Leto XXXI.
Številka 5.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
DIDANILO MAJARON.
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna". 1915.
VSEBINA.
1. Dr, Henrik Turna: Opazke k pravni terminologiji. (Konec.)   129
2. Iz pravosodne prakse. A. Civilno pravo.
a) I. Razdružitev zakona radi zadržka po § 58 obč. drž. zak. po § 58 obč. drž. zak. Vprašanje o krivdi žene, ki ni povedala svojemu možu pred poroko o spolnem občevanju z drugim moškim. — II. Določba § 158 obč. drž. zak. velja le za otroke, ki so rojeni
v veljavnem zakonu......... 140
b) Odškodninski zahtevki, ki nastanejo vsled poplav pri regulacijskih delih iz državnih sredstev, spadajo pred redna sodišča in niso prekludirani, čeprav se niso uveljavljali pri komisijonalni razpravi. Krivde pri škodi ni treba dokazati. (Štajerski vodopravni zakon.)................144
č) Izročitev v skladišču zaklenjenih premičnin v zastavo z znamenji (simbolna izročitev) se izvrši pravno-veljavno z izročitvijo orodja (ključa), s katerim more prevzemnik vzeti stvari v izključno posest (§§ 452, 427 o. d. z.). Pozneje v skladišče vložene stvari kot nadomestek stvari, porabljenih v sporazumu pogodnikov, so zastavljene, brž ko pridejo pod zaklep zastavnega upnika.......149
B. Kazensko pravo. a) Občinski predstojnik je prost odgovornosti po kazenskem pravu za svoje uradne posle, kolikor ne prekorači po okolnostih zapovedane meje v oblikah 152 b) Hudodelstvo, ki ga učini nedoraslec, je označiti vselej le za prestopek nedoraslega po § 269 a) kaz. zak. — Omara, v kateri tiči ključ, ni zakljenjena v zmislu § 174 II. c) kaz. zak........155
(Nadaljevanje na 3. strani.)
Slovenski Pravnik.
Leto XXXI. V Ljubljani, 15. maja 1915. Št. 5.
Opazke k pravni terminologiji.
Spisal dr. Henrik Tuma.
(Konec.)
Vsak filolog pač pritrdi, da približamo slovanska narečja orga-nično le, ako posežemo na pristne lastne vire nazaj. Globlje ko se prerinemo do njih, bližje pridemo skupnemu viru, hitreje in narav-nejšim potom se strnejo tudi živi naši jeziki. To velja posebno za abstraktne pojme. Od inteligence je odvisno, ali uvedemo v splošni jezik tudi jasne abstraktne pojme ali ne, in z njimi učimo prav misliti. Vzemimo na primer skupino pojmov: factum, actus, actio. Ti pojmi so prepotrebni filozofu in juristu. Abstraktni so, splošni in je njih opredelitev odvisna od strokovnjakov, najlepši primer za konvencijonelno določitev. Imamo svoje samostalnike: dejanje, delo, čin, glagole: stvoriti, storiti, deti, delati, činiti. Dejanje je neoporečno actio — Handlung, delo — Arbeit, čin — die Tat. — Dr. Lampe nam je dal še besedo dej — actus. Dejstvo — factum smo si morali izposoditi iz ruščine. Jasen pojem je le dejanje, največ grešimo pri rabi pojma čin. Za factum nam je Pleteršnik po Cigaletu in Jurčiču podal napačen pojem Wirkung, dočim Rus loči aIshctiso ¦— factum in jvbHCTBie — die Wirkung, ter rabimo v slovenščini zlodejstvo — die Missetat. Iz tega gradiva lahko izvajamo: dejaven — handelnd, aktiv; dejavnost — Aktivitat (Štrekelj, Uše-ničnik); dejanski — in der Praxis, dejanstvo — Praxis; dejanstven — wirklich, dejanstvenost — Wirklichkeit, (Škrabec, »Slov. Pravnik« — Aktualitat str. 189/10); dejstvovati — wirken (fn ne bar-barično učinkovati ali z dr. Zmavcem udejstviti. »Veda« 507/11), dejstven — wirksam (dr. Zmavec stsl.), dejstvenost — "VVirksamkeit. Lampetov dej ni za rabo, kakor nujno potrebujemo točen izraz za actus. Imamo sicer v češčini dej in v ruščini .uteHac.iHie» češki dejinv — Geschichte. V slovenščini pa poznamo le besede zlodej — Obeltater, dej nam torej pomeni osebo. Radi tega nam je ostati pri latinskem izrazu akt, ki je itak razširjen po vsem kul-
9
130
Opazke k pravni terminologiji.
