Prosvefne organizacije in njihove dclovanje. V pondeljek, 4. februarja, je preteklo 114 let, odkar je bil v Osijeku rojcn Jos. Juraj Strossmayer, škof v Djakovu, eden največjih narodnih voditeljev Hrvatov in jugoslovanstva. Bil je globoko preverjen, da je moC vsakega naroda v njegovi izobrazbi, omiki in kulturi. V to svrho je ustanovil v Zagrebu Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti, stavil v hratskem saboru predlog, da se ustanovi hrvatsko vseufiliSče ter daroval za njegov ustanovni fond 50.000 goldinarjev in pozneje 20.000 gld za medicinsko fakulteto v Zagrebu. Izobrazba in omika naj bi nc ostala omejena na visoke plasti takozvanega razumništva, marvefi naj bi pvodrla v giroke množice hrvatskega ljudstva. V to svrho je škof Strossmayer opominjal hrvatsko razumništvo, osobito pa svoje duhovnike, da širijo ined priprostim Ijudstvom pravo prosveto. V »Glasniku biskupije bosanske i srijemske« je leta 1895 svojemu duhovništvu sporočil tele znamenite besede: »Zakon svete ljubezni, ki amo jo dolžni narodu, zahteva od nas, da svoj narod nadvse ljubimo ter živo v duši in srcu občutimo, da je svoboda, prosveta, življenje, svetloba, moč, zmaga, slava in neumrlost naroda na nerazdružljiv način združena z našo lastno svobodo, prosveto, življenjem, s tastjo, zmago, slavo in neumrlostjo. Od Boga bi moral biti zapuščen in zavržen tisti, ki bi svoj lastni narod zapustil in zavrgel, osobito v slučaju, ako je on iz katerihkoli razlogov, zlasti pa brez last ne krivde, zaostal. Posebno v tem slučaju je treba vse storiti in žrtvovati, da se ljudstvo čim prej povzdigne ter doBeže ono višino, na kateri stojijo drugi razviti in izobraženi narodi.« Slične pozive in opomine so slovenskemu narodu sporočali njegovi vneti in rodoljubni sinovi-voditelji, in to precej časa prod Strossmayerjem. S takimi in sličnimi bosedami, kakor »kof Strossmayer, je slovensko duhovščino in narodno razumništvo že v 4. desotlctju 19. stolotja klical, opominjal in bodril veliki prosvetitelj slovonskega naroda — škof Anton Martin Slomšek. Slomšck ni samo opominjal in klical, marveC tudi sam krepko prijel za plug ter oral takrat še puščobno ledino slovenske ljudske prosvete. Kmalu so se mu pridružili drugi razumni in vztrajni orači, ledina je bila skoro zorana in zlata semena so bila posejana. Nadaljevanje tega dela so prevzeli navdušeni in požrtvovalni prosvetni delavci, ki so semena prave ljudske prosvete sejali ter jih sejejo s pomočjo raznih prosvctnih OFganizacij, izobraževalnih društev in mladinskih zvez. Prosvetna setev se smotreno vrši po mnogoterih naših društvih in zvezah. So pa tudi takšna društva, ki so podobna zanemarjeni njivi, kjer vsled zanikrnosti poljedelcev raste samo osat in plevel. Vsi pozivi in opomini, naslovljeni na taka društva, so zaman, ker ni nobenega, ki bi resno prijel za plug pro ivete in ljudske vzgoje ter izrval plevel n osat. Razlogov, zakaj bolehajo nekatera naša prosvetna društva, je več. Ti raz'ogi so tesno zvezani z značajem oseb in z raznimi razmerami kvaja ali cclega okraja. Niso pa takšno narave, da se ne bi dali odstraniti, ako je količkaj dobre volje pri tistih, ki so v prvi visti poklicani za delo ljudsko Vzgoje iii izobrazbc. Vrlo glasilo naših slovonskih sobratov na Koroškem »Koroški Slovenec« je v svoji številki z dne 30. januarja t. 1. prinesel v tern oziru poduCcn članek pod naslovom: >;Kaj je bolnega v naših društvih?« Izvajanja tega Clanka so v prvi vrsti namenjena za koroške razmerc, veljajo pa tudi s potrebnimi spremembami za slovenske razmere sploh. Zato jih priobčujemo Tako-le piše »Koroški Slovenec«: »Po svojem življenju in po delovanju svojih članov je društvo nekaka dušcvna, rekel bi, nevidna oscba. Naj si je igra, sestanek, prireditev ali kar si že, vse se priredi pod imenom društva. Seveda to potom druStvenih članov. Društvo jo oseba in rabi kakor človek duše, srca in glavo; kot da floveku njegova duša namcn življenja, mora živeti v dj*uštvu skuima misel* naiti uotom te organizacije pot do nadaljne, sploSn« izobrazbe, najti se v svetu misli in nejasnega iskanja na zdravih tleh. Ta želja po izobrazbi je izraz društvene duše, kot je človeku težnja po lepSem svetu molitev njegove duše. Društvo ima srce, kot posameznik izmed r_*s. To j3 organ, ki mu dovaja novih življenskib sil, prenovljenje krvi in tako novih sil in vedno več moči. Društveni oarednjl organ, ki s predlogi, prošnjami, delom, požrtvovalnostjo in poročili vedno ixnova ustvarja še lepSl in višji način življenja in delovanja v druatvu, je p« pred vsena odbcr; v podrobnostih in lz-> peljavi odborovih miali pa tajnik. Nje. gova naloga je v društvu najvažnejSal Clovek je nehote dal društvu svojo lastno obliko. In kot pri človeku, mora tu« di v društvu vsak društven del vršitl svoje delo, če naj je organizacija zdrava. Predsednik, glava v društvu, mora videti napake in dobrote v svojem delo* krogu, slišati predloge in prošnje, govoriti za društvo, usmerjati in zastopatl Če bereš dolgo povest, v kateri se ponavija vedno isti prizor, se dolgoČasiS in čitaš dalje le z nevoljo, če knjige prej že ne odložiš. Če živiš enolii.no, samo le dorna, se vzbudi v tebi nezadovoljnost in želja po spremembi, po novem življenju. Če društvo prireja samo igre, se jih počasi naveličata gledalec in igraloc, in tako scvoda zanimanje za društvo pada. Zato je treba nove poti, novega na« čina življenja. Naše knjižnice so potreb ne tcmeljite revizije in izpopolnitve. Zato je na vsak način nujen seznam druSt venih knjig. Premalo se danes polaga važnosti na knjigo. Knjiga je vedni naš spremljevalec in učitelj, v društvu pa je knjižnica nekako isto kot termometer v hiSi. Stanje knjižnice kaže, kaka disciplina vlada v društvu in ali se Clani v prostih dnevih ne dolgočasijo. — Društvo mora živeti tudi ob času, ko ni prireditev! Naša želja bi bila, da bi kon čno vsako društvo uvedlo redne sestanke, kjer bi nastopal naraščaj z deklamacijami, starejši člani z govori, vmes kak poset tujih govornikov, kjer bi se vprizoril ta ali oni odlomek iz novejših in težjih iger, ali kaka kratka enodejanka. Vmes nai bi se zaoele koroSke na* rodne ali celo umetne in kjer mogoče, zaigrale tamburice. Tedaj šele bi počasi vstajala želja po tečajih, veselje za temeljitejše delo. Danes pa životarimo in Se ne živimo. Šele, ko bo v društvu raznoli.nost dela, dovolj sprenaembe in zo- pet kaj novega, bo življenje. Gibanje očisti kri in ozdravi telo. Še nekaj: Več kratkih, jcdrnatib dopisov iz društev za list; v dopisfh manj hvalisanja in opevanja, a vež kritike, v kritiki pa več volje pomagati in sodelovati.«