346 SlovenSki čebelar 10/2016 letnik CXviii S KNJIŽNE POLICE Franc Šivic in drugi: Čebelje paše v Sloveniji O medovitih rastlinah je bilo že marsikaj napisa­ nega, tudi v Sloveniji. Tu­ di v naši nekdanji skupni državi Jugoslaviji so zlasti vidni botaniki in gozdar­ ji pozornost namenjali medenju posameznih rastlin in rastlinskih sestojev. Njihova spoznanja najdemo v knjigah o čebelarjenju in v tistih o rastlinstvu nasploh, npr. v knjigah o kmetijskih kulturah in gozdnem ra­ stju, pa tudi v tistih, ki se ukvarjajo z oblikovanjem vrtov in krajine. Žal pa doslej v knjižni obliki ni bilo dela, ki bi ponu­ jalo celosten vpogled v rastlinski svet, ki sploh omo­ goča čebelarjenje, in naravna dogajanja v njem. To praznino zapolnjuje knjiga Čebelje paše v Sloveniji. Knjiga je delo več avtorjev (Franc Šivic, Jure Ju­ stinek, Živan Veselič, Andreja Kandolf Borovšak, Nataša Lilek, Rok Černe), ki strokovno obvladujejo različna področja rastlinskega sveta, različne vidike prispevka rastlin k uspešnosti čebelarjenja in pride­ lavi različnih čebeljih pridelkov, vsak pač s svojega strokovnega in delovnega področja. Knjiga vsebuje poglavja: Splošno o medovitih rastlinah in čebeljih pašah, Pregled medovitih rastlin po rastiščih, Pro­ blematika in ukrepi za izboljšanje čebelje paše, Med in cvetni prah, Prevoz čebel na pašo in Varovanje če­ belnjakov pred napadi medvedov. Brez dvoma knji­ ga ponuja odličen vpogled v bogato raznovrstnost slovenskega prostora in medovitih rastlin v njem. Ob tem tudi opozarja na nekatere probleme, ki sta jih povzročila in jih še povzročata sodobno kmetova­ nje in urejanje prostora. Najbolj dragoceno pa je, da knjiga ponuja veliko idej za izboljšanje naše kulturne krajine in razširjanje medovitih rastlin v naravi, v kme­ tijski krajini in tudi tam, kjer v skrbi za lepo in urejeno okolje zasajamo in gojimo okrasne rastline, tako na podeželju kot v mestih. Knjiga bi torej morala zbuditi pozornost ne samo med čebelarji, ampak tudi med strokovnjaki, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja, načrtovanjem in ure­ janjem prostora, s kmetijstvom in gozdarstvom. Ne bi je smeli prezreti niti urbanisti niti tisti, ki skrbijo za okoljsko, kmetijsko in gozdarsko politiko. Svoj pro­ stor bi morala dobiti vsaj med učili za kmetijce, goz­ darje in krajinske arhitekte. Jožica Golob - Klančič Franc Šivic • Jure Justinek • Živan Veselič • Andreja Kandolf Borovšak • Nataša Lilek • Rok Černe Čebelje paše v Sloveniji Če be lje p aš e v Sl ov en iji V okviru čebelarske dejavnosti pogosto pišemo in govorimo o medovitih rastlinah, vendar Slovenci doslej še nismo imeli knjige, ki bi bila namenjena samo tej temi. Zato je bila odločitev Čebelarske zve- ze Slovenije, da izda knjigo z naslovom »Čebelje paše v Sloveniji«, med čebelarji, ki spremljajo njeno bogato založniško dejavnost zadnjih let, sprejeta z velikim odobravanjem. Knjiga bo dobrodošla tako za prevaževalce kot tudi za čebelarje, katerih čebele so na stalnem stojišču – in teh je tako v Sloveniji kot v večini evropskih držav največ ... 21,00 eur Brdo pri Lukovici: Čebelarska zveza Slovenije 2015, 176 strani ISBN 978-961-6516-62-4 ZGODOVINA ČEBELARSTVA Prvi zemljevid prazgodovinskih do- movanj medonosne čebele v Evropi Zgodovina čebelarstva sega daleč v preteklost človeštva. V srednjem veku je čebelarstvo kot de­ javnost zlagoma postalo pomembnejše od divjih po­ pulacij medonosnih čebel. Že dolgo pred tem so v preprostih panjih čebelarili Rimljani, stari Grki in celo Egipčani, pri katerih lahko s čebelami povezano iko­ nografijo sledimo vse do starega kraljestva (približno 2400 let pr. Kr.).1 Najstarejši doslej znani dokazi za­ nimanja človeka za čebele, kot so jamske poslika­ ve z motivi ropanja čebeljih gnezd in sledi voska na ostankih lončevine, izhajajo iz kamene dobe.2 Na podlagi temeljite kemične preiskave več tisoč arheoloških najdb iz starega sveta so raziskovalci ugo­ tovili, da je človek že pred 9000 leti (v neolitiku) redno pridobival čebelje pridelke za svoje potrebe. Pod raz­ iskavo, ki je bila nedavno objavljena v znameniti reviji Nature3, se je podpisalo kar 65 avtorjev, med njimi tudi prof. dr. Mihael Budja z Oddelka za arheologijo Filo­ zofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Lucija Šo­ berl, ki je na tem oddelku diplomirala iz arheologije. Gasan Osojnik*, gasan.osojnik@kis.si * dr., Oddelek za živinorejo, Kmetijski inštitut Slovenije 347SlovenSki čebelar 10/2016 letnik CXviii ZGODOVINA ČEBELARSTVA V zadnji ledeni dobi je bila populacija čebel v Evropi omejena na severno Sredozemlje in na nje­ govo zaledje.4 Po umiku ledenikov so postali če­ belam dostopni tudi habitati Srednje in Severne Evrope. V tem obdobju so se z območij zdajšnje jugovzhodne Turčije in dežel vzhodnega Sredoze­ mlja začele širiti zgodnje oblike poljedelstva. S kr­ čenjem gozdov so prvi poljedelci naleteli tudi na čebele in hitro so prepoznali izjemno vrednost če­ beljih pridelkov. Za prazgodovinskega človeka je bi­ la medonosna čebela predvsem (redko dostopen) vir sladila, prav tako pomemben pa je bil tudi vosek, ki so ga uporabljali v gospodinjstvu, pri obredih, v zdravilstvu in kozmetiki. Kot zanimivost naj omeni­ mo, da je eden izmed zanimivejših prazgodovinskih načinov uporabe čebeljega voska gotovo voščena zobna zalivka, ki so jo leta 2012 odkrili v človeškem zobovju z neolitskega arheološkega nahajališča v Ločki jami pri Kopru.5 Ta najdba je prav tako do­ kaz izjemne kemične stabilnosti čebeljega voska (če je zaščiten pred mikrobno razgradnjo in ni iz­ postavljen visokim temperaturam). Zaradi velike ob­ stojnosti se je ta čebelji proizvod ohranil v številnih prazgodovinskih predmetih, predvsem pa v lonče­ nih posodah, ki so bile namenjene shranjevanju in uporabi medu. Raziskovalci, ki so preučevali odnose med prazgodovinskimi poljedelci in medonosno čebe­ lo, so uporabili inovativen pristop, pri katerem so sledili značilnemu kemijskemu »podpisu« čebelje­ ga voska v arheoloških najdbah. Tako so pridobili številne nove ugotovitve o sobivanju čebel in člo­ veka v neolitiku. V obsežni raziskavi so raziskovalci temeljito in natančno pregledali več kot 6400 vzor­ cev lončenih posod iz Evrope, z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike. Iz Slovenije so bile analizira­ ne najdbe iz Moverne vasi, Loke pri Kopru in Aj­ dovske jame. Sistematičen pregled vseh vzorcev je raziskovalcem omogočil pripravo prvega pale­ oekološkega zemljevida habitata prazgodovinske medonosne čebele (Slika 1). Na podlagi odsotno­ sti čebeljega voska v vzorcih so raziskovalci ome­ jili življenjski prostor medonosne čebele na širšem preučevanem območju do vzhodne Anatolije na jugovzhodu, Danske na severu ter Pirenejskega polotoka, Irske in Škotske na zahodu. Raziskava razkriva tri žarišča kamenodobne populacije me­ donosnih čebel, in sicer: 1. Balkan (najdbe voska iz 5500–4500 let pr. Kr. v Grčiji, Romuniji in Srbi­ ji) ter otoki v Egejskem morju, 2. Srednja Evropa (vzorci iz 5500–5220 let pr. Kr., najdeni v Nem­ čiji in Avstriji) in 3. Francija (vzorci iz 3900–2990 let pr. Kr.). Na črepinjah lončenih posod, najdenih na dveh slovenskih najdiščih, so raziskovalci med vsemi vzorci izmerili največjo pojavnost čebelje­ ga voska (Ajdovska jama, 4350–4200 let pr. Kr.; Moverna vas, 4050–3950 let pr. Kr.). Najstarejši vzorec (iz 7. tisočletja pr. Kr.), v ka­ terem so raziskovalci odkrili sledi čebeljega voska, izvira iz Anatolije. Na številnih območjih rezultati razi­ skave odkrivajo bodisi prve znane primere uporabe čebeljih pridelkov (npr. v Severni Afriki) bodisi pri­ kazujejo znatno zgodnejšo navzočnost medonosne čebele od doslej veljavnih znanstvenih prepričanj (npr. v Anatoliji, Srednji Evropi in na Britanskem oto­ čju). Tako je raziskovalcem uspelo dokazati, da so v Srednji Evropi čebelje pridelke uporabljali kar 1500 let prej, kot so domnevali do tedaj. Raziskava nakazuje, da so zametki udomačeva­ nja čebel in začetki primitivnih oblik kmetovanja vzni­ knili sočasno in da smo ljudje in čebele povezani že vse od prvih dogodkov prepletanja naših življenjskih prostorov. Delno povzeto po članku: Roffet­Salque, M., in drugi (2015): Widespread exploitation of the ho­ neybee by early Neolithic farmers. Nature, 527, 226–230. Ponatisnjeno z dovoljenjem Macmillan Publishers Ltd: M. Roffet­Salque et al. Nature 527, 226­230 (2015) doi:10.1038/nature15757. Viri (navedeni po navedbah v povzetem članku): 1. Bernardini, F., in drugi (2012): Beeswax as Dental Filling on a Neolithic Human Tooth. PLOS one, 7, e44904. 2. Crane, E. (1999): The World History of Beekeeping and Honey Hunting. Duckworth. 3. Dams, M., Dams, L. R. (1997): Spanish rock art de­ picting honey gathering during the Mesolitic. Nature, 268, 228–230. 4. Roffet­Salque, M., in drugi (2015): Widespread explo­ itation of the honeybee by early Neolithic farmers. Nature, 527, 226–230. 5. Ruttner, F. (1987): Biogeogeography and Taxonomy of Honeybees. Springer. Slika 1: Regionalna razporeditev pogostosti ostankov čebeljega voska v črepinjah lončenih posod