turnem svetu v romanščini in germanščini, dokler ne stvorimo boljšega. Sicer pa izražamo akt z glagolom in končnico — tev, kakor nemški Vorgang z glagolnikom, n. pr. čustvovanje — Gefuhlsvor-gang, čutenje — Empfindungsvorgang, in pravimo za Empfindungs-akt — občutitev. Le kjer glagolnikov ne moremo stvoriti (bilden), pridržimo latinski akt. Zelo bogat je pojem č i n. Rusko 'inin> — Rang, vsled tega činovnik, der Beamte; v slovenščini naj rabimo čin v tem pomenu brez vsakega pomisleka. Srbski je čin — die Form, die Gestalt; madjarski csin — die Eleganz, csinv — der lose Streich, Ulk; scinos — rusko ihhhmh elegant, wohlanstandig, slovenski činek
— winzig, herzig. Madjarsko csinalni — delati, dejati, činiti kaže nam, da gre za star slovenski pojem, katerega nujno rabimo tudi v sedanji slovenščini. Pojem činiti je v bistvu ciljen, t. j. delati na kaj, torej bewirken, handeln um zu. Radi tega ima činiti Cesto poseben konkreten pojem, ki meri na predmet efekta. Ciniti je v bistvu agere, kakor je dejati, — facere in storiti
— p r a e s t a r e, čin je — die gewollte Tat, das Bewirkte. Učin tatvine — die Begehung, učiniti — zu Wege bringen, veruben, učin-ljiv — wirkend, učinek — die Wirkung, Effekt. Hraber čin — die tapfere Tat, zločin die — Missetat, pričiniti komu zlo — zufiigen, činitelj — der Faktor, der Bewirkende. Od glagolov je le malo po-raben dejati. Storiti je periektivum za delati, stroj stori (leistet) več, nego roka, Urteil fallen — storiti sodbo (aussprechen — izreči, verkiinden — proglasiti, veroffentlichen — objaviti) »pridet bog vo tmach svetih angel svojih sotvoriti sod«, stsl. evangelij.
Vsi ti termini, katere živo potrebujemo juristi, morajo se določiti obenem kot filozofični termini, ter jih moramo rabiti vzporedno za filozofične in juridične pojme. Radi tega ponavljam mnenje, da brez precizrfc filozotične terminologije, tudi ne moremo priti do precizne juridične. Največja zmeda pri slovenski terminologiji je, ne le divja praksa juristov, ampak še bolj divja praksa zgodovinarjev, prirodoslovcev in matematikov brez vsakega ozira na skupnost. In vendar je conditio sine qua non, da se vse strokovne vede uravnajo po temeljnih pojmih, opredeljenih v filozofiji. Sporazumno istočasno delo pravnikov in modroslovcev pa se da lahko provesti tako, da bo eno pospeševalo in izpopolnjevalo drugo. Naravnost značilno za naše inteligerite je, da so najbolj negotovi z abstraktnimi pojmi, dasi bi moralo biti najlažje priti do stalnosti
Opazke kjpravni terminologiji.
131
tam, kjer rabijo pojme 1 e strokovnjaki in izobraženci, ki jih morejo postaviti 1 e konvencijonelno, communis opinio. To dokazuje pomanjkanje vsake temeljne znanstvene organizacije med nami.
Sem proti temu, da bi se iskalo, kakor želi dr. Mohorič, pri takem delu gmotne ali moralne pomoči od javnih organizacij, najmanj pa od političnih in avtonomnih deželnih. Pravniki si lahko pomagamo sami, od nas naj gre inicijativa!
