NO. 15. — ŠT. 15.	NEW YORK, AUGUST 1, 1907.	— 1. VEL. SRPANA, 1907.	vol. ni. — letnik m.
JEDNOSTAVNO SREDSTVO.	Račun.	Oproščen skrbij.	Paglavec.
	A.: “Jaz tehtam 160 kilogramov!’	“Mati, ali bode ostal moj bratec	Neki paglavec je šel v pekarno in
Devica stara, napol živa	B. : “ Beži, beži ! Kaj si znorel ? Kje	vedno dve leti mlajši od mene?”	tam vprašal, če imajo kaj starih že-
Zdravnika vpraša, kaj naj stri:	si se pa tehtal?”	“Da.”	melj.
“Tako sem silno razburljiva,	A.: “Nikjer! Tehtala se je pa mo-	“To je dobro !”	“Seveda j ih imamo!” je odgovoril
Posebno, kadar se mrači.	ja žena in ona tehta 80 kilogramov..	“Zakaj pa?”	pek.
	torej, ker je ona moja polovica, teh-	“Zato, ker ga bodem vedno lahko	“No, torej pokažite jih, da vidim,
Ko sivet ves v spanju sladkem	tam jaz dvakrat toliko!”	pretepel. ’ ’	koliko jih je!”
sniva,
Jaz čujem —■ ker se mi zazdi,
Da neki mož se tiho skriva Pod posteljo — in mi preti.”
•
Zdravnik odvrne: “Te nadloge Yas rešim, če je sam hudir. Odžagajte vse štiri noge Pri postelji — pa bode mir.”
r-	9 9
Vsak po svoje.
Neki petek prideta v gostilno jud in kristjan. Jud prebira jedilni list, potem pa naroči ribe s solato.
Kristjan pomišlja malo, potem pa naroči prešieevo pečenko.
Jud ga nekaj časa opazuje, potem pa pravi :
“Vidiš, jaz sem jud, a sem naročil ribo. Ti si pa kristjan, a ješ pečenko na petek.”
Kristjan se obrne malomarno proti judu in pravi :
“Veš kaj, prijatelj? Kadar bodeš ti toliko časa kristjan, boš tudi jedel pečenko.”
Lahko rečeno.
Bolj drži.
Ženska: “Ali imate knjigo: ‘Kako se dobi ljubimec’?”
Prodajalec: “Da. Kakšno hočete, trdo ali mehko vezano?”
Ženska: “Oj — trdo zvezano trdo, da bode bolj gotovo držalo, če k! e rega dobim.”
Avtomobilist: “Pomoč, pomoč, jaz padam........”
Ribič: “Tepec neumni, pa ni treba, kdo te pa sili!”
Otročja logika.
Petletni Tonček je na trgu v New York«, ko je deževalo, vprašal očeta: “Kdo pa zliva dež iz nebes?”
Oče: “Bog!”
Tonček: “Zakaj pa?”
Oče : ‘ ‘ Zato, da raste žito na polju, trava na travnikih in sadje na vrtu.” Tonicele: “Čemu pa. potem dežuje tudi tukaj na trgu?”
Pek, misleči, da je paglavec poslan, da pokupi stare žemlje, je spravil skupaj vse stare žemlje, ki jih je imel. Bilo jih je cel kup. Tedaj mu je pa paglavec zasolil :
“Vidite, kako ste neumni! Zakaj niste te žemlje prodali, dokler so bile sveže? Kaj boste sedaj ž njimi?”
Seveda, je takoj na to zdirjal.
Naravno.
“Po poroki sta se odpeljala takoj z avtomobilom na ženitvanjsko potovanje. ’ ’
“Tako? Kje sta pa prebila potem svoje medene tedne?”
“V bolnici.”
Zasoljeno.
Nekdo je bil dejal: “Če bi vsi norci molčali, bi na svetu vladala grozna tišina!”
A prijatelj mu je odgovoril: “Tedaj bi pa. ti moral p,.vi umolkniti!”
Med zamorci.
Se nikdar ne ustreže.
Ravnatelj zaporov (jetniku, kteri je bil obsojen na petintrideset let in jih je že triindvajset prestal): “Na povelje kralja se vas pomilosti za dve leti.”
Kaznene c : “Tako? Saj pravim, . revež ostane vedno revež. Nam se me privošči slaviti niti jedne petindvajsetletnice. ’ ’
Hči: “Oče, v čem se pa ločijo hudobni duhovi od angeljev?”
Oče: “Po barvi. Angelji so črni kot mi, hudobni duhovi pa beli.”
K. O M A R
Urban, konjski mešetar. Ne svelga Olieša dan.
-—o—•
Mu j liib Komar:—
Oh, ti ne vajš, kku srn jest te ab — al čm reč, kku s ti mean h srce pr-rastu. Kuadr sm in kuadr huadm, zmieraj imam teabe pret sbuo kukr sviet Jiire lintverna. Zvečier, k griem spat, se nate spumnem. Milu se m ze-zdi, de me žiu krst ne obrajta kukr ti. Večkrat m grie žie toku ne juak, de prpravm črcul, de b maju souzie loviu" Polej s pa pravm :
"Urban, babe juakajo, možie pa kounejo, kdr im naj kaj prou.”
In toku zečnem še jest bentet, pa m je priec lažje.
Liib Komar, teab se potuažm bi kukr tiehnte u spoudnice. če zečnem kaj tam jamrat, pa praujo :
"Šnops piiste, pa buad kukr so ldie ne pa kukr krave.”
Jest muarem moučat. Gasput muar-jo žie vajdt, de sm bi krauje suarte, k so štedierane.
Muj liib Komar, teab se narlažje potuažm. Pa ne smajš reč :
"Urban se samu tdaj potuaže, kdr ■m soudu zmanka. ”
0 ne, jest se teab tud toku potuažm in t tiid zeupam, de sm dns stih ku kresiuna guaba.
Jest sm mislu, de buam ostou zmieraj u grade, de buam s kujne mšietu in lpu ne jago hodu. Pa kaj črno, če naj toku. Urban obrača, Bug pa prevrača.
K smo tistga medvajda. prpeleal u R.ibnco, sm uprašou :
"Al čm jt še po kojne?”
"Né več,” so reakle u grade. "Do-vol je an me d v d.”
"Hm, kaj pa buamo s kujne? Trije so še u štale.”
"Nezaj se jh pele.”
Kaj sm tu? Sfurou sm jh s štale in rinu prte lončarjem, kier srn jh biu kiipu.
Ka mislte, de je tu ktier uzet nezaj ? Usak je rieku :
Se jo hoče znebiti.
je kdo v vodnjak padel?”
"Da. Žena nekega kmeta.”
"Ali je treba radi tega tako vpiti? Reši.se je jednostavno, pa je konec.” "Prijatelj dragi; to ne gre kar tako. Sosedje so že zato, toda....” "Haj toda?”
"Njen mož ugovarja.”
"Kar bajže, kar je predanu je predanu. ’ ’
Prpealeu sm jh spiet nezaj, pa m jh najso tajle dt u štalo.
Kaj čm ž nime ? Šu sm vprašat šin-tarja, če m da kaj zajne. Šintar pa je zeriežou, de se m ne manjka u ribnike doline tach kujn, k so zestuajn in po ktiere muare jt.
Toku sm s nekopou ano skrb več ne glavo. Vodu sm jh čez dan ne gmajno past, ponoč sm jh pa pod an kozuc prvezovou.
Jest b jh biu držou, k b ne blu limai anga sima. Toku sm s pa mislu:
"Luas jh buaš ne tuo al drügo vi-
X -, n ZO.
