 2 . Podobno kakor postanejo (na¬ ravni) plodovi samostojne stvari šele z ločitvijo od matične stvari, postanejo posamezni obrestni obroki samostojne obliga¬ cije, ko dospejo v plačilo. Poslej lahko upnik z njimi samostojno razpolaga, lahko jih odstopi drugemu, sam si pa pridrži glav- nično terjatev, ali narobe; lahko jih iztoži, čeprav glavnične ter¬ jatve same ni več. Zastaranje posameznih obrestnih terjatev se presoja samostojno, neodvisno od zastaranja glavnice. — Koli¬ kor posamezni obrestni obroki še niso dospeli v plačilo, velja, da ima obrestna obligacija isto usodo kakor glavnica (akcesorni dolg). Če ni glavničnega dolga, ne more nastajati obrestni dolg. Kadar preneha glavnični dolg (n. pr. zaradi izpolnitve ali zasta¬ ranja), neha tudi nadaljnje obrestovanje. Če upnik odstopi cesio- narju glavnično terjatev, mu s tem odstopi tudi terjatev glede tekočih in bodočih obresti. 3. Zgodovina. Rimljani imenujejo obresti usurae, kar kaže na uporabljanje (uti) glavnice. Drugi izraz, ki pomeni i obrestovano glavnico i obresti, je faenus (fenus, foenus); starinoslovec Varon ga raz¬ laga kot nekak plod denarja (fenus dictulm a fetu et quasi fetura quaedam pecuniae). Obresti so izražali kot ulomek glavnice, in sicer računan me¬ sečno: centesima (pars), torej en odstotek mesečno, oz. 12% letno. Centesima usura je veljala kot osnova računanja. Po delih starega asa, ki je imel 12 unč (uncia), se enodstotne obresti imenujejo usurae unciae, 3% obresti so usurae quadrantes (četrtina asa), 4% obresti so usurae trientes (tretjina asa), 5% obresti so usurae quincunces, 6% so usurae semisses (polovica asa), 8% obresti so usurae besses. Z ureditvijo obrestne mere so se Rimljani mnogo bavili. Za¬ konik XII plošč je normiral kot najvišje obrestovanje fenus unci- arium (Tac. ann. 6, 16: XII tabulis sanctum, ne quis unciario 2 Rimski klasiki poudarjajo, da obresti niso pravi plodovi: Pomp. D. 50, 16, 121: Usura pecuniae . .. in fructu non est, quia non ex ipso corpore, sed ex alia causa est, id est nova obligatione. —- Pap. D. 6, 1, 62 pr.: ...vectura (prevoznina) sicut usura non natura pervenit, sed iure percipitur, ... — Po drugi strani poudarja Ulpijan podobnost med plodovi in obrestmi: D. 22,1, 34 : Usurae vicem fructuum opti- nent et merito non debent a fructibus separari. 16 fenore amplius exerceret [tab. VIII. 18a]). V literaturi '' je še vedno zelo sporno vprašanje, ali je s tem mišljena dvanajstina glavnice letno, ali pa mesečno, kar bi pomenilo, da se v enem letu dolg podvoji. Zakon lex Duilia Menenia je (1. 357.) potrdil fenus unciarium kot 8 1 /3% obresti za takratno leto, ki je štelo 10 mese¬ cev; 1. 347. je neki plebiscit znižal to obrestno mero na polovico (fenus semiunciarium = 4 1 /e%). Lex Genucia je (1. 342.) obresto- vanje med državljani sploh prepovedala. Ker so kapitalisti sku¬ šali obiti to prepoved na ta način, da so sklepali kreditne posle s posredovanjem Latincev in zaveznikov (socii), je zakon lex Sempronia (1. 194.) razširil prepoved tudi na nje. Toda tako ra¬ dikalna prepoved ni dolgo veljala. Ko jo je 1. 89. hotel pretor A. Sempronius Asellio zopet uveljaviti, so ga nasprotniki ubili. Od konca republike naprej je veljala kot naj višja dovoljena obrestna mera centesima usura, torej 12% letno. V cesarski dobi je to veljalo za vso državo. Justinijan jo je znižal na splošno na polovico: dimidia centesima (= 6% letno). Pri tem je dovolil različne izjeme: za posebno tvegano pomorsko posojilo (fenus nauticum, prim. § 14, V) je upnik smel zahtevati 12%, trgovci so smeli zahtevati 8%, personae illustres, kamor so spadali tudi najvišji uradniki, pa samo 4%. Prekoračenje naj višje dovoljene obrestne mere so po zako¬ niku XII plošč kaznovali enako kakor očitno tatvino: oderuh je bil obsojen na štirikraten znesek (quadruplum) tega, kar je neupravičeno prejel. Justinijan pa določa izredno milo sankcijo: previsoke obresti, kolikor so bile plačane, se v naprej odštejejo od glavnice (C. 4, 32, 26, 4: . . . si accepevit, in sortem hoc impu- tare compelletur, .. . principale debitum ab initio ea quantitate minuetur .. .). 4. Nastanek obrestne obligacije. Dolžnik je zavezan plačevati obresti vsled posebne pogodbe (pogodbene obresti, usurae 'conventionales) ali vsled sodnikovega izreka (usurae quae officio iudicis praestantur). V pogodbah stricti iuris sta mogli stranki ustanoviti obrestno obligacijo samo s stipulacijo; obresti je upnik iztožil s stipulacij- sko tožbo. V pogodbah bonae fidei sta se upnik in dolžnik lahko dogovorila o obrestovanju že z brezobličnim dogovorom Cpactum adiectum), sklenjenim obenem z glavno pogodbo. Obresti je 3 Prim, B. K ii b 1 e r, Geschichte des romišchen Rechts, 1925, str. 48 s. 3 17 upnik iztožil s tožbo iz dotičnega kontrakta bonae fidei. Oficialne obresti naloži stranki sodnik. Semkaj spadajo: za¬ mudne obresti (§ 5, III, 2b); pravdne, ki tečejo med pravdo; po¬ vračilne (restitucijske) za neupravičeno uporabljanje tuje glav¬ nice v svojo korist (obresti za neplačano in nekreditirano kup¬ nino); uporabljene obresti, ki jih sme terjati tisti, ki je uporab¬ ljal (n. pr. kot mandatar) svojo glavnico v tujo korist. 5. Posebnosti. Po klasičnem pravu se obrestovanje ustavi, brž ko so za¬ ostale obresti narasle tako, da so dosegle višino glavnice (C. 4, 32, 10 [215?]: Tune enim ultra sortis summam usurae non exigun- tur, quotiens tempore solutionis summa usurarum excedit eam computationem.). Justinijan je to načelo (ne ultra alterum tan- tum) razširil tudi na že plačane obresti. Justinijan je dopolnil tudi prepoved obrestovanja obresti (anatocizem, usurae usurarum). Prepoved ne velja samo takrat, če se neplačane obresti pretvorijo v novo glavnico, ki se potem obrestuje (* anatocismus separatus), ampak tudi takrat, kadar se obresti prištevajo h glavnici in se nato obrestuje povečana glav¬ nica ('* anatocismus coniunctus) (C. 4, 32, 28 [529]). II. Pogodbena globa. Pogodbena (konvencionalna) globa se imenuje dajatev (pre¬ težno) denarnega zneska, ki ga obljubi dolžnik svojemu upni¬ ku za primer, da svoje prvotne obveznosti ne bo pravilno iz¬ polnil. Taka dajatev naj bo nekaka pogodbeno dogovorjena ka¬ zen (stipulatio poenae) zaradi neizpolnitve ali nepravočasne iz¬ polnitve neke že obljubljene dajatve. Obljubi se s stipulacijo. Razlikujemo pravo in nepravo pogodbeno globo. Prava po¬ godbena globa je obljubljena z ozirom na neko veljavno usta¬ novljeno in iztožljivo obveznost (N. pr. [Krek 85]: Pamphilum dari spondes? Si non dederis, centum dari spondes? Spondeo). Nepravo pa imenujemo tisto pogodbeno globo, ki je obljubljena z ozirom na neko dajatev, ki ni iztožljiva (n. pr.: Si fundum non dederis, centum dare spondes? D. 44, 7, 44, 5). Namen pogodbene globe je, da stranki že naprej določita, kolikšen interes sme upnik terjati, če primarna obveznost ne bi bila izpolnjena. Kadar gre za nepravo pogodbeno globo, more upnik samo njo iztožiti. Pri pravi pogodbeni globi pa bo vsaj včasih mogoče, da bo upnik poleg globe (n. pr. zaradi 18 prepozne izpolnitve, če je bila pogodbena globa obljubljena za pravočasno izpolnitev,) smel terjati tudi še primarno izpolnitev « samo. Na splošno so pa že klasiki odrekali upniku pravico, da bi terjal oboje. Dolžniku so v ta namen pripoznavali exceptio. doli .vsaj v tožbah stricti iuris; v tožbah bonae fidei pa to niti ni bilo potrebno, ker je sodnik sam lahko označil tako ravnanje kot nepošteno. Pogodbena globa je bila včasih obljubljena za opustitev. Upravičenec jo je smel terjati, brž ko je dolžnik to dolžnost pre¬ kršil. Če je bila pogodbena globa obljubljena kot zagotovilo za določeno dolžnikovo storitev, jo je upravičenec smel terjati, ko je dospela primarna dajatev v izpolnitev. Nična je obljuba pogodbene globe, ako naj bi se z njo zago¬ tovil neki pravni posel, glede katerega smatra pravo, da je vsako siljenje contra bonos moreš (n. pr. postavitev za dediča, skle¬ nitev zakona) 4 . § 5. Izpolnitveni kraj in čas. — Zamuda. L Izpolnitveni kraj. Izpolnitveni kraj je lahko določen izrečno v pogodbi sami, ali pa je razviden iz vsebine obligacije (n. pr. dajatev nepremič¬ nine na kraju, kjer se nahaja) 1 . Če izpolnitvenega kraja tudi iz okolnosti pravnega posla ni mogoče spoznati, sme dolžnik po¬ nuditi upniku izpolnitev na primernem kraju, ki si ga dolžnik sam izbere. Če dolžnik ne izkoristi te možnosti, more upnik tožiti dolžnika in s tem zahtevati izpolnitev v tistem kraju, v kate¬ rem je naperil tožbo 2 . V tem obsegu lahko upnik določi izpol¬ nitveni kraj. Določitev izpolnitvenega kraja pomeni, da je samo na ti¬ stem kraju dolžnik zavezan izpolniti, upnik pa izpolnitev spre¬ jeti. — Težava je nastala, če je bil izpolnitveni kraj v pogodbi določen, upnik pa je tožil dolžnika na nekem drugem kraju (n. pr. v Rimu). Dajatev v Efezu je imela za dolžnika drugačno vrednost, kakor bi jo imela enaka dajatev v Rimu. Kadar je bil 4 Jul. D. 45, 1, 61: .si heredem me non feceris, tantum dare spondes? 1 ; Paul. D- eod. 154 pr. Pomp. D. 16, 3, 12, 1: Depositum eo loco restitui debet , in quo sine dolo malo eius est , apud quem depositum est. 2 Prim. Ulp. D. 13, 4, 2, 3: Et generaliter definit Scaevola petitorem electionem. habere ubi petat, reum ubi solvat , scilicet ante petitionem. — Pomp. D. 33, 1, 1: Quocumque loco petetur dari debet. S* 19 predmet obligacije kak incertum, zlasti pa v tožbah bonae fidei, je sodnik po načelih dobre vere in poštenja lahko upošteval razliko med vrednostjo dajatve na izpolnitvenem kraju in na kraju tožbe. Ker tega ne bi mogel storiti v tožbah stricti iuris, ki so imele za predmet kak certum (n. pr. Ephesi decem dare), je pretor pomagal tožitelju s tem, da mu je dovolil posebno tožbo actio de eo quod certo loco davi oportet. V njeni formuli je na¬ ročil sodniku, da je to razliko upošteval pri obsodbi toženca." Moderno pravo razlikuje v tej zvezi prinosnine in iskovine. Včasih mora namreč dolžnik prinesti svojo dajatev upniku (pri- nosnina), včasih mora pa upnik priti k njemu po njo (iskovina). II. Izpolnitveni čas. Izpolnitveni čas je lahko določen bodisi po pogodbi med strankama 3 4 bodisi po pravni normi. Včasih je vsaj določljiv, kolikor ga moremo spoznati iz namena pogodbenih strank ali iz svrhe pogodbe (n. pr. semensko žito je treba dobaviti za čas setve). Kadar izpolnitvenega časa tudi na ta način ni mogoče določiti, je treba obligacijo izpolniti takoj, ko je nastala 5 . Splošno velja določitev izpolnitvenega časa kot ukrep v prid dolžniku (* diei adiectio pr o reo): upnik ne more dolžnika prej terjati, pač pa mu dolžnik lahko prej izpolni, če hoče. Iz po¬ godbe utegne biti razvidna tudi nasprotna domneva. Če depo¬ nent shrani stvar pri depozitarju do določenega dne, tedaj jo sme on sam prej zahtevati nazaj, ne sme mu je pa depozitar prej vrniti. Poseben pomen ima izpolnitveni čas, če dolžnik pravočasno ne izpolni svoje obveznosti, ali če upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu je bila pravilno ponudena. V obeh primerih prideta stranki v zamudo (mora). III. Dolžnikova zamuda. — 1. Pojem. Če dolžnik po svoji krivdi ne izpolni pravočasno svoje ob¬ veznosti, nastane dolžnikova ali izpolnitvena zamuda (mora de- bitoris s. solvendi). 3 Ce je toženec obljubil tožitelju, da mu bo v Efezu dal 10 zlatnikov, se je v tožbi actio de eo cjuod certo loco dari oportet , glasila condemnatio po L e n e 1 ovi rekonstrukciji (EP 3 , str. 246): N m N m A° A° decem aut si quid alterutrius interfuit eam pecuniam Ephesi potius quam Romae solvi , tanto pluris minorisve c. s. n. p. a. 4 Ce mora zavezanec izpolniti določenega dne, tedaj more to storiti še tekom izpolnitvenega dne (I. 5, 15, 2: quia totus dies arbitrio solventis est). Zato ga upnik tega dne še ne more tožiti. 5 Pomp. D. 50, 17, 14: In omnibus obligationibus , in quibus dies non ponitur , praesenti die debetur. Prim. Ulp. 45, 1, 41, 1. — Obče pravo je iz tega napravilo pravilo: *Quod sine die debetur , statim debetur. 20 Predpogoj za dolžnikovo zamudo je, da dospe terjatev v plačilo in da jo je mogoče iztožiti. Dokler bi mogel dolžnik uve¬ ljavljati zoper upnikovo tožbo kako ekscepcijo, ali dokler je terjatev omejena po pogoju ali roku, zamuda ne more nastati. Tako tudi ni zamude pri naturalnih obligacijah. Zamudne po¬ sledice zadenejo le dolžnika, ki po svoji krivdi ne izpolni svoje obveznosti. Zato ne pride v zamudo dolžnik, ki je odsoten v državnem interesu ali ki se nahaja v sovražnikovi oblasti 0 ; ne opravičuje ga pa lastna neplačevitost. V izpolnitveni zamudi tudi ni dolžnik, ki se je spustil v pravdo, meneč, da tožitelju ni ni¬ česar dolžan. Po klasičnem pravu ni nastopila zamuda, preden ni upnik na primernem kraju in ob primernem času opomnil (interpellatio) dol¬ žnika, naj izpolni svojo obveznost. Opomina ni bilo treba, če je bilo iz pogodbe same razvidno, da mora dolžnik izpolniti svojo obveznost brez opomina, kakor tudi ne takrat, če je dolžnik pre¬ prečil, da opomina ni bilo mogoče opraviti, in končno tudi ne nasproti tatu (fur semper moram facere videtur, Ulp. D. 13, 1, 8, 1), ki naj vrne ukradeno stvar. Po Justini j anovem pravu velja isto glede vseh obligacij, pri katerih je izpolnitveni čas koledar¬ sko določen; obče pravo je to izrazilo s pravilom: *dies inter- pellat pro homine. Z ozirom na to se dolžnikova zamuda ime¬ nuje mora ex re, če nastopi brez opomina, mora ex persona, če nastopi šele po opominu. 2. Posledice. Odkar je v zamudi, jamči dolžnik strožje, kakor je jamčil pred zamudo. a. ' Perpetuatio morae. Če je bila dolgovana neka individu¬ alno določena stvar (species) in je le-ta po naključju uničena, ko je dolžnik že v zamudi, ne postane dolžnik prost, ampak mora upniku plačati njeno vrednost. Obveznost zamudnega dolžnika postane zaradi zamude trajna (perpetuatio obligationis). Ta pravna posledica je zlasti važna za obligacije stricti iuris, glede katerih bi sodnik drugače moral dolžnika oprostiti. Pri obliga¬ cijah bonae fidei je sodnik že po splošnem načelu dobre vere in poštenja mogel obsoditi dolžnika, da je moral upniku plačati vrednost stvari, ki je bila po naključju uničena, potem ko je bil dolžnik v zamudi. — Po Justini j anovih interpolacijah postane B Ulp. D. 22, 1, 23 pr.: Sed et si rei publicae causa abesse subito coactus sit. . . moram facere nori videbitur: sive in vinculis hostiumve potestate esse coeperit. 21 dolžnik prost, če more dokazati, da bi bila stvar tudi pri upniku po naključju uničena, ako bi mu bila pravočasno dobavljena; zato mora dokazati tudi to, da bi jo bil upnik obdržal in bi je ne bil prodal naprej (prim. Ulp. D. 30, 47, 6). b. Interes. Pri obligacijah bonae fidei, pri fideikomisih in po postklasičnem pravu pri volilih sploh, mora dolžnik upniku po¬ vrniti škodo, ki jo je utrpel zaradi zamude. Izročiti mu mora po zamudi pridobljene plodove; za denarni dolg mu mora plačati tzv. zamudne obresti (usurae quae officio iudicis praestantur).' Te mora upnik zahtevati, ko naperi kontraktno tožbo, posebne tožbe za nje nima. c. Izjemno je zamudni dolžnik odgovoren zaradi neizpolnitve pogodbe, namreč takrat, ko poznejša izpolnitev nima za upnika nobenega pomena več (n. pr. dolžnik dobavi semensko žito šele po setvi). Zamuda neha (purgatio morae), če dolžnik upniku ponudi popolno izpolnitev, kakor treba, ob primernem času in na pri¬ mernem kraju; prav tako neha tudi tedaj, če upnik svoj opomin prekliče, ali če dovoli, da se dolg ne izterja. IV. Upnikova zamuda. — 1. Pojem. Če upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu jo je dolžnik pra¬ vilno ponudil, pride v sprejemno ali upnikovo zamudo (mora cre- ditoris s. accipiendi). Zamuda nastopi le, če dolžnik izpolnitev ponudi pravilno in popolnoma, na primernem kraju in ob primernem času. S po¬ nudbo mora storiti vse, kar more storiti sam brez upnikovega sodelovanja. Navadno mora biti ponudba dejanska; samo besed¬ na zadošča le takrat, kadar dolžnik brez upnikovega sodelova¬ nja ne more izpolniti (n. pr. upnik-naročnik mora dobaviti blago, iz katerega mu bo zavezanec-krojač napravil obleko). Kadar je upnikovo sodelovanje vezano na določen dan, ni treba niti po¬ nudbe. Upnik pride v zamudo samo, če nima za svojo odklonitev zadostnega razloga (sine iusta causa). Tak razlog utegne biti v tem, da mu dolžnik ni ponudil celotne izpolnitve, ali morda ne na pravem kraju ali ob pravem času. Drugače kakor pri dolžni¬ kovi zamudi, je za upnika brez pomena vprašanje, ali ga zadene pri odklonitvi kaka krivda ali ne. 7 V dobi recepcije so obveljale petodstotne obresti kot zakonite. 22 2. Posledice. Zaradi upnikove zamude ne pride dolžnik iz zaveze, tudi upnik ne odgovarja dolžniku za morebitno škodo, ki jo utrpi zaradi odklonitve sprejema, pač pa se zmanjša dotlejšnja dolžni¬ kova odgovornost. Poslej odgovarja namreč dolžnik samo še za dolozno ravnanje. Če dolguje določeno stvar (species), tedaj ni za njeno uničenje odgovoren, razen če bi bila uničena zaradi nje¬ govega doloznega ravnanja. Če dolguje določeno količino nado¬ mestnih stvari ali določen denarni znesek in so za izpolnitev na¬ menjene stvari, oz. denar bile po pravilni ponudbi uničene brez dolžnikove krivde (Marc. D. 46, 3, 72 pr.: debitor ea sine suet culpa perdiderit), ima dolžnik exceptio doli , če upnik pozneje zahteva izpolnitev. Škodo in potroške, ki jih dolžnik utrpi zaradi upnikove za¬ mude, sme dolžnik pobotati, kolikor je v danem primeru to sploh mogoče. Dolgovano stvar sme tudi zadržati dotlej, dokler mu upnik ne povrne potroškov in škode. Obrestovani e dolga se zaradi upnikove zamude ustavi samo takrat, kadar je nastalo kot posledica prejšnje dolžnikove za¬ mude. Pogodbeno obrestovanje se ustavi, če dolžnik dolgovani denarni znesek zapečati in ga deponira bodisi pri samem sebi ali pri kom drugem. Od Dioklecijana naprej postane dolžnik prost svoje obveznosti, če brezuspešno ponudeni dolžni znesek zapečaten slovesno položi na javnem mestu ( v svetišču ali pri oblastvu) (C. 8, 42, 9), in sicer na izpolnitvenem kraju (prim. § 50, VI). Posebna stara običajnopravna pravila so veljala za upnikovo zamudo pri nakupu vina. Če kupec ni vina pravočasno prevzel, ga je prodajalec smel izliti (effundere). Klasiki in Justini jan so skušali to prodajalčevo pravico ome- iiti na primer, ko vinske sode nujno potrebuje in prej zagrozi kupcu, da bo vino izlil, če ne pride ponj. Prodajalcu priporoča, naj vzame druge sode v najem in si najemnino zaračuna, ali pa naj vino na kupčev račun drugam proda (Ulp. D. 18, 6, 1, 3). Upnikova zamuda neha, ko izjavi, da sprejme izpolnitev, ali ko pride po njo. Če bi dolžnik sedaj ne izpolnil, bi prišel on sam v Upolnitveno zamudo. 23 § 6. Dolus — culpa — casus. Custodia. I. Škoda — interes. Namen obligacije je v tem, da se izpolni in s tem ukine pravna vez med upnikom in dolžnikom. Dokler obligacija ni iz¬ polnjena, je terjatev, ki pristaja upniku, zanj neka imovinska vrednota. Če se končno izkaže, da dolžnik svoje obveznosti na¬ sproti upniku ni izpolnil, utrpi upnik zaradi tega neko imovinsko izgubo, ki jo imenujemo škodo (damnum). Dolžnik, ki upniku ni izpolnil tega, kar mu je bil po pogodbi zavezan (prvotne dajat¬ ve), bo moral povrniti škodo (drugotno dajatev). Medtem ko je pri pogodbenih obligacijah povračilo škode drugotna dajatev, je pri deliktnih obligacijah redno prvotna dajatev. Včasih se pri deliktih pravni red ne zadovoljuje s povračilom škode, ampak nalaga krivcu tudi še določeno denarno kazen (poena) v prid oškodovancu. Škoda, katere povračilo terja upnik, se pokaže včasih v po¬ zitivnem zmanjšanju njegove imovine (* damnum emergens), včasih tudi v odišlem dobičku (* lucrum cessans), ki bi ga bil upnik napravil, če bi bila dajatev pravilno izpolnjena. Škoda se popravi najbolje z povrnitvijo v naravi (naturalna restitucija) 1 , včasih pa stopi na njeno mesto povračilo škode v denarju (odškodnina). Pri denarni odškodnini se pojavlja vpra¬ šanje, kolikšno odškodnino sme upnik terjati, z drugimi bese¬ dami: kakšen interes ima na tem, da bi bila primarna dajatev izpolnjena. Kot upnikov interes (id quod interest) označujemo razliko med tisto imovino, ki bi jo on imel, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena, in med to imovino, ki jo ima sedaj, ko dol¬ žnik ni izpolnil svoje obveznosti . 2 V rimskih actiones z inteniio certa, ki so bile stricti iuris, je interes navadno znašal toliko, ko¬ likor je bila stvar vredna. Pri actiones z intentio incerta — ka¬ mor spadajo tudi vse tožbe bonae fidei — je moral sodnik upo¬ števati celotni upnikov interes; razen vrednosti primarne dajatve so spadale semkaj obveznosti, ki so za upnika nastale zaradi ne¬ izpolnitve prvotne obveznosti (n. pr. najemnik, ki ne more upo- 1 N. pr. komodatar vrne izposojeno ali depozitar shranjeno stvar; ali komodatar popravi poškodovano izposojeno stvar. 2 V modernem pravu razlikujemo pozitivni in negativni interes. Kadar sme upnik terjati pozitivni interes, tedaj mu gre vse to, kar bi imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena (izpolnitveni interes). Kadar mu pa gre negativni interes, sme terjati to, kar bi imel, če se ne bi bil zanesel na pogodbo (interes zaupanja); n. pr. kupec je za kopijo plačal več, ker je menil, da je kupil original. 24 rahljati najetega stanovanja, mora podnajemniku plačati od¬ škodnino); enako je upoštevati tudi dobiček, ki bi ga bil upnik neposredno napravil, če bi bil prvotno dajatev dobil. Interes je v pravdi ocenil sodnik. Včasih ga je ocenil tožitelj in potrdil cenitev s prisego, včasih je že pretor določil najvišji znesek (cum taxatione), preko katerega sodnik ni smel toženca obsoditi. Justinijan je končno 1. 531. (C. 7, 47, 1, 1) uzakonil pravilo, da pri določenih dajatvah toženec ne more biti obsojen na več kakor na dvojno vrednost spornega predmeta."’ II. Povzročitev — zakrivitev. V vsakem pravu opažamo zanimiv razvoj odgovornosti za škodo. Da postane določen pravni subjekt odgovoren za povra¬ čilo škode, ki je nastala v imovini druge osebe, je treba, da je med nekim ravnanjem (deliktom, neizpolnitvijo pogodbe) dotič- nega pravnega subjekta in med nastalo škodo vzročna zveza. Na prvotni razvojni stopnji vpoštevajo mlada prava le povzro¬ čitev, t. j. samo objektivno zvezo med storilčevim ravnanjem in škodo. V nadaljnjem, naprednejšem pojmovanju se upošteva tudi storilčev subjektivni odnos do nastale škode. Tu ne zado¬ šča sama povzročitev škode, ampak se vpraša po storilčevi krivdi: ali je storilec škodo povzročil vedoma ali hote (naklepno, dolus), ali samo po svoji malomarnosti, veliki ali majhni (culpa), ali pa mu ni mogoče naprtiti sploh nobene odgovornosti za po¬ vzročeno škodo (naključje, casus). Razlikovanje med povzročitvijo in zakrivitvijo sega nazaj do začetkov rimske pravne zgodovine. Tradicija pripisuje že dru¬ gemu kralju Numi Pompiliju označbo morilca kot takega, ki je prostega človeka nalašč spravil v smrt ( qui hominem liberum dolo sciens morti duit, Fest. P. 221). Tudi zakonik XII plošč iz¬ rečno izvzema od odgovornosti za umor tistega, ki mu je kopje bolj ušlo iz rok, kakor pa ga je vrgel (si telum manu magis fugit quam iecit, VIII, 24a). Ne bomo zasledovali razvoja posameznih stopenj odgovor¬ nosti po civilnem in klasičnem pravu, ampak se bomo omejili na končno razporeditev po Justinijanovem pravu. Tu najdemo jasno trodelbo: dolus — culpa — casus. 3 G. 7, 4/, 1, 1: Sancimus itaque in omnibus casibus , qui certam habent quan- titatem vel naturam , veluti in venditionibus et locationibus et omnibus contractibus , hoc quod interest dupli quantitatem minime excedere. 25 III. Dolus — culpa — casus. 1. Dolus. Dolžnik odgovarja upniku za nastalo škodo, kadar je ve- doma ali hote preprečil izpolnitev. Pri tem ne smemo prezreti važne razlike med obligacijami stricti iuris in bonae fidei. Če gre za obligacijo stricti iuris, je zaradi neizpolnitve dolžnik samo takrat odgovoren, kadar je izpolnitev preprečil s kakim pozitiv¬ nim dejanjem (n. pr. dolgovano stvar je uničil), ne pa tudi, če je to povzročil z opustitvijo. Glede obligacij bonae fidei je dolžnik odgovoren za vsako ravnanje, ki ni združljivo z dobro vero in poštenjem. Brez pomena je zato, ali je škodo povzročil s pozi¬ tivnim dejanjem ali z opustitvijo. Odgovornosti za naklepno povzročeno škodo se stranka niti z izrečnim dogovorom ne more v naprej oprostiti. Tak dogovor bi bil ničen. 4 2. Culpa. Culpa je po Justinijanovem pravu malomarnost (neglegen- tia, imprudentia), t. j. opustitev skrbnosti, ki bi jo dolžnik mo¬ ral uporabljati, pa tega ni storil; pri tem je brez pomena, ali gre za storitev ali za opustitev. Stopnje malomarnosti utegnejo biti različne. a) Culpa lata, velika malomarnost, je opuščanje vsake skrb¬ nosti; je tako ravnanje, kakor ga ne bi našli pri nobenem pamet¬ nem človeku. 5 6 * b) Culpa leviš, majhna malomarnost, je opuščanje tiste skrb¬ nosti, ki bi jo bil v takem primeru pokazal skrben družinski po¬ glavar. 8 Pri presoji te skrbnosti uporabljajo Rimljani abstraktno merilo: kako bi ravnal tipični družinski poglavar. Prav nič se niso ozirali na to, s kakšno skrbnostjo ravna dolžnik v svojih lastnih poslih. Samo izjemno se pravni red zadovoljuje z ono skrbnostjo, ki jo zavezanec kaže v svojih lastnih zadevah (diligentia, quam 4 Paul. D. 2, 14, 27, 5: lllud nulla pactione effici potest, ne dolus praestetur. 5 Ulp. D. 50, 16, 215, 2: Lata culpa est nimia negligentia , id est non intelligere , quod omnes intelligunt. 6 Gai. D. 19, 2, 25, 7: culpa autem abest , si omnia facta sunt , quae diligen- tissimus quisque observaturus fuisset. — Gai. D. 13, 6, 18 pr.: In rebus commodatis tališ diligentia praestanda est y qualem quisque diligentissimus pater familias suis rebus adhibet . . . — Alf. D. 18, 6, 12: eam diligentiam . . ., quam debent homines frugi et diligentes praestare. 26 suis rebus adhibere solet)." Zavezanec je odgovoren šele takrat, če je upniku povzročil škodo zato, ker pri izpolnitvi ni pokazal niti tolike skrbnosti, kakor jo uporablja pri svojih stvareh (* cul p a in concreto). To olajšanje odgovornosti bo zavezanca večkrat oprostilo odgovornosti za majhno malomarnost, ne bo ga pa rešilo odgovornosti za hudo malomarnost. Po tem subjektiv¬ nem merilu presoja rimsko pravo odgovornost sodediča, družbe¬ nika, solastnika glede upravljanja skupne imovine, dalje varuha in moža glede upravljanja varovančeve in ženine imovine. 3. Casus. Kolikor ne zadeva zavezanca odgovornost niti za majhno malomarnost, je škoda — gledano z njegovega pravnega zre- lišča — nastala po naključju (casus). Splošnih pravil za porazdelitev odgovornosti po navedenih stopnjah rimsko pravo ne podaja. Pač pa spoznamo iz števil¬ nih primerov naslednja načela. Za naklepno (dolus) povzročeno neizpolnitev kakor tudi za hudo malomarnost (culpa lata ) 7 8 zavezanec vedno odgovarja. Še strožje, namreč tudi za majhno malomarnost (culpa leviš). torej za vsako krivdo (omnis culpa), odgovarja načelno pred¬ vsem oni pogodbenik, ki mu prinaša pogodbeno razmerje korist (utilitetno načelo); nasprotno pa odgovarjajo osebe, ki nimajo od nravnega posla koristi, navadno samo za naklep in za veliko ma¬ lomarnost. Tako odgovarjajo za vsako krivdo komodatar, ku¬ pec in prodajalec, najemodavec in najemnik, deponent in za¬ stavni upnik: samo za (dolus in za) veliko malomarnost pa de¬ pozitar, daritelj in komodant. V nasprotju z utilitetnim nače¬ lom odgovarjata za vsako krivdo mandatar in negotiorum gestor, čeprav nimata od svojega ravnanja nobene koristi. Za naključno škodo zavezanec redno ne odgovarja, ampak jo mora trpeti tisti, v čigar imovini je nastala (casus a nullo praestantuv, * casum sentit dominus). Izjemno odgovarjajo tudi za naključno nastalo škodo brod¬ niki, gostilničarji in hlevarji, in sicer za stvari gostov in potni¬ kov, ki so jih sprejeli v svoje varstvo. 7 Paul. D. 10, 2, 25, 16 .. . coheres ...non tamen diligenticim praestare debet , qualem diligens pater familias . . talem igitur diligentiam praestare debet , qualem in suis rebus.. — Gai. D. 17, 2, 72: (Socius) . . . sufficit... talem diligentiam com- munibus rebus adhibere , qualem suis rebus adhibere s,olet. . . Prim. Cels. D. 16, 5, 52. 8 P° Justini Janovem pravu je huda malomarnost izenačena z naklepom (Paul. D. 50, 16, 226: magna culpa dolus est). 27 IV. Custodia. Klasično pravo je nalagalo zavezancu odgovornost za vsako škodo in za naključno izgubo stvari še v nekaterih drugih pri¬ merih, najbrže komodatarju, dalje zaplatarju (sarcinafor) in valjavcu (fullo) ter po posebnem dogovoru (paktu) brodnikom, gostilničarjem in hlevarjem. Ta njihova odgovornost se imenuje varovanje (custodia) stvari. Klasiki pa tudi take zavezance opra- ščajo odgovornosti, kadar gre za višjo silo (vis maior). Kot take primere naštevajo: požar, poplavo, potopitev ladje, upor, ple¬ njenje po sovražnikih in roparjih, smrt dolgovanega predmeta (sužnja ali živali). § 7. Pregled obligacij po nastanku. Omenili smo že, da po rimskem pravu nastajajo obligacije iz kontraktov, kvazikontraktov, deliktov in kvazideliktov. V na¬ slednjem bomo na kratko pregledali različne vrste obligacij z ozi¬ rom na njihov nastanek. Kot kontrakte (contvactus) so Rimljani končno — po dalj¬ šem razvoju pomena te besede — označevali tiste pogodbe, za katere je civilno pravo predvidevalo posebne tožbe (actio in per- sonam). Vsak kontrakt je pogodba, ni pa vsaka pogodba kon- trakt. Pogodbe, za katere civilno pravo nima posebnih akcij, se imenujejo pada. K bistvu vsake pogodbe spada soglasje, ki obstaja med po¬ godbenikoma glede vsebine obligacije (duorum vel plurium in idem consensus). Sam konsenz zadošča za nastanek obligacije pri k o n sen¬ zualnih kontraktih. Ti so: kupna in prodajna pogodba (emptio venditio), prepustitev rabe stvari in delovne sile (/oca- tio conductio: najemna in zakupna, službena, delovršna ali pod¬ jetniška pogodba), družbena pogodba (societas) in naročilo ( man- datum). Pri vseh drugih kontraktih se mora konsenz izražati v neki posebni obliki ali pa z dejanjem ene stranke. Besedni ali verbalni kontrakti so tisti, pri katerih mo¬ rata pogodbenika, ali vsaj eden izmed njih, izraziti svojo po¬ godbeno soglasje z določenimi besedami. Semkaj spadajo: sti- pulacija, dictio dotis in iurata operarum promissio. Pri pismenih ali literalnih kontraktih nastane obli¬ gacij a z vpisom v posebno gospodarsko knjigo (codex accepti et expensi). 28 Pri realnih kontraktih nastane obligacija re, t. j. s tem, da ena stranka svojo dajatev izvrši in tako zaveže prejemnika. N. pr. posojilodavec izplača dolžniku 1000 Din. kot posojilo, de¬ ponent prepusti stvar depozitarju v hrambo. Realni kontrakti so: mutuum (posojilna . pogodba), commodatum (posodbena po¬ godba), depositum (hrambena pogodba) in pignus (zastavna po¬ godba). Po Justinijanovem pravu je šteti semkaj tudi inominatne ali brezimne realne kontrakte (n. pr. menjalna, starinarska pogodba; § 19). Druge pogodbe (pada) načelno niso bile iztožljive. Vendar so različnim paktom polagoma omogočili iztožljivost. Že po civilnem pravu so postale iztožljive nekatere take pogodbe, ka¬ dar so jih namreč stranke sklepale v neposredni zvezi s kon¬ trakti bonae fidei, zlasti s kupno pogodbo (n. pr., da se kupnina kreditira in obrestuje). Take dogovore, sklenjene obenem s kon- traktom, so kot slučajne sestavine pogodbe, lahko iztožili z ustrezno kontraktno tožbo (*pada adieda). Nekaterim drugim je pretor omogočil iztožljivost s tem, da je za nje uvedel v svojem ediktu novo (pretorsko) tožbo (n. pr. konstitut; recep¬ tura nautarum, cauponum, stabulariorum) ('pada praetoria). Končno so postali nekateri pakti iztožljivi po cesarskem pravu v postklasični dobi (*pada legitima), n. pr. brezoblična obljuba da¬ ritve ali dote (pollicitatio donationis, dotis). Kvazikontrakti, ki ustvarjajo obligacije, so: nego- tiorum gestio (poslovodstvo brez naročila), tutela impuberum (varuštvo za nedorasle), communio incidens (naključna skup¬ nost), condidiones (obogatitvene tožbe) in pridobitev (damnacij- skega) legata. Deliktne obligacije (obligationes ex delicto) nastanejo zaradi kršitev nekaterih tujih pravnih dobrin, kolikor pravni red za take kršitve dovoljuje oškodovanemu posebne adiones in personam. Civilno pravo pozna četvero takih deliktov. Furtum obsega razen tatvine (furtum rei) tudi neupravičeno uporablja¬ nje tuje stvari (furtum usus) in celo neupravičeno vzetje lastne stvari (furtum possessionis). Rapina ali rop se loči od tatvine po tem, da je tuja stvar pridobljena s silo. Damnum iniuria datum je hudobno poškodovanje tuje lastnine. Iniuria je dejanska (re¬ alna) ali samo besedna žalitev tuje osebnosti. Pretorsko pravo je omogočilo iztožljivost še nekaterih de¬ liktnih obligacij (metus, dolus, alienatio in fraudem creditorum). 29 Končno pozna Justinijanovo pravo skupino obligacij, ki jih imenuje quasi ex delicto. Take so: 1) si iudex litem suam fecit (sodnik, ki ne opravlja pravilno svojih dolžnosti, naprti pravdo sebi); 2) de deiectis et effusis (iz stanovanja je bilo na prometen kraj nekaj vrženo ali izlito, kar je povzročilo škodo); 3) de posito et suspenso (na poslopju je nekaj tako postavljeno ali obešeno, da utegne pasti na splošno dostopen kraj in napra¬ viti škodo); 4) actio in factum adversus nautas caupones stabu- larios (za tatvino ali poškodbo gostovih stvari odgovarjajo na¬ šteti podjetniki, če so škodo napravili njihovi ljudje ali stalni stanovalci). Drugi oddelek: Kontraktne obligacije. §*8. jVerbalni kontrakti. Verbalne kontrakte imenujemo tiste, pri katerih se mora pogodbeno soglasje med strankama pokazati v uporabi dolo¬ čenih besed (verbis). Klasično pravo pozna troje verbalnih kon- traktov: dotis dictio, imata operarum promissio in stipulacijo. 1. Dotis dictio je verbalni kontrakt, s katerim je bilo mogoče ustanoviti doto, ne pa tudi drugih obveznosti. Ustano¬ vitelj ( n. pr. nevestin oče) je izjavil bodočemu zetu: Dotis filiae meae tibi erunt sestertium milia centum (D. 50, 16, 125). Zet ni ničesar izjavil, ampak je izrazil svoje soglasje molče. 1 Na tak način so mogle ustanoviti doto le nekatere osebe: nevestin oče ali njegov moški prednik (tudi če ni imel očetovske oblasti nad nevesto), nevesta sama in njen dolžnik; ni je pa mogel ustano¬ viti noben prednik po materi. Predmet dote so bile lahko razen premičnin in nepremičnin tudi pravice. Spočetka so s tem kon- traktom ustanavljali doto ob zaroki. Zato je bil najbrže mogoč samo pred sklenitvijo zakona. S katero tožbo je mogel mož iz¬ terjati obljubljeno doto, iz virov ni razvidno. Odkar sta Teodozij II. in Valentinijan III. 1. 428. proglasila že navadno obljubo dote (pollicitatio dotis) za iztožljivo (*pac- tum legitimum), se je dictio dotis čedalje manj uporabljala. Ju- 1 Pesnik Terene, Andr. 5, 4, 47, navaja poleg ustanoviteljeve obljube: Dos, Pamphile, est decem thlenta, tudi Accipio kot domnevni ženinov odgovor. Vendar ta odgovor ni mogel biti bistven (drugače Donatus ad h. 1.), ker Gaj 3, 96 izrečno trdi,, da se dota ustanovi s tem kontraktom uno loquente. — Prim. Girard-Mayr, str. 537, op. 6. 30 stinijan je ni sprejel v svojo kodifikacijo, pač pa se je ohranila na Zapadu v Lex Romana Visigothorum. II. I ur at a operarum promissio je s prisego potrjena obljuba osvobojenca, ki po oprostitvi iz suženjstva (manu- missio) obljubi svojemu patronu določene dajatve ali storitve (operae officiales). Isto je bil obljubil gospodarju še pred oprostitvijo, in sicer tudi pod prisego; ta obljuba ga še ni obve¬ zovala pravno. Pravno je postal zavezan šele s, ponovno obljubo po oprostitvi. V tem primeru je (druga) prisega ustvarjala novo obligacijo, kar je za rimsko pravo nekaj izjemnega. Tudi tu je obligacija nastala uno loquente, po izjavi samo ene stranke, dolžnika, medtem ko je navzoči upnik molče izjavil svoje so¬ glasje. S katero tožbo je patron iztožil svojo terjatev zoper osvo¬ bojenca v legisakcijskem postopku, ni dognano. Nekateri mis¬ lijo na legis actio sacramento in personam in za poznejšo dobo tudi na legis actio per condictionem, drugi pa menijo, da je takoj lahko uvedel zoper njega izvršbo (manus iniectio). V formular- nem postopku je imel patron posebno tožbo iudicium operarum. Osvobojencu, ki se je bil zavezal patronu za tolikšne dajatve in storitve, da od oprostitve ničesar ne bi imel, je pretor zoper patronovo tožbo dovoljeval ekscepcijo libertatis exonerandae causa. III. Stipulacija je najvažnejši verbalni kontrakt. O njej spregovorimo v naslednjem paragrafu. Sj'9. Stipulacija. Gai. 3, 92 ss„ I* 3, 15, D. 45, 1, C. 8, 37 (38). I. Pojem. Stipulacija 1 je verbalni kontrakt, ki se po civilnem pravu sklene tako, da bodoči upnik vpraša bodočega dolžnika, ali mu obljubi določeno dajatev ali storitev, vprašani mu pa, redno z istim glagolom, pritrdilno odgovori. Na upnikovo vprašanje n. pr. Centum mihi dare spondes?, odgovori dolžnik: Spondeo. Pri tem označuje glagol stipulari dejanje upnika, ki si da oblju¬ biti s stipulacijo določeno dajatev ali storitev, medtem ko se dolžnikovo ravnanje označuje kot promittere. Zgodovinsko lahko ugotovimo iz najnovejših Gajevih fragmentov, da je stipulacijo 1 Etimologija besede še ni zadovoljivo pojasnjena. V virih jo izvajajo od pridev¬ nika stipulus = trden, ki drugače ni znan. Prim. literaturo pri Jors-Kun- k e 1, str. 96, § 55, op. 2. 31 (vsaj kot sponsio) poznal že zakonik XII plošč, 2 ki je za izter¬ jevanje sponzijskih terjatev dovoljeval legisakcijo per iudicis postul ationem. II. Oblika. Najstarejšo stipulacijo, ki so jo sklepali z glagolom spondere in se je zato imenovala sponsio, so mogli uporabljati samo rim¬ ski državljani (Gai 3, 93: propria civium Romanorum est). Pod vplivom iuris gentium so bile po klasičnem pravu veljavne tudi stipulacije, pri katerih so uporabljali druge glagole, kakor: dabis? dabo — promittis? promitto — fidepromittis? fidepromitto —* fideiubes? fideiubeo — facies? faciam. Take stipulacije so mogli sklepati ne le Rimljani, ampak tudi peregrini. Veljavno stipu- lacijsko obligacijo sta stranki lahko ustanovili tudi v grškem je¬ ziku (Gai 3, 93), če sta le obe razumeli grški. Prav tako sta mogla dva Nerimljana skleniti veljavno stipulacijo z uporablja¬ njem latinskega besedila (izvzemši sponsio) samo tedaj, če sta mogla razumeti svoji izjavi (Gai 3, 93). Kako strogo so zahtevali, da je moral dolžnik stipulatorju odgovoriti z istim glagolom, kakor ga je bil upnik uporabil pri svojem vprašanju, nam priča to, da je bila še v Gajevem času nična stipulacija, če je dolžnik na upnikovo vprašanje: dabis? odgovoril quid ni (= zakaj ne?). Med vprašanjem in odgovorom je moralo biti popolno so¬ glasje glede predmeta stipulacije. Če je upnik vprašal dolžnika: decem mihi dar e spondes, ni nastala veljavna obligacija, če mu je dolžnik obljubil bodisi več (n. pr. 20) ali manj (n. pr. 9). Šele sčasoma so v tem pogledu odnehali vsaj toliko, da je veljala stipulacija glede Pamfila, kadar je upnik stipuliral Pamfila, dol¬ žnik pa mu je obljubil Pamfila in Stiha. Stipulacijska obligacija nastane utroque loquente: upniko¬ vemu vprašanju mora takoj slediti skladen odgovor vprašanega dolžnika; vse to se mora zgoditi brez daljšega prekinjenja (uni- tas actus) (D. 45, 1, 137 pr.: continuus actus stipulantis et pro- mittentis esse debet). Oba pogodbenika sta morala biti navzoča; namesto stipulatorja je lahko nastopal njegov sin ali suženj. Ni pa bila mogoča stipulacija med odsotnimi. Ker niso mogli slišati vprašanja, oz. ker niso mogli odgovoriti, niso mogli sklepati sti- a Gai. 4, 17a: Per iudicis postulationem agebatur , si qua de re ut ita ageretur lex iussisset sicuti lex XII tabularum de eo quod ex stipulatione petitur. Eaque res tališ fere erat. Qui agebat sic dicebat: Ex sponsione te rr.ihi X milia ststertiorum dare oportere aio; id postulo aias an neges ... (B. Kil bi er, Gai Institutiones, 8, ed. 1959, str. 200). 32 pulacij ne nemi ne gluhi. Zaradi poslovne nesposobnosti so bili izključeni tudi infantes in umobolni. Po Karakalovi konstituciji (212.) se je stipulacija zelo raz¬ širila po vsej rimski državi. Zaradi svoje preproste in prožne oblike je bila jako cenjena. Stranke so si rade zagotovile z njo iztožljivost različnih obligacij. V listini, ki so jo navadno se¬ stavili, je zavezanec ugotovil, da je na upnikovo vprašanje pri¬ trdil: vprašan (sem bil in) sem obljubil. Take stipulacijske klav¬ zule so se tako razširile, da jih najdemo celo v oprostitvah in oporokah, kamor so jih mehanično dodajali, najbrže v želji, da bi z njimi zagotovili veljavnost pravnega posla. Razširjenje stipulacije je zelo vplivalo na njen notranji se¬ stav. Predvsem se je znatno izpremenilo mnenje glede pomena listine o sklenitvi stipulacije (instrumentum stipulationis). Po ci¬ vilnem in klasičnem pravu velja stipulacija kot besedni kon- trakt brez prič in listine. Ker je bilo pa z listino dokazovanje v morebitni pravdi zelo olajšano, ni nič čudnega, da so že v Cice- ronovem času sestavljali o stipulacijah listine. Vendar listina ni mogla nadomestiti pravilnega ustnega vprašanja in odgovora; če tega ni bilo, vkljub morebitni listini ni nastala obligacija ex sii- pulatu. Večji pomen pa so imele listine za presojo veljavnosti pogodb na Vzhodu, kjer mnogo pravnih poslov brez pismene oblike sploh ni veljalo. Zato ni čudno, da so po Karakalovi konstituciji v vzhodni polovici rimske države redno sestavljali stipulacijske listine," ki so jih sčasoma imeli za važnejše kakor ustno stipulacijsko obljubo samo. V (najbrže postklasični) prede¬ lavi Pavlovih sentenc (5, 7, 2) že najdemo izraženo novo pojmo¬ vanje: če je v listini rečeno, da je dolžnik obljubil stipulatorju določeno dajatev, velja to prav tako, kakor da bi bil to dajatev obljubil z besedno stipulacijo. * * * 4 Vendar je stipulacija ostala še naprej verbalni kontrakt. Pri tem so se polagoma omilili stari strogi predpisi glede besednih obličnosti. Že Ulpijan (D. 45, 1, 1, 2) nima več pomislekov zoper veljavnost stipulacije, če je vprašani odgovoril quid ni (= zakaj, ne). L. 472. je cesar Leon določil (C. 8, 37, 10), da je mogoče Taka listina se je glasila n. pr. (primer iz sedmograških listin, Brun s, Fon- tes' I, str. 335, št. 156): Haec rede dari fieri praestarique stipulatus est M. He- rennuis Agricola, spopondit T. Flavius Artemidorus. 4 Quod si scriptum fuerit instrumento promisisse aliquern. perinde habetur atque si interrogatione praecedente responsum sit. 4 33 skleniti stipulacijo s katerimi koli besedami, ki izražajo spora¬ zum strank (... stipulationes ... quibuscumque verbis pro con - sensu contrahentium compositae); zadošča soglasen namen obeh pogodbenikov, da skleneta stipulacijo (I. 3, 15, 1: sensum et consonantem intellectum ab utraque parte solum desiderat). Tako tudi po Justinijanovem pravu ni treba za stipulacijo no¬ benih določenih besed, ne zadošča pa samo prikimanje (si sine verbis adnuisset, D. 45, 1, 1, 2). Navadno pa se sklene stipu- lacija tako, da se z listino izpriča, da stranki hočeta skleniti stipulacijo, ne morda kake druge pogodbe. Tudi unitas actus se presoja poslej manj strogo: majhna pavza (modicum intervallum D. 45, 2, 6, 3) med vprašanjem in odgovorom ne ovira več skle¬ nitve veljavne stipulacije. Kadar stranki ne soglašata glede sti- puliranega zneska, velja stipulacija za tisti znesek, glede kate¬ rega soglašata. Še vedno pa je načelno ostala zahteva, da sta morali biti ob sklenitvi stipulacije obe stranki navzoči. Vendar so v praksi tudi v tem pogledu mnogo popuščali, ker so listinam pripozna- vali veliko prednost. Justinijan je določil, kdaj je bilo strankam mogoče izpodbijati veljavnost stipulacije, o kateri je bilo v li¬ stini rečeno, da sta jo stranki določenega dne na določenem kraju sklenili. Tako listino je mogla stranka izpodbijati samo, če je dokazala, da ena izmed strank ni bila ves dotični dan na pogodbenem kraju navzoča/’ . III. Predmet. Stipulacija utegne imeti za svoj predmet najrazličnejše da¬ jatve, storitve ali opustitve (dare, facere, non facere). Predmet je lahko denarni znesek '(centum dari) ali neka certa res, ki je zopet lahko določena ali individualno (fundum Cornelianum idari) ali kot količina nadomestnih stvari (10 mernikov pšenice). Po¬ zneje je bil predmet stipulacije lahko tudi kak incertum; semkaj spadajo poleg nedoločenih dajatev (n. pr. prihodnji pridelek z določenega zemljišča: fructus qui in fundo Tusculano nati erunt) tudi storitve (servum Stichum manumitti; ustanovitev užitka na dolžnikovem zemljišču) in opustitve (neque per te neque per heredem tuum fieri quo minus mihi ir e agere lice at). Zaradi svoje prožnosti je bila stipulacija zelo uporabna za ustanavljanje 6 I. 3, 19, 12: .. . nisi . . . approbaverit in ipso toto die quo conficiebatur instru- mentum sese vel adversarium suum in aliis locis esse. * 34 obligacij. Justinijan pravi, da je stipulacij, ki se sklepajo po po¬ budi pogodbenikov, skoro toliko vrst, kolikor je mogočih pred¬ metov. 6 S stipulacijo je dolžnik obljubil upniku, da mu bo plače¬ val obresti od svojega dolga. Kadar je bil dolg sam obljubljen s stipulacijo, si je dal upnik lahko z isto stipulacijo obljubiti glav¬ nico in obresti (sortem et usuras). Kadar je dolg nastal iz poso¬ jilne pogodbe (mutuum), je dolžnik obljubil s stipulacijo samo obrestovanje (stipulatio usurarum). S stipulacijo je bilo mogoče obljubiti doto (promissio dotis), ustanoviti pogodbeno globo (stipulatio poenae), pravo ali nepravo. Stipulacije so uporabljali tudi za ustanavljanje korealnih obligacij. Ako naj je nastala aktivna korealnost, je najprej prvi upnik vprašal dolžnika: centum dari spondes? Takoj nato ga je vprašal drugi in za njim še vsak naslednji soupnik: eosdem cen¬ tum dari spondes? Šele potem, ko je zadnji soupnik izgovoril svoje vprašanje, je dolžnik odgovoril vsem hkrati: spondeo. Ka¬ dar so pa stranke nameravale ustanoviti pasivno korealnost, je upnik vprašal najprej prvega sodolžnika: centum dari spondes? Nato je vprašal zaporedoma vsakega nadaljnjega: eosdem centum dare spondes? Šele po zadnjem vprašanju je vsak izmed njih odgovoril: spondeo ali spondemus. O izpremembah, ki jih je uve¬ ljavil Justinijan glede iztoževanja korealnih obligacij, smo že govorili (§ 3, III). S stipulacijo so lahko izpremenili že obstoječo obligacijo v novo (novatio, prenovitev). O tem bomo razpravljali posebej (§ n). f i Stipulacije so sklepale stranke tudi v zvezi z drugimi obliga¬ cijami, stipulacij skimi ali drugačnimi. Taka akcesorna stipulacij a na upnikovi strani se imenuje adstipulatio, na dolžnikovi strani pa adpromissio. Obravnavali jih bomo v naslednjem paragrafu. Tudi med pravdnim postopkom sta stranki sklepali različne stipulacije, včasih po pretorjevi, včasih po sodnikovi pobudi (stipulationes praetoriae, iudiciales). Medtem ko se obligacijsko razmerje s stipulacijo ustanavlja, se z akceptilacijo ukinja (§ 51, III). 0 1 . 3 , 18 , 3 : Conventionales (sc. stipulationes) sunt, quae ex conventione utriusque partis concipiuntar , . . . quarum totidem genera sunt) quot paene dixerim rerum contrahendarum. 4 * 35 IV. Neveljavne stipulacije. Stipulacija je bila nična, če stranki nista izpolnili obličnost- nih predpisov. Neveljavna je bila tudi stipulacija v prid tret¬ jemu, t. j. osebi, ki je različna od stipulatorja (nemo alteri stipu- lari potest). N. pr. stipulator si da od dolžnika obljubiti, da bo plačal 100 Ticiju (Titio C davi spondes?). Tiči j ne pridobi iz take stipulacije terjatve kot upnik, ker to ni mogoče; stipulator pa sam 1 tudi ne more obljubljene dajatve izterjati, ker sebi ni dal ničesar obljubiti. Pač pa je stipulator mogel zagotoviti izpolnitev take stipulacije s pogodbeno globo (stipulatio poenae). — Kadar je dolžnik obljubil določeno dajatev stipulatorju ali tretjemu (mihi aut Titio), tedaj je mogel vsaj stipulator iztožiti obljubljeno da¬ jatev od dolžnika. Tiči j ni mogel dajatve iztožiti, pač pa je dolžnik lahko njemu veljavno izpolnil; on je bil s tem poobla¬ ščen za sprejem izpolnitve (solutionis causa adiectus). Prav tako so bile po klasičnem pravu nične tudi stipulacije v prid stipulator j evemu dediču (heredi meo) kakor tudi stipulacije, ki naj bi jih dolžnik izpolnil po stipulator j evi smrti ali dan preje (post mortem meam; pridie quam moriav). Veljavna pa je bila stipulacija, ki naj se izpolni ob stipulator j evi smrti (cum moriav). Justinijan je 1. 528. pripoznal za veljavne stipulacije post movtem meam ter pridie quam moriav, 1. 531. tudi stipulacijo v prid de¬ diču (heredi meo). 1 V. Abstraktnost in kavzalnost. Razlog zaradi katerega sta stranki ustanovili stipulacijsko obligacijo (causa debendi), je bil včasih iz stipulacije same raz¬ viden (quod ex empto mihi debes, dare spondes?), včasih pa tudi ne (centum dari spondes?). Glede na to razlikujemo kavzalne in abstraktne stipulacije. V zvezi s tem se listina o stipulaciji, ki navaja pravni temelj, imenuje cautio discreta, če ga ne navaja, cautio indiscreta. Če je bil pravni razlog v stipulaciji naveden, je dolžnik zo¬ per stipulator j evo terjatev mogel ugovarjati, da causa debendi ne obstoji (n. pr. da kupna pogodba ni bila veljavna) in da zato upnik ne more izterjati svoje terjatve iz stipulacije. To dejstvo je postalo posebno važno takrat, kadar se je bil dolžnik s stipu¬ lacijo zavezal zato, ker je pričakoval, da mu bo upnik izplačal ustrezni denarni znesek kot posojilo. Če mu stipulator pozneje posojila ni izplačal, je bil dolžnik vkljub temu zavezan po svoji stipulacijski obljubi. Gaj označuje to kot krivično (4, 116: ini- 36 quum) in daje takemu zavezancu ekscepcijo doli zoper stipula- torjevo tožbo. Po cesarskem pravu se zavezancu dovoljuje excep- tio non numeratae pecuniae. Dolžniku ni bilo treba čakati stipula- torjeve tožbe, ampak je lahko sam nastopil zoper stipulatorja z izjavo, ki jo je podal pred upnikom ali pred sodiščem, češ da do¬ govorjeno posojilo ni bilo nikoli izplačano (querela non nume¬ ratae pecuniae). Če je stipulator trdil nasprotno, je moral on dokazati, da je bil posojilo zares izplačal. Poslej je moral vsak upnik računati z dolžnikovim ugovorom; taka negotovost kajpak ni mogla trajati večno. Zato je Karakala omejil dobo, v kateri se je mogla uveljavljati querela non numeratae pecuniae, na eno leto, Dioklecijan jo je zvišal na pet let, Justinijan pa jo je skrčil na dve leti. Če dolžnik v tem roku ni izpodbijal svoje stipulacij- ske obljube (listine), ni mogel pozneje tega več storiti, ampak je ostal zavezam — Medtem ko sta bili exceptio in querela non numeratae pecuniae uporabni samo glede posojil, sta za Justina in Justinijana postali uporabni glede vseh stipulacijskih listin ex causa praecedenti. Tako je po postklasičnem pravu vedno moral upnik dokazovati, da je bila izpolnjena causa debendi. S tem je tudi stipulacija, ki je bila po svojem besedilu abstraktna, postala kavzalna. VI. Tožbe Stipulacija ustanavlja enostransko obligacijo stricti iuris. Dolžnik dolguje stipulatorju samo to, kar mu ie obljubil: ne za¬ mudnih obresti, ne odškodnine. Kadar je bil s stipulacijo obljubljen določen denarni znesek, se je stipulator jeva tožba imenovala actio certae creditae pecu¬ niae. Njena formula se je glasila: Si paret N m N m A°A° sestertium X milia d are oportere, iudex, N m N m A°A° H S (= sestertium) X milia condemna. S. n. p., a. Če je bila obljubljena kaka certa res, se je tožba imenovala condictio triticaria (po pšenici kot najbolj navadnem predmetu). V intenciji je bil imenovan dolgovani predmet, v kondemnaeiji njegova vrednost: Si paret N m N m A°A U tritici Africi optimi mo- dios centum dare oportere, iudex, quanti ea res erit, tantam pe- cuniam N m N m A°A° c. S. n. p., a. Kadar je bil predmet stipulacije kak incertum, se je tožba imenovala actio incerti ex stipulatu. Sodnik je moral pri njej naj¬ prej ugotoviti, kaj dolžnik dolguje (quidquid N m N m A°A° dare 37 facere oportet); nato je po svojem preudarku ocenil vrednost dajatve in na toliko obsodil toženca. § 10. Akcesorne stipulacije. Kakor smo že omenili, so stipulacije sklepali kot akcesorne, t. j. v zvezi z obstoječimi obligacijami, zlasti stipulacijskimi. Taka akcesorna stipulacija na upnikovi strani se imenuje adstipulatio, na dolžnikovi strani pa adpromissio. I. Adstipulacija. Adstipulator je upnik poleg glavnega upnika. Najprej si da glavni upnik obljubiti s stipulacijo določeno dolžnikovo dajatev: centum mihi dare spondes? spondeo. Od istega dolžnika si da nato tudi adstipulator obljubiti isto dajatev: eosdem centum mihi dare spondes? spondeo. Zaimek eosdem kaže na to, da se je dolžnik zavezal za enkratno izpolnitev in da ne gre za kopi¬ čenje obligacij. Z adstipulacijo postane tako adstipulator upnik poleg glavnega upnika. Le-ta ga je pritegnil v obligacijsko raz¬ merje kot svojega zaupnika, da bi adstipulator mogel n. pr. v nje¬ govi odsotnosti ali po njegovi smrti izterjati dotično stipulacijsko terjatev. Ker je adstipulator jeva funkcija zamišljena samo v prid glavnemu upniku, ne pridobi adstipulator j eve terjatve niti njegov rodbinski oče niti njegov dedič; adstipulacija ni podedljiva. Adstipulator sme terjatev izterjati. Kar je izterjal, mora iz¬ ročiti glavnemu upniku; če tega ne bi storil, ga upnik toži z actio mandati directa. Adstipulator more izterjati kvečjemu to, kar more glavni upnik. Mogoče pa je, da si adstipulator da obljubiti manj, kakor si je dal obljubiti upnik v svoji stipulaciji (eorundem centum mihi octoginta dare spondes?). Adstipulator more dol¬ žniku dolg tudi odpustiti. Če je to storil in s tem oškodoval glavnega upnika (in fraudem stipulatoris), je ta smel od njega za¬ htevati povračilo dotičnega zneska (Gai 3, 215: quanti ea res est, tanti actio constituitur). Od pooblaščenca za sprejem izpolnitve (solutionis causa adiectus) se adstipulator razlikuje po tem, da more ne le sprejeti izpolnitev, ampak da more dolg tudi izterjati ali odpustiti, česar obojega izpolnitveni pooblaščenec ne more. V Justinijanovem pravu adstipulacije ni več. II. Adpromissio. 1. Poroštvo. — Pojem. Na dolžnikovi strani sklenjena akcesorna stipulacija služi za ustanovitev poroštva. Porok se zaveže poleg dolžnika, da bo pla- 38 čal njegov dolg. Za ustanovitev poroštva so Rimljani uporabljali razen akcesornih stipulacij (adpromissiones) tudi mandat (man- datum qualificatum) in dvoje pretorskih paktov (constitutum de¬ bili alieni; receptum argentarii). Na tem mestu obravnavamo sa¬ mo adpromisije. Po glagolih, ki so jih uporabljali v adpromisijskih stipulaci- jah, razlikujejo klasiki troje adpromisij, in sicer: sponsio, ki so jo mogli sklepati le rimski državljani, fidepromissio in fideiussio, ki so jih mogli uporabljati tudi tujci; Justinijan je obdržal samo fidejusijo. Iz vsake adpromisije nastane obligacija stricti iuris. Adpromisijski porok je po civilnem in po klasičnem pravu za¬ vezan enako kakor dolžnik. Upnik lahko toži dolžnika ali poroka; brž ko je sklenil litiskontestacijo z enim, postane drugi prost. V tem pogledu je Justinijan uvedel za fidejusijskega poroka ne¬ katere izpremembe, o čemer bomo še govorili. Med navedenimi adpromisijami so tudi znatne razlike. Pred¬ vsem je s sponzijo in fidepromisijo mogoče prevzeti poroštvo samo za tak dolg, ki je bil ustanovljen s stipulacijo, s fidejusijo pa za vsak dolg, celo za naturalnega. Dalje jamči fidejusijski porok samo tedaj, kadar obstaja dolžnikov dolg vsaj kot natu¬ ralen; sponsor in fidepromissor sta pa veljavno zavezana tudi takrat, kadar dolžnikova formalno pravilna stipulacijska obljuba zanj iz nekega posebnega razloga ne ustanavlja obveznosti (n. pr. kot stipulatio post mortem, ali ker se je pupil zavezal brez va¬ ruhovega sodelovanja). Sponzijsko in fidepromisijsko poroštvo je trajalo najdalj dve leti in se je končalo ob porokovi smrti, medtem ko je bilo fidejusijsko časovno neomejeno in podedljivo. Nekatere druge razlike bomo še omenili pozneje. A. Sponzijsko poroštvo se je ustanovilo s stipulacijo: Idem, quod Maevius promisit, dari spondes? Spondeo. Porok obljubi s svojo akcesorno stipulacijo isto, kar je pred njim oblju¬ bil dolžnik Mevij prav tako z verbalnim kontraktom (stipula¬ cijo). Da je bilo sponzijsko poroštvo že v civilni dobi močno uporabljano, dokazuje veliko število zakonov, ki se bavijo z njim. Lex Publilia (1. 383. ali 327?) obravnava sponzorjevo regresno pravico, ki jo ima zoper dolžnika, za katerega je bil plačal dolg na strogo oblični način per aes et libram. Če dolžnik poroku ni po¬ vrnil denarja v šestih mesecih po plačilu, je porok lahko naperil zoper njega tožbo actio depensi, ki se je takoj začela z izvršilnim 39 postopkom (manus iniectio pr o iudicato). Pri tem je porok izterjal od dolžnika plačani znesek dvojno (duplum). Lex Appuleia (po 1. 241.) določa, da tisti izmed soporokov, ki je plačal več kakor pa sorazmeren delež, sme zahtevati od soporokov povračilo vplačanega presežka; tudi on sme takoj na¬ stopiti z manus iniectio. Na ta način ravna zakon s soporoki, kakor da bi bili člani družbe (Gai 3, 122: quandam societatem introduxit). Lex Furia porazdeljuje odgovornost med več soporoki. Vsak soporok odgovarja samo za tisti delež dolga, ki odpade na vsakega izmed soporokov, kolikor jih je ob dospelosti terjatve (pars vi- rilis). Če je kdo izmed njih neplačevit, gre .izguba na upnikov ra¬ čun. Obenem je zakon omejil trajanje poroštva na največ dve leti (Gai. 3, 121: biennio liberatur). Zakon je veljal samo v Ita¬ liji, ne pa tudi v provincah. Lex Cicereia (najbrž iz zadnjega stoletja republike) nalaga upniku dolžnost, da javno razglasi terjatev, za katero je sprejel poroke, kakor tudi število porokov. Če tega ni storil, je smel tekom 30 dni vsak porok zahtevati, da se s sodbo ugotovi, da taka razglasitev ni bila opravljena (Gai 3, 123: an ex ea lege praedictum sit). Ko je sodnik to ugotovil, so postali poroki prosti. Lex Cornelia prepoveduje, da bi se posamezni državljan v enem letu zavezal kot porok za istega dolžnika pri istem upniku za več kakor 20.000 sestercev v denarju ali v stvarni vrednosti (vino, žito). Ni jasno, ali je bilo poroštvo glede presežka neve¬ ljavno, ali je bil morda ta zakon samo lex imperfecta. V nekate¬ rih primerih so polagoma dovoljevali izjeme od teh omejitev. B. F i d e p r o m i s i j s k o poroštvo se je ustanovilo z akce- sorno stipulacijo: Idem (quod Maevius promisit, dari) fidepro- mittis? Fidepromitto. Za to poroštvo so razen publilijskega zakona veljale iste določbe kakor za sponzijsko. C. Fidejusijsko poroštvo so ustanovili z naslednjo sti¬ pulacijo: Quod Maevius debet, idem fide tua esse iubes? Fide- iubeo. Ta adpromisija je najmlajša. Cicero je še ne omenja, čeprav je najbrže nastala proti koncu republike ali v začetku principata (Kunkel). Z njo je bilo mogoče prevzeti poroštvo ne le za stipulacijski dolg, ampak za katerega koli, tudi za deliktnega in celo naturalnega. Fidejusijsko poroštvo ni bilo omejeno glede 40 trajanja (po lex Fuvia) in je bilo tudi podedljivo. Več soporokov je odgovarjalo spočetka solidarno. Pravno dobroto delitve ( bene- ficium divisionis) jim je pripoznala epistula divi Hadriani. Poslej je smel soporok, od katerega je upnik terjal plačilo celotnega dolžnega zneska, zahtevati, da naj upnik sorazmerno porazdeli svojo terjatev med vse navzoče in plačevite soporoke. 1 Če je bil kateri izmed soporokov neplačevit, so se zato povečali deleži ostalih soporokov. Kakor pri sponzijskem in fidepromisijskem je tudi pri fide- jusijskem poroštvu dano upniku na izbiro, da toži ali dolžnika ali poroka. Brž ko je sklenil litiskontestacijo z enim, je postal drugi prost. L. 531. je Justinijan to izpremenil tako, da je poslej vkljub litiskontestaciji z dolžnikom ali porokom upnik še vedno lahko tožil tudi drugega, dokler ni bil v celoti poplačan. 2 . Porokov po¬ ložaj je Justinijan izboljšal v 4. noveli (1. 535.), ko je določil, da sme porok odreči upniku izpolnitev poroštvene obveznosti, pre¬ den upnik ni tožil dolžnika (* beneficium excussiortis sive ovdinis). Fidejusorjeva obveznost je tako postala subsidiarna. 2. Porok in dolžnik. Porokova obveznost je tesno povezana z dolžnikovo. Porok se zaveže največ za toliko, kar dolguje glavni dolžnik. Če bi se porok zavezal za kaj drugega (in aliud) ali za več (in duriorem cau- sam) ali strožje kakor glavni dolžnik, bi bila njegova obveznost v celoti neveljavna. 3 Pač pa se lahko zaveže za manj ali manj strogo (in leviorem causam), n. pr. samo pogojno ali s pričetnim rokom, čeprav dolžnik dolguje brez omejitev. — Če dolžnik od¬ plača del svojega dolga, se za toliko zmanjša tudi porokova ob¬ veznost. Poveča se pa le, če je povečanje utemeljeno v terjatvi sami, n. pr. zaradi zamudnih obresti. Za pogodbene obresti ali za pogodbeno globo (stipulatio poenae) je porok odgovoren toliko, kolikor je izrečno prevzel poroštvo tudi za te obveznosti. Za po¬ botanje sme porok uveljavljati nasproti upnikovi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika (§ 54, III). 1 Gai 5, 120: Sed nune ex epistula divi Hadriani compellitur creditor a singulis , qui modo solvendo sint , partes petere . . . 12 C. 8, 40, 28. 3 Ulp. D. 46, 1, 8, 7: lllud commune est in universis, qui pro aliis obligantur, quod , si fuerint in duriorem causam adhibiti , placuit eos omnino non obligari: in leviorem plane causam. accipi possunt , propter quod in minorem summarn reete fide- iussor accipietur . . . 41 Če neha dolg glavnega dolžnika, neha redno tudi porokova obveznost. Capitis deminutio dolžnika ima za posledico, da ugas¬ neta dolžnikova in porokova obveznost. Če pretor vzpostavi upniku terjatev zoper dolžnika, ki je utrpel capitis deminucijo, odgovarja za njo tudi porok. Ne postane pa porok prost, kadar neha dolžnikova obveznost iz kakega razloga, ki velja samo za dolžnika, n. pr. dolžnik ima beneficium competentiae, ali njemu osebno je upnik dolg odpustil (pactum de non petendo in per- sonam). Porok, ki je prevzel poroštvo za nedoletnega (minor) dol¬ žnika prav z ozirom na njegovo nedoletnost, 4 ostane zavezan tudi takrat, kadar pretor vzpostavi nedoletnega v prejšnji stan. Če se (n. pr. zaradi dedovanja) združita dolžnikova in porokova obveznost, porokova obveznost navadno ugasne confusione; 5 ne zgodi se pa to takrat, kadar je za upnika pomembnejša terjatev zoper poroka kakor zoper dolžnika (ker mu je n. pr. dolžnik samo naturalno dolžan). 3. Regres. Ali sme porok, ki je plačal dolžnikov dolg, zahtevati od njega povračilo, z drugimi besedami: ali ima zoper njega regres? Na to vprašanje ne daje rimsko pravo enotnega odgovora. Spon- zijskemu poroku je zakon lex Publilia uveljavljanje regresa zelo olajšal. Kadar je poroštvo nastalo drugače kakor s sponsio, je bilo odločilno vprašanje, zakaj je porok prevzel poroštvo. Če je to storil po dolžnikovem naročilu, kot njegov mandatar, je lahko zahteval povračilo z actio mandati contraria. Če je po¬ roštvo prevzel brez dolžnikove prošnje, kot poslovodja brez naročila (negotiorum gestor), mu je bila na razpolago actio nego- tiorum gestorum contraria. Te tožbe pa ni mogel naperiti, če se je zavezal kot porok vkljub dolžnikovi prepovedi, 0 ali če je plačal dolg, ki je bil dejansko njegov, ali če je prevzel poroštvo donandi animo, to je z namenom, da morebitnega plačila ne bo od dol¬ žnika terjal nazaj. — Najbolje si je porok varoval pravico re¬ gresa s tem, da si je dal — po klasičnem pravu pred litiskonte- stacijo, po Justini j anovem pravu pred plačilom — odstopiti tožbo, ki jo je dotlej imel upnik zoper dolžnika (*beneficium cedenda- rum actionum). — Nasproti soporokom je imel soporok, ki je pla- 4 IJlp. D. 4, 4, 15 pr. 5 Pap. D. 46, 1, 50: ... maior tollit minorem. 0 Paul. D. 17, 1, 40: Si pro te praesente et vetante fideiusserim , nec mandati actio nec negotiorum gestorum est: . . . 42 čal ves dolg, regresno pravico le tedaj, kadar je plačal po njiho¬ vem naročilu, ali če je bilo med njimi družbeno razmerje. Zato je bilo zanj tem bolj važno, da se je že, ko ga je upnik tožil, skli¬ ceval na pravno dobroto delitve (beneficium divisionis). Tudi soporok je mogel, preden je plačal, zahtevati, da mu upnik od¬ stopi svojo tožbo zoper dolžnika, oz. soporoke, da mu tako ne¬ kako proda svojo terjatev. 7 8 9 4. Posebna poroštva. Porok se navadno zaveže upniku v zavarovanje dolžnikovega dolga. Mogoče je pa tudi, da se porok zaveže upniku samo za oni del terjatve, ki ga upnik ne bi mogel izterjati od dolžnika. Tedaj mora upnik tožiti najprej glavnega dolžnika in opraviti zoper njega izvršilni postopek; šele nato more izterjati primanjkljaj od poroka. Tako poroštvo se imenuje odškoditveno Cfideiussio in- demnitatis). Porok se utegne zavezati upniku kot podporok za prvega poroka (fideiussor fideiussoris). Tedaj mora upnik tožiti najprej dolžnika in (prvega) poroka, nato šele podporoka (podporoštvo). Končno se lahko porok zaveže (prvemu) poroku za škodo, ki jo le-ta utegne utrpeti zaradi izpolnitve poroštva. On mora (prvemu) poroku povrniti vse, česar ne bo mogel izterjati kot regres od glavnega dolžnika (poroštvo za regres). III. Intercesija. Poroštvo je eden najvažnejših primerov intercesije. S tem izrazom označujejo viri prevzemanje obveznosti, ki so prevzem¬ niku materialno tuje. Kdor intercedira, se zaveže poleg dolžnika kot porok, zastavi za dolžnikov dolg neko svojo stvar, najame posojilo namesto dolžnika, se zaveže namesto njega z novačijo. Intercedent ravna tako, ker meni, da bo pravi dolžnik dotični dolg sam plačal. V klasični dobi so se zlasti razširile intercesije žensk. V po¬ sebnih ediktih sta Avgust in Klavdij prepovedala, da bi žene in- tercedirale za svoje može. h Kmalu nato (1. 46.) je poseben sena¬ tov sklep, SC. Vellaeanum 9 prepovedal, da bi ženske prevzemale 7 Paul. D. 46, 1, 56: ... quodammodo nomen debitoris vendidit. . . 8 Ulp. D. 16, 1, 2 pr.: Et primo quidem temporibus divi Augusti , mox deinde Claudii. edictis eorum erat interdictum^ ne feminae pro viris suis int er ceder ent. 9 D. 16, 1, C. 4, 29: ad senatus consultum Velleianum. 43 poroštva ali najemale posojila za druge . 10 Plačevanje tujih dolgov ni bilo ženskam zabranjeno, pač pa prevzemanje tujih obvezno¬ sti, kar je bilo za nje gospodarsko nevarnejše, ker se niso tako hitro zavedale daljnosežnosti sklenjenih pravnih poslov. Praksa je uporabljanje načel omenjenega senatovega sklepa razširila na vsako intercesijo za tuj dolg. Ženska, ki je bila in- tercedirala, ni postala niti naturalno zavezana. Če je bila tožena, da svojo obveznost izpolni, ji je pretor dovolil ekscepcijo SC 1 Vellaeani. Intercedentka je postala s tem prosta vsake obvezno¬ sti. Pretor pa je skušal upnika obvarovati škode s tem, da mu je omogočil tožbo zoper pravega dolžnika, za katerega je bila žen¬ ska intercedirala. Storil je to na različne načine. Kadar se je ženska zavezala poleg dolžnika kot porokinja ali kot korealna dolžnica, ali je zastavila neko svojo stvar za njegov dolg (kumulativna intercesija), je že po splošnih načelih upniku ostala še tožba zoper dolžnika. — Včasih je intercedentka (n. pr. z novačijo ali z litiskontestacijo) namesto dotedanjega dolžnika, ki je s tem prišel iz zaveze, postala edini dolžnik (pri- vativna intercesija). Upniku je zato moral pretor obnoviti (vzpo¬ staviti) njegovo prejšnjo tožbo zoper pravega dolžnika (actio re- stitutoria). — Končno je bilo mogoče, da se je ženska že od za¬ četka sama zavezala (n. pr. najela posojilo pri unuitn za dol- žnika), ker je bila prepričana, da bo pravi dolžnik plačal dolg (tiha intercesija). Če se je intercedentka pozneje, ko jo je upnik tožil, sklicevala na senatov sklep, je pretor dovolil upniku zoper materialno pravega dolžnika tožbo, ki bi jo imel zoper njega, če bi bil z njim samim sklenil tisti pravni posel, ki ga je dejansko sklenil z žensko (actio institutoria). Intercedentka se po klasičnem pravu ni mogla tej pravni do¬ broti odreči. Če je vedela za pravno dobroto, pa je vkljub temu izpolnila svojo obveznost, ni mogla ničesar terjati nazaj; če ni vedela, je smela svojo dajatev zahtevati nazaj s condictio inde- biti. Na pravno dobroto se tudi ni mogla sklicevati, če je sama upnika varala , 11 kakor tudi takrat ne, če je bil upnik v opravič¬ ljivi zmoti glede intercesije, ali če je bil upnik nedoleten (minor), pravi dolžnik pa neplačevit. 10 Ulp. D. 16, 1, 2, 1: ...de obligatiordbus feminarum , quae pro aliis reae fie- rent , . . . quod ad fideiussiones et mutui dationes pro aliis , quibus intercesserint jeminae y . . . 44 Justinijan je razlikoval med intercesijo zakonske žene za svojega moža, ki je bila vedno nična, in intercesijo drugih žensk. Te so mogle intercedirati samo če je bil dotični pravni posel iz¬ pričan z javno listino, ki so jo podpisale tri priče. Ugodnostim ekscepcije velejanskega senatovega sklepa se je ženska mogla od¬ reči, če je v javni listini izjavila, da intercedira odplatno; ali če je ženska, ki ni bila več minov, dve leti pozneje svojo intercesijo obnovila in pripoznala; prav tako, če se je odrekla ekscepciji zato, da bi mogla biti varuhinja svojim potomcem. § 11. Prenovitev. D. 46, 2, C. 8, 41. I. Pojem Prenovitev (novatio) je pogodba, s katero stranki ukineta dodej obstoječe obligacijsko razmerje in ga nadomestita z novim, pogodbenim. * 1 Novacija je mogoča samo, če že od prej obstaja neka obligacija: civilna ali vsaj naturalna, pogodbena ali deliktna. Za sklenitev novacije so navadno uporabljali stipulacijo: z njo se po volji strank (novatio voluntaria) stara obligacija ipso iure ukine, na njeno mesto stopi nova, ki je ustanovljena s prenovit¬ veno stipulacijo. Da gre zares za novo obligacijo, se jasno po¬ kaže v tem, da vse postranske pravice, kakor poroštvo, zastavna pravica, prenehajo obenem s staro obligacijo. Če stranki hočeta, da te pravice veljajo tudi glede nove terjatve, jih morajo vno¬ vič ustanoviti. — Prenovljena obligacija mora imeti načelno isti predmet kakor stara obligacija. Hkrati mora prenovljena obliga¬ cija vsebovati neko novost (aliquid novi) napram stari. V oseb¬ nem pogledu je novacija mogoča ali med istima osebama (inter easdem personas), med katerima je bila prvotna obligacija, ali pa se pri tem ena izmed njih izpremeni (inter varias personas). II. Inter easdem personas. Novacija, ki se opravi med istima osebama, vsebuje lahko neko novost že v tem, da se je prejšnja obveznost bonae fidei iz- premenila v obveznost stricti iuris. N. pr. prodajalec je lahko z novačijo izpremenil svojo terjatev na plačilo kupnine v stipula- 11 Ulp. D. 16, 1, 2, 3: Infirmitas enim feminarum , non calliditas auxilium demeruit. 1 Ulp. D. 46, 2, 1 pr.: Novatio est prioris debiti in aliam obligationem vel civi- lem vel naturalem transfusio atgue translatio , koc est cum ex praecedenti causa ita nova constituatur , ut prior perematur. 45 cijsko: Cenium quae ex empto mihi debes, dari spondes? Spon- deo. — Če je bila že prvotna obligacija stipulacijska, je izpre- memba utegnila biti v tem, da je bil v novi stipulaciji dodan (ali opuščen) pogoj ali rok, izpremenjen plačilni kraj ali čas, dodano (ali opuščeno) poroštvo in podobno. Predmet prvotne obligacije je po klasičnem pravu moral ostati neizpremenjen. Po Justinijanovem pravu so bile mogoče tudi v tem pogledu izpremembe (povečanje ali zmanjšanje koli¬ čine, vino namesto denarja, denar namesto zemljišča). Za prenovitev vseh medsebojnih terjatev, ki so obstajale med dvema osebama, sta stranki uporabili posebno stipulacijo, ki jo je bil sestavil predklasični jurist C. Aquilius Gallus; po njem se tudi imenuje stipulatio Aquiliana. Ohranjena nam je z majhnimi razlikami v Justinij anovih digestah (D. 46, 4, 18, 1) in instituci¬ jah (I. 3, 29, 2 ). 2 * * Ona stranka, ki ima po tem obračunu terjati od sopogodbenika določen denarni znesek, si ga da od njega oblju¬ biti s to stipulacijo. Tak dolg stranki lahko tudi ukineta z akcepti- lacijo, če hočeta. III. Inter varias personas. S prenovitveno pogodbo se lahko izpremeni oseba enega pogodbenika, tako da pride na njegovo mesto druga oseba. Taka izprememba je tudi že novost (aliquid novi), ki se zahteva za ve¬ ljavno novačijo. Če se izprememba opravi po volji doslejšnjega pogodbenika, imenujemo tako prenovitev delegacij o. Upni¬ kova izmenjava sploh drugače ni mogoča kakor z njegovim pri¬ voljenjem: ta novacija je delegatio nominis. 1. Delegatio nominis. Po naročilu dosedanjega upnika (deleganta) obljubi njegov dolžnik (delegat) s stipulacijo novemu upniku (delegatarju) isto dajatev, kakor jo je dotlej dolgoval delegantu. Taka stipulacija se je glasila n. pr. Quod Titio debes, id mihi d are spondes? Spondeo. Če sta stranki sklenili tako stipulacijo v prenovitvenem namenu, je s tem prenehalo dotlejšnje obligacijsko razmerje med 2 Stipulatio Aquiliana (po I. 3, 29, 2): Quidquid te mihi ex cjuacumque causa dare facere oportet oportehit praesens in diemve quarumque rerum mihi tecum actio quaeque abs te petitio vel adversus te persecutio esl erit quodque tu meum habes tenes possides possideresve dolove malo fecisti 7 quo minus possideas: quanti quaeque earum rerum res erit 7 tantam pecuniam dari stipulatus est A*A S 7 spopondit N*N S . 46 delegantom in dolžnikom, na njegovo mesto je stopilo stipula- cijsko med delegatarjem in dolžnikom. Obligacija, ki je bila ustanovljena z novacijsko stipulacijo, je imela sicer isti predmet, kakor ga je imela stara obligacija, vendar je bila to nova obliga¬ cija. Za njo namreč niso veljala poroštva in zastavne pravice, ustanovljene v zavarovanje stare obligacije. Delegatio nominis se je mnogo uporabljala zlasti takrat, ko še ni bilo mogoče, da bi bil upnik mogel s pogodbo (cesijo) odstopiti kako terjatev. Pri tem je delegant na ta način delegatarju poplačal kak svoj dolg, ali mu je podaril to, kar je imel terjati od svojega dolžnika. 2. Expromissio. Oseba dolžnika (expromissio) se z novo stipulacijsko obljubo lahko izpremeni ali po volji in naročilu prvotnega dolžnika (dele¬ gatio debiti) ali pa brez njegovega privoljenja (navadna expro- missio). Upnik si da s stipulacijo obljubiti od novega dolžnika isto, kar mu je dotlej dolgoval stari dolžnik. N. pr.: Quod Titius mihi debet, id tu mihi dare spondes? Spondeo. Zoper upnikovo voljo se taka izprememba ni mogla izvršiti. Pač se je to moglo zgoditi brez dolžnikove privolitve, če se je namreč novi dolžnik zavezal upniku brez privoljenja ali celo zoper izrečno voljo sta¬ rega dolžnika. To je bilo v zvezi z načelom, da redno more dol¬ žnikov dolg izpolniti kdor koli, tudi zoper dolžnikovo voljo . 3 Ko je bila ekspromisija veljavno opravljena, je stari dolžnik po¬ stal prost, namesto njega je bil poslej zavezan novi dolžnik, in sicer iz stipulacije. Gospodarski namen strank je bil pri delegatio debiti podo¬ ben kakor pri delegatio nominis. Delegatar, ki je kot delegantov mandatar prevzel njegov dolg, je navadno hotel delegantu pla¬ čati neki svoj dolg; namesto da bi ga plačal v gotovini, je s sti¬ pulacijo prevzel delegantov dolg. Prav tako je ravnal, če je hotel delegantu dotični znesek podariti in ga je zato rešil dolga. IV. Animus novandi. Po klasičnem pravu je veljalo, da sta stranki z novo stipu¬ lacijo, ki je napram stari stipulaciji vsebovala neko izpremembo, hoteli opraviti novačijo in ne morda ustanoviti novo obligacijo poleg stare. Isto je veljalo, če je bil prvotni dolg nastal na kak drug način, kakor s stipulacijo. Nikakor ni bilo potrebno, da bi bili stranki izrečno izjavili svojo voljo, da opravita novačijo. Ju- Gai. D. 3, 5, 38 (39): Solvendo quisque pro alio licet invito et ignorante liberat eum. 47 stinijan pa je določil, da morata stranki svoj prenovitveni namen (animus novandi) izrečno izraziti, drugače velja nova obligacija poleg stare. 4 V. Druge prenovitvene pogodbe. Razen s stipulacijo se je novacija izvršila tudi z literalnim kontraktom (prim. § 12). Kot nekako nujno novačijo označujejo viri tudi litiskonte- stacijo, civilnopravdno pogodbo, s katero se dosedanji dar e opor- tere izpremeni v condemnari oportere'’ (novatio "necessaria). Od navadne novacije se loči zlasti po tem, da nastopi prenovitev po zakonu. Vrh tega tudi ne ugasnejo sama po sebi ne poroštva, ne zastavne pravice. O litiskontestaciji bomo govorili še pozneje (prim. str. 165). § 12. Literalni kontrakti. Gai 3, 128—134. 1. Pojem. Literalni kontrakti so tisti, pri katerih se obligacija ustanovi z vpisom v posebne gospodarske knjige (codex accepti et expensi). Justinijanovo pravo jih ne pozna več, zato smo o njih le pomanjk¬ ljivo poučeni po kratkih navedbah v Gajevih institucijah. Koncem republikanske dobe so imoviti Rimljani vodili go¬ spodarske knjige, v katere so vpisovali prejemke (accepta) in iz¬ datke (expensa). Če je upnik vpisal, da je dolžniku posodil do¬ ločen denarni znesek (nomen arcarium), tak vpis ni ustanavljal obligacije, utegnil pa je biti zelo važen kot dokazilo v morebitni pravdi. Dolžnik je bil dolžan vsled posojilne pogodbe, ne morda zaradi vpisa, * 1 prav tako je obligacija prenehala s tem, da je dolžnik dolg plačal, ne zaradi izbrisa v gospodarski knjigi. Med gospodarskimi knjigami je imel poseben pomen codex accepti et expensi. Iz imena sklepamo, da so najbrž na eno stran knjige vpisovali prejemke, na drugo stran izdatke. Iz Gajevih institucij izvemo, da so se z vpisi v teh gospodarskih knjigah a C. 8, 41, 8 (530); cfr. I. 3, 29, 3a: ... nostra . . . constitutio . . . definivit tune solum fieri novationem , quotiens hoc ipsum inter contrahentes expressum fuer.it , quod propter novationem prioris obligationis convenerunt , alioquin manere et pristi- nam obligationem et secundam ei accedere , ut maneat ex utraque causa obligatio . . . 5 Prim. Gai 3, 180; Ulp. D. 46, 2, 11, 1. 1 Gai 3, 131: ... arcaria [nomina] ...non aliter valent , quam si numerata sit pecunia; numeratio autem pecuniae rei facit obligationem. Qua de causa reete dicemus arcaria nomina nullam facere obligationem , sed obligationis factae testi- monium praebere. 48 I lahko ustanavljale nove, literalne obveznosti'. Gaj jih imenuje nomina transscripticia; pri tem razlikuje nomina transscripticia a persona in personam in druga a re in personam.' II. Transscripiio a re in personam. Postopek, po katerem je prišlo do ustanovitve literalne obli¬ gacije, je bil verjetno naslednji. Upnik, ki je imel zoper svojega dolžnika Ticija neko terjatev (n. pr. iz kupne pogodbe), je na strani prejemkov vpisal, da mu je dolžnik tisti dolg plačal (accepta a Titio ex vendito X milia). Ker pa dejansko ni od svojega dol¬ žnika ničesar prejel, je moral vpisati na strani izdatkov, da je dolžniku isti znesek izplačal (expensa Titio X milia)? Za¬ radi tega vpisa (expensilatio) je postal dolžnik zopet zavezan prejšnjemu upniku; toda on ni bil več zavezan iz kupne pogodbe, ampak iz literalnega kontrakta (obligatio litteris). III. Transscriptio a persona in personam. Sporazumno je upnik lahko prenesel dolg od dosedanjega dolžnika Ticija na novega dolžnika Seja. Novi dolžnik Sej je postal zavezan iz literalnega kontrakta s tem, da je upnik na strani izdatkov vpisal, da je Seju izplačal isti znesek (expensum ferre). V zvezi s tem je na strani prejemkov vpisal, da mu je stari dolžnik svoj dolg plačal (a Titio accepta X milia, Seio expensa X milia)? Stari dolžnik (Ticij) je postal prost, novi dolžnik Sej pa je bil poslej zavezan iz literalnega kontrakta. Predmet literalne obligacije je mogla biti le dajatev denar¬ nega zneska. Obligacija je bila stricti iuris, enostranska in ab¬ straktna. Iztožiti jo je bilo mogoče z actio certae creditae pecu- niae. lateralnemu kontraktu je bil lahko pristavljen rok. Skleniti ga je bilo mogoče tudi med odsotnimi (inter absentes). Ali mo¬ rejo literalne kontrakte uporabljati tudi tujci, je bilo še v Gajevi dobi (3, 133) sporno: Nerva je to zanikal, Kasij in Sabin sta tuj¬ cem pripoznavala to sposobnost le, če je šlo za transscriptio a re in personam, ne tudi za transscriptio a persona in personam. Ker so poročila o literalnih kontraktih tako skopa, ostane nepojasnjeno zlasti vprašanje, kako je dolžnik mogel kontrolirati vpise v upnikovih gospodarskih knjigah, ali je bilo morda po- 2 Gai 3, 128. a Gai 3, 129 : A re in personam transscriptio fit, veluti si id, quod tu ex emptionis causa ant conductionis ant societatis mihi debeas y id ezpensum tibi tulero. 4 Gai 5, 150: A persona in personam transscriptio fit. veluti si id : quod mihi Titius debet ? tibi id expensum tulero ? . . . 5 49 trebno, da je ustrezne vpise izvršil tudi on sam v svojih gospo¬ darskih knjigah. IV. Justinijanovo pravo ni obdržalo literalnih kontraktov. Pač pa velja po Justini- janovem pravu, da postane zadolžnica, ki govori o izplačilu po¬ sojila, čez dve leti neizpodbojna. Dolžnik dolguje poslej, čeprav v zadolžnici omenjenega posojila nikoli ni prejel (prim. § 14, III). Tako je po ovinku pripoznana nova literalna obligacija, ki je bila ustanovljena samo v pismeni obliki. § 13. Realni kontrakti. 7. Pojem. Pri realnih kontraktih nastane obligacijsko razmerje med upnikom in dolžnikom šele s tem, da ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši (re). Njeno ravnanje (n. pr. upnik izplača dol¬ žniku denarni znesek kot posojilo, deponent prepusti depozitarju stvar v hrambo) ima namen, da se obligacija ustanovi (contra- hendi causa), ne pa da se izpolni (solvendi causa) in obligacijsko- razmerje tako preneha. Sam sporazum med strankama o tem, da bodeta sklenili pogodbo (n. pr. da bo upnik dal dolžniku posojilo: pactum de mutuo dando), še ne ustanavlja obligacije; treba je še, da ena stranka svojo obljubo izvrši (res). Taka dejanska iz¬ vršitev je mogoča tudi med odsotnimi. II. Vrste realnih kontraktov. Po klasičnem pravu so bili realni kontrakti: mutuum (poso¬ jilo), fiducia, iz katere sta se razvila še v klasičnem pravu commo- datum in depositum, v Justini j anovem pravu se je pridružila za¬ stavna pogodba (pignus). Medtem ko je mutuum kontrakt stricti iuris, so drugi bonae fidei. Justinijanovo pravo pripoznava končno kot realne kontrakte tudi tzv. inominatne kontrakte. § 14. Posojilna pogodba (mutuum). D. 12, 1, C. 4, 1—2. 1. Pojem. Mutuum ali posojilna pogodba 1 je realni kontrakt, ki usta¬ navlja obligacijsko razmerje s tem, da upnik (posojevalec) pre- 1 sh. zajam, č. zapfijčka, p. požyczka, r. zaem (GK 208—219), fr. pret ali prfit de consommation (da se razlikuje od komodata, ki je pret dlusage) (CC. 1874, 1892 — 1914), it. mutuo ali prestito di eonsumazione. n. Darleihen (Odz. 985—1001), Darlehen (OR. 312—318, BGB. 607—610). 50 pusti dolžniku določeno količino nadomestnih stvari v lastnino tako, da mu je le-ta dolžan vrniti enako količino stvari iste vrste (tantundem eiusdem generis). 2 * * * 6 Kot kontrakt iuris gentium je po¬ sojilna pogodba uporabna tudi za tujce. Predmet posojilne pogodbe je navadno denar, lahko pa tudi žito, olje ipd. Obveznost nastane v trenutku, ko upnik izroči posojeno stvar dolžniku. Obljuba upnikova, da bo dolžniku dal posojilo (pactum de muiuo dando), ustvarja obveznost samo ta¬ krat, kadar je ustanovljena s stipulacijo. Ker spada k bistvu posojilne pogodbe izročitev, je potrebno, da je upnik lastnik posojenih stvari in da jih sme odsvojiti. Ven¬ dar so Rimljani pripoznavali tudi posredno posojilo. N. pr. posojevalec A da B-ju posojilo na ta način, da naroči svojemu dolžniku C-ju (n. pr. bankirju, pri katerem ima shranjeno goto¬ vino), da izplača B-ju določen denarni znesek. Čeprav B ni pre¬ jel A-jevega denarja, je vendar postal njegov dolžnik ex mutuo. Prav tako velja kot posojen znesek, ki bi ga mandatar moral man- dantu vrniti, pa ga sporazumno z njim obdrži kot posojilo.'* O posrednem posojilu govorimo tudi takrat, kadar je po dolžniko¬ vem naročilu upnik izplačal določen znesek drugemu dolžnikove¬ mu upniku. N. pr. A naroči B-ju, da plača C-ju znesek, ki ga A dolguje C-ju. Čeprav dotični B-jev denar ni nikoli postal A-jev, ga vendar A dolguje B-ju iz posojila. Kot posojilo velja tudi dogovor, po katerem prepusti upnik nekaj svojih stvari dolžniku v lastnino, da jih dolžnik proda in nato obdrži izkupiček kot posojilo Ccontractus mohatrae; D. 12, 1, 11 pr.); gospodarsko močnejši upniki so pogosto taka po¬ sojila izrabljali za oderuško izkoriščanje. Rimske pravnike zanima vprašanje, kdo trpi škodo, če so prepuščene stvari pred prodajo po naključju uničene. — Nekoliko drugačen je primer, ko pre¬ pusti upnik dolžniku svoje stvari že ocenjene in velja ta znesek kot posojilo (C. 4, 2, 8). Stranki morata soglašati v volji, da skleneta posojilno po¬ godbo. Če hoče ena podariti, druga pa sprejme kot posojilo, ali 2 Prim. Gai. D. 44, 7, 1, 2: . . . Mutui autem datio consistit in his rebus, quae pondere numero mensura constant , veluti vino oleo frumento pecunia numerata , quas res in hoc damus , ut fiant accipientis , postea alias recepturi eiusdem generis et qualitatis. (“ I. 3, 14 pr.). 6 Ulp. D. 12, 1, 15: Nam si tibi debitorem meum iussero dare pecuniam , obli- garis mihi , quamvis meos nummos non acceperis. Quod igitur in duabus personis recipitur , hoc et in eadem persona recipiendum est : ut , cum ex causa mandati pecu¬ niam mihi debeas et convenerit , ut crediti nomine eam retineas , videatur mihi data pecunia et a me ad te profecta. 5 * 51 obratno, ne nastane ne daritvena ne posojilna pogodba. — Tudi nesoglasje glede osebe upnika ali dolžnika (error in persona) pre¬ preči sklenitev posojilne pogodbe. N. pr. A, ki je zaprosil za po¬ sojilo B-ja in C-ja, dobi posojilo od D-ja, ki ga ima za B-jevega dolžnika, medtem ko je D v resnici C-jev dolžnik. Zaradi te zmote A ni sklenil posojilne pogodbe ne z B-jem ne s C-jem; C bo smel zahtevati izplačani denar od A-ja nazaj s posebno obogatit- veno tožbo, ki se po klasiku Juvenciju Celzu imenuje condictio luventiana. Prav tako ne nastane posojilna pogodba, če posojevalec izroči dolžniku tuj denar (žito, olje); isto velja, če prejemnik pridobi na prepuščenem denarju lastninsko pravico iz kakega drugega razloga kakor zaradi izročitve. Če je prejemnik posojeno stvar porabil v dobri veri, je tradent smel zahtevati od njega s * con¬ dictio de bene depensis, da mu povrne to, za kolikor je obogaten; dokler stvari še ni porabil, ima lastnik zoper njega reivindikacijo. Če je prejemnik tuji denar zlo verno porabil, ima samo lastnik (ne tudi tradent) zoper njega kondikcijo furtiva. Zgodovinsko lahko ugotovimo, da je imela posojilna pogodba že v najstarejši dobi velik gospodarski in socialni pomen. Skle¬ pala se je per aes et libram in se je imenovala nexum. Besedilo, ki so ga uporabljali, nam ni ohranjeno. 4 * * Vsa poročila kažejo na to, da je bila zelo stroga: dolžnik je namreč odgovarjal s svojim te¬ lesom za izpolnitev obveznosti. Poleg neksuma se je v odnošajih med sosedi razvil mutuum (quod de meo tuum fit, Paul. D. 12, 1, 2, 2) kot realni kontrakt in je od konca republikanske dobe na¬ prej ostal edini kontrakt za posojilno pogodbo (poleg ev. sti- pulacije). II. Pravne posledice. Posojilna pogodba ustanavlja enostransko obligacijo stricti iuris. Upnikova tožba zoper dolžnika je condictio mutui: imenuje 4 Zakonik XII plošč je določal (VI, 1 = Bruns, Fontes 7 , I. str. 25): Cum. nexum faciet mancipiumque , uti lingua nuncupassit , ita ius esto. — Da je že v zadnjem stoletju republike imel izraz nexum dvojni pomen, nam priča Varro, de lin¬ gua Latina VII, 105 (= Bruns, o. c., (II, str. 60): Nexum Manilius scribit omne (juod per libram et aes geritur , in quo sint mancipia; Mucius , quae per aes et libram fiant ut obligentur , praeter quae mancipio dentur. — Manilij smatra za nexum vsako opravilo per aes et libram , Muci j Scevola pa samo na ta načiln ustanovljene obligacije. — Prim. še Festus, de verborum significatu , p. 165 (= Bruns, o. c., str. 17): Nexum e st , ut ait Aelius Gallus , quodcunque per aes et libram geritur , id quod piectV dicitur: quo in genere sunt haec: testamenti factio , nexi datio , nexi Hberatio. —- Glede pomena prim. Kun k el, str. 219s., op. 5, kjer je navedena tudi nadaljnja literatura; glede razvoja prim. B 1 a g o j e v i č, Rimsko pravo II, str. 116 ss. 52 se actio certae creditae pecuniae , 5 6 kadar je posojen denar, če so posojene druge nadomestne stvari, se imenuje condictio triti- caria. 5 Dolžnik je obvezan, da upniku vrne tantundem eiusdem ge- neris, ravno toliko stvari enake vrste, kakor jih je bil prejel (quatenus datum sit). Ker s tradicijo pridobi na posojenih stva¬ reh lastnino, trpi sam škodo, če se stvari po naključju poškodu¬ jejo ali uničijo (generična obligacija). Mutuum je kontrakt stricti iuris, zato upnik ne more terjati ničesar drugega, kakor je bilo posojeno. Obresti sme terjati samo, če so bile obljubljene s posebno stipulacijo; brezoblična obljuba (pactum) tu ne zadošča. Pri pomorskem posojilu in pri posojilih mestnih občin (civitates) gre le za navidezni izjemi, ker taka posojila niso bile navadne po¬ sojilne pogodbe. III. Zadolžnica. Kot realni kontrakt se posojilna pogodba veljavno sklepa brez prič in brez zadolžnice, čeprav je oboje utegnilo postati zelo važno v morebitni poznejši pravdi kot dokazilo. Zato so radi sestavljali zadolžnice, c v katerih je navadno pristavljena tudi sti- pulacijska obljuba. Včasih je dolžnik izročil zadolžnico upniku, preden mu je le-ta izročil posojeni denar. Dolžnik je imel zoper upnikovo tožbo exceptio non numeratae pecuniae, zadolžnico samo je lahko ter¬ jal nazaj s condictio ob causam datorum. Pozneje je moral upnik dokazati, da je posojeni denar zares izplačal, šele potem je za¬ dolžnica imela dokazno moč. Taka negotovost ni mogla biti trajna. Čez eno leto, po poznejši ureditvi čez pet let. končno po Justinijanovem pravu čez dve leti je postala zadolžnica neizpod- bojna in je absolutno dokazovala, da je bilo posojilo izplačano (prim. § 9, V). Pri tem ni bilo treba, da bi zadolžnica vsebovala tudi stipulacijsko klavzulo, ampak je zadoščala navadna listinska dolžnikova izjava, da je dolžan. 7 IV. SC. Macedonianum (D. 14, 6, C. 4, 28). Za Vespazijana, če ne že za Klavdija, je baje neki Rimljan, Macedo po imenu, umoril svojega očeta, da bi postal svojepra- ven in mogel poplačati svoje velike dolgove. Zločin je dal pobudo za senatov sklep (SC. Macedonianum), s katerim je bilo naročeno 5 Obrazec glej na str. 57. 6 Prim. D. 12, 1, 40; D. 45, 1, 126, 2; Brun s, Fontes 7 , I, 155, str. 552. 7 I. 5, 21: si quis debere se scripserit. 53 pretorju, naj odreče pravdno zaščito upniku, ki je bil posodil denar sinu, ko je bil še pod očetovsko oblastjo. s Senatov sklep navaja posebne pravne norme samo glede de¬ narnih posojil in ne omejuje posojilnih pogodb glede drugih stvari (žita, olja itd.). Kdor je posodil sinu pod očetovsko oblastjo denar, je sicer sklenil z njim veljavno posojilno pogodbo, samo iztožiti je ni mogel, in sicer tudi potem ne, ko je dolžnik postal sui iuris in imovinsko sposoben. Tak dolžnik je namreč dosegel, da je bila v tožbeni obrazec uvrščena exceptio SC' Macedoniani, ki je imela za posledico, da je bil tožitelj s svojo tožbo zavrnjen; isto ekscepcijo so lahko uporabili tudi dolžnikovi poroki in so- dolžniki. Vendar je ostal dolžnik upniku naravno zavezan (obli- gatio naturalis): če je prostovoljno plačal, je plačal svoj dolg m ni mogel s condictio indebiti pozneje zahtevati vplačanega zne¬ ska nazaj. SC. Macedonianum je hotel varovati mlade, neizkušene ljudi, ki še niso imeli svoje imovine, pred izkoriščanjem po brezvestnih oderuhih. Kjer taka zaščita očividno ni bila potrebna, teh določb niso uporabljali. Tako se ni mogel na nje sklicevati sin, ki je imel svojo prosto imovino (bona castvensia, quasi castrensia, ad- venticia irregularia), ali če je, potem ko je postal persona sui iuris, svoj dolg vsaj molče pripoznal, n. pr. z delnim plačilom ali s tem, da je zanj zastavil neko svojo stvar. Niti oče niti sin se nista mogla sklicevati na senatov sklep, če je oče sinovo posojilo odobril, ali vsaj ni ugovarjal, ko je vedel zanj. Prav tako niso bile te ugodnosti uporabne, kadar je upnik v opravičljivi zmoti imel dolžnika za svojepravnega, zlasti če je bil prevaran; dalje tudi ne, če je bil upnik impubes ali minor in kot tak bolj potreben zaščite kakor dolžnik; končno tudi ne takrat, kadar je šlo za adjekticijske tožbe." 8 Ulp. D. 14, 6, 1 pr.: . . . placere, ne cui, qui filio familias mutuam pecuniant dedisset , etiarn post mortem parentis eins, cuius in potestate fuisset, actio petitioque daretur, . . . 9 V modernih zakonodajah sloni ureditev posojilne pogodbe vobče na rimsko- pravniih osnovah; razlike so razmeroma majhne. Medtem ko govore starejši zakoniki o potrošnih stvareh kot predmetu pogodbe (Odz. 983, GC. 1892), omenjajo poznejši kot take že nadomestne stvari (OR. 312, BGB. 607, 1). Večina zakonikov jo konstruira kot realni kontralct, po švicarskem OR (312) pa je konsenzualni. Kaka posebna oblika ni predpisana, toda pod vplivom CC. 1341 mnogi zakoniki indirektno zahtevajo na¬ pravo listine za večje zneske, ker je sicer dokazovanje po pričah izključeno (po GK. 211 za posojila nad 50 rubljev). Mnogi zakoniki določajo tudi posebne odpovedne roke. GK. favorizira pretvarjanje drugačnih dolgov (iz kupne, najemne pogodbe itd.) v posojilne (st. 209. prim. tudi BGR. 607, 2). Upnik sme terjati obresti samo, če so 54 V. Pomorsko posojilo (D. 22, 2; C. 4, 33). Pomorsko posojilo (pecunia traiecticia ali faenus nauticum) da upnik z namenom, da se nakupi blago in odpošlje po morju, ali da se denar odpošlje po morju. Upnik sme terjati povračilo pogojenega zneska le takrat, kadar je tovor ali denar dospel na namembni kraj. 10 Pomorski transport je navadno spremljal upni¬ kov suženj, ki je ob dospetku zahteval povračilo. Od odhoda do dospetka gre ves riziko na upnikov račun. Čeprav tudi to posojilo imenujejo viri včasih mutuum, 11 se vendar znatno razlikuje od navadne posojilne pogodbe. Opraviti imamo z zavarovalno po¬ godbo za pomorske prevoze. Obresti, ki odgovarjajo zavarovalni premiji, je dolžnik obljubil z navadnim paktom. Zaradi večjega rizika spočetka višina obresti sploh ni bila omejena, v postkla- sični dobi so obresti znašale 50%, Justinijan jih je znižal na 12%. 15. Fiducia. I. Pojem. Fiducia je po klasičnem pravu realni' kontrakt bonae fidei, ki ustanavlja obligacijo s tem, da ena stranka (fiduciant) prepu¬ sti z mancipacijo ali z in iure cesijo neko svojo stvar drugi stranki (fiduciarju) v lastnino, fiduciar pa se zaveže, da bo stvar uporabljal samo za določen namen in jo potem prejšnjemu last¬ niku vrnil. Fiducija je bila mogoča samo v zvezi z mancipacijo ali z in iure cesijo, ne pa s tradicijo. Ker je bila tako vezana z odsvo¬ jitvijo stvari, ji nekateri pisci sploh odrekajo značaj kontrakta. Justinijanovo pravo, ki pozna samo še tradicijo, je ne omenja več. Pač pa našteva Gaj (4, 62) fiduciarno tožbo med tožbami, bile že v posojilni pogodbi dogovorjene (212). Obrestne obresti v prid zasebnemu upniku niso dovoljene (213). Kolikor ni drugače dogovorjeno, se obresti! plačujejo me¬ sečno (214). Brezobrestno posojilo sme dolžnik tudi predčasno vrniti (215). Za pred¬ časno vrnitev obrestovanega posojila predpisuje GK. (216) trimesečno odpoved ali plačilo enomesečnih obresti, kadar je obrestna mera višja od 6%. Člen 217. ureja izpodbijanje posojilne pogodbe po dolžniku, in sicer v celoti ali deloma. Zadnja dva člena (218 s.) se bavita s predhodno pogodbo o posojilu. Ne glede na znesek mora biti vedno sklenjena pismeno (218). Oni, ki se je na tak način zavezal dati posojilo, sme zahtevati, da se predhodna pogodba razdere, če se imovinske razmere njegovega so- pogodbenika znatno poslabšajo, zlasti če postane neplačevit ali če je ustavil svoja plačila (219). 10 Paul. O. 22, 2, 6 ... traiecticia pecunia ita datur, ut non alias petitio eius\ creditori competat, quam si salva navis intra statuta tempora pervenerit , . . . 11 D. 22, 2, 6; D. 45, 1, 122, 1; G. 4, 33, 5. 55 ki so bonae fidei. Tudi Cicero nam poroča, da jo je že predkla- sični jurist Kvint Mucij Scevola štel med tožbe bonae fidei. 1 Fiducijo sta sklenili stranki zlasti zato, da bi bil fiduciar uspešno zaščiten glede stvari. Ker nerazvito pravo ni poznalo drugačne prepustitve kakor prenos lastnine, je fiduciar pridobil več, kakor je potreboval. Zato se je hkrati pogodbeno zavezal, da stvari sploh ne bo odsvojil, ali da je ne bo odsvojil pred dolo¬ čenim dnem. Fiduciarna odsvojitev je služila upniku v zavarovanje, da mu bo dolžnik (ki je bil navadno tudi fiduciant,) svoj dolg plačal (fiducia cum creditore contracta). Čeprav so že v predklasičnl dobi ta namen bolje dosegali z zastavitvijo stvari (pignus), so fiducijo še vedno uporabljali. O tem priča ohranjeni obrazec na napisu tzv. Formula Baetica in v Pompejih najdeni triptih. 2 3 * Zad¬ njikrat se fiducija omenja v Teodozijevem kodeksu (C. Th. 15, 14, 9). Fiducia cum amico contracta se je uporabljala, dokler nista bili kot posebna kontrakta pripoznani posodbena in hrambena pogodba. Stvar, ki jo'je lastnik želel prijatelju posoditi ali pri njem shraniti, mu je fiduciarno prepustil v lastnino. Včasih je gospodar na ta način prepustil sužnja drugemu državljanu, da ga je le-ta osvobodil, ker ga fiduciant sam ni mogel. Oče je po¬ dobno trikrat prodal svojega sina fiduciarju, da ga je mogel emancipirati. II. Pravne posledice. Fiducija je tipičen kontrakt bonae fidei, kar je posebno jasno izraženo v besedilu tožbenega obrazca.'" Fiduciant je lahko naperil tožbo actio fiduciae directa zoper fiduciarja ne le, če mu ni vrnil zaupane stvari, ampak tudi zaradi vsake kršitve dolžnega poštenja (n. pr. ker mu ni izročil plodov stvari, ali ker je stvar uporabljal drugače, kakor bi jo bil smel). Fiduciantu je bilo tudi olajšano priposestvovanje bivše njegove stvari in sicer v enem letu (usureceptio ex fiducia). Če je bil fiduciar obsojen, ga je zadela infamija. Zaradi mo¬ rebitnih potroškov je fiduciar lahko tožil fiducianta z actio fi¬ duciae contraria. 1 Cicero, De off. 5, 17, 70. — Prim. De nat. deor. 5, 30, 74; Top. 10, 42. 2 B r u n s, Fontes 7 , I, št. 135, 134, str. 334, 332. 3 negotium ita actum esse , ut inter bonos bene agier oportet et sine fraudatione. — To besedilo je ohranjeno pri Ciceronu, De off. 3, 17, 70; Top. 17, 66. 56 16. Posodbena pogodba (commodatum). D. 13, 6, C. 4, 23. I. Pojem. Posodbena pogodba (commodatum) 1 je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tem, da komodant (posodnik) prepusti komo- datarju (izposojevalcu) določeno stvar v neodplatno rabo tako, da mu komodatar po določenem času ali po domenjeni uporabi vrne stvar samo (in specie). Predmet komodata morejo biti le nepotrošne stvari. Po- trošne stvari morejo biti predmet samo tako, da se uporabljajo kot nepotrošne (ad pompam vel ostentationem, n. pr. steklenice vina, grozdje za gospodinjsko razstavo). Spočetka so bile pred¬ met komodata samo premične stvari, po klasičnem pravu tudi nepremične. Komodant (commodator) je navadno lastnik stvari, ven¬ dar to ni potrebno. Tudi užitkar, najemnik ali celo tat lahko po¬ sodi (tujo) stvar in sklene veljaven komodat. Komodant prepusti stvar, ki je predmet pogodbe, komodatarju v detencijo, posestno zaščito na stvari obdrži ista oseba, ki jo je imela pred pogodbo. Komodat je po rimskem pravu vedno neodplaten; • če bi komodatar moral za uporabljanje stvari komodantu kaj plačati, bi bila to najemna pogodba. V samostojen kontrakt se je komodat razvil šele v klasični dobi, prej so si pomagali s fiducijo cum amico contracta in so tako prepustitev imenovali rem utendam dare. V klasični dobi sta bili za komodatno tožbo še dve formuli, kakor pri hrambeni po¬ godbi: starejša in faetum concepta, mlajša in ius concepta (Gai 4, 47). Izposojeno stvar sme komodatar tako dolgo obdržati in jo tako uporabljati, kakor je dogovorjeno. Če je bila posodbena doba dogovorjena, ne sme komodant stvari prej zahtevati nazaj. Če posodbena doba ni bila dogovorjena, odloča komodant po svoji volji. Prekoračenje časa ali drugačno uporabljanje stvari je delikt, furium usus, zaradi katerega komodant lahko naperi actio furti zoper komodatar j a. 1 sh. posudba, posluga, č. pfijčka, p. wygodzenie, frc. commodat ali pršt a usage (CC. 1874 — 1891), it. commodato ali prestito ad uso, n. Leihvertrag (Odz. 971—982), Gebrauchsleihe (OR. 305—311), Leihe (BGB. 598—606). 57 II. Pravne posledice. Komodat je *contractus bilateralis inaequalis. Komodat je sklenjen večinoma samo v komodatarjevem interesu; zato je na¬ vadno samo on zavezan. Izposojeno stvar mora varovati in jo po domenjeni uporabi (ali ko preteče čas, ali ko komodant to zahteva,) vrniti komodantu in specie, obenem z njenimi plodovi in prir astmi (cum omni causa). Po klasičnem pravu je komodatar odgovoren za varovanje stvari (custodia rei), torej tudi za na¬ ključno škodo ali uničenje stvari, kolikor ne gre za višjo silo;, Po Justinijanovem pravu odgovarja za vsako krivdo (omnis culpa). Komodant pa fje odgovoren samo za naklep in hudo ma¬ lomarnost. Kadar je komodat v interesu obeh strank, je komo¬ datar odgovoren za tisto skrbnost, kakor jo kaže v lastnih stva¬ reh (diligentia quam in suis). Komodatar je moral tudi skrbeti za redno vzdrževanje izposojene stvari (Gai. D. 13, 6, 18, 2: cibariorum impensae; modica impendia), n. pr. za krmo za izpo¬ sojeno žival. Vse te zahtevke je mogel komodant iztožiti od njega z actio commodati directa. Naperiti jo je mogel šele potem, ko je minil čas, določen za uporabljanje izposojene stvari, ali pa, če čas ni bil določen, ko je komodatar stvar uporabil, kakor je bilo domenjeno, ali ko bi jo vsaj bil mogel uporabiti. Včasih je tudi komodatar imel kake zahtevke zoper komo- danta, n. pr. če mu je izposojena stvar povzročila izredne po- troške (maiores impensae; n. pr. zdravljenje živali), ali če mu je stvar povzročila škodo zaradi svojih napak, ki jih je bil komo¬ dant poznal, ali zaradi škode, ki mu jo je komodant povzročil s svojim nepoštenim ravnanjem (če je n. pr. prezgodaj zahteval izposojeno stvar nazaj: importune repetendo) ali ker mu ni omo¬ gočil uporabljanja stvari v smislu pogodbe. Svoje zahtevke izto- žuje komodatar z actio commodati contraria. III. Komodat in prekarij. Po gospodarskem namenu je komodatu zelo blizu prekarij, ki nastane s tem, da se na prošnjo prepusti stvar v neodplatno rabo. Pravno pa so med komodatom in prekarij eni velike razlike. Prekarij do Justinijana (prim. § 19, II, 4) ni kontrakt in ne ustvarja obligacijskih odnošajev med osebo, ki prepusti stvar (precario dans), in prekaristom. Precario dans sme vsak hip vzeti svojo stvar nazaj in ima v ta namen interdictum de precario. Prekarist ne more terjati nobenega povračila potroškov, ki jih je morda imel. Način rabe in doba prekarijskega razmerja nista 58 določena. Zato mora prekarist stvar vrniti, brž ko jo precario dans zahteva nazaj. Pač pa je prekarist nasproti vsem drugim zaščiten kot posestnik.' § 17. Hrambena pogodba (deposituro). D. 16, 3, C. 4, 34. I. Pojem. Hrambena pogodba (depositumf je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tem, da deponent (položnik) prepusti depo¬ zitarju (hranitelju) neko premično stvar v neodplatno hrambo," le-ta pa mu jo mora in specie vrniti, kadar to zahteva ali ko mine dogovorjena doba. Predmet hrambene pogodbe more biti samo premična stvar. Ni treba, da bi bila deponentova. Neveljavna bi pa bila hram¬ bena pogodba, če bi bila deponirana stvar depozitarjeva last¬ nina. Depozitar ne postane ne lastnik ne posestnik hranjene stvari, ki je tudi ne sme uporabljati. Hrambena pogodba je neodplatna. Če bi moral deponent za hrambo kaj plačati, bi bila to locatio conductio. Kakor komodat se je tudi depositum razvil iz fiducia cum amico contracta: shranitev stvari so spočetka imenovali rem ser- vandam dare. Predklasični pravnik Mucij Scevola hrambene po¬ godbe še ne omenja med kontrakti. Zakonik XII plošč je dovolil (deliktno) tožbo zoper nepoštenega hranitelja (actio civilis ex causa depositi) na duplum; če hranitelj ne vrne shranjenih stvari, zakonik domneva, da jih hoče utajiti. Namesto te civilne tožbe je pretor dovoljeval ediktno tožbo, ki se je glasila na sim- plum. * 1 2 3 Samo takrat, kadar je bila hramba sklenjena v stiski (*de- 2 Moderni zakoniki, ki urejajo komodat, so pretežno obdržali rimskopravne osnove. Večinoma ga konstruirajo kot realni kontrakt (Odz. 971, CC. 1875), švic. OR. (505) ga ureja kot konsenzualni kontrakt; v BGB. (598) to vprašanje ni odločeno, vendar ga doktrina po večini prišteva med realne kontrakte. Tudi po modernih pravnih redih je komodat bistveno neodplaten (Odz. 971, CC. 1876, OR. 305, BGB. 598). Uveljavljanje medsebojnih zahtevkov je vezano na kratek rok (Odz. 982: 30 dni; BGB. 606: 6 mesecev). 1 ostava ali amanet ali ugovor o čuvanju, č. smlouva schovaci, p. sklad, frc. CC. razlikuje depčt proprement dit in sequestre (1915 — 1963), it. deposito, n. Ver- wahrungsvertrag (Odz. 957—970c; BGB. 688—700), Hinterlegungsvertrag (OR. 472—491). 2 Ulp. D. 16, 3, 1 pr.: Depositurn est , quod custodiendurn alicui datum est . . .; Paul. D. 16, 3, 6: est depositum , quod . . . custodiendurn reddendumque traditur. 3 Coli. 10, 7, 11: Ex causa depositi lege duodecim tabularum in duplum actio datur , edieto praetoris in simplum. — Priim. L e n e 1, EP 3 , str. 290. 59 posifum miserabile), kakor ob požaru, potresu, brodolomu, ko deponent ni utegnil presojati depozitarjevega poštenja, se je tožba glasila na duplum, zoper depozitarjevega dediča pa na simplum. Kako kesno je bila hrambena pogodba pripoznana za samostojen kontrakt, kaže okolnost, da Gaj navaja za njo dve tožbeni formuli: ena je in ius concepta, druga in factumd Depozitar ne sme shranjene stvari uporabljati, drugače bi za¬ grešil furtum usus. Stvar mora vrniti deponentu, kadar ta to za¬ hteva. Nasproti deponentovi zahtevi ne more uveljavljati ne pobotanja ne pridržanja. Ker nima depozitar od hrambene po¬ godbe nobene koristi, je po klasičnem pravu odgovoren samo za dolus, po Justini j anovem tudi za hudo malomarnost (culpa lata). Stranki se lahko izrečno dogovorita, da odgovarja depozitar strožje, lahko celo za naključje; ničen bi pa bil dogovor, da ni odgovoren za dolozno ravnanje. Te svoje zahtevke uveljavlja deponent s tožbo actio depositi directa, ki je tožba bonae fidei. Če je depozitar obsojen, ga zadene infamija. Z actio depositi contraria more depozitar zahtevati od depo¬ nenta, da mu povrne potroške in izdatke, ki jih je imel za shra¬ njeno stvar. Po Justinij anovem pravu sme zahtevati tudi povra¬ čilo škode, ki mu jo je stvar povzročila. Če je po pogodbi treba stvar vrniti na drugem kraju, kakor pa je bila shranjena, mora deponent plačati potroške, ki zaradi tega nastanejo. Obsojenega deponenta ne zadene infamija. III. *Depositum irregulare. Redno mora depozitar vrniti shranjeno stvar in specie. Stranki se lahko dogovorita tudi drugače. Deponent shrani n. pr. pri bankirju denar (ali druge nadomestne stvari) odprt in neza- pečaten, pač pa preštet. Z depozitarjem se dogovori, da mu bo le-ta vrnil enako količino nadomestnih stvari; s tem je depozi¬ tarju dovoljeno, da sme shranjene stvari porabiti; on postane lastnik shranjenih stvari, hkrati pa je zavezan, vrniti dolžniku tantundem eiusdem generis. Tako hrambeno pogodbo je obče- pravna doktrina imenovala *depositum irregulare. Njeno pravno naravo presojajo klasiki različno. Nekateri jo smatrajo za poso- 4 Gai. 4, 47: Formula in ius concepta se je glasila: Quod A 4 S A S apud mensam argenteam depo suit, q. d. r. a., quidquid ob eam rem N*nN*n A°Ao dar e facere oportet ex fide bona , eius , iudex, TVm/Vni A°Ao condemnato. S. n. p. a. Formula in factum concepta se je glasila: Si paret A™ A™ apud N™N m mensam argenteam deposuisse eamque dolo malo N'N i A°Ao redditam non esse, quanti ea res erit , tantam pecuniam, iudex, N m Nm A°Ao condemnato. S. n. p. a. 60 jilo, ki je iztožljivo s posojilno tožbo . 5 * Papinijan in najbrž tudi Scevola jo smatrata za hrambeno pogodbo , 0 ki je iztožljiva z aetio depositi, ki je tožba bonae fidei. Čeprav se depositum irre- gulare po svoji gospodarski funkciji zelo približuje posojilni po¬ godbi, se vendar od nje razlikuje v več pogledih. Drugače kakor posojilni upnik sme deponent zahtevati nazaj tantundem eiusdem generis, kadar hoče; zoper njegov zahtevek ni ne pobotanja ne pridržanja. Obrestovanje se lahko dogovori z navadnim paktom. Obsojenega depozitarja zadene infamija. Depozitar ima pa tudi sam tožbo zoper deponenta (aetio depositi contraria). IV. Sekvestracija. Sekvestracija je deponiranje premične ali nepremične stvari, ki jo več oseb prepusti določenemu depozitarju-sekvestru tako, da mora sekvester vrniti stvar tistemu, ki bo izpolnil določene po¬ goje. Pri tem gre navadno za stvar, o kateri je med strankami spor . 7 Stranke nočejo, da bi katera izmed njih imela stvar v svoji posesti, zato jo shranijo pri sekvestru. Ker nobeden izmed depo¬ nentov nima posestne zaščite, jo ima sekvester. — Podobno se more deponirati stvar, ki je predmet neke stave. Tudi sodnik lahko odredi sekvestracij o. Sekvester ne sme deponirane stvari nikomur izročiti, preden se domenjeni pogoj ne izpolni. Če noče biti več sekvester, pozove sporazumno s pretorjem vse deponente, naj si izberejo drugega sekvestra, ali pa deponira shranjeno stvar na javnem mestu. Oseba, ki izpolnjuje pogoj, ki je bil določen ob deponi¬ ranju stvari, zahteva od sekvestra vrnitev stvari z aetio depositi seguestraria . 8 5 Nerva, Prokul, Marcel in Ulpijan (D. 12, 1, 9, 9) in Pavel (Sent. 2, 12, 9): Si pecuniam deposuero eaque uti tihi permisero ? mutua magis videtur quam deposita , ac per hoc periculo tuo erit. ({ Pap. D. 16, 5, 25, 1; D. eocl. 24; Scaev. D. eod. 28. 7 Paul. D. 16, 5, 6: ...in sequestre est depositum , quod a pluribus in solidum certa condicione custodiendum reddendumque traditur. Flor. D. 16, 5, '17 pr.: . . . apud sequestrem non nisi plures deponere possunt: nam tum id fit 7 cum aliqua res in controversiam deducitur . . . 8 Hrambena pogodba je po večini modernili zakonikov realni kontrakt (Odz. 957, CC. 1915, 1919, nejasno BGB. 688), švic. OR. pa jo konstruira kot konsenzualni kontrakt (472). GK. je ne obravnava posebej. Franc. GG. razlikuje hrambeno pogodbo v ožjem smislu (depot proprement dit) in sekvester (1916). Prva iima za predmet le premičnine in je bistveno neodplatna (1.917 s., prim. 1928, št. 2). Nastane ali po volji (navadno) lastnika (depot volontaire) — za večje vrednosti (nad 500 fr.) je potrebna listina (1925) — ali pa kot nujna (depdt necessaire), n. pr. ob požaru, brodolomu i. pd. (1949) — pri tej je ne glede na vrednost dovoljeno dokazovanje po pričah. Sekvester (1955 — 1964) nastane ali po 61 § 18. Zastavna pogodba (pignus). D. 13, 7, C. 4, 24. I. Pojem. Zastavna pogodba 1 (pignus) je realni kontrakt bonae fidei, ki nastane, ko zastavni upnik sprejme zastavljeno stvar v ročno zastavo, odn. ko dobi v svojo posest stvar, ki mu je bila hipo¬ tečno zastavljena. Zastavni upnik je postal s prepustitvijo stvari njen posestnik in je bil kot tak z interdikti zaščiten tudi nasproti lastniku; če bi mu le-ta stvar odvzel, bi zagrešil furtum possessionis. Zastavni upnik je moral stvar varovati kot skrben rodbinski poglavar. Brez izrečnega dogovora je ni smel uporabljati, drugače bi za¬ grešil furtum usus. Če je stvar donašala plodove, jih je moral pridobivati za zastavitelja. Zase jih je smel pridobivati samo ta¬ krat, kadar je sklenil pactum antichreticum ali kolikor je pozneje veljala antichresis tacita. Kot realni kontrakt je zastavna pogodba pripoznana šele v Justinijanovem pravu. V klasični dobi je pretor pomagal s tem, da je dovoljeval posebno actio in factum. II. Pravne posledice. Zastavna pogodba je v interesu obeh strank, zato sta obe odgovorni za vsako krivdo (omnis culpa). Zastaviteljeva tožba zoper zastavnega upnika se imenuje actio pigneraticia directa, volji stranic, ki sporno stvar shranita pri sekvestru, ali pa po sodni odredbi. Predmet so lahko tudi nepremičnine. Mogoča je tudi nagrada (1957, 1962, 3). Sekvestra omenjata izrečno tudi Odz. (968) in OR. (480), ne pa BGB. Predmet hirambene pogodbe so po Odz. (960) lahko tudi nepremičnine, po dru¬ gih zakonikih (CC. 1918, OR. 472, BGB. 688) samo premičnine. Po Odz. (1440) nima depozitar ne pravice pridržanja ne pobotanja, po CC. (1293, št. 2) nima pravice pobotanja, pač pa ima retencijsko pravico (1948); po BGB. ima obojno. Neodplatna.je hrambena pogodba — razen po CC. — samo še načelno, kolikor namreč ni dogovorjena nagrada, kar se lahko zgodi ne le izrečno, ampak tudi molče ali kar utegne biti razvidno iz okolnosti (Odz. 969, OR. 472, 2, BGB. 689). •— Po BGB. (690) in CC. (1928, št. 2) odgovarja depozitar, ki ima pravico do nagrade, strožje kakor oni, ki shrani tujo stvar neodplatno. Depositum irregulare v CC. ni omenjen. Pač pa ga urejajo Odz. (959), OR. (481) in BGB. (700). Pri tem ga smatra Odz. za posojilno (pri potrošnih stvareh) ali za posodbeno pogodbo (pri nepotrošnih). BGB. uporablja glede vrnitvenega časa in kraja predpise o hramberti pogodbi, drugače pa predpise o posojilu. Za Uveljavljanje medsebojnih zahtevkov iz hrambene pogodbe določa Odz. (967) rok 30 dni. 1 sh. zaloga, č. smlouva zastavni, p. umowa zastawu, r. dogovor zaloga (GK. 85—105), frc. nantissement: gage (na premičnini), antichrese (na nepremičnini) CC. 2071 s., 2073 ss., 2085 ss.); it. pegno, n, Pfandvertrag (Odz. 1368—1374, prim. ZGB. 884 ss., BGB. 1204 ss.), angl. pledge (na premičninah), mortgage (na zemljiščih). 62 nasprotna upnikova zoper zastavitelja pa actio pigneraticia con- traria. Z direktno tožbo zahteva zastavitelj od zastavnega upnika, da mu stvar vrne, potem ko je dolg prenehal; če je upnik zastav¬ ljeno stvar prodal, zahteva tožitelj izročitev presežka. S tožbo lahko zahteva tudi povračilo morebitne škode, za katero je za¬ stavni upnik odgovoren. Zastavni upnik sme zastavljeno stvar pridržati, če ima zoper zastavitelj a-dolžnika še kake druge ter¬ jatve, ki niso zavarovane z zastavno pravico Cpignus Gordianum, C. 8, 26, 1, 2). Z actio pigneraticia contraria zahteva zastavni upnik od za¬ stavitelja, da mu povrne potroške, ki jih je imel zaradi zastav¬ ljene stvari, kakor tudi škodo, ki jo je utrpel po zastaviteljevi krivdi. Če je zastavitelj zastavil stvar, ki je bila upnikova, ali sploh stvar, ki ni bila njegova, ni nastala nobena zastavna pra¬ vica. Zastavni upnik pa je z actio pigneraticia contraria lahko zahteval, da mu zastavitelj prepusti neko drugo svojo stvar v zastavo. Isto je veljalo, če zastavljena stvar ni nudila zastavnemu upniku potrebne varnosti zaradi napak, ki so upniku ob zasta¬ vitvi ostale prikrite. HI. 'Pignus irregulare. V občem pravu se je razvila zastavitev nadomestnih potroš- nih stvari — predvsem denarja — tako, da zastavni upnik po¬ stane lastnik zastavljenih stvari, vrniti pa mora tantundem eius - dem generis, ko preneha dolg, ki je bil zavarovan z zastavitvijo teh stvari (kavcije v gotovini)." § 19. Inominatni kontrakti. D. 19, 5, C. 4, 64. I. Pojem in zgodovina. V zvezi z realnimi kontrakti obravnavamo najprimerneje tudi inominatne (ali brezimne) kontrakte, t. j. kontrakte, ki ni- 2 Po modernih pravih je važna razlika, ali ima zastavna pogodba za predmet premičnino ali nepremičnino. Za zastavitev nepremičnin veljajo posebni predpisi, ki so v zvezi z ustrojem zemljiških knjig. Zastavitev premičnin se izvrši z resnično prepustitvijo stvari zastavnemu upniku (realni kontrakt) (Odz. 451, CC. 2071, BGB. 205, ZGB. 884, GK. 92). Kadar je z zastavno pravico zavarovana terjatev večja od 500 frankov, je po GG. (2074) potrebna javna ali registrirana zasebna listina, ako naj zastavitev velja nasproti tretjim. GK. (90) predpisuje pismeno obliko za vsako zastavitev, za važnejše, nepremičninske za¬ stavitve tudi notarsko overovitev. Zastavni upnik mora zastavljeni predmet skrbno varovati in ga vrniti, ko je njegova terjatev izpolnjena (Odz. 459, 469, GG. 2080, 2082, BGB. 1215, 1225, ZGB. 63 majo posebnega imena. Z realnimi kontrakti imajo skupno to, da obligacijsko razmerje nastane šele, ko ena stranka svojo da¬ jatev ali storitev izvrši, torej re. Razlikujejo se pa od njih po tem, da druga stranka ne vrne prvi stranki stvari, ki jo je od nje prejela in tudi ne iste količine enakovrstnih stvari, ampak je za¬ vezana za neko drugačno dajatev ali storitev. N. pr. A da B-ju kozarec za to, da bo B dal A-ju prstan (do, ut des), A da B-ju sužnja Stiha, da bo B za to osvobodil (manumitiral) Pamfila (do, ut facias). Klasično pravo takih pogodb ni pripoznavalo za iztožljive realne kontrakte. Stranka, ki je že izpolnila, pa ji druga stranka ni hotela izpolniti svoje obljubljene dajatve ali storitve, je smela zahtevati od prejemnika svojo dajatev nazaj s condictio causa data, causa non secuta. Pri tem je bilo odločilno, ali je bila njena dajatev taka, da jo je sploh bilo mogoče zahtevati nazaj: n. pr. mogoče je bilo to glede dajatve določene stvari, ne pa glede ma- numisije. Zato je včasih pretor in pozneje klasično pravo dovo¬ ljevalo stranki, ki ni mogla zahtevati nazaj svoje dajatve (ali storitve), posebno tožbo actio in factum (ali tudi actio in factum civilis, actio incerti civilis). Z njo je stranka zahtevala, da tudi sopogodbenik, ki je že sprejel njeno dajatev, svojo dajatev izpolni. Ker je v začetku formule pretor na kratko povzel bist¬ vene elemente dejanskega stana, so tako pravdanje imenovali agere praescriptis verbis. Justini jan je končno omogočil iztož- ljivost v vseh primerih s tem, da je splošno dovolil actio prae¬ scriptis verbis, ki je actio bonae fidei. Poslej sme stranka, ki je sama že izpolnila svojo dajatev ali storitev, s tožbo actio prae¬ scriptis verbis zahtevati od nasprotne stranke, da izpolni to, za kar se je zavezala. Še vedno je lahko namesto izpolnitve priča¬ kovane dajatve stranka zahtevala s condictio causa data, causa non secuta od prejemnika, da ji vrne njeno dajatev. Tudi po Ju- stinijanovem pravu nastane obligacijsko razmerje šele takrat, ko ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši, torej re, ne pa že takrat, ko se stranki o tem sporazumeta. Čeprav tudi po Justinijanovem pravu vsak konsenz še ne ustanavlja iztožljive pogodbene obligacije, ima tak učinek vsaj dajatev ene stranke. Inominatni kontrakti so znatno razširili utes- 890, 889, GK. 97, 104, št. 1). Zastavni upnik sme terjati tudi povračilo potroškov, ki mu jih je zastavljeni predmet povzročil. V posameznih zakonikih je to vprašanje raz lično urejeno (prim. CG. 2080, odst. 2 J koristni in potrebni potroški], BGB. 1216 [po načelih, ki veljajo za poslovodjo brez naročila]). 64 njujoče določbe glede omejenega števila kontraktnih obligacij. S tem so utirali pot modernemu pojmovanju o načelni pogodbeni prostosti. Justinijan razlikuje štiri skupine inominatnih kontraktov, in sicer z ozirom na to, ali gre za dajatev ali storitev. Te sku¬ pine so: do, ut des; do, ut facias; facio, ut des; facio, ut facias. JI. Nekateri inomirtatni kontrakti: 1. Menjalna pogodba (permutatio, D. 19, 4, C. 4, 64). Menjalna pogodba 1 je inominatni kontrakt tipa do, ut des. Ena stranka prejme od druge izročeno v lastnino neko stvar in se zaveže, da da izročitelju neko drugo domenjeno stvar v last¬ nino (D. 2, 14, 7, 2: ... deti tibi rem ut mihi aliam dares). Po sa- binijanskem nauku je menjalna pogodba dvojni kup, po prokuli- janskem, ki ga je sprejel tudi Justinijan, gre pa za poseben kon¬ trakt, ki ne nastane že s samim konsenzom, 2 3 ampak šele s tem, da ena stranka prepusti drugi svojo stvar v lastnino. Vsaka stranka mora napraviti drugo za lastnika izročene stvari — dru¬ gače kakor pri kupni in prodajni pogodbi, kjer velja ta dolžnost samo za kupca. Če prva stranka izroči drugi tujo stvar, ne na¬ stane obligacija in prejemnik ni dolžan ničesar dati v zameno. Stranka, ki je izročila prejemniku svojo stvar, je mogla z actio in factum (actio praescriptis verbis) od njega zahtevati, da ji tudi on izroči svojo stvar. Če je hotela, je lahko namesto tega zahtevala s kondikcijo svojo stvar nazaj. Ker je menjalna pogodba podobna kupni in prodajni, se glede nje analogno uporabljajo načela o evikcijskem jamstvu, o odgovornosti za napake prodane stvari in o nevarnosti škode zaradi naključnega uničenja stvari. Zaradi prikrajšanja nad po¬ lovico ( laesio enormis) menjalne pogodbe ni mogoče izpodbijati. 2. Starinarska pogodba :i (contractus aestimatorius, D. 19, 3). Lastnik prepusti sopogodbeniku neko svojo stvar v prodajo tako, da mu mora po določenem času vrniti ali stvar samo ali pa določen denarni znesek. Redno je pri tem mišljeno, da bo proda¬ jalcu ostal kot dobiček oni znesek, za katerega bo stvar draže pro- 1 sh. promena, trampa, č. smena, p. zamiana, r. mena (GK. 206 — 207), frc. echange (GG. 1702—1707), it. permuta, n. Tausch(vertrag) (Odz. 1045 — 1052, OH. 237—238, BGB. 515), angl. exchange. 2 Sama obljuba, da bodeta stranki med seboj zamenjali dve določeni stvari, je iztožljiva le takrat, kadar je potrjena s stipulacijo. 3 č.smlouva vetešnicka, francoska praksa pozna za trgovanje s starinami in dragulji: depol a condition, n. Trodelvertrag, Verkaufsauftrag Odz. 1086 ss.). 6 65 dal; mogoče je tudi, da se mu določi še stalna nagrada (Ulp. D. 19, 5, 13 pr.: Si tibi rem vendendam certo pretio dedissem, ut, quo pluris vendidisses, tibi haberes). Med klasiki samimi je bilo spor¬ no, kateri kontrakt je to. Starinarska pogodba spada v smislu Justinijanove kategori¬ zacije v skupino do, ut facias. Starinar ne postane lastnik zaupa¬ ne stvari. Sme jo odsvojiti ali tudi obdržati zase, če plača dolo¬ čeni denarni znesek. Dokler je stvar pri njem, je odgovoren za vsako krivdo; za naključje je odgovoren le takrat, kadar je sam zaprosil lastnika, da mu je prepustil stvar v prodajo. Če je ob sklenitvi pogodbe določen rok za prodajo, sme lastnik tožiti, ko rok mine. Drugače sme tožiti po primernem roku ali pa ko je starinar stvar prodal. Tožba se glasi alterna¬ tivno: toženec naj ali vrne zaupano stvar ali naj plača znesek, ki je bil določen ob sklenitvi pogodbe. Samo na denarni znesek se glasi tožba, če je starinar stvar prodal, ali če je izTjavil, da stvar obdrži sam. 3. Poravnava (transactio, D. 2, 15, C. 2, 4). O poravnavi (transactio) govorimo, kadar stranki rešita neki sporni ali dvomljivi pravni odnošaj z medsebojnim popuščanjem. Negotovost je predpogoj, drugače popuščanje ni poravnava, am¬ pak daritev. Poravnava tudi ni mogoča glede zadev, ki so bile pravnomočno razsojene. 1 Ker je poravnava pogodba, jo je mo¬ goče izpodbijati samo iz tistih razlogov kakor pogodbe sploh, za¬ radi sile in strahu ter zaradi prevare, sporno je, ali tudi zaradi zmote. Da je postala vsebina poravnave iztožljiva, sta si stranki njeno izpolnitev navadno obljubili s stipulacijo. Vsaj po Justini- janovem pravu’ pa je poravnava kot inominatni kontrakt iztož¬ ljiva z actio praescriptis verbis. S to tožbo more stranka, ki je že sama izpolnila to, kar je zaradi poravnave dolžna, zahtevati od sopogodbenika, da tudi on izpolni vse, za kar je po poravnavi obvezan. 4. Actio praescriptis verbis (D. 19, 5, C. 4, 64). je služila po Justinijanovem pravu za iztoževanje različnih 4 Ulp. D. 2, 15, 1: Qui transigit, quasi de re dubia et lite incerta neque finita transigit. Qui vero paciscitur , donationis causa rem certam et indubitatam libera- litate remittit. — Glede poravnave o razsojeni stvari prim. Ulp. D, 12, 6, 25, 1 in Ulp. D. 2, 15, 7 pr.;'11. 5 Konstitucija Aleksandra Severa C. 2, 4, 6 iz 1. 230. dovoljuje že tožbo actio praescriptis verbis, kadar o poravnavi ni bila sklenjena stipulacija. Vendar je ver¬ jetno, da so redaktorji Justinijanovega kodeksa z interpolacijo izpremenili prvotno besedilo, da bi ga tako spravili v sklad s pravom Justinijanove kodifikacije. 66 dotlej neiztožljivih zahtevkov. Tako je z njo mogel tisti, ki je bil prekaristu prepustil stvar v prekarij, zahtevati od prekarista svojo stvar nazaj. Prekarij je tako postal inominatni kontrakt vrste facio, ut facias. — Podobno je bilo mogoče iztožiti storitev, ki je bila naložena obdarovancu sub modo. — S to tožbo je mogla stranka, ki je opravila za drugo stranko neko poljsko delo, izto¬ žiti od nje dogovorjeno ustrezno storitev (facio, ut facias). * 1 ' § 20. Konsenzualni kontrakti. Konsenzualni kontrakti so tisti, pri katerih nastane obliga¬ cijsko razmerje s tem, da se pogodbenika sporazumeta o bistveni vsebini pogodbe. Zadošča že samo soglasje med strankama, ki je lahko doseženo tudi s pismom, po slu med odsotnima; ni treba nobene obličnosti 1 in tudi ne, da bi ena stranka morala svojo dajatev v naprej opraviti. Medtem ko v modernih pravih na¬ stajajo iz konsenza najrazličnejše obligacije , 2 pozna rimsko pravo le štiri konsenzualne kontrakte, ki so: emptio venditio (kupna in prodajna pogodba), locatio conductio (najemna in zakupna, služ¬ bena in delovršna ali podjetniška pogodba), societas (družba) in mandat. Vsi štirje so bonae fidei in jih kot take omenja že pred- klasični pravnik Q. Mucius Scaevola . 3 Najbrž so postali iztož¬ ljivi po zaslugi pretorskega prava in proti koncu republike po¬ lagoma prešli v običajno in s tem v civilno pravo. Kot kontrakti bonae fidei so konsenzualni kontrakti dvo¬ stranski. Popolnoma velja to za prve tri, pri katerih so vedno vsi sopogodbeniki v nekem pogledu zavezani, v drugem pogledu upravičeni (ultro citroque obligatio); imenujemo jih sinalagmat- ske pogodbe . 4 Pri mandatu je pa vsaj mogoče, da ima mandatar kake zahtevke zoper mandanta. 0 Ulp. D. 19, 5, 17, 3: Si, cum unum bovem haberem et vicinus unum, placuerit hiter nos, ut per denos dies ego ei et ille mihi bovem commoduremus, ut opus fcice- ret, et apud alterum bos periit, . .. praescriptis verbis agendum est. — Prim. D. eod. 25, I. 3, 24, 2. — Glede dogovorjenih manumisij dveh sužnjev, ki pripadata raz¬ ličnima gospodarjema, prim. Paul. D. 19, 5, 5 pr. in § 5. 1 Zelo jasno poudarja to Gaj 3, 136: . . . quod neque verborum neque scripturae ulia proprietas desideratur, sed sufficit eos, qui negotium gerunt, consensisse . . . 2 Prim. § 861 Odz.: Kdor izreče, da hoče na koga prenesti svojo pravico, to je, da mu hoče kaj dopustiti, kaj dati, da hoče zanj kaj storiti ali zaradi njega kaj opu¬ stiti, obljubi; ako drugi veljavno sprejme obljubo, nastane s soglasno voljo obeh po¬ godba. :J Cicero, De off. 3, 17, 70. 4 Prim. Ulp. D. 50, 16, 19. 6 * 67 Med konsenzualnimi kontrakti lahko razlikujemo dve skupini še pod drugim vidikom. 5 Pri prvih dveh kontraktih (emptio ven- ditio, locatio conductio) mora ena stranka plačati določen de¬ narni znesek, druga stranka ji pa za to prepusti neko stvar v lastnino ali ji omogoča uporabljanje svoje stvari ali delovne sile; oba pogodbenika stremita pri tem za gospodarskim dobičkom.*’ Pri družbi in pri mandatu pa obstaja med sopogodbeniki ožje razmerje medsebojnega zaupanja; zaradi kršitve obligacije po¬ stane obsojeni družbenik ali mandatar infamen; vsaka stranka ima pravico do odpovedi; obe obligaciji sta tudi nepodedljivi. Po načelu dobre vere in poštenja mora sodnik uvaževati do- lozno ravnanje ene stranke, ne da bi bilo prej treba v formulo uvrstiti exceptio doli. Zaradi dvostranskega značaja sinalagmat- skih kontraktov ne sme nobena stranka terjati od druge izpol¬ nitve, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti ('exceptio non adimpleti contractus). Kadar je stranka že izpolnila, more od sopogodbenika terjati, da tudi on izpolni, ne more pa zahte¬ vati svoje dajatve nazaj, — drugače kakor pri inominatnih kon¬ traktih. § 21. Kupna m prodajna pogodba. D. 18, 1; 18, 6; 19, 1; C. 4, 38; 4, 40; 4, 44; 4, 45; 4, 48; 4, 49; 4, 54; I. 3, 23. 1. Pojem. Kupna in prodajna pogodba * 1 (emptio venditio) je konsenzu- alni kontrakt, ki se sklene s tem, da se prodajalec in kupec spo¬ razumeta, da bo prodajalec prepustil kupcu določeno blago (merx), kupec bo pa njemu plačal določen denarni znesek kot kupnino (pretium). Kupna in prodajna pogodba je kontrakt bonae fidei. Ker daje obema strankama pravice in tudi obema nalaga ustrezne dolžnosti, je 'contractus bilateralis aequalis (sina- lagmatska pogodba: ultro citrogue obligatio, Ulp. D. 50, 16, 19). 5 Prim. E. C u q, Manuel des imstitutions juridiques des Romains, Pariš 1917, str. 452s. 0 Paul. D. 19, 2, 22, 5: Quemadmodum in emendo et vendendo naturaliter con- cessum est quod pluris sit min oris cmere , quod minoris sit pluris vendere et it a invicem se circumscribere , ita in locationibus quoque et conductionibus iuris est. 1 sh. kupovina i prodaja, č. smlouva trhova, p. kupno-sprzedaž, r. kuplja-pro- daža (GK. 108 — 205), frc. [achat et] vente (CC. 1582 — 1701), it. [compra]vendita, n. Kauf [und Verkauf], Kaufvertrag (Odz. 1055—1089; OR 184—236, RGB 433- — 514), angl. [purchase], šale. 68 Kakor po drugih pravih je bila tudi po najstarejšem rim¬ skem pravu kupna pogodba dolgo časa kup iz rok v roke, ki se je takoj izpolnil z mancipacijo ali z izročitvijo stvari: prodajalec je stvar prepustil kupcu v lastnino in hkrati od njega prejel kup¬ nino. Tak kup in prodaja je bil osnova (causa) za pridobitev last¬ nine ter pravni naslov (titulus) za priposestvovanje. Kupec, ki je bil stvar pridobil z mancipacijo, je imel zoper odsvojitelja tožbo actio auctoritatis, če mu je pozneje tretji n. pr. kot lastnik stvar odvzel (evinciral). Drugi obligacijski zahtevki iz stare kupne po¬ godbe niso nastali. Medtem ko je v drugih antičnih pravih (egip¬ čanskem, babilonskem in grškem) kup ostal realni kontrakt, je v rimskem pravu nekako od predzadnjega stoletja republike naprej kupna in prodajna pogodba konsenzualni kontrakt. Brž ko je med prodajalcem in kupcem doseženo soglasje glede blaga in cene, že nastane med njima obojestransko obligacijsko razmerje: pro¬ dajalec je dolžan, da kupcu trajno prepusti prodano stvar, kupec pa mu je dolžan, plačati kupnino v denarju. Sklenitev kupne in prodajne pogodbe povzroči samo, da nastaneta dve novi obliga¬ ciji, nima pa nobenih stvarnopravnih učinkov. Kupec bo postal lastnik kupljene stvari šele takrat, ko mu jo bo prodajalec učin¬ kovito (z mancipacijo ali tradicijo) odsvojil, prodajalec bo po¬ stal lastnik kupnine šele v hipu, ko mu jo bo kupec izročil v lastnino. Od menjalne pogodbe se kupna in prodajna pogodba loči po tem, da kupec plača za kupljeni predmet denar, pri menji pa se daje ena stvar za drugo stvar. Nadaljnja razlika je v tem, da je po rimskem pravu menjalna pogodba (inominatni) realni kon¬ trakt. — Po tem, da gre pri prodaji za odsvojitev stvari, ne samo za prepustitev njene uporabe ali za prepustitev uporabljanja člo¬ veške delovne sile, se kupna pogodba razlikuje od najemne in zakupne ter od službene in delovršne (podjetniške) pogodbe. II. Bistvene sestavine: 1. Blago. Klasik Paulus označuje predmet kupne in prodajne pogodbe tako-Ie: Omnium rerum. quas quis habere vel possidere vel per- sequi potest, venditio rede fit (D. 18, 1, 34, 1). Predmet kupne pogodbe je lahko vsaka gospodarska dobrina, ki je v pravnem prometu 2 in je odsvojljiva: semkaj spadajo stvari 2 Prim. GK. 181: Predmet kupa (in) prodaje more biti vsak imovinski predmet, ki ni izvzet iz državljanskega prometa. Prim. tudi CC. 1598. 69 in commevcio ter odsvojljive pravice. Stvar, ki je predmet pro¬ dajne pogodbe, je lahko premična ali nepremična. Določena more biti individualno (kot species), lahko gre pa tudi za mešan gene¬ ričen kup (n. pr. mernik žita iz določene zaloge). Čistega gene¬ ričnega kupa Rimljani najbrže niso uporabljali; take dajatve so si dali obljubiti s stipulacijo. Če je predmet prodajne pogodbe obstoječa stvar, tedaj mora stvar v resnici obstajati takrat, ko se pogodba sklene, dru¬ gače je pogodba nična; n. pr. pogodbenika ne vesta, ko sklepata pogodbo, da je prodano hišo ali prodani gozd prejšnji dan uni¬ čil požar. Če bi samo prodajalec to vedel, bi moral kupcu povr¬ niti interes, ki ga ima na izpolnitvi. — Mogoča je prodaja bodo¬ čih stvari 3 (n. pr. prodam donos prihodnje žetve; olje iz oliv, ki še rastejo na drevju). Pri tem je včasih kupna pogodba sklenjena pod vsaj tihim pogojem, da bodo plodovi nastali. Če nastanejo, velja pogodba, ne glede na to, koliko jih je in kakšni so. Če plo¬ dovi brez prodajalčeve krivde niso nastali, pogodba ne velja, ker se pogoj ni izpolnil; če pa je prodajalec zakrivil, da jih ni, je on odgovoren kupcu za interes. Tak kup imenujemo * emptio rei spe- ratae. Razlikujemo ga od emptio spei, ki je pogodba na sreče* (aleatorna pogodba); n. pr. od ribičev kupim to, kar bodo pri pri¬ hodnjem ribolovu ujeli, ali kar bodo ujeli, ko prvič vržejo mrežo. Ta pogodba je brezpogojna, njen predmet je nada, da se bodo ribe ujele. Kupec bo moral plačati kupnino tudi takrat, kadar za to ničesar ne bo dobil. Predmet kupne pogodbe ne more biti stvar, ki je že kupčeva (suae rei emptio non valet; Pomp. D. 18, 1, 16 pr.). Če je kupec svojo stvar kupil iz nevednosti, sme zahtevati kupnino nazaj. Prav tako ne more biti predmet kupne pogodbe določena stvar, kadar to prepoveduje kaka pravna norma; tako mož ni smel brez ženinega dovoljenja odsvojiti dotalnega zemljišča, varuh ni smel kupiti varovančevih stvari, provincialni uradnik ni smel kupiti provincialnih zemljišč, nihče ni smel kupiti pobeglega suž¬ nja. Predmet kupne pogodbe utegne biti celotna imovina, ne samo posamezna stvar. Njen predmet so lahko tudi pravice, ko¬ likor so odsvojljive, n. pr. terjatve, užitek (quoad exercitium), bodoče zemljiške ali osebne služnosti, ki naj jih prodajalec kupcu šele ustanovi. Veljavna je prodaja dediščine po že umrlem za- a Pomp. D. 18, 1, 8 pr.: Nec emptio nec venditio sine re cfuae veneat potest intellegi. Et tamen fructus et partus futuri rede ementur : . . . 70 pustniku, nična pa je prodajna pogodba glede dediščine po še ži¬ veči ali neobstoječi osebi. Veljavna je kupna in prodajna pogodba o stvari, ki ni prodajalčeva. 2. Kupnina. Kupnina (pvetium) mora biti dogovorjena v denarju 4 ; poleg denarnega zneska je lahko obljubljena še kaka drugačna dajatev ali storitev, 5 6 ni pa prodajne pogodbe brez denarne kupnine. Kupnina mora biti določena (Gai 3, 141: pretium autem cer- tum esse debet) ali vsaj določljiva. Neveljavna je kupna pogodba, po kateri je določitev cene prepuščena samo enemu pogodbeniku (n. pr. quanti veliš; quanti aequum putaveris; quanti aestimave- ris, habebis emptum, Gai. D. 18, 1, 35, 1). Mogoča je pogodba, ki prepušča določitev cene neki tretji osebi (n. pr. quanti Titius aestimaverit). Taka pogodba velja pod pogojem, da bo tretji ceno določil. Če tretji (Tičij) noče ali ne more blaga oceniti, ni kup¬ nine in zato tudi ne kupne pogodbe. — Zadošča, da je kupnina objektivno določena, čeprav morda enemu sopogodbeniku ob sklenitvi pogodbe ni znana. Kot primere take kupnine najdemo v virih n. pr. (D. 18, 1, 7, 1) označbe: quanti tu eum emisti; quantum pretii in arca habeo. Veljavna je tudi pogodba: est mihi fundus emptus centum et quanto pluris eum vendidero (D. eod. 7, 2). Kupnina mora biti resnična (pretium verum), tolikšna, da jo je mogoče smatrati za resno mišljeno dajatev. Če je kupnina sa¬ mo navidezna (nummo uno), je kupna pogodba kot simulirani pravni posel nična. Ali je morda veljavna kot daritev, se presoja po normah, ki veljajo za daritveno pogodbo. Končno se poudarja kot tretja lastnost kupnine njena pri¬ mernost (pretium iustum), ki naj se presoja po resnični vrednosti stvari ob sklepanju pogodbe. 8 Vendar še klasik Paulus trdi, da se mu zdi naravno, če se blago kupuje ceneje, prodaja pa dražje, kakor je njegova vrednost. 7 To mnenje se je izpremenilo za Dio¬ klecijana v času hudih gospodarskih kriz. Dioklecijan je objavil obširen edikt, v katerem je pod zelo strogimi kaznimi predpisal 4 Gai 3, 141: in numerata pecunia consistere debet. 5 N. pr. Pomp. ,D. 19, 1, 6, 1: vendidi tibi insulam certa pecunia et ut aliarn insulam meam reficeres; D. eod, 6, 2: aream tibi vendidi certo pretio et tradidi , ita ut insula aedificata partem dimidiam mihi retradas; D. eod, 21, 4: fundum vendidero , ut eum conductum certa summa haberern , . .. quasi in partem pretii ea res sit. 6 Call. D. 49, 14, 3, 5: . . . iusta pretia non ex praeterita emptione : sed ex praesenti. aestimatione constitui. 1 Paul. D. 19, 2, 22, 3 (besedilo glej sir. 68, op. 6). 71 maksimalne cene za najrazličnejše stvari in storitve (edictum de pvetiis rerum venalium). On je' tudi določil, da prodajalec, ki je svojo stvar (zemljišče) prodal izpod polovične vrednosti, sme zahtevati od kupca, da mu stvar (zemljišče) vrne, hkrati mora tudi sam kupcu vrniti prejeto kupnino Claesio enormis — izpod¬ bijanje zaradi prikrajšanja nad polovico). Kupec je pa lahko ob¬ držal kupljeno stvar, če je prodajalcu plačal toliko, za kolikor je bila kupnina manjša od resnične vrednosti stvari (quod deest iusto pretio) (C, 4, 44, 2 iz 1. 285.). 3. Soglasje. Kakor že omenjeno, nastane med kupcem in prodajalcem obligacijsko razmerje v trenutku, ko se sporazumeta o blagu in ceni. Kupna in prodajna pogodba je pravni lik iuris gentium, za njo ni treba ne prič ne listin. Pogodbeno soglasje izjavita stranki lahko izrečno ali pa molče. Do soglasja pride navadno med na¬ vzočima strankama, lahko pa tudi med odsotnima, ki uporab¬ ljata sla (nuntius) ali pismo (epistula). Do soglasja more priti tudi med gluhimi in nemimi. Soglasje med kupcem in prodajalcem je navadno brez ome¬ jitev, lahko pa je tudi omejeno po pogoju ali roku. Nekatere po¬ goje so pri kupnih pogodbah dodajali kot posebne pakte (*pacta adiectaf, kakor kup na poskušnjo (* pactum displicentiae), raz- dorni dogovor (lex commissoria) ali dogovor boljšega kupca (in diem addictio). s Kupna pogodba, ki je sklenjena pod odložnim pogojem, je samo emptio contracta, ni pa še emptio perfecta. To postane ta¬ krat, ko se pogoj izpolni. Če v tem trenutku prodane stvari ni več, kupna in prodajna pogodba.ne velja. Naključno uničenje po¬ gojno prodane stvari trpi prodajalec, njeno poslabšanje kupec. — Podobno razlikujejo viri še v nekaterih drugih primerih. Če je iz določene zaloge kupljenih nekaj stvari, postane pogodba emptio perfecta šele, ko se stvari iz zaloge izločijo in s tem indi¬ vidualizirajo. Dotlej zadeva škoda zaradi uničenja in poškodova¬ nja stvari prodajalca. Če je kupljena večja množina stvari tako, da je cena določena za enoto (po teži, meri ali šte¬ vilu), je kupna pogodba perfektna, ko se dotična množina stehta, izmeri ali prešteje in se tako določi kupnina. Dotlej trpi škodo zaradi uničenja prodajalec, zaradi poslabšanja pa kupec. — Končno se razlikuje med samo sklenjeno in med per- 8 Prim. str. 112 s. 72 * fektnp kupno pogodbo tudi takrat, kadar sta se stranki dogovorili, da naj se o pogodbi sestavi listina. Dokler stranki li¬ stine ne podpišeta (subscriptio), se more vsaka skesati (ius paeni- tendi) in odstopiti od pogodbe. III. Pravne posledice. Ko je med strankama prišlo do popolnega soglasja, sta obe vezani po sklenjeni pogodbi. Zoper voljo druge stranke (invito alterutro) se'ne more več nobena izmed njih odtegniti pogodbe¬ nim dolžnostim. Svoje obveznosti mora vsaka stranka izpolnjevati z vso skrb¬ nostjo in je drugi odgovorna za vsako krivdo (culpa omnis). Svoje zahteve uveljavlja prodajalec z actio venditi, kupec z actio empti. Obe tožbi sta bonae fidei. Kupec mora plačati kupnino. On mora napraviti prodajalca za lastnika denarja (obligatio dandi), kar je mogoče le, če je denar njegov. V postklasični dobi mora neplačano kupnino obre¬ stovati, potem ko je prejel blago. Prodajalčeva obveznost je obligatio faciendi. Kolikor je od njega odvisno, mora storiti vse, da napravi kupca za posestnika in lastnika prodane stvari. Zato mu jo mora izročiti, če je res nec mancipi; če je res mancipi, mu jo mora mancipirati ali in iure cedirati. Vendar prodajalec ne jamči za to, da kupec postane last¬ nik . 9 Kupna in prodajna pogodba je veljavna tudi takrat, kadar kupec ne pridobi lastninske pravice na kupljeni stvari. Po rim¬ skem pravu zadošča, da prodajalec omogoči kupcu mirno posest in uživanje stvari (uti frui habere possidere recte licere). To je važno takrat, kadar prodajalec ni lastnik, ampak samo pošteni posestnik stvari. — Po Justini j anovem pravu ne postane kupec lastnik kupljene stvari, čeprav mu jo je prodajalec že izročil, dokler ne plača kupnine, ali ne da za njo porokov ali zastave, ali pa mu je prodajalec izrečno ne kreditira. Dokler je prodana stvar še v prodajalčevi posesti, je on od¬ govoren kupcu za vsako krivdo, ne pa tudi za naključno škodo. Odkar je namreč kupna pogodba perfektna, trpi škodo zaradi naključnega uničenja ali poškodovanja stvari kupec, čeprav mu prodajalec stvari še ni izročil. On mora prodajalcu plačati kup¬ nino, ne da bi za to od njega kaj dobil. To izraža pravilo: peri- 9 Ulp. D. 18, 1, 25, 1: Qui vendidit , necese non habet fundum emptoris fa- cere,. . . Afr. D. 19, 1, 30, 1: . . . venditorem hactenus teneri : ut rem emptori habere liceat, non etiam ut eius faciat ,. .. 73 culum est emptoris perfeda emptione 10 Vobče mislijo moderni pisci, da je to pravilo splošno veljalo šele po Justinijanovem pravu, medtem ko je po klasičnem pravu veljalo samo za neka¬ tere vrste primerov. * 11 Od istega trenutka, kakor ga je zadevala nevarnost za škodo, je smel kupec zahtevati zase tudi koristi (commoda) kupljene stvari, 12 kakor plodove, partus andllae, na¬ plavine, zvišanje vrednosti stvari. Kupčeva in prodajalčeva obveznost nastaneta sicer istočasno in sta kot taki neodvisni druga od druge. Vendar ne bi bilo v skladu z dobro vero in poštenjem (bona fides), da bi ena stranka terjala od druge izpolnitev, ne da bi bila tudi sama pripravljena izpolniti svojo obveznost. S posebno exceptio merds nondum traditae je pretor pomagal najprej tistemu kupcu, ki je bil kupil neko stvar na dražbi (audio) od bankirja, pa je le-ta zahteval od njega plačilo kupnine, čeprav mu še ni izročil prodane stvari. Klasično pravo je to ekscepcijo pripoznavalo vsakemu kupcu. Polagoma so podobno ekscepcijo dovoljevali tudi prodajalcu, če je kupec zahteval od njega izročitev stvari, ne da bi mu za njo ponudil kupnino (D. 19, 1, 13, 8). Tako je v praksi nastala eks- cepcija, ki se pri Justinijanu imenuje exceptio doli, v občem pravu pa *exceptio non adimpleti contradus. Končno jamči prodajalec kupcu, da prodana stvar nima ne¬ katerih pravnih in stvarnih napak. IV. Pravne napake. Kakor že rečeno, je prodajalec izpolnil svojo obveznost, če je kupcu omogočil, da je stvar imel v mirni posesti in jo je lahko uporabljal. Ako je kupcu prodal v dobri veri tujo stvar, ni mogel kupec samo zaradi tega od njega ničesar zahtevati. Drugačen položaj je nastal, če je zoper kupca, ki mu je bil pro¬ dajalec prodal tujo stvar, nastopil tretji kot lastnik in mu je stvar odvzel (evinciral) ali pa ga je z obsodbo v reivindikacijski tožbi prisilil, da mu je plačal (morda zelo visoko ocenjeno) njeno vrednost. Kupcu je bila stvar evincirana tudi takrat, če je tretji nastopil uspešno zoper njega kot užitkar ali kot zastavni upnik 10 Paul. D. 18, 6, 8 pr.: ...perfecta emptione periculum ad emptorem respiciet. I. 3, 23, 3: Cum autem emptio et venditio contracta sit .. ., periculum rei venditae statim ad emptorem pertinet , tametsi adhuc ea res emptori tradita non sit. 11 Tako si je že v Katonovi dobi' izgovoril previdni kupec glede vina (Cato, de agricultura , 1, 48, 13): quod neque aceat (kar se ni skisalo) neque muceat (ni kanjasto), id dabitur. 12 I. 3, 23, 3: nam et commodum eius esse debet, cuius periculum est. 74 ter mu je s tem preprečil, da kupljene stvari ni mogel več pose¬ dovati in uporabljati. Že po zakoniku XII plošč je bil prodajalec, ki je prodal kupcu kako res mancipi in mu jo je odsvojil z mancipacijo, le- temu odgovoren, da mu stvar ni bila evincirana. Če je zoper* kupca lastnik naperil lastninsko tožbo (rei vindicatio), je moral kupec o tem obvestiti prodajalca (auctorem laudare, litem denun- tiare); hkrati ga je pozval, naj vstopi v pravdo (liti subsistere). Prodajalec je vstopil kot kupčev pravdni namestnik (pro- curator); obsodba in izvršba je šla zoper njega. Včasih je kupec sam ostal toženec in mu je prodajalec samo pomagal kot stranski intervenient. Če prodajalec ni ustregel kupčevemu po¬ zivu (auctoritatem defugere) ali če je vkljub njegovemu nasto¬ panju v pravdi bil toženec obsojen (auctoritatis nomine vinci), je smel kupec s posebno actio auctoritatis zahtevati od proda¬ jalca, da mu plača dvojno kupnino (duplum). Ker Justinijanovo pravo ni ohranilo mancipacije, tudi te tožbe nima več. Kadar kupec in prodajalec nista uporabila mancipacije, si je glede dragocenejših stvari 13 dal kupec s stipulacijo obljubiti od prodajalca, da sme zahtevati od njega dvojno kupnino (stipu- latio duplae sc. pecuniae), če mu bo kupljena stvar evincirana; pri manj važnih, stvareh si je dal kupec obljubiti povračilo samo en¬ kratne kupnine . 14 Kurulska edila, ki jima je bilo poverjeno tržno sodstvo, sta v svojem ediktu določila, da kupec lahko prisili pro¬ dajalca, da mora skleniti tako stipulacijo. V ta namen je imel zoper njega tožbo actio empti. Klasični juristi so polagoma za¬ čeli pripoznavati kupcu možnost, da po načelih dobre vere in po¬ štenja toži prodajalca z actio empti, da mu povrne interes, ki ga 13 Ulp. D. 21, 2, 37, 1: ...[res,] quae pretiosiores essent, si margarita (= bi¬ seri). . . . ornamenta (= nakit) pretiosa . . . vestis Serica (— svilena obleka) vel quid aliud non contemptibile veneat. 14 O tem poroča že Ciceronov vrstnik, starinoslovec M. Terentius Varro (116—27) v spisu Rerum rusticarum libri 3, 2, 10, 5 (= Brun s, Fontes 7 II, 64): . . . si mancipio non datur, dupla promitti, aut, si ita pacti, simpla. Take stipulacije so nam ohranjene v listinah na sedmograških ploščicah (glej Brun s, Fontes 7 , I, štev. 130 ss., str. 329 ss.). Stipulatio duplae, sklenjena oh prodaji sužnja, se je glasila (Brun s, o. c., št. 130, str. 329, vv. 7—14): ...si quis eum puerum q. d. a. partenve quam quis ex eo evicerit, quo minus emptorem . . . uti frui habere possidereque rede liceat, tune quantum id erit, quod ita ex eo evidum fuerit, tantam pecuniam duplam probam rede dari fide rogavit Dasius Breucus (—kupec), dari fide promisit Bellicus Alexandri prodajalec). — Ob prodaji sužnje (Brun s, štev. 131, str. 330. vv. 12 ss.) se stipulira kot predmet: quanti ea puella empta est, tantam pecuniam et alterum tanturn dari. . . — Primera za stipulacijo simplae vsebujeta listini Brun s, o. c. štev. 132, vv. 6—13 (prodaja sužnje) in štev. 133. vv. 10—12 (prodaja hiše). 75 ima kupec na tem, da bi obdržal kupljeno stvar v mirni posesti. S tožbo actio empti je mogel kupec tožiti prodajalca tudi takrat, če je stvar sicer obdržal, toda samo zato, ker jo je pridobil odplatno ali neodplatno od druge osebe, kakor od pro¬ daj alca. lD Zoper prodajalca, ki je vedoma prodal tujo stvar kupcu, ki tega ni vedel, sme kupec takoj naperiti tožbo actio empti, ne da bi bilo sploh prišlo do evikcije. S tožbo zahteva, da mu prodajalec povrne interes, ki ga ima kupec na tem, da bi bil postal lastnik kupljene stvari (Iul. 19, 1, 30, 1: quanti mea intersit [remi meam esse factam). — Kupec, ki še ni plačal kupnine, ko se začne pravda zaradi evikcije, sme odložiti plačilo kupnine (' excepiio evictionis imminentis). 16 V. Stvarne napake. Prodajalec je v znatni meri jamčil tudi za stvarne napake prodane stvari. Že po zakoniku XII plošč odgovarja prodajalec, ki je z mancipacijo odsvojil zemljišče in pri tem navedel večjo površino, kakor jo zemljišče v resnici ima. Kupec more s tožbo actio de modo agri zahtevati od njega, da mu plača dvojno vred¬ nost primanjkljaja. Justini jan te tožbe ni obdržal. Po klasičnem pravu je kupec lahko zahteval z actio empti od prodajalca, da mu plača odškodnino, če kupljena stvar ni imela lastnosti, ki jih je bil ob mancipaciji izrečno zagotavljal (dieta in mancipio). Isto je veljalo, če je stvar imela napake, katere je kupcu zamolčal, čeprav je vedel za nje. Odgovoren je bil tudi za vsa zagotovila, s katerimi je kupca nalašč pripravil v zmoto. — Včasih je prodajalec že s stipulacijo zagotovil kupcu, da stvar nima določenih napak. Z ediktom kurulskih edilov so bile ustanovljene posebne določbe glede prodajnih pogodb sužnjev (mancipia) in domače živine (iumenta). Prodajalec je moral nekatere napake sužnja 17 ali živali 18 javno napovedati. To je veljalo glede bolezni, dalje glede nekaterih sužnjevih napak, n. pr., da rad pobegne (fugi- 15 Kot primere najdemo v virih: Paul. Sent. 2, 17, 8: podaritev (ex causa lucrativa); D. 21, 2, 9 (dedovanje); D. eod. 29 pr. (odkup stvari od lastnika). 1({ Fragm. Vat. 12: Ante pretium solutum dominii quaestione mota pretium emptor restituere non cogetur . . . 17 Ulp. D. 21, 1, 1, 1 (prim. L e n e 1, EP 3 , str. 555): Qui mancipia vendunt certiores faciant emptores , quid morbi vitiive cuique sit , quis fugitivus errove sit noxave solutus non sit: eademque omnia . . . palam reete pronuntianto. 18 Ulp. D. 21, 1, 58 pr. (prim. L e n e 1, EP 3 , str. 565): Qui iumenta vendunt, palam reete dicunto , quid in quoque eorum morbi vitiique sit , . . . 76 tivus) ali da se rad potepa (erro). Napovedati je moral tudi, ali obremenjuje sužnja noksalna odgovornost za kako deliktno de¬ janje. Za nenapovedane napake, kolikor niso bile morda očitne, je moral prodajalec prevzeti jamstvo s stipulacijo. Pozneje niti to ni bilo potrebno, ampak je bil prodajalec odgovoren za na¬ pake stvari, bodisi da jih je poznal ali ne. Kupec je imel na izbiro dve tožbi. Z actio redhibitoria, ki jo je lahko naperil zo¬ per prodajalca v šestih mesecih (sex menses utiles) zaradi na¬ pak stvari, ki so se pokazale po izročitvi stvari, je zahteval razdor pogodbe: vsak pogodbenik je dobil svojo dajatev nazaj. V enem letu (annus utilis) je pa lahko zahteval z actio quanti minoris zmanjšanje kupnine zaradi napak stvari. Justinijan je razširil uporabnost obeh tožb na vse kupne in prodajne pogodbe. S tem so v ediktu naštete napake izgubile svoj pomen. Poslej je bil prodajalec odgovoren tudi za pomanjkljivosti prodane stvari, ki so bile v nasprotju z njegovimi čeprav brezobličnimi zagotovili (dieta et promissa). Zoper njega je kupec lahko naperil actio empti, medtem ko je zaradi nenapovedanih na¬ pak imel redhibitorno tožbo in tožbo za zmanjšanje kupnine. VI. Kupne pogodbe glede pravic. Omenili smo že, da morejo biti predmet kupne pogodbe tudi odsvojljive pravice, bodisi da ob sklenitvi že obstajajo, bodisi da jih je treba šele ustanoviti. Z actio empti more kupec tožiti pro¬ dajalca, da mu prepusti obstoječo pravico, oz. da mu ustanovi novo. Z actio venditi toži prodajalec kupca na plačilo kupnine. Glede prodane terjatve jamči prodajalec kupcu za to, da terjatev obstaja, ne pa — brez izrečnega dogovora — tudi za to, da je dolžnik plačevit . 19 Če je bila prodana stvarna pravica, jamči prodajalec samo za evikcijo . 20 Ulp. D. 18, 4, 4: Si nomen sit distraetum , . . . locupletem esse debitorem non debere praestare , debitorem autem esse praestare , nisi aliud convenit. 20 Kupna in prodajna pogodba je tudi po modernih pravih sinalagmatska po¬ godba; prodajalec mora kupcu prepustiti) prodani predmet, kupec pa njemu plačati kupnino. Prim. opredelitev, ki jo podaja GK. 180: »S kupno in prodajno pogodbo se ena stranka (prodajalec) zaveže, da izroči imovinski predmet v lastnino drugi stranki (kupcu), kupec pa se zaveže, da se imovinski predmet sprejme in plača dogovorjeno ceno.« Načelno je kupna in j>rodajna pogodba konsenzualni kontrakt; obličnosti so predpisane le izjemno, predvsem z ozirom na nekatere predmete (zemljišča). GK. (185) predpisuje notarsko potrjeno listino, ki mora hiti pozneje registrirana v pristojnem občinskem uradu, za kupne pogodbe glede poslopij ali glede stavbne pravice. Izrečno pa določa, da se kupne pogodbe v gotovini sklepajo ustmeno, ne glede na znesek (184). CC. (1341) in njemu sledeči zakoniki indirektno silijo stranki, da o kupni pogodbi sestavita (notarsko ali zasebno) listino, če vrednost prodane stvari presega 500 fran- 77 § 22. Locatio conductio. I. 3, 24, D. 19, 2, C. 4, 65. I. Pojem. Kupni in prodajni pogodbi je najbližja locatio conductio, ki je prav tako contractus bilateralis aequalis. Tudi pri njej se ena stranka redno zaveže, da plača sopogodbeniku določen de¬ narni znesek (merces, pensio), druga pa, da prvi prepusti v upo¬ rabo določeno stvar, ali svojo delovno silo, ali da bo za njo iz¬ vršila neko delo. Locatio conductio 'obsega tako troje modernih pogodb: najemno in zakupno (locatio conductio rei), službeno ali kov; zakonik namreč prepoveduje v takem primeru dokazovanje po pričah. Podobno ni po angleškem pravu iztožljiva kupna pogodba glede premičnin, kadar znaša kupnina vsaj 10 funtov, če ni bil napravljen noben zapis (memorandum in writing) (Šale of Goods Act, 1894, sect. 4). Kupnina mora biti vsaj pretežno določena v denarju. Kadar kupnina sploh ni določena, ima to po nekaterih zakonikih (GC. 1591) za posledico ničnost pogodbe, po drugih se pa domneva, da je dogovorjena primerna kupnina: kot taka velja ali sred¬ nja tržna cena (OR. 212, 1) ali tista, ki jo kot primemo določi prodajalec (prim. BGB. 316, 315), po anglo-saškem pravu mora kupec plačati »pametno ceno«. — Laesio enormis se po Odz. (934) upošteva pri vseh dvostransko obveznih pravnih poslih v prid obema pogodbenikoma. Po CC. (1674—1685) pa velja samo v prid pro¬ dajalcu nepremičnine, če je oškodovan za več kakor sedem dvanajstin. Razlike med posameznimi kodifikacijami se pokažejo zlasti glede vsebine pro¬ dajalčeve obveznosti. Nekatere zakonodaje (Odz., OR., BGB.) sledijo rimskemu pravu tako, da ločijo kupno pogodbo kot konsenzualni kontrakt od njene izpolnitve, ki je v tem, da prodajalec prepusti kupcu prodano stvar v lastnino. — Druge zakono¬ daje, med njimi CC. (711, 1138, 1583) in nekateri njemu sledeči zakoniki (it., belg., portug.), kakor tudi GK. (66), določajo, da kupec postane lastnik individualno dolo¬ čene stvari že s tem, da je med strankama sklenjena kupna pogodba, za generično določene stvari je po CC. (1585) odločilen trenutek, ko so stehtane, preštete ali zmer¬ jene, po GK. (66) pa trenutek izročitve. — Po anglo-ameriškem pravu pa je pri prodaji premičnin glede prenosa lastnine odločilna predvsem volja’strank. Za prehod nevarnosti zaradi naključnega uničenja ali poškodovanja kupljene stvari na kupca je po CC. (1138) in OR. (185) odločilna sklenitev kupne pogodbe, po Odz. (1051, 1064) in BGB. (446) izročitev stvari, po GK. (186) in anglo-ameriškem pravu pa prehod lastnine na kupca. Prodajalčevo jamstvo za pravne napake prodane stvari je različno urejeno predvsem glede na to, ali mora prodajalec kupca napraviti za lastnika (n. pr. po Odz. in BGB.) — tedaj jamči prodajalec kupcu že, ko se pravna pomanjkljivost po¬ kaže, čeprav tretji upravičenec še ne uveljavlja svoje pravice — ali pa mora kupcu zagotoviti samo »mirno posest« (la possession paisible, CC. 1625) — tedaj jamči pro¬ dajalec šele, ko hoče tretji kupcu stvar evincirati (tako po CC. in njemu sledečih, zlasti romanskih zakonikih, pa tudi po OR. 192, 1 in po GK. 192—194) — ali pa se zahteva, kakor po anglosaškem pravu, da je prodajalec moral bifti ob odsvojitvi popolnoma upravičen, razpolagati s stvarjo. Jamstvo za stvarne napake je po Odz. 932 različno po velikosti pomanjkljivosti. Ce je napaka »taka, da je ni več moči odpraviti in da brani redno rabo stvari,« sme kupec zahtevati razveljavljenje pogodbe, če pa napaka ni taka, sme zahtevati! le ali primerno znižanje kupnine ali popravo ali dopolnitev pomanjkljivosti. — Po CC. (1644), OR. (205) in BGB. (462) sme kupec po svoji izbiri zahtevati ali razveljavljenje po¬ godbe ali zmanjšanje kupnine. — Po GZ. (198) sme kupec zahtevati: pri generično določenih stvareh dobavo stvari, ki bodo imele dogovorjene lastnosti; drugače pa ali ustrezno zmanjšanje kupnine ali razveljavljenje pogodbe in povračilo škode. 78 pogodbo o delu (locatio conductio opevanim) in delovršno ali podjetniško pogodbo (locatio conductio operiš). Ena stranka se imenuje locator, njegova tožba je actio locati; druga je conductor, njegova tožba actio conducti. Obe stranki sta si medsebojno od¬ govorni za vsako krivdo (omnis culpa). II. Locatio conductio rei. Najemna pogodba 1 se sklene s tem, da se najemodavec (lo¬ cator) zaveže, da prepusti najemniku (conductor) določeno stvar v rabo, najemnik pa, da bo najemodavcu plačal najemnino in mu pozneje stvar samo vrnil. — Medtem ko se z najemno pogodbo zagotovi najemniku uporabljanje stvari (n. pr. stanovanja), je predmet zakupne pogodbe prepustitev plodonosne stvari, od ka¬ tere naj zakupnik pridobiva plodove. Rimsko pravo načelno ne razlikuje med najemno in zakupno pogodbo. Zato veljajo nasled¬ nja izvajanja o najemni pogodbi tudi za zakupno, kolikor ni izrečno povedano kaj drugega. Najemna pogodba je sklenjena, brž ko se stranki sporazu¬ meta o predmetu pogodbe in o najemnini. Predmet pogodbe je lahko premična ali nepremična stvar; mora pa biti nepotrošna. Potrošna stvar more biti predmet najemne pogodbe le, če naj se uporablja kot nepotrošna (n. pr. steklenice vina za gospodinjsko razstavo; ad pompam, ad ostentationem). Izmed pravic more užitkar prepustiti v najem izvrševanje svojega užitka. Najemo¬ davec ni treba, da bi bil lastnik stvari, ki jo odda v najem. Zla¬ sti stanovanjski najemnik (inquilinus) odda lahko del najetega stanovanja drugemu najemniku v podnajem (sublocatio). Neve¬ ljavna pa je najemna pogodba, če najemnik vzame v najem svojo lastno stvar, razen če ima najemodavec morda na njej užitek ali zastavno pravico. Najemodavec mora najemniku omogočiti, da lahko stvar tako uporablja (uti frui licere), kakor je dogovorjeno; zakupniku mora omogočiti tudi pridobivanje plodov. Med najemno dobo gredo vsi potroški za najeto stvar, davki in druge javne dajatve na najemodavčev račun. Vse svoje zahtevke zoper njega uve¬ ljavlja najemnik z actio conducti. Najemnik mora z najeto stvarjo ravnati kot bonus pater familias in je odgovoren tudi za majhno malomarnost (culpa 1 sh. ugovor o Idriji i zakupu, najam (zakup) stvari, č. najem a pacht, p. najem rzeczy, r. imuščetvennyj naem (GK. 152 — 179), frc. louage des choses (CC. 1708, 1711—1778), irt. locazione delle cose, n. Bestandvertrag, Miet- und Pachtvertrag (Odz. 1091 ss.) Miete; Pacht (OR. 255 ss., 257 ss., BGB. 555 ss., 581 ss.). 79 leviš). Stvari ne sme ne poslabšati, ne izpremeniti njene substance. Zakupnik mora zakupno zemljišče obdelovati. Ko mine pogod¬ bena doba, mora najemnik stvar vrniti najemodavcu. Najemnik plačuje najemnino, zakupnik zakupnino; kolikor ni drugače dogovorjeno, se oboje plačuje za nazaj (postnume- rando). Najemnina je dogovorjena v denarju, zakupnina je lahko določena tudi kot neka količina (pars quanta) ali pa kot določen delež (pars quota) pridelkov; v zadnjem primeru imamo opraviti z delnim zakupom (colortia partiaria). Kadar najemodavec brez svoje krivde ne more najete stvari uporabljati, se najemnina so¬ razmerno zniža. Zakupnik sme zahtevati znižanje zakupnine, če je bil donos zakupnega zemljišča zaradi elementarnih dogodkov hudo zmanjšan , 2 3 v naslednjih ugodnih letih sme zakupodavec za¬ htevati, da se prejšnje znižanje zakupnine poračuna/ Delni za¬ kupnik ne more zahtevati takega znižanja. — Za plačilo najem¬ nine ima najemodavec zastavno pravico na najemnikovih stva¬ reh, ki jih je le-ta pripeljal ali prinesel v stanovanje (invecta et illata), zakupodavec pa na pridelku iz zakupnega zemljišča (fructus qui ibi nascuntur). Najemo-(zakupo-)davec uveljavlja svoje zahteve z actio locati. V stvarnopravnem pogledu ne povzroča locatio conductio rei po rimskem pravu nobenih izprememb. Posestne zaščite nima ne najemnik, ne zakupnik, oba sta samo imetnika. Lastninsko pra¬ vico na plodovih pridobiva zakupnik s tem, da jih po zakupo- davčevi volji vzame v svojo posest. Najemna pogodba je bila lahko sklenjena za določeno ali za nedoločeno dobo; zemljiške zakupe so navadno sklepali za pet let (lustrum). Če je zakupnik po preteku zakupne dobe ostal še naprej na zemljišču, ne da bi zakupodavec ugovarjal, se je s tem zakup molče podaljšal (relocatio tacita) za eno leto. Pri najemu hiše je tako podaljšanje veljalo navadno za krajšo dobo. Preden je minula najemna doba, je smela vsaka stranka pogodbo odpovedati iz važnega razloga. Najemodavec je mogel to storiti, če je v najem dano stvar sam potreboval, ali če jo je bilo treba popraviti, ali če najemnik že dve leti zapored ni plačal na¬ jemnine. Najemnik jo je lahko odpovedal, če najemodavec ni hotel popraviti pomanjkljivosti najemne Sv.ari. Odpoved je mo¬ rala biti opravljena ob primernem času, glede zakupne pogodbe 2 Gai. D. 39, 2, 25, 6: Vis maior . . . nnn debet conductori damnosa esse, si plus, quam tolerabile est, laesi fuerint fructus:... 3 D. 19, 2, 15, 4. 80 ne pred žetvijo. Najemno pogodbo, ki je bila sklenjena za nedo¬ ločeno dobo, je smela vsaka stranka razdreti, kadar je hotela. Najemna pogodba je tudi prenehala, če je bila uničena stvar, ki je bila predmet pogodbe. Če se je to zgodilo brez krivde ka¬ tere koli stranke, ni mogla nobena terjati od druge nobene od¬ škodnine. Kadar je uničenje zakrivila ena stranka, je morala drugi povrniti interes. Če je najemodavec prodal v najem dano stvar, preden je minula najemna doba, pridobitelj (kupec, užitkar) ni bil vezan nasproti najemniku po prodajalčevi najemni pogodbi, ampak je lahko najemniku takoj odvzel stvar, ki jo je ta imel v najemu. Najemnik je nato lahko zahteval odškodnino od najemodavca, ker ni izpolnil najemne pogodbe. Da se temu izogne, si je dal naje¬ modavec ob sklenitvi prodajne pogodbe obljubiti od kupca Cpac- tum adiectum), da bo najemnik smel do konca pogodbene dobe stanovati v najeti hiši, odn. da bo zakupnik dotlej obdržal zemlji¬ šče v zakupu."' Če bi kupec vkljub temu dogovoru pregnal najem¬ nika, bi le-ta tožil z actio conducti najemodavca, ki bi nato z actio venditi tožil kupca zaradi kršitve kupne in prodajne pogodbe. Zaradi morebitnih poškodb najete stvari je mogel kupec terjati odškodnino le od prodajalca z actio empti, le-ta pa jo je z actio locati nato iztožil od najemnika." Zakupnikov položaj je podoben užitkarjevemu, kolikor imata oba pravico do uporabljanja stvari in pridobivanja plodov. Med¬ tem ko ima užitkar stvarno pravico na stvari, ki je zaščitena na¬ sproti vsakomur, ima zakupnik samo obligacijsko pravico na¬ sproti zakupodavcu. Razlika se pokaže pri pridobivanju plodov, ki jih zakupnik pridobiva po zakupodavčevem privoljenju, užit¬ kar pa neodvisno od lastnikove volje s percepcijo in deloma že s separacijo. Prodaja zakupnega zemljišča ima za posledico, da kupec zakupnika lahko prežene, medtem ko prodaja služečega zemljišča prav nič ne vpliva na užitkarjev položaj . 0 4 Ulp. D. 19, 1, 15, 50: Si venditor habitationem exceperit, ut irujuilino liceat habitare, vel colono ut perfrui liceat ad certum tempus , . . . Gaius D. 19, 2, 25, 1: . . . ut apud emptorem quoque eadem pactione et colono frui et inquilino habitare liceat. 5 Ulp. D. 19, 1, 15, 50. u Zakoniki XIX. stoletja (CC., Odz., OR. in BGB.) urejajo najemno (in za¬ kupno) pogodbo vobče po rimskopravnih osnovah, vendar uvajajo pri tem nekatere važne spremembe. Tako ima po Odz. najemnik (zakupnik) ne samo obligacirjskopravno, ampak že relativno stvarno pravico (Ehrenzweig § 570, III). On je zaščiten kot posestnik tudi nasproti najemodavcu in se sme s silo upreti njegovemu motenju. Zakupnik prido- 7 81 III. Locatio conduciio operarum. Službena pogodba ali pogodba o delu 7 je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o tem, da bo delavec (služboj emnik, loca- biva plodove z ločitvijo, ne glede na zalnipodavčevo voljo, če je pogodba o najemu ali zakupu nepremičnin vpisana v zemljiško knjigo, se šteje najemnikova (zakupni¬ kova) pravica za stvarno pravico, ki velja tudi za njegovega naslednika (1095). Po¬ sebno očitno se pokaže relativno stvarni značaj najemnikove pravice ob odsvojitvi v najem (zakup) dane stvari (1120 s.). Pridobitelj namreč ne more najemnika (za¬ kupnika) pregnati, ampak mu sme le pravilno odpovedati pogodbo. ■— Pri reše¬ vanju tega vprašanja je švic. OR. ostal vsaj glede premičnin najbliže rimskemu pravu: pridobitelj je dolžan še naprej izpolnjevati najemno (ali zakupno) pogodbo samo takrat, kadar se je za to izrečno zavezal (259, 1; 281, 1). Pri najemu nepremič¬ nin mora pridobitelj pustiti najemniku še naprej stvar do zakonitega odpovednega roka (259, 2), zd zakup znaša rok največ šest mesecev (281, 2). Če ne odpove, se domneva, da je sam vstopil v najemno (zakupno) pogodbo. — Franc. CC. (1745) ne dovoljuje pridobitelju, da bi smel pregnati najemnika (zakupnika), čigar pogodba je izpričana z javno listino ali z določenim datumom. ■— Po BGB. (571) vstopi prido¬ bitelj v najemno (zakupno, 581, 2) pogodbeno razmerje glede v najem (zakup) danega zemljišča. — Isto stališče je zavzel tudi GK. (169), ki pregnantno določa: »Ob pre¬ hodu lastnine na imovinskem predmetu od najemodavca na drugo osebo, ostane na¬ jemna pogodba v veljavi nasproti novemu lastniku.« GK. opredeljuje najemno pogodbo v čl. 152: »Z najemno pogodbo se ena stranka (najemodavec) zaveže, prepustiti drugi (najemniku) imovinski predmet za določen odplatelc v svrho začasnega uporabljanja.« Najemne pogodbe glede državnih ali občinskih podjetij morajo biti izpričane z notarsko listino. Vrh tega mora biti se¬ stavljen podroben seznam stvari, danih v najem. Kršitev teh predpisov ima za posle¬ dico ničnost (153, 1 in 3). Za najemne pogodbe za dobo preko enega leta je treba pismene oblike; dokazovanje po pričah ni dopustno (153, 2). — Najemna doba ne sme biti daljša od 12 let. Če se najem molče nadaljuje, je podaljšan za nedoločeno dobo (154). Brez določitve najemne dobe sklenjena pogodba velja kot pogodba za ne¬ določen čas; vsaka stranka jo sme v roku enega, izjemno treh mesecev odpovedati (155). Najemodavec mora v najem dano stvar prepustiti najemniku (157). Če tega ne izpolni, sme najemnik, ali zahtevati izpolnitev pogodbe ali odstopiti od pogodbe in terjati odškodnino (158). Če je uporabnost stvari znatno zmanjšana, sme najemnik zahtevati sorazmerno zmanjšanje najemnine (157); za napake, ki so bile ali morale biti najemniku znane, najemodavec ni odgovoren (157). Najemnik sme v najem vzeto stvar uporabljati tako, kakor to ustreza pogodbi ali namenu stvari (160). Medtem ko mora velika popravila oskrbeti najemodavec (159), zadevajo tekoča popravila (161), davščine in takse najemnika (163). Najemnik podržavljenega ali municipaliziranega podjetja jamči za minimum njegove produktiv¬ nosti; minimum in doba morata biti že v pogodbi določena (162). Najemnik mora tudi na svoje stroške zavarovati v najem vzeto državno in različno drugo kolektivno imovino (169). Najeto stvar sme najemnik vedno oddati v podnajem (168). Najemnina utegne biti dogovorjena bodisi v denarju ali naravnih dajatvah, bodisi v deležu proizvodov, bodisi v opravljanju določenih uslug, bodisi v spojitvi teh oblik (165). Če najemnik ne plača najemnine v treh mesecih, sme najemodavec pogodbo odpo¬ vedati (171, z). Posebej maksimira GK. stanarino, ki jo plačujejo delovne osebe (166). — Najemnik ima pravico do sodne zaščite zoper vsakogar, ki ga moti v nje¬ govi posesti, tudi zoper lastnika (170). Ko je pogodbena doba minula, mora najemnik vrniti najemodavcu stvar v dobrem stanju, z njenimi priteklinami vred. — Zakonik določa, pod katerimi pogoji sme ena ali druga stranka zahtevati od sodišča razveljav¬ ljenje najemne pogodbe (171). Dalje ureja medsebojne zahtevke strank zaradi vrnitve inventarja (175), zaradi poslabšanja (176, 177) in zboljšanja stvari (178,179), ki je bila dana v najem. Razen že naštetih veljajo še nekatere posebne določbe (156a, 159a, 171a). Naša najnovejša, slovenska zakonodaja je večino vprašanj glede najemne in zakupne pogodbe uredila s posebnimi zakoni. 82 tor) prepustil delodajalcu (conductor) v določenem obsegu upo¬ rabljanje svoje delovne sile, zato bo pa od njega dobil plačilo (merces) v denarju. Spričo velikega števila sužnjev in osvobojencev so imele v Rimu službene pogodbe razmeroma majhen pomen. Ker so opra¬ vila zdravnikov, odvetnikov, učiteljev i. pd. pojmovali kot izvrše¬ vanje mandatne pogodbe, so ostala predmet službenih pogodb samo težaška in nižja dela (operae illiberales). Locator mora delati, kakor je dogovorjeno. Odgovoren je za vsako krivdo; tudi za škodo, ki jo je povzročil, ker je nevešč. Po vsebini pogodbe je presojati, ali mora delo opraviti sam, kar bo navadno, ah pa ga sme poveriti drugemu. Vse te zahteve uve¬ ljavlja zoper njega delodajalec z actio conducti. Z actio locati zahteva delavec od delodajalca plačilo de¬ narne mezde, ki se redno plačuje za nazaj (postnumerando). Do¬ govorjeno mezdo sme terjati tudi takrat, kadar ni mogel delati iz kakega razloga, ki je bil na strani delodajalca, čeprav morda brez njegove krivde. Vendar je smel delodajalec odtegniti od mezde toliko, kolikor je delavec v istem času drugod zaslužil. Delavec ni mogel terjati mezde za čas, ko ni mogel delati, če¬ prav brez lastne krivde, n. pr. zaradi bolezni. s Za stanovanjski najem se je to zgodilo najprej z uredbo ministra za socialno politiko z dne 11. VI. 1945 (dopolnjeno z uredbami z dne 20. VII., 24. VII,- 5. IX. in 50, X 1945), nato z zakonom Prezidija SNOS-a z dne 26. VI. 1946 »o stano¬ vanjskih in poslovnih prostorih« (Ur. list LRS z dne 29. VI. 1946, tek. št. 170) in nazadnje z »zakonom o potrditvi, spremembah in dopolnitvah zakona o stanovanj¬ skih in poslovnih prostorih«, ki ga je sprejela Ljudska skupščina LR Slovenije dne 16. XII. 1947. (Ur. list LRS. z dne 20. XII. 1947, tek. št. 324). S stano¬ vanjskimi in poslovnimi prostori razpolagajo redno stanovanjska oblastva (čl. 1). Zakon našteva izčrpno razloge, zaradi katerih sme ena stranka najemno pogodbo od¬ povedati ali razveljaviti; njihovo resničnost presoja sodišče (čl. 10). Najemnina se ureja s posebnimi predpisi vlade LRS (32). Z drugim zakonom Prezidija SNOS-a z dne 26. IV. 1946 »o obvezni obdelavi kmetijskih zemljišč in začasni ureditvi kmetijskega zakupa« je normirano, da se mo¬ rajo zemljišča, ki so sposobna za kmetijsko proizvodnjo, obdelati, oz. dati v ta namen v zakup (čl. 1 s.). Hkrati je določena maksimalna zakupnina (čl. 7). 7 sh. ugovor o najmu radne snage, č. smlouva služebni, p. najem uslug, frc. louage d’ ouvrage ou des Services (CC. 1179, 1; 1780), it. locazione delle opere, contratto di lavoro, n. Dienstvertrag (Odz. 1151, 1153—1164, DR. 319—362, BGR. 611—630). s Službena pogodba, ki se v rimskem sužnjeposestniškem gospodarstvu ni mogla razvijati, je zadobila tem večji pomen v novem veku. Vprašanja, ki so z njo v zvezi, daleč presegajo okvir zasebnega prava in spadajo v delovno pravo. — Za sovjetsko pravo vsebuje ustrezne določbe Kodeks Zakonov o Trude z dne 9. nov. 1922, ki velja od 15. nov. 1922. 7* 83 IV. Locatio conductio operiš. 1. Splošno. Delovršna ali podjetniška pogodba 0 se sklene s tem, da se naročnik (locator) in podjetnik (conductor ali redemptor operiš) sporazumeta, da bo podjetnik napravil za naročnika določeno delo (opus), naročnik mu bo pa za to plačal določeno nagrado (merces). Medtem ko gre pri službeni pogodbi za uporabljanje tuje de¬ lovne sile, gre pri podjetniški pogodbi za gospodarski uspeh, za dovršitev dela. Tako se zaveže podjetnik, da bo n. pr. naročniku postavil hišo, zgradil ladjo, krojač bo sešil obleko, prevoznik bo prepeljal blago ali potnika. Klasiki podrobneje razmejujejo pod¬ jetniško pogodbo od kupne. Obveljalo je Sabinovo mnenje, da gre za kupno pogodbo takrat, kadar oskrbi vse gradivo (n. pr. za napravo kipa, posode, obleke) podjetnik, naročnik pa da samo denar. Če zgradi podjetnik hišo iz svojega gradiva, je to podjet¬ niška pogodba, kajti naročnik da stavbišče. 10 Podjetnik mora prevzeto delo dovršiti, kakor je bilo dogo¬ vorjeno in ga mora naročniku pravočasno dobaviti. Ker ie odgo¬ voren za končni uspeh, ima bolj proste roke kakor delavec v službenem razmerju. Podjetnik je le takrat dolžan, da delo sam izvrši, kadar je delo odvisno od njegovih osebnih sposobnosti in lastnosti (n. pr. izdelava umetnine) in bi bilo od koga drugega izvršeno delo nekaj drugega, kakor naj bo naročeno delo. Zato sme podjetnik navadno pritegniti pomočnike, za katere jamči ne¬ omejeno. Kolikor sme poveriti delo drugemu podjetniku kot na¬ mestniku (n. pr. izvršitev tesarskih del pri gradnji hiše), je na¬ ročniku odgovoren samo za skrbnost pri izberi (culpa in eligendo). Podjetnik sam je bil po rimskem pravu odgovoren za vsako krivdo, tudi za nespretnost (imperitia)) 1 Glede gradiva, ki ga je dobavil naročnik, jamčita zaplatar (sarcinator) in valjavec (fullo) za varovanje stvari (custodia) in tako odgovarjata celo za na¬ ključno uničenje, kolikor ni tega povzročila višja sila. — Če je bilo naročeno delo dovršeno, toda še pred izročitvijo uničeno, je y sh. ugovor o izradi nekoga dela, o delu, č. smlouva o dilo, p. najem dziela, r. porjad (GK. 220—235); frc. louage dnndustrie (CG. 1779, 2 — 3; 1782 ss., 1787), tudi contrat d’entreprise, it. contratto d’opera, n. Werkvertrag (Odz. 1.151, 1165—1171, OR. 363—379, BGB. 631—651). 10 Pomp. D. 18, 1, 20: Sabinus respondit , si quam rem nobis fieri velimus etiam ... ut nihil aliud quam pecuniam daremus , emptionem videri. Nec posse ullam locationem esse , ubi corpus ipsum non detur ab eo cui id fieret: aliter atque si aream darem , ubi insulam aedificares . . . Prim. Paul. D. 19, 2, 22, 2. 11 Ulp. D. 19, 2, 9, 5: Celsus etiam imperitiam culpae adnumerandam . . . scripsit: .. . quod imperitia peccavit , culpam esse: .,, S4 škodo trpel načeloma podjetnik. Vendar je trpel škodo zaradi uničenja naročnik, če je nastala zaradi elementarnih dogodkov (lav. D. 19, 2, 59 (60): potres je porušil zgrajeni del hiše), ali zato, ker je naročnik dobavil podjetniku slabo gradivo, ali zato, ker se je podjetnik po pogodbi moral držati naročnikovih navodil, ali zato, ker je bil naročnik v sprejemni zamudi. Če je dobavljeno delo imelo napake, je naročnik smel zahtevati od podjetnika, da jih v primernem roku popravi. Če podjetnik tega ni hotel storiti je smel naročnik odstopiti od pogodbe ali pa znižati nagrado. Svoje zahteve uveljavlja naročnik s tožbo actio locati. Naročnik mora dobavljeno delo prevzeti in odobriti. More¬ bitne napake mora v primernem roku grajati; pozneje more gra¬ jati le tiste napake, ki jih ob prevzemu ni mogel opaziti. Za do¬ vršeno delo mora plačati podjetniku dogovorjeno nagrado; pla¬ čati jo mora tudi takrat, kadar neopravičeno odstopi od pogodbe. Podjetnik ima zoper naročnika tožbo actio conducti. 2. Actio oneris aversi. Podjetnik mora navadno uporabiti naročnikovo gradivo za dovršitev naročenega dela. Izjemno se stranki lahko drugače do¬ govorita. Naročnik prepusti zlatarju zlato, da mu napravi prstan in mu hkrati dovoli, da lahko njegovo zlato porabi zase, prstan pa izdela iz drugega enakovrednega zlata (D. 19, 2, 31; D. 34, 2, 34 pr.). Podjetnik postane v tem primeru lastnik zaupanega gra¬ diva in odgovarja tudi za njegovo naključno uničenje. V občem pravu so takšno podjetniško pogodbo imenovali locatio conduc- tio operiš irregularis. Podobne pogodbe so bile pogostne v pomor¬ skem prometu. Lastnik ladje, ki je prevzel prevoz nadomestnih stvari (žita, olja), se zaveže, da bo na namembnem kraju izročil naročitelju enako količino enakovrstnih stvari (tantundem eius- dem generis). Prevoznik postane lastnik prevoznega blaga, ven¬ dar ni odgovoren za naključno uničenje med vožnjo, ampak samo za krivdo. Naročnik ima zoper njega tožbo actio oneris aversi, ki je najbrž bila spočetka tožba zaradi prevoznikovih poneverb. 3. Lex Rhodia de iactu (D. 14, 2). Iz pomorskega prava, kakor se je razvilo na otoku Rodu, je že v predklasični dobi prešla v rimsko pravo določba o poraz¬ delitvi škode, nastale med pomorsko vožnjo. 12 Če se je ladja, ki je zašla v stisko, rešila iz grozeče nevarnosti s tem, da je bil del la Paul. D. 14, 2, 1: Lege Rhodia cavetur , ut, si levandae navis gratia iaotus mercium factus est, omnium contributione sarciatur, quod pro omnibus datum est. 85 ladijskega lovora pometan v morje, je smel lastnik' tovora, žrtvo¬ vanega v skupnem interesu, zahtevati z actio locati od kapitana ladje sorazmerno povračilo škode. Kapitan je moral škodo poraz¬ deliti tako, da so jo sorazmerno trpeli lastnik ladje in lastniki rešenega tovora. Zoper nje je imel tožbo iz prevozne pogodbe (actio conducti). Vrh tega je smel tudi zadržati rešeni tovor, do¬ kler lastniki ne bi prispevali svojih deležev škode . 13,14 13 Paul. D. 14, 2, 2 pr.: ... ut ceterorum vectorum merces retineat, doneč por- tionem damni praestent. 14 Podjetniška pogodba je tudi po modernih zakonitih konsenzualni kon trakt, pri katerem prevzame ena stranka izvršitev nekega dela, druga pa ji da za to do¬ ločeno plačilo (prim. Odz. 1151, CC. 1711, 6, OR. 565, BGB 651). GK. 220 jo opredeljuje tako-le: »S podjetniško pogodbo se ena stranka (podjetnik) zaveže, izvr¬ šiti na svojo nevarnost določeno delo po nalogu druge stranke (naročnika), posled¬ nja pa se zaveže, dati nagrado za izvršitev naloga.« Razmejitev je v praksi večkrat težavna zlasti nasproti službeni pogodbi. Za raz¬ likovanje od kupne pogodbe vsebujejo nekateri zakoniki 1 posebne določbe ("Odz. 1166, BGB. 651). Izvršitev dela je prepuščena podjetniku. Zato se samo izjemno zahteva njegovo osebno delo; zadošča vobče, da je delo izvršeno pod njegovo osebno odgovornostjo (Odz. 1165) ali njegovim osebnim vodstvom (OR. 364, 2). Po drugi strani mora redno on sam oskrbeti potrebne pripomočke in orodje (OR. 364, 3), delo mora izvršiti v dvomu na svoje stroške (GK. 221). Gradivo, ki ga on dobavi, mora biti dobre kakovosti (224). Ce mu je naročnik zaupal gradivo, mora z njim kar najbolj skrbno ravnati (OR. 365, 2, GK. 222). Na morebitne napake dobavljenega gradiva kakor tudi na druge okolnosti, ki utegnejo ogrožati uspeh dela, mora naročnika ta¬ koj opozoriti; drugače jamči za morebitno škodo (OR. 365, 3, GK. 223). Po nekate¬ rih zakonikih sme naročnik odstopiti od pogodbe, če se podjetnik pravočasno ne loti dela ali ga tako počasi izvršuje, da postane pravočasna dovršitev očitno ne¬ mogoča (OR. 366, 1, GK. 225). Če postane med izvrševanjem dela očitno, da delo ne bo izvršeno, kakor treba, sme naročnik določiti podjetniku rok za izboljšanje, hkrati pa mu zagrozi, da bo oskrbel popravilo na njegove stroške (OR. 566, 2, GK. 226), ali da bo odstopil od pogodbe (GK. 226). Podjetnik mora »izvršiti delo v smislu pogodbe in brez napak, ki bi le-to one¬ sposabljale »za namen, predviden po pogodbi ali ki je običajen« (GK. 227, prim. BGB. 633). Zaradi napak dobavljenega dela dajejo posamezni zakoniki naročniku — v podrobnostih različno urejeno — pravico, da ali odstopi od pogodbe, ali (zlasti zaradi manjših napak) zahteva izboljšanje, kolikor bi le-to ne povzročalo neprimernih po- troškov, ali pa zmanjšanje plačila (Odz. 1167, OR. 368, BGB. 654, GK. 227, prim. določilo CC. 1792). Naročnik mora izvršeno delo prevzeti (GK. 228, BGB. 640) in plačati dogovor¬ jeno nagrado, redno v celoti po dobavi celotnega dela (Odz. 1170, OR. 576, BGB. 641, GK. 230). Morebitne napake mora takoj grajati; če jih ni mogel takoj opaziti ali če jih je podjetnik namenoma prikril, jih mora grajati, brž ko jih odkrije (GK. 228). Posebne določbe zakonikov urejajo vprašanje, kdaj sme podjetnik zahtevati zvi¬ šanje nagrade, dogovorjene na podlagi proračuna, če so se razmere znatno izpremenile (Odz. 1170a, CC. 1793, OR. 373, BGB. 650, GK. 231). Nevarnost zaradi naključnega uničenja izdelka preide na naročnika redno šele ob prevzetju, razen če je naročnik v sprejemni zamudi, ali če je neuspeh zakrivila slaba kakovost gradiva, ki ga je bil dobavil naročnik, ali če so to zakrivila pogrešila naročnikova navodila (Odz. 1168a, OR. 369, 376, BGB. 645, GK. 232). Škodo zaradi naključnega uničenja izdelka pred pre¬ vzetjem trpi podjetnik, zaradi uničenja gradiva pa tisti, ki ga je dobavil (Odz. 1168a, OR. 376, 2, BGB. 644, 1, GK. 233). Naročnikova smrt nima nobenega vpliva na obstoj pogodbe (Odz. 1171). Pod¬ jetnikova smrt pa povzroči, da se pogodba razdere takrat, kadar bi bile za izvršitev dela odločilne osebne lastnosti podjetnika (Odz. 1171, OR. 379). 86 § 23. Družbena pogodba (societas). I. 3, 25, D. 17, 2, C. 4, 37. I. Pojem. Družbena pogodba 1 (societas) je konsenzualni kontrakt, ki se sklene s tem, da se dvoje ali več oseb zaveže, da bodo s svojim delom ali s svojo imovino skušale doseči določen imovinski smoter. Družbena pogodba je kontrakt bonae fidei, ki povezuje med seboj vse družbenike (sodi) (bilateralis aequalis). Po tej pogod¬ beni ureditvi se pravni odnošaji med družbeniki razlikujejo od kvazikontraktnih odnošajev med člani naključne imovinske skupnosti Ccommunio incidens, § 28). Od korporacije se družba razlikuje po tem, da ni pravna oseba. Pravni subjekti so le po¬ samezni družbeniki, ne morda družba kot taka. Najstarejše družbe so bile v rimski pravni zgodovini med sinovi-sodediči, ki so še naprej živeli v nerazdeljeni dediščinski skupnosti (ercto non cit o). Tako družbo so kmalu lahko ustano¬ vile tudi druge osebe, in sicer s posebno legisakcijo pred pretor- jem. 2 Iz te družbe se je pozneje razvila societas omnium bonorum, ki se je ustanovila samo s konsenzom med družbeniki. Njim je bilo vse skupno, ne le to, kar so imeli ob sklenitvi družbene po¬ godbe, ampak tudi vse, kar bi utegnili pozneje pridobiti, bodisi s svojim delom bodisi po sreči (ex fortuna) (n. pr. kot dediščino, volilo, darilo). Ker se je skupnost raztegala na vso imovino, ni bilo treba, da bi si družbeniki med seboj tradirali posamezne stvari, ampak je solastnina nastala že v trenutku, ko so družbe¬ niki sklenili družbeno pogodbo. Od skupnosti so bile izvzete sa¬ mo obveznosti, ki so izvirale iz deliktov. Societas quaestus ustanavlja med družbeniki pogodbeno skupnost samo glede imovine, ki jo družbeniki pridobe s svojim delom; v skupnost ne spada imovina, pridobljena ex fortuna. Ka- 1 sh. ugovor o ortakluku, č. smlouva společenska, p. umova spollu, r. tovari- ščestvo (GK. 276—322 [366]), frc. societe (GG. 1832—1873), it. societa, n. Gesell- schaft (Odz. 1175—1216, OR. 530—551, BGB. 705—740). 2 Gai 3, 154a (iz Gajevih fragmentov, najdenih 1. 1933): Est autem aliud genus societatis proprium civium Romanorum. Olim enim mortuo patre familias inter suos heredes quaedam er at legitima simul et natur alis societas quae appell [abatur ercto non cito , id est dominio noti diviso: erctjum enim do[minium est; volebant eandem habere societatem 5 poterant id consequi apud praetorem certa legis actione. 87 dar je govor o družbi brez podrobnejše označbe, je mišljena so- cietas quaestus. Societas negotiationis ustanavlja med družbeniki pogodbeno skupnost glede izvrševanja določene trgovine ali obrti. Obsega imovino, ki služi tej svrhi, kakor tudi dolgove, ki se nanjo na¬ našaj o. Najožja je societas unius rei, ki ustanavlja gospodarsko so¬ delovanje .med družbeniki za popolnoma konkreten namen, n. pr. skupni nakup nekega dragega predmeta, ki ga morda posamezni družbenik ne zmore. Včasih pri njej niti ne pride do solastnine 3 , kakor nasprotno lahko pride do solastnine zgolj po naključju, brez pogodbe (communio incidens). II. Družbena pogodba. Družbeno pogodbo, ki spada v ius gentium, sklenejo druž¬ beniki brezoblično, s samim konsenzom; potrebno je le, da imajo utrezno voljo (affectio societatis). Vsaj po Justini j anovem pravu se pogodba lahko sklene tudi pod pogojem. Namen družbe mora biti časten in dovoljen, drugače je družbena pogodba nična 4 . Med družbeniki uvaja družbena pogodba vobče za daljšo dobo neko bolj ali manj tesno gospodarsko skupnost, za kar je potrebno medsebojno zaupanje. Zato pravi Ulpijan (D. 17, 2, 63 pr.), da vsebuje družba nekak bratovski odnošaj 5 ; morda se je v tem ohranil spomin na najstarejšo družbo med brati-sodediči. Za vse medsebojne odnošaje med družbeniki veljajo načela dobre vere in poštenja (bona fides). Spočetka je bil vsak družbenik odgovo¬ ren samo za dolozno ravnanje in za tisto malomarnost, ki pre¬ sega običajno mero. Po Justinijanovem pravu odgovarja družbe¬ nik za skrbnost, ki jo kaže v svojih lastnih zadevah (diligentia quam in suis rebus adhibere solet). Družbenik mora prispevati za družbene namene to, kar je po pogodbi dolžan. Včasih prispeva delo, včasih imovino (de¬ nar, stvari, terjatve), včasih oboje. Stvari, ki jih družbenik pri¬ speva, prepušča so družbenikom ali samo v rabo (quoad usum) ali tudi v solastnino (quoad sortem). Pomen te razlike se pokaže, 3 Prim. D. 17, 2, 52 §§ 12, 15. 4 Paul. D. 17, 2, 5, 5: Societas si dolo malo aut fraudandi causa coita sit , ipso iure nullius momenti est .. . Ulp.-Pomp. D. h. t. 57: . ., si honestae et licitae rei societas coita sit: ceterum si maleficii societas coita sit , constat nullam esse sode - totem .. . 5 Ulp. D. 17, 2, 63 pr.: . . . cum societas ius quodammodo fraternitatis in se habeat. 88 če je stvar uničena po naključju: v prvem primeru trpi škodo samo lastnik, v drugem vsi družbeniki kot solastniki. — Kadar posamezni družbenik ne prispeva ničesar, je zanj udeležba pri družbi donatio. Če družbenik napravi v družbenih zadevah kak dobiček, ga mora deliti (communicare) s sodružbeniki. Enako morajo oni de¬ liti z njim tudi potroške, ki jih je imel, ter izgubo, ki jo je utrpel v družbenih zadevah. Deleži posameznih družbenikov so vobče enaki pri dobičku kakor pri izgubi ne glede na višino njihovih prispevkov, razen če je v pogodbi določena drugačna delitev. Mogoč je tudi dogo¬ vor, da posamezni družbenik ne participira pri izgubi. Nična bi bila družbena pogodba, po kateri bi bil posamezni družbenik ude¬ ležen samo pri izgubi, ne pa tudi pri dobičku; po znani Ezopovi basni o levovi delitvi plena se taka družba imenuje societas leo- riina. Ker z družbeno pogodbo ne nastane nobena pravna oseba, so samo družbeniki subjekti pravic in obveznosti. Imovina, s katero družbeniki razpolagajo, je ali lastnina posameznih druž¬ benikov, ali je v solastnini vseh; ni pa nobene posebne družbene imovine. Navzven, nasproti nedružbenikom, so upravičeni in za¬ vezani samo družbeniki, ne morda družba (zunanje razmerje). Direktnega namestovanja tudi pri oskrbovanju družbenih zadev rimsko pravo ni dovoljevalo. Načeloma lahko posluje vsak druž¬ benik, toda samo kot mandatar ali negotiorum gestor sodružbe- nikov. Med seboj so družbeniki vezani po družbeni pogodbi (no¬ tranje razmerje). Le kolikor pogodba ne določa ničesar drugega, se uporabljajo dispozitivne norme, ki jih pravni red postavlja. III, Konec družbe. Družba lahko preneha obstajati iz različnih razlogov. 1. Notranji razlogi. Družba preneha, če mine čas, za katerega je bila ustanov¬ ljena; če je njen namen dosežen; če je njen predmet uni¬ čen; če se izpolni razvezni pogoj, pod katerim je bila ustanov¬ ljena. 2. Smrt družbenika. Pravno razmerje med družbeniki velja po rimskem pravu kot tako strogo osebno, da ima smrt že enega družbenika za po¬ sledico konec družbe. Če preostali družbeniki nadaljujejo-družbo, je to nova družba, ki so jo z novim brezobličnim konsenzom 89 ustanovili; pri tem je brez pomena okolnost, da so se morda že spočetka tako dogovorili. Prav tako je nova družba, če vstopi v družbo dedič umrlega družbenika. Kadar dedič ne vstopi, pre¬ idejo na njega kot vesoljnega naslednika terjatve in obvezno¬ sti, ki so že dotlej nastale v prid in v breme umrlega družbenika (n. pr. položitev računov). Na ta način utegne biti družbenikov dedič pravdna stranka v actio pro socio. 0 3. Capitis deminutio maxima in media povzročita konec družbe po Justinijanovem in klasičnem pravu. Po klasičnem pravu ima isti učinek tudi c. d. minima; družbeniki v tem primeru lahko ustanove novo družbo z osebo, ki jo je zadela c. d. minima. 4. Odpoved (renuntiatio). Vsak družbenik more povzročiti konec družbe z odpovedjo. Odpovedati more, kadar hoče, čeprav je bila družba sklenjena za določen čas. Vendar je ostalim družbenikom odgovoren za nastalo škodo, če njegova odpoved nasprotuje dobri veri in poštenju (D. 17, 2, 65, 5—6). Če je odpovedal zato, da mu ne bi bilo treba deliti s sodružbeniki kake pridobitve (n. pr. dedi¬ ščine, Paul. D. 17, 2, 65, 3), tedaj velja pravilo: socium a se, non se a socio liberat (D. 17, 2, 65, 6). Vkljub odpovedi mora svo¬ jo pridobitev deliti z ostalimi družbeniki, le-ti pa niso več dolžni deliti z njim škode, ki ga zadene. 5. Actio pro socio. Svoje pravice iz družbene pogodbe je nasproti sodružbeni- kom mogel uveljavljati vsak družbenik z actio pro socio. Z njo je zahteval od njih delitev dobička in izgube, povračilo škode, po¬ vrnitev potroškov in vplačilo prispevkov, kolikor jih je posa¬ mezni družbenik moral vplačati po družbeni pogodbi. Vendar je bila taka tožba zadnje sredstvo, kajti obsojenega družbenika je zadela infamija. Zato je tožba actio pro socio povzročila konec družbenega razmerja. Vendar je prejšnja ozka povezanost med družbeniki vplivala pri obsodbi vsaj toliko, da so obsojenemu so- družbeniku pripoznavali *beneficium competentiae, da je bil obso¬ jen samo na to, kar je mogel storiti (in id quod facere possuntf , 0 Tudi po modemih zakonikih povzroči smrt enega družbenika vobče, da družba preneha za vse (CC. 1865, št. 5, Odz. 1207, OR. 545, št. 2, BGB. 727, 1, GK. 289, t. a). Vendar velja to samo takrat, kadar ni že v pogodbi drugače določeno (n. pr. da vstopi dedič namesto pokojnega družbenika v družbo, ali da preostali družbo sami nadaljujejo [poslednje se domneva po Odz. 1207]; prim. CC. 1868, OR. 545, št. 2, BGB. 727, 1, GK. 290). 7 Ulp. D. 17, 2, 63 pr.; D. 42, 1, 16. 90 in mu je tako ostalo vsaj najpotrebnejše za življenje. Pretor je dovoljeval to pravno dobroto šele potem, ko je proučil kon¬ kretne razmere (causa cognita), in sicer najbrže spočetka le, če je bila družba societas omnium bonorum. Že po klasičnem pravu (Lenel, EP :! 298) so jo pa pripoznavali družbenikom vsake družbe. Ker formula za actio pro socio ni vsebovala prisoditve (adiu- dicatio), z njo ni bilo mogoče razdeliti solastnine. Če so hoteli to doseči, so morali družbeniki naperiti actio commutii dividundo. Z njo so lahko tudi sporazumno razdrli družbeno skupnost in si razdelili skupno imovino, ne da bi komu grozila infamija. IV. Posebne družbe. 1. Societas venaliciariorum. Prodajalci sužnjev (venaliciarii) so bili znani kot zelo nepo¬ šteni. Organizirani so bili v posebnih družbah. Ker je sužnja pro¬ dal navadno posamezni družbenik, ki je bil samo solastnik, bi moral kupec morebitno tožbo zaradi pravnih ali stvarnih napak kupljenega sužnja naperiti zoper vse družbenike. To bi bilo za tožitelja pogosto nemogoče. Zato je edikt kurulskih edilov do¬ ločal, da je smel kupec za vse (in solidum) tožiti prodajalca, ki je bil solastnik z največjim deležem ali vsaj z enakim deležem kakor drugi. 2. Societas argentariorum. Za družbe bankirjev je veljalo, da pogodba, ki jo sklene ban¬ kir, ki je član take družbe, ustvarja korealno obligacijo. 3. Societas vectigalis. Rimljani so oddajali davke v zakup. Davčni zakupniki (pu- blicanif so bili združeni v posebnih družbah, za katere so iz javnopravnih razlogov veljala posebna pravila. Taka družba je bila navadno ustanovljena za pet let in ni prenehala s smrtjo enega družbenika; mogoč je bil tudi dogovor, da naj na njegovo mesto vstopi njegov dedič. 8 9 8 Ulp. I). 59, 4, 12, 3: Publicani. . . dicuntur, qui puhlica vectigalia habent conducta. 9 Družbo urejajo kot pogodbo med družbeniki tudi modemi civilnopravni zakoniki. Ona ni pravna oseba, razen po francoskem pravu, kjer ji to prkpoznavata pretežni del doktrine in judikatura. Poleg navadne družbe, so se v trgovinskem prometu razvile tzv. trgovinske družbe, od katerih so nekatere pravne osebe (n. pr. delniška družba, dražba z ome¬ jeno zavezo, komanditna družba na delnice, zadruge). Njihov ustroj je urejen v trgo¬ vinskih zakonikih ali posebnih zakonih. Le švic. OR (552—880) in sovjetski GK. (295—322) jih urejata takoj za navadno družbo. 91 § 24. Mandat. I. 3, 26, D. 17, 1, C. 4, 35. I. Pojem. Mandat ali naročilo 1, 2 je konsenzualni kontrakt bonae fidei, ki nastane s tem, da mandant (naročitelj) naloži mandatarju (prevzemniku naročila), da zanj neodplatno opravi neki dejanski ali pravni posel, in mandatar to prevzame. V virih se mandant imenuje mandatov ali is, qui mandavit, za mandatarja se uporab¬ lja izraz is, cui mandatum est, ali is, qui mandatum accepit. Mandat je bil v navadi med prijatelji. Vrh tega so ga upo¬ rabljali za vesoljnega oskrbnika (procurator omnium bonorum, ad res administrandas datus); kot tak je posloval navadno kak osvobojenec. Zato je razumljivo, da je po rimskem pravu man¬ dat neodplaten. 1 * 3 Če bi bil mandat odplatno dogovorjen, bi bila to najemna ali podjetniška pogodba. Vendar je pozneje veljalo za dovoljeno, da je mandant prostovoljno dal mandatarju na¬ grado (honorarium, salarium) za opravljeno delo. Odkar je bilo pod principatom čedalje več plačanega uradništva, je postalo tudi običajno, da so se pripadniki nekaterih poklicev (advokati, zdrav¬ niki, učitelji, babice) v naprej dogovorili glede nagrade. Vendar te nagrade niso mogli iztožiti z mandatno tožbo, ampak le v ekstraordinarnem postopku (C. 4, 35, 1). Predmet mandata je lahko upravljanje mandantove imovine (procurator omnium bonorum) ali izvršitev posameznega posla (procurator unius rei), bodisi dejanskega (n. pr. prenesti pismo, D. 3, 3, 1, 1) ali pravnega (kupiti neko stvar za mandanta). Ničen je mandat, če je njegov predmet nekaj nemogočega, nezakoni¬ tega 4 5 ali sramotnega’. Po klasičnem pravu je bil tudi ničen man¬ dat, ki naj bi ga šele po mandatarjevi smrti opravil njegov dedič 1 sh. ugovor o punomocstvu, č. prikaz, p. zlecenie, r. poručenie (GK. 251 — 263), frc. mandat (CC. 1984 — 2010), it. mandato, n. Auftrag (OR. 394 ss., BGB. 662 — 676), Odz. (1002 — 1044) obravnava pooblastilno pogodbo (Bevollmachtigunsvertrag), ki jo obravnavajo: CG. (procuration: 1984 skupno z mandatom), OR, (458 ss.), BGB. (164 — 181) in GK. (doverennost’ 264—275). - Drugače kakor v svoji prvi knjigi (str. 109) uporabljam za mandatum »naro¬ čilo«, za modus pa »nalog«. 3 Paul. D. 17, 1, 1, 4: Mandatum nisi gratuitum nullum est: nam originem ex officio atque amicitia trahit, contrarium ergo est officio merces. 4 Gai 3, 157: . . . si quis de ea re mandet , quae contra bonos moreš est , non contrahi obligationem , veluti si tibi mandem , ut Titio furtum aut iniuriam facias. 5 Ulp. D. 17, 1, 6, 3: Rei turpis nullum mandatum est. . . 92 (Gai 3, 158); najbrž je veljalo isto za mandat po mandantovi smrti (Paul. D. 46, 3, 108). Justinijan je to 'omejitev odpravil. Mandat je navadno samo v mandantovem interesu (man- datum mea gratia), lahko je tudi v mandantovem in v tujem in¬ teresu (mea et aliena gratia), pri čemer more biti deloma tudi v mandatarjevem interesu (mea et tua gratia), lahko je končno tudi samo v interesu tretje, od obeh pogodbenikov različne osebe (mandatum aliena gratia). Ne more pa biti mandat samo v ko¬ rist mandatarja (tua gratia), n. pr. A naroči mandatarju, naj svoj denar porabi raje za nakup zemljišč, kakor da bi ga posodil (D. 17, 1, 2, 6); to je samo neobvezen nasvet (consilium), iz ka¬ terega ne nastane mandatna obligacija. II. Obveznosti. Mandat je slučajno dvostranska pogodba (contractus bilate- ralis inaequalis). Mandatar mora naročilo vestno in skrbno izvršiti. Spočetka je bil odgovoren samo za naklep (dolusf, vsaj po Justinijanovem pravu pa odgovarja za vsako krivdo, torej tudi za culpa leviš, čeprav nima od mandata nobene koristi. Mandantu mora podati obračun o izpolnitvi poverjenega naročila. Vse, kar je pri tem pridobil, mora izročiti ali odstopiti (terjatve) mandantu, tako da mandatarju ne sme od izpolnitve mandata ničesar ostati'. Za uveljavljanje teh zahtevkov služi mandantu actio mandati di- recta. Če je mandatar obsojen, ga zadene infamija. Mandant, ki ima navadno od izpolnitve naročila korist, je mandatarju odgovoren za vsako krivdo (culpa omnis). Mandatar, ki nima nobene koristi od mandata, naj tudi nima nobene škode. Zato mu mora mandant povrniti vse potroške, ki jih je imel za¬ radi izvršitve naročila (n. pr. plačal je kupnino). Odvzeti mu mora (n. pr. z novačijo) vse obveznosti, ki jih je mandatar zanj prevzel (n. pr. za mandanta je najel posojilo, pri čemer je kot posredni namestnik postal zavezan samo mandatar). Mandant mu mora tudi povrniti škodo, ki jo je mandatar utrpel zaradi izvršitve mandata, ne pa tudi tiste škode, ki jo je mandatar po naključju utrpel ob izvrševanju mandata, n. pr. če so ga ob tej priliki izro¬ pali roparji (D. 17, 1, 26, 6). Svoje zahteve zoper mandanta uve¬ ljavlja mandatar z actio mandati contraria. 6 Mod. Coli. 10, 2, 3: In mandati vero iudicium dolus, non etiam culpa dedu- citur. 7 Paul. D. 17, 1, 20 pr.: Ex mandato apud eum qui mandatum suscepit nihil remanere oportet . . . 93 Viri obravnavajo različne primere, ko mandatar izpolni na¬ ročilo deloma drugače, kakor mu je bilo naročeno. N. pr. na¬ mesto da bi bil kupil hišo a, kakor mu je bilo naročeno, kupi hišo b, ki je takrat posebno ugodno naprodaj; naročila ni izpolnil, hišo b je kupil zase (Paul. D. 17, 1, 5, 1-2). Če naj mandatar prevzame poroštvo za polovico določenega dolga, dejansko ga pa prevzame za ves dolg, bo mogel uspeti s kontrarno tožbo zoper mandanta samo glede polovice dolga; porok za drugo polovico ostane mandatar sam (Iul. D. 17, 1, 33). Če pa je mandatar naročilo izpolnil ugodneje (n. pr. zemljišče je kupil za 90 mesto za 100; kakor bi bil smel v smislu mandata), je mandat izpolnil za ugod¬ nejši znesek. Če pa je n. pr. zemljišče kupil za 150, mesto v smislu mandata za največ 100, so trdili Prokulijanci, ki jim je pritrdil tudi Justinijan, da je mandat izpolnjen za 100, medtem ko po sa- binijanskem mnenju (Gai 3, 161) ne more terjati niti prvotno v naročilu navedenih 100. III. Prenehanje mandata. Mandat lahko preneha že iz splošnih razlogov: če je izpol¬ njen ali če je postal nemogoč; če je napočil predvideni rok ah se je izpolnil pogoj; končno če se oba pogodbenika naknadno tako sporazumeta. Mandat preneha tudi, če mandant svoje naročilo prekliče (revocatio) ali če ga mandatar odpove (renuntiatio). Če se je to zgodilo, še preden se je mandat začel izvrševati (ve integra), ne more nobena stranka zahtevati nobene odškodnine. Če je pa to bilo ob neugodnem času, ko se mandat deloma že izpolnjuje, sme po načelu dobre vere in poštenja druga stranka zahtevati povračilo škode. Mandat preneha, če umrje mandant ali mandatar. To je razumljivo, če pomislimo, da ta kontrakt sloni na prijateljstvu in velikem medsebojnem zaypanju. Če umrje mandant, mandatar pa tega ne ve in zato še naprej izpolnjuje prevzeto naročilo, sme od mandantovih dedičev terjati povračilo vsega, kar bi bil mo¬ gel terjati od pokojnega mandanta, če bi ne bil umrl. Kadar ugasne mandat zaradi mandatarjeve smrti, morajo njegovi dediči dovršiti vsaj nujne zadeve. Smrt ene stranke povzroči, da neha mandat, ne ugasnejo pa s tem terjatve in dolgovi, ki so že do¬ tlej nastali. Te bo mogel iztožiti dedič umrlega sopogodbenika, odn. bo zaradi njih obsojen. 94 IV. *Mandatum qualificatum. Mandat so uporabljali tudi za ustanovitev poroštva. Man- dant naroči kot porok mandatarju, naj določenemu dolžniku da posojilo (periculo meo črede), ali naj mu dovoli odlog plačila. Tak mandat imenujemo kreditno naročilo, Rimljani so ga imenovali mandatum pecuniae credendae, obče pravo pa * mandatum quali- ficatum. Mandatar bo predvsem naperil tožbo n. pr. iz posojilne pogodbe (actio certae creditae pecuniae) zoper dolžnika. Če pri dolžniku ne pride do poplačila, lahko naperi zoper mandanta tožbo mandati contraria. Šele po Justinijanovem pravu sme man- dant, ki plača, zahtevati od mandatarja, da mu odstopi svojo tožbo zoper dolžnika (*beneficium cedendarum actionum); najbrž ima odtlej več mandantov tudi pravno dobroto delitve Cbenefi¬ cium divisionis). Z mandatom ustanovljeno poroštvo se v mnogih pogledih razlikuje od adpromisijskega. Medtem ko se tudi fidejusija sklene kot verbalni kontrakt med navzočima strankama, se kreditno naročilo sklene lahko brezoblično, lahko med odsotnimi, s pismom ali po slu. To poroštvo je navadno celo starejše kakor dolg sam. Dokler naročilo še ni izvršeno, ga mandant lahko pre¬ kliče in tako prepreči, da ne postane zavezan kot porok. Manda¬ tarjeva tožba zoper mandanta ni eadem res (bis de eadem re ne sit actio), kakor je njegova posojilna tožba zoper dolžnika; zato mandatarjeve tožbe zoper mandanta prav nič ne ovira litiskon- testacija, ki jo je mandatar opravil z dolžnikom, — drugače kakor smo ugotovili glede adpromisijskega poroštva. Zadnje je tudi pravni posel stricti iuris, medtem ko je kreditno naročilo kon¬ trakt bonae fidei. Zato mora mandatar najprej tožiti svojega dol¬ žnika, samo primanjkljaj (quod a Titio servare non potest) sme izterjati od poroka (mandanta). Njemu mora prepustiti vse var¬ ščine (n. pr. zastave) in mu je odgovoren, če se katera izgubi po njegovi krivdi; fidejusor mora prepustiti samo obstoječe. Man¬ dant je ostal odgovoren za dolg nedoletnega dolžnika, ki je do¬ segel vzpostavitev v prejšnji stan; fidejusor je bil odgovoren zanj le, če je vedel za to, da je dolžnik minoC. Končno ukine mandan- tova ali mandatarjeva smrt dano naročilo, če še ni bilo izpol¬ njeno." »D. 4, 4, 13 pr., D. 17, 1, 12, 13. 9 Moderno pravo razlikuje mandat in pooblastilo, ki sta navadno združena, čeprav je tudi mogoč mandat brez pooblastila (n. pr. za opravljanje fizičnih opra- 95 Tretji oddelek: Kvazikontraktne obligacije. § 25. Kvazikontrakti. I. 3, 27. Kot kvazikontrakte označuje Justinijanova kodifikacija 1 med seboj zelo različne dejanske stane, iz katerih nastajajo nove obligacije. Vsem je skupna negativna poteza, da niso kontrakti, ker pri njih manjka sporazuma med strankama. Vendar so med¬ sebojni odnošaji zelo sorodni pogodbenim: mandatnim pri nego- fiorum gestio in pri varuštvu; družbenim pri naključni skupnosti; posojilnim pri kondikcijah; mandatnim in posojilnim pri obvez¬ nosti dediča nasproti legatarju. Zato je naziv quasi ex contractu vsaj kolikor toliko umesten. § 26. Poslovodstvo brez naročila. D. 3, 5, C. 2, 18 (19). I. Pojem in razvoj. Poslovodstvo brez naročila 1 imenujemo tako oskrbovanje poslov za drugega, ki ni osnovano na nobenem posebnem prav¬ nem razmerju (n. pr. mandatu, varuštvu). Poslovodja brez naročila (negotiorum gest or) opravlja prostovoljno (sua sponte et nulla necessitate cogente, Ulp. D. 3, 5, 3, 10) tuje posle, ki so vil; za opravila, ki naj jih mandatar opravi kot posredni namestnik), pa tudi po¬ oblastilo brez mandata (n. pr. pri zakonitih zastopnikih, ki so pooblaščeni po za¬ konu). Mandat ureja notranje razmerje med mandantom in mandatarjem, poobla¬ stilo pa zunanje razmerje s tem, da pooblaščencu omogoča ustvarjanje pravnih učinkov neposredno za pooblastitelja in zoper njega. Izmed zakonikov govori CC. hkrati o mandatu in pooblastilu (le mandat ou procuration, 1984). Odz. samo o pooblastilni pogodbi (1002 ss.), medtem ko BGB. loči mandat kot neodplatno po¬ godbo (662—676) od pooblastila (164- — 181), ki nastane z enostransko pooblastite- ljevo izjavo, ki jo mora pooblaščenec še sprejeti. GK. podaja v IX. poglavju najprej določbe o mandatu (251—263), nato pa o pooblastilu (264 — 275). Jasno razlikuje med mandatom in pooblastilom tudi OR. (394, 396, 2—3). — V modernih pravih nima mandat več tolikega pomena, kakor po rimskem, kar je v zvezi z izpremenjenibn vrednotenjem delovnih odnosov, ki se ne pojmujejo več kot mandatni. Neodplatnost je le izjemno bistven znak mandata (BGB. 662), v večini zako¬ nikov samo v dvomu. Nagrada je namreč lahko izrečno pogojena že v pogodbi (CC. 1986), zadošča tudi, da je običajna (OR. 394, 3) ali le molče pogojena z ozi¬ rom na poslovateljev stan (Odz. 1004) ali določena z zakonom (GK. 251, 2). Med razlogi za prenehanje najdemo razen mandatarjeve smrti vobče tudi man- dantovo smrt, kakor tudi njegov preklic in mandatarjevo odpoved. 1 1. 3, 27; Gai. D. 44, 7, 5, pr. § 3 (interpol.) 1 sh. nezvano vršenje tudjih poslova, č. jednatelstvi bez prikazu, p. provvadzenie cudzych spraw bez zlecenia, frc. gesti-on d’ affaires (CC. 1372—1375), it. gestione di affari, n. Geschaltsfuhrung ohne Auftrag (Odz. 1035 — 1040, OR. 419 -424, BGB. 677—687). 96 lahko dejanski (popravi tujo hišo) ali pravni (proda tujo stvar, izterja tujo terjatev); on lahko tudi samo po sebi nevtralen posel nameni za drugega (n. pr. kupi neko stvar za drugega). Oni, za kogar negotiorum gestor opravlja posle, je dominus negotii. Pretorski edikt" je obetal najprej posebno actio in factum, kadar je kdo nastopil pred sodiščem za odsotnega, ali če je na¬ daljeval pravdo umrle stranke. Po zaslugi pravnikov so tožbo razširili tudi na druge primere. Končno imamo v klasičnem pravu dve tožbi bonae fidei: z actio negotiorum gestorum directa nastopa dominus negotii zoper poslovodjo brez naročila, z na¬ sprotno tožbo (actio negotiorum gestorum contraria) pa zahteva negotiorum gestor povračilo svojih potroškov. Negotiorum gestor je najbližji mandatarju, od njega se raz¬ likuje po tem, da nima nobenega mandata. Zato ni gotovo, ali bo dominus negotii smatral nenaročeno poslovodstvo za blagohotno pomoč ali pa za neljubo vtikanje v svoje zadeve. Kdor se torej loti opravljanja tujih poslov, postane predvsem zavezan quasi ex contractu, šele s kontrarno tožbo lahko tudi poslovodja sam uve¬ ljavlja svoje povračilne zahtevke. Poslovodja brez naročila ne sme imeti od svojega poslova¬ nja nobene koristi, zato mora gospodarju izročiti vse, kar je pri tem pridobil. Pri opravljanju tujih zadev mora ravnati z vso skrbnostjo in je redno odgovoren za vsako krivdo (omnis culpa). Samo za naklep in hudo malomarnost je odgovoren, kadar je s svojim ravnanjem preprečil, da dominus negotii ni utrpel nepo¬ sredno grozeče škode, n. pr. da ni bila njegova imovina prodana na dražbi (D. 3, 5, 3, 9). V nekaterih pogledih je poslovodja brez naročila strožje zavezan kakor mandatar. Če se je lotil splošnega opravljanja tujih poslov, je odgovoren tudi za opustitev tistih poslov, ki bi jih bil skrben gospodar opravil; tako je n. pr. odgovo¬ ren, če sam ne plača dolga, ki bi ga dominus negotii mogel od njega izterjati (D. 3, 5, 5, 14). Celo za naključno škodo (casus) je odgo¬ voren, če je ta nastala pri poslu, ki ga je opravljal drugače, kakor ga navadno opravlja dominus (D. 3, 5, 10). Za uveljavljanje vseh teh zahtevkov ima dominus zoper njega tožbo actio negotiorum gestorum directa. Z nasprotno tožbo (actio negotiorum gestorum contraria) za¬ hteva negotiorum gestor, da mu dominus negotii povrne potroške 2 Si quis negotia alterius [absentis], sive quis negotia, quae cuiusque cum is moritvr fuerint, gesserit , iudicium eo nomine dabo. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 101 ss. S 97 (z obrestmi vred), kolikor jih je imel zaradi poslovodstva, ter da mu odvzame obveznosti, ki jih je pri svojem poslovodstvu pre¬ vzel. Dominus negotii mora poslovodji brez naročila vse to povr¬ niti, kadar je opravljeni posel ustrezal gospodarjevi dejanski ali domnevni volji in je bil zanj vsaj koristno začet (utilite r coep- tum). Za trajni končni uspeh poslovodja ne jamči (D. 3, 5, 9, 1: ... sufficit, si utiliter gessii, etsi effectum non habuit negotium), n. pr. popravljena hiša pozneje pogori; suženj umrje, potem ko ga je bil negotiorum gest or ozdravil. Od poslovodje se zahteva samo, da je ravnal z vso skrbnostjo. — Če dominus negotii odobri poslovodstvo, mora poslovodji povrniti potroške. Poslovodjev po¬ ložaj postane podoben mandatarjevemu (Ulp. D. 46, 3, 12, 4: rati enim habitio mandat o comparatur); on sicer ne postane za nazaj mandatar, 3 pač pa velja odobritev kot molče dani mandat, kolikor po odobritvi dotedanji negotiorum gestor še naprej posluje. — Povračila ne more zahtevati poslovodja, ki je ravnal zoper iz¬ rečno gospodarjevo prepoved, 4 5 izjemno sme terjati povračilo s posebno actio funeraria tisti, ki je pokopal tujega mrliča. Prav tako nima pravice do povračila tisti, ki je imel potroške v darit¬ venem namenu (donandi animo), ne računajoč na povračilo (reci - piendi animo), kakor n. pr. mati, ki je skrbela za prehrano svojih otrok; sin, ki je plačal dolg za svojega očeta (C. 2, 18, 11 in 12.)° Poslovodja brez naročila mora dovršiti delo, ki se ga je lotil. Poslovodja opravlja posle kot tuje, čeprav ni treba, da bi jih opravljal v tujem interesu (contemplatione domini). Tudi nepo¬ šteni posestnik (malae fidei possessor) je odgovoren kot poslo¬ vodja brez naročila za vsako krivdo in sme zahtevati povrnitev potrebnih potroškov (impensae necessariae). Če je opravljal po¬ sel, ki je bil v resnici njegov, meneč, da je tuj, ni poslovodstva brez naročila 6 7 . Če je menil, da opravlja svoj posel, v resnici pa je bil posel tuj, nima tožbe za povračilo (actio negotiorum gestorum contraria), pač pa sme pridržati stvar kot pošteni posestnik, do¬ kler ne dobi povrnjenih potroškov'. Zmota o tem, kdo je domi¬ nus negotii, nima nobenega pomena za veljavnost poslovodstva brez naročila 8 , ki ustvarja obligacijsko razmerje med pravim go- 3 Drugače kal;or pri mandatu, obsodba poslovodje ne infamira; tudi ne ukinja obligacijskega razmerja gospodarjeva smrt. 4 D. 3, 5, 7, 3; D. 17, 1, 40. 5 Po občem pravu je poslovodja brez naročila smel terjati plačilo za tisto svoje delo, ki ga je redno (n. pr. kot obrtnik) opravljal za denarno plačilo. 6 D. 3, 5, 5, 6. 7 D. 3, 5, 14, 1. s D. 3, 5, 5, 1. 98 spodarjem in poslovodjo. — Justinijan izrečno zahteva, da ima negotiorum gestor namen, opravljati posle za drugega (animus aliena negotia g erendi). 9 10 II. Pristno in nepristno poslovodstvo brez naročila. Občepravna doktrina razlikuje med pristnim in nepristnim poslovodstvom.’ 0 Pristni poslovodja oskrbuje tuje posle bodisi kot objektivno tuje (popravi sosedovo hišo) ali kot objektivno sicer nevtralne, pač pa subjektivno tuje (kupi orodje za soseda). O nepristnem poslovodstvu govorimo v dveh primerih. Včasih opravlja poslovodja tuj posel, ki ga ima pomotoma za svojega, n. pr. v dobri veri proda tujo stvar kot svojo in dobi za njo kupnino; domnevni dedič plača zapustnikov dolg. V teh primerih uporabljajo viri načela o poslovodstvu. — Včasih pa nepristni po¬ slovodja ve, da je opravljani posel tuj, vendar ga opravi zato, da bi on sam imel od njega dobiček (sui lucri causa); n. pr. tujo stvar proda kot svojo, čeprav ve, da je tuja. V takih primerih je ne¬ pristni poslovodja v polni meri odgovoren. Šele po Justinijano- vem pravu more tudi on sam od gospodarja terjati povračilo v mejah obogatitve. Kot poslovodstvo brez naloga so Rimljani pojmovali tudi pravno razmerje nastalo zaradi skrbništva in protutele (prim. § 27, IV). § 27. Varuštvo za nedorastle. D. 27, 3 in 4, C. 5, 51 in 58. Varuštvo. Po rimskem pravu so pod varuštvom ženske, če niso ne pod očetovsko ne pod moževo oblastjo (tutela mulierum), in nedorasli, 9 Moderne kodifikacije presojajo poslovodstvo brez naročila principialno zelo različno in ga ustrezno urejajo. Po Odz. (1035—1040) (prim. Krek, str. 421 s., op.. 3) naj se »praviloma« nihče ne vtika v tuje posle (1035). Izjema od tega načela je poslovodstvo v stiski., opravljeno zato, da se odvrne preteča škoda (1036). Tu sme poslovodja terjati po¬ vračilo potrebnega in smotrno napravi j enega potroška, čeprav bi bil trud ostal brez njegove krivde brezuspešen. Kadar je poslovodstvo »v jasno pretežno korist drugega«, sme poslovodja zahtevati povračilo stroškov (koristno poslovodstvo). Kadar pa velja poslovodstvo kot škodljivo (1038) ali prepovedano (1040), je poslovodja dolžan po¬ staviti stvar v prejšnji stan, odn. je odgovoren za škodo. — Bistveno enako nepri¬ jazno presoja poslovodstvo brez naročila tudi OR. (419—424). — Simpatično pa zre nanj CC. (1372—1375), ki ga želi favorizirati kot altruistično udejstvovanje. — BGB. (677—687) zavzema vmesno stališče. — Na odklonilnem stališču je tudi anglo- ameriško pravo, ki ga načelno odklanja kot poseganje v tujo pravno sfero. GK. ga subsumira pod neupravičeno obogatitev (prim. str. 108, op. 15). 10 Prim. Krek, Obligacijsko pravo, str. 417. Njegovim izvajanjem se popol¬ noma pridružujem. 99 če niso več pod očetovsko oblastjo (tutela impuberum). Ker iz varuštva za ženske ne nastane nobeno obligacijsko razmerje med varuhom in varovanko, se omejujemo na varuštvo za nedorasle. Varuh nedorasle osebe je po civilnem pravu predvsem tisti, ki ga je oče v svoji oporoki postavil za varuha otroku (tutor testa- mentarius). Kadar ni oporočnega varuha, pripada varuštvo naj¬ bližjemu otrokovemu agnatu ali gentilu (tutor legitimus). Če tudi takega ni, postavi varuha pretor (tutor dativus). Oporočni in agnatski varuh imata do varovanca ožji osebni odnos. Zato daje civilno pravo varovancu zaščito samo zoper ne¬ poštenega oporočnega in agnatskega varuha. 1 Pri oblastveno po¬ stavljenem varuhu takega odnosa ni. On prevzame varuštvo kot državljansko dolžnost (publicum munus) in je odgovoren za njeno izpolnjevanje. Med varuhom in varovancem nastane obli¬ gacij skopravno razmerje. 2 Spočetka ga pojmujejo kot poslovod¬ stvo brez naročila, kmalu pa kot posebno obligacijsko razmerje, za katero je uporabna actio tutelae. To tožbo je poznal že vodilni predklasični jurist Mucij Scevola in jo našteva na prvem mestu med tožbami bonae fidei:' Po Justinijanovem pravu spada varu¬ štvo za nedorasle med kvazikontrakte (I. 3, 27, 2). II. Vsebina obligacije. Varuh mora varovančevo imovino vestno upravljati, kakor to zahteva dobra vera in poštenje (bona fides). Medtem ko velja po starem agnatskem pojmovanju varuh kot nekak lastnik 4 varo- vančeve imovine, so po klasičnem in poklasičnem pravu njegove 1 Zakon XII plošč dovoljuje accusatio suspecti tutoris, ki je kazenska popularna tožba za odstavitev sumljivega oporočnega varuha. — Od agnatskega va¬ ruha pa je mogel varovanec zahtevati s penalno actio rationibus distrahendis dvojno povračilo škode, ki mu jo je varuh povzročil z utajo imovine. 2 Za ta razvoj je bila zelo važna satisdatio rem pupilli salvam /ore, ki se pojavlja nekako od Klavdija dalje. Na pretorjevo zahtevo se tutor legitimus, včasih tudi dativus — ne pa oporočni varuh (Gai 1, 200) — zaveže varovancu s stipulacijo in poroki, da bo vestno opravljal svojo dolžnost (Quidquid, quod tu tutelam meam gesseris, te mihi dare facere oportebit ex fide bona , ob id rem meam salvam fare spondesne? Spondeo. L e n e 1, EP 3 , str. 541). Zaradi te obljube je bilo mogoče za¬ htevati z actio ex stipulatu od varuha odškodnino tudi za škodo, povzročeno z malo¬ marnostjo. Obsodba ni infamirala. 3 Cicero. De off. 3, 17 , 10: .. . Q. quidem Scaevola . . . summam vim esse di- cebat in omnibus iis arbitrih, in quibus adderetur ex fide bona , fideique bonae nomen existimabat manare latissime , idque versari in tutelis , societatibus , fiduciis, mandatis , rebus emptis venditis , conductis locatis ... Prim. Topiča 10, 42: Si tutor fidem praestare debet ,. . . 4 Prim. Iul. D. 41, 4, 7, 5: ... nam tutor in re pupilli tune domini loco habetur cum tutelam administrat, non cum pupillum spoliat. 100 dolžnosti podrobneje določene, njegove pravice glede odsvajanja varovančevih stvari pa zelo omejene. O varovančevi imovini mora sestaviti inventar, razen če bi bil oporočitelj, od katerega ima varovanec imovino, to izrečno prepovedal. 5 Ukreniti mora vse, kar je treba, da varuje varovan- čevo imovino. Dolgove naj poplača, dvomljive terjatve naj iz¬ terja. Gotovino naj uporabi za nakup zemljišč. Kadar sam upo¬ rablja varovančev denar, ga mora obrestovati. 6 — Iz varovančeve imovine ne sme dajati daril; izvzeta so darila, ki jih je varovanec dolžan dati po načelih splošne dostojnosti (staršem, sorodnikom i. pd.). 7 Oratio Severi, senatov sklep iz 1. 195., prepoveduje, da bi varuh sam brez oblastvene odobritve odsvojil varovančeva kmečka in mestna vrtna zemljišča (praedia rustica et suburbana, D. 27, 4 9, 1, 2). L. 326. je Konstantin razširil prepoved na vse ne¬ premičnine in premičnine (C. 5, 37, 22), tako da je varuh sam brez oblastvene odobritve smel in moral prodati le še stvari, ki se naglo pokvarijo, 8 9 smel je prodati tudi odvišno živino (C. 5, 37, 22, 6s.). Pri upravljanju varovančeve imovine posluje varuh kot varo¬ vančev direktni namestnik samo glede pridobivanja posesti in lastnine; ne more pa zanj pridobivati terjatev. Terjatve pridobiva varovanec, če si določeno dajatev da sam s stipulacijo oblju¬ biti, ali če to stori njegov suženj. Varovančev dolžnik postane prost ipso iuve, če svoj dolg plača varuhu; pri tem mu varuh ne more ničesar odpustiti ali podariti. Varovanec se more učinko¬ vito zavezati le z varuhovim sodelovanjem. — Če dolžnik plača varovancu svoj dolg brez varuhovega sodelovanja, postane va¬ rovanec lastnik prejetega denarja, ne da bi dolžnik postal prost svoje obveznosti. Vendar mu pretor pomaga z ekscepcijo doli, kadar zahteva ponovno plačilo pupil, čeprav je še obogaten za¬ radi prvotnega plačila”; poznejše pravo dovoljuje plačniku tudi obogatitveno tožbo (in quantum locupletior factus est) zoper va¬ rovanca (Ulp. D. 26, 8, 1 pr.; 5 pr.). — Če je varuh posodil varo¬ vančev denar in se je dolžnik njemu zavezal s stipulacijo, ker je 5 D. 26, 7, 7, pr., C. 5, 37, 24, C. 5, 51, 13, 2. 6 D. 26, 7, 11. 9, 1 ss.; 5 pr.; 7, 1 ss.; 7, 4 ss. 7 D. 26, 7, 12, 2-3. 8 Ulp. D. 26, 7, 7, 1: Si tutor cessaverit in distractione earum rerum quač tempore depereunt, suum periculum facit. 9 Gai 2, 84: si ex ea pecunia locupletior factus sit et adhuc, petat, per ezcepti- onem doli mali surnmoveri potest. Prim. Paul. 46, 3, 15: si... nummi salvi sunt; Marc. D. eod. 47. 101 bil pupil odsoten ali še infans, je že v Julijanovi dobi pretor omo¬ gočil varovancu, da je z analogno tožbo (actio utilis) sam tožil dolžnika (Ulp. D. 26, 7, 9 pr.). — Če pa je varuh sam prevzel kako obveznost za odsotnega varovanca, je pretor dovolil upniku, da je po končanem varuštvu tožil bivšega varovanca z analogno tožbo (Scaev. D. 36, 3, 18, 2). 10 lil. Tožbe. Ko je varuštvo končano, mora varuh izročiti varovancu nje¬ govo imovino in mu podati obračun o svojem upravljanju. Obe¬ nem mu mora povrniti morebitno škodo, ki mu jo je povzročil s svojim premalo skrbnim ravnanjem, zlasti tudi z opustitvami. Po klasičnem pravu je odgovoren samo za naklepno (dolus) po¬ vzročeno škodo, po Justinijanovem pa tudi takrat, kadar v varo- vančevih zadevah ni ravnal vsaj tako skrbno kakor v lastnih (quantam in suis rebus diligentiam; Ulp. D. 27, 3, 1 pr.). Vse te zahtevke je mogel po končanem varuštvu uveljaviti zoper va¬ ruha dosedanji varovanec z actio tutelae directa. Če je bil varuh obsojen, ga je zadela infamija. Varuh sme od bivšega varovanca zahtevati, da mu odvzame obveznosti, ki jih je v njegovem interesu prevzel. Prav tako mu mora varovanec povrniti potroške, ki jih je imel zaradi varuštva. Spočetka je imel varuh v ta namen tožbo actio negotiorum gesto- rum utilis. Kolikor je bilo to mogoče, si je smel obdržati od varo- vančeve imovine toliko, kolikor je imel od njega terjati. Po Ju¬ stinijanovem pravu se njegova tožba imenuje actio tutelae con- traria. Obe tožbi (direktna in nasprotna) sta časovno neomejeni (perpetuae) ter aktivno in pasivno podedljivi. Varovanec ima v zavarovanje svojih zahtevkov zastavno pravico na varuhovi imovini. * 11 Actio tutelae directa je bila mogoča samo zoper varuha, ki je vršil varuške dolžnosti (tutor gerens), ne pa zoper tistega, ki jih ni hotel prevzeti (tutor cessans). Takega je pretor najprej extra ordinem silil, da bi prevzel varuštvo. Mark Avrelij je do¬ ločil, da ravna na svojo nevarnost varuh, ki ne prevzame pover¬ jenega mu varuštva, ne da bi v 50 dneh navedel razloge, ki ga opravičujejo, da varuštva ne sprejme. 12 Poslej je mogoče od njega zahtevati povračilo škode z actio tutelae utilis. 10 O tem prim. S i b e r, Romisches Recht II, str. 221 s., 516 s. 11 C. S, 57, 20 (1. 514) = C. Th. 3, 30, 1. 12 Ulp. D. 26, 7, 1, pr. - § 1, Fragm. Vat. 155 s. 102 Neki senatov sklep, ki je bil sprejet po Trajanovi pobudi, * 1 ' je uvedel posebno actio subsidiavia zoper municipalne magistrate, ki so bili imenovali za varuha osebo, ki je ob koncu varuštva ne- plačevita. Če varovanec tudi od varuhovih porokov ne more iz¬ terjati povračila škode, sme zahtevati povračilo od dotičnih ma¬ gistratov. Če je izmed več varuhov po medsebojnem sporazumu samo eden opravljal varuške posle (tutor gerens), po klasičnem pravu drugi (tutores honorarii) niso bili odgovorni; po Justinijanovem pravu so pa subsidiarno odgovorni. Justinijan si prizadeva, da kar najbolj zavaruje varovančev pravni položaj. Poleg actio tutelae directa in varovančeve ve¬ soljne zastavne pravice na varuhovi imovini je Justinijan ohra¬ nil tudi staro accusatio suspecti tutovis, s katero je poslej mogoče zahtevati odstavitev vsakega varuha (ne le oporočnega); za to zadošča že varuhova velika malomarnost (lata neglegentia). 1 ' 1 Zoper vsakega varuha je tudi mogoča actio rationibus distra- hendis zaradi poneverb varovančeve imovine na duplum. Var¬ ščino rem pupilli salvam fore pa je dolžan dati samo tisti varuh, ki je poklican po zakonu (I. 1, 24 pr.). IV. Protutela. Utegnilo se je pripetiti, da je nekaj časa opravljal varuško dolžnost nekdo, ki so ga prvotno imeli za varuha (n. pr. na pod¬ stavi oporoke, o kateri se pozneje izkaže, da jo je oporočitelj raz¬ veljavil z novo oporoko, ki je takoj niso našli), pa v resnici ni bil. Ker je bil ta dozdevni varuh (protutor) sklepal različne pravne posle, so njegovo poslovanje smatrali kot negotiorum gestio. Zato je med varovancem in njim mogoča actio negotiorum gesto- rum utilis, ki jo Justinijan imenuje actio protutelae (directa in utilis). § 28. Naključna imovinska skupnost. D. 10, 2—3, C. 3, 36—37. Naključna imovinska skupnost 1 Ccommunio incidens) je ti¬ sta, ki nastane brez družbene pogodbe (societas). To se zgodi, kadar je n. pr. ista stvar podarjena ali voljena več osebam; ali 13 C. 5, 75, 5 (294?). 14 Ulp. D. 26, 10, 1, 5; D. eod. 7, 1. 1 sh. slučajna, neugovorna imovinska zajednica, p. przypadkowa vvspolnošč ma- jatkovva, frc. indivision, it. comunione incidentale, n. zufallige Vermogensgemein- schaft. 103 če jo več oseb podeduje; ali če se zabriše skupna, pet čevljev ši¬ roka meja med sosednjima zemljiščema. Odnošaji, ki nastanejo med solastniki po naključju, so po¬ dobni odnošaiem, kakor obstajajo med družbeniki. Razlika pa je v tem, da jih ne presojamo po načelih, ki veljajo za družbeno po¬ godbo. Naključna imovinska skupnost je poseben kvazikontrakt in kot tak samostojen vir obligacij. Odnošaji med solastniki so deloma stvarnopravni, deloma obligacijskopravni. Stvarnopravni so posledica solastnine; naj¬ važnejša taka posledica je, da sme vsak solastnik z delitveno tožbo zahtevati razdelitev solastnine (C. 3, 37, 5: In communio- nem vel societatem nemo compellitur invitus deiineri). Zato je ničen dogovor, da se delitev nikoli ne bo zahtevala (Paul. D. 10, 3, 14, 2: ne omnino divisio fiat), pač je mogoč tak dogovor za do¬ ločen čas (D. eod, 14, 3: ne intra certum tempus societas divide- retuv). Sodnika pooblašča za ukinjenje solastnine posebna sesta¬ vina formule: adiudicatio (quantum adiudicari opovtet, iudex Ti- tio adiudicato); vsebujejo jo vse delitvene tožbe. Delitvene tožbe so: actio familiae erciscundae za delitev dediščine med so¬ dediče; actio communi dividundo za razdelitev drugih imovinskih skupnosti; actio finium regundorum za ureditev skupne meje. Obligacijski zahtevki med naključnimi solastniki zadevajo tzv. praestationes personales. Vsak solastnik je moral z drugimi deliti donose skupne stvari, hkrati je moral tudi prispevati k po- troškom za skupno stvar (communicatio lucri et damni). S skupno imovino je moral vsak solastnik ravnati prav tako skrbno’ kakor z lastnimi zadevami (diligentia quam suis). S sodbo je sodnik lahko prisodil dotlej skupno stvar v iz¬ ključno last enemu in mu naložil, da mora drugim plačati dolo¬ čen denarni znesek, ali pa je stvar razdelil na dele (pravno: nove stvari) in le-te prepustil v last doslejšnjim solastnikom, ali pa jo je prodal in med nje razdelil izkupiček. Obenem je poračunal nji¬ hove medsebojne zahtevke. Vsaka delitvena tožba je actio du- plex, ker v njej utegne biti vsaka stranka obsojena, tudi tista, ki nastopi kot tožitelj. Ker se intenci j a delitvenih tožb glasi: quid - quid ... dare facere oportet ex fide bona, mora sodnik presojati medsebojna pravna razmerja po načelih dobre vere in poštenja. Solastnik, ki je naperil delitveno tožbo, je dosegel, da se je naključna imovinska skupnost končala. Po Justini j anovem pravu 104 so solastniki mogli zahtevati z actio utilis povračilo škode in po- troškov, ne da bi zahtevali delitev, torej durante communione. § 29. Neupravičena obogatitev. I. Pojem. Posebna kvazikontraktna obligacija nastane zaradi neupra¬ vičene obogatitve 1 določene osebe, ki postane zato zavezana na¬ sproti onemu, na čigar stroške je obogatela. Pri realnih kontrak- tih nastane obveznost s tem, da ena stranka drugi prepusti (v lastnino, posest ali detencijo) neko stvar, prejemnik pa postane dolžan, da vrne ali enako količino istovrstnih stvari (posojilo) ali celo isto stvar. Upnikova tradicija denarnega zneska dolžniku je imela namen, da nastane posojilna obveznost. Ko pozneje dol¬ žnik izroči upniku enak znesek, hoče s tem izpolniti (solutio) obstoječo obligacijo. Zamislimo si pa primer, ko tradent izroči prejemniku v last¬ nino določen denarni znesek, da bi mu s tem poplačal svoj dolg. Kasneje se dožene, da tradent takrat ni bil ničesar več dolžan, ker je bil tisti dolg že prej plačan (n. pr. plačal ga je bil že po¬ kojni zapustnik, ki mu pa upnik ni vrnil zadolžnice). Prejemnik je torej' neupravičeno obogaten na račun tradenta. Bilo bi kri¬ vično, da bi smel neupravičeno sprejeto dajatev obdržati . 2 Rim¬ sko pravo dovoljuje oškodovanemu, da z obogatitveno tožbo (condictio) zahteva nazaj to, za kar je prejemnik na njegov ra¬ čun obogaten . 3 Kondikcija je obligacijskopravna in ne stvarno- pravna tožba. Tradent je napravil neupravičenega prejemnika za lastnika — izjemno stališče ima condictio furtiva — in le z actio in personam more oni, ki je neupravičeno izpolnil, od prejemnika terjati povračilo. Predmet povračilnega zahtevka je to, za kolikor je prejem¬ nik obogaten (in quantum locupletior factus est). Navadno bo to isto, kar je tožitelj tožencu dal. Kolikor se je predmet dajatve pri tožencu povečal s prirastmi (partus ancillae, plodovi, napla- 1 sh. neopravdano (bezrazložno, pravno neosnovano) obogačenje, č. bezdilvodne obohacem, p. niesluszno wzbogacenie, r. neosnovatel’no obogaščenie (GK. 399—402), frc. enrichissement injuste (CC. 1376—1381), it. ingiusto arricchimento, n. un- gerechtfertigte Bereicherung (Odz. 1431 ss., OR. 62—67, BGB. 812—822). 2 Pomp. D. 50, 17, 26: Ilire naturae aequum est neminem cum alterius detri- mento et iniuria fieri locupletiorem. 3 Ulp. D. 12, 5, 6: Perpetuo Sabinus probavit veterum. opinionem ezistiman- tium , id quod ex iniusta causa apud aliquem sit , posse condici. 105 vine) 4 , jih sme zahtevati tožitelj; ne more pa terjati obresti od svojega plačanega denarnega zneska. 5 Če prejemnik brez svoje krivde ni več obogaten, ne more oškodovani od njega ničesar terjati. Če pa po svoji krivdi ni več obogaten, ali če je prejeto dajatev prodal, bo oškodovani lahko zahteval, da mu plača njeno vrednost. 6 Tožba, s katero terja oškodovani povračilo obogatitve, je condictio, ki je ali condictio certae pecuniae ali ceriae rei, mo¬ goča je v poznejšem času tudi condictio incerti. Vse te tožbe so stricti iuris. V Justinijanovi kodifikaciji imajo posamezne svoja posebna imena. II. Posamezne kondikcije. 1. Condictio indebiti (D. 12, 6, C. 4, 5). Kdor je drugemu izpolnil določeno dajatev ali storitev v zmotnem mnenju, da je dolžan, kar pa v resnici ni bil, sme za¬ htevati s condictio indebiti svojo dajatev nazaj. Dolg, ki ga je plačnik hotel izpolniti, ni smel v trenutku iz¬ polnitve obstajati niti kot naturalen. Pri tem je brez pomena, ali dolg sploh nastal ni, ali pa je že prenehal, ali ga morda samo ni bilo mogoče iztožiti, ker je dolžnik imel kako trajno ekscepcijo. 7 Brez pomena je bilo, kaj je bil predmet dajatve (denar, posa¬ mezna stvar, nadomestne stvari, delo). Povračilo je mogel zahtevati le tisti, ki je izpolnil v opravič¬ ljivi (dejanski) zmoti. Če je vedel, da ni dolžan, je svojo dajatev podaril 8 in je ne more zahtevati nazaj. Tudi obogateni je moral sprejeti izpolnitev v dobri veri. Če je vedel, da nima ničesar ter¬ jati, je s sprejemom zagrešil furtum in je bila zoper njega upo¬ rabna condictio furtiva. S to kondikcijo more zahtevati svojo dajatev nazaj tudi ti¬ sti, ki je pomotoma plačal neki tuj dolg, ali ki je plačal svoj dolg 4 Prim. D. 12, 4, 7, 1; D. eod. 12: . . . fructus .. . et partus et quod adcrevit rei; D. 12, 6, 11. 15 pr.; 65 § 5; D. 22, 1, 58, 1-3. 5 C. 4, 5, 1, 1; C. 4, 7, 4. 6 Iul. D. 4, 2, 18: Si ipsa res, quae ad alium pervenit, interiit, non esse locu - pletiorem dicemus: sin vero in pecuniam aliamve rem conversa sit, . . . omnimodo locuples factus videtur, licet postea deperdat .. . Licet res quae in hereditate fuerant apud eum non sint, tamen pretium earum . . . locupletem eum . .. perinde obligat, ac si corpora ipsa in eadem specie mansissent. — Za razlikovanje krivde in nekrivde prim. D. 12, 6, 65, 8. 7 N. pr. exceptio quod metus causa; exc. SC* Vellaeani; pacti, ne omnino pe- cunia peteretur. — Kdor izpolni, čeprav ve za ekscepcijo (sciens se tutum exceptione), ne uspe s kondikcijo. Prim. Ulp. D. 12, 6, 26, 3. 8 Paul. D. 50, 17, 53: Cuius per errorem dati repetitio est, eius consulto (= redoma, namenoma) dati donatio est. 106 nekomu drugemu kakor upniku, 9 ali ki je plačal pred iznolnitvijo pogoja to, kar samo pogojno dolguje. Prav tako lahko zahteva povračilo svojega plačila, kdor je v zmotnem mnenju, da je de¬ dič, poplačal zapustnikov dolg, kajti zaradi njegovega plačila ni postal pravi dedič prost svoje obveznosti. 10 Izključena pa je con- dictio indebiti, če je bil, čeprav v zmoti, plačan kak tuj dolg, za¬ radi, katerega bi bil toženec obsojen na dvojni znesek, če bi ne¬ upravičeno zanikal tožbeni zahtevek. 11 2. Condictio causa data, causa non secuta (ali ob causam da- torum) (D. 12, 4, C. 4, 6). S to kondikcijo zahteva povračilo svoje dajatve stranka, ki je dajatev izvršila z ozirom na neko bodoče, pričakovano dejstvo, ki pa v resnici ni nastopilo. 12 N. pr. oče zahteva povračilo dote, ki jo je bil dal hčerinemu zaročencu, če pozneje zakon ni bil sklenjen. — Ta kondikcija je imela velik pomen za razvoj inomi- natnih kontraktov. 3. Condictio ob tuvpem vel iniustam causam (D. 12, 5, C, 4, 7 in 9). S condictio ob turpem causam je bilo mogoče terjati nazaj dajatev, ki jo je prejemnik prejel za neki nenravni namen, toda le takrat, kadar je bilo nenravno samo prejemnikovo 1 " ravnanje, ne tudi plačnikovo. Brez pomena je bilo pri tem, ali je bil namen dosežen ali ne. S to kondikcijo je mogel n. pr. deponent zahte¬ vati nazaj to, kar je plačal depozitarju, da mu je vrnil shranjeno stvar (D. 12, 5, 2, 1). Prav tako jo je lahko naperil tisti, ki je dru¬ gemu nekaj plačal za to, da ne bi napravil nekega zločina (D. eod. 2 pr.). Ne more pa zahtevati nazaj svoje dajatve plačnik, ki je z njo hotel doseči nekaj nenravnega, tako da ravnata nenravno prejemnik i n plačnik. 14 N. pr. plačnik plača neki denarni znesek, da bi prejemnik izvršil neki zločin; plača sodniku, da bi pristran¬ sko sodil (D. eod. 3). 9 Paul. D. 12, 6, 65, 9. 10 Pomp. D. 12, 6, 19, 1. 11 C. 4, 5, 4 (1. 293). Take tožbe, ex quibus adversus infitiantem in duplum , agimus ? so bile po Gaju (4, 9): actio iudicati ? depensi , damni iniuriae legis Aquiliae aut legatorum nomi.ne , quae par damnationem certa relicta sunt. 12 Paul. D. 12, 5, 1, 1: ...Ob rem igitur honestam datum ita repeti potest , si res , propter quam datum est , secuta non est. 13 TJlp. D. 12, 6, 4, 2: Quoticns autem solius accipientis turpitudo versatur , Celsus ait repeti posse. 14 Paul. D. 12, 5, 3: Ubi autem et dantis et accipientis turpitudo versatur , non posse repeti dicimus: veluti si pecunia detur, ut male iudicetur. Prim. D. eod. 4, 1. 107 Condictio ob iniusfam causam je uporabna zaradi dajatev, ki so prepovedane po pravnih normah (n. pr. oderuške obresti; izpolnitev izsiljene stipulacije [Pomp. D. 12, 5, 7]). 4. Condictio furtiva (D. 13, 1, C. 4, 8). Z njo zahteva lastnik svojo ukradeno stvar od tatu na¬ zaj: pri tem lahko izbira med kondikcijo in lastninsko tožbo (rei vindicatio). Njena posebnost je tudi v tem, da ji je osnova tožencev delikt, medtem ko je pri drugih kondikcijah to tožite- ljeva dajatev. Podrobneje jo bomo obravnavali v deliktnem pravu (str. 128). 5. Condictio sine causa (D. 12, 7, C. 4, 9). S to kondikcijo je Justinijan omogočil izterjanje povračila tistih dajatev, ki bi jih plačnik ne mogel izterjati z nobeno drugo kondikcijo. Semkaj spadajo predvsem dajatve, izvršene na pod¬ stavi neveljavnega pravnega posla: n. pr. posojilo, ki je neve¬ ljavno bodisi zaradi prejemnikove zmote o tem, kdo je upnik (condictio Iuventiana), bodisi zato, ker prejemnik meni, da mu je posojeni denar podarjen, bodisi zato, ker tradent ni bil lastnik izročenega denarja (*condictio de bene depensis) (prim. str. 52). Prav tako more lastnik stvari z njo iztožiti od dobrovernega po¬ sestnika izkupiček za svojo stvar, ki jo je le-ta prodal. Condictio sine causa je uporabna tudi za iztožitev povračila tistih pridobi¬ tev, ki so bile izvršene na podstavi (causa) takrat veljavnega pravnega posla, ki je pa pozneje postal neveljaven (condictio causa finita). Z njo lahko zahteva daritelj nazaj svoje darilo od obdarjenca zaradi njegove nehvaležnosti; enako tudi dolžnik svojo zadolžnico od upnika, kateremu je dolg plačal; tisti, ki je dal aro, jo sme zahtevati nazaj, ko je pogodba izpolnjena. 15 § 30. Pridobitev volila. Kvazikontraktna obligacija more nastati tudi v zvezi z opo¬ ročnim dedovanjem. Vsaka rimska oporoka je morala vsebovati 15 Med kodifikacijami sta CC. in Odz. vobče recipirala posamezne kondikcije, zlasti kondikcijo indebiti (CC. 1376 ss., Odz. 1431 ss.). Poznejše kodifikacije pa po¬ stavljajo splošno pravilo, da mora tisti, ki je neupravičeno obogaten, vrniti oško¬ dovanemu to, za kar je obogaten (OR. 62, BGB. 812, GIC. 399). Po GK. se presoja tudi poslovodstvo brez naročila kot neupravičena obogatitev (Traite de droit civil et commercial des Soviets par B. E 1 i a ch e vi t eh, Paul T a g e r, B. B. N o 1 d e, Tome dl, Pariš 1930, str. 427 s.). Po GK. (401) je dotični, ki se .je neupravičeno obogatil zaradi dejanja druge osebe, ki je bilo nezakonito ali državi škodljivo, dolžan povrniti državi to, kar je neupravičeno prejel. — Tudi Code Int. des O. (178) pred¬ laga, da se uzakoni splošno pravilo: Quiconque s’ enrichit sans cause au detriment d’ autrui est tenu a restitution. La restitution est due, en partieulier, de ce qui a ete regu sans cause valable, en vertu d’ un fait qui ne s’ est pas realise, ou d’ une cause qui a cessč d’ exister. 108 postavitev dediča: oporočitelj je določil osebo, ki naj po njegovi smrti kot vesoljni naslednik vstopi v njegov pravni položaj in naj pridobi načelno vso njegovo imovino. Poleg tega je lahko odredil volila (legata), s katerimi je zapustil posamezne imovinske pred¬ mete določenim volilojemnikom (legatarjem). Take singularno- pravne naklonitve so obveljale samo, če je oporočni dedič prido¬ bil dediščino. — Legatov je bilo več vrst. Vindikacijsko volilo je oporočitelj odredil z besedama do lego. Voljena je mogla biti le zapustnikova stvar, ki je navadno prešla v legatarjevo lastnino v trenutku, ko je dedič pridobil dediščino. Legatar je pridobil vo¬ ljeno stvar kot singularni pravni naslednik zapustnikov; razprav¬ ljanje o tem spada v stvarno pravo. Nova obligacija nastane v zvezi z dvema nadaljnjima vrsta¬ ma legatov: damnacijskega (per damnationem) in sinendi modo. Damnaeijski legat je bil odrejen z besedami: heres meus Seio centum dare damnas esto; dediču je naloženo, da voljeni imovin- ski predmet prepusti legatarju. Če je voljena kaka zapustnikova stvar, postane le-ta najprej dedičeva, ki jo nato mora legatarju izročiti v lastnino. Prav tako je dedič zavezan, če je predmet vo¬ lila neka dedičeva ali tuja stvar ali neka terjatev. Volilojemnik more terjati od njega izpolnitev z actio ex testamento , 1 2 ki se po predmetu volila imenuje actio certae creditae pecuniae ali con- dictio certae rei. Dedičeva obveznost je stricti iuris; če se dedič spusti v pravdo, je obsojen na dvojni znesek.” — Legatum sinendi modo je dediča obvezoval, da je trpel (non facere), da si je dedič sam vzel voljeno stvar, ki je bila ali zapustnikova ali dedičeva (n. pr. heres meus damnas esto sinere Lucium Titium illam rem sumere sibique habere). Vsebina obligacijskega razmerja je neki incertum, zato je volilojemnikova tožba actio incerti ex testa i mento. V tej tožbi je utegnil biti dedič obsojen le na enkratno vrednost volila. Damnaeijski legatar je mogel terjati samo voljeno stvar, ne tudi njenih plodov ali donosov iz časa pred litiskontestacijo ka¬ kor tudi ne zamudnih obresti. Dedič je bil odgovoren za vsako krivdo, ne pa za naključno uničenje voljene stvari. Legatar je smel, najbrž le v konkurzu, zahtevati ločitev zapuščine (*benefi- cium separationis), tako kakor upniki. Če je bilo volilo odrejeno 1 Tožba se tako imenuje, ker se je njena intencija glasila: quidquid heredem ex testamento dare facere oportet (Gai 2, 215). 2 Gai 2, 282: ltem si legatum per damnationem relictum heres infitietur , in duplum cum eo agitur. — Prim. 4, 9; 4, 171. 109 pod pogojem ali z rokom, je smel od dediča zahtevati, da mu je s stipulacijo in poroki obljubil izpolnitev volila (cautio legatorum servandorum causa.f Legatar sinendi modo je smel zahtevati zamudne obresti od trenutka dalje, ko je zamuda nastala. Justinijan je spojil učinke vindikacijskega in damnacijskega legata 4 ter je izenačil glede učinkov legate in fideikomise. 0 Zato nastane poslej obligacijsko razmerje med dedičem in vsakim legatarjem ali fideikomisarjem. Vrh tega ima upnik tudi zastavno pravico na zapuščinskih stvareh, ki jih je dedič pridobil. 6 Dedi¬ čevo obligacijo kategorizira Jusrinijanovo pravo kot kvazikon- traktno.* Dedič postane zavezan s tem, da dediščino pridobi; obligacija sama pa je pod tem tihim pogojem ustanovljena od oporočitelja. Četrti oddelek. Pakti. § 31. Pakti. — Pojem. D. 2, 14, C. 2, 3. Viri rimskega prava uporabljajo besedo pactum v različnih pomenih. Najbolj splošno pomeni pogodbo sploh 1 , tudi iztož¬ ljivo. 2 V ožjem pomenu označuje pactum spravno pogodbo, s katero se delinkvent reši obsodbe s tem, da okradenemu (furtum) ali dejansko žaljenemu (iniuria) z njegovim privoljenjem obljubi kot spravnino določen denarni znesek. 6 Tak pakt je po civilnem pravu ukinjal deliktni obligaciji, ki sta nastali iz tatvine ali ža¬ litve osebnosti (iniuria ). 4 Po pretorskem pravu je zadevala infa- 3 Quidquid mihi heredive meo legatorum nomine ex testamento Lucii Titii dari jieri oportet oportebit , id, quibus diebus Lucius Titius dari fieri voluit, his diebus dari fieri dolumque malum abesse afuturumque esse spondesne? Spondeo. (L e n e 1, EP 3 , str. 559). 4 C. 6, 45, 1 (529); I. 2, 20, 1. 5 C. 6, 45, 2 (551). c G. 6, 45, 2, 1: . . . et insuper utilem Servianam (id est hjpothecariam) super his quae juerint derelicta in res mortui praestare. 7 Gai. D. 44, 7, 5, 2 (interp.); I. 5, 27, 5. 1 Ulp. D. 50, 12, 5 pr.: Pactum est duorum consensus atque conventio . ..; Ulp. D. 2, 14, 1, 1—2: Pactum autem a pactione dicitur (inde etiam pacis nomen appellatum est) et est pactio duorum pluriumve in idem placitum et consensus. 2 N. pr. Paul. 17, 2, 71 pr.: in pacto convento socdetatis. 3 Ulp. D. 5, 2, 6, 5: ... pactum sic accipimus , si cum pretio quantocumque pactus est. 4 Paul. D. 2, 14, 17, 1: Quaedam actiones per pactum ipso iure tolluntur: ut iniuriarum, item furti. — Prim. D. eod. 7, 14. no mija tistega, ki se je na tak način poravnal z oškodovancem, prav tako kakor če bi bil obsojen zaradi teh deliktov. 5 Predvsem pa pomeni pactum tisto pogodbo, ki ni bila kon- trakt in zato po civilnem pravu ni bila za njo predvidena no¬ bena posebna akcija. Pretor je v svojem ediktu obetal, da bo va¬ roval take pogodbe, kolikor ne nasprotujejo veljavnemu pravu/’ Na podlagi pakta je dovoljeval tožencu ekscepcijo, ki jo je uvr¬ stil v tožbeno formulo, kar je imelo za posledico, da je bil toži- telj s svojo tožbo zavrnjen, čeprav bi po civilnem pravu moral biti toženec obsojen. Najvažnejši tak primer je bil pactum de nori petendo: upnik je brezoblično obljubil dolžniku, da od njega dolga ne bo izterjal, bodisi nikoli bodisi določen čas. Če je vkljub tej svoji obljubi tožil dolžnika (ali ga je tožil predčasno), je to¬ žencu pomagala exceptio padi de non petendo. V zvezi s tem je nastalo pravilo, da pakti ne nudijo osnove za tožbo, pač pa za ekscepcijo (Ulp. D. 2, 14, 7, 4: ... nuda padio obligationem non parit, sed parit exceptionem). Vendar je rimsko pravo sčasoma omogočilo iztožljivost mno¬ gih paktov. Za nekatere je postalo to mogoče že po civilnem pravu C pada adieda), za nekatere po pretorskem (*pada praeto- ria) in končno za nekatere po postklasičnem pravu (*pada legi - tima)? § 32. Pacta* adiecta. I. Pojem. V kontraktih bonae fidei stranki lahko podrobno določita vsebino obligacije. Razen o bistvenih sestavinah se sporazumeta tudi še o različnih akcidentalnih določbah (adminicula). N. pr. kupec in prodajalec se dogovorita, da se bo kupnina plačala šele čez pol leta in da se bo dotlej obrestovala; ali da bo kupec še na¬ prej pustil zakupnika na kupljenem zemljišču, 'dokler ne mine doba, za katero je bil prodajalec z njim sklenil zakupno pogodbo. Taki dogovori so prav za prav posebne pogodbe in jih imenu¬ jemo *pada adieda. Če so sklenjene obenem s kakim kontrak- tom bonae fidei (in ingressu contradus), so njegove sestavine in 5 Ulp. D. 3, 2, 4, 5: si qui furti , vi bonorum raptorum , iniuriarum , de dolo malo suo nomine damnatus pactusve erit ... c Ulp. 2, 14, 7, 7: Ait praetor: »Pacta conventa, quae neque dolo malo , neque adversus leges plebis scita senatus consulta decreta * edicta principum , neque quo fraus cui eorum fiat , facta erunt, servabo.« 7 Glosatorji so vse iztožljive pakte imenovali pacta vestita , neiztožljive pa pacta nuda. lil iztožljive s kontraktno tožbo. Sodnik jih mora upoštevati po na¬ čelih dobre vere in poštenja, čeprav niso v tožbenem obrazcu iz¬ rečno omenjene. Klasično pravo je to izrazilo v stavku: pada conventa inesse bonae fidei iudidis (Ulp. D. 2, 14, 7, 5). Pozneje (ex intervallo) sklenjeni pakti so načelno nudili osnovo samo za ekscepcijo. Iztožljivi so bili le, kolikor so zmanj¬ ševali dolžnikovo obveznost, ne pa, kolikor so jo povečevali (ad minuendam, ne ad augendam obligationem). V toliko so pripo- znavali kot učinkovit tak pakt celo v zvezi s stipulacijo, n. pr.: če se stranki, ki skleneta brezpogojno stipulacijo, dogovorita, da upnik ne bo terjal plačila, dokler bodo obresti v redu plačevane, tedaj velja ta pakt, kakor če bi bila stipulacija sklenjena pod ena¬ kim pogojem (Paul. D. 2, 14, 4, 3: condidonem inesse stipulationi, atque si hoc expressum fuisset). II. Posamezni pakti. Največ paktov so stranke sklepale v zvezi s kupno pogodbo. Tako se je prodajalec dogovoril, da sme prodano stvar do dolo¬ čenega dne kupiti nazaj, navadno za isto ceno, 1 za katero jo je bil sam prodal (*padum de retro emendo, pridržek rešilnega kupa). Včasih si je kupec izgovoril, da sme kupljeno stvar pro¬ dati za isto ceno prodajalcu nazaj (*pactum de retro vendendo, pridržek povratne prodaj e). Prodajalec si je lahko izgovoril pred¬ kupno pravico (ius protimiseos), da je smel pozneje, kadar bi ku¬ pec hotel stvar prodati tretjemu, jo on za isto ceno kupiti nazaj. — Vsi ti pakti so imeli obligacijskopravne učinke. Posebej naj omenimo še nadaljnje tri pakte, ki so se tudi sklepali v zvezi s kupno pogodbo. *Padum displicentiae (kup na poskušnjo) daje kupcu pravico, razdreti kupno pogodbo, če v dogovorjenem roku (navadno v 60 die s utiles) izjavi, da mu kupljena stvar ni všeč. Ta pakt so upo¬ rabljali zlasti pri kupnih pogodbah o sužnjih, konjih ali zemlji¬ ščih. Formuliran je bil včasih kot suspenzivni (si placuerit, erit tibi emptus), navadno kot resolutivni pogoj (si displicuisset, in- emptus erit, ali reddatur ali redhibeatur). Lex commissoria (razdorni dogovor) je pakt, ki daje proda¬ jalcu pravico, da razdere pogodbo, če mu kupec pravočasno ne plača kupnine. V tem primeru ni dolžan vrniti kupcu že vplača¬ nega dela kupnine. 1 Prim. Proč. D. 19, 5, 12; C. 4, 54, 2 in 7. 112 In diem addictio (dogovor boljšega kupca) omogoča, da sme prodajalec razdreti pogodbo, če se v določenem roku oglasi boljši kupec. Pakt je lahko dogovorjen kot suspenzivni (ut perficiatur emptio, nisi melior condicio offeratur, Ulp. D, 18, 2, 2 pr.) ali kot resolutivni pogoj (nisi si quis meliorem condicionem attulerit, Paul. D. 41, 4, 2, 4). Kateri kupec je boljši, presoja prodajalec. III. Ara. Svojevrsten je dogovor glede are. Beseda ara (gr. arrhabon, od hebrejskega ‘erabon) pomeni neko dajatev manjše vrednosti (n. pr. manjši denarni znesek; prstan), ki jo ob sklenitvi pogodbe izroči en pogodbenik drugemu. Grško pravo kakor tudi druga vzhodna prava niso poznala konsenzualnih kontraktov; zato so tudi kupno pogodbo sklepali kot realno pogodbo. Kupec, ki ni mogel takoj plačati kupnine, je izročil prodajalcu aro in s tem ustanovil pogodbeno obligacijo. Če stranka, ki je dala aro, po¬ zneje ni želela, da bi se pogodba izpolnila, je pustila prejemniku aro in s tem postala prosta pogodbenih obveznosti. Ara je tako veljala kot skesnina (*arrha poenitentialis): njo izgubi stranka, ki odstopi od sklenjene pogodbe. Kajti tudi prejemnik je lahko razdrl sklenjeno pogodbo, če je sopogodbeniku vrnil prejeto aro in mu je poleg tega plačal še enkratni znesek. Rimsko pravo, ki je imelo štiri konsenzualne kontrakte, ni potrebovalo are za ustanovitev obligacijskega razmerja. Pač pa jo je uporabljalo kot zunanji dokaz, da je bil sporazum med po¬ godbenima strankama v resnici dosežen (argumentum perfectae emptionis; *arrha confirmatoria). 2 Tako so ob izpolnitvi po¬ godbe to aro vračunali v dajatev, ali pa so jo vrnili. Vzhodno pravno pojmovanje are je delno prodrlo v Justinijanovi konsti¬ tuciji C. 4, 21, 17, 2 (1. 528), ki pa ni popolnoma jasna. Poslej je smel kupec ali prodajalec odstopiti od pogodbe vsaj takrat, kadar naj bi se po volji strank sestavila o pogodbi listina, pa se to še ni zgodilo. Če je odstopil kupec, je izgubil aro, katero je bil dal; če je odstopil prodajalec, je moral kupcu vrniti dvojno pre¬ jeto aro. Sporno je ostalo, ali velja Justini j anova reforma za vse kupne pogodbe in morda celo za vse pogodbe. Od tega odgovora je dalje odvisno, v katerem obsegu velja po Justini j anovem pravu ara kot skesnina. 2 Prim. Gai. D. 18, 1, 55 pr.: Quod saepe arrae nomine pro emptione datur , ji on eo pertinet , cjuasi sine arra conventio nihil proficiat ? sed ut evidentius pr obari possit convenisse de pretio. — Gai 5, 159: . . . quod arrae nomine datur ? argumen¬ tum est emptionis et vehditionis contractae. 9 113 § 33. Pretorski pakti. Nekaterim paktom je zagotovil iztožljivost pretor s svojim ediktom; imenujemo jih pretorske (*pacta praetoria). Omejili se bomo na najvažnejše. 1. Pactum de pecunia constituta (D. 13, 5, C. 4, 18). Konstitut imenujemo brezoblični pakt, s katerim se stranka (konstituent) zaveže, da bo plačala določen dolg, bodisi, da je to njen lastni ali pa tuj dolg (constitutum debiti proprii — alieni). Iztožljivost tega pakta zagotavlja pretor v svojem ediktu. 1 * Prvič se konstitut omenja pri Ciceronu/ Konstitut velja le, če je prvotni dolg v resnici obstajal. Kako je on nastal, iz kontrakta ali iz delikta, je za konstitut brez po¬ mena. Zadošča že naturalna obligacija, s konstitutom se zago¬ tovi njena iztožljivost. Po pretorjevem besedilu je moral biti prvotni in novi dolg določen v denarju. Pozneje so dovoljevali konstitut splošno glede nadomestnih stvari; Justinijan ga dovo¬ ljuje glede vseh stvari/ — Konstituent se lahko zaveže za manj, kakor je znašal prvotni dolg; če sta bili prvotno dolgovani dve stvari alternativno, se lahko zaveže tudi samo za eno. Če se konstituent zaveže za več, kakor je bil prvotni dolg, je gleda presežka njegova obveznost neučinkovita. 4 5 Veljavna je njegova obljuba, če obljubi izpolnitev na drugem kraju, ali če obljubi drug predmet (aliud), kakor pa je bil prvotno dolgovani. Če je bil prvotni dolg pod pogojem, je veljal pogoj tudi za konstitut. — Konstituent je moral spočetka določiti izpolnitveni rok, po¬ zneje to ni bilo več potrebno. Če rok ni bil določen, je smel up¬ nik terjati izpolnitev takoj; Justinijan je dovolil konstituentu rok desetih dni za izpolnitev/ Konstitut je veljaven, čeprav bi pr¬ votni dolg postal neiztožljiv prej, kakor je določen izpolnitveni rok za konstituenta, n. pr. če prvotna tožba ugasne po preteku enega leta; dovolj je, da je ob sklenitvi pakta prvotni dolg ob¬ stajal (D. 13, 5, 18, 1). 1 Ediktno besedilo se je glasilo: Qui pecuniam debitam constituit se soluturum eove nomine se satisfacturum esse, in eum iudicium dabo partisve dimidiae spon- sionem et restipulationem facere permittam (L e n e 1, EP 3 , str. 248 s.). ~ Pro Quinctio 5, 18; prim. E. Costa, Cicerone giureeonsulto, 2. izd., str. 189, 197 s. 3 C. 4, 18, 2. 4 Ulp. D. 13, 5, 1, 8: ...si plus suo nomine constituit ? non tenebitur in id quod plus est. Prim. tudi Ulp. D. eod. 11, 1. 5 Paul. D. 13, 5, 21, 1 (interp.). 114 Konstitut skleneta lahko prvotni dolžnik in upnik, lahko se pa zaveže konstituent za tuj dolg; v takem primeru služi kon¬ stitut za ustanovitev poroštva (constitutum debiti alieni). Prav tako je mogoče, da konstituent obljubi po upnikovem naročilu (delegaciji) plačilo novemu upniku; na ta način so uporabljali konstitut za prenovitev (novatio). Veljaven je konstitut za dedi¬ ščinski dolg, čeprav dedič še ni pridobil dediščine.'' Zoper konstituenta je imel upnik tožbo actio de pecunia constituta ali actio constitutoria, da je z njo dosegel izpolnitev njegove obljube. S tem da je pretor uvedel to tožbo (actio in factum), je prav za prav omogočil samostojno iztožljivost ne¬ kega naknadnega pakta. Ulpijan utemeljuje njegovo reformo tako, da je hotel s tem ščititi dano besedo, oz. zvestobo . 7 Tudi sta si stranki pred začetkom pravde s stipulacij ama medse¬ bojno obljubili, da bo bodisi tožitelj, ki neupravičeno toži, bo¬ disi toženec, ki bo obsojen, moral plačati nasprotniku še polo¬ vico spornega zneska (sponsio et restipulatio dimidiae partis) kot kazen za objestno pravdanje (poena temere litigantium). Medtem ko je tožba imela- spočetka penalni značaj in je bila tudi omejena na eno leto, je Justinijan vse časovne omejitve odpravil. Posledica konstituta je, da poleg prvotne obligacije stopi še nova, pretorska. Od strankine volje je odvisno, ali naj prvotna obligacija preneha. Vedno bo pa imel konstituent ekscepcijo, če bi uveljavljanje stare obligacije nasprotovalo konstitutu. Če je konstituent sporazumno s starim upnikom obljubil izpolnitev novemu upniku, ne more več izpolniti staremu upniku; to tudi takrat ne, če je novi upnik eden izmed korealnih upnikov pr¬ votne obligacije. Ustanovitev poroštva (constitutum debiti alieni) ima neka¬ tere posebnosti napram drugim poroštvenim oblikam. Poroštvo se ustanovi s samim paktom. Nanaša se na že obstoječi dolg. Konstituent odgovarja akcesorno poleg starega dolžnika. Če je upnik tožil dolžnika ali poroka, more vkljub temu tožiti še dru¬ gega, dokler dolg ni izpolnjen. Konstituentova obveznost ne pre¬ neha, če je postal prvotni dolg samo neiztožljiv (n. pr. zaradi po- 6 Ulp. D. 13, 5, 11 pr.: . . . etiamsi nullus apparet, qui interim debeat: ut puta si ante aditam hereditatem debitoris vel capto eo ah hostibus constituat quis se soluturum . .. 7 Ulp. D. 13, 5,1, pr.: Hoc edicto praetor favet naturali aequitati: qui consti¬ tuta ex consensu facta custodit , quoniam grave est fidern fallere. 9* 115 teka časa). Mogoče je poroštvo tudi za dolg, kjer še ni osebnega dolžnika (n. pr. v prid ležeči zapuščini). Konstituentova obvez¬ nost je strožja zaradi sponsio et restipulatio dimidiae partis. Drugače kakor pri fidejusiji, ne postane konstituentova poro¬ štvena zaveza nična, če se kot porok zaveže za več ali za kaj dru¬ gega, kakor pa dolguje glavni dolžnik, ampak je neučinkovita samo glede presežka. Pravni dobroti beneficium *divisionis in *excussionis (prim. § 10, str. 41) je soporokom konstituentom pri- poznal Justinijan. II. De receptis. Pod naslovom de receptis ureja pretorski edikt troje paktov, ki so med seboj zelo različni. V vseh pa postane dolžnik zavezan s tem, da nekaj prevzame. 1. Receptum argentarii. Stranka A naroči bankirju B-ju, naj C-ju izplača določen denarni znesek ali mu izroči določeno količino nadomestnih stvari. S tem, da bankir obljubi destinatarju C-ju, da mu bo plačal za A-ja (pro alio solvi recepit), mu postane zavezan ex recept o. C more terjati od njega izpolnitev z actio recepticia, ki je pre¬ torska actio in factum. s Bankir se je navadno zavezal zato, ker je mandant A imel pri njem deponiran denar. Mandant mu je dal tako naročilo morda zato, ker je želel na ta način plačati C-ju svoj dolg. Vendar vse to ni predpogoj za veljavnost ban¬ kirjeve obveznosti. Bankir je zavezan abstraktno zaradi svojega sprejema (recepta) tudi takrat, če A nima pri njem deponirane nobene imovine, ali če A ni C-ju ničesar dolžan. Od konstituta se je receptum argentarii razlikoval v več pogledih. Njegov predmet so bile lahko vse stvari, ne le denar ali nadomestne stvari, kakor je to bilo prvotno pri konstitutu. Konstitut je bil veljaven samo, če je prvotni dolg zares obstajal (eam pecuniam debitam fuisse), medtem ko je bil receptum ar¬ gentarii od tega neodvisen. Pri receptu ni bilo treba določiti iz- polnitvenega roka, kar je bilo pri konstitutu spočetka bistveno. Za tožbo iz recepta ni bilo nobenih časovnih omejitev, kakor tudi ne glede njene aktivne in pasivne podedljivosti, medtem ko so prvotno veljale take omejitve za tožbo iz konstituta. Pri iz- toževanju recepta tudi ni bilo nobene kazni zaradi objestnega pravdanja. 8 Le n el (EP 3 , str. 155) rekonstruira kot verjetno eeliktno besedilo; Quod argentariae mensae exercitores pro alio solvi receperint 7 nisi solvetur ? iudicium dabo. 116 Kolikor se je bankir zavezal za dolg svojega komitenta na¬ sproti njegovemu upniku, je s tem prevzel poroštvo. Tudi ta po¬ roštvena oblika je ustanovljena z brezobličnim paktom. Justini- jan je pri konstitutu odpravil omejitve glede predmetov, zato je odpravil 1. 531. (C. 4, 18, 2) tožbo actio recepticia in s tem tudi receptura argentarii 2. Receptura arbitrii (D. 4, 8, C. 2, 55 (56)). Stranki, med katerima je obstajal neki spor, sta se včasih sporazumeli, da ga predložita v razsojo določenemu razsodniku (arbiter), namesto da bi ga spravili pred sodnika. Za razsodni- ški postopek namreč niso veljali različni obličnostni predpisi, ki so omejevali legisakcijski in formulami postopek. Razsodnika, ki sta si ga izbrali, stranki nista mogli siliti, da bi jima razsodil. On je postal zavezan, ko je razsodništvo sprejel (solvi recepit). Če bi poslej ne bil hotel svoje naloge izvršiti, ga je na prošnjo strank pretor najprej pozval, da naj to stori. Če to ni zaleglo,, ga je kaznoval z globo ali rubežnijo (multis et pignoribus).' 0 To je edini primer, da je pretor uporabljal svojo magistratsko kazno¬ valno oblast v prid zasebnikom. 3. Receptum nautarum, cauponura, stabulariorum (D. 4, 9). Brodniki, gostilničarji in imetniki hlevov sprejemajo stvari gostov in potnikov v hrambo navadno v takih okolnostih, v ka¬ terih jih more položitelj zelo težko zasledovati s tožbo. Zato na¬ laga pretor jev edikt” tem osebam posebno strogo odgovornost: stvari, ki so jih sprejeli v varstvo (res salvas fore), morajo polo- žitelju vrniti (restituere), ali pa plačati za nje odškodnino. Oni so odgovorni ne le takrat, če so se stvari izgubile po njihovi krivdi, ampak tudi takrat, če se je to zgodilo po naključju (casus), ko¬ likor to naključje ni že višja sila (vis raaior). Tako n. pr. odgo¬ varjajo tudi za stvar, ki jo je neznani tat ukradel. Po pretor¬ skem pravu odgovarjajo torej za varovanje stvari (custodia). Strožja odgovornost se ustanovi spočetka s paktom, ki ga brodnik, gostilničar ali hlevar sklene z gostom v zvezi z nekim kontraktom (locatio conductio; depositum). Sčasoma so bile te 9 Zato je glede tega pakta v literaturi marsikaj sporno. Nekateri pisci menijo, da gre za obljubo, s katero se bankir zaveže nasproti svojemu komitentu A-ju (tako B e k k e r, M o n i e r). V gornjih izvajanjih sledim W e n g e r - jevenm članku re¬ ceptum argentarii v P a u 1 y - W i s s o w a, RE s. v. 10 Besedilo se je glasilo (Len el, EP 3 , str. 131); Qui arbitrium pecunia com- promissa receperit ? eum sententiam dicere cogam. 11 Besedilo edikta se je glasilo (L e n e 1, EP 3 , str. 131): Nautae caupones sta- bularii quod cuiusque salvum fore receperint nisi restituent y in eos iudicium dabo. 117 osebe zavezane že s tem, da so s splošno pismeno izjavo objavile, da bodo stvari gostov pri njih varne (sarcinae salvae erunt). Po¬ slej je zadoščalo, da je bila gostova stvar postavljena na mesto, ki je bilo za to določeno. Enaka strožja odgovornost je veljala, kadar so gostilničar in njegovi ljudje dejansko prevzeli go¬ stove stvari. Po Justinijanovem pravu jamčijo omenjene osebe že po za¬ konu, brez posebnega pakta, za stvari, ki jih sprejmejo v var¬ stvo. Odgovorne so tudi za naključno škodo, kolikor je ni povzro¬ čila višja sila (vis maior). III. Iusiurandum (D. 12, 2, C. 4, 1). Stranki lahko rešita neki medsebojni spor tako, da se do¬ govorita, da bo na predlog ene stranke druga prisegla, da sporna zahteva ali pravica obstoji, odn. da ne obstoji. Upnik predlaga domnevnemu dolžniku, naj priseže, da ni dolžan; če bo dolžnik to storil, ga on (= upnik) ne bo več tožil. Pozvani dolžnik ni dol¬ žan ustreči nasprotnikovemu pozivu. Če pa dolžnik priseže, da ni dolžan, ne more upnik od njega ničesar več terjati. Pretor obeta v ediktu, 12 da zoper dolžnika ne bo dovolil tožbe; dolžniku nudi ekscepcijo iurisiuvandi. Dolžnik bo nasproti morebitni upnikovi tožbi moral dokazati samo, da je bila na podlagi pakta prisega opravljena, ne bo pa treba več dokazovati, da prvotna nasprotnikova zahteva ni bila upravičena. Toženec lahko tudi predlaga, naj tožitelj priseže, n. pr., da ima zares terjati od dolžnika določeno dajatev, ali da je sporna stvar zares njegova. Če pozvani priseže, je nasprotnik dolžan iz¬ polniti, kakor da bi bil obsojen. 13 Tožitelju dovoljuje pretor acfio de iureiurando, s katero iztožuje svoj prvotni zahtevek, kolikor je bil potrjen po njegovi prisegi. Tožitelju ni treba več dokazovati, da je bil prvotni zahtevek utemeljen, ampak samo to, da je bila ponudena prisega opravljena. Ta prisega je prostovoljna (iusiurandum voluntarium). Ena stranka priseže z ozirom na pakt, ki sta ga sklenili, če sta to 154 Prim. rekonstrukcijo pri Len el -u EP 3 , str. 150: Si is cum quo agetur con- dicione delata iuraverit. . eius rei [de qua iusiurandum delatum fuerit?] neque in ipsum neque in eum ad quem ea res pertinet actionem dabo. — Drugii odstavek je tožitelju obetal tožbo de iureiurando »in qua hoc solum quaeritur , an iuraverit [dari šibi oportere] vel y cum iurare paratus esset , iusiurandum ei remissum sit« (Ulpi.’ D. 12, 2, 9, 1). 13 Paul. D. 12, 2, 2: Iusiurandum . . . maiorem . . . habet auctoritatem quam res iudicata. — Prim. Gai. D. eod. 1. — Ulp. D. 44, 5, 1, pr.: Iusiurandum vicem rei iudi- catae optinet non immerito , cum ipse quis iudicem adversarium suum de causa sua feceritj deferendo ei iusiurandum. 118 hoteli. Od nje je treba razlikovati iusiurandum necessarium, pri¬ sego, h kateri je pretor toženca vsaj posredno silil. Spočetka v tožbi actio certae creditae pecuniae, pozneje v vseh tožbah si certum petetur, je tožitelj mogel ponuditi tožencu prisego, da ni dolžan. Pretor je tedaj postavil toženca pred izbiro, da naj ali priseže ali plača (solvere aut iurare cogam). 14 Toženec se je rešil obsodbe samo, če je prisegel. Justinijan je spojil določbe o prostovoljni in prisilni pri¬ segi. § 34. Pacta* legitima. Nekaterim paktom je v postklasični dobi zagotovilo iztož- Ijivost cesarsko pravo. Imenujemo jih *pacta legitima. Semkaj spadajo: razsodniška pogodba, obljuba dote in obljuba daritve. 7. Razsodniška pogodba. Z razsodniško pogodbo (compromissum) se stranki dogo¬ vorita, da bo neki njun spor razsodil sporazumno izbrani raz¬ sodnik (arbiter), namesto da bi ga rešil sodnik v rednem po¬ stopku. Razsodba, ki jo izreče razsodnik, nima istih pravnih učinkov kakor sodba rednega sodnika. Predvsem spor ni s tem pravnomočno razsojen; nezadovoljna stranka more vkljub razsodbi naperiti tožbo zoper drugo stranko. Da se to ne bi zgo¬ dilo, sta si stranki po klasičnem pravu že v naprej obljubili s sti- pulacijama (od tod com-promittere) plačilo denarne globe, ki jo bo moral plačati tisti, ki ne bo izpolnil razsodbe. Vendar tudi tedaj ni bilo na osnovi razsodbe mogoče uveljavljati ekscepcije, da je spor že razsojen (rei iudicatae), ampak je bilo mogoče iz¬ tožiti samo plačilo obljubljene globe. * 1 * Justinijan je pripoznal razsodniško pogodbo za obvezno, če je bila sklenjena pod prisego (C. 2, 55 (56), 4 [1. 529]), ali če sta stranki razsodbo s podpisom pripoznali, ali če nista v desetih dneh zoper njo ugovarjali (C. 2, 55 (56), 5 [1. 531]). V 82. noveli (c. 11)) je 1. 539. Justinijan prepovedal uporabljanje prisege. JI. Pollicitatio dotis. Po civilnem in klasičnem pravu so dote ustanavljali ali s sti- pulacijo (promissio dotis) ali z dictio dotis. Po konstituciji Teo- 14 D. 12, 2, 54, G. — Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 252, 255 ss. 1 Ulp. D. 4, 8, 2: Ex compromisso placet exceptionem non nasci, sed poenae petitionem. 119 dozija II. in Valentinijana III. iz 1. 428. je mogoče doto ustanoviti tudi z brezoblično obljubo. 2 3 III. Pollicitatio donationis. 1. Pojem daritve (I. 2, 7, D. 39, 5, C. 8, 53). V najsplošnejšem pomenu imenujejo viri daritev vsako pro¬ stovoljno neodplatno imovinsko naklonitev. 5 V tem smislu spada semkaj tudi n. pr. podelitev prostosti, dovolitev brezplačnega stanovanja. V ožjem pomenu je daritev neodplatna in prosto¬ voljna odsvojitev kakega imovinskega predmeta, zaradi katere postane daritelj (donator) revnejši, obdarjenec bogatejši. 4 Zato odklonitev dediščine ni daritev, ker se odkloniteljeva imovina zaradi nje ne zmanjša. Predmet daritve je lahko vsak odsvojljiv imovinski pred¬ met. Daritelj n. pr. prepusti obdarjencu svojo stvar v lastnino, ustanovi zanj služnost na svojem zemljišču ali se odreče služno¬ sti na obdarjenčevem zemljišču, odstopi mu neko svojo terjatev ali mu odpusti dolg. Daritev je pogodba in velja le tedaj, če obdarjenec naklo- nitev sprejme. 5 Daritvene pogodbe rimsko pravo ni smatralo za poseben kontrakt, ampak samo za pravni temelj (causa) za od¬ svojitev, odstop ali odpust. Daritev se lahko takoj izvrši (donatio perfecta). Daritelj mancipira, in ime cedira ali tradira podarjeno stvar obdarjencu, mu ustanovi služnost, mu odstopi terjatev, mu odpusti dolg z akceptilacijo ali s paktom de non petendo i. pd. Za pravne in stvarne napake podarjenega predmeta jamči daritelj samo, če je ravnal dolozno, ali če je jamstvo izrečno prevzel. Včasih daritelj obdarjencu samo obljubi določeno dajatev ali storitev, obdarjenec pa njegovo obljubo sprejme (donatio imperfecta). Taka daritvena pogodba (daritvena obljuba) je bila iztožljiva le, če je bila sklenjena s stipulacijo. Takrat je obdar¬ jenec mogel s tožbo zahtevati od daritelj a, da mu podarjeno stvar prepusti v lastnino, ali mu podarjeno terjatev cedira. Kot toženec ima daritelj ''beneficium competentiae; obsojen sme biti 2 C. Tli, 3, 13, 4 = G. 5, 11, 6: Ad ezactionem dotis qualiacumque sufficere verba censemus . . . 3 Pap. D. 50, 17, 82 : Donciri videtur , quod nullo iure cogente conceditur. 4 Ulp. D. 24, 1, 5, 8: . . . eam donationem . . quae et donantem pauperiorem et accipientem faciet locupletiorem ... — £ato ne štejejo med daritve hrambene po¬ godbe, mandata, komodata in prekarija. 5 Ulp. D. 39, 5, 19, 2: Non potest liberalitas nolenti adquiri. —r Priim. Cicero, Topiča 8: neque donationem sine acceptatione intelligi posse. 120 le na plačilo tolikšnega zneska, da mu še ostane to, kar nujno po¬ trebuje za svoje preživljanje. 0 Po Justinijanovem pravu je iztož¬ ljiva že brezoblična obljuba daritve (pollicitatio donationis). 6 7 Da je daritev veljavna, je potrebno, da stranki soglašata glede daritvenega namena (animus donandi). Brez tega soglasja daritev ne velja; daritelj sme zahtevati prepuščeno stvar nazaj s condictio sine causa. 2. Omejitve daritev. — Lex Cincia. Daritve so Rimljani presojali zaradi njihovega enostran¬ skega značaja s precejšnjim nezaupanjem in so jih omejevali z različnimi pravnimi predpisi. Še v stari civilni dobi (1. 204.) je poseben zakon (plebiscit) Iex Cincia prepovedal nagrade ( munera) advokatom, hkrati pa tudi darila, ki presegajo določen, nam neznan znesek; izvzeta so bila darila, ki so bila namenjena bližnjim svojcem (personae exceptae). Med osebe, za katere ta prepoved ni veljala, so spa¬ dali sorodniki do 5. in kot sobrini do 6. kolena, svaki, zakonski drug, varuh. 8 Lex Cincia prepoveduje, da bi obdarjenec večje darilo sprejel (capere), ničesar pa ne določa, kaj naj bo z darit¬ vami, ki bodo vkljub temu izvršene (lex imperfecta). V tem po¬ gledu so uveljavili določene smernice pretorji, klasiki in cesar¬ ske konstitucije. Kadar je obdarjenec darilo že popolnoma pri¬ dobil (donatio perfecta), n. pr. na podarjeni stvari je pridobil po¬ sest in lastnino, je bila daritev neizpodbojna. 9 Dokler pa obdar¬ jenec še ni popolnoma pridobil podarjene stvari ali pravice (do¬ natio imperfecta) in je od daritelja s tožbo zahteval, da daritev izvrši, ni uspel. Toženemu daritelju je namreč pretor dovoljeval ekscepcijo ali celo replikacijo legis Cinciae , 10 vsled katere je sod¬ nik moral tožitelja zavrniti. Od Severov naprej velja pravilo, da 6 Pomp. D. 42, 1, 50: ... actio in id quod facere possit danda est : ita ut et ipsi donatori aliquid sufficiens relinquatur. . . Paul. D. h. t. 19, 1: Is quoque , qui ex causa donationis convenitur, in quantum facere potest condemnatur , et quidem is solus deducto aere alieno. 7 G. 8, 55, 55, 5b (550); I. 2, 7, 2: Perficiuntur autem [sc. donationes] 7 cum donator suam voluntatem scriptis aut sine scriptis manije stav erit. 8 Popolni seznam v Bruns, Fontes 7 , I, št. 5, str. 47. 9 Izjema je veljala za premičnine, ki jih je daritelj mogel tekom Šestih mese¬ cev vzeti zopet v svojo posest z interdiktom utrubi. Prim. Fragm. Vat. 511. 10 Z ekscepcijo se ho branil daritelj, od katerega zahteva obdarjenec izpolnitev obljubljene dajatve. — Ce je daritelj obdarjencu podaril in mu samo izročil kako res mancipi, je do konča priiposestvovalne dobe lahko naperil zoper njega rei vindi- catio; zoper morebitno obdarjenčevo exceptio rei donatae et traditae 7 je imel dari¬ telj replicatio legis Cinciae. 121 more na ta način izpodbijati daritev samo daritelj, ne tudi nje¬ govi dediči (morte Cincia removetur). 11 V postklasični dobi se je lex Cincia čedalje manj uporab¬ ljala. Justinijan jo omenja samo mimogrede v 162. noveli. Med tem časom so začeli namreč omejevati daritve na drug način. 3. Insinuatio. Že v prvi polovici tretjega stoletja, za Aleksandra Severa, je daritelj navadno izjavil svojo daritveno voljo na zapisnik pred kakim oblastvom, ki je imelo pravico, sestavljati listine (ius actorum conficiendorum). To izjavo so imenovali apud acta prof it eri. Oblastvo je sprejelo darilno listino strank. Listina je bila nato slovesno prečitana (professio, recitatio) in njena vse¬ bina vpisana v javno knjigo (insinuatio) , 1 " Obvezen je postal tak vpis za večje daritve za vlade Konstantina in njegovih sinov (C. Th. 3, 5, 1 [319]). 13 Justinijan je določil, da so neveljavne daritve, ki niso na tak način vpisane (quae gestis intervenienti- bus minime sunt insinuatae), kolikor presegajo določen znesek. Kot tak znesek je označil najprej 1. 529. (C. 8, 53, 34 pr.) 300 so- lidov, leta 531. (C. 8, 53, 36, 3) pa 500 solidov. Brez sodne insi¬ nuacije je daritev veljavna do navedenega zneska, nična glede presežka. Presežek ostane daritelju; če je podarjena druga stvar kakor denar, nastane med dariteljem in obdarjencem solastnina (communio). Manjše daritve izpod 500 solidov so'odslej iztož¬ ljive že, čim so brezoblično obljubljene. — Justinijanova uredi¬ tev velja za vsako daritev, bodisi da je že izpolnjena ali samo obljubljena. Za nekatere privilegirane daritve ni potrebna insinuatio, če¬ prav presegajo 500 solidov (donatio ante (propter) nuptias, do- natio mortis causa, daritve cesarja in cesarju, daritve za odkup ujetnikov in še nekatere). 4. Daritve med zakoncema (D. 24, 1, C. 5, 16). Lex Cincia je štela daritve med zakoncema še med privilegi¬ rane. V Avgustovi dobi pa velja, da so daritve med zakoncema nične. 14 Tako je ostalo tudi v Justini j anovem pravu. Podobno kakor glede izpodbijanja daritev po Cincijskem zakonu je tudi 11 Pravilo je Papinijanovo: Fragm. Vat. 259, 12 Girard-Mayr, str. 1027, op. 1. 13 C. Th. 5, 5, 1 (319): . . . nullam . . . liberalitatem valere , si actis inserta non esset. 14 Ulp. D. 24, 1, 1: Moribus apud nos receptum est, ne inter virum et uxorem donationes valerent... 122 za daritve med zakoncema veljalo, da jih dariteljevi dediči ne smejo izpodbijati, če tega ni storil zapustnik. To pravilo je na¬ stalo po posebnem senatovem sklepu, ki je bil sprejet po Kara- kalovi pobudi (oratio Ant onim) I. 206. 15 — Prepoved daritev med zakoncema pa ne velja za daritve med zaročencema, za donatio propter nuptias, kakor tudi ne za daritev za primer smrti (do¬ natio mor tis causa). 5. Preklic daritve (revocatio) (C. 8, 55). Zaradi hude obdarjenčeve nehvaležnosti sme daritelj svojo daritev preklicati. Justinijan 16 je izrečno določil, kaj velja kot huda nehvaležnost: hude (besedne) žalitve, dejansko grdo rav¬ nanje, povzročitev občutne imovinske škode in neizpolnitev pre¬ vzetih obveznosti. S tem da daritelj svojo daritev prekliče, ta še ne postane nična. Daritelj more s kondikcijo causa finita za¬ htevati od obdarjenca nazaj to, kar mu je podaril; če obdarjenec tega več nima, sme daritelj zahtevati obogatitev. Preklicati more daritev samo daritelj; ta pravica ne preide na njegove dediče, kakor tudi daritelj sam ne more daritve več preklicati nasproti obdarjenčevim dedičem. 17 Svojo daritev sme preklicati tudi patron, ki je svojemu osvo¬ bojencu podaril svojo imovino ali njen del, ko še ni imel otrok, pa se mu pozneje narodi otrok. 18 Izpodbijati smejo daritve tudi nujni dediči, če je bil zaradi tega prikrajšan njihov nujni delež (querela inofficiosae donatio- nis). Z interdictum fraudatorium in pozneje z actio Pauliana jih smejo izpodbijati upniki (prim. § 42). Neizpodbojna je daritev, ki je dana kot nagrada za rešitev iz smrtne nevarnosti. 19 Drugače se remuneratorne daritve preso¬ jajo po splošnih načelih. 6. Donatio mortis causa (D. 39, 6, C. 8, 56). Poleg daritev med živimi pozna rimsko pravo tudi daritev za primer smrti. Za njo veljajo delno načela, ki veljajo za da¬ ritvene pogodbe, delno načela, ki veljajo za legate. Razpravlja¬ nje o njej spada v dedno pravo. 15 Ulp. D. 24, 1, 52, 2: Fas esse eum quidem qui donavit pacnitcre: heredem vero eripere forsitan adversus voluntatem supremam eius qui donaverit durum et avarum esse. 16 C. 8, 55, 10 (530). 17 C. 8, 55, 10, 2: Ilaec tamen usque ad primas personas tantummodo stare censemus ,. . . 18 C. 8, 55, 8 (355). 19 Paul .D. 39, 5, 34: haec donatio inrevocabilis est. 123 Peti oddelek: Deliktne obligacije. § 35. Deliktne obligacije. — Splošno. I. Pojem. Vir obligacij utegne biti tudi protipravno ravnanje dolo¬ čene osebe; s tem da krši pravno dobrino druge osebe, postane nasproti njej zavezana. To ne velja za vsako pravno dobrino. Nekatere pravne dobrine ima namreč zakonodavec za tako važne, da država sama zasleduje njihovo kršitev v svojem ka¬ zenskem postopku in jih kaznuje s svojimi kaznimi (obstoj dr¬ žave — veleizdaja, človeško življenje — umor, uboj). Iz takih javnih zločinov (crimina puhlica) ne nastanejo po rimskem pravu zasebne obligacije. Glede drugih pravnih dobrin prepušča pravni red oškodovancu, da si kot upnik poišče v rednem postopku s posebno actio zadoščenje od storilca kot dolžnika. Kršitve takih pravnih dobrin imenujemo zasebne zločine (delicta privata, ma- leficia). Iz njih nastajajo zasebne obligacije. II. Vrste. Po klasičnem pravu nastajajo obligacije iz štirih civilno¬ pravnih zasebnih deliktov (furtum, rapina, damnum iniuria da¬ tum, iniuria) in iz treh honorarnopravnih (dolus, metus, alienatio in fraudem creditorum). III. Tožbe. Tožbe, ki nastajajo iz deliktnih obligacij, delimo na tri sku¬ pine. Actiones reipersecutoriae' imajo namen zagotoviti oškodo¬ vancu, da dobi nazaj svojo stvar ali njeno vrednost. — Actiones poenales hočejo kaznovati krivca s tem, da je obsojen na plačilo večkratne vrednosti (duplum, quadruplum) kršene pravne do¬ brine. Znesek, na katerega je obsojen, se imenuje poena, vendar to ni javna, državna kazen, ampak dajatev, ki jo mora plačati to- žitelju-oškodovancu. Ker je namen penalne tožbe doseči, da je krivec kaznovan (poenam tantum persequuntur), mora biti vsak sostorilec obsojen, da plača dotični znesek. Ko je eden pla¬ čal, ne postanejo drugi prosti (kumulativna konkurenca, § 3, II, 2). Ker naj kazen zadene le krivca osebno, penalne tožbe ni mogoče naperiti zoper krivčevega dediča. Po drugi strani jo vobče morejo naperiti zoper storilca tudi oškodovančevi dediči. Tako so penalne tožbe aktivno, ne pa pasivno podedljive. Vendar so tudi aktivno nepodedljive actiones *vindictam spirantes, to so tožbe, 1 Gaj (4, 7 in 9) govori o: rem persequimur. 124 ki gre pri njih predvsem za to, da bo z obsodbo krivca zadoščeno tožiteljevi maščevalnosti (n. pr, actio iniuriarum). — V nekaterih tožbah najdemo oba namena združena: oškodovani naj dobi nazaj svojo stvar ali njeno vrednost ali povrnjeno na¬ stalo škodo, obenem naj pri tem dobi nekaj več, tako da bo delin¬ kvent tudi kaznovan. Zato imenuje Justinijan take tožbe mešane: actiones mixtae (rem et poenam persequuntur). § 36. Furtum. Gai 3, 183-207, I. 4, 1, D. 47, 2, C. 6, 2. I. Pojem. Klasik Paulus opredeljuje furtum tako-le: Furtum est con- trectatio rei fraudulosa lucri faciendi gratia vel ipsius rei vet etiam usus eius possessionisve (D. 47, 2, 1, 3). Iz definicije iz¬ haja, da sega furtum dalje, kakor moderni kazenski pojem tat¬ vine. Poleg neupravičene prilastitve tuje premične stvari za¬ radi dobička (furtum rei) obsega namreč tudi neupravičeno upo¬ rabljanje tuje stvari n. pr. po zastavnem upniku, komoda- tarju (furtum usus) in končno celo to, če lastnik vzame svojo stvar iz posesti upravičenega posestnika, n. pr. zastavnega up¬ nika (furtum possessionis). Kot furtum velja tudi ravnanje osebe, ki sprejme izpolnitev za dolg, čeprav ve, da nima ničesar terjati (prim. § 29, str. 106), dalje ugrabljenje otrok pod očetovsko oblastjo, žene in manu ali dolžnika, ki je v upnikovem doma¬ čem zaporu (Gai 3, 199). Predmet tatvine 1 more biti po klasičnem pravu samo pre¬ mična stvar. Kakor že omenjeno, ni treba, da bi ukradena stvar morala biti oškodovančeva, saj pri furtum possesionis lahko celo lastnik stvari postane fur. — Predmet delikta more biti le zasebna stvar. Tatvino državne imovine imenujejo namreč viri peculatus, sakralne imovine pa sacrilegium. V navedeni Pavlovi opredelbi se kot deliktno ravnanje ozna¬ čuje contrectatio »izmaknitev«, »dotaknitev«, »prilastitev« stvari, kar najbolje ustreza za furtum rei ali possessionis. K pojmu delikta spada dalje, da ravna delinkvent zavestno proti¬ pravno (contrectatio fraudulosa, animus ali affectio furandi), na¬ klepno (Gai 3, 197; furtum sine doto malo non committitur). Sto¬ rilec se zaveda, da ravna zoper oškodovančevo voljo (Gai 3, 197: id se invito domino facere). Zato ne zagreši tatvine, kdor vzame 1 Zaradi krajšega izražanja bomo furtum v nadaljnjem prevajali s tatvino. 125 v posest stvar, ki jo pomotoma smatra za ničijo. Furtum tudi ni, kadar lastnik ne nasprotuje pridobitvi, čeprav pridobitelj meni, da je stvar pridobil zoper lastnikovo voljo (Gai 3, 198). Storilca vodi pri tem želja po dobičku (lucri faciendi gratia); tako ni furtum, če si kdo neupravičeno prilasti stvar, ki nima večje vrednosti in zato od njene prisvojitve ni pričakovati dobička. II. Zgodovina. Zakonik XII plošč je določbe glede furtum- a imel na svoji osmi plošči. Pri tem že razlikuje furtum manifestum in furtum! nec manifestum. F ur manifestus je tat, ki so ga zalotili pri zlo¬ činu samem (Gai 3, 184: dum fit) ali vsaj na kraju zločina (eo loco ubi fit). Njega sme okradeni ubiti v dveh primerih: če ga zaloti ponoči ( si nox furtum faxsit, si im occisit, iure caesus esto, VIII, 12), ali če se zaloteni upira z orožjem (luči ... si se telo de- fendit). Vendar je moral okradeni s pokrikom (endoque plorato, VIII, 13) priklicati priče, da so lahko potrdile, da je ravnal po zakonu. V drugih primerih je okradeni peljal zalotenega tatu pred magistrat. Tatu so najprej bičali (verberare), nato ga je magistrat prisodil (addicere) okradenemu. Sporno je bilo, ali je tako prisojeni postal suženj tožiteljev — kar bi nasprotovalo splošni rimski pravni praksi —, ali pa je bil pri njem v enakem položaju, kakor obsojeni zavezanec po opravljeni manus iniectio (Gai 3, 189). Za furtum nec manifestum dovoljuje zakonik XII plošč tožbo actio furti na duplum (VIII, 16). Pozneje je pretor tudi za furtum manifestum uvedel actio furti, ki se je glasila na qua- druplum. Zakonik XII plošč pozna vrh tega preiskavo lance et licio. Okradeni je smel sam napraviti preiskavo v hiši državljana, o katerem je sumil, da se utegne ukradena stvar pri njem nahajati. Preiskavo je moral opraviti s posebnimi obličnostmi, za katere najdemo paralele v drugih indoevropskih pravih. V tujo hišo je smel priti iskat svojo stvar tako, da je bil ogrnjen samo s pred¬ pasnikom (licio cinctus) in je držal v rokah prazno skledo (lan- cem habens) (Gai 3, 192). S tem naj bi mu bilo onemogočeno, da bi pri preiskavi sam stvar vtihotapil in podtaknil. Če je pri preiskavi lastnik stvar našel, je hišni gospodar veljal kot tat (fur manifestus) (Gai 3, 194); zoper njega je lastnik imel tožbo actio furti concepti na triplum. Prav tako je šla na triplum tožba gospodarja hiše zoper onega, ki mu je ukradeno stvar 126 podtaknil (actio furti oblati). To starinsko preiskavo, ki se že Gaju zdi smešna (3, 193a: quae lex tota vidicula est), so pozneje opravljali s sodelovanjem prič. Zoper tistega, ki bi se preiskavi upiral, je pretor dovoljeval okradenemu tožbo actio furti prohi- biti na quadruplum. Končno omenja Justinijan (I. 4, 1, 4) še tožbo actio furti nori exhibiti na quadruplum zoper onega, ki ne bi hotel vrniti stvari, ki je bila pri preiskavi najdena. Od tatvine razlikuje zakonik XII plošč nekatere posebne imovinske delikte in uvaja za nje tožbe. Zaradi poneverb va- rovančeve imovine je mogoča zoper varuha actio de rationibus distrahendis (str. 100, op. 1). Zaradi neupravičeno posekanega tujega drevja je tožba actio arborum furtim caesarum, zaradi neupravičenega vzidanja tujega gradiva pa actio de tigno iuncto. Zaradi utaje hranjene stvari je bila tožba na duplum 2 Za Marka Avrelija se pridruži kot poseben delikt crimen expilatae heredi- tatis, neupravičena prisvojitev zapuščinskih stvari. III. Actio furti. Furtum je edini zasebni delikt, za katerega dovoljuje rim¬ sko pravo posebno penalno in posebno reipersekutorno tožbo. Penalna tožba je actio furti manifesti na štirikratno, actio furti nec manifesti na dvakratno vrednost ukradene stvari. Taka ob¬ sodba naj bo za krivca kazen, ki jo mora plačati okradenemu. Aktivno legitimiran za njo je tisti, ki je interesiran na tem, da bi se delikt ne bil zgodil (cuius interesi rem salvam esse, Gai 3, 203). 3 Navadno bo to lastnik, more jo pa naperiti tudi komo- datar, najemnik, zastavni upnik — sploh osebe, ki so lastniku odgovorne .za vsako krivdo. 4 Če so te osebe neplačevite, sme naperiti tožbo lastnik sam. Ne morejo je pa naperiti: depozitar; kupec, ki mu stvar še ni bila izročena; upnik, ki mu je bila stvar s stipulacijo obljubljena, pa še ne izročena. Actio furti je ak¬ tivno podedljiva. Glede pasivne legitimacije je treba razlikovati med actio furti manifesti ter nec manifesti. Prva gre samo zoper tatu, actio furti nec manifesti pa vrh tega tudi zoper tatovega pomoč¬ nika in nasnovatelja (Gai 3, 202: cuius ope consilio furtum 2 Tab. VIII, 19 (= Paul. Goli. 10, 7, 11): Ex causa depositi lege XII tabularum in duplum actio datur. 3 Ulp. D. 47, 2, 10: Cuius interfuit non subripi , is actionem furti habet. 4 Ulp. D. 47, 2, 14, 16: . . . Et puto omnibus , quorum periculo res alienae sunt, veluti commodati , item locati pignorisve accepti , si hae subreptae sint omnibus furti actiones competere . . . 127 factum est). Kadar je pri deliktu udeleženih več sostorilcev, gre actio furti zoper vsakega izmed njih; čeprav je bil eden obso¬ jen in je plačal, ne postanejo drugi prosti. Actio furti je časovno neomejena (perpetua). Actio furti infamira, zato je ni mogoče naperiti zoper delinkventovega dediča. Prav tako ni uporabna zoper roditelja, zoper patrona ali zakonskega druga. : ’ Actio furti je bila po civilnem pravu omejena samo na rim¬ ske državljane. S fikcijami je pretor omogočil, da je bila upo¬ rabna tudi za tujce (si civis Romanus esset, Gai 4, 37). IV. Condictio furtiva (D. 13, 1, C. 4, 8). Za vrnitev ukradene stvari pozna rimsko civilno pravo tožbo condictio furtiva. Njo more naperiti samo lastnik ukradene stvari, ne tudi druge osebe, ki so aktivno legitimirane za actio furti. Tožba gre zoper tatu ali njegovega dediča, ne pa zoper nasnovatelja ali pomočnika. Več tatov odgovarja solidarno in postanejo prosti šele, ko eden izpolni svojo obveznost v celoti. S kondikcijo zahteva lastnik od tatu nazaj svojo stvar; glede nje bi lahko naperil rei vindicatio. Že Gaj (4, 4) opozarja na notra¬ nje nasprotje v tej tožbi, ko lastnik zahteva, da mu toženec izroči njegovo stvar, utemeljuje jo pa z mržnjo zoper tatove.*’ Zoper tretjega, ki poseduje ukradeno stvar, more lastnik naperiti samo rei vindicatio. Condictio furtiva je v več pogledih za lastnika ugodnejša; kakor rei vindicatio. Mogoča je zoper tatu tudi takrat, kadar je stvar pred litiskontestacijo po naključju izgubil, kajti on je z vrnitvijo stvari vedno v zamudi (fur semper in mora); v lastnin¬ ski pravdi bi bil v enakih okolnostih oproščen. Če pride do de¬ narne obsodbe, se le-ta pri kondikciji glasi na tisti znesek, koli¬ kor je bila ukradena stvar kdaj koli največ vredna (quo res un- quam plurimi fuit). Kondikcija je časovno neomejena (actio perpetua). § 37, Rop. Gai 3, 209, I. 4, 2, D. 47, 8, C. 9, 33. Rop (rapina) se razlikuje od tatvine po tem, da si delin¬ kvent stvar vzame s silo. Po prvi državljanski vojni je (1. 76.) 5 Zaradi tatvin, ki jih je spričo bližnje razporoke zagrešila žena (si divortii consilio res amotae fuerint et secutum divortium fuerit, D. 25, 2, 25), je pretor uvedel posebno tožbo actio rerum amotarum , ki ne infamira. Zaradi tatvine, M jo žena napravi po razporoki, je uporabna actio furti (D. 22, 2, 5 pr.). 0 Gai 4, 4: .. . odio furum , quo magis pluribus actionibus teneantur , receptum est, ut extra poenam dupli aut quadrupli rei recipiendae nomine fures etiarn hac actione teneantur. 128 peregrinski pretor M. Terencij Lukul v posebnem ediktu de vi uvedel novo actio vi bonorum raptorum. Tožba je šla zoper ti¬ stega, ki je z oboroženo tolpo (hominibus coactis armatisve) dru¬ gemu odvzel kako stvar in mu s tem povzročil škodo. Sodba se je tekom enega leta glasila na quadruplum, potem na simplum. Sčasoma so tožbo dovoljevali tudi takrat, kadar je bila pre¬ mična stvar odvzeta s silo, čeprav nasilnik ni bil niti sam oboro¬ žen niti ni imel nobene oborožene tolpe. 1 Z roparjem ravna rimsko pravo, kakor da je fur manife- stus, najsi je bil zaloten pri dejanju samem ali pa ne. Tožbo so mogli naperiti vsi tisti, ki so bili aktivno legitimirani za actio furti (cuius interesi rem salvam esse), torej ne le lastnik, ampak tudi komodatar, zastavni upnik, najemnik. Po klasičnem pravu so tožbo prištevali med penalne, zato je bilo poleg nje mogoče zahtevati vrnitev stvari s condictio furtiva. Justinijan jo pri¬ števa med actiones mixtae. Pri tem je obsodbo na triplum smat¬ ral kot kazen (poena), enkratno obsodbo pa za reipersekutorno; 2 zato po Justinijanovem pravu ni poleg nje mogoča še condictio furtiva. Zoper dediče actio vi bonorum raptorum ni uporabna, ker je z obsodbo združena infamija. Vrnitev stvari, ki mu je bila uropana, je mogel lastnik zahtevati od roparjevih dedičev s condictio furtiva. § 38. Hudobno poškodovanje tuje stvari. Gai 3, 210 ss„ I. 4, 3, D. 9, 2, C. 3, 35. I. Zgodovina. 0 hudobnem poškodovanju tuje stvari govorimo, če krivec zavestno povzroči drugemu škodo na njegovi stvari. Od tatvine in ropa se ta zločin razlikuje tudi po tem, da storilca ne vodi težnja po dobičku. Z nekaterimi posebnimi primeri hudobnega poškodovanja tujih stvari se je bavil že zakonik XII plošč. Za posekanje tu¬ jega drevja je uvedel tožbo actio de arboribus succisis, s katero je bil krivec obsojen na 25 asov za vsako posekano drevo. 1 1 L en el (EP 3 , str. 594) rekonstruira ustrezni Julijanov edikt takole: Si cui dolo malo hominibus armatis coactisve damni quid factum esse dicetur sive cuius bona vi rapta esse dicentur , in eum qui id fecisse dicetur , in anno : quo primum de ea re e.rperiundi potestas fuerit , in quadruplum 7 post annum in simplum iudicium recuperatorium dabo. Item si servus familiave fecisse dicetur , in dominum iudicium noxale dabo. 2 T. 4, 2, pr.: ... in quadruplo inest et rei persecutio , ut poena tripli sit. 1 Poznejša pretorska (na duplum) je actio arborum furtim caesarum. Glede medsebojnega razmerja prim. L e n e 1, EP 3 , str. 337. 9 129 Smrtno kazen v ognju je določil za naklepni požig hiše in kupa žita v njeni bližini, medtem ko je za malomarno zakrivitev normiral povračilo škode ali manjše kaznovanje. * 2 Splošnih določb o poškodovanju tuje imovine zakonik naj¬ brž ni imel. Postavil jih je plebiscit lex Aquilia (ok. 286.). Od treh poglavij zakona nas v tej zvezi ne zanima drugo, v kate¬ rem so normirane sankcije zoper adstipulatorja, ki je dolžniku svojevoljno odpustil dolg in s tem upniku povzročil škodo. Do¬ ločbe o hudobnem poškodovanju tuje lastnine vsebujeta prvo in tretje poglavje zakona. Po prvem poglavju 3 je bil odgovoren tisti, ki je v hudobnem namenu usmrtil (irtiuria occiderit) tujega sužnja ali tujo domačo žival. Izmed živali so bile s to določbo zaščitene vprežne in to¬ vorne živali (konji, goveda, mule), drobnica (ovce, koze, prašiči [do Labeona sporno]), dalje tudi velblodi in sloni, ne pa psi. Po tretjem poglavju je bil odgovoren, kdor je v hudobnem namenu povzročil kako drugo imovinsko škodo, s tem da je tujo stvar »žgal, zlomil ali pokvaril«, torej jo poškodoval ali uni¬ čil. 4 5 * II. Actio legis Aquiliae. Tožbo actio legis Aquiliae 5 je po besedilu zakona mogel na¬ periti samo lastnik (erus) poškodovane stvari. Že po klasičnem pravu so bili aktivno legitimirani tudi užitkar, uzuar, zastavni upnik in celo pošteni posestnik (bonae fidei possessor). Po Justi- nijanovem pravu je bil legitimiran tudi zakupnik. Ni je pa mogel naperiti komodatar. Pasivno legitimiran je poškodovatelj. Če jih je več, gre tožba zoper vsakega; s tem da eden plača, ne postanejo drugi prosti. Tožba ni podedljiva, zoper poškodovateljevega dediča je mo¬ goča le na toliko, kolikor je obogaten. Toženec, ki neupravičeno ‘ 2 Tab. VIII, 10 (= Gai. D. 47, 9, 9; Brun s, Fontes 7 , I, str. 51): Qui aedes acervumve frumenti iuxta domum positum combusserit, vinctus verberatus igni necari iubetur , si modo sciens prudensque id commiserit; si vero času , id est negle- gentia , aut noxiam sarcire iubetur, aut, si minus idoneus sit , levius castigatur. 3 B r u n s, Fontes 7 , I, str. 45 (= Gai. D. 9, 2, 2): Si quis servum servamve alienum alienamve quadrupedemve pecudem iniuria occiderit , quanti id in eo anno plurimi fuit , tantum aes ero dare damnas esto. 4 B r u n s, Fontes 7 , I, str. 46: Ceterarum rerum [praeter hominem et pecudem occisos] si quis alteri damnum faxit , quod usserit fregerit ruperit iniuria , quanti ea res erit in diebus XXX proximis , tantum aes ero dare damnas esto. 5 Obrazca tožbe ni mogoče zanesljivo rekonstruirati, prim. L e n e 1 EP 3 , str. 198 ss. 130 trdi, da delikta ni storil, je obsojen na dvojni znesek (lis infiti- ando crescit in duplum). Čeprav navedeni trije znaki kažejo na penalni značaj tožbe, je vendar toženec navadno obsojen samo na povrnitev škode. Njegova odgovornost je postrožena le s tem, da se pri deliktih zoper prvo poglavje zakona pri določitvi odškodnine vzame za osnovo najvišja vrednost, ki jo je ubiti suženj ali ubita žival imela kdaj koli v zadnjem letu ( quanti id in eo anno plurimi fuit). Pri deliktih po tretjem poglavju se obsodi poškodovatelj, da plača kot odškodnino naj višjo vrednost, ki jo ie poškodovana stvar imela v zadnjih tridesetih dneh. S tako, nekoliko zvišano vrednostjo se storilcu v mnogih primerih naloži neka kazen; v bistvu pa je actio legis Aquiliae, kadar je naperjena zoper edi¬ nega krivca, predvsem reipersekutorna. Klasično pravo je upo¬ števalo reipersekutorni značaj tožbe v tem, da je dovoljevalo povračilo tožiteljevega interesa (Ulp. D. 9, 2, 21, 2: quanii inter- fuit nosita non esse occisum), n. pr. tudi vrednost dediščine, ki bi jo bil ubiti suženj mogel pridobiti. Predmet poškodbe je po obeh poglavjih tuja stvar. Glede stvari, ki še ni tuja, actio legis Aquiliae ni uporabna. Če proda¬ jalec uniči stvar, ki jo je že prodal, toda je še ni izročil, ah če dolžnik uniči stvar, ki jo je stipulatorju obljubil s stipulacijo, tedaj ne bodeta ne kupec, ne stipulator mogla naperiti akvilij- ske tožbe, ampak bodeta zahtevala odškodnino zaradi kršitve kupne in prodajne pogodbe (actio empti), oz. stipulacijske obljube. Po akvilijskem zakonu je odgovoren tisti, ki je tujo stvar poškodoval v hudobnem namenu, protipravno (iniuria: quod non iure factum est, hoc est contra ius, id est si culpa quis occiderit, D. 9, 2, 5, 1). Ne bo odgovoren tisti, ki je tujega sužnja ali tujo žival ubil, ker je bil od sužnja ah živali napaden in je svoje de¬ janje izvršil v silobranu. Storilec sam je moral biti kriv svojega ravnanja, bodisi da je škodo povzročil naklepno, zavestno in na¬ lašč (dolus) bodisi z malomarnostjo (culpa), pri čemer zadošča še tako majhna krivda/’ Za krivdo štejejo klasiki tudi nespret¬ nost (imperitia) in slabost (infivmitas), kadar smemo pričakovati posebno usposobljenost, spretnost ah moč. Tako odgovarja po akvilijskem zakonu zdravnik, ki sužnja nespretno operira (Ulp. D. 9, 2, 7, 8); dalje tudi voznik, ki zaradi svoje nespretnosti ah 6 Ulp. D. 9, 2, 44 pr.: In lege Aquilia et levissima culpa venit . 9* 131 slabotnosti ne obvlada konja, s katerim se pelje (Gai. D. 9,2,8,1: .. .nec videtur iniquum, si infirmitas culpae adnumeretur); prav tako voznik, ki je slabo naložil kamenje, tako da pada med vož¬ njo z voza (D. 9, 2, 27, 33). Vzročno zvezo (causa) med storilčevim ravnanjem in na¬ stalo poškodbo so spočetka videli izpolnjeno samo takrat, ka¬ dar je poškodbo povzročilo neposredno storilčevo delovanje na tujo stvar (*damnum corpore corpori datum). Na to kažejo iz¬ razi »žgati, zlomiti, pokvariti« v tretjem poglavju zakona. Sča¬ soma so pa pretor, klasiki in končno Justinijan omogočili z ana¬ lognimi tožbami (actio utilis) in z actio in factum, da je lastnik poškodovane stvari tudi v drugih primerih mogel nastopiti z od¬ škodninskimi zahtevki zoper poškodovatelja. Tako je bila mogoča actio utilis zoper tistega, ki je tujega sužnja ali tujo žival zaprl in s tem zakrivil, da sta umrla od la¬ kote. Celz dovoljuje lastniku mrtvega sužnja tožbo actio in factum zo^er tistega, ki je sužnju dal strup namesto zdravila, ali ki je blaznemu dal v roke meč (qui mortis causam praestitit; Ulp. D. 9, 2, 7, 6). Kadar je zdravnik nespretno operiral (impe- rite secuerit) sužnja, dovoljuje Prokul gospodarju izbiro med akvilijsko tožbo in actio locati (D. 9, 2, 7, 8). Isto velja po Gaje- vem mnenju zaradi opustitve, če je zdravnik tujega sužnja naj¬ prej uspešno operiral, nato pa je zanemaril njegovo zdravljenje (dereliquit curationem, D. 9, 2, 8 pr.). Paulus postavlja že splošno pravilo, da se za povračilo škode dovoljuje actio in factum, ko¬ likor ni uporabna akvilijska tožba (D. 9, 2, 33, l). 7 Tako je mo¬ gel poslej tožiti tudi lastnik, ki je stvar izgubil, ne da bi bila pri tem stvar sama poškodovana: n. pr. lastniku pade v reko ali morje denar, ki ga je držal v roki in ga je nasprotnik udaril po njej; lastnik sužnja toži soseda, ki je iz usmiljenja odvezal nje¬ govega privezanega sužnja, ki je nato pobegnil. 8 Pozneje so dovoljevali tožbo tudi očetu, če je mojster po¬ škodoval njegovega sina, ki se je pri njem učil kot obrtniški va¬ jenec. Oče sme zahtevati povračilo zdravniških stroškov in od¬ škodnino zaradi zmanjšanja otrokove pridobitne sposobnosti. 9 S tem je bilo opuščeno prejšnje odklonilno stališče, da svoboden človek ne more naperiti akvilijske tožbe zaradi poškodb, ki mu 7 In damnis , quae lege Aquilia non tenentur , in factum datur actio. s Ulp. D. 9, 2, 27, 21; I. 4, 3, 16; Ulp. D. 4, 3, 7, 7. » Ulp. - Iul. D. 9, 2, 5, 3; 7 pr.; D. 19, 2, 13, 4. 132 jih krivec prizadene, češ, da nihče se ne more smatrati za last¬ nika svojih udov. Najbrž šele Justinijan dovoljuje, s tem da in- terpolira prvotni klasični tekst, vsaj analogno tožbo tudi svo¬ bodnemu človeku zaradi poškodb, ki jih utrpi. 10 § 39. Iniuria. — Žalitev osebnosti. Gai 3, 220—225, Paul. Sent. 5, 4, I. 4, 4, D. 47, 10, C. 9, 35. I. Pojem. V najbolj splošnem pomenu je iniuria vse, kar se zgodi protipravno. * 1 Že v zakoniku XII plošč pa pomeni iniuria za¬ vestno žalitev tuje osebnosti in je kot zaseben delikt vir obli¬ gacij (actio iniuriarum). Po Labeonu se taka žalitev zgodi ali z dejanskim grdim ravnanjem ali samo z besedami. 2 Glede na to razlikujemo dejansko (realno) in besedno (verbalno) injurijo. Zakonik XII plošč ima pred seboj dejansko žalitev in predpi¬ suje kazenske sankcije za naslednjih troje dejanskih stanov. II. Vrste. 1. Si membrum rupsit, ni cum eo pačit, talio esto (Vlil, 2). Kdor pohabi drugemu kak telesni ud, 3 se kaznuje tako, da mu sme poškodovanec prizadeti enako zlo; gre za edini primer, ko se v rimskem pravu uporablja talionsko načelo ki ga v veliki meri poznajo vzhodna prava, zlasti Hammurabijev zakonik. Ven¬ dar dovoljuje zakonik XII plošč njegovo uporabo samo subsidi¬ arno: le takrat, kadar se poškodovanec ali poškodovatelj ne spo¬ razumeta drugače (ni cum eo pačit), predvsem glede denarnega zneska, ki naj ga krivec plača kot spravnino. V klasični dobi se talionsko načelo ni več izvajalo, ampak je sodnik obsodil ta¬ kega krivca na večji znesek. 4 2. Manu fustive si os fregit libero CCC, si servo CL poenam subito (VIII, 3). Kdor z udarcem (z roko ali s pestjo) drugemu zlomi ali izpahne kost, mu mora plačati kot kazen 300 asov; če to stori tujemu sužnju, plača kot kazen 150 asov. 10 Ulp. D. 9, 2, 15 pr.: Liber homo.suo nomine utilern Aquiliae habet actionem.: directam enim nori habet , quoniam dominus membrorurn suorum nemo videtur. 1 I. 4, 4, pr.: Generaliter iniuria dicitur omne quod non iure fit. “Ulp. D. 47, 10, 1, 1: Iniuriam autem fieri Labeo ait aut re aut verbis: re ? quotiens manus inferuntur: . . . 3 Nekateri romanisti (Hnvelin, M o n i e r) mislijo na težje poškodbe kakega telesnega uda (vštevši oko, ubo, nos). 4 O tem poroča^uZus Gellius v svojem (za Marka Avrelija ok. 1. 175. objavlje¬ nem) delu Noctes Atticae XX, 1, 37—38:... Nam si reus , qui depecisci noluerat ? iudici talionem imperanti non parebat , aestimata lite iudex hominem pecuniae darnnabat : atque ita . . . severitas legis ad pecuniae multam redibat. 133 3. Si iniuriam alteri faxsit, viginti quinque poenae sunto (VIII, 4). Za vsako drugo žalitev določa zakonik kazen 25 asov. Razen za te dejanske injurije določa zakonik XII plošč še druge sankcije, in sicer smrtno kazen z batinjanjem za dvoje besednih injurij: malum carmen incantare, izgovarjanje čarodej¬ nih besed, in occerdare, preklinjevanje, najbrž očitno. Decemviralna ureditev je izgubljala svoj pomen, ko je as polagoma imel vedno manjšo vrednost in so v zakoniku dolo¬ čene neizpremenljive kazni postajale vedno manj uspešne. Gelij (o. c. § 13) pripoveduje, da si je neki Lucius Veracius dovolil šalo, da je svoje sodržavljane za zabavo klofutal in jim takoj izpla- . čeval po 25 asov v smislu tretje zakonikove določbe. Njegovo ravnanje je pripravilo pretorja do tega, da je v svojem ediktu obljubil, da bodo o takih žalitvah sodili posebni sodniki, rekupe- ratorji, ki niso bili striktno vezani na civilnopravne določbe in so zato lahko krivca obsodili na višji znesek. 0 Kazen zaradi osebne žalitve se odmerja po konkretnih razmerah (actio iniuriarum aestimatoria). Tožitelj je moral že pred pretorjem (in ime) točno napovedati, kakšno krivico mu je toženec prizadejal in je moral svoj zahtevek oceniti v denarju (taxatio). G S to ocenitvijo je ozna¬ čil najvišji znesek, na katerega so rekuperatorji mogli po primer¬ nosti (bonum et aequum) toženca obsoditi. Če je bila žalitev po¬ sebno huda (iniuria atrox),' je pretor sam določil najvišji znesek, preko katerega sodniki niso smeli iti. Kot taka injurija je veljala žalitev magistrata, staršev, patrona, dalje žalitev, ki je povzro¬ čena na javnem kraju (trgu, pred pretorjem, v gledališču) ali je združena z ranjenjem ali pohabljenjem. 5 * 7 8 III. Actio iniuriarum. Tožba actio iniuriarum 8 hoče žaljenemu nuditi osebno zado¬ ščenje za prizadejano žalitev, ne morda povračilo škode. Kot taka actio vindictam spirans je izrečna penalna tožba. Če je več 5 Gellius, Noctes Atticae XX, 1, 13: Praetores ... iniuriis aestimandis recupe- ratores se daturos edixerunt. Besedilo je ohranil Paul. Coli. TT, 6, 1 (= L e n e 1, EP 3 , str. 398): Qui autem iniuriarum aget , certum dicat, quid iniuriae jactum sit , et ta.rationem ponat non minorem, quam quanti vadimonium fuerit. 7 I. 4, 4, 9, Ulp.-Lab. D. 47, 10, 7, 8. 8 L e n e 1, EP 3 , str. 399 rekonstruira formulo tožbe actio iniuriarum takole: Quod a N°No A'A' pugno (s pestjo) mala (lice) percussa est (je bilo udarjeno) . . . q. d. r. a., quantam pecuniam recuperatoribus bonum aequum videbitur ob eam rem AoAo condemnari , tantam pecuniam , dumtaxat H S . . si non plus quam annus est , cum de ea re experiundi potestas fuit , recuperatores N™N m AoAo c. s. n. p. a. 134 storilcev, gre zoper vsakega izmed njih; izpolnitev enega ne oprosti ostalih. Časovno je omejena na eno leto (annus utilis). Nepodedljiva je aktivno in pasivno. Zaradi sinovega ali suž- njevega ravnanja gre noksalno zoper očeta, odn. gospodarja. Za¬ nimivo je, da sme tožbo naperiti tudi oče zaradi žalitve, pri¬ zadejane otrokom, ki so pod njegovo oblastjo, enako mož za¬ radi žalitve žene, zaročenec zaradi žalitve zaročenke, tast za¬ radi žalitve sinahe, če je njen mož pod njegovo očetovsko oblastjo. Celo dedič more tožiti zaradi žalitve pokojnika po smrti, med pogrebom. Če dedič dotlej dediščine še ni pridobil, preide tožba na ležečo zapuščino, pozneje ob pridobitvi dedi¬ ščine na dediča (Ulp. D. 47, 10, 1, §§ 4, 6). Obsodba ima za po¬ sledico infamijo. Obligacijsko razmerje se ukine tudi s samim paktom. Vendar zadene delinkventa vkljub temu infamija. Če tožitelj ne uspe z actio iniuriarum in je očitno, da je z njo hotel tožencu nagajati (vexandi adversarii g ratia), ga sme toženec z nasprotno tožbo (contrarium iudicium) tožiti, da njemu plača de¬ setino onega zneska, ki ga je bil prej tožitelj zahteval (Gai 4, 177 s.). * IV. Posebne in juri je. Poleg teh splošnih pravil glede injurije, je pretor polagoma uvrstil v svoj edikt še nekatere posebne določbe. Take speci¬ alne injurije so bile: 1. Convicium. Posebna ediktna določba se je bavila z javno sramotitvijo (convocium — convicium), ki jo kdo napravi dru¬ gemu s tem, da mu pred hišo ali ko se pokaže v javnosti, pri¬ redi mačjo godbo. 2. De adtemptata pudicitia. Zoper to ediktno določbo se je pregrešil, kdor je pošteno ženo ali nedoraslo osebo na cesti na¬ govoril z nedostojnimi izrazi (advevsus bonos moreš appellasse), ali jo je molče zasledoval (adsectatusve esse dicetur) ali ji odpe¬ ljal spremljevalca (comitem abduxisse). 3. Ne quid infamandi causa fiat. V tem ediktu nastopa pre¬ tor zoper žalitve, ki utegnejo škodovati dobremu glasu (farna) žaljenega (D. 47, 10, 15, 27: vetuit. . . quid ad infamiam alieuius fieri). Klasični pravniki so sčasoma uporabljali ta edikt glede vseh žalitev, ki niso bile že upoštevane v kaki drugi ediktni do¬ ločbi. Tako pripoznavajo tožbo actio iniuriarum tistemu, ki je neupravičeno oviran pri uporabljanju javnih dobrin, namenjenih za skupno rabo; dalje tistemu, ki od njega nasprotnik žaljivo 135 terja neko izpolnitev, čeprav nima ničesar terjati; prav tako če upnik nalašč toži poroka, čeprav mu je dolžnik pripravljen iz¬ polniti. 9 4. De iniuriis quae servis fiunt. S posebnim ediktom obeta pretor tožbo zaradi grdega ravnanja s tujimi sužnji (pretepanja ali zasliševanja na natezalnici). Tako se je obseg prvotne injurije znatno razširil. Po pretor- jevih reformah pomeni irtiuria vsak napad na tujo osebnost, fi¬ zični ali moralni. Pri tem razvoju je na pretor j a in klasike od¬ ločilno vplivalo grško pravno pojmovanje, zlasti s svojim poj¬ mom hybris prezirljivo grdo ravnanje. V. Lex Cornelia. V Sulovi dobi je posebna lex Cornelia de iniuriis (1. 81.) omogočila preganjanje nekaterih realnih injurij (verberatio = pretepanje, pulsatio = tolčenje, domum vi introire = nasilna kr¬ šitev stanovanja) s tožbo pred enim izmed stalnih kazenskih so¬ dišč (quaestiones perpetuae). Tožbo (actio iniuriarum ex lege Cornelia) je naperil žaljeni; krivec je bil obsojen na denarno kazen. V principatski dobi so dovoljevali kazenske tožbe ( eri - mina extraordinaria) še v različnih drugih primerih. Sporno je bilo dolgo časa, ali sme žaljeni tožitelj po uspešni kazenski tožbi naperiti še civilno tožbo in obratno. Justinijan mu prepušča iz¬ biro, ne dovoljuje pa obojne tožbe. § 40. Pretorski delikti. — Dolus. D. 4, 4, C. 2, 20 (21). L Pretorski delikti, Pretor je na razne načine dopolnjeval civilno deliktno pravo. Tako je za furtum manifestum uvedel actio furti na quadruplum, razširil tožbi actio furti in actio legis Aquiliae na peregrine, po¬ magal s fikcijami itd. Vrh tega je omogočil tožitelju, da je z actio in faetum izto¬ žil in s tem dosegel vsaj honorarnopravno pripoznanje novih obligacijskih razmerij. Tožencu je z dovoljevanjem ustreznih ekscepcij pomagal, da je bil vkljub civilni nasprotni akciji opro¬ ščen. Včasih je postavil stranki nazaj v prejšnji stan (restitu- tio in integrum). Tako so nastali novi, pretorski delikti kot vir novih obligacij. Med njimi je treba omeniti kot najbolj po- »D. 47, 10, 11. 15, 7; 15, 53; 19. 136 membne: prevaro (dolus), izsiljevanje (metus) in oškodovanje upnikov (alienatio in fraudem creditorum). II. Dolus (D. 4, 3, C. 2, 20 (21)). Dolus pomeni prekanjenost, lokavost, zvijačo. V primitivnih gospodarskih razmerah stare civilne dobe ni dolus vedno imel slabega pomena. Dolus bonus se še v klasičnem pravu imenuje prekanjenost nasproti roparju ali državnemu sovražniku (Ulp.- Lab. D. 4, 3, 1, 3). V razvitem gospodarskem življenju v zadnjem stoletju republike se je čedalje bolj občutila potreba, da pravni red ne ignorira več nepoštene zvijačnosti (dolus malus), ampak da omogoča oškodovanemu primerno pravno zaščito. Pretor je uvrstil v svoj edikt naslednjo določbo: Quae dolo malo facta esse dicentur, si de his rebus alia actio non erit et iusta causa esse videbitur, infra annum, cum primum experiundi potesias fuerit, iudicium dabo. V zvezi s to ediktno obljubo je Ciceronov prijatelj Akvilij Gal, ki je bil 1. 66. peregrinski pretor, sestavil posebno actio doli. 1 Tožba je subsidiarna; uporabna je samo takrat, kadar ne more tožitelj zahtevati povračila škode z nobeno drugo tožbo. Z actio doli zahteva tožitelj od krivca, da mu povrne škodo, ki jo je utrpel zaradi njegovega doloznega ravnanja. Formula ima tudi re- stitutorno klavzulo, po kateri se toženec lahko izogne obsodbi, če po sodnikovem pozivu prostovoljno izpolni. Če je več krivcev, so vsi solidarno odgovorni; ako je eden izpolnil, postanejo drugi prosti. Obsojenega toženca zadene infamija. Zato ne morejo na¬ periti te tožbe ne otroci zoper očeta, ne oproščenec zoper pa- trona. Zoper dediča je pretor dovoljeval namesto actio doli po¬ sebno actio in factum. Justinijan pa je dedičevo odgovornost omejil na obogatitev. 2 * * Actio doli je po pretorskem pravu mogoča v enem letu, odkar jo je tožitelj mogel prvič naperiti (annus uti- lis); pozneje ima tožitelj tudi zoper krivca samo actio in factum na obogatitev. Zaradi doloznega ravnanja oseb pod očetovo ali gospodarjevo oblastjo se actio doli naperi kot noksalna tožba. Pretor, ki je dovoljeval to tožbo kot subsidiarno, si je pri¬ držal, da v konkretnem primeru presoja (causa cognita), ali gre 1 Le n el, EP a , str. 115 jo rekonstruira tako-le: Si paret dolo malo 7ViA 7 i factum esse , ut A$As N°No (Lucio Titio) fundum q. d. a. mancipio daret , neque plus quam annus est 9 cum experiundi potestas fuit , neque ea res arbitrio iudicis restituetur , quanti ea res erit : tantam pecuniam iudex N m Nm A°A<> c. s. n. p. a. 2 Gai. D. 4, 3, 26: In heredem eatenus daturum se eam actionem proconsul pollicetur : quatenus ad eum pervenerit, id est quatenus ex ea re locupletior ad eum hereditas venerit. 137 za dovolj pomembno zadevo. Justinijanovo pravo navaja kot naj¬ nižjo vrednost spornega predmeta dva solida (D. 4, 3, 10). Z actio doli je pretor izpolnil občutno vrzel rimskega prava. Že Cicero jo imenuje metlo, ki odstranjuje vse nepoštenosti (everriculum malitiarum omnium; De nat. deor. 3, 30, 74), še bolj se je pa razširila v klasičnem pravu. To je v najožji zvezi z raz¬ lago pojma dolus. Predklasična pravnika Akvilij Gal in Servij Sulpicij kakor tudi klasik Labeo menijo, da spada k doloznemu ravnanju namen varanja nasprotnika. 3 Sčasoma pa velja kot do- lozno že vsako nepošteno ravnanje, zlasti prelomitev dane be¬ sede. 4 Kadar je bil prevarani tožen, da izpolni obveznost, ki jo je bil prevzel pod vplivom nasprotnikovega doloznega ravnanja, mu je pretor dovoljeval exceptio doli. Le-ta je bila ali exceptio doli generalis, ki dovoljuje tožencu, da poskusi dokazovati, da toži- telj s svojo tožbo ravna dolozno, ali pa je exceptio doli specialis, na podlagi katere sme toženec dokazovati, da je tožitelj prej za¬ grešil nekaj doloznega. Obojna exceptio doli se je glasila: si in ea re nihil dolo malo A'A' factum sit neque fiat (Gai 4, 119; L e n e 1, EP 3 , str. 312). Končno je od Hadrijana dalje pretor dovoljeval na zahtevo oškodovane stranke tudi vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in integrum). § 41. Metus. D. 4, 2, C. 2, 19 (20). Metus je strah, ki nastane zaradi nasilja (vis) druge osebe, in ki nagiba ustrahovanega, da se hoče izogniti nekemu zagro- 3 C. Aquillius Gallus je na vprašanje, kaj je dolus malus , odgovoril: cum esset aliud simulatum , aliud actum (Cicero, De off. 3, 14, 60, prim. De nat. deor. 3, 30, 74; Topiča 9, 40). — Ulp. D. 4, 3, 1, 2: Dolum malum Servius . . . ita definit: machi- nationem quandam alterius decipiendi causa , cum aliud simulatur et aliud agitur. Labeo . . . definit dolum malum esse omnem calliditatem fallaciam machinationem ad circumveniendum fallendum decipiendum alterum adhibitam. 4 Tako L. M i 11 e i s, Romisches Privatrecht bis auf die Zeit Diokletians, I, Leipzig 1908, str. 318. — Z njim soglaša tudi S. P e r o z z i, Jstituzioni di diritto ro- mano, 2. izd. II, Rim 1928, str. 382, op. 3. — Nekaj primerov iz virov: Lastnik kamnoloma je dovolil A-ju, da sme tam kopati kamenje. Potem ko je A imel s pri¬ pravami mnogo potroškov, mu lastnik prepove pridobivanje kamenja. A ima zoper njega tožbo actio doli (Ulp. D. 4, 3, 34, podobno Pomp. D. 19, 55, 16, 1). — Dolžnik, ki alternativno dolguje dva predmeta in ima pravico Izbirati, najprej prvega uniči. Ko postane po naključju še drugi uničen, more upnik terjati od njega z actio doli plačilo denarne vrednosti enega izmed obeh predmetov (Pap. 46, 3, 95, 1). Za na¬ daljnje primere gl. M i 1 1 e i s, o. c., str. 519. 138 ženemu zlu. Pod tem vtisom sklene zastražena stranka neki pravni posel, ki bi ga popolnoma prostovoljno ne sklenila. Civilno pravo je ne glede na strah m silo imelo sklenjeni' pravni posel za veljaven (Paul. D. 4, 2, 21, 5: ... quamvis si libe- rum esset noluissem, tamen coactus volui). Na drugo stališče se je postavil pretor v svojem ediktu. Le-tu je objavil: Quod metus causa g estum erit, ratum nori habebo (Ulp. D. 4, 2, l). 1 Na podlagi te določbe dovoljuje pretor stranki vzpostavitev v prejšnji stan (restitutio in integrum). Na ta način je mogel pomagati stranki vsaj v nekaterih primerih. Če je z mancipacijo ali z in iure cesijo prisiljena odsvojila svojo stvar, ji je omogočil s fikticijsko tožbo, da je mogla svojo lastninsko pravico zopet uveljaviti; če je pri¬ siljena pridobila dediščino, ji je omogočil, da se je mogla dedi¬ ščini odreči. Poleg te določbe je pretor uvrstil v svoj edikt tožbo actio quod metus causa. 2 Z njo zahteva štirikratno (quadruplum) po¬ vračilo škode stranka, ki je izsiljeni pravni posel že izpolnila. Ker intencija ne trdi, da bi bil toženec sam povzročil tožitelju strah, je actio quod metus causa mogoča tudi zoper tistega, ki je nekaj pridobil zaradi tujega nasilja; zato se imenuje in rem scripta. Restitutorna klavzula v tožbenem obrazcu nalaga sod¬ niku dolžnost, da pred obsodbo pozove toženca, naj prostovoljno izpolni in se tako izogne obsodbi na četverno. Tožbo je bilo mogoče naperiti tekom enega leta, štetega od trenutka, ko bi jo bil tožitelj prvikrat mogel naperiti (annus utilis). Pozneje dovo¬ ljuje pretor actio in factum na enkratni znesek (simplum), ven¬ dar samo po predhodni proučitvi konkretnega primera (causa cognita). Zoper dediča dovoljuje sploh samo tožbo na toliko, ko¬ likor je obogaten. Če je več krivcev, ima tožitelj tožbo zoper vsakega; ko eden izpolni, postanejo drugi prosti. Ta določba je posledica restitutorne klavzule. Drugače kakor pri actio doli, ne zadene pri actio quod metus causa obsojenega toženca infamija. 1 Le n el, EP 3 , str. 110. — Najprej je pretor Octavius (1. 79. ali 71.) do¬ volil tožbo tistemu, komur so bili s silo ali z grožnjo odvzeti imiovinski predmeti (quod per vim mit metum abstulissent). Ta formula Octaviana je nastala v neureje¬ nih razmerah po prvi. državljanski vojni. Žal nimamo poročil, kako se je pretorjev edikt v tem pogledu razvijal naprej, dokler ni končno v Julijanovi redakciji dobil gornje oblike. 2 L e n e 1, EP 3 , str. 112 jo rekonstruira tako-le: Si. paret metus causa A™A™ fundum q. d. a. N°N o mancipio dedisse q. d. r. a. neque plus quam annus est cum exper % iundi potestas fuit neque ca res arbitrio iudi- cis restituetur , quanti ea res erit , tantae pecuniae quadruplum iudex N^N m A°Ao c. s. n. p. a. 139 Končno dovoljuje pretorjev edikt stranki, ki jo nasprotnik toži, da izpolni izsiljeno obveznost, ekscepcijo quod metus causa. s Z njo doseže toženec, da je tožit el j zavrnjen, čeprav bi po ci¬ vilnem pravu moral v pravdi zmagati. Tako pomaga ekscepcija n. pr. promisorju, ki je s stipulacijo obljubil določeno dajatev, da mu je ni treba izpolniti. Koristi pa lahko tudi onemu, ki je pri¬ siljen odsvojil svojo stvar z mancipacijo ali in ime cesijo, toda jo ima še v svoji posesti; z ekscepcijo doseže, da ostane prido- biteljeva lastninska tožba brezuspešna. Čim bolj se je razširjalo uporabljanje tožbe aciio quod me- fus causa, tem bolj je postalo potrebno določiti, kdaj je strah tak, da more stranka pričakovati pretorjevo pomoč. Upošteva se strah, ki ne vpliva samo na plašljivca (fmetusj non vani homi- nis, sed qui merito et in homine constantissimo cadat, Gai, D. 4, 2, 6). Protipravno (adversus bonos moreš) mora biti zagroženo zelo hudo zlo (mortis, verberum terror; timov servitutis) bodisi stranki sami bodisi njenim svojcem; sam metus reverentialis, ki izvira iz spoštovanja, n. pr. do staršev, ne zadošča (Cels. D. 23, 2, 22). Strah mora biti tudi metus praesens, groziti mora takojš¬ na izvršitev zla, ni dovolj besedna zagrozitev. § 42. Alienatio in fraudem creditorum. D. 42, 8, C. 7, 75. I. Zgodovina. V skladu s svojim individualističnim pojmovanjem lastnine rimsko pravo načelno prepušča svojepravnim osebam, da razpo¬ lagajo s svojo imovino, kakor hočejo, odplatno ali neodplatno. Vendar je moralo že civilno, še bolj pa pretorsko pravo uvesti nekatere omejitve. Za zapravljivca, ki spravlja s svojim ravna¬ njem sebe in svojce v bedo, pozna že zakonik XII plošč po¬ stavitev pod skrbništvo (curator prodigi). Nadaljnji korak je napravil pretor. On je poleg stare osebne izvršbe (manus iniectio) uvedel tudi imovinsko, s katero so up¬ niki mogli poseči po dolžnikovi imovini s tem, da so jo prodali (bonorum venditio) najugodnejšemu ponudniku (bonorurri emptor). Le-ta je pridobil prezadolženčeva aktiva, hkrati se je pa zavezal, da bo njegovim upnikom poplačal njihove terjatve v 3 L e n e 1, EP 3 , str. 512: Si in ea re nihil metus causa factum est. (Ulp. D. 44, 4, 4, 35). . 140 določeni kvoti, morda v celotnem znesku, kar je bilo odvisno od velikosti prezadolženčeve imovine. Če se je izkazalo, da je bil prezadolženec z odsvojitvami v zadnjem letu svojo imo- vino znatno zmanjšal, je pretor priskočil upnikom na pomoč. S posebnim interdictum fraudatorium' je vsak upnik mogel zahte¬ vati vrnitev tistih imovinskih predmetov, ki jih je bil prezadol¬ ženec odsvojil in je pridobitelj vedel, da hoče s temi odsvojit¬ vami oškodovati svoje upnike. Hkrati si je pretor pridržal, da bo po svojem preudarku (causa cognita) dovoljeval interdikt tudi takrat, kadar pridobitelj ni vedel za odsvojiteljev oškodovalni namen. Vrh tega je pretor dovolil upravitelju prezadolženčeve imovine (magister bonorum), da je lahko zahteval vzpostavitev v prejšnji stan glede tistih poslov prezadolženca, zaradi katerih naj bi bili upniki oškodovani (quae fraudationis causa gesta erunt). 1 2 O interdiktu in o vzpostavitvi v prejšnji stan smo le po¬ manjkljivo poučeni, ker je Justimjan izvajanja klasičnih pravni¬ kov zelo izpremenil s svojimi interpolacijami. Namesto obeh pri¬ pomočkov je namreč dovolil novo izpodbojno tožbo, ki se po D. 22, 1, 38 imenuje actio Pauliana.’ II. Actio Pauliana. Izpodbojno tožbo more naperiti predvsem curator bonorum, upravitelj in sedaj tudi likvidator prezadolženčeve imovine, ka¬ dar njen izkupiček ne zadošča za poplačilo njegovih dolgov. Če je ne naperi on, jo sme naperiti vsak upnik v skupnem interesu. Tožba gre ali zoper prezadolženca ali zoper tistega, ki je od njega pridobil neki imovinski predmet; uspešna bo redno le tožba zo¬ per pridobitelj a. Pri tem je vseeno, ali si je tretji ohranil to, kar je z izpodbijanim pravnim poslom pridobil. Predmet izpodbijanja so prežadolženčevi pravni posli, s ka¬ terimi je zmanjšal svojo imovino in s tem oškodoval svoje upnike (*eventus fraudis). Semkaj spada prav tako povečanje pasiv (se obligavit) kakor tudi zmanjšanje aktiv z odsvojitvijo (alienatio). V digestah so omenjeni različni primeri odsvojitev v škodo upni- 1 Po Lene lovi rekonstrukciji (EP 3 , str. 497) se je glasil: Quae L. Titius fraudandi causa sciente te in bonis q. d. a. fecit: ca illis quos eo nomine q. d. a. ex edicto meo in possessionem ire esseve oportet , si nOn plus quam annus est , cum de ea re q. d. a. experiundi potestas est 7 restituas. Jnterdum causa cognita et si scientia non sit , interdicam. 2 Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 435 ss. 3 Ime ni niti klasično niti Justinijanovo, ampak je najbrž zašlo z glosemom v tekst. Prim. za literaturo M o ni er, o. c. str. 303, op. 1. 141 kov: prezadolženec je prodal svoje zemljišče pod ceno (minore pretio D. 42, 8, 7), 4 5 * ali je svojemu dolžniku odpustil dolg (D. h. t. 10, 14; 17 pr.). Zadošča že opustitev: izgubil je služnost, ker je ni izvrševal (nori usus), ali terjatev, ker ni svojega dolžnika pravo¬ časno tožil (D. h. t., 3, 1; 4). Upniki bi bili oškodovani tudi te¬ daj, če bi smel prezadolženec kateremu izmed njih poplačati svoj dolg, kajti s tem bi se zmanjšala imovina, iz katere naj bodo po¬ plačani ostali upniki. Zato je mogoče izpodbijati vse pravne po¬ sle, s katerimi je prezadolženec nudil enemu upniku neupravičeno prednost pred drugimi, n. pr. s tem, da mu je poplačal njegovo še nedospelo terjatev, ko je bila njegova imovina že izročena upnikom v posest; ali s tem, da mu je za neko starejšo terjatev ustanovil zastavno pravico. — Izpodbojna tožba pa ni uporabna, če je prezadolženec odklonil dediščino, volilo ali darilo; s tem se namreč njegova imovina ni zmanjšala, ampak je on samo opustil priliko, da bi se bila povečala.'' Za izpodbijanje oprosti¬ tev sužnjev, izvršenih v oškodovalnem namenu, je določil zakon lex Aelia Sentia, da so take oprostitve nične. Le izjemno je mogoče izpodbijati pridobitev pasivne dediščine, če jo je dedič pridobil v namenu, da oškoduje svoje upnike (D. 42, 6, 1, 5). Dolžnik se je moral zavedati, da s svojim ravnanjem oško¬ duje svoje upnike (consilium fraudandi), čeprav ni treba, da bi bil izrečno imel namen, oškodovati jih. Zadošča n. pr., da je vedel, da ima upnike in je kljub temu odsvojil vso svojo imo- vino.° Po drugi strani so bili upravičeni do izpodbijanja samo tisti upniki, katerih terjatve so nastale pred izvršenimi preza- dolženčevimi odsvojitvami, ne tudi poznejši. O dpi a tn e dolžnikove odsvojitve morejo upniki izpodbi¬ jati le, če je pridobitelj vedel, v kakšnem gospodarskem položaju je bil takrat odsvojitelj in je tako lahko spoznal namen njegovih odsvojitev (conscius fraudis). Neodplatne odsvojitve smejo izpodbijati tudi takrat, ko pridobitelj ni vedel za odsvojiteljev oškodovalni namen. 7 4 Paul. D. 42, 8, 7: Si debitor in fraudem creditorum minore pretio fundum scienti emptori vendiderit . . . 5 Ulp. D. 42, 8, 6 pr.: . . . pertinet enim edictum ad deminuentes patrimonium suum, non ad eos, qui id agunt, ne locupletentur. u Iul. D. 42, 8, 17, 1: . . . quamvis non proponatur consilium fraudandi habuisse, tamen qui creditores habere se scit et uniuersa bona sua alienavit, intellegendus est fraudandorum creditorum consilium habuisse ... 7 Ulp. D. 42, 8, 6, 11: ...si cui donatum est, non esse quaerendum, an sciente eo, cui donatum, gesturn sit, sed hoc tantum, an fraudentur creditores .. . 142 S vrha tožbe je, da se izpodbijani prezadolženčev pravni po¬ sel razveljavi; z actio ficiicia je mogoče prejšnjo pravico uveljav¬ ljati, kakor da ne bi bila nikoli odsvojena. Restitutorna klavzula omogoča tožencu, da se izogne obsodbi s tem, da prostovoljno restituira (n. pr. vrne podarjeno ali prodano in izročeno stvar, pripozna za nično izpodbijano pogodbo ali odpust dolga, ki mu ga je bil prezadolženec dovolil). Tožbo je treba naperiti tekom enega leta od uvedbe stečaja. Sodba se glasi na simplum. Zoper poštenega pridobitelja in zoper dediče kakor tudi po preteku eno¬ letnega roka gre tožba samo na obogatitev. Actio Pauliana se ne more naperiti kot noksalna in tudi ne infamira.* Sesti oddelek: Kvazideliktne obligacij e. § 43. Kvazidelikti. I. 4, 5. Justinijan našteva kot četrti vir obligacij kvazidelikte. Za več izmed njih je pretor dovoljeval posebno actio in factum, tako da bi jih prav tako mogli šteti med delikte. Zdi se, da je Justinijanova redakcijska komisija želela poleg kvazikontrakt- nih uvesti tudi posebne kvazideliktne obligacije. — Kvazide- liktov je četvero: I. Si iudex litem suam fecit (I. 4, 5 pr., D. 44, 7, 5, 4 = D. 50, 13, 6). Tak kvazidelikt zagreši sodnik, ki mora s sodbo rešiti dolo¬ čen spor, pa na kak način krši svojo dolžnost in tako povzroči stranki škodo. Oškodovana stranka sme od njega terjati povra¬ čilo škode (vera litis aestimatio) v novi pravdi, v kateri ima sod¬ nik iz prve pravde vlogo toženca. Sodnik, ki sodi v tej pravdi, bo toženca obsodil po svojem primernem preudarku (quantum aequum religioni iudicantis videbitur). Zoper sodnikovega dediča ta tožba ni bila mogoča. Kako je sodnik prekršil svojo dolžnost, iz virov ni razvidno. Morda si je spočetka prisvojil sporni predmet, ki mu je bil pre¬ puščen v varstvo (tako meni A r a n g i o - R u i z), ali je nalašč krivo sodil, ali je po malomarnosti zamudil roke ali naroke ini tako prizadejal stranki škodo. Sodnikovo nepravilno ravnanje je 8 Moderna zasebna prava so večino teh predpisov prevzela. Code civil (čl. 1167, prim. čl. 788, 1447, 1464) obravnava te določbe med civilnopravnimi. Drugod so uvrščene med pravdne-izvršilne. Pri tem se vobče razlikujejo predpisi za izpodbi¬ janje v konkurzu in izven konkurza. 143 tako bilo včasih dolozno, včasih kulpozno; zadoščalo je že, da je bil nevešč (imprudentia). II. De deiectis et effusis (D. 9, 3). Naslednja kvazidelikta sta nastala v zvezi s prizadevanji, zagotoviti varnost prometa. Če je bila iz stanovanja neka stvar vržena na cesto ali na kak drug prometni prostor tako, da je povzročila škodo, je pre- tor dovoljeval zoper osebo, ki tam stanuje (qui ibi habitaverit), tožbo actio de deiectis et effusis. 1 Stanovalec je bil obsojen, najsi je bil kriv ali ne. On je lahko z actio in factum zahteval regres od pravega storilca. Več sostanovalcev je odgovarjalo solidarno; če je eden izpolnil, so bili ostali prosti. Tožba se je glasila na dvojno vrednost nastale škode ali na dvojno vrednost poslabša¬ nja stvari (m dupturn iudicium dabo). Če je bil pri tem svoboden človek ranjen, se je tožba glasila na plačilo denarnega zneska, kakor ga je določil sodnik po primernem preudarku (quantum ob eam rem aequum iudici videbitur) — podobno kakor pri actio iniuriarum. Dokler je ranjeni živel, je lahko naperil tožbo sam (actio perpetua); če tega ni storil, jo sme naperiti tekom enega leta vsak državljan kot popularno tožbo. Če pa je bil svoboden človek ubit (si eo ictu bomo liber perisse dicetur), dovoljuje edikt popularno tožbo na 50.000 sestercev, oz. pri Justinijanu na 50 zlatnikov (solidov). — Kadar bi moral biti tožen suženj, gre tožba kot noksalna zoper gospodarja. III. Actio de posito et suspenso (D. 9, 3, 5 §§ 6 ss.). Nadaljnja ediktna določba prepoveduje, da bi bil na nad¬ zidku (nadstrešku) poslopja, ki sega na splošno prometen pro¬ stor, kak predmet tako postavljen ali obešen, da bi utegnil po¬ vzročiti škodo, če bi padel na tla. V tem slučaju dovoljuje pre- torjev edikt 2 posebno popularno tožbo, ki jo sme vsak držav- 1 Lenel, EP 3 , str. 175 (== Ulp. D. 9, 5, 1 pr.): De his qui deiecerint vel effuderint. Unde in eum locum , quo vulgo iter fiet vel in quo consistetur , deiectum vel effusum quid erit , quantum ex ea re damnum datum factumve erit y in eum , qui ibi habitaverit , in duplum iudicium dabo. Si eo ictu homo liber perisse dicetur , sestertium quinquaginta milium nummorum iudicium dabo. Si vivet nocitumque ei esse dicetur , quantum ob eam rem aequum iudici videbitur eum eum quo agetur condemnari , tanti iudicium dabo. Si servus insciente domino fecisse dicetur, in.iudi- cio adiciam: aut no.ram dedere. L en el, EP 3 , str. 174 (= Ulp. D. 9, 5, 5, 6): Ne quis in suggrunda proteetove supra eum locum , quo vulgo iter fiet inve quo consistetur , id positum habeat, cuius> casus nocere cui possit. Qui adversus ea fecerit , in eum sestertiorum decem milium nummorum in factum iudicium dabo. Si servus insciente domino fecisse dicetur .. (glede konca prim. L en el, o. c., str. 174, op. 10). 144 ljan naperiti in ki gre na 10.000 sestercev (= 10 zlatnikov). Tožba je in factum concepta. Tožen je imetnik tistega dela poslopja (inquilinus ali dominus), bodisi da tam stanuje ali ne. — Kadar je škoda zares nastala, je oškodovani lahko naperil zoper krivca akvilijsko tožbo. Zaradi sužnjeve krivde gre noksalna tožba zo¬ per gospodarja. IV. Actiones in factum adversus nautas, caupones, stabularios. Brodniki, gostilničarji in imetniki hlevov so odgovorni za škodo, ki jo na svojih stvareh utrpe gostilniški ali ladijski gostje ali potniki zaradi tatvine ali hudobne poškodbe, ki so jo zagre¬ šile osebe, ki so pri njih uslužbene ali ki pri njih stalno stanu¬ jejo (inquilini). Niso pa odgovorni za slučajne potnike (viato- res). Za povračilo škode je brez pomena vprašanje, ali je škodo povzročil svoboden človek ali suženj; poglavitno je, da se je stalno mudil na tistem kraju. Obe akciji sta se glasili na duplum. Bili sta actiones perpe- tuae. Zoper dediče jih ni bilo mogoče naperiti. Tožitelj je moral dokazati, da zadene krivda brodnikove, gostilničarjeve ali hlevarjeve ljudi. Ni bilo potrebno, da bi bil prej sklenjen receptum. Sporno je bilo, ali je poleg teh kvazi- deliktnih tožb mogoče uveljavljati tudi zahtevke iz recepta, ka¬ dar je bil sklenjen. Nedvomno pa je oškodovani lahko izbiral med to tožbo in med redno deliktno tožbo (actio furti, actio legis Aquiliae). Sedmi oddelek: Actio ad exhibendum. § 44. Actio ad exhibendum. D. 10, 4, C. 3, 42. Popolnoma izven dosedanjega sistema je posebna actio in personam, s katero zahteva tožitelj od toženca, da mu mora pred pretorjem (in iure) določeno stvar predložiti. Ker ona ni stvarnopravna (actio in rem) tožba, ampak je actio in personam, se toženec mora spustiti v pravdo. Predložitev stvari more to¬ žitelj zahtevati n. pr., da dožene, ali je sporna stvar v toženčevi posesti, da bo nato naperil zoper njega reivindikacijsko tožbo; da pripravi toženca, ki je bil vdelal tožiteljev diamant v svoj prstan (adplumbatio), do tega, da ga zopet izloči iz prstana; da more naperiti tožbo zaradi užitka ali zastavne pravice; da si more kot volilojemnik izbrati voljeni predmet, če je upravičen, da izbira (cuius optio mihi relicta est, Ulp. D. 10, 4, 3, 6). n 143 Kot toženec je legitimiran vsakdo, ki ima stvar v svoji vsaj naravni posesti in jo more predložiti (D. 10, 4, 3, 15), tako tudi zastavni upnik, depozitar, komodatar, najemnik. Že po klasič¬ nem pravu je mogel biti tožen tudi tisti, ki je pred litiskonte- stacijo nalašč opustil posest stvari. Svrha tožbe je, da naj po sodnikovem ukazu toženec do- tično stvar predloži. Ker se po klasičnem pravu sodba glasi le na denar, sodnik ne more prisiliti toženca, da njegov ukaz iz¬ polni, ampak more neposlušnega toženca obsoditi samo na de¬ narni znesek. 1 Višino napove tožitelj, ko oceni svoj interes, ki ga ima na tem, da toženec stvar predloži. Če je tožitelj namera¬ val po predložitvi stvari naperiti lastninsko tožbo, tedaj je kot svoj interes označil vrednost stvari. Po Justinijanovem pravu je mogel sodnik prisiliti toženca, da je stvar predložil. Osmi oddelek: Odgovornost očeta in gospodarja za deliktne in pogodbene obveznosti sinov in sužnjev. § 45. Noksalne tožbe. I. Actiones noxales (Gai 4, 75—79, I. 4, 8, D. 9, 4, C. 3, 42). Če je suženj ali sin zagrešil kak delikt z gospodarjevo ali oče¬ tovo vednostjo (sciente domino), je bil gospodar ali oče sam od¬ govoren kot storilec. On je ostal odgovoren tudi potem, ko su¬ ženj ali sin ni bil več v njegovi oblasti. 1 Drugače je, če je suženj ali sin napravil delikt brez njegove vednosti (insciente domino). Tedaj je oškodovani smel naperiti zoper gospodarja ali očeta deliktno tožbo kot noksalno (actio noxalis). 2 Pri tem je bil tožbeni obrazec toliko predruga¬ čen, da se je kondemnacija glasila alternativno na plačilo denar¬ nega zneska kot globe ali pa izročitev krivca oškodovanemu (Gai 4, 75: .. .aut litis aestimatioriem sufferre aut noxae dedere). Toženi gospodar ali oče je moral ali plačati oškodovanemu toži- telju enak znesek, kakor če bi bil on sam zagrešil tak delikt, ali pa mu je namesto tega izročil krivca, in sicer sina v mancipij, 1 . . . nisi arbitrio iudicis exhibebitur, quanti ea res erit, tantam pecuniam —; za rekonstrukcijo tožbenega obrazca prim. L en el, EP 3 , str. 223. 1 Viri to izrečno omenjajo za actio legis Aquiliae (Ulp. D. 9, 4, 2). 2 1. 4, 8, 1: Noxa autem est corpus quod nocuit, id est servus: noxia ipsum malejicium, veluti furtum damnum rapina iniuria. 146 sužnja v lastnino (noxae deditio). Pri actio iniuriarum noxa!is je pred obsodbo sodnik pozval toženca, naj žaljenemu tožitelju pre¬ pusti sužnja zaradi strahovanja; če tega ni storil, ga je obsodil na denarni znesek. Če gospodar proda svojega sužnja, ki je zagrešil kak delikt nasproti tretjemu, ali če prepusti oče takega sina drugemu v po- sinovitev, tedaj gre noksalna tožba zoper novega gospodarja ali posinovitelja (noxa caput sequitur). Če postane delinkvent svo- jepraven (suženj z manumisijo, odn. sin z emancipacijo), gre tožba kot navadna deliktna tožba zoper njega samega. Če kri¬ vec umrje pred litiskontestacijo, noksalna tožba ni več mogoča. Prav tako ni noksalne tožbe, če je suženj zagrešil delikt zoper svojega gospodarja. Že po klasičnem pravu je bila zoper sina, ki je bil zagrešil kak delikt, mogoča neposredna deliktna tožba namesto noksalne zoper očeta. Sin, ki je bil noksalno izro¬ čen, je s svojim delom odslužil škodo (Pap. Coli. 2, 3, 1: si tan- tum adquisitum sit, quantum damni dedit) in je nato smel za¬ htevati, da je bil oproščen. Justinijan je omejil noksalne tožbe na sužnja in je tudi njemu pripoznal pravico, da sme zahtevati, da ga novi gospodar manumitira. II. Actio de pauperie (I. 4, 9, D. 9, 1). Podobno je odgovarjal lastnik za škodo, ki jo je povzročila kaka domača četveronoga žival (quadrupes), ko je bila nena¬ vadno razdražena in podivjana (contva naturam fera mota; com- mota feritate), ne da bi bilo zaradi tega mogoče komu naprtiti krivdo. Zakonik XII plošč je uvedel posebno actio de pauperie (pauperies — škoda). Toženemu lastniku živali je bilo na izbiro, da oškodovancu izroči žival ali pa mu povrne škodo. 3 Da je to veljalo za krotke domače živali, smemo sklepati iz dejstva, da je ista načela uveljavila glede psov šele posebna lex Pesolania; o njej izvemo samo iz Pavlovih sentenc. Klasično pravo je dovo¬ ljevalo tožbo actio de pauperie, eventualno kot analogno tožbo (actio utilis, D. 9. 1, 4) glede vseh, ne samo domačih četverono- gih živali. Kondemnacija se je glasila alternativno na plačilo škode ali izročitev živali (aut noxiam sarcire aut in noxam de- dere). 4 Kot tožitelj nastopa oni, ki je utrpel škodo; predvsem bo to lastnik, lahko pa tudi komodatar ali valjavec (fullo), ker je za tujo stvar odgovoren (D. 9, 1, 2). Tožba je aktivno podedljiva. 3 Ulp. D. 9, 1, 1 pr.: . . . quae lex (XII tabularum) voluit aut dari id quod nocuit, id est id animal quod noxiam commisit, aut aestimationem noxiae offerre. 4 Prim. rekonstrukcijo tožbenega obrazca pri L e n e 1 - u, EP 3 , str. 195, n* 147 Tožen bo tisti, ki je ob litiskontestaciji lastnik živali; njegov dedič odgovarja ne kot dedič, ampak le kot lastnik, če je žival poškodovala svobodnega človeka, sme le-ta zahtevati povračilo potroškov za zdravljenje in odškodnino za zamujeni zaslužek. HI. Actio de pastu pecoris. Zakonik XII plošč je uvedel tudi posebno tožbo zaradi po- pašnje tujega polja (actio de pastu pecoris). To tožbo so uporab¬ ljali še v klasičnem pravu (Ulp. D. 19, 5, 14, 3). Kakor poročajo Pavlove sentence, je tudi v tej tožbi imel lastnik živali na izbiro, da povrne škodo, ali pa izroči žival oškodovanemu tožitelju (ut aut damni aestimationem subeat aut quadrupedem dedat, Paul. Sent. 1 , 15, 1). Vendar dandanes mnogi romanisti dvomijo, ali gre res za noksalno tožbo, ali za navadno penalno tožboč § 46. Actionis* adiecticiae qualitatis. Gai 4, 70—74, I. 4, 7, D. 14; 15, C. 4, 25; 4, 26. I. Splošno. Kar sta suženj ali sin, ki je še pod očetovsko oblastjo (filius familias), pridobivala, sta nujno pridobivala za svojega gospo¬ darja ali očeta. Ni pa isto veljalo glede pogodbenih dolgov, ki sta jih napravila. Po civilnem pravu je bil zaradi takih dolgov zavezan samo kontrahent. Suženj je dolgoval samo naturalno, sin tudi civilno, kolikor niso morda prihajale v poštev singularno- pravne omejitve macedonianskega senatovega sklepa; vrh tega je ostala izvršba zoper sina redno brezuspešna. Hčere se sploh niso mogle zavezati. Taka pravna ureditev je bila čedalje manj zadovoljiva, odkar so se proti koncu republike množili primeri, da so Rimljani prepuščali dele svoje imovine sužnjem ali si¬ novom kot pekulij. Tretji, ki je namreč s sužnjem ali sinom skle¬ pal pravne posle, je postal zavezan nasproti gospodarju ali očetu, medtem ko ni mogel po civilnem pravu iztožiti od go¬ spodarja ali očeta nobene terjatve, ki jo je pridobil iz istega pravnega posla s sužnjem ali sinom. Taka ureditev je imetniku pekuliarne imovine jemala vsak kredit, kar je končno moralo imeti neugodne gospodarske posledice tudi za gospodarja ali očeta. Zato je pretor v predzadnjem stoletju republike uvedel nekatere važne reforme. Pretor ni izpreminjal civilne ureditve, ampak je skušal po¬ magati tako, da je na svojem področju uvedel tzv. actiones *ad- b Prim. L e n e 1, EP 3 , str. 198. 148 ieticiae qualitatis. Z njimi je v različnih vrstah primerov omo¬ gočil tistemu, ki je bil kontrahiral s sužnjem ah sinom kako obli¬ gacijo, da je smel tožiti njegovega gospodarja ali očeta. Pri tem je tožitelj obdržal še svojo civilno zahtevo zoper sina, oziroma mu je ostal suženj naturalno zavezan. Pater familias odgovarja tako poleg sina; sinovi civilni odgovornosti dodaja (adjicira) pre- tor še novo očetovo. S to pretorjevo reformo ni morda pripo- znano direktno namestovanje, kajti če bi bilo tako, bi bil odgo¬ voren samo oče. Očetova (odn. gospodarjeva) odgovornost ni bila v vseh pri¬ merih enaka. Včasih je bil neomejeno odgovoren glede zahtev¬ kov iz določenega pravnega posla, včasih je bila njegova odgo¬ vornost omejena po vrednosti pekulija, ki ga je bil prepustil svojemu sinu (ali sužnju). Sčasoma je pretorsko pravo v neka¬ terih primerih (glede kapitana in trgovinskega nameščenca) upo¬ rabljalo enaka načela tudi glede prostih nameščencev. II. Posamezne tožbe 1 : 1. Actio quod iussu (D. 15, 4, C. 4, 26). Iussum je izjava rodbinskega poglavarja, s katero izjavi tretjemu, sopogodbeniku, da bo pripoznal kot obvezen tisti pravni posel, ki ga bo tretji sklenil z njegovim sinom ali sužnjem. Izjava je lahko podana v kateri koli obliki: s pismom, po slu, pred pričami ah samo z izjavo, n. pr.: Quod voles cum Sticho > servo meo negotium g ere periculo meo (D. 15, 4, 1, 1). Izjava se nanaša ah na določeno pogodbo ali pa na celo vrsto pogodb. Na enem mestu se omenja, da je taka izjava izrečena nasproti sinu (D. 14, 5, 2 pr.). Zaradi svoje izjave je oče neomejeno za¬ vezan (in solidum) iz pogodbe, ki jo njegov sin ah suženj sklene s tretjim. 2 Enako je oče zavezan takrat, kadar sinovo pogodbo vsaj naknadno odobri ( ratihabitio). Samoumevno pa oče ni za¬ vezan, če sin pri sklepanju pogodbe prekorači meje in obseg po¬ oblastila. 2. Actio de peculio (D. 15, 1, C. 4, 26) et de in rem ver so (D. 15, 3, C. 4, 26). Posebno značilen primer dodatne odgovornosti je nastopil, kadar je Rimljan prepustil svojemu sinu ah sužnju del svoje imo- vine kot pekulij. Zaradi pogodbenih terjatev, ki so jih tretji kot 1 Zaradi krajšega izražanja bo v naslednjem govor samo o sinu in očetu, pri čemer sta mišljena tudi suženj in gospodar. 2 Ulp. D. 15, 4, 1 pr.: Merito ex iussu domini in solidum adversus eum iudi- cium datur . nam quodammodo cum eo contrahitur qui iubet . 149 sopogodbeniki pridobili zoper takega imetnika pekulija, jim je pretor dovoljeval tožbo actio de peculio zoper očeta, odn. gospo¬ darja. Pri tem ni bilo potrebno, da bi bili sinovi dolgovi v kaki zvezi s pekulijem. Vendar je oče sinovim sopogodbenikom jam¬ čil največ za toliko, kolikor je bil vreden pekulij (dumtaxat de peculio). Do tega zneska je sicer jamčil z vso svojo imovino; ko pa je poplačal toliko dolgov, niso mogli upniki od njega ničesar več terjati. Upnikom je poplačeval njihove terjatve po tistem vrstnem redu, kakor so se javljali, odn. kakor je bil obsojen, da jim plača. Pri tem je oče lahko kot prvi sam prijavil svoje na¬ turalne terjatve, ki jih je morda imel zoper sina, in se je po¬ plačal s tem, da se je za toliko zmanjšala pekuliarna imovina.' ! Po drugi strani je moral oče prišteti k vrednosti pekulija vse, kar je že iz njega prejel in česar ni vrnil v pekulij. Tožbo so mogli sopogodbeniki naperiti zoper očeta še eno leto (annus utilis) potem, ko je suženj ali sin umrl, ali ko je bi! suženj osvobojen ali odsvojen ali sin emancipiran. Vendar je bila ta tožba, ki se je imenovala actio annalis de peculio, mo¬ goča samo toliko, kolikor je bil pekulij še v rokah gospodarja ali njegovih dedičev. S tožbenim obrazcem za pekulijsko tožbo je bil redno zdru¬ žen nadaljnji dostavek vel si quid inde in rent N'N 1 versum est. To, kar je bil suženj pridobil iz pogodbe, sklenjene s tretjim so¬ pogodbenikom, je bilo porabljeno v korist gospodarjeve (nepe- kulijske) imovine: n. pr. kupil je žito za gospodarjevo gospo¬ dinjstvo; izposodil si je denar, da je z njim poplačal gospodar¬ jeve dolgove. Z actio de in rem verso je sopogodbenik zahteval od gospodarja, da poplača sužnjev dolg, kolikor je zaradi njega obogaten. Nasproti pekuljski tožbi je imela actio de in rem verso različne prednosti. Predvsem ni bilo za njo nobene časovne omejitve, mogoča je bila tudi takrat, kadar ni bilo nobenega pe¬ kulija in končno je gospodar jamčil, ne glede na vrednost mo¬ rebitnega pekulija, neomejeno z vso svojo imovino. Sodnik ie najprej odločil, ali je mogoča obsodba zaradi porabljenja stvari; če to ni bilo mogoče, je uporabil pekulijsko formulo, ki je omo¬ gočala obsodbo do vrednosti pekulija. Vsaj po klasičnem pravu še ni bilo potrebno, da bi bil suženj moral imeti naravnost na¬ men, da nakloni korist gospodarju; bilo je dovolj, da se je to de¬ jansko zgodilo. 3 Ulp. D. 15, 1, 9, 2: Peculium autem dedueto quod domino debetur compu- tandum esse ? . . . 150 3. Actio tributoria (D- 14, 4). Včasih je suženj uporabljal svojo pekulijsko imovino za izvr¬ ševanje trgovine ali kake obrti in sicer z gospodarjevim dovolje¬ njem. Če je zašel v dolgove, je moral gospodar porazdeliti pe¬ kulijsko imovino (merx peculiaris) sorazmerno med sužnjeve upnike. Pri tem je smel upoštevati tudi svoje naturalne terjatve, ki jih je morda imel zoper svojega sužnja; vendar jih ni smel odšteti v celoti od pekulija, ampak le sorazmerno z drugimi ter¬ jatvami vseh upnikov. Če bi gospodar pri svoji delitvi katerega izmed sužnjevih upnikov vedoma (dolo malo) prikrajšal, je le¬ ta naperil zoper njega tožbo actio tributoria. Z njo je dosegel od gospodaria znesek, ki bi ga bil dobil, če bi bila gospodarjeva delitev pravilna. Za ta primanjkljaj je gospodar odgovarjal ne¬ omejeno. Dejansko ni njegova odgovornost presegla vrednosti pekulija. 4. Actio institoria (D. 14, 3, C. 4, 25) — actio exercitoria (D. 14, 1, C. 4, 25). Actio institoria gre zoper gospodarja, ki je v svoji proda¬ jalni (taberna), gostilni (caupona), banki, skladišču ali drugem podjetju namestil kot trgovskega ali obrtniškega uslužbenca (in - stitor) svojega sužnja ali sina ali pa tudi osebo, ki ni bila pod njegovo oblastjo. S tako postavitvijo je gospodar molče poobla¬ stil svojega nameščenca, da sklepa posle, ki spadajo v ustrezno področje tako, da je za njihovo izpolnitev jamčil gospodar (D. 14, 3, 11, 2: . . . qui praeposuit tenebitur ipsa praepositione). Če je gospodar želel svoje pooblastilo omejiti, je moral to v svojem gospodarskem obratu vidno in čitljivo razglasiti (D. 14, 3, 11, 2: palam proscriptum ..., ne cum eo contrahatur). Iz obveznosti, ki jih je tak nameščenec sklenil v svojem območju, je bil gospodar neomejeno zavezan. Terjatve iz nameščenčevih pravnih poslov pa ie mogel gospodar neposredno izterjati samo takrat, kadar je bil institor njegov sin ali suženj; drugače jih je mogel po ci¬ vilnem pravu izterjati le institor in v tem pogledu ni pretorsko pravo ničesar izpremenilo. Po Papinijanovi zaslugi (D. 14, 3, 19, pr.) je bila pripoznana actio quasi institoria ali actio ad exemplum institoriae actionis. Z njo je bilo mogoče tožiti gospodarja zaradi obveznosti, ki jih je bil kontrahiral procurator, to je svobodni nameščenec, ki mu je bil gospodar poveril oskrbovanje nekaterih gospodarskih za- 151 dev . 4 Ta tožba je bila mogoča tudi takrat, ko ni šlo za pogodbe na področju trgovine ali obrti. Actio exercitoria je tožba, s katero toži tretji sopogodbenik brodnika (exercitor navis) za izpolnitev pogodbenih obveznosti, za katere se je zavezal njegov kapitan (magister navis) v svojem področju. Semkaj spadajo terjatve iz prevoznih pogodb, iz po¬ sojil za popravo ladje itd. Brodnik je jamčil neomejeno in ne glede na to, ali je bil kapitan pod njegovo gospodarjevo ali oče¬ tovsko oblastjo, ali pa je bil svoboden človek ali tuj suženj. Ter¬ jatve iz kapitanovih poslov pa je mogel brodnik izterjati nepo¬ sredno samo takrat, kadar je bil kapitan njegov sin ali suženj. Deveti oddelek: Prenos obligacij. § 47. Odstop terjatev. I. Pojem in razvoj cesije. Iz gospodarskih razlogov utegne biti včasih zaželeno, da bi upnik mogel brez dolžnikovega privoljenja prepustiti svojo ter¬ jatev nekomu drugemu kot upniku, n. pr. ker mu jo hoče prodati, podariti, prepustiti kot doto ali kot (damnacijski) legat. Tak prenos posamezne terjatve na novega upnika inf er vivos ime¬ nujemo odstop ali cesijo. Prvotni upnik se imenuje cedent (od¬ stopnik), novi upnik cesionar (prevzemnik), dolžnik pa odstop¬ ljeni dolžnik (debitor cessus). Po rimskem civilnem pravu cesija ni bila mogoča. Ker so namreč pojmovali obligacijsko razmerje kot strogo osebno vez med individualno določenim upnikom in individualno določe¬ nim dolžnikom, je vsaka izprememba v osebi ene stranke — de¬ dovanje kot vesoljno nasledovanje tu ne prihaja v poštev — po¬ vzročila, da se je izpremenila obligacija sama, da je namesto pr¬ votne obligacije nastala nova. To je veljalo zlasti za novačijo (delegatio nominis), s ka¬ tero sta stranki skušali po ovinku vsaj delno doseči ono pravno stanje, ki naj bi nastopilo po cesiji. N. pr. upnik Tiči j je želel svojo terjatev, ki jo je imel zoper dolžnika D-ja, odstopiti C-ju. 4 Prim. Pap. D. 14, 3, 19 pr.: In eum , qui mutuis accipiendis pecuniis procu- ratovem praeposuit. utilis ad exemplum institoriae dabitur actio:. . . Ulp. D. 19, 1, 13, 25. . . . Et Papinianas . . . putat c um domino ex empto agi posse utili actione ad exemplum institoriae actionis , si modo rem rendendam mandavit. 152 Ker si je moral pomagati z novačijo, je naročil dolžniku D-ju, naj obljubi C-ju to, kar je dotlej dolgoval njemu, Ticiju. V ta namen je C vprašal dolžnika D-ja: Quod Titio debes, id tu mihi dare spondes? Ko je dolžnik odgovoril: Spondeo, je bil z novo stipulacijo zavezan novemu upniku; ni bil pa več zavezan Ticiju. Novi upnik je smel terjati isto, kakor prej Ticij. Toda njegova terjatev izvira iz nove obligacije, kar se pokaže najbolj očitno v tem, da za njo ne veljajo ne poroštva, ne zastavne pravice, ki so bile morda obstajale v prid prvotne obligacije. Dolžnik tudi ni mogel uveljavljati nasproti novemu upniku istih ugovorov, ki bi jih bil mogel nasproti prejšnjemu. Vrh tega je bila taka nova¬ či j a mogoča samo, če j c dolžnik hotel sodelovati. Zato so iskali novih načinov, kako naj bi se odstop vršil samo po dogovoru med starim in novim upnikom. V tem pogledu je nudilo izhod pretorsko pravo, ki je v formularnem postopku dovoljevalo, da so namesto strank mogli nastopati njihovi pravd¬ ni pooblaščenci (cognitor, procurator). Poslej je stari upnik na¬ ročil tistemu, komur je hotel prepustiti svojo terjatev, naj iz¬ terja določeno njegovo terjatev kot njegov pravdni pooblašče¬ nec; hkrati ga je tudi oprostil polaganja obračuna glede izvrše¬ nega mandata in mu je dovolil, da obdrži zase, kar bo izterjal (mandatum in rem suam). Tako je prišlo do spremembe upnika brez dolžnikovega sodelovanja, vendar ta ureditev ni bila popol¬ noma zadovoljiva. Upnik je namreč svoj mandat mogel vsak hip preklicati; če je umrl stari ali novi upnik, je mandat že sam ugasnil. Vrh tega je stari upnik še vedno mogel razpolagati s terjatvijo, mogel jo je izterjati, se z dolžnikom poravnati ali mu dolg odpustiti. Šele takrat, ko je novi upnik sklenil z dolžni¬ kom litiskontestacijo, mu prejšnji upnik ni mogel več preprečiti, da ne bi terjatve zase izterjal. Važen korak naprej pomeni reskript Antonina Pija , 1 ki do¬ voljuje tistemu, ki je kupil določeno dediščino, da sme izterjati dediščinske terjatve z ustreznimi analognimi tožbami. Druge konstitucije so razširile isto ugodnost na nadaljnje skupine pri¬ merov. Valerij an in Galij en sta dovolila analogno tožbo možu za izterjanje dotalnih terjatev. Hkrati omenjata, da je bilo to že često pripoznano tistemu, ki je tujo terjatev kupil . 2 Diokle¬ cijan pripoznava analogno tožbo vnovič tistemu, ki je tujo ter- 1 TTJp. D. 2, 14, 16 pr.: .. . rescriptum est a divo Pio utiles actiones emptori hercditatis dandas . . . 2 C. 4, 10, 2 (L 260). 153 jatev kupil, 3 kakor tudi damnacijskemu legatarju, ki jo je pri¬ dobil kot volilo. 4 Že po pretorskem pravu je smel iztožiti za¬ stavni upnik zastavljeno terjatev od dolžnikovega dolžnika z actio utilis. 5 Končno je Justini jan dovolil enako ugodnost tiste¬ mu, ki mu je bila terjatev podarjena. 6 Z analognimi tožbami se je pridobiteljev (cesionarjev) po¬ ložaj znatno izboljšal. Medtem ko je bil kot mandatar in rem suam tožil dolžnika v cedentovem imenu, ga je z actio utilis to¬ žil v svojem. 7 Cedent ni mogel več s preklicem preprečiti ana¬ logne tožbe. Tudi smrt cedenta ali cesionarja ni vplivala na ana¬ logno tožbo; če je cesionar umrl, preden jo je naperil, je to lahko storil njegov dedič. Še vedno pa je ostal cedent upravičen, da je enako kakor cesionar razpolagal s terjatvijo, da jo je lahko izterjal ali odpu¬ stil. To ni bilo več mogoče, brž ko je bil dolžnik obveščen (de - nuntiatio), da je bila terjatev cedirana. Tako omenjata konsti¬ tuciji Aleksandra Severa (C. 8, 16, 4 iz 1. 225.) in Gordijana (C. 8, 41, 3 iz 1. 239.), da dolžnik ne more več veljavno izpolniti cedentu, odkar ga je cesionar obvestil, da je bila cesija opravljena. Tako je bila v rimskem pravu postopoma pripoznana ce¬ sija, dokončno šele v Justinijanovem pravu. II. Vrste odstopa. Odstop (cesija) je lahko odplaten ali neodplaten, glede na to, ali sme cedent zanj pričakovati od cesionarja kako dajatev ali ne. Odstop se navadno izvrši po prosti volji obeh strank, pred¬ vsem cedenta, ki jo izrazi ali v odstopni pogodbi ali v oporočni odredbi, s katero voli neko svojo terjatev legatarju. Za prenos odstopljene terjatve ni treba nobene obličnosti; zadošča soglasje med cedentom in cesionar jem. Od tega prenosnega posla je raz¬ likovati pravno osnovo (causa), zaradi katere se odstop izvrši, n. pr. prodaja, daritev, volilo, dota, izpolnitev i. dr. Včasih sme določena oseba zahtevati, da ji dosedanji upnik odstopi svojo terjatev (* beneficium cedendarum actionum). Tako 3 c. 4, 39, 7. 4 C. 6, 37, 18 (1. 294): Ex legato nominis . . . directas quidem actiones legata- rius habere non potest , utilibus autem suo nomine experietur. 5 Paul. D. 13, 7, 18 pr. 6 G. 8, 53 (54), 33 (1. 528). 7 C. 4, 15, 5 (1. 294): In solutum nomine dato , noti aliter nisi mandatis actioni- bus ex persona sui debitoris adversus debitores creditor experiri potest. Suo autem nomine utili actione recte utetur. 154 mora prodajalec kupcu odstopiti commoda rei, vse tožbe, ki jih je pridobil od sklenitve prodajne pogodbe naprej, s prav tako mora mandatar odstopiti mandantu tožbe, ki jih je pridobil ob izpolnitvi mandata." Preden plača skupni dolg, sme korealni so- dolžnik zahtevati, da mu upnik odstopi svojo tožbo zoper ostale sodolžnike; 10 prav tako more tudi porok zahtevati odstop upni¬ kove tožbe zoper dolžnika. * 11 Občepravna doktrina razlikuje prisilni odstop (*cessio ne- cessaria) in odstop po zakonu (''cessio legis). O prisilnem odstopu govorimo, kadar pravna norma sili cedenta, da poda odstopno izjavo, kakor tudi takrat, kadar sodnik odredi odstop n. pr. v de¬ diščinski delitveni tožbi. Odstop po zakonu nastopi po določbi pravne norme (ipso iure) sam, brez cedentove ali sodnikove iz¬ jave, ko so izpolnjeni predpogoji, ki jih zakon postavlja. 12 III. Predmet odstopa. Načelno more biti odstopljena vsaka terjatev, tudi nedo¬ spela, pogojna ali vezana na rok in celo naturalna. Izjemno niso odstopliive tiste terjatve, glede katerih sta se stranki tako dogovorili Cpactum de nori cedendo); ali če je glede voljene terjatve testator prepovedal legatarju cesijo. Dalje so neodstopljive nekatere strogo osebne terjatve (n. pr. actione s vindictam spirantes) 13 kakor tudi akcesorne pravice (zastavna pravica, poroštvo) brez glavne terjatve. Izrečno je prepovedan odstop nekaterih terjatev, tako terjatve, o kateri teče pravda (res litigiosa, C. 8, 36, 5). Iz osebnih razlogov je zaradi prepre¬ čevanja zlorab prepovedano odstopiti varuhu terjatev zoper nje¬ govega varovanca; to velja celo za bivšega varuha, če je terjatev obstajala že med njegovim varuštvom. Upnik, ki krši to prepo¬ ved, izgubi svojo terjatev, dolžnik postane prost. Enaka kazen zadene tistega, ki odstopi svojo terjatev cesionarju, ki je druž¬ beno ali gospodarsko vplivnejši (cessio ad potentiorem) in bo s tem dolžnikova obramba otežkočena. V literaturi je sporno, ali velja to samo takrat, če je cedent prav s tem namenom terjatev odstopil. 8 Ulp. .D. 47, 2, 14 pr. 9 Gai. D. 17, 1, 27, cfr. eod. 20 pr. 30 Prim. C. 8, 59, 1 (iz 1. 287;, C. 4, 65, 13 (iz 1. 259). 11 Paul. D. 46, 1, 56; Nov. 4, 1; glede soporokov glej Iul. D. 46, 1, 17. 12 Prim. podrobneje Krek, Obligacijsko pravo, str. 160 ss. 1,i Obče pravo je štelo semkaj terjatve na plačilo vzdrževalnim 155 IV. Pravne posledice odstopa. Z odstopom postane cesionar upnik, ki terjatev lahko iz¬ terja ali drugače z njo razpolaga; ob njegovi smrti spada terja¬ tev v njegovo zapuščinsko imovino. Načelno pridobi cesionar odstopljeno terjatev tako, kakor je pristojala cedentu: to velja glede njenih pomanjkljivosti kakor tudi glede akcesornih pravic (zastavne pravice in poroštva). Vodilna misel pri tem ostane: odstop se je izvršil s pogodbo med cedentom in cesionarjem, zato se položaj odstopljenega dolžnika ne sme poslabšati. V svrho pobotanja sme dolžnik uve¬ ljavljati nasproti cesionar ju ne le terjatve, ki jih ima zoper ce- sionarja, ampak tudi tiste, ki jih ima zoper cedenta. Zlorabljanje odstopa v oderuško nakupovanje tujih terja¬ tev, ki so jih nato cesionarji (redemptores litium) brezobzirno izterjevali, je dalo I. 506. povod za posebno konstitucijo cesarja Anastazija (lex Anastasiana, C. 4, 35, 22). Cesionar, ki mu je bila terjatev odplatno odstopljena, je smel od dolžnika izterjati samo toliko, kolikor je bil za terjatev plačal, in ustrezne obresti od tega zneska, medtem ko je razlika ugasnila v prid dolžniku. Ta določba ni veljala za neodplatno cesijo kakor tudi ne za ne¬ katere izjemne primere. Kolikor ni drugače dogovorjeno, jamči cedent cesionar ju, kateremu je cediral odplatno, da terjatev zares obstoji (nomen verum esse), ne pa tudi za to, da je terjatev izterljiva (nomen bonum esse). Daritelj pa ne odgovarja niti za obstoj odstopljene terjatve. § 48. Prevzem dolga. Manj pogosten kakor odstop terjatve je prevzem dolga. Pre¬ vzemnik tujega dolga je postal zavezan s tem, da se je z nova- cijsko stipulacijo zavezal upniku. To je lahko storil brez soglasja z dosedanjim dolžnikom (expromissio) ali pa po njegovem na¬ ročilu (delegatio debiti); vedno pa je moral biti v soglasju z up¬ nikom. Kakor pri novači ji, po kateri se je spremenila upnikova oseba, je tudi pri tej novaciji nastala nova obligacija (prim. str. 47). Odkar je pretorsko pravo omogočalo pravdno namestova- nje, je dolžnik lahko naročil prevzemniku — podobno kakor je dal cedent cesionar ju mandatum ad agendum in rem suam —, naj v pravdi nastopa kot njegov cognitor ali prodirat or in rem suam, kar je tu pomenilo »v svojo škodo«. Ko je prevzemnik 156 dolga sklenil litiskontestacijo z upnikom, je postal (novatio ne- cessaria) zavezan nasproti upniku; prej ga pa upnik ni mogel siliti, da bi se z njim spustil v pravdo. Od prevzema dolga je treba razlikovati prevzem izpolnitve. O tem govorimo, če se prevzemnik zaveže nasproti dolžniku, da se bo kot njegov namestnik spustil z upnikom v pravdo (in rem suam) ali da bo namesto njega izpolnil njegovo obveznost. V skladu s splošnim pojmovanjem obligacij je s tem postal pre¬ vzemnik zavezan samo nasproti dolžniku, ne tudi nasproti upniku. Deseti oddelek: Prenehanje obligacij. § 49. Prenehanje obligacij. — Splošno. I. Splošno. Stvarne pavice, zlasti lastninska, navadno niso omejene na določeno dobo trajanja; izjemo tvorijo osebne služnosti, super- ficies in zastavna pravica. Obligacijske pravice pa kot pravna vez med dvema osebama niso ustanovljene za trajno, ampak naj se izpolnijo in s tem ugasnejo, prenehajo . 1 Rimljanom je obligacija povezanost dveh oseb, zato pojmu¬ jejo prenehanje obligacije tako, da se doslejšnja povezanost raz¬ veže (solutio). Za dolžnika pomeni konec obligacije sprostitev (liberatio). Razlikovanje med civilnim in pretorskim pravom se po¬ javlja tudi tu. Po civilnem pravu (ipso iure) preneha obligacija, če ugasne, tako da je sploh več ni in je seveda tudi s tožbo ni mogoče več iztožiti: dare, facere, praestare oportere ne obstoji več. Včasih pa obligacija še obstaja po civilnem pravu, vendar lahko dolžnik zaprosi pretorja, da mu odobri neko ekscepcijo, zaradi katere bo tožitelj pravdo izgubil, čeprav bi po civilnem pravu moral biti toženec obsojen. V takih primerih pravijo viri, da obligacija preneha ope exceptionis. II. Pregled razlogov prenehanja. Obligacijsko razmerje se konča predvsem tako, da dolžnik izpolni svojo obveznost. Včasih preneha obligacijsko razmerje tudi s samim dogovorom brez dejanske izpolnitve. Tak dogovor 1 Primerjava različnih prav na primitivni razvojni stopnji nam kaže, da se pogodbene obveznosti, zlasti posojilna pogodba, sklepaj o samo za kratko dobo, za nekaj dni, tednov ali mesecev, najdalje za eno leto, do prihodnje žetve. V zvezi s tem je razumljivo tudi omejevanje jamstva sponzijskega poroka na dve leti (lex Furia de sponsu; prim. zgoraj str. 40). 157 utegne učinkovati ipso iure ali pa samo ope exceptionis. Dalje ugasne obligacijsko razmerje confusione, če se upnikova in dol¬ žnikova funkcija združita v eni osebi. Lahko preneha obligacij¬ sko razmerje tudi po pobotanju (compensatio), ko poračuna dol¬ žnik svojo terjatev z upnikovo terjatvijo. Vrh tega prihajajo v poštev še različni posebni razlogi, od katerih bomo obravnavali vsaj najvažnejše (§ 52). § 50. Izpolnitev. Gai 3, 168, D. 46, 3, C. 8, 43. I. Pojem. Ipso iure preneha obligacija predvsem z izpolnitvijo (so- lutio)? Izpolnitev denarne obligacije imenujemo plačilo. 2 3 Izpolnitev je izvršitev dolgovane dajatve ali storitve.' 1 Ko upnik dobi to, kar ima terjati, postane dolžnik prost. Pri tem je brez pomena, ali je obligacija nastala iz kontrakta, delikta, kvazi- kontrakta ali kvazidelikta kakor tudi to, ali je bila o njej izre¬ čena sodba ali ne. Določena oblika je za izpolnitev samo takrat potrebna, če je dolgovano dajatev ali storitev mogoče opraviti samo na do¬ ločen način. Če je n. pr. vsebina obligacije dajatev (dare) dolo¬ čene stvari, se obligacija izpolni z mancipacijo ali z in iure ce- sijo, če je dolgovana kaka res mancipi; s tradicijo pa, če je dol¬ govana res nec mancipi. Kadar je dolgovana kaka storitev (fa- cere), jo mora dolžnik opraviti. Kadar je predmet obligacije kaka opustitev (non facere), se mora dolžnik vzdržati vsakega ravna¬ nja, ki nasprotuje njegovi obveznosti. II. Kdo in komu? Izpolnitev obligacije more upnik terjati samo od dolžnika. Veljavno izpolniti jo more predvsem dolžnik, pogosto pa tudi kdo drug namesto njega. Dolžnik mora sam izpolniti tako obvez¬ nost, ki mu nalaga, da nekaj opusti, ali pa da stori nekaj, kar je odvisno od njegovih osebnih sposobnosti (n. pr. napraviti mora neko umetniško delo). Vobče pa more namesto dolžnika ve¬ ljavno izpolniti kdor koli; niti potrebno ni, da bi dolžnik to vedel, 1 Gai 3, 168: Tollitur autem obligatio praecipue solutione eius quod debetur. 2 sh. ispunjenje (platež, isplata), č. splnčnt (placeni), p. spelnienie (zaplata), r. ispolnenie, frc. payement, it. pagamento (v francoski in italijanski zakonodajni terminologiji se ne razlikuje med »izpolnitvijo« in (denarnim) »plačilom«), n. Er- fiillung (Zahlung), angl. performance. 3 Ulp. D. 50, 16, 176: Solvere dicimus eum, qui fecit quod facere promisit. 158 in ne škoduje, če on ugovarja. 1 Tretji, ki izpolni namesto dol¬ žnika, mora imeti tak namen. Če je pomotoma izpolnil za dru¬ gega, sme svojo dajatev zahtevati nazaj s condictio indebiti, s condictio furtiva pa takrat, kadar je prejemnik vedel za njegovo zmoto. Obveznost more dolžnik izpolniti predvsem upniku, v ne¬ katerih primerih tudi tretjemu. Tretji sme sprejeti izpolnitev, če je za to upravičen kot korealni soupnik ali adstipulator, da¬ lje kadar je bil od upnika nepreklicno" označen kot pooblaščenec za prejem izpolnitve (solutionis causa adiectus), ali če ga je upnik s posebnim mandatom (preklicno) pooblastil za sprejem, oz. je dolžniku naročil (mandate, iubere, delegate), naj izpolni tretjemu. Obveznost je izpolnjena tudi takrat, kadar je dolžnik izpolnil nepooblaščenemu prejemniku, pa je upnik požneje to odobril. 4 5 6 7 * * * 11 Upniku, ki je še impubes, je mogoče veljavno izpolniti le tako, da pri sprejemu sodeluje varuh. Če nedorasli upnik sprejme izpolnitev sam, postane sicer lastnik prejetega denarja. Toda dolžnik postane prost svojega dolga samo, če je pupil za¬ radi prejetega denarja trajno obogaten (nummi salvi sunt). Če bi bil zavrnjen z ekscepcijo doli (UIp. D. 46, 3, 15) (prim. str. 101). bi bil zavrnjen z ekscepcijo doli (Ulp. D. 46, 3, 15). (Prim. § 27, I). III. Kaj in kako? Izpolniti je treba to, kar se dolguje in tako, kakor se dol¬ guje. Dolžnik mora plačati svoj celotni dolg. Delnih plačil upnik ni dolžan sprejeti, ampak jih sme zavrniti, ne da bi prišel zato v zamudo. Šele Justinijan je (D. 12, 1, 21) določil, naj pretor pripravi upnika do tega, da sprejme tudi ponudeno delno izpol¬ nitev. Kadar ima upnik zoper istega dolžnika več terjatev, sme dolžnik poplačevati posamezne; najprej bo pač poplačal dolg, ki je zanj najbolj neugoden. Predvsem odloča dolžnik, kateri dolg hoče s svojim plačilom poplačati. Če on tega ne stori, izbira upnik. Kadar nihče ne odloči, gre plačilo najprej na račun obre¬ sti, šele nato glavnice.' Dalje se domneva, da je dolžnik hotel 4 Gai. D. 3, 5, 38: Solvendo quisque pro alio licet invito et ignorante liberat eum. 5 Ulp. D. 46, 5, 12, 3. 6 Ulp. D. 46, 3, 12, 4: . . . rati enim habitio mandato comparatur. 7 C. 8, 42, 1 (iz 1. 212): In potestate eius est , qui ex pluribus contractibus pe- cuniam debet ? tempore solutionis ezprimere , in quam causam reddat . Quod si debitor id non fecit . convertitur electio ad eum qui accepit. Si neuter voluntatem suam ex- pressit , prius in nsuras id quod solvitur , deinde in sortem accepto feretur. — Prim*. Ulp. D. 46, 3, 1 m 3. 159 plačati dospele dolgove pred nedospelimi; tiste, ki so zanj težji (n. pr. zavarovani z zastavno pravico), pred lažjimi; tiste, ki jih je sklenil v lastnem interesu, pred poroštvenimi; od več kratko¬ ročnih dolgov starejšega pred mlajšim; kolikor nobena teh okol- nosti ne prihaja v poštev, mora upnik porazdeliti plačani znesek sorazmerno na posamezne terjatve. V digestah je interpoliran dostavek, 8 da mora pri tem upnik odločati po dolžnikovem inte¬ resu, pač po naštetih vidikih. Kadar upnik izterjava svoje ter¬ jatve, odloča on sam, za katere terjatve vračuna prejeto plačilo. IV. Dajatev namesto plačila. Ker mora dolžnik izpolniti to, kar dolguje, ne more siliti upnika, da bi namesto dolgovanega predmeta moral sprejeti ne¬ kaj drugega (aliud pro alio). Če pa upnik v to privoli, je taka izpolnitev dajatev namesto izpolnitve ali plačila (datio in so- lutum). Med Sabinijanci in Prokulijanci je bilo sporno, kako učinkuje dajatev namesto plačila. Prvi so učili, da obligacija pre¬ neha ipso ime, po mnenju drugih samo ope exceptionis: dolžnik je še vedno dolžan, vendar mu pomaga zoper upnikovo tožbo ekscepcija doli. Justinijan je sprejel sabinijansko mnenje. Težave so nastale, če je bila stvar, ki je bila dana kot dajatev namesto plačila, pozneje prejemniku evincirana. Po Mar- cijanovem mnenju oživi tedaj prvotna obligacija (D. 46, 3, 46 pr.: ...manet pristina obligatio). V Justinijanovem pravu pa je ob¬ veljalo naziranje, nastalo pod grško-egipčanskim vplivom, da je upnik kupil predmet, katerega je prejel namesto izpolnitve (C, 8, 44, 4 iz 1. 212: lam eiusmodi contractus vicem venditionis obti- net.). Zato sme upnik naperiti zoper prejšnjega svojega dol¬ žnika actio empti in z njo zahtevati povračilo škode zaradi evikcije. Justinijan je v dveh novelah (Nov. 4, 3; Nov. 120, 6, 2) uka¬ zal, da mora upnik sprejeti dolžnikova zemljišča namesto pla¬ čila, če dolžnik ne more plačati svojega dolga v denarju. V. Izpolnitveni kraj in čas. Izpolnitveni kraj in čas sta lahko izrečno določena ali raz¬ vidna iz okolnosti. Oba utegneta biti važna za presojo, kdaj pride dolžnik ali upnik v zamudo (prim. § 5). Omenili smo tudi že, kako je mogel po rimskem pravu sodnik upoštevati, da je imela dogovorjena dajatev na tožbenem kraju za tožitelja dru¬ gačno vrednost kakor na izpolnitvenem: pri actiones bonae fidei 8Ulp. D. 46, 3, 1. 160 je to storil po načelih dobre vere in poštenja, pri terjatvah stricti iuris pa s posebno aciio de eo quod certo loco (prim. § 5, I). VI. Položba. Če upnik neupravičeno ne sprejme pravilno ponudene izpol¬ nitve, sme dolžnik svojo dajatev deponirati (položiti). Po kla¬ sičnem pravu stori dolžnik to tako, da dolgovani znesek" za¬ sebno zapečati in ga deponira pri samem sebi ali pri tretjem ali v svetišču (ad aedem puhlicam) ali pri oblastvu (in puhlico). Ko je to storil, ni dolžan dolga več obrestovati in tudi upnik ne sme več prodati stvari, ki je morda zastavljena za dotični dolg. Ka¬ dar je dolžnik položil denar pri samem sebi, je moral na upni¬ kov opomin dolg takoj plačati, da ni prišel v zamudo. Drugih posledic položba pri samem sebi ni imela, kajti dolžnik je polo¬ ženi denar lahko vsak hip vzel zopet nazaj. Večje pravne posledice je imela slovesna položba pri tret¬ jem ali v svetišču; pri njej je sodeloval magistrat. Suženj, ki mu je oporočitelj naklonil prostost, če plača dediču določen denarni, znesek, postane prost, če s pretorjevim sodelovanjem položi prostostni denar v svetišču za odsotnega dediča. 1 " Po poznejšem klasičnem pravu sme porok, ki je položil denar za nedoletnega dolžnika, od njega takoj terjati povračilo (regres). 11 Tako položenega denarja ni mogel dolžnik več vzeti nazaj. Izplačilo upniku se je izvršilo po oblastveni odredbi. V zvezi s tem trdi Dioklecijan, da postane po slovesni položbi vsega dolga dolžnik prost 12 in da preneha zastavna pravica, ki je bila obsta¬ jala v zavarovanje dolga. M Po Justinijanovem pravu sme upnik zahtevati izročitev polo¬ ženega denarja z actio depositi utilis od deponenta; tu se po¬ ložba pojmuje kot pogodba v prid tretjemu (upniku), kar bi bilo po klasičnem pravu nemogoče. Dolžnik sme položeni denar vzeti nazaj, dokler ga ne izterja upnik. Dolžnik postane s položbo prost pod pogojem, da ostane dolgovani znesek deponiran. 9 V kodifikaciji je govor samo o položbi denarja. Da bi bilo mogoče depo¬ nirali tudi druge premičnine, kaže Nov. 91, c, 2. Prim. B. Windsch.eid, Lehr- bucli des Pandektenrechts, 8. izd. 1900, § 347, op. 2. 10 Iul. D. 40, 5, 47, 2; Paul. D. 40, 7, 4 pr. 11 Pap. D. 17, 1, 56, 1. 3 -C. 8, 42 (43), 9 (iz 1. 286): Obsignatione totius debitae pccuniae sollemniter facta liberationem contingere manifestum est. 13 C. 8, 13 (14), 20 (iz 1. 294); C. 8, 24, 2 (iz 1. 293). 12 161 Vil. Dokaz izpolnitve. Da je svoj dolg izpolnil, dokaže dolžnik lahko z različnimi dokazili. Pobotnico (apocha) mora izdati upnik na dolžnikovo zahtevo; rimski pravni viri sicer izrečno ne določajo te njegove dolžnosti, veljala pa je v dobi recepcije po običajnem pravu. Tekom tridesetih dni sme upnik še izpodbijati veljavnost svoje pobotnice z exceptio non numeratae pecuniae; ko ta rok mine, pobotnica neovrgljivo dokazuje, da je bila obligacija izpolnjena (C. 4, 30, 14, 2, iz 1. 528.). Pobotnice o opravljenih javnih dajatvah tekom zadnjih treh let ustanavljajo pravno domnevo, da so tudi starejše dajatve iz¬ polnjene (C. 10, 22, 3 iz 1. 456.). Če naj se s pričami dokaže, da je bila izpolnjena obveznost, o kateri je bila napravljena listina, je treba izjave petih verodo¬ stojnih prič. § 51. Navidezna izpolnitev. I. Splošno. Razen s pravo izpolnitvijo se more obligacija ukiniti tudi z navidezno izpolnitvijo. Po mnenju nekaterih avtorjev je v naj¬ starejši dobi veljalo načelo, da se obligacija ukine na enak način, kakor je bila ustanovljena; sama izpolnitev ni zadoščala. Če je obligacijsko razmerje nastalo re, je vrnitev dolgovane stvari kot contrarius actus razvezala obligacijsko razmerje med stran¬ kama. Podobno je pozneje nasprotno soglasje (dissensus) raz¬ vezalo obligacijo, ustanovljeno s konsenzom. Obligacijo, ki je bila ustanovljena z določenimi besedami, je bilo mogoče uki¬ niti, če je bil ob izpolnitvi opravljen poseben besedni pravni akt: acceptilatio. Enako se obligacija, ki je bila ustanovljena per aes et libram, ukine samo tako, da se tudi ob izpolnitvi uporabijo po¬ dobne obličnosti kakor ob ustanovitvi. Striktno dokazati, da je bil tak contrarius actus v najstarejši dobi potreben poleg resnične izpolnitve verbalne obligacije ali obligacije, ustanovljene per aes et libram, ni mogoče, ker manjka poročil iz te dobe. Nas zanima predvsem vprašanje, kdaj so te obličnosti uporabljali še v klasični dobi in v katerem obsegu so te obličnosti nadomeščale resnično izpolnitev. II. Solutio per aes et libram (Gai 3, 173—175). Gaj (3, 174) jo tako-le popisuje: Vpričo tehtničarja in petih prič izjavi dolžnik upniku: Quod ego tibi tot milibus sesterti- 162 orum iudicatus (vel damnatus) sum, eo nomine me a te solvo liberoque hoc aere aeneaque libra. Hanc tibi libram primam postremamque expendo secundum legem puhlicam. Nato dol¬ žnik potrka z novcem po tehtnici in ga kot simbolično izpolnit- veno dajatev (veluti solvendi causa) izroči upniku. Dosedanja obligacijska pravna vez zanj s tem neha. Dolg je bil lahko zares izpolnjen že prej, lahko pa tudi ne. Z opisano navidezno izpolnitvijo samo je obligacija ukinjena. V Gajevi dobi so uporabljali to obliko za ukinitev naslednjih obli¬ gacij (Gai 3, 173ss.): 1. če je bila obligacija ustanovljena per aes et libram; 2. če je šlo za obligacijo, o kateri je že prišlo do sodbe (sive quid ex iudicati causa debeatur), 3. dedič postane prost svoje obveznosti nasproti damnacij- skemu legatarju, kadar je predmet legata kaka nadomestna stvar. Justinijanovo pravo ne omenja več navidezne izpolnitve per aes et libram. 111. Acceptilatio (D. 46, 4, C. 8, 44, Gai, 3, 169—172). Akceptilacija se je opravila tako-le: Dolžnik, ki je dolgoval iz stipulacije, je vprašal svojega upnika: Quod tibi ečn nromisi, habesne acceptum? Upnik mu je odgovoril: Habeo (Gai 3, 169). Z upnikovim odgovorom je bila dotlejšnja verbalna obligacija ukinjena. Vsaj po*klasičnem pravu ni bila potrebna poleg dejan¬ ske izpolnitve verbalne obligacije še akceptilacija. Zadoščala je ali sama izpolnitev ali sama akceptilacija. Akceptilacija služi tako za odpust dolga. Dolžniku, ki opravi akceptilacijo, ni treba več dokazovati, da je dolg res izpolnil. Kadar dolg ni bil ustanovljen s stipulacijo, sta ga morali stranki najprej z novačijo izpremeniti v stipulacijskega (prim. stipulatio Aquiliana) in sta ga nato lahko ukinili z akceptilacijo. Akceptilacija postane tako splošna oblika za odpust dolga s ci¬ vilnim učinkom. Prvič se omenja akceptilacija v akvilijskem za¬ konu. Iz določbe drugega poglavja tega zakona namreč izvemo, da jo je lahko opravil adstipulator, kar je utegnilo biti v škodo upniku; 1 le-ta more od njega zahtevati povračilo škode. Drugače kakor adstipulator, pooblaščenec za sprejem izpolnitve (soluti- onis causa adiectus) ne more z akceptilacijo dolžniku odpustiti 1 Crai 5, 215: Capite secundo adversus adstipulator m, qui pecuniam in frau- dem stipulatoris acceptam fecerit , quanti ea res est , tanti actio constituitur. 12 * 163 dolga. Dorasla ženska, ki ima varuha, more samo z njegovim so¬ delovanjem odpustiti dolg z akceptilacijo, medtem ko lahko sama sprejme izpolnitev. Akceptilacija ne sme biti omejena ne po pogoju ne po roku. Obe stranki morata biti navzoči kakor pri stipulaciji. Delna akceptilacija je veljavna šele po Justinijanovem pravu (I. 3, 29, 1). Akceptilacija učinkuje nasproti vsem upnikom in vsem dol¬ žnikom. Če jo je upnik opravil z enim sodolžnikom, postanejo prosti vsi; če je opravljena s porokom, postane prost tudi dol¬ žnik. Scevola in Ulpijan učita, da je neveljavna akceptilacija, s katero je bila ustanovljena dota (ustanovitelj je za doto odpustil ženinu njegov dolg), če pozneje zakon ni bil sklenjen. 2 Akceptilacijo so uporabljali tudi za ukinjenje stipulacije, ki je bila sklenjena pod vplivom sile in strahu ali prevare; toženec, ki se je želel izogniti obsodbi, je sklenil akceptilacijo in se je tako odrekel svoji terjatvi, ki jo je bil nasilno ali prevarno pri¬ dobil. Ulpijan dovoljuje akceptilacijo tudi za ukinjenje obliga¬ cije operarum in za opravljanje del, za katera se je bil zavezal oproščenec patronu (iurata promissio libevti). IV. Acceptilatio litteris. Podobno kakor so stipulacijske obligacije ukinjali z'verbal¬ nimi akceptilacijami, so literalne obligacije vsaj po klasičnem pravu ukinjali z acceptilatio litteris. Justinijanovo pravo je ne pozna več. § 52. Različni civilni razlogi za prenehanje obligacij. Poleg izpolnitve, resnične ali navidezne, prihajajo kot vzroki za prenehanje obligacije s civilnim učinkom v poštev še različna druga dejstva. Omejimo se na najvažnejša. I. Contrarius consensus. Pri konsenzualnih kontraktih nastane obligacijsko razmerje v trenutku, ko se stranki sporazumeta glede bistvene vsebine kontrakta. Če se stranki, ki sta sklenili kupno ali najemno po¬ godbo, pa je še nista izpolnili (re adhuc Integra), sporazumeta, da naj pogodba ne velja, je po klasičnem pravu kupna in na¬ jemna pogodba ukinjena; Justinijan je razširil to pravilo na vse konsenzualne kontrakte. Nekateri pisci mu očitajo, da je pre¬ zrl, da se mandat, družba in locatio conductio razderejo lahko 2 Ulp. D. 23, 3, 43 pr.: Scaevola ait matrimonii causa acceptilationem interpo- sitam non secutis nuptiis nullam esse atque ideo suo loco manere obligationem: quae sententia vera est. 164 že s tem, da jih ena stranka odpove. Vendar utegne biti zaželeno, da jih stranki lahko tudi sporazumno ukineta. II. Novacija. Kakor smo že videli, se je po klasičnem pravu z novacijsko stipulacijo dotedanja obligacija ukinila in namesto nje je na¬ stala nova. Po Justini j anovem pravu se vrh tega zahteva animus novandi. Stranki morata imeti namen, da prvotno obligacijo pre¬ novita. Ta svoj namen morata tudi jasno izraziti, drugače stopi nova obligacija poleg stare in ne namesto nje. III. Litiskontestacija je pravdna pogodba med tožiteljem in tožencem, s katero se sporazumeta o vrsti tožbe (actio) in o osebi sodnika, ki si ga izbereta izmed za to sposobnih državljanov. Z njo se zaključuje postopek pred pretorjem (in ime); sledil bo postopek pred izvoljenim sodnikom (apud iudicem). Tožiteljeva tožbena pravica je s tem izčrpana, konsumirana (actio consu- mitur, Gai. Aug. 106); svoje tožbe zoper istega toženca v isti stvari ne bo mogel več ponoviti. Doslej je obstajalo med upni¬ kom in dolžnikom obligacijsko razmerje dare, facere, praestare oportere. Na njegovo mesto je sedaj stopilo novo razmerje med tožiteljem in tožencem, ki ima za vsebino condemnari oportere; po obsodbi pa se vsebina izpremeni v iudicatum facere oportere. Z ozirom na to izpremembo se litiskontestacija večkrat naziva *novatio necessaria. Vendar se loči od navadne novacije po tem, da zaradi nje ne ugasnejo postranske pravice (poroštvo, za¬ stavna pravica, obrestni dogovor), ki so morda združene s ter¬ jatvijo. Po klasičnem pravu ukinja litiskontestacija obligacijo s ci¬ vilnim učinkom, (ipso iure) takrat, kadar gre za iudicium legiti- mum, samo s pretorskim učinkom (ope exceptionis) pa, kadar je tožba iudicium imperio continens. V postklasičnem pravu je litis¬ kontestacija izgubljala polagoma svoj prvotni pomen. V Justini- j anovem pravu ne ukinja več obligacij; zato je tudi Justini jan ne našteva med vzroki za prenehanje obligacij. IV. Smrt stranke. nima po klasičnem in Justinijanovem pravu vobče drugih posle¬ dic, kakor da obligacijsko razmerje preide na dediča kot ve¬ soljnega naslednika. Od tega načela so nekatere izjeme. Aktivno (za tožitelja) niso podcdljive adstipulacija, actiones vindictam spirantes, včasih tudi ne ženina terjatev za vrnitev dote, če se 165 uveljavrja z actio rei uxoriae. Pasivno niso podedljive: sponsio, fidepromissio in penalne tožbe; ne aktivno ne pasivno societas in mandat. Delinkventov dedič odgovarja samo za obogatitev. V. Capitis deminutio minima povzroča po civilnem pravu, da so pogodbeni dolgovi arogira- nega ali žene, ki je prišla pod moževo oblast (manus), ugasnili. Pretor je dovolil upnikom, da so posegli po tisti imovini, ki bi jo capite deminutus imel, če ne bi bil utrpel deminucije. VI. Confusio. Ker more obligacijsko razmerje obstajati med najmanj dvema osebama, ugasne obligacija confusione, če bodisi upnik kot dolžnikov dedič ali dolžnik kot upnikov dedič vstopi v za¬ pustnikov pravni položaj. Ne preneha pa korealna obligacija za vse, če pride do take izpremembe med upnikom in enim sodolžni- kom, ali med enim soupnikom in dolžnikom (str. 13). Če se ob dedovanju združita v isti osebi obveznosti poroka in dolžnika, tedaj redno ugasne poroštvo, razen takrat, kadar je porokova obveznost za upnika pomembnejša kakor dolžnikova (n. pr. če je dolžnikova obveznost samo naturalna). VII. Nemožnost dajatve. Včasih ugasne obligacija, če postane brez dolžnikove krivde dajatev naknadno nemogoča in če dolžnik ni odgovoren za naključno škodo (kakor je odgovoren n. pr. pri zamudi, če nastopi perpetuatio obligationis). To velja zlasti, kadar je dol¬ govana individualno določena stvar (species perit ei, cui debe- tur). Upniku pa mora dolžnik v takem primeru prepustiti vse, za kolikor je obogaten; odstopiti mu mora tudi vse tožbe, ki jih je morda v tej zvezi pridobil zoper tretjega (condictio furtiva zoper tatu). Vlil. *Concursus duarum causarum lucrativarum. Če ima upnik terjati določeno stvar od dolžnika iz nekega neodplatnega (lukrativnega) pravnega posla (n. pr. volila), pa jo pridobi od istega dolžnika iz drugega neodplatnega pravnega posla (n. pr. iz daritve), je ne more več terjati na podlagi prvega pravnega posla; 1 prav tako ne more terjati namesto stvari njene. % vrednosti. IX. Pakt. S paktom se ipso ime ukine obligacija ex furto kakor tudi ex iniuvia. 1 Iul. D. 44, 7, 17: Omnes debitores , qui speciem ex causa lucrativa debent , liberantur, cum ea species ex causa lucrativa ad creditores pervenisset. 166 X. Odpoved. Z enostransko odpovedjo se pro futuro ukine obligacijsko razmerje pri mandatu, družbi in (po klasičnem pravu) pri lo- catio conductio. XI. Položba. O pravnih posledicah javne položbe (depositio) smo že raz¬ pravljali (str. 161). XII. Kazen. Po posebnih predpisih utegne nastopiti konec obligacije kot kazen. Tako ugasne terjatev, ki jo je upnik odstopil vplivnemu mogočnjaku (cessio ad potentiorem). Ista posledica nastopi, če si upnik samostalno vzame, kar ima terjati od dolžnika. § 53. Pactum de non petendo. — Poravnava. I. Pactum de non petendo. Kakor že omenjeno, je bilo po civilnem pravu mogoče uki¬ niti nekatere deliktne obveznosti (furtum, iniuria) s samim pak¬ tom. S takim paktom je bilo vsaj spočetka navadno združena plačilo primernega zneska kot spravnine. Drugih obligacij ni bilo mogoče ukiniti s samim paktom. Pač pa je začel pretor upoštevati dogovor med upnikom in dol¬ žnikom, s katerim je upnik brezoblično obljubil dolžniku, da dolga sploh ne bo izterjal (ne ea pecunia petevetur), ali da ga ne bo terjal določeno dobo (ne ea pecunia intra quinquennium pete- retur). V prvem primeru je upnik hotel dolžniku dolg odpustiti, v drugem pa mu dovoliti odlog plačila. Tak dogovor je upošteval pretor v tožbah stricti iuris na ta način, da je v tožbenem obrazcu dodal v intenciji vsebovanemu civilnemu pogoju za obsodbo še nov negativni pogoj (exceptio padi: si inter A m A m et ■N m N m non convenit, ne ea pecunia pe- terefur). Zaradi te ekscepcije je moral sodnik toženca oprostiti, čeprav bi ga po civilnem pravu moral obsoditi. V formulah tožb bonae fidei ni bilo treba uvrstiti take ekscepcije, kajti sodnik je moral že po načelih dobre vere in poštenja upoštevati sklenjeni pakt (exceptio padi inest bonae fidei iudiciis, Tul.-Paul. D. 18, 5, 3). Zaradi pakta de non petendo obligacija po civilnem pravu ne ugasne. Če namreč stranki skleneta najprej pactum de non petendo, pozneje pa le-tega razveljavita s paktom de petendo, je prvotna obligacija zopet iztožljiva; pri tem je izključeno, da bi 167 bili mogli stranki z drugim paktom ustanoviti novo iztožljivo obligacijo, pač pa sta z njim samo odstranili prvi pakt. Zoper toženčevo ekscepcijo padi bo sedaj tožitelj uspešno uveljavljal replicatio padi. Padum de nori petendo je po klasičnem pravu veljal v prid rodbinskemu poglavarju dolžnika samo takrat, kadar je dediča ali očeta izrečno omenjal. Na tak pakt se ni mogel sklicevati korealni sodolžnik, pač pa dolžnikov porok. Justinijanovo pravo razlikuje, ali je pakt sklenjen samo v prid individualno dolo¬ čeni osebi (in personam) ali v prid vsakomur (in rem). V prvem primeru koristi samo tistemu, ki ga je sklenil, v drugem vsako¬ mur. Upnik ga utegne izpodbijati le, če more dokazati, da ga je sklenil, ker je bil od nasprotnika prevaran (replicatio doli). Ker se je ta pakt sklenil popolnoma brezoblično, so neve¬ ljavno akceptilacijo lahko pripoznavali vsaj kot padum de non petendo. II. Poravnava (transadio) (D. 2, 15, C. 2, 4). S poravnavo (prim. str. 65) sta stranki rešili neki medse¬ bojni sporni ali dvomljivi pravni odnošaj. Zahtevke, ki izvirajo iz poravnave kot inominatnega kontrakta, more po Justinijano- vem pravu iztožiti z adio praescriptis verbis upravičenec, če je tudi sam že izpolnil svoje obveznosti. Prvotnih spornih ali dvom¬ ljivih zahtevkov, ki s poravnavo niso bili pripoznani, ne more nobena stranka več uveljavljati s tožbo. Če bi to storila, bi to¬ ženec z uspehom uporabil ekscepcijo, ki je še po Julijanovem ediktu exceptio padi de non petendo, pozneje, morda že v poz¬ nem klasičnem pravu, se pa imenuje exceptio transadi negotii (Pap. D. 2, 15, 17). § 45. Pobotanje. I. Pojem. Terjatev, ki jo ima upnik zoper dolžnika, se lahko ukine tudi tako, da se pobota z neko drugo terjatvijo, ki jo ima dol¬ žnik (iz prve terjatve) zoper upnika. Kolikor se obe terjatvi kri¬ jeta, se obe ukinjata; dolžnik dolguje upniku samo še more¬ bitno razliko. Po volji obeh strank se tako pobotanje lahko vedno izvrši. Važnejše je vprašanje, ali in kdaj more dolžnik prisiliti upnika, da mora odšteti od svoje terjatve njegovo (dolžnikovo) na¬ sprotno terjatev, oz. svoj dolg. 168 II. Civilno in klasično pravo. Ker je staro civilno pravo v vsaki obligaciji, oziroma akciji videlo nekaj individualnega, splošno ni dovoljevalo pobotanja. Samo v tožbah bonae fidei je sodnik smel med seboj pobo¬ tati tožiteljeve zahtevke z morebitnimi toženčevimi nasprotnimi zahtevki, kolikor so obojni potekali iz istega kontrakta (n. pr. pri mandatu, depozitu, komodatu). Tako ni bilo treba, da bi mandatar, komodatar itd. moral svoje zahtevke posebej iztože- vati. Ni pa bilo mogoče, da bi se pobotali terjatvi, ki sta izvirali iz različnih pravnih poslov bonae fidei ali iz dveh pravnih poslov sfricti iuris. Pri pravnih poslih stricti iuris kot strogo enostran¬ skih obligacijah ni prihajalo v poštev niti pobotanje v okviru istega pravnega posla. Dve izjemi je pripoznal pretor, in sicer glede bankirja in bonorum emptor- ja. Bankir (argentarius) je smel svojega dolžnika tožiti le za čisti prebitek: od svojih terjatev zoper njega je moral odšteti vse, kar je bil on dolžniku dolžan . 1 Vse to je moral oskrbeti ban¬ kir sam. Pri tem je moral upoštevati le dospele in enakovrstne terjatve, ki so imele za predmet enake nadomestne stvari, zlasti denar. Brez pomena je bilo vprašanje, iz katerega razloga je bil dotični dolg nastal (causa debendi). Če je bankir tožil za več, je zahteval preveč (pluris petitio) in je izgubil svojo tožbo in s tem tudi terjatev popolnoma. Za kupca prezadolženčeve konkurzne imovine (bonorum emptor) velja, da mora cum deductione agere. 2 Kot prezadolžen- čev nravni naslednik izterjuje namreč tudi njegove terjatve. Če je neki toženec hkrati prezadolženčev dolžnik in upnik, bi mo¬ gel tožitelj samo po sebi izterjati od njega dolg v celoti, sam bi mu plačal njegovo terjatev le v višini stečajne kvote, za katero se je bil zavezal glede poplačila prezadolženčevih dolgov. Zato je pretor določil, da sme toženec v celoti odšteti svojo terjatev zoper prezadolženca od zneska, ki ga njemu dolguie. Odločal je o tem sodnik po načelih dobre vere in poštenja. Ker je šlo pri 1 Gai 4, 64: . . . argentarius . . . cogitur cum conpensatione agere , et ea con- pensatio verbis formulae exprimitur , adeo quidem , ut.. . ab initio conpensatione facta minus intendat šibi dari oportere. Ecce enim. si sestertium decem milia debeat Titio , atque ei viginti debeantur , sic intendit: si paret Titium šibi decem milia dar e opor¬ tere amplius quam ipse Titio debet. —• Za rekonstrukcijo tožbenega obrazca gl. L e n e 1, EP 3 , str. 256. 3 Gai 4, 65 (prim. Lene 1, EP 3 , str. 427 ss.): . .. bonorum emptor cum de¬ ductione agere iubetur , id est ut in hoc solum adversarius eius condemnetur, quod superest deducto eo y quod invicem ei bonorum emptor defraudatoris nomine debet. 169 tem za likvidacijo prezadolženčevih dolgov, je mogel pobotati tudi nedospele in raznovrstne terjatve (denar z žitom, vinom ipd.). Niti nasproti bankirju niti nasproti bonorum emptor-.iu ni bila potrebna ekscepcija, ampak se je pobotanje izvršilo ipso ime. V drugih primerih je mogel pretor vplivati na stranki samo s prigovarjanjem, da naj medsebojne terjatve pobotata, ne da bi smel siliti upnika, da to stori. Pač pa je lahko dovolil tožencu ekscepcijo doli, če je menil, da se upnik nepošteno upira pobota¬ nju zato, da bi se na ta način odtegnil plačilu svojega dolga.' 1 Zaradi te ekscepcije je bil tožitelj v celoti zavrnjen, kar je bilo zopet prehudo. Nato je Mark Avrelij določil, da naj se v zvezi z ekscepcijo doli opravi pobotanje. 3 4 5 Njegova .reforma, o kateri nam kratko poroča Justini jan, je imela pred očmi tožbe stricti iuris. Nobene ovire seveda ni bilo, da ne bi bilo pobotanje mo¬ goče tudi med terjatvami iz različnih kontraktov bonae fidei. Odslej je sodnik obsodil toženca samo na plačilo razlike med njegovim dolgom in njegovo terjatvijo. To reformo, ki je po¬ drobneje ne poznamo, je izpopolnil Justinijan. III. Juslinijanovo pravo. Po Justini j anovem pravu je kompenzacija splošno dovo¬ ljena; 0 izvzete so samo terjatve iz depozita ali tatvine (C. 4, 31, 14, §§ 1-2). Justinijan postavlja pravilo: ipso iure compensaiur. To pomeni, da se upnikova terjatev in nasprotna dolžnikova terjatev med seboj ukinjata, kolikor se krijeta. To pobotanje velja že za nazaj, namreč od tistega trenutka dalje, ko sta ter¬ jatvi prvič obstajali druga poleg druge tako, da bi jih bilo mo¬ goče pobotati. Vendar ne nastopi pobotanje avtomatično, am¬ pak šele s sodnikovim izrekom ali s pogodbo med strankama. Zahtevati sme pobotanje toženec, in sicer v katerem koli stadiju postopka, ne le do litiskontestacije, ampak do sodbe; ekscepcija doli poslej ni več potrebna. Pobotanje je mogoče, če gre za medsebojne, enakovrstne, dospele in likvidne terjatve. 3 Paul. D. 44, 4, 8 = D. 50, 17, 173, 3: Dolo facit , qui petit quod redditurus est. — Pamp. U. 16, 2, 3: ldeo compensatio necessaria est 7 quia interest nostra potius non solvere quarn solutum repetere. 4 I. 4, 6, 30: Sed et in strictis iudiciis ex reseripto divi Marci opposita doli mali exceptione compensatio inducebatur. 5 C. 4, 31, 14 pr. (iz 1. 531): Compensationes ex omnibus actionibus ipso iure fieri sancimus nulla differentia in rem vel personalibus actionibus inter se observanda. 170 Za pobotanje more dolžnik uveljavljati tako terjatev, zo¬ per katero ni mogoča nobena peremptorna ekscepcija. Zadošča že naturalna obligacija. Dolžnik more pobotati z upnikovo terjatvijo načelno samo terjatev, ki jo ima zoper upnika-tožitelja. Vendar je izjemno mogoče tudi pobotanje ex ime tertii. Tako sme porok uveljav¬ ljati zoper upnika terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika. Enako sme korealni dolžnik uveljavljati nasproti upniku ter¬ jatve tistih korealnih sodolžnikov, od katerih sme terjati povračilo (regres). Podobno sme odstopljeni dolžnik uveljavljati nasproti cesionarjevi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima zoper cedenta. Za pobotanje so uporabne samo enakovrstne terjatve. Kom¬ penzirati ni mogoče terjatev, če sta njuna predmeta raznovrstna (vino — žito). Dolžnikova terjatev, ki naj se pobota z upnikovo, mora že dospeti v plačilo. Končno zahteva Justinijan tudi to, da mora biti dolžnikova terjatev likvidna, to je, da jo je brez zavlače¬ vanja mogoče ugotoviti. 1 ' Občepravna doktrina je uvedla še nadaljnje pravilo: com- pensatio compensationis non datur. Če upnik toži dolžnika za plačilo določene terjatve, dolžnik pa uveljavlja zoper njo neko svojo terjatev za pobotanje, tedaj ne sme upnik izigrati dolžni¬ kove pravice do pobotanja s tem, da bi naenkrat terjal kot za nekako drugo pobotanje še neko svojo terjatev od dolžnika (replica compensationis), katere spočetka ni izterjeval. Če je dolžnik izpolnil upnikovo terjatev v celoti, čeprav bi bil mogel uveljavljati pobotanje, sme terjati to, kar bi bil mogel pobotati, nazaj s condictio indebiti. . 6 C. 4, 31, 14, 1: .. . si causa ex qua compensatur liquida sit et non multis am- bagibus innodata , sed possit iudici facilem exitum sui praestare. 171 Stvarno kazalo Številke pomenijo strani, kolikor niso označene kot opombe. Rimsko- pravni viri in primerjalnopravni podatki niso navedeni v kazalu. abstraktnost 56s., 49, 116 acceptilatio, gl. akceptilacija accusatio suspecti tutoris 100, 105 actio ad exhibendum 145 s. — aquae pluviae arcendae 10 — arborum furtim caesarum 129 op. 1 — auctoritatis 75 —■ certae creditae pecuniae 2, 37, 49, 53, 109, 119 — commodati, contraria, directa 58 — communi dividundo 91, 104 — conducti 79, 81, 83, 85, 86 — constitutoria 115 — de arboribus succisis 127, 129 — de deiectis et effusis 144 — de eo quod certo loco 20 in op. 3, 161 — de in rem verso 150 — de iureiurando 118 — de modo agri 76 — de pastu pecoris 148 — de pauperie 147 — de peculio 149 — — — annalis 150 — de pecunia constituta 115 — de posito et suspenso 30, 144 s. — de rationibus distrahendis 127 — de tigno iuncto 127 — depensi 39 — depositi, contraria, directa 59 ss. — — in factum concepta 60 op. 4 — — in ius concepta 60 op. 4 — — sequestraria 61 — — utilis 161 — doli 137 s. — empti 2, 75, 75, 76, 77, 81, 160 — ex stipulatu 37, 100 op. 2 — ex testamente 109 — exercitoria 152 -—- familiae erciscundae 104 — fiduciae, contraria, directa 56 •— finium regundorum 104 — funeraria 98 — furti 12, 57, 126, 127 s., 156, 145 — — concepti 126 —• — manifesti 127, 136 —- — nec manifesti 126, 127 s. — — non exhibiti 126 - oblati, prohibiti 127 — in factum 62, 64, 65, 96, 115, 116, 132, 136, 137, 139, 145, 144, 145 — — — adversus nautas, caupones, stabularios 30, 145 — — — civilis 64 — in personam 2, 5, 28, 29, 105, 124 — incerti civilis 64 — — ex stipulatu 37 —■ — ex testamento 109 , —- iniuriarum (aestimatoria) 124, 134 s., 144 — — ex lege Comelia 136 — — noxalis 147 — institoria 151 — institutoria 44 — legis Aquiliae 130 ss., 136, 145 — locati 79, 80, 81, 83, 85, 86, 132 172 — mandati contraria 42, 95, 95 — -— directa 38, 93 — negotiorum gestorum. contraria, directa 42, 97, 98 — — — utilis 102, 105 — oneris aversi 85 — Pauliana 123, 141 ss. — pigneraticia, contraria, directa 62 s. — praescriptis verbis 64, 65, 66 s., 168 —- pro socio 90 s. — protutelae 103 — quanti minoris 77 — quasi institoria 151 s. — quod iussu 149 — quod metus causa 139 s. — - rationibns distrahendis 105 — recepticia 115, 116 — redhibitoria 77 — rei uxoriae 166 — rerum amotarum 128 op. 5 — restitutoria 44 — subsidiaria 103 — tributoria 151 — tutelae, contraria, directa 100 ss. — — utilis 102 — venditi 3, 73, 77, 81 — vi bonorum raptorum 129 actiones adiecticiae qualitatis 4, 15, 54, 148 ss. — annales 115, 135, 137, 139, 143 — bonae fidei, gl. obligacija bonae fidei — contrariae 56, 58, 60, 63, 93, 95, 97, 102 — directae 56, 58, 60, 62 s., 97, 102 — duplices 104 — ficticiae 128, 136, 139, 143 — in rem scriptae 10, 139 — mixtae 125, 129 — noxales 10, 135, 137, 144, 145, 146 ss. — perpetuae 128, 144, 145 — poenales 124, 129, 131, 154 s., 166 — popnlares 144 — reipersecutoriae 124, 131 — stricti iuris 17, 19, 20, 160 — utiles 102, 105, 132, 133, 147, 153 s. — vindictam spirantes 124, 134, 155, 165 actus, contrarius 162 addictio, in diem 72, 113 adiudicatio 91, 104 adjekticijske tožbe, gl. actiones ad¬ iecticiae qualitatis adpromissio 35, 38 ss., 166 adstipulacija 15, 35, 38, 165 adstipulator 130, 159, 163 advekati 83, 92 aestimatorius, contractus 65 s. affectio furandi 125 — societatis 88 ngere cum compensatione 169 in op. 1 — — deductione 169 s. in op. 2 — praescriptis verbis 64 akceptilacija 13, 35, 46, 162, 163 s., 168 — litteris 164 akcesorna stipulacija 35, 38 ss. akcesorne pravice 16, 45, 47, 48, 153, * 155, 156, 165 alienatio in fraudem creditorum 29, 124, 137, 140 ss. alimentacijski zahtevki 155 op. 13 alternativa, facultas 8 alternativna obligacija 7 s. analogne tožbe, gl. actiones utiles anatocizem 18 animus aliena negotia gerendi 99 — donandi 98, 121 — novandi 47 s. — recipiendi 98 anticliresis tacita 62 apocha 162 Aquiliana, stipulatio 46, 163 argentarius, gl. bankir arrha confirmatoria, poenitentialis 113 atrox, iniuria 134 auctoris, laudatio, nominatio 75 auctoritas, prodajalčeva 75 —, varuhova 3, 101, 159 babice 92 Baetica, formula 56 173 bankir 74, 116 s., 169, 170 beneficium cedendarum actionnm 14, 42, 95, 154 — competentiae 3, 42, 90, 91, 120 • — divisionis 11, 13, 41, 43, 95, 116 — excussionis s. ordinis 41, 116 — separationis 109 besedna injurija 133 bičanje tatu 126 blago 68, 69 bodoče stvari, kup 70 bolezen 83 bona fides, gl. obligacija bonae fidei bonorum emptor, venditio 140, 169 s. brezimni realni kontrakti 29, 63 ss. brodnik 27, 28, 117 s., 145, 152 capitis deminutio 43. 90. 166 — — minima 3, 90 casum sentit dominus 27 casus, gl. naključje caupo, gl. gostilničar causa cognita 91, 137, 139, 141 cautio discreta, indiscreta 36 — legatorum servandorum causa 110 — rem pupilli salvam fore 100 op. 2, 103 cedent 152, 154 ss., 171 centesima usura 16 s. certae obligationes 6 certum, pretium 71 cesija 4, 16, 152 ss., 171 cessio ad potentiorem 155, 167 codex accepti et expensi 48 cognitor 153, 156 colonia partiaria 80 commodatum, gl. posodbena pogodba commodum 74, 155 communicatio lucri et darnni 104 communio incidens, gl. naključna skupnost compensatio, gl. pobotanje -— compensationis non datur 171 compromissum 119 concursus duarum causarum lucrati- varum 166 condictio 105 — causa data, carisa non secuta 64, 107 — causa finita 108, 123 — certae creditae pecuniae 106 - rei 106, 109 — de bene depensis 52, 108 - furtiva 12. 52, 105, 106, 108. 128, 129, 159, 166 — incerti 106 — indebiti 3, 44, 54, 106 s., 159, 171 — Iuventiana 52, 108 — mutui 52 — ob causam datorum 53, 107 — ob iniustam causam 107 s. — ob turpem causam 107 — sine causa 108, 121 — triticaria 37, 53 conductor 79, 83 — operarum (= delodajalec) 83 — operiš (= podjetnik) 84 — rei (= najemnik, zakupnik) 79 confusio 2, 13, 42, 158, 166 conscientia fraudis 142 consensus, contrarius 164 s. consilium fraudandi 142 constitutum debiti, gl. konstitut contractus 4, 28 s. — aestimatorius 65 s. - bilateralis 7, 56, 58, 60, 62, 67, 68, 78, 87, 93 — bonae fidei, gl. obligacije b. f. — mohatrae 51 — stricti iuris, gl. obligacije str. i. — unilateralis 6, 37, 49, 52 contrarium (iniuriarum) iudicium 135 contrarius actus 162 — consensus 162, 164 convicium 135 crimina puhlica 124, 136 culpa 25, 26 s., 131, 144 — in concreto 26 s., 58, 88, 102, 104 — in eligendo 84 — lata 26, 27 in op. 8, 60, 103 — leviš 26, 131 - omnis 27, 58, 62, 73, 79, 93, 97, 98, 109 curator bonorum 141 custodia 28, 58, 84, 117 čas izpolnitve 20, 46, 160 174 dajatev 5 ss. — , deljiva, delna 9, 159 — , denarna 9 — . določena, določljiva 6 — , drugotna (sekundarna) 9, 15, 24 — , generično določena 7 — , glavna, postranska 9 —, individualno določena 7 — namesto izpolnitve (plačila) 13, 160 — , nemožnost 5 s. — , postranska 9, 15 — , prvotna (primarna) 9, 24 damnacijski legat 29, 109 s., 163 damnum corpore corpori datum 132 — emergens 24 — iniuria datum 10, 28. 29, 124 dare 5, 73 darila iz varovančeve imovine 101 daritev 66, 71, 89, 106, 120 ss ■—, izpodbijanje 121 s., 123 — , izvršena (perfektna) 120, 121 — med zakoncema 122 s. — med zaročencema 123 , — , nagradna 123 — , obljubljena (imperfecta) 120, 121 — , obveznosti 27, 120, 156 — , omejitve 101, 121 s. — , preklic 123 — , remuneratorna gl. nagradna — , sodna insinuacija 122 — terjatve 120, 154 — za primer smrti 122, 123 datio in solutum, gl. dajatev namesto izpolnitve debitor, gl. dolžnik dediči, dariteljevi 122, 123 — delinkventa 124, 128, 129, 130, 135, 137, 139, 143, 145. 166 —, delitev dolgov in terjatev 9, 11 — , družbenikovi 90, 91, 166 — , mandantovi, mandatarjevi 92, 94, 166 — ■, nujni, izpodbijanje daritev 123 — , obogatitev 130. 137, 139, 143, 166 •—- oškodovanca 124 s., 127. 135, 165 — žaljenega pokojnika 155 dediščina, kupna pogodba o 70 s. — , skupnost med sodediči 87 deductio, agere cum deductione 169 s. delegacija 46 s., 115 delegatio debiti 47, 156 —- nominis 46 S:, 152 s. deleži družbenikov pri dobičku in iz¬ gubi 89 delikti 4, 29, 124 ss. — , civilni 29, 124 ss., — , honorarnopravni, 29, 124, 136 ss. — , javni 124, 136 — , obligacije iz deliktov 124 ss. —, poravnava 110, 135, 166 - sinov ali sužnjev 146 s., prim. noksalna odgovornost deliktne obligacije 4, 6, 124 ss. delitev dolgov in terjatev med dediče 9, 11 — skupne stvari 91, 104 s. delitvena dobrota 11, 13, 41, 43, 95, 116 delitvene tožbe 104 deljene obligacije 10 deljivost dajatve 9 delna dajatev 9 — izpolnitev 159 delni zakup 80 delovna pogodba 28, 67, 69, 82 s. delovršna pogodba, gl. podjetniška po¬ godba 28, 67, 69, 84 ss. denarna dajatev 9, 68, 71, 78, 80, 83, 84, 85, 114, 116 •— posojila sinovom 54 — , vrednost obligacije 3 denuntiatio 154 depositio, gl. položba depositum 10, 20, 27, 29, 59 ss., 107, 146, 170 — irregulare 60 s. — miserabile 59 s. — , pobotanje 60, 61, 170 dieta et promissa 77 — in mancipio 76 diei adiectio pro reo 20 dies interpellat pro homine 21 diligentia quam suis 26 s., 58, 88 direktno namestovanje 2, 14, 89, 101, 149 175 dissensus (= contrarius consensus) 162, 164 dobiček, delitev med družbeniki 89 —, odišli 24 —, želja po d. 126, 129 do, ut des 64, 65 do, ut facias 64, 65, 66 dobra vera in poštenje, gl. obligacija bonae fidei dobrota, pravna gl. beneficinm . . . dodatna odgovornost gospodarja in očeta 15, 148 ss. dogovor boljšega kupca 72, 113 dokazna moč pobotnice 162 — -— zadolžnice 34, 37, 50. 53 dolg, denarni 9 in passim —, plačilo in fraudem creditorum 142 —, zmota o obstoju 106 s. določenost, določljivost dajatve 6 dolus (delikt) 29, 124, 136, 137 s. dolus (naklep) 25, 26 in op. 1, 27 120, 131, 144 in passim —, actio, exceptio d., gl. actio, ex- ceptio dolžnik (pojem) 1, 3 dolžnikova zamuda 20 ss., 160 domače živali 130, 147 s. dominus negotii 97 ss. domum vi introire 136 donatio, glej daritev — ante (propter) nuptias 122, 123 — imperfecta 120, 121 — inofficiosa 123 — inter virum et uxorem 122 s. — mortis causa 122, 123 — perfecta 120, 121 ■—, revocatio 123 — sub modo 67 dos, dictio dotis 28, 30 s., 119 —, pollicitatio d. 29, 30, 119 s. —, promissio d. 35, 119 dospelost terjatve 21, 170 s. dota, izterjanje dotalnih terjatev 153 —, ustanovitev d. 30 s., 35, 119 s. —, vrnitev d. 165 družba 87 ss. in passim —,davčna 91 — in korporacija 87, 89 — in naključna skupnost 87, 88, 103 s. — in solastnina 87, 88, 89, 91, 103 — , prenehanje 89 ss. — , vrste 87 s., 91 družbena pogodba 13, 28, 67, 68, 87 ss.. 103 s., 164, 166, 167 družbenik 3, 27, 87 ss. — , delež pri dobičku in izgubi 89 — , prispevki 87, 88 —, smrt 89, 91 duplum, obsodba na d. 25, 59, 75, 107 in op. 11, 109, 124, 126, 127, 131 dvostranske pogodbe 7, 56, 58, 60, 62 s., 67, 68, 78, 87, 93 edictum de pretiis rerum venalium 72 edikt kurulskih edilov 75, 76 s. edilicijske tožbe 77 ekstraordinarni postopek 92 elektivna odgovornost 12 op. 5 emptio venditio, gl. kupna pogodba — — contracta, perfecta 72, 73 — — rei speratae 70 — — spei 70 enakovrstne dajatve 169, 170, 171 enostranska pogodba 6, 37, 49, 52 epistula Hadriani 11, 41 ercto non cito 87 erus 130 eventus fraudis 141 evikcija, jamstvo za e. 65, 74 ss., 77, 120 exceptio 115, 171 - doli 19, 23. 37, 68, 74, 101, 138, 158, 170 — evictionis imminentis 76 -—• iurisiurandi 118 — legis Cinciae 121 in op. 10 — libertatis exonerandae causa 31 — mercis nondum traditae 74 — ne ea pecunia peteretur 167 s. — non adimpleti contractus 68, 74 — non numeratae pecuniae 37, 53, 162 — pacti 111, 167 s. — — de non petendo 111. 167 — — inest bonae fidei iudiciis 167 176 — quod metus causa 140 — rei iudicatae 119 — SC' Macedoniani 54 — — Veilaeani 44 s. —• transacti negotii 168 exercitor navis 152 expensilatio 49 expromissio 47, 156 s. facere 5, 73 facio, ut des 65 facio, ut facias 65, 67 facultas alternativa 8 f(a)enus nauticum 17, 55 — unciarium 16 fideicommissum a debitore relictum 14 op. 9 fideikomis 22 fideiussio 39, 40 ss. •— indemnitatis 43 —, podedljivost 39, 41 —, razlike od drugih poroštev 39, 95, 115 s., 117 fideiussor fideiussoris 43 fidepromissio 39 —, nepodedljiva 39 fides bona, prim. obligacija bonae fidei fiducia, cum amico, cum creditore contracta 55, 57, 59 fikticijska formula 128, 136, 139, 143 filius familias, gl. sin -in deliktne obligacije 14, 146 s. -in pogodbene obligacije 14, 54, 148 ss. formula Baetica 56 — in factum, in ius concepta 57, 60 in op. 4 — Octaviana 139 op. 1 fortuna, pridobitve ex f. 87 fraternitatis, ius 88 fraudatorium, interdictum 141 fructus civiles 16 in op. 2 fullo 28, 84 fur (nec) manifestus 124, 129 fur semper in mora 21, 128 furtum (rei) 29, 106, 110, 124, 125 ss., 166, 170 — (nec) manifestom 126 -—• possessionis 29, 62, 125 — usus 29, 57, 60, 62, 125 generične obveznosti 7 genus perire non censetur 7 glavne dajatve 9 glavnica 15 globa, pogodbena 9, 15, 18 s., 35, 36, 41, 119 gluhi 33, 72 goljufija, gl. dolus Gordianum, pignus 63 gostilničar, odgovornost 27, 28, 117, 145, prim. receptum cauponum . . . grdo ravnanje 133 grožnja, nevarna 140 grški jezik v stipulacijali 32 hči 148 hišna preiskava 126 s. hišni lastnik, odgovornost 145 lionorarnopravni delikti 29, 136 ss. — pakti 29, 111, 114 ss. hrambena pogodba 10, 20, 27, 29, 59 ss. 107, 146, 170 hudobno poškodovanje tuje stvari 10, 28, 29, 124, 129 ss. hybris 136 illustres personae 17 imetnik hleva, odgovornost 27, 28, 117, 145 imovina, celotna, predmet kupne po¬ godbe 70 imperitia 84, 131, 143 imprudentia 144 impubes 54, 153 in diem addictio 72, 113 in rem versio 150 incantare, malum carmen 134 incertae obligationes 6 indebiti, condictio 3, 44, 54, 106 s., 159, 171 individualno določena dajatev 7, 21, 57, 59, 63 infamandi causa, ne quid fiat 135 infamija 56, 60, 68, 90, 91, 93, 100 op. 2, 102, 110 s., 128, 129, 135, 157, 139, 145 13 177 infans 55, 102 iniuria 10. 29. 110, 124. 151, 155 ss., 166 —, atrox 154 — , posebni dejanski stani 155 inominatni realni kontrakti 29, 65 ss. inquilinus 145 insinuatio, sodna 122 institor 151 intercesija, kumulativna, privativna, tiha 44 — zakonske žene 45, 45 — ženske 45 ss. interdictum de precario 58 — fraudatorium 125, 144 interes 18, 24 s., 70, 76 — negativni, pozitivni 24 op. 2 interpellatio 21 inventar 101 ipso iure compensatur 170 — — , preneha obligacija 157 ss., 164 ss. iskovine 20 istovrstnost dajatev pri pobotanju 169. 170, 171 iudicium operarum 51 iumenta 76 iurata promissio operarum 28,51,164 ius fraternitatis 88 — paenitendi 75 — protimiseos 112 — variandi 8 iusiurandum 118 s. iussum 149 iustum pretium 71 Iuventiana, condictio 52, 108 izbira, pravica i. 7s. in opp. 3, 4 izlitje vina 23 izpodbijanje daritev 121, 122, 123 — odsvojitev 29, 124, 137, 140 ss. ■— prodajne pogodbe 8, 72 izpodbojna tožba 141 izpolnitev 2, 13, 157, 158 ss. — , dajatev namesto i. 13, 160 ■— , delna 159 — , dokaz o i. 162 — in plačilo 158 — , navidezna 162 ss. — , nemožnost 166 — , oblika i. 158 — , obljuba i., gl. konstitut — , osebna 83, 84, 158 — po nedolžniku 47, 158 s. — , ponudba i. 22 — , prevzem i. 157 — varovancu 101 izpolnitvena zamuda 20 ss.. 160 izpolnitveni čas 20, 46, 160 — kraj 19 ss., 46, 160 izprememba subjektov obligacije 2, 46, 47, 49, 115, 152 ss., 165 — substance 80 iztožljivost obligacij 3 izvršba, imovinska, osebna 2 jamčenje za pravne napake 63, 65, 74 ss., 120, 156 jamčenje za stvarne napake, daritelja 120 — — — —, menjalcev 65 — — — —, najemodavca 80 — — — —, podjetnika 85 — — — —, prodajalca 76 s. kapital 15 kapitan ladje 85 s., 152 Karakalova konstitucija 55 kavzalne listine 36 kavzalnost in abstraktnost v stipula- ciji 36 s. kazen. gl. poena klavzula, stipulacijska 33, 53 komodat, gl. posodbena pogodba koncentracija obligacije 7 s. kondikcije 96, 105, 106 ss. prim. con¬ dictio konkurenca tožb 127, 129, 150, 145 konsenz vir obligacij 28, 64, 65, 67 konsenzualni kontrakti 28, 67 ss., 162, 164 konstitut 4, 29, 39, 114 ss., 116 kontrakti 4, 28 s., 30 ss. — , brezimni realni 29, 63 ss. — in pogodbe 28, 111 — , konsenzualni 28, 67 ss., 162, 164 — , literalni 2, 48 ss., 164 — , realni 29, 50 ss., 162 — , verbalni 28, 30 ss., 163 s. 178 korealne obligacije 12 ss., 155, 158, 164, 171 korporacija in družba 87, 89 kraj izpolnitve 19 s., 46, 160 kreditno naročilo 39, 95 krivda 21, 22, prim, dolus, culpa kršitev nujnega deleža 123 — sodniških dolžnosti 30, 143 kumulativna intercesija 44 — konkurenca 11, 124, 130, 135 kup bodočih stvari 70 — dediščine 70 s., 153 — in najem 81 — lastne stvari 70 — na poskušnjo 72, 112 — nade 70 — pravice 70 s., 77, 153 — , rešilni 112 — terjatve 70, 77, 153, 156 kupna pogodba 28, 67, 68 ss., 113, 164 — — , jamstvo za pravne napake 74 ss. — — , — — stvarne napake 76 s. — — , kupnina 68, 71 s., 112 — — , nevarnost 73 s. — —, obveznosti strank 27, 73 s., 77 — — pod odložnim pogojem 72 — — , predmet 69 ss. — — , prehod lastnine , 73 - , razlike od drugih pogodb 65, ’ 69, 84 —■ — , soglasje 72 s. kurulski edili 75, 76 kvalificirana žalitev, gl. iniuria atrox kvazidelikti 4, 30, 143 ss. kvazikontrakti 4, 29, 96 ss. laesio enormis 8, 65, 72 lanx 126 s. lastne stvari, predmet pogodb 59, 63, 70, 79 lastnik hiše J.45 - ladje 27, 28, 86, 117 s., 145, 152 — živali 130 ss., 147, 148 laudatio auctoris 75 legat, damnacijski 109 s. — sinendi modo 109, 110 — , vindikacijski 109, 110 legis actio per condictionem 31 — — per iudicis postulationem 32 — — per mantis iniectionem 2. 40, 126 — —• sacramento 31 leonina societas 89 lex Aelia Sentia 142 — Anastasiana 156 — Appuleia 40 — Aquilia 130 — Cicereia 40 — Cincia 121 s. — commissoria 72, 112 — Cornelia 40 — de iniuriis 136 — Duilia Menenia 17 — Furia de sponsu 11, 40, 41, 157 op. 1 — Genucia 17 — imperfecta 40, 121 — Pesolania 147 — Poetelia 2 — Publilia 39, 40, 42 — Rhodia de iactu 85 s. — Sempronia 17 liberatio 157 licium 126 s. likvidnost 171 lis infitiando crescit in duplum 107 op. 11, prim. duplum. listina 45, 72, 113, 162 — , abstraktna in kavzalna 36 literalni kontrakti 6, 28, 48 ss. litiskontestacija 10, 41, 42, 48, 95 146, 147, 148, 153,’ 165, 170 — in korealna obligacija 12, 13 locat.io conductio 28, 67, 68, 78 ss., 164, 167 — — operarum, 79, 82 s. — — operiš 79, 84 ss. — — — irregularis 85 — — rei 78, 79 ss. locator 79, 83 — operarum (= službo j emnik) 83 — operiš (= naročnik) 84 — rei (= najemo-, zakupodavec) 79 lucrum cessans 24 lustrum 80 13 * 179 magister bonorum 141 magister navis 152 magistrati, odgovornost za varuha 103 maleficium 124 malomarnost, gl. culpa malum carmen incantare 134 mancipacija 55, 75, 76, 158 mancipia 76 mandat (um) 28, 51, 67, 68, 92 ss., 155, 164, 166, 167, prim. naročilo — ad agendum in rem suam 153,156 — in negotiorum gestio 97, 98 — in pooblastilo 95 op. 9 —, obveznosti strank 27 — pecuniae credendae (= qualifi- catum) 39, 95 — prenehanje 94, 164 medsebojnost terjatev 170, 171 membrum ruptum 133 menjalna pogodba 29, 65, 68 merces 78, 83, 84 merx 68 — peculiaris 151 metus 29, 124, 137, 138 ss. — reverentialis 140 minor 44, 54 —, poroštvo zanj 42, 95, 161 miserabile, depositum 59 s. mixtae actiones 125, 129 molk stranke 30, 31, 72 mora creditoris 22 s., 85 — debitoris 20 ss., 128, 160 — ex re, ex persona 21 morte Cincia removetur 122 mortis causa donatio 122, 123 mož (zakonec) 27 možnost dajatve 5 mrtvec, žalitev 135 multa 117 munus publicum 100 mutuum, gl. posojilna pogodba nada, kup nade 70 nadomestitev, pravica nadomestitve 8 nagrada 83, 84, 85 92 najem 79 —,doba 81 — in prodaja 81 — in zakup 79 — lastne stvari 79 — potrošne stvari 79 najemna pogodba 28, 57, 59, 67, 69, 79 ss., 146 — —, obveznosti strank 27, 79 s. -,odpoved 80 -, podaljšanje, molčd 80 — —, zastavna pravica 80 najemnina 80 naklep, gl. dolus naključje 25, 27, 28, 58, 60, 66, 84, 97, 117, 118 naključna skupnost 29, 87, 88, 96, 103 ss. naključno uničenje 21, 22, 65, 70, 73, 85, 89 naknadna nemožnost 6 namestovanje, direktno 2, 14, 89, 101, 149 napake 63, 65, 74 ss., 76 s., 85, 120 naravna obveznost, gl. obligacija, na¬ turalna naročilo (mandat), glej mandat — in pooblastilo 95 op. 9 —, kreditno 95 —, nepodedljivost 94 —, prekoračenje 94 naročnik 84 —, odgovornost 85 nasilje, gl. metus nasnovatelj 127, 128 nasvet 93 naturalis obligatio, gl. obligacija, na¬ turalna naturalna restitucija 24 nauta, gl. brodnik navzočnost strank 32, 34, 49, 50, 67, 72, 95, 102, 164 ne ultra alterum tantum 18 nedoletnik, gl. minor nedorasli, gl. impubes negotiorum gestio, gl. poslovodstvo brez naročila negotium utiliter coeptum 98 nehvaležnost 123 neizkušenost, gl. nespretnost neiztožljive obveznosti, gl. obligacija naturalna nemi 33, 72 180 nemožnost 6 in op. 1, 166 neodplatni pravni posli, izpodbijanje 121, 122, 123, 142 neodplatnost v pogodbah 57, 59, 92 neodstopljive terjatve 155 neplačevitost 21, 40, 41, 44, 91, 103 prim. plačevitost (ne)podedljive obligacije, gl. poded- ljivost nepodedljive tožbe, aktivno 38, 124, 135, 165 — — , pasivno 39, 89 s., 94, 124, 166 nepristna del o vršna pogodba 85 — hrambena pogodba 60 s. — solidarnost 11 in op. 4 nespretnost 84, 131, 132, 144 neupravičena obogatitev 105 'ss. nevarno obešanje ali postavljanje stvari 144 s. nevarnost, prehod na kupca 73 s. nevešči sodnik 144 nexum 52 noksalna izročitev, gl. noxae datio noksalna odgovornost 14, 77, 146 s. noksalne tožbe 10, 135, 137, 144, 145, 146 ss. nomen, delegatio nominis 46 s. nomina ipso iure divisa 9, 11 — transscripticia 49 nominatio auctoris 75 novacija 4, 13 op. 7, 45 ss., 115, 152 s., 156 s., 164 novatio necessaria 48, 156, 164 noxa caput sequitur 147 noxae datio 8, 147 nuda pacta 111 op. 7 nujni dedič, izpodbijanje daritev 123 nujno dvostranske pogodbe 7, 67, 68, 78, 87 objestno pravdanje, kazen 115, 116 obličnosti 28, 67, 122 obligacija (pojem) 1 — , alternativna 7 s. — , bonae fidei 6, 17 s., 19, 20, 21, 22, 24, 26, 29, 55, 56, 57, 59, 62, 64, 67, 68. 74. 78. 87, 92, 94, 95, 97, 100, 111 s., 169, 170 —, deliktna 2, 4, 20, 124 ss. —, deljena 10 s. —, deljivost 9 —, določenost 6 —, glavna 15 — in dedovanje 2, 13, 14, 90, 91, 92 -rodbinske pravice 2 — in solidum 11 s., 41, 91, 128, 137, 139, 144 — in stvarne pravice 1, 3 —, judikatna 163 —, kontraktna 2, 4, 28 s., 30 ss. —, korealna 12 s., 91 —, kvazideliktna 4, 30, 143 ss. —, kvazikontraktna 4, 29, 96 ss. —, nastanek 4, 28 ss. —, naturalna 3 s., 21, 39. 40. 42. 44, 54, 106, 114, 149, 150, 151, 155, 166, 171 —, postranska 15 —, prenehanje 157 ss. — stricti iuris 6, 21, 24, 26, 37, 39, 45, 49, 52, 95, 106, 109. 169, 170 —, strogo osebni značaj 2, 14, 152 —, subjekti 2, 10 ss. —•, vpliv socialno-gospodarskih činite- Ijev na razvoj 4 s. in passim —, vrste 4, 5 ss., 10 ss., 28 ss. —, vsebina 5 obligatio cerla, incerta 6 — dandi 6, 73 — faciendi 6, 73 obljuba daritve 119, 120 s. — dote 119 s. — izpolnitve, gl. konstitut — obresti 17 s., 35, 53, 55, 61 obnovitev najema (zakupa), molče 80 obogatitev 123, 159, 166 obogatitvene tožbe 3, 29, 101, 105 ss. — —, predmet povračilnega zahtev¬ ka 105, 130 137, 143, 166 obračun 93, 102 obresti 9, 15 ss., 98, 101. 106, prim. usurae — in glavnica 16 — in plodovi 16 — ob odstopu terjatve 156 —, oderuške 17, 108 —, oficialne 17 —, omejitve o. 16 s., 18 181 •—, pogodbene 17, 41, 53 —, povračilne 18 —, pravdne 18 — pri hrambeni pogodbi 61 —, restitucijske 18 — , uporabljene 18 — , ustanovitev 17, 55 — , vrste o. 18 — , zamudne 9, 18, 22, 41, 109, 110 — , zastaranje 16 — , zgodovina 16 obrestna mera 16 s., 55 — obveznost 17 s., 35 obrestne obresti 18 obrestni obroki 16 obrestovan j e 23 obsodba, denarna 3 ■— na duplum, gl. duplum obveznost (pojem) 1 ss., 1 op. 1, prim. obligacija occentare 134 Octaviana formula 139 op. 1 oderuštvo 51, 156 odgovornost, dolžnikova (splošno) 26 ss. — do višje sile 27 s. —, dodatna gospodarjeva in očetova 148 ss. •— , —, neomejena 149, 150 — , —, omejena 150 — , noksalna 146 ss. — za evikcijo 75 s.. 77 — za malomarnost 27 in passim — za naklep 26, 27 in passim — za naključje 27, 117 s. — za pravne napake 63, 65. 74 ss., 120, 156 — za stvarne napake 65, 76 s. 85, 120 — za varovanje stvari 28 odišli dobiček 24 odklonitev dediščine 120, 142 odobritev 54, 98, 149, 159 odplatnost 45, 142 odpoved (pogodbe) 80, 90, 94, 167 odpust dolga 13 odsoten, poslovodstvo brez naročila za odsotnega 97 odstop (cesija) 4, 16, 152 ss., 171 — in pobotanje 156, 171 — po zakonu 155 — , pravne posledice 152 — , predmet 155 — , prisilni 155 —, prostovoljni 154 — , razvoj 152 s. — , vrste 154 odsvojitev v škodo upnikov 29, 124, 137, 140 ss. — varovančeve imovine, omejitve 101 odsvojljive pravice 70, 77 odškoditveno poroštvo 43 odškodnina 24 oficialne obresti 17 omejitve obresti 16 s., 18 omnis culpa, gl. culpa operarum promissio, iurata 28, 31, 164 operae illiberales 83 opomin dolžniku 21 oporoka 12, 109 oprostitev sužnjev, izpodbijanje 142 opustitev 19, 26, 34, 97, 102, 132. 142, 158 oratio Antonini 123 — Severi 101 os fractum 133 osebna izpolnitev 83, 84, 158 s. oškodovanje upnikov 29, 124, 137, 140 ss. pacta 28, 29, 53, 55, 110 s. —, adiecta 17, 29, 72, 81, 111 ss. pacta conventa inesse bonae fidei iu diciis 112 — legitima 29, 111, 119 ss. — nuda 111 op. 7 — praetoria 29, 111, 114 ss. — vestita 111 op. 7 pactum antichreticum 62 — de mutuo dando, gl. predhodna pogodba — de non cedendo 155 — de (non) petendo 13, 42, 111, 167 s. — de retro emendo, vendendo 112 — de petendo 107 s. — displicentiae 72, 112 — , exceptio pacti 111, 157, 167 182 pakt, ukinjenje obveznosti s 110, 135, 166, 167 pakti, honorarnopravni 29, 111, 114 ss. pasivna delegacija 47 pater familias, diligentia 26 — —, dodatna odgovornost za po¬ godbene obveznosti 15, 148 ss. — — odgovornost za delikte oseb pod oblastjo 14, 146 s. patron 123 Pauliana, actio 141 ss. pauperies 147 s. pecunia traiecticia 17, 53, 55 pekulij 148, 149 s., 150 peregrini, gl. tujci perfecta donalio .120, 121 — emptio venditio 72, 73 periculum est emptoris 73 s. permutatio, gl. menja perpetuatio obligationis 21, 166 personae illustres 17 pignus 29, 62 s. — Gordianum 63 — irregnlare 63 plačevitost 77, prim. neplačevitost plačila in fraudem creditorum 142 plačilo, 158 — , dajatev namesto p. 13, 160 —, listine o plačilu 162 —• najemnine, zakupnine 80, 81 — nedolgovanega 106 s. — nedolžnika 47, 158 s. -—- neiztožljivega dolga 3 -—, odlog pl. 167 — postnumerando' 80, 83 •— več terjatev 159 — zapustnikovih dolgov po dozdev¬ nem dediču 107 plodovi 9, 70, 74, 79, 80, 81, 106, 109 — kot zakupnina 80 — zastavljene stvari 62 plu(ri)s petitio 7, 169 pobotanje 4, 13, 23, 41, 60, 61, 158, 168 ss. — bankirjev 169 — bonorum emptor-ja 169 —, istovrstnost dajatev 169, 170 — , medsebojnost terjatev 170, 171 podedljivost, nepodedljivost 38, 39, 41, 68, 90, 91, 102, 116, 122, 123, 124, 127, 128, 129, 130, 135, 137, 139, 143, 145, 147 s., 154 podjetnik, odgovornost 84 podjetniška pogodba 28, 67, 69, 84 ss. — — in službena p. 84 podnajem 79 podporoštvo 43 poena 24, 124, 129 — , stipulatio poenae 18 s., 35 — temere litigantium 115 poglavar, rodbinski, gl. pater familias pogodba 28 — , aleatorna 70 — , dvostranska 7, 56, 58, 60, 62 s., 67, 68, 78, 87, 93 —, enostranska 6, 37, 49, 52 — in kontrakt 28, 111 — na srečo 70 — , navzočnost, odsotnost strank 32, 34, 49, 50, 67, 72, 95, 102, 164 —, nujno dvostranska 7, 67 — o delu 79, 82 s. — , pravdna, gl. litiskontestacija —, predhodna 50, 51, 65 op. 2 — , razsodniška 119 — , sinalagmatska 7, 67, 68 — , slučajno dvostranska 58, 60, 63, 67, 93 — v breme tretjih 2, 14 - v prid tretjih 2, 14 in op. 9, 36, 161 pogodbena globa 9, 15, 18 s., 35, 36, 41, 119 pogodbene obresti 17, 41 pogodbeni interes 24 s. pogoj 15, 41, 46, 72, 88, 89, 94, 112. 113, 114, 164 — pri kupni pogodbi 70, 72 pogojna terjatev 155 pogojni dolg, plačilo 107 pollicitatio donationis 29, 120 s. — dotis 29, 30, 119 s. položba dajatve, gl. depositio 25, 161, 167 položnik = deponent pomočnik, odgovornost zanj 84 183 — pri deliktu 127, 128 pomorska prevozna pogodba 85 s. pomorsko posojilo 53, 55 ponudba izpolnitve 22 pooblastilo in mandat 95 op. 9 pooblaščenec za sprejem = solutionis causa adiectus 36, 38, 159, 163 popaša tujega polja 148 poravnava 66, 168 ■ —- pri deliktih 110, 166 porok 38 ss., 136, 155, 160, 164, 166, 171 — in dolžnik 41 s, —, pobotanje 171 —, prenehanje obveznosti 39, 41, 166 poroštvo 3, 15, 58 ss., 43, 47, 153 — , adpromisijsko 38 ss. —, časovna omejitev 39, 40 -—■ in novacija 47, 48, 153, 163 —• in odstop 155, 156 - — in regres 42 s. — in smrt 39, 166 —, omejitve 40 — s fidejusijo 39, 40 ss., 95, 116 — s fidepromisijo 39, 40 — s konstitutom 39, 115 s. ■ — s kreditnim nalogom 39, 95 — s paktom 39, 115, 116 — s sponsio 39 s. —■ z bankirjevim receptom 39, 117 — za nedoletnega 42, 95, 161 — za regres 43 posekanje tujega drevja 127, 129 posest, zaščita 57, 59, 61, 62, 80 posestnik, nepošteni 98 — , pošteni 98, 160 poslcušnja, kup na p. 112 poslabšanje stvari 73, 80 poslovna sposobnost 13 poslovodstvo brez naročila 27, 29, 42, 96 ss. — — — in mandat 97, 98 — — — (ne) pristno 99 — — — zoper prepoved 98 posodbena pogodba 29, 57 ss., 130, 146 — -— in prekarij 58 s. posojilna pogodba 2, 6, 29, 50 ss., 101 — — in nepristna hramba 61 posojilo, denarno, sinov 53 s. —, pomorsko 17, 53, 55 —, posredno 51 postranske dajatve 9 postranski dogovori pri kupu 72, 112 s. — — pri najemu 81 in op. 4 poškodba tuje stvari 130 ss. poškodbe po živalih 147 s. potentiores 155, 167 potniki, odgovornost za njihove stva¬ ri, gl. receptum nautarum potroški 23, 58, 60, 63, 79, 89, 93, 97, 98 potrošne stvari, predmet najema 79, posodbe 57 povračilne obresti 18 povračilo škode 22, 23, 24 in passim povzročitev 25 pozitivni pogodbeni interes 24 op. 2 praedia rustica et suburbana 101 praescriptis verbis agere 64 praestare 5 prava solidarnost 12 ss. pravica izbire 7 s. in opp. 3, 4 — nadomestitve 8 pravice, akcesorne 16, 45, 47, 48, 153, 155, 156, 165 — kot predmet kupa 70, 77 -— najema 79 pravna dobrota delitve 11, 13, 41, 43, 95, 116 pravne napake 74 ss., 77, 81, 156 pravnomočno razsojena stvar 66 predhodna pogodba 50, 51, 65 op. 2 predkupna pravica 112 predložitev sporne stvari in iure 145 s. prehod lastnine pri kupu 73 — — — starinarski pogodbi 65 — nevarnosti pri kupu 73 s. — — pri menji 65 — -— pri starinarski pogodbi 66 preiskava lance et licio 126 s. prekarij 58 s., 67 preklic daritve 123 — mandata 94, 95 preklinjevanje 134 prekoračenje mandata 95 184 premične stvari, predmet obligacij 57, 59, 70, 79, 125, 129 prenehanje obligacij 157 ss. — — ipso iure 157, 158, 160, 164 ss., 165, 170 - kot kazen 167 -ope exceptionis 158, 160, 165 prenehanje zamude 22, 23 prenos dolga 156 s. — terjatve, gl. odstop prenovitev, gl. novacija prenovitvena stipulacija 35 prepovedano poslovodstvo 98 preprosta solidarnost 12 prepustitev quoad sortem, (juoad usum 88 pretepanje tujih sužnjev 133 pretium, gl. kupnina —, certum, verum, iustum 71 s. —, edictum de pretiis 72 pretorske stipulacije 35 pretorski delikti 29, 124, 136 ss. — pakti 29, 111, 114 ss. prevara 44, 54, 66, 164 prevozna pogodba 85 — —, pomorska 85 s. prevzem dolga 156 s. — izpolnitve 157 prezadolženec 140 s. priče pri izpolnitvi 162 pridobitev volila 29, 108 ss. pridržanje 60, 61, 63 pridržek boljšega kupca 72, 113 — povratne prodaje 112 — predkupne pravice 112 — rešilnega kupa 112 prikrajšanje nad polovico 8, 72 — nujnega deleža 123 primarne dajatve, gl. prvotne prinosnine 20 prisega 31, 119 privativna intercesija 44 procurator 151, 153 — in rem suam 153, 156 — omnium bonorum 92, 151 s. prodaja s pridržkom boljšega kupca 72, 113 prodajalec, obveznosti 69, 70, 72, 73 ss. professio apud acta 122 prometna varnost, kršitve 144 s. promissio operarum, iurata 28, 31, 164 protipravna dejanja, gl. delikti — prisvojitev tuje stvari 106, 125 — raba tuje stvari 56, 60, 62, 125 protutela 99, 103 prvotna dajatev, gl. dajatev, prvotna puhlica depositio 23, 161 publicani, societas 91 pudicitia adtemptata 135 pulsare 136 pupil, sklepanje pravnih poslov brez varuhovega sodelovanja 3, 39, 101 purgatio morae 22, 23 quadrupes 130 op. 3, 147, 148 quaestiones perpetuae 136 quaestus, societas 87 s. querela inofficiosae donationis 123 — non numeratae pecuniae 37 quod sine die debetur, statim debe- tur 20 raba tuje stvari, protipravna 56, 60, 125 — zastavljene stvari 62 rapina, gl. rop ratihabitio 98, 149, 159 razdorni dogovor 72, 112 razsodniška pogodba 119 razsodništvo, prevzem 117 realna bremena 10 realna in verbalna ponudba 22 realna injurija 133 realni kontrakti 29, 50 ss., 162 — —, brezimni 29, 63 ss. receptum 116 ss. — arbitrii 117 — argentarii 39, 117 s. — nautarum, cauponum; stabulario- rum 29, 117 s., 145 redemptor operiš, gl. podjetnik regres 13 s., 42, 43, 89, 97 ss,- 102, 144, 161 rekuperatorji 134 relocatio tacita 80 remuneratorna daritev 123 185 replicatio doli 168 — legis Cinciae 121 op. 10 restipulatio dimidiae partis 115, 116 restitueijske obresti 18 restitutio in integrum, gl. vzpostavi¬ tev v prejšnji stan restitutorna klavzula 137, 139, 143 rešilni kup 112 retencijska pravica 60, 61, 63 revocatio donationis 123 rimsko obligacijsko pravo, vpliv 5 rok 13, 41, 46. 66, 72, 114. 116, 155, 164 rop 29, 124, 128 s. samopomoč 167 sarcinator 28, 84 satisdatio rem pupilli salvam fore 100 op. 2 sekundarne dajatve, gl. drugotne sekvester 61 sel 67, 72, 95 senatus consultum (= SC.) Macedo- nianum 3, 53 s. — — Vellaeanum 43 ss. servandam, rem dare 59 si iudex litem suam fecit 143 sila, protipravna 66, 164 — , višja, gl. vis maior sin 14, 32, 54, 135, 146 s., 148 ss. sinalagmatske pogodbe 7, 67, 68 skesnina 113 sklenitev zakona in pogodbena glo¬ ba 19 skrbnik, odgovornost 99 skupnost dedičev 87 — , naključna 103 ss. — , splošna, vseh dobrin 87 slučajno dvostranske pogodbe, gl. po¬ godbe, slučajno dvostranske službena pogodba 28, 67, 69, 82 s. služnosti 70 smrt (stranke) 165 s. — adstipulatorja 38 -—, daritev za primer smrti 122, 123 — delinkventa 124, 128, 129, 130, 135, 137, 139, 143, 145, 147, 106 — družbenika 89 s., 90 — mandanta, mandatarja 94 —• poroka 39 — , prenehanje obligacije 165 s. socialno-gospodarski činitelji 4 s, 43 s., 47, 48 s., 53 s., 59 s., 71, 85, 91, 92, 121 ss., 148 ss., 152 ss., 170 societas, gl. družbena pogodba — argentariorum 91 — leonina 89 — vectigalis, venaliciariorum 91 —, vrste 87 s., 91 sodedič 27, 104 sodnik naprti pravdo sebi 30, 143 solastnina družbenikov 87, 88, 91 — pri naključni skupnosti 104 solidarna odgovornost 11 s., 41, 91. 128, 137, 139 — — sostanovalcev 144 solidarnost, aktivna, pasivna 11 s. —.naključna, nepristna 11 in op. 4 — , prava 12 — , preprosta 12 sollemnis depositio 23, 161 solutio, gl. izpolnitev — per aes et libram 39, 162 s. solutionis causa adiectus 36, 38, 159, 163 soporoštvo 40, 41, 42 s., 95, 116 species perit ei cui debelur 7, 166 species, predmet dajatve 7, 21 spes, emptio spei 70 sponsio 32, 39 s., 166 — dimidiae partis 115, 116 —, prenehanje s smrtjo 39, 166 sprejemna zamuda 22 s. sramotitev 135 stabularius, gl. imetnik hleva stanovalec, odgovornost 144 starinarska pogodba 29, 65 s. stipulacija 6, 10, 11, 12, 14 op. 9, 18, 28, 31 ss., 66. 76, 77, 101, 119, 120 — , abstraktnost 36 s. —, akcesorna 35, 38 —, akvilijska 46, 163 — duplae 75 — heredi meo 14 op. 9, 36 — , kavzalnost 36 s. — , korealna 12, 35 — , listina o stip. 33 s. 186 — , neveljavna 36 — , novacijska 35 — , oblika 32 ss. —, obljuba obresti 17, 35 — -, — dote 35 —, obveznosti iz stip. 37 s. — pogodbene globe (stip. poenae) 18 s., 35, 36, 41, 119 — post mortem dari 14 op. 2, 36, 39 — , predmet 34 s. — , pretorska 35 — simplae 75 — sortis et usuarum 35 — , tožbe iz 37 s. — v breme tretjemu 36 — •— prid tretjemu 36 — , vrste 34' s. — , zgodovina 31 ss. stipulacijska klavzula 33, 53 stipulacijsko poroštvo 38 ss., 95, 116 stipulari (pomen) 32 — alteri 14 op. 9, 36 stipulatio Aquiliana 46, 163 stipulatio poenae, gl.pogodbena globa strah, gl. metus stricti iuris actiones, iudicia, gl. acti- ones stricti iuris stroge obveznosti, gl. obligacija stric¬ ti iuris stvari, bodoče, predmet kupa 70 generične, posamične 70 — (ne)potrošne 57, 79 (ne) premične 57, 59, 70, 79, 125 —, obstoječe 70 stvarne napake 76 s., 80 subjekti, izprememba 2, 152 ss., 156 s. — obligacij, število 2, 10 ss. sublocatio (= podnajem) 79 subsidiarne tožbe 103, 137 suženj, grdo ravnanje s tujim s. 136 —, napake prodanega s. 76 s. odgovornost za delikte 14, 146 s. — , — — pogodbene obveznosti 14, 148 ss. — , poškodba, usmrtitev tujega s. 134 ss. svoboden človek, poškodba 132, 144, 148 škoda (pojem) 24 — po živalih 147 s. — , pomorska 85 s. — , povračilo 22, 23, 89, 93 in passim tacita, antichresis 62 — , intercessio 44 — , relocatio 80 talionsko načelo 133 tat, gl. fur, furtum — , po noči ali z orožjem 126 — vedno v zamudi 21, 128 taxatio 134 terjatev (pojem) 1 — ■, delitev med sodediče 9, 11 —, deljena 10 s. —, likvidna 170. 171 —, medsebojna 170, 171 — , neiztožljiva 3 s. — , neodstopljiva 155 — , odstop 152 ss. — , odsvoji j iva 70 težka krivda, gl. culpa lata tiha intercesija 44 tožbe, gl. actio, actiones — , delitvene 104 transactio 66, 168 transscriptio a persona in personam, a re in personam 49 tretja oseba določa dajatev 6, 71 trgovci, obresti 17 trgovinska družba 88 trgovinski pomočnik 151 tuja krivda, odgovornost za 84, 144, 145 tuja stvar, odvzem 125 ss. — — , predmet najemodaje 79 — — ,— prodaje 71, 73, 74 ss. — — , protipravna raba 57, 60, 62. 125 tujci 32, 49, 51, 128, 136 turpis causa 107 tutela impuberum 99 ss. — mulierum 99 s. tutor, gl. varuh — cessans 102 — gerens 102, 103 — honorarius 103 187 učitelj, mandatar 83, 92 ultra alterum tantum, ne 18 umobolni 35 umor 25 unciarium faenus 16 s. uničenje 23, 70, 72, 73, 81, 89, prim. naključno uničenje unitas actus 32, 34 upnik (pojem) 1 upnikova zamuda 22 s. uporaba tujih stvari, neupravičena 57, '60, 62, 125 uporabljene obresti 18 upravljanje varovančeve imovine 100 s. usmrtitev četveronožca 130 ss. — tatu 126 •—• tujega sužnja 130 ss. usurae 16, prim. obresti — centesimae 16 s. — conventionales 17 — maritimae 17, 55 quae officio iudicis praestantur 17, 22 — usurarum 18 usus, furtum usus, gl. f. u. ustmenost stipulacije 32 ss. utendam, rem dare 57 utilitetno načelo 27, 60, 93 uzuar 130 užitek 70, 74, 79 užitkar 130 valjavec 28, 84 variae causarum figurae 4 varnost, prometna, kršitev 144 s. varovanec 3, 99 s. —, upravljanje imovine 100 s. varovanje, gl. custodia varuh 27, 155 , —, agnatski 100 in op. 1 —, auctoritatis interpositio 101, 159, 164 —, obveznosti 100 ss. —, oporočni 100 in op. 1 —, pretorski 100 —, upravljanje varovančeve imovine 100 s. varuštvo za nedorasle 29, 96, 99 ss. — za ženske 99, 100, 164 Vellaeanum, senatus consultum 43 ss. venditio bonorum 2, 140, 169 verbalna injurija 133 verbalni kontrakt 28, 30 ss. verberare (iniuria) 136 versio in rem 150 verum pretium 71 vestita, pacta 111 op. 7 vinculum iuris 1 s. vindikacijski legat 109, 110 vino, izlitje 23 vis maior = višja sila 28, 85, 117, 118 volilo 12, 22, 96, 109 s., 163 —, kvazikontrakt 108 ss. vozniki, odgovornost 85 s., 131 s. vpliv rimskega obligacijskega prava na moderno pravo 5 vrednost, denarna 3 vzhod, vpliv 33, 113, 160 vzpostavitev v prejšnji stan 136, 138, 139, 141 vzročna zveza med dejanjem in ško¬ do 25, 132 začaranje z besedami 134 začetek posla, koristen 98 zadavek (= ara) 113 zadolžnica 53 zadržna pravica 60, 61, 63 zakon, zastavna pravica po z. 80, 103, 110 zakonca, daritve med z. 122 s. —, poneverbe in tatvine med z. 128 in op. 5 zakonik XII plošč 16, 17, 25, 32, 75, 76, 126, 129, 133, 134, 140, 147, 148 zakonska žena, intercesija 43, 45 — —, žalitev 135 zakrivitev 25 zakup (pojem) 79 —, delni 79 — in prodaja 81 — in užitek 81 — se molče podaljša 80 —, obveznosti iz 79 ss. —, odpoved 80 188 —, zastavna pravica 80 zakupna pogodba 28, 67, 69, 79 ss. zakupnik 130 zakupnina, znižanje 80 zamuda dolžnikova, izpolnitvena 20 ss., 128, 160 —, sprejemna (upnikova) 22 s., 85 — tatu 21, 128 zamudne obresti 9, 18, 22, 41, 109, 110 zaplatar 28, 84 zapravljivec, preklicani 140 zaročenca, daritve med z. 123 zastaranje 13, 16 zastavna pogodba 27, 29, 62 s. — pravica 3, 45, 47, 62, 74, 102, 153 — — ob prenovitvi 45, 47 -po odstopu terjatve 156 — — po zakonu 80, 103, 110 zastavni upnik 130, 146 zdravnik 83, 92, 131, 132 zmota 44, 52, 54, 66, 76, 98, 106, 158 znižanje najemnine, zakupa 80 žalitev osebnosti 133 ss. žena, intercedentinja 43, 45 ženska, intercedentinja 43 s. živina, popaša tujega zemljišča 148 Popravki Str. 80, v. 9: najemnik (ne najemodavec). Str. 127, v. 12: actio de arboribus succisis (ne actio arborum furtim caesarum). 189 Spisal univ. profesor DR. VIKTOR KOROŠEC Založila PRAVNA FAKULTETA UNIVERZE v Ljubljani predstavnik: dekan pravne fakultete , univ. prof. I)R. GORAZD KIJ SEJ Natisnila v 650 izvodih Kamniška tiskarna v Kamniku Knjigoveška dela opravila Državna knjigoveznica Triglavske tiskarne v Ljubljani Knjiga je bila dotiskana 10. aprila 1948 Skladišče PH KOROŠEC V Očrt /1 34 ( 37 ) COBISS o 0033366