Kako je pa potrebna skupna analiza in izbera, dokazuje članek dr. Mohoriča sam. Piše: »jednotni termin«, »jedinstvena terminologija«. Imamo edinost — die Einigkeit, sloga — die Eintracht, enota
— die Einheit (matematično in filozofično), enoten — einheitlich, enostnost — Einheitlichkeit; zjediniti — vereinigen abstraktno, združiti konkretno, ujediniti — vereinheitlichen. Poleg tega edinstvo, sinonim za enoto v nasprotju z mnoštvom — Vielheit. Enota pomeni kompaktnost v sebi, celotnost, edinstvo se bliža edinosti, kakor končnica — stvo cesto zastopa — ost. Ako rabi dr. Mohorič enkrat jedinstvenost, potem jednoto in napravi nov glagol za ujediniti »uje-dinstviti«, mu ne morem slediti. Zametuje izraz za Einzelrichter — posamezni sodnik, češ, da znači den einzelnen Richter, nikoli pa ne funkcijonarja. In vendar Italijan rabi brez pomisleka »il giudice sin-golo«, sodnik posameznik. Iz zmisla stavka vsakdo spozna takoj, ali je misliti na strokovnega sodnika, ali pa na nedoločno število. Napačen je pojem samosodnik, to je človek, ki sam sebe sodi, ali človek, ki je sodnik in nič drugega, ali sodnik na samem ali posamen sodnik. Pleteršnik besedi posamen pristavlja znak —nk, t. j. novoknjiževno, kar je cesto istovetno z divjo prakso. Sicer pa je posameznik in posamnik, posameznost, posamnost tako blizu isto, da le moti. Skovanka je »posamski zapor« namesto zapor na samem, kar je vsakemu razumljivo, precizno in tudi za uho blažje. Sodnik na samem bi bil torej tudi sodnik posamnik, ako se hoče delati razliko med posameznik in posamnik. Predlagana izraza dr. Mohoriča sta torej izgrešena. sledimo raje Italijanom, ki rabijo »il singolo giudice« —. posamezni sodnik, »il giudice singolo«, sodnik posameznik. Toda več oči več vidi — treba nas bo več, da zberemo vse potrebne kon-jekture glede pojma »einzeln« in enako drugih.
Docela prav je Mohorič ugotovil tožitelj — der Klager, toženec
— der Beklagte, kar smo na Primorskem že davno storili in se nam le iz Kranjskega zopet in zopet zanaša tožnika. Cesto sem slišal kot
9*
132
Opazke k pravni terminologiji.
otrok psovko: tožnik, tožnik — t. j. ki zmiraj tožiš. Porabno je vse-kako tudi tožeča stranka — tožena stranka; tožna stranka pa naj se rabi v govoru, ker obrazci zahtevajo protistavo. Mnenje Mohoriča, naj rabimo poleg besede sodnik še druge, gre predaleč. Sodnik je tako splošno vdomačena beseda med ljudstvom1 in izobraženci, da se nam ne dajo več vsiliti: sodeč, sodja, soditelj. Sodja, četudi odgovarja staroslovenščini in ruskemu cyju>a, je dobilo pri nas podroben pomen, na Štajerskem kolikor Dorfrichter. Sodeč odgovarja res hrvatskemu sudac, nas Slovence pa preveč opominja na posodo, glavno pa je, da nimamo potrebe po posebnem pojmu soditelj, t. j. oseba, ki ravno sodi. S sodnikom tudi mogočni jeziki ne delajo razlike, čemu bi bila nam! Tudi izraz razsodnik je nastal po communis opinio za Schiedsrichter t. j. imenovan funkcijonar. Raz-sodništvo pomeni organizirano funkcijo. Poleg tega smemo rabiti razsoditelj za človeka, ki v posameznem slučaju odloči. Srednik je staroslovenski izraz za Mittelsmann, kot funkcijonar, dočim je posredovalec oni, ki je pri kakem gotovem opravilu posredoval. Izven teh dveh izrazov ne rabimo niti posrednika, niti sreditelja, niti posreditelja. Enako je po Kanalščini še v živi rabi »besednik« — der Fiirsprecher, neka vrsta kmečkega advokata. Navada je, da si stranka vzame razumnega moža za svetovalca in cesto pride pred sodišče s svojim »besedn'kom«. Tudi ta izraz pomeni funkcijonarja. Rabil bi občinski sredniški urad za Gemeindevermittlungs-amt in posredovalni urad za posle Vermittlungsbureau. Za Gericht bi Tabil sodišče in ne sodnija, ker odgovarja navadno mišljenemu pojmu. .Viislimo na Gerichtsort — tribunal — in ne na abstraktno sodnijo. Rabimo itak poslednja sodba — das letzte Gericht in nam sodnija ne gre konkretno prav nič v last. Za Gerichts- pa imamo kurentno sodni, ruski cyji,Hhifi.
