Maribor. (Nadaljevanje in konec.) Smitna obsodba. Dne 16. novembra 1927 se je zglasila Kristina Štrafela pri sosecli in jej povedala, da je našla svojo sestro Marijo Majerič v svoji sobi ležati na tleh. Občinski predstojnik Franc Zelenko pa je zadevo tako.j prijavil orožnikom, ki so pričeli s preiskavo. Sodna izvedenca sta ugotovila, da je Marija Majerič umrla radi zadavljenja, ker je umorjenka imela na rokah in na vratu kožne vdrtitie in podplutbe. Dejanja so bili ^V ivljeni: Franc Štrafela in njegova žena kiTilina ter Janez Štrafela. Zločin se je zgodil zgoraj omenjenega dne v Oblačeku. Marija Majerič je bila 73 let stara kočarica in je bila botra obtožene Kristine Štrafele. Ob- tožnica pravi, da je bila umorjenka varčna in dobra gospodinja, dočim sta zakonca Kristina in Franc zabredla v bedo, ker nista znala. gospodariti. Naenkrat pa je bilo staršem obtoženca Franca Štrafela odpovedano stanovanje in takrat je Franc Štrafela za.^noval načrt- prepustiti staršem lastno hišo na Vodulu, s svojo ženo Kristino pa preseliti se v hišo Marije Majerič. Ta pa je še živela. Porotniki so potrdili vprašanje zavratnega umora samo za Franca Štrafelo in brez soudeležbe Kristine in Janeza Štrafele. Na podlagi tega pravdoreka sta bila Kristina in Janez Štrafela oproščena in sta takoj zapustila porotno dvorano. Franc Štrafela pa je bil obsojen na smrt na vešalih. Uboj. Radi hudodelstva uboja je odgovarjal pred poroto čevljar Andrej Cuček iz Župetincev v srezu, Maribor levi breg. Na puslni torek se je udeležil obtoženec domače zabave pri posestniku Alojziju Maleku. Cuček ni hotel darovati pri »polštertancu« godcu nobene pare, ampak se je skril, a pozneje se je zopet vrnil. Radi tega je prišlo med njim in godcem do prepira, ki je končal s tem, da je zletel čevljar s plesišča. Čuček je.silil ponovno na zabavo, hišni gospodar ga je pa odvračal in radi tega ga je sunil čevljar z nožem v hrbet. Zločin se je zgodil 21. febr. 1928, Alojzij Malek ,je pa umrl na posledicah zabodljaja dne 6. marca v mariborski bolnici. Radi uboja je bil obsojen Čuček na dve leti težke ječe. Dve smrtni obsodbi. Zakonca Ivan in Jožefa Haismeister, pristojna v Št. Peter niže Maribora, sta bila obtožena, da sta na Plaču pri Svečini dne 14. marca t. 1. zadušila v vodi triletnega nezakonskega sina obdolženke Jožefe Hausmeister. Priče so izpovedale, da je ubogi otrok moral veliko pretrpeti, da je stradal, da je tu.je ljudi prosil kruha in da je celo zimo prezebel sam v nezakurjeni sobi popolnoma nag. Dočim sta obtoženca posedovala in tudi spala v topli kuhinji, je otrok prejokal cele noči v nezakurjeni sobi. Očividen je bil namen obeh obtožencev, ubogega otroka izstradati ter se ga na ta način iznebiti. Dne 14. marca pa je otrok nenadoma umrl. Otrokova smrt je nastopila tako nepričakovano, da so sosedje takoj zaeeli sumiti, da bi bil otrok umrl nenaravne smrti. Pri raztelesenju so ugotovili zdravniki, da je imel otrok po celem telesu krvave podplutbe, pi*aske in sledove udarcev. Zdravniki so tudi dokazali, da je bil otrok zadušon v vodi. Oba obtoženca je obsodila porota kot krivca umora nedolžnega otroka na smrt na vešalih. Požig. Pred poroto se je zagovarjal Mat. Žibert, posestnikov sin v Pavlovcih. Obtožuje se, da je dne 26. septembra 1924 vrgel gorečo vžigalico v slamnato streho svinjaka posestnika Jakoba Rozmana na Humu. Požar je upepelil streho stanovanjskega in gospodarskega poslopja ter uničil nekaj kilogramov fižola in razno sodarsko orodje. Ško da znaša 22.000 Din. Dne 19. oktobra pa je na isti način zažgal skedenj posestnika Antona Skrinjarja na Humu tako, da je zgorel škedenj, hlev in listnjak. Skupna škoda pa znaša 20.000 Din. Čisto slučajno so prišli temu požigalcu na sled. Jakob Rozman je bil namreč izpovedal, da mu je izginilo o priliki požara tudi nekaj sodarskega orodja. Pri preiskavi, ki so jo izvršili orožniki pri obdolžencu, sta se našla en oblič in en francoz. Oba predmeta je pa posestnik Rozman spoznal za svoja. Zato so orožniki pričeli z zasliševanjem osumljenca, ki je končno svo jo krivdo tudi priznal. Kakor sam izpoveduje, je po zažigu izginil, popreje pa se je vrnil na mesto požara in pomagal gasilcem gasiti ogenj. Zdravnika sta ugotovila, da je obdolženec duševno zdrav in da je za svoje dejanje odgovoren. Radi požiga je bil obsojen Žibert na tri leta težke ječe. Dve oprostitvi. Porota je razpravljala slučaj Antona Perneta iz Leskovca, katerega je dolžila obtožnica posilstva. Obtoženec je bil oproščen. — Slava Horvatova, poštna uradnica v Radencih, se obtožuje, da je dne 2. maja 1928 vzela v Radencih zapečateno denarno pismo z vsebino 18.000 Din, s čimer je obdolženka zakrivila hudodelstvo tatvine. Denarno pismo je po dolgi poti prišlo preko Gornje Radgone in Maribora ter spet preko Radgone priromalo v Radence nazaj. V pismu je bilo še samo 10.500 Din, orožniki so našli nato še 6400 Din. Ostanek se je zavezal povrniti poštnemu erarju oče obtoženke, ki ,je dejanje priznala, zatrjujoč, da je to »torila radi slabih denarnih razmer. Porota je Horvatovo oprostila. Faniovski pretep in njega posledice. Kot zadnji slučaj pri tokratnem zasedanju je bil na vrsti fantovski pretep v Framu. Obtožen je bil Ferdinand Rajšp, lončar v Framu, težke telesne poškodbe. Razmerje med Ogeldorferji (fanti iz spodnjega dela vasi Fram) ter Framčani (fanti iz gornjega dela Frama) je bilo že delj časa silno napeto. Do spopada pa je prišlo dne 25. marca 1928, ko si si Ogeldorferji privošili majhen izzivalni izprehod v kraljestvo Framčanov. Naravno, da je prišlo do medsebojnih izzivanj, pozneje pa do pravcate bitke v bližini mostu, ki pelje čez Framski potok. Tik pred spopadom pa je obdolženec Ferdinand Rajšp izginil domov, vrnil pa se je z vojaško puško ravno v trenutku, ko je Ogeldorfer Avgust Štrukeljc prišel k svojim ter jim sporočil žalostno vest, da so Framčani premikastili njihovega sobojevnika Ivana Šlebingerja. Ta vest pa je obtoženca Ferdinanda Rajšpa tako raztogotila, da se je zakadil proti framskim fantom in ustrelil med nje iz vojaške puške. K sreči se ni pripetilo nič hudega. Ustrelil je še enkrat, pri tem pa je zadel Antona Legata v glavo od zadaj tako, da bi rana kmalu postala smrtonosna. Smrtna ne varnost je trajala skoraj dva meseca. Posledice rane pa so bile usodepolne — ranjenemu Antonu Legatu je namreč malodane popolnoma ohromela leva roka in leva noga, kar pomeni trajno nesposobnost za sa mostojni življenjski pridobitek. Obdolženec sicer priznava svoje dejanje, izgovarja pa se, da je hotel Framčane samo malo preplašiti. Obsojen je bil na poldrugo leto težke ječe in na plačilo 520 Din občini Fram za prevoz Antona Legata v bolnico, 690 Din bolnici za stroške zdravljenja in mesečno po 300 Din ranjenemu Legatu, dokler se ne bo sam vzdrževal.