Pišu je -simajn dan. Jest sm jh ne use itru postavu ne kuajnske plac in čakou. kdu jh buo pršu zbierat, a use zestuajn. Ldie so hodile memu, smi-jal so sc, jest sm pa netihem klieu.
K je blu žie ksnu, sm se ob mu prte cierkve in zdihnu:
"Ti liib sviet Štiefan, k s biu Türke udaru s kurjo slepoto, de najso muagle jt nepraj, daj, udare kašnga človajka, de buo vidu debiele konjne nemast süheh. Jest t rad use ob-liibm. kar čš.”
Al mislte, de se je sviet Štiefan kaj zmajnu ze mijo prošno? Kaj še! Prajd je pršu še kakšn človk memu, polej naj blu pa nobenga več.
Pa kaj čm. Štiefane ne smajm ze-imiert. • Jest sm m že tülku ob-liibut dau pa še nikdar nč, de m rajs naj muagu pomagat pr narbule uale.
Kar m pade u glavo: kaj pa, k b jh cganje kpil! Ne mlake so s sijeme klüsame. Pruabajmo. Pruabat praujo, de naj grajh, desi so tiehmt drüge majnenge.
Odviežem jh in jh peleam h cega-nam.
"Al küpte tele kojne?” up rasam.
Pršlu je najkaj cganu. Trije so pr-jiele usak ano klüso za ujzdo, drüg pa so jh zečiel z gajžleme negaj-net. —
Udrihale so ku po snopajh. Ka mislte, de se je ktier premknu ? Zlumka ! An fam, k sta ga. dva tiepla, se je an-kat nezaj ozru, k je mislu mande, de ga kašn briencl grize.
"Hodi, brate,” so reakle ceganje
in m dal kojne. "Naš kojne so zarje prte tijem. Le jxiglied!”
Švrknu je anga; rajs se je strajla toku dajlou, ku b tu poskočt.
Kaj čm pa zdaj? Predau jh ne buam, šintar jh neače, u grajščino jh neačjo, pstet jh ne smajm — tu je več ku satan.
Ujezlu me je toku, de sm skleanu, de buom klüseta pealeu kar un, pa jh buom püstu.
U te majnenge jh ulajčem po trge.
Kar sriečam Kokotca, ktier me upra-ša: —
"Kam pregajneš ta klüseta?”
"Ne gmajno jh žeanem. Nevajm kam ž nime. Zetu jh buam kar zepua-du pa püstu.”
"Düsa mija, tu ne grie. Prvč ne smajš pstt zeval same, de ne budo kašne škuade neriedle. Diiigč pa mu-arjo anga imt, ktier skrbi zajneh. Če jr pstiš, buoš gvišnu zeprt in nezaj jh buoš muagu uzet.”
"Kaj čm pa nenedt?”
"Vajš kaj? U Lbleane je an mesar, k se m prav Kopač. On kpüje stare kojne ze miesu in jh kal precej dobru plačuje. Peal jh ke ! ’ ’
"Btrajla — tale pa naj neumna. Kaj pa misleš, külku buam dobiu zajne?”
"Par eenarju t ne fali.”
"Zlumka — kku b jh pa poslou
ke?”
"Kaj jh buaš pošilou — sam jh žene, buo narbule. Greduač s še malu pogliedaš svajt in tisto bajlo Lbleano. Pa puatne list muaraš imt.”
"Puatne list? Kaj pa je tu?” "No, t buam pa. po domače po vaj-dou, de buoš vajdu: filipos.”
"Zekaj m pa priec po kranjsku ne po vajš. Kej ga buom pa dobiu?” "Pr pürgrmajstre.”
"Griem pa priec pujn.”
Obrnu sm mrhe in jh ulajku ne-raunast pret piirgrmajstravo hišo. Tarn sm šu nuatr in rieku:
"Dajte m an flhpos ze mije tri kojne.”
Pürgrmajstr s je du rokuo ne uj-sta in rieku:
“Sapramš! Ka imaš kar tri kojne?”
"'Savajde. Vajste u Lbleano jh peleam h tistme, k ima kuajnsko mesnico. On jh buo ubu. ”
"Hm, .ampk puatne list al kukr ti pravš fihpos je samu za zdrave žvali. ’ "No, ka naj so mije mrhe zdrave? če so malu kümrne, naj nč zetu. Sa n a j ste tiid vi dehiel, pa ste useglih zdrave. ’ ’
"Naj buo no.”
Neriedu m je list, al kukr praumo flhpois. Kojne sim prbu čez nuč ne gmajno, da se dobru nežruo.
Drügu itru sm biu ne use itru žie pokonce. Štanfelc m je šienkou ano
Za uzor.
Mačka:: "Ali mi obljubiš, da bodeš vedno in povsod pokoren meni?”
Maček: "Da.. Obljubim ti tudi, da se hočem sam pretepsti tiste dneve, v kterih bi ne dobil nobene po grbi od tebe.”
Kaj je videl.
"Ali ste prepričani od strahov?’’
"Seveda sem. Dolgo časa nisem vrjel v strahove. Nedavno pa me vzbudi ponoči neki čuden šum. Dvignem se, pogledam — in videl sem v svojo grozo — dvoje nog brez drugega telesa. Kar mrzel pot me je oblil. Hu — kako sem prestal tisto noč, še danes ne vem.”
staro plahto. Pogrnu sm jo ne tistga kojne, k je še narveč kazou in po-gno-u. De b s bi postavu, sm šu jejzdt'
Toku se ulajčemo ane pu ure dea-leč do Brajga. Mesne je zeeielu toku najkaj u križe bolet. K se spravm z mrhe, pa vidni, de imam kapital vou-ka. Mrha je imajla tako hrbtenico, ku ana prou fajn ostmica. Prmajvier reačem, de b ne biu toku rajnen, k b biu miižler jejzdu.
K pruabam jt, pa ne grie. Taka grinta se me je neredila, de sm se kumaj premikou.
Kaj čm ! Tak ne muarem do Lblea-ne. Kaj če b malu pruabou z voduo.
Rajs griem do vodie in siedem1 vajno. Dobru m je sturlu. Čez pu ure sm biu žie tiilku bul, de sm se lhku gibou.
Šu sm spiet počas nepraj. Vidu sm pa priec, de ne buo nč z jejzdejnem.
Žie čez siest ur pridem do ane vasi" pred Vielkeme Laščame, k se j prav Rajtjie. Do ke je lie dobre dvaj ure hoda, ampk imi, tu se prav jest in koj-ne smo hodil siest ur, k najsmo po-siebnu nagle suarte.
Tam sm se prve ustavu in tu iz dvajeh uržahu : prve sm biu žeja, driigc sm se tu pa malu pomedit pret tisto hišo, kier je biu ranek Lajustek rojen.
Ranek Rajustek je biu, kukr vaj-ste, jaku vealk in učen muaž. On je apisou tisto lajpo povajst ot Krpana, k je imu ano tako kobilo-, kukr so mije kojne. Polej je pa tiid pajsme daj-lou, pa ne vajm glih ktiere. Mean se zdi, de je tista neguava:
Ura bije,
Maj se e sije,
Jest pa leažat ne muarem več.
Toku je ta prva štrofa. Driige so m pa žie use pale z glavie.
Ne hiš je tabla s zla-tme črkame, kier je netierlh popisanu, kdaj, kej in zekaj se je rodiu. Rat b jo biu prebrali, pa sm biu špajgle dama pozabu. Toku vesoku pa ne vidm.
Prpeleu sm tüd sije tri mrhe in jim rezkazou use, Šlu jm je toku do srca, de sta zečiela dva priec drajmat.
Usmiljenje.
“Uboga ura. Oče so te nosili trideset let, pa nisi bila še nikdar v za,-stavljalnici. Danes -— oh — danes, četrti dan odkar te imam, greš prvič.”
Polej smo jo spiet galoperal do Vielkh Lašč. Tam sm se malu pomii-du pr Kočievari, polej pr Grebeance, pr Žuške in še pr ane dvajeh. Use Vielke Lašče so pršle zijet mije konj-ne. —
Pecirkrihtar so reakle :
“Taeh pa naj u našem pecierke.” “Kaj u vašm pecierke,’.’ sm rieku, “še sam ceasar najma taeh.”
In prtrdt so m muagle use.
U Laščeh se najsm tu medt, ampk sm šu hitru nepraj. Pr sviet Trejice sm se učas mdiu, denes se pa najsm tu. —
Rajdou sm jo gor prte Rasce, kier 'e biu tist rojen, k je krivo viero imu. Ime sm žie pozabu, samu tiilku vajm, de m je blu Primož imie. Ta vas Je od
na, zepuadu sm sija tri kluseta nua-tr in jh najsm nč prviezou. Mislu sm se : —
“Čaju dan žie huadmo. Če ste mrhe toku spočite, de se vam ne liib lea-žat, pa špencierajte kukr gaspoda po majste.”
Šu sm lepu u hišo, neruaču ze jst in ze pt, polej sm pa poklicou mater biertino. Dougu sva se majnila in pila. K je blu žie okul anajste, sm pa rieku :
“Mate, ze denes buo dovol.”
Glih toku reačem teab, liib Komar, in te zegvišam, de se hmal spiet oglasni. —
Adija. Sriečnu.
URBAN.
Najdaljši termin.
“Kaj pa delaš, mali AmOrek?”
“Ljubezen oddajam, če jo hočete vi kaj. Zagotavljam vas, da je naj-
boljša in vam jamčim zanjo.”
“Zakoliko časa pa?”
“Za — jeden mesec. To je najdaljši termin.”
tedaj nesriečna. Ana* lajta nezaj je toku pogorajla, de je ratou še kamn pepeiu. Piavjo, de je blu tu an kuas ane štrafnge, jest pa ne vrjamem. Praj je blu use lesienu, zdaj je pa lepu zidanu. Ta najma nobene table, < kej de se je rodiu. Pa kaj črno.
Racale smo polej nepraj do Trjaka. Tam sm se ustavu pr prajerje, tam, ku smo se zmieraj ustauleale, dokler naj blu še ajzenpona.
Kar milu se m je sturlu, k sm vidu, kku je use tihu. Praj so bli nuč in dan furmanje, zdaj je pa nuč in dan nč. —
Štala je taka velika, lajpa, pa praz-
Usmiljen stric.
Neki stric je zapustil bratovemu sinu vse premoženje pod pogojem, da si pusti vsako leto na dan njegove smrti izdreti jeden zob. Stric je bil prepričan, da bode bratov sin na ta način mislil z žalostjo in bolestjo nanj.
Dober vzrok.
Učitelj : ‘1 Zakaj te ene bilo včeraj v šolo ?”
Učenec: “Sem bil bolan.”
Učitelj: “Kaj ti je pa bilo?”
Učenec: “Hlače sem imel raztrgane. ’ ’
Prijazna.
Gospodinja: “Če bi vas moj mož kaj nadlegoval, ga kar pošteno zavrnite, razumete?”
Dekla: 0, nič se ne bojte — dve ima že, po vsakem licu jedno ! ’ ’
Otročje.
Lizika: “Teta, kje ste bili tako
dolgo ? ’ ’
Teta: “V kopališču.”
Lizika: “Koliko časa ste- pa bili v kopališču, teta?”
Teta: “Šest tednov.”
Lizika: “Pfuj, teta, kako ste morali biti umazani, da ste se tako dolgo časa prali!”
Iz šole.
Učiteljica: “Jožek, imenuj mi kak viden predmet.”
Jožek molči.
.Učiteljica: “No Jožek ! Vendar mi bodeš mogel povedati, oziroma imenovati kak predmet, kterega vidiš?” Jožek “Moje hlače!”
Učiteljica: “Pravilno! Zdaj mi pa imenuj še kak neviden predmet?” Jožek (obotavljajoč): “Vaše bla-
Po otročje.
Mali Franček je moral inoliti7 vsak dan svoje molitve.
Neki večer kleči -posebno dolgo. Materi se zdi to čudno in ga vpraša : “Franček, zakaj ipa klečiš danes toliko časa?”
“Molim za ves teden naprej, da mi ne bode treba vsak dan posebej”, odvrne mali modrijan.
Iz vojašnice.
Kaprol: “Škoda, regrat Potlačen, da se ne more tvoje neumnosti ohraniti v špiritu za vse čase!”
Daljni sorodnik.
Green: “Kako je to, da se imenujeta vidva daljna sorodnika, ko vendar vsi vemo, da sta brata?”
Breen “To je tako: Nas vseh je bilo dvanajst otrok. Jaz sem najstarej-ši, ta pa najmlajši! Ali ni to oddaljeno?”
Ni treba gledati.
Natakar:	“Neroda! Drugikrat
glejte, kam sunete.”
Gost: “Čemu? Saj vas zadenem tudi, če ne gledam.”
“KOMAR”
Edini slovenski humoristični list v Zje dinjenih državah.
PIKA DVAKRAT NA MESEC. Urednik in izdajatelj : FRANK KRŽE,
80 Greenwich Street, New York, N. Y.
Naročnina $1 na leto, za Evropo in New York 25 centov več.
“KOMAR.”
■ (Mosquito.)
The only slovenic humoristic paper. Issued every 1st and 15th day of month. Editor and publisher: FRANK KRŽE. 80 Greenwich Street, New York, N. Y.
Subscription $1 yearly, to Europe and New York 25 ct. more.
trešnja.
Ne moremo baš reči, da je bil Jernej Pikee velik pose.stnik ali premožen človek. Imel je le par njivic in pa rodoviten vrt, kterega je po trikrat v letu kosil, potem pa še popasel. Tudi denarja ni bilo toliko, da bi mogli reči: Pikee je bogat. Pikee ni bil bogat, a imel je vedno par desetakov skritih v zidu pod opeko.
Pri hiši ni pravzaprav ničesar nedostajalo. Jedli so kot pri najboljšem kmetu in oblačili se pravtako. Par njivic je kaj skrbno obdelala ■njegova žena, ktera je redila vsako leto poleg cade v hlevu lepega pre-šičkav Pikee je delal kaj malega, pospravljal in urejeval vedno toinono. Ljudje so govorili: Pikcu se ne godi slabo. Dela le za kratek čas. — In prav so imeli. Pikee se ni nikdar spotil pri delu.
Odkar so zrastli otroci, je bilo še bolje. Jože in France sta postala čedna, vzorna fanta. Poleti sta delala doli v hrvatskih gozdih, o sveti Tereziji pa Ista se vračala domov in popolnila Pikčev kupček v zidu, če ga je medtem zmanjšala kaka potreba. Tudi hčerka Nežka je po-
li razmeram v Boise.
Stric Sami: “'Sakra — nisem mislil, da bodem imel radi dveh besedij (nezabeljeni državljani) toliko trubla!”
stala čedno dekle. Dokler je hodila v šolo, je bila slabotna, bolehava. «Večkrat je Pikee gledal za njo, ko je šla med zastavnimi tovarišicami v šolo, in vzdihnil : ‘ ‘ Najbolj bi bilo, če «bi jo Bog vzel.”
Ko pa je opravila šolo, začela so naenkrat rdeti vedno «bleda liea. Ra-stla je in se «razvijala tako, da je Pikee večkrat mrmral:
“Tako, tako! P«rej «sem jo pošiljal k Bogu, zdaj jo pa ne dam.”
Vsak človek ima V življenju nekaj, čemur posveča prav posebno «skrb. Tudi Jernej Pikee je imel to “nekaj”, kar je bilo 'tembolj čudno, ker se ni mož «nikdar ogreval za kako stvar in se nikdar jezil. Vedno polahko in za vse jednako.
To Pikčevo ‘ ‘ nekaj ’ ’ je bila visoka, košata črešnja, ktera je rastla kakih dvajset ko«rakov od biše. Zakaj in kako se mu je priljubila, ne • vemo. Nekteri pravijo, da je to edino drevo, ktero se mu je prijelo, ko-
dež . če se je le zaoblačilo, stal je z «namrdeinim obrazo«m pred hišo in gledal gori v oblake. Ko «se je po deževju zasmejalo žarko sobice, razjasnil se je tudi «njegov teman obraz.
Največ dela in skrbi pa je imel Pikee, ko so zorele črešnje. Prijetno so «se zibale med teminim zelenjem in vzbujale nepremagljive želje v sreih vaške mladine.
To so prežali nanjo! Če je Pikee le zmaknil pete, že se je švignil kol «na «drevo, odbil vejico s črešnjami, ktero «so paglavci pobrali in stekli.
Ej, to je Pikee opil in godrnjal ! Pretil jim je z debelo leskovko. kte-tre se pa «otroci niso «nič kaj bali. «Saj so vedeli, «da Pikčev stric nikdar ne «tečejo, o«ni «so pa vendar tako umi in skočni, «da bi jih «sam veter «ne «dohajal.
Kljuib vsem pretečim «nevarnostim pa ,je Pikee vendarle obvaroval svojo ljubljenko pred večjimi «nesrečami.
saj piravim: popolnoma kot druga leta. Le nekaj je bilo več, in sicer v «toliki «meri, da je bilo Pikcu —
odveč.
Ko so začele zoreti črešnje, zapazil je Pikee inekegia dne, da «dobivajo dve vejici rumeno perje. Dblgo je ugibal, kaj bi bilo temu vzrok, naposled pa se je potolažil s «tem, da jih je «najbrž črv prežrl.
Nekaj dni zatem pa opazi precej odlomljenih mladik na tleh.
“Kaj za vraga!” godrnja, pristavi lestvo in leze na drevo. Kaj je to? Tukaj je lep vršiček «popolnoma razklan. Malo sape, pa se o«dlomi. Začne opazovati posamezne šope. Ta«m je polovico črešenj potrganih — vse zrele «so vzete, le zelene im «napol zrele se še gibljejo v solnem
Ko s«e je Pikee plazil zopet proti «tlem, je bil prepričan, da ima črešnja velikega in nevarnega sovražnika —- pravzaprav prijatelja, a prijatelj «njegove črešnje je «njegov so-vražnik. plrodno je bil ma tle«h, je še dozorel sklep v «njem : tega moram imeti !
Stražil je s podvojeno pridnostjo, a vse zastonj. Dannadan so rumenele «nove mladike. Ker je podnevi vedno on po'd črešnjo, se mora vršiti tatvina ponoči. Him — pomoči pa ne more stražiti. Da «bi prenesel postelj se«mle pod «črešnjo in spal na prostem — «ho mi zanj. Njegove «noge «ne prenesejo tega. Še v «sobi ga priim« večkrat krč, če je kolikortoliko hladna noč.
Kaj pa, «če bi hodil zđajpazđaj na stražo? Tudi slabo. «Oni se lahko potuhne, pa spleza na «drevo, kadar odide on v hišo.
Toda «nekaj mora storiti. V tem prepričanju gre nekega dne v gozd in nareže največjega trnja. Z veliko težavo ga spravi «domov, pristavi lestvo k črešnji in ga «naveže krog in. krog debla. Tako je viselo grozeče ob deblu, da bi «ne mogel po Pikčevem prepričanju s«am vrag na črešnjo.
Zavr neno.
Mali: “Ali niste vi brat tistega Janeza, kteri je bil neumen kot noč ?”	!
Frakar: “Da. Tudi on vas je poznal in mi je večkrat privovedoval od vas.”
Mali : ‘ ‘ Tako ? Kaj je pa rekel ? ’ ’
Frakar: “Rekel je: dokler nisem tega poznal, sem mislil, da sem jaz najbolj neumen, zdaj pa vidim, da moram prepustiti njemu to čast.”
likor jih je cepil. A reči moriamo, da je «bil lahko pono«sen. Tacega lepega. košatega in tako rodovitnega «Urevesa ni bilo v celi vasi. Polovico «drevesa «so bile belice, polovico pa. črnice. Kadar so zorele v polnih «šopih, so «se marsikteremu vaščanu ee«dile sline.
Ta črešnja jo imela «torej velik del iPiklehvega «srca. Pozimi 'jo )j'«e po vsakem metežu otresel z dolgim drogom. da hi «ne zlomila kaka veja'. Ko je spomladi zacvetela, presedel je Pikee cele ure pod «njo, štel cvetove v posameznih šopih in opazoval prid-«ne boccio. Iriere so brneč letale od cveta do cveta.
Tedaj je vznemirjal Pikca vsak
Leto za letom so prišle večinoma vse črešnje v «njegove roke. Nikomur jih ni pustil obirati. Sam je zletel kot dvajsetleten fant z velikim ključem na drevo, obiral siad in pripogibal previdno veje. Če se mu je ktera ponesreči zlomila, zabolelo ga je prav ra,'dino src», Potem jih je lepo od-bral : to «se proda, to se sne, to pa posuši.
Leto za letom je šlo jednako, a zn Pikca je bilo, kot bi bilo vsako leto novo. Le letos se je primerilo nekaj, kar ip bilo osodepolno za dolgoletno ljubimko črešnjo.
Leno je kazala, kot druga leta. Črešnje «so zorele, otroci so nagajali. Pikee je stražil z debelo leskovko —
“Ti, ali ni to čudno pri petelinih? Kdo jih neki obudi, da pojejo na vse jutro?”
“Za sosedovega vem, za druge pa ne. ”
“Pa povej od sosedovega.”
“Ta začno peti vselej, kadar sé, vrača njegov gospodar domov.”
Dober spomin.
Dečko: “Farmer, ali ste videli kje mojega brata?”
Farmer: “Seveda — tamle je bil ipri vodi, če se prav spominjam.” Dečko: “Kdaj je pa to bilo?”
Farmer: “Pred — pred — dvem i leti.”
Sest anek.
“Dragi rojaki! Kaj naj rečem, dosti ste mi že dali, zelo dosti, a zagotavljam vas, da še davno ne —■ dovolj.”
Drugo jutro je Pikee prvič klel po letih. Trnje je bilo kot prej, pod črešnjo pa vsepolno obranili vejic. Trdo je hodil okrog debla in priporočal neznanega tatu, s takimi izrazi rogaču, da bi moral priti ponj, ee bi bilo le polovico uslišanega.
Nekako potolažen je odšel Pikee v sobo in sklenil, da bode sam stlražil do polnoči, čepel je ob deblu, dokler ga ni začel preganjati krč v noge.
“Naj bode. Zdaj moram iti”, godrnjal je. “'Saj ga danes ne bode.”
Vlekel se je v sobo in spal do jutra. Zjutraj pa je videl pod črešnjo svež spomin baš tam, kjer je on najrajši sedel. Trta, ktera je držala trnje, je bila prerezana, timje pa a-azmetand.
“To je več kot satan!” upil je Pikee kot !bi mislil počiti. “Kaj naj storim?”
Dolgo je pramišljaval, potem pa je šel v prodajalno in kupil več klopkov drobne vrvice. S to je zlezel na črešnjo, zvezal med seboj več vej, potem pa jo je speljal v hišo. Pri njegovi postelji jo je pritrdil na velik zvonec. ■—
“Tako”, pravi, ko sede ves utrujen. “Danes se bodeš pa sam izdal. Jaz ti že pokažem!”
Minil je dan. Zdajpazdaj je potegnil močneji veter, veje so se zazibale, v sobi nad posteljo pa je zapel zvonec. Pikee je slonel poleg in opazoval. Kratki so bili udarci, zato se je lahko takoj vedelo, da je od vetra. Mei si je rado voljno roke in Mrmral :
“Ali danes, ali pa nikdar ne!”
Začelo se. je mračiti. Veselega ■obraza je hodil Pikee po hiši, mencal si roke in priganjal:
“Le pojdimo spat, mogoče bodemo morali kmalu vstati.”
Potihnilo je vse. Globoko dihanje je kazalo, da Pikčevi 'domači 'že spe. Le stari Pikee je čul. Zatiskal je oči in poskušal zaspati, a kar ni šlo. Tako je nekako razburjen.
Počasno tiktaka ©teniska ura. Odbila je polnoč. Baš začno peti pete-linje, ko se nad Pikčevo glavo oglasi zvonec. Pikee dvigne glavo in zre proti oknu. Temno je. Nič ga ne
Gospod: “Kakor veste, sem jaz posestnik menežarije. Ker mi je poginil lev, hočem jednega izmed vas napraviti za leva. Zdaj pa prosim, gospodje, da odprete usta in se začnete dreti’ da vidim, kteri je sposobnejši.”
mika iti iz gorke postelje. Ah, malo vetra je bilo.
Kar zazvoni zvonec v dirugič, potem pa neprenehoma trepeče. Kot bi gorelo, plane Pikee pokonci, zbudi ženo in hči — sinova sta bila na Hrvaškem —, potem se pa obleče za silo. Iz kota izvleče veliko sekiro, žena zgrabi za burklje, hči pa nese veliko verigo sdboj.
Polagoma odpro vrata in stopajo po veži. Zvonec še vedno brni.
Zunaj so. Pikee pogleda na črešnjo. Sumi, kot bi bila sapa. A me maje se cela, ampak samo nekaj vej, tiste, ki so najbolj polne. Tudi nekaj črnega vidi. Tat je, to je gotovo.
Tiho se približajo deblu. Naenkrat zareži stari:
“Ti lopov tatinski, ti —- ali te imam? No, nocoj pa obračunamo za za vse skupaj. Če bodeš jutri še gledal beli dan, bo sreča za-te. Takoj doli!”
Na črešnji postane vse mirno. Pikee prime par kaminov, jih vrže na drevo in upije:
“Takoj doli, drugače te zbijem kot vrabca !’ ’
Še vedno ničesar. Zdaj zgrabi Pi-
kee več polen, gre malo od drevesa in začne lučati.
Naenkrat se zasliši vzdih.
“Ali sem te zadel, vrag? Le čakaj, to je šele začetek. Zdaj pride --------”
“Oh, pustite me, stric, naj grem sam doli !” se oglasi nekdo na drevesu.
“Dobro! A takoj, drugače ti pošljem še par polen!”
Polagoma se začne gibati tista temna 'točka na drevesu. Gre od veje do veje, potem pa zdrsne ob deblu na tla.
“Ne gani se mi, drugače te presekam ;s sekiro kot vraga!” grmi Pikee.
“Ob, stric —- —”
“Nič strie! Poglej zamahmeno sekiro). Če se mi le ganeš, ti jo zapodim v glavo. Dalje v hišo!”
■Polagoma gre tat pred Pikcem, ta pa tih za njim s sekiro.
V hiši prižge žena luč. Pikee mu posveti prav pod nos in se začudi :
“Aaa — Janez, ti si tisti lump? No —”
“Odpustite za enkrat. Saj —”
“Kaj za enkrat vse drevo si mi spridil. Ti prejmeš svoje plačilo. Za danes te zvfežem, jutri pa te ženem
■naravnost v sodnijo. In po vasi poj-deva, da 'bodo vsi ljudje vedeli, kdo si in kak si!”
“Oh, .ne storite tega! Vidite, jaz bi vam bil lahko ušel, a nisem hotel, ker sem vedel, da ste me spoznali, .predno sem bil na tleh. Potem sem šel z vami, da vam povrnem oziroma da se pogovoriva.”
“Kaj? Pogovoriva? Nič pogovoriva ! Ti si tat. Kot tacega te mora spoznati vsa vas, da veš.”
“Oh, kaj bodo rekli oče, mati-----
Veste, da mi ne smete storiti tega. Letos se ženim in —”
“Kaj mi vse to mar! Ti si tat in ostaneš tat. To mora zvedeti vsa vas in od tega me ne odvrne živ krst. ’ ’
“Stric!” '
“Kaj stric! Nič strie! Jaz ne maram biti tatu stric!”
‘ ‘ Strie, pomislite vendar, da napravite lahko sramoto svojemu —” “Kaj sramoto? Ti si sramota! Tebi jo -napravim! Za danes te zvežem in zaprem v svinjak. ’ ’
‘ ‘ Pustite mi vendar govoriti. Pomislite, da napravite lahko sramoto svojemu zetu.”
Pikee ga pogleda. Zdi se mu, da ga je kdo oblil z mrzlo vodo. Zdaj pogleda njega, zdaj svojo hčerko Nežko, ktera opazuje molče ta prizor. Konešno se zazre v svojo hči in molči Ta je malo zarudela. Ta-le Zalokarjev Janez ni slab fant. Dobre hiše je in nič bi se ne ustavljal, če bi prišel in rekel: “Dajte mi vašo Nežko za ženo.” Ampak črešnje — hm — pa saj je bil on tudi mlad in si mora priznati, da mu je sosedov vrt ■bolj dišal kot domač. In kdo bi naposled zameril mladini. Ta nalašč nagaja.
Dolgo premišlja Pikee, potem pa pravi :
“Janez, če misliš kaj glede Nežke resno — potem — — no potem bi se dal pogovoriti.”
“Obljubim vam. To je moja roka!”
A tako.
Obiskovalec: “'Sosed, vi ste torej postali pridni in ne hodite več v gostilno. Koliko časa se pa že držite tega sklepa?”
Sosed: “Ne vem — čakajte no — pon del j ek —- torek —.”
Njegova žena: “Kaj se zmišljuješ in ugibavaš. Gospodu pokaži hrbet. Če se poznajo še plave lise, ni še minilo štirinajst dnij, če se pa več ne vidijo, je pa že minilo.”
Kaznovana radovednost.
Tele prvič gre iz hleva, Dirja, skače in drvi,
Zre ga Franček mali čudno, Maje z glavo in strmi.
Zdaj je našlo neko desko, Lepo stopa kar po nji.
To je Franckova igrača, Baš zato se tak drži.
Kar prevaga se omelo, Tele udarec hud dobi. Franček zadovoljno gleda, Na ves glas se zdaj smeji.
“Janez”, pravi Pikee, “dosti jeze si tmi napravil, a ti vse odpustim. Od zdaj zamaprej pa te samo prosim, da prideš podnevi na črešnjo in ne ponoči. ’ ’
Tisto inoč je šel Janez potolažen domov, stari Pikee se je pa tudi pomiril toliko, da je rekel : No, navsezadnje je prav tako. Obljubila sta si med seboj, da ne zineta o tem dogodku nobene besede.
Mesec dnij pozneje je bilo. Deževnemu dnevu je sledila viharna noč. Yiihar je tulil zunaj, vihar je razsajal tudi v srcu sicer tako mirnega Pikca. Kdo bi se ne jezil, kdo 'bi se ne ljutil! Take obljube tistega Janeza, taka bodočnost — vse je končano, vse uničeno.
Kot strela z jasnega neba ga je zadela novica, da je odšel Janez v Ameriko, njegova hči pa je ostala, kar je bila — dekle.
Celo popoldne je hodil Pikee nestrpno, kot bi nekaj pričakoval. Ko se je zmračilo, vzel je tisto sekiro na ramo, s ktero je pretil svoječasno Janezu.
Dolgo ga ni bilo. Med viharjem so se slišali jednakomerni, zamolkli u-darci, potem pa silen šum in ropot. Kmalu nato se je vrnil Pikee ves truden in potan.
Ko se je drug dan zasmejalo krasno kot steklo prozorno jutro, ležala je Pikceva ljubica košata čreš-nja — posekana na tleh.
Prekomot.
Žena: “Če bi bila jaz ti, bi na vsak način pomagala nesti te zavoje svoji ženi, če bi bila tako slabotna kot sem jaz.”
Mož: “Kako naj ti pa pomagam? ali ne vidiš, da imam obe roki v žepu?”
Pravi uzrok.
“Kaj ti je zdravnik zapisal, ker ne moreš spati ponoči?”
“Prašek zoper mrčes.”
Po poroki.
Žena: “Ali nisi rekel, da zaslužiš petdeset dolarjev na teden?”
Mož: “To je že res, da jih zaslužim, dobim pa jih samo dvajset.”
Po uzoru ljudij.
Koklja: “Vsako leto’ manj. Dandanes so preslabi časi, da hi se postavljala z veliko družino.”
Trpeč mož.
Mož (jezno): “Ženske so vse jednake. Žena upije, kadar kaj rabi, polletna hčerka pa vselej nekaj rabi, kadar upije.”
Otročje.
Pepček: “Mati, ali streljajo ljudje leve in tigre?”
Mati: “Seveda.”
Pepček: “Zakaj pa?”
Mati: “Zato, ker uničujejo ovce in goveda. ’ ’
Pepček: “Mati, zakaj pa potem mi mesarjev ne streljamo?”
Po pravici.
“Kot sem slišal, se je tvoja jezična sestra poročila. Kaj pa je njen mož ? ’ ’
“Kaj je? Obžalovanja vreden človek. ’ ’
Prošnja za odpuščanje.
Mati: “Rddolf, teti se vendar ne reče, da je neumna. Takoj pojdi k nji, prosi jo odpuščanja in ji reci, da ti je žal.”
Rudolf gre in prosi: “Ljuba teta, mati so rekli, da mi je žal, ker te 'prosim za odpuščanje, da si neumna. ’ ’	•
Drugo iz druzega.
Učitelj: “Iz česa je napravljena tvoja obleka?”
Učenec : “Iz sukna.’’
Učitelj: “Iz česa se dela sukno?” Učenec: “Iz volne.”
Učitelj: “Kdo daje volno?” Učenec: “Ovca.”
Učitelj: “Od ktere živali imaš ti torej obleko ? ’ ’
Učenec: “Od strica, samo malo prenarejena je.”
Vsaj nekaj.
“Oh, oh, oh!”
“Kaj pa je?”
“Zob me boli.”
“Saj si bil vendar pri zdravniku. Kaj ti je pa zdri potem?”
“Pet dolarjev.”
Otročje naziranje.
Mati: “Ali vidiš zamorca? Ves je črn. ’ ’
Sinček: “Mama, zamorski dimnikarji so pa beli, kaj ne, ker so navadni zamorci črni.”
On hoče.
“Ali vrjaimeš, da zamore biti bogat človek srečen?”
“Tega ne vem. Če pa mi preskrbiš dovolj denarja, hočem vrad poskušati.’
Po svoje.
Gospod (slugi): “Kako to? Jaz sem vam velel, da idete po zdravnika, a vi ste pripeljali živinozdravnika!”'
'Sluga: “Seveda! Saj ste dejali, da imate oslovski kašelj!”
Snubitev.
Snubač: “Spoštovani gospod, prišel sem vas prosit za roko vaše hčerke!”
Bankir: “Pa vam je li znano, kako je moja hčerka nesrečna? Ona namreč nima rok, ker so ji bile odrezane na operaciji še ko je bila mala. Sicer pa dam moji hčerki dvestotisoč dolarjev dote!”
Snubač: “Spoštovani gospod, prosim vas torej za — za nogo vaše hčerke !”
Materina tolažba.
Mati: “Zakaj prihajaš tako pozno iz šole?”
Ivanček : “Zaprt isem bil, ker nisem mogel najti Moskve na zemljevidu.”
Mati: “To ni vendar nič čudnega. Moskva je pogorela že leta 1812. Naravnost grdo je od učitelja, da zahteva od tebe nemogoče stvari.”
Prepozno.
Nekega zdravnika pokličejo k nekemu delavcu, in sicer ponoči. Ker ima zdravnik drugi nujnejši slučaj, opravi najprvo tega in gre k delavcu po sedmi uri v jutro.
Ko ga zagleda delavčeva žena, od-kimuje z glavo in pravi:
“Prepozno !”
Zdravnik se prestraši in vpraša: “Tako? Zakaj mi niste pa naznanili tega? Kdaj je pa umrl?”
“Saj ni umrl, ampak na delo je šel.”
Praktična žena.
Žena: “Ti gkeš zdaj k brivcu, kajne? Prav. Vzemi no krompir seboj in ga olupi medtem, ko. te bode strigel. ’ ’
Iz predavanja.
“Podnebje je v Afriki popolnoma tako kot v Evropi, samo zime ni, pa poletje je bolj vroče.”
Nov hrib.
Suhec: “Gospod, jaz vam svetujem, da umrete kje v okolici New
Yorka. ”
Debeluh: “Zakaj pa baš tukaj?” Suhec: “Ker imamo tako malo hribov.”
Komarjev opis človeške glave.
Kaj-je glava? Glava je glava. To je pribita resnica, ktere ne morejo ovreči ne Komarjevi prijatelji ne sovražniki.
Glava je najvišji del človeškega telesa, dokler je namreč človek trezen. Ce se ga pa preveč naleze, potem zamenja glava svojo vlogo z nogami.
Glave so različne. Pred vsem ločimo “trde” in “mehke”. Trda glava je podobna jekleni blagajni. Kakor je ta trdna napram vsem uplivom od zunaj, prav tako je trda glava “za-plankana” proti vsemu. Zastonj ji pripoveduješ, zastonj se trudiš, da bi kaj spravil v njo.
Tej nasproti je mehka glava. Ta je dovzetna za vse. Podobna j.e mehkemu “putru”, -kterega se vse prime. Ta glava je dobra za raznovrstno u-ce-nje, slaba pa je za uplive, ktere zapusti za seboj , kako poleno ali Smrekovec.
Poleg trde in mehke glave ločimo še dobre in -slabe. Dobre glave so zelo obrajtane in so tako redke, kot dobri gospodarji. Vendar pa se morajo vpo-števati tudi slabe in sicer zato, ker so r veliki večini na tem božjem svetu.
če je kaka glava trda in zajedno slaba, ima časten naslov: buča. Seveda mora biti tudi velika, če se hoče ponašati s tem odlikovanjem. ' Če pa ima glava poleg omenjenih dveh lastnosti še to, da je majhna in drobna, tedaj ji pripade šarža: butica. Obe vrsti so izredno dobro zastopane med nami.
Izredno debelim glavam pravimo tudi mernik.
Kakor se ločijo glave po zunanjosti, pravtako.se ločijo tudi po notranjosti. Pred vsem moramo omeniti takozvane prazne glave. Te so najslabše na svetu.
Za temi pridejo tiste, ktere imajo natlačeno, vsebino slabše vrste. Pred vsem pride upoštev slama. Kot je znano, je slama že sama na sebi nekaj slabega. A ta slabost se še pove-
Po domače.
Gospodar: “Tat, ali ne vidiš, da je tam tabla, na kteri je zapisano, da se ne sme tod loviti rib?”
Ribolovec: “ Tablo sem videl, a nisem hotel čitati, ker sem si takoj mislil, da ne more hiti napis kaj prida. ’ ’
ča, če pride slama v glavo. Poleg navadne slame se upošteva še arovca, žaganje in drugo.
Nektere glave imajo zelo čudno vsebino. V življenju dobimo večkrat ljudi, kteri trdijo, da imajo v peti to, kar imajo drugi v glavi.
Glava včasih tudi zraste. Kadar nas boli, zdi se nam, da je dvakrat tolika kot po navadi. Če malo polum-pamo, se glava zredi. Zdi se nam namreč izredno težka. Najlažja je tedaj, kadar pride v dotiko z zemljo. Koliko revežev vidimo, kterih glave so take, da se jim noge šibe in da se zaletavajo zdaj- na to, zdaj na ono stran. Če je kriza še hujši, zgubi človek vse obzire in leže, oziroma pade, . kjer omaga. Ko se dovolj izprazni, se pojavi takozvan -maček, kterega je treba pregnati, k-er je v resnici zelo neprijeten. Najbolj se boji kislob-e. -Drugi pa zopet trdijo, da se najrajši
Izmakne, če se človek ravna po pravilu: klin s klinom.
Pred vsem, kar zapazimo na glavi, ^omenjamo najprej lase. Lase imamo .iz več vzrokov: prvič, da vemo, kje je vrh gla-ve, drugič, da vemo, kam moramo posaditi klobuk, slamnik ali namreč izredno -težka. Najtežja je te-kapo. Kadar se človek že tako privadi klobuku, -da ga ne more nesti več drugam, kakor baš na glavo, poneha potreba las. Zato vidimo toliko -starejših ljudij brez las.
Lasje so dolgi, kratki, ali jih pa sploh ni. Navadno so v obratnem razmerju s pametjo, to se pravi-: čim manj pameti, toliko več las. Dolge lase nosijo ž-enske, pesniki in glasbeniki. Kratke pa navadni ljudje. Brez las so starčki in otroci. Največji reveži so dolgi, ženski lasje, ktere obdelujejo z vsemi mogočimi orodji. Ka-
dar posebno nagajajo, se jih pokori z razbeljenimi kleščami.
Lasje so različne barve. So črni kot oglje, beli kot sneg, rumeni kot zlato, rdeči kot ilovca, rjavi kot lisica. Najlepši lasje za človeka so tisti, ktere vidi v ogledalu.
Lasje so ščetinasti, kravžlasti in volni. Sčetinasti so lasje neovrgljiv dokaz človeške “ žlehnobe ”, volni pa so znamenje pridnosti. Kadar postanejo moškim lasje predolgi, nesejo jih svečano k brivcu, kteri poreže tisto, kar je odveč.
Lasje so -nečutljivi deli. Navadno 1-eže pohlevno. Le kadar se človek prestraši, začno ustajati, da privzdigujejo klobuk.
Najbližje las je čelo. Čelo je nekako merilo vsebine človeške glave. Visoko čelo je znamenje duhovitosti in nadarjenosti. Gladko čelo je znamenje ve-selja in zadovoljnosti. Brazdato čelo izraža skrbi ali pa — slabo navado.
Ljudje zelo obrajtajo čelo. Kdor ima revščino za njim, kaže večkrat s kazalcem -nanj.
Pod čelom so oči. To je najlepši in najpopolnejši del človeški. Ni jih treba umivati, a so vsejedno vedno čiste. Ne dajo se opravljati. Še celo pred seboj ne trpe nobenega okrasja. Vendar pa je tudi v tem oziru izjema-So ljudje, kteri vidijo v očeh svojega bližnjega pezdir, sami pa imajo cela bruna v njih. Tako se vsaj trdi.
Oči so najnevarnejši del na človeku. Koliko milijonov ljudij je že izgubilo svojo prostost vsléd — očij. Koliko srečnih in nesrečnih ljubeznij prehaja iz srca v srce potom — očij.
V življenju rabimo navadno dvoje očes, le kadar streljamo, je jedno odveč. —
Oči so krotke in hude. Krotkost oči opazujemo lahko pri mladih, neo-moženih ženskah. Tam se ti zde tako nedolžne! Vendar pa se kaj rade spremene, a navadno šele tedaj, kadar se je dobilo jamstvo za bodočnost z medsebojnim: da. Tedaj zgine krotkost na-vadno že v nekaj dneh.
Oči se izredno rade kopljejo. V zalogi imajo vedno dovolj vode, ktera dirja, ko opravi svojo dolžnost, v podobi solza po obrazu.
'Solze so nekaj čudnega. Zdravniki pravijo, da je to navadna voda, pomešana z otrpnenimi izmečki krvi. Pesniki pravijo zopet, da so biseri, kteri se utrinjajo iz lepih očij.
če bode molčala.
Fotograf: “Ko bom štel do tri, imejte zaprta usta in bodite popolnoma mirni. Tako. Jeden -— dva — trrri. Končano. Sliko dobite v jednem tednu. Pa še koga pripeljite. ’ ’
Gospod: “Saj bodem in sicer svojo ženo, a le pod-jednim pogojem.” Fotograf: MPod kakšnim? Da bode slika lepa, kaj ne?”
Gospod: “Ne, ampak da ji bodete šteli vsaj do ■— tristo.”
i
Ti otroci.
Umetnik: “No mali, ali ne igram res lepo?”
Dečko: “Da. Ampak najbolj ugajate še našemu očetu.” Umetnik: “Tako? Kaj so pa rekli?”
Dečko: “So rekli, da bi bili radi gluhi za tisti čas, ko vi igrate.”	&	Ì
Naj bo že kakor hoče, res je samo ' jedno : da solze ne pomenijo ničesar dobrega. Če jih uporablja tvoja Dolj-ša polovica, posezi v žep, preštej drobiž in jo vprašaj: kaj hočeš. Na ta način se jih najprej znebiš.
Očij je več vrst. Pred vsem ločimo dobre in slabe. Slabe so zato na svetu, da prodajajo optikarji očala. Poleg raznih drugih lastnosti imajo še jedno posebno, da je zanje namreč “nič’ najboljše.
Barve so različne. Sive oči imajo časten pridevek : mačje.
Med očmi imamo višji ali nižji gorski hrbet, kterega podaljšek se konča z večjim ali manjšim vrhom. To je nos. Častitljivo se dviguje baš po sredi in deli glavo v desno in levo polovico.
Nos igra izredno veliko ulogo v življenju. Najbolj ga upoštevamo, kadar pademo nanj. Tedaj se prijetno razširi in naznanja vsemu svetu, da ni bilo nekaj v redu.
Pri poljubih je vedno napotjo. Zato obrnemo glavo, da ostane ponižno na strani skrit.
Nos ima več imen. Majhnemu pravimo nosek, velikemu pa kopito. Naj-častitljivejši je tisti, kteri je znan pod imenom: kumara.
Ta “kumara” je nos in pol. Dobi se le sčasoma, če namreč človek vestno in vztrajno uživa božjo kapljico. Potem se širi polagoma in začne cve-sti, da je veselje. Najprvo začne dobivati lei«3 rdečo barvo. Ta prehaja potem v temnomodro in vijoličasto.
V nekaj letih pa je tak, da se lahko skrije vsaka mavrica pred njim.
Narava je poskrbela za razna odlikovanja nosov. Najlepši kras nosa je rejena bradavica, iz ktere mora rasti nekaj ščetin. Ta bradavica je tem lepša, čim bližje je konca.
Nos rabimo pred vsem v to, da ga utikamo v razne stvari, kamor ne spadamo.
Najlepši kip nosa je kljukast, kakor ga imajo Judje. Kadar vidim tak nos, mi je vselej žal, da ga čepi taka porcija tako brezdelno na obrazu. Kako bi bil poraben za kljuko pri težkih skrinjah !
“Gospodična, ali mislite, da nisem jaz' v stanu povišati vam število veselih trenutkov?”
“Tega nikakor ne trdim. Razveselite me lahko v tem trenutku.” “Srčno rad. S čim pa?”
“Da odidete.”
k o M a. u
Druga vrsta je mufast nos. To je navadno majhen, malo privihan nosek, v kterega pade lahko kaka kaplja dežja. Sedlast nos je lepo zakrivljen.
Nos se privadi vsega. Nekteri ga ima zalogo tobaka. Nos postane v kratkem tak, kot najbolj okajen tovarniški dimnik.
Nos je izredno nadležen, če pozabi človek — rutico doma. No, pa Amerikance ga tudi drugače ustrahuje. Zdaj od leve — zdaj od desne, pa je “orajt”.
Slabo razumela.
Zenska: “Dejte mi par nogo vic za mojega moža. Jaz sem se zdaj omožila, veste, in sem postala žena krčmarja Svinec.”
Trgovec: “Ktera številka, prosim ? ’ ’
Ženska: “Kaj? Številka? Kakšna predrznost. Nobene številke. Moj mož ima vendar samo mene!”
Popravek.
Mestna gospa: “V tej hiši, pod to streho je torej tekla vaša zibelj ? ’ ’ Krnet: “Pravzaprav ne vedno.” Mestna gospa: “Ne? Kje pa?” Kmet: “Veste, zibelj se je bila potrla, potem so me imeli pa v jedni “kišti”.”
Lahka služba.
Gospodar: “Pri nas se vrši vse z vojaško natančnostjo. Ob sedmih ise vstane, ob jedni je, ob desetih se gre pa spat.”
Dekla (vesela) : “No, če ni druze-ga dela, potem že vsprejmem službo.”
Dobri otroci.
Oče: “No, ali ste se na počitnicah kaj spominjali z materjo na-me?” Mali Lojzek: “Da. Opoldne je sedel pri sosedni mizi neki debel gospod, kteri je vedno zabavljal nad jedjo. Mati so večkrat rekli pri tem: Nasveti kot naš oče.”
K razmeram.
Župnik: “Gospa, kaj ste si mislili med mojo propovedjo pri zjutranji maši, ker ste delali tako žalosten obr az?”
Gospa: “Mislila sem3 kako je po trpežljiv vendar naš narod!”
Slabo razumel.
Kmet Grivec pride v mesto in čita napis na neki gostilni : Cena kosilu 25 centov. Je se od jednajstih do treh.
“Sakra”, zdihne Grivec ves vesel. “Semkaj pa velja iti. Za kvoder, pa se je štiri ure.”
Dopovedano.
Župan: “Ti praviš torej, da je nastala pri tvojem očetu živinska kuga?”
Dekle: “Ne pri očetu — pri kravi. ’ ’
Kratko.
Človeško življenje opisano v treh besedah: Diha — vzdiha — izdahne!
Govor pijanca.
“Nikdo bi ne vrjel, kakšno moč da vino človeku. Nedavno — pred dvemi meseci — sem naročil sto liter vina. V teku dveh mesecev sem ga spil vsak dan poldrug liter —• in danes vzdignem tisti sod z lahkoto.”
Vprašanje.
Gostilničar: “Jaz sem prevzel to gostilno pred dvajsetimi leti z vsem vred. ’ ’
Gost: “Tako? Ali je 'bila tudi tale pečenka poleg?”
V naglici.
Mizar: “Pri meni naročite lahko z mirno vestjo rakvo. Že dvajset let jih delam, pa nisem še nobene dobil v popravo. ’ ’
Še.
Ethel: “Kaj hi ti storila, če bi te kdo jedenkrat poljubil?”
Mabel: “Upila bi.”
Ethel: “Kako pa?”
Mabel : ‘ ‘ Še, še ! ”
Pomota.
Neki mlad, debel gospod gre v cestno železnico, da se odpelje malo na deželo. Kmalo za njim pride neka lepa, zastavna ženska. Če se možki ne marajo ogniti, denejo navadno časopis pred obraz, kot bi nikogar ne videli. Ta gospod ni imel bas nobenega časopisa seboj.
Gospa je poznala rnožke. * Zato se ni ozirala okrog, ampak se kar naravnost uprla v našega gospoda, da mu je prišlo vroče.
Nehote se dvigne in pravi:
“Gospa, sedite prosim!”
Ona sede, ne da Ibi se kaj zahvalila, gospod pa stoji in se negotovo maje z jermenom.
“To stanje in majanje je vendar preneumno”, pravi naenkrat gospa. “Saj se vendar lahko sedi na mojih kolenih. ’ ’
“Oprostite, gospa”, jeclja gospod, “na vaših kolenih — jaz si — jaz —”
“Kaj govorite, nesramnež?” zagrmi gospa. “Jaz govorim moji hčeri, ne pa vam.”
ŠTIRI LETA BOLNA DEKLICA OZDRAVELA.
Mr. Jakob Planinc, Box 163, Cumberland, Wyo., nam je pisal sledeče pismo : ‘ ‘ Želim, da priobčite te vrstice. Moja hčerka, ki živi v starem kraju, je težko bolehala na želodečni bolezni in nobeno zdravilo ji mi moglo pomagati. Poslal sem ji Triner-jevega ameriškega grenkega vina, ki jo je popolnoma ozdravilo. Kot hvaležen oče priporočam vsakemu to zdravilo.” Imeli smo že večkrat priliko priobčevati slična zatrdila o uspehu Trinerjevega ameriškega grenkega vina. Ta uspeh se je tako sijajno izkazal, da se ga poslužuje vsakdo, ki trpi na želodečnih boleznih prebavljalnih organov. Ko Vam druga zdravila niso mogla pomagati, Vam gotovo pomaga Trinerjevo ameriško grenko vino. Kadarkoli imate bolečine v želodcu, pijte Trinerja. Po lekarnah. Joseph Triner, 799 So. Ashland Ave., Chicago, 111.