Posebno značilno je stališče Mohoriča pri besedi izvršitev. Ravno ta beseda in sinonimi kažejo, kako bridko potrebno je kon-vencijonalnih izrazov in obenem, kako divja praksa človeka zapelje, da si sam ni več svest pravih pojmov. Dr. Mohorič sprejema termin izvršba za eksekucijo. In vendar so pojmi eksekucija, eksekvent, eksekut splošni pojmi, za katere niti Nemec niti Slovenec nima prevoda. Izvršba je Vollzug, die Vollstreckung, izvršitev je der Voll-
•) Tako pa tudi tožnik — vsaj po Kranjskem. Urednik.
Opazke k pravni terminologiji.
133
streckungsakt, izvrševanje je die Vollstreckungshandlung, izvršitelj
— der Vollzieher, izvršenec pa je der vollstreckte Mensch. Ako sta Schrutka in Canstein pridržala latinske izraze, smemo reCl z dr. Bab-nikom: »ne ogibajmo se tistih iz latinščine prevzetih besedi, ki so povsod v rabi in katere je sprejelo tudi ljudstvo.« Največja spaka pa je beseda izvršenec. Imamo sicer rubljenca, človeka, katerega smo zarobili, t. j. vzeli za roba; obešenca, človek, ki je obešen, ob-vezanca, ki je obvezan kaj storiti, nimamo pa izvršenca. Držimo se torej ali latinskih ali oficijelnih pojmov betreibender Glaubiger in Verpflichteter. Prvega bi jaz ne prevajal s terjajoči (der fordernde) upnik ali pa po huronski »plačilopoganjajoč«, marveč imamo dober izraz za pojem prisilnosti v glagolu »tirati«. Kakor pravimo pravdo tirati, tirati se med seboj, tako dobimo poleg terjajoči upnik der fordernde Glaubiger, zahtevajoči upnik — der verlangende Glaubiger, tirajoči upnik — der betreibende Glaubiger, upnik, kateri s silo tira obvezanca k plačilu. Rabil bi obvezanca, ker govorimo obveznost
— die Verpflichtung, obvezen — verpflichtend, dočim je zaveznost, zavezen — Verbindlichkeit, zavezanost pa Verbundenheit. Ogibal bi se sestavljenkam. Hrvatski ovrhovitelj — Exekutionsfiihrer Je ne-ukreten izraz. Recimo voditelj eksekucije (ne izvršbe), die Exe-kution vollziehen — izvršiti eksekucijo; das Vollstreckungsorgan
— izvršilni organ, der Vollzug des Gesetzes — izvršba zakona; izvršitelj zadnje volje — der Vollzieher des letzten Willens, izvršitelj eksekucije — der Vollzieher der Exekution, poleg tega pa funkcijonar — eksekutor.
Po nepotrebnem se brani dr. Mohorič končnice —ilo. Nam služi izborno in obogača naš jezik, kamor nemščina ne more slediti. Izvršilo seveda ni eksekucija, tudi ni Vollzug, ampak das Voll-zugsinstrument, das Vollzugsmittel. Prav dobro vprašam slovensko: kako izvršilo uporabiš? — "VVelches Exekutionsmittel willst du an-\venden? Izvršilni organ je predložil izvršilo, t. j. das Vollstreckungsorgan hat den Exekutionsakt vorgelegt. Imamo torej vzporedne, dobre in precizne izraze izvršba, izvršitev, izvršilo, kar pa vse skupaj in posamezno ne pomeni eksekucija kot splošen izraz, kakor ga rabi danes ves pravniški svet, angleški, francoski, laški in nemški. Vršiti je ausiiben, vršitev — die Ausubung, t. j. vršiti posel — eine Beschaftigung ausiiben, vršiti se — vor sich gehen, stattfinden, vrši se dejanje — die Handlung geht vor sich; vrši se izvršba — der
134
Opazke k pravni terminologiji.
Vollzug geht vor sich; vrši se eksekucija — die Exekution findet statt, eksekucija se izvršuje — die Exekution ist im Vollzuge.
K še drugim posameznim terminom (reklo mi izraža že mnenje) dr. Mohoriča bi pripomnil: sodba je Urteil, soditi — urteilen, soja — das Urteilen in se mi zdi ta Cafov izraz krepkejši in poravnejši nego sojenje; razsodba mi je — Erkenntnisurteil, razlagajoč pojem Erkenntnis po Ernestu Machu: »Erkenntnis ist ein neues wichtiges Urteil«, seveda bi filozofično za »Erkenntnis« obdržal spoznanje, do-čim bi rabil za Erkenntnis kot soja, bodisi pred sodiščem ali pred drugim oblastvom krepko besedo razsodba. Razsodba je torej Erkenntnis als Entscheidung sploh, specijelno pa das Erkenntnisurteil. Razsodilo bi bilo odpravek — Ausfertigung, intimat. Razsojanje ist dei Vorgang beim Urteilen, izraža nekako način, dočim je razsoja bližja, die Fallung des Urteiles, n. pr. pri razsojanju treba je obrniti pozornost v prvi vrsti na pravilno ugotovitev dejanskega stanu; pri razsoji je treba določiti tudi pripadke. Entscheidung je odločba, der Akt der Entscheidung — ftdločitev, der Vorgang bel der Entscheidung — odločevanje; obsodba, candanna — die Verurteilung, poleg tega obsoditev — Verurteilungsakt, obsojanje — Verurteilungsvor-Igang. Res judicata mi mora dosledno biti »sojena stvar« in ne kakor pravi Babnik »razsojena stvar«.
Erlass — ukaz, naredba — Verordnung. Za Verfiigung bi ne rabil — razpolaganje (Babnik), marveč nam je predvsem opredeliti razliko med razsodbami — Erkenntnisurteil in ukrepi — Verfiigun-gen. Prve rezultat razsojanja kot funkcija sodnika, druga predvsem administrativni čin.
Javna obtožba — offentliche Anklage, Anwalt — pravdnik, Staatsanvvalt — državni pravdnik, Rechtsanwalt — odvetnik, Ver-teidiger — zagovornik, javni obtožitelj — der Anklager in elner bestiinmten Streitsache, zasebni obtožitelj — Privatanklager. Beseda obtožnik bi nam tako bila odveč, ali ker se je vdomačila, bi jo smeli rabiti v govoru kot nadomestilo za državnega pravdnika. Zastopnik — der Vertreter.
Borsengeschaft mi je affarc di borsa, opravilo na borzi, bor-senmassiges Geschaft — borzno opravilo — affare borsuale, ali naj rabim opis z Italijani vred, kadar hočem poudariti, da gre za opravila liki ona na borzi. Borznoliko se mi zdi precej barbarski i«raz.
Opazke k pravni terminologiji.
135
Feierliche Erklarung der Einwilligung — slovesno izrečenje privolitve, bewilligen — dovoliti, Bewilligung — dovolitev; der Be-willigungsbescheid -- dovolilo; dovoljevanje — Vorgang der Be-willigung. Einvvilligung — privolitev, Zulassung — dopustitev; Er-laubnis je v splošnem govoru dovoljenje, (mit Erlaub — z dovoljenjem). Rabil bi latinski izraz koncesija, koncesijoniranje, ker je to splošno rabljen termin vseh kulturnih jezikov, da nam ni prav nič potrebno dopustila in dopustilnice.
Izvedba — die Ausfuhrung, izvršba — der Vollzug, izpolnitev
— die Erfiillung, izpolnujem svoje dolžnosti, obveznosti, izvesti zakon, eksekucijo.
Feilbieten — dražiti, dober ljudski izraz na Goriškem je: rasti
— steigern, n. pr. visoko rasti pri dražbi.
Završiti je vollenden, završiti akt dražbe, dočim: zaključiti zapisnik (po volji sodnika) n. pr. sodnik je zaključil razpravljanje, čeravno ni bilo završeno — završeno je, is ist vollendet!
Besede na —ica so splošnega pomena in jih je rabiti v splošnem govoru kot kratice, pri juridičnih terminih pa bi se jih precej ogibal in rabil le tam, kjer kot communis opinio služijo za določeno reč. Ljudstvo splošno govori dolžni list ali dolžno pismo, ženito-vanjsko pismo. Rabil bi oboje juridično, v navadnem govoru pa se da dobro rabiti zadolžnica in obveznica.
Za dokument sprejeli smo splošno listina. Ljudstvo dobro loči izkaznica za list in izkazilo — das Ausweisungsmittel, n. pr. »izročil mi je navadno izkaznico, a hočem imeti (točno) izkazilo, da me zopet ne terja.« Enako loči pobotnico — die Quittung (list), za po-botilo — das Ausgleichsmittel.
Plača — der Gehalt, plačilo — Zahlungsmittel pa tudi Zahlung, dobil si polno plačilo, plačilo ti ne izostane. Plačnik je communis opinio in ne rabil bi zanje plačitelj; plačevalec rabi se v konkretnem slučaju, n. pr. je točen plačevalec — ist ein piinktlicher Zahler. Mezda — Sold, mezdnik — Soldner, mezdar na planini, ki ima živino na mezdi. Mezda je splošno Lohn (nemško iz stsl. lov ¦— Fang, torej Gewinn), dnina — Taglohn.
Dr. Mohorič se hoče preveč izogibati besedam na —ilo in —ilen. Praksa pa je močnejša nego želja. Adjektivi na—ilen so nele uporabni, ampak tudi dovolj točni, da jih smemo splošno rabiti. Zaradi tega: dovolilni sklep in ne dovolitveni sklep, vročilni in ne
136
Opazke k pravni terminologiji.
vročitveni, po Janežiču pravilneje na—iven, dočim to končnico naletimo le osamljeno n. pr. kupiven kruh, ne doma spečen.
Strežba je die Wartung, streči —warten, postrežba, postreči— die Bedienung im einzelnen Falle. Je pač zaman, ako se Štrekelj in iilologi upirajo samostalnikom na —ba iz perfektivov. Sicer pa sta končnica —ba in —tev v bistvu istega značila, dasi končnica —tev navadno izraža akt. Pravimo pri gradnji, pri gradbi — beim Bau, zgradba — die Baut, pri izgraditvi — bei der Vollendung des Baues. Naročnik — der Abonnent, naročitelj, ki je naročil, naročevalec, ki to večkrat stori, naročitev — der Akt des Auftrages, naročilo — das Resultat des Auftragens, n. pr. prejel sem naročilo. Besede na —ilo se rabijo splošno v pomenu, da nekaj služi v gotovo svrho pa tudi, da je služilo v gotovo svrho, glasilo, ki naj se glasi, navodilo, ki naj navaja, pravilo — ki naj kaže pravec: svarilo, ki svari ali naj svari. Ne smem reči kot poziv, svarite v! svarjenje! pač pa svarilo! Primerimo: »kmetu je treba ostrega črtala na lemežu, duhovskemu pastirju pa resnega in ostrega pokorila.« (Slomšek - Janežič).
Slagam se docela z dr. Mohoričem glede glagolnikov na —je, ki so v plošni ljudski rabi in cesto pomenjajo lastnosti, n. pr. samo prevzetje ga je, ali od samega prezetja (Uberhebung — Dolenjsko) ni vedel, kaj bi počenjal.
Glede končnice —telj Janežič izrecno pristavlja: »ta končnica, ki je med prostim slovenskim ljudstvom močno opešala, vendar v pisavi spet čimdalje večjo veljavo dobiva,« dasi je tudi on mnenja, da gre le na nedovršnike. Tod pa je dejanska in nujna potreba prekoračila slovnično pravilo, ker odgovarja kot ime činitelj vštrično imenom dejanja in stanja na —ba in —ev, ki oboji priraščata nedo-vršnim in dovršnim glagolom enako dobro.
Precizno se ločijo, ako sežemo na dno ljudskega jezika toliko mešani termini: opravilo — Geschaft, opravek — die Verrichtung, posel — die Beschaftigung (Beruf) »je brez posla« — er ist ohne Beschaftigung. Posel je der standig beschaftigte. Bedienstete; cerkveno opravilo — die kirchliche Funktion, torej sodno opravilo, pravno opravilo, trgovsko opravilo itd., grem po opravkih — ich gehe meinen Verrichtungen nach. Oprava posla — die Verrichtung einer bestimmten Beschaftigung; oprava dejanja — die Verrichtung einer Handlung.
Opazke k pravni terminologiji.
137
Docela se vjemam z Mohoričem, da naša šolska izobrazba ni ničesar storila, da bi mladi pravnik, kadar stopi v dejavnost, imel vsaj nekoliko temeljnih izrazov za svojo strokovno rabo. Srednje šole so glede jezikovne izobrazbe negativne, celo kvarne. Vzroka sta dva: po eni strani se z nekim zanosom naši profesorji imenujejo »gens filologica« vsled ogromnega vpliva Miklošičeve filologične šole. Naši filologi so kritiki in skeptiki, sinteze od njih Imamo malo ali nič. Za splošno govorico in posebej za terminologijo pa je odlo-čilnejša lingvistična metoda. S pokojnim Štrekljem sem se kot pravnik in obenem slušatelj Miklošičev cele ure razgovarjal zaradi praktične rabe posameznih, filologično neutemeljenih izrazov. Navajal sem iz francoščine in nemščine celo kopo besedi, ki so na sebi nezmisel ali skrajna tavtologija, vendar mi ni hotel priznavati, da potreba dejanskega življenja cesto prekorači meje slovnice in jezikoslovja. Po drugi strani je dajal preveč važnosti literarnim spomenikom. In vendar imajo naši slovenski literarni spomeniki prav malo vrednosti za živo govorico. Kar nam je dala protestantovska doba in potem katoliška protireformacija, nastalo je vse vsled prevajanja, zaneslo je silno ptujih elementov med nas. Zastopal sem vedno mnenje, da je slovenski jezik ohranil svojo prastaro obliko, tam kjer ni bil v ožji dotiki s kulturo sosedno, posebno na severu Goriškega in po dolenjskih hribih od Šmarja doli, vsaj do 1848. leta in dokler se ni uvedla splošna šolska dolžnost. Slovenci so bili od nekedaj poljedelski rod na svojem sedanjem prostoru, ki se je pred ptujimi navali razgubljal iz odprtih dolin in ravnin in se poskrival po gorskih in gozdnih kotih. Kobariški Kot je bil do časa Marije Terezije pod beneško republiko, torej do konca 18. stoletja ohranil svojo občinsko avtonomijo, svoje veče (Gemeindeversammlungen) in ni imel dotike z nemščino; zato je posebno čisto ohranjen glagol, dovršniki in nedovršniki tam in po Tolminskem. Profesor Erjavec nam je dvignil iz Goriškega cel sklad malo poznanih izbornih starih besedi, ni ga slovenskega pisatelja, ki bi obogatel pismeni jezik s tolikimi krepkimi, pristnimi izrazi. Nasprotno so Nemci prožnost svojega jezika že davno izgubili. Luther je neposredno zajemal iz ljudskega govora, Trubar je slovenil za silo iz nemškega evangelija.
Zagovarjal sem vedno Levstika, ki nam je iz drugih slovenskih jezikov zanesel v slovenščino polno dobrih in rabnih izrazov. Poljski »wpliw« ne moremo več pogrešati in rabi izobražencem, kakor
138
Opazke k pravni terminologiji.
vsakemu pismenemu človeku. Priznavam, da je bila metoda Levstika, zajemati iz drugih slovanskih jezikov, naivna, Ieksikalna. Zajemal je vse besede, katere je Slovenec imel umljive, ali pa je vzel brez ovinkov izraz, ki se mu je zdel neobhodno potreben. Lingvistično moramo priznavati, da sta Levstik iz Dolenjskega, in Erjavec iz Primorskega obogatila najbolj zaklad slovenskega besedja. Dočim je Štrekelj moje stališče večinoma pobijal in zavzemal negativno iilologično stališče, je pri skladju sprejemal jezik tak, kakor se je dejanski govoril za njegove dobe. Sprejemal je status quo kompilacije naših narečij, četudi smo imeli do uvedbe splošne šolske dolžnosti po eni strani nepokvarjeno ljudsko govorico v odljudnih krajih in je kompilacija nastala šele literarno in se opirala na obljudene kraje in na polugermanizirano Gorenjsko. Trdil sem po analogiji § 1482 obč. drž. zak., da se jezik ne izgubi, dokler je živ, četudi le na zadnji grudi kakega ozemlja. Ako zasledim pravilno rabo dovršnika le v zadnjem kotiču slovenske zemlje, mora veljati tudi izobražencu. In vendar je Strekelj toplo zagovarjal iuturna z — bo — češ, da se dejansko splošno rabi. Bil ga je sam tako vajen, da je bilo zaman, kazati na one predele naših slovenskih pokrajin, kjer se je dovršnik čisto ohranil.
Citiral sem že večkrat dogodek, ki se mi je pripetil na Tolminskem in ki prav drastično obsoja vso jezikovno popustljivost. Ko sem prišel za sodnika leta 1890. na Tolminsko, sem zvesto poslušal priprosto govorico in skrbno nabiral jezikovno gradivo. Tako sem nekoč s posebnim zadoščenjem konštatiral, da so tolminska dekleta v veseli neprisiljeni druščini med seboj govorila: pridem, poj-dem, prinesem, porečem; ko pa so občevala z nami uradniki, pa so skoraj v istem hipu govorila: bo prišel, bo šel, bo prinesel, bo rekel. Opazil sem jim, kako je to, da med seboj govore eno, z nami »gospodi« drugače, nakar se mi odrežejo: kadar smo same, govorimo po tolminski, kadar z Vami, pa po slovenski. Torej med seboj so govorile, kakor so slišale od svojih mater, z nami so govorile, kakor so se učile v šoli ali slišale pridige v cerkvi, t. j. spakedrano. V našem sožitju tiči drugi in glavni razlog, da mladi pravniki stopajo nepripravljeni v dejansko življenje in so nesposobni rabiti pristno slovenščino in količkaj težja ali preciznejša rekla. Bil sem mnogo let domač učitelj v nemški, francoski, madžarski in poljski družini. Povsodi so starši zahtevali, da so otroci materin jezik govorili pra-
Opazke k pravni terminologiji.
139
vilno, zamcnjavanjc pojmov se je včasih tudi na meni prav neljubo grajalo. Pri nas Slovencih pa se materni jezik pridi poljubno. Dokler ne bomo delali vsi in pri vsakdanjem delu na to, da mislimo slovenski v šoli in družini in javnem občevanju, bo seveda teško slovensko govoriti čisto pred sodiščem. Sicer je posebna težkoča s psihologičnega stališča: naš duh ni vajen razločevanja in preciznosti pri govoru, nemški vpliv nam moti celo logiko. Tod je treba osebnega prizadevanja, trdne volje v vsakdanjem življenju, to kar je najvišja in najhujša zahteva posamezniku: medice, pura te ipsum. Sodni jezik se bo čistil le vzporedno s splošnim občeval-nim jezikom. Zahtevamo pa lahko od sebe, pravnikov, da smo oni činitelji, ki prično reiormatorno delo. Zame je vse življenje eno samo celotno dogajanje. Ne morem reformirati le enega dela tega, ako se ne lotim vsega. Zato pravim: ako hočemo ugotoviti pravno terminologijo, ne smemo se omejiti le na besedni zaklad, s tem samim ne pridemo okom nemščini, ki je prebogata na imenih in je filologično precej okrepenela. Reformirati nam je naše skladje. Ne zadošča leksikalno delo, ako hočemo priti do krepke terminologije, ki bo v skladu z duhom slovenskega jezika. Ne smemo izročiti delo ne učenim filologom in ne učenim juristom strokovnjakom, marveč juristom, ki so splošno in lingvistično izobraženi, ki poznajo vsaj zakonodajno gradivo čisto slovanskih narodov.
To so nekatere moje misli in kratke opazke ob razpravi dr. Mohoriča v »Vedi«. Namen mi je, vzbuditi zanimanje za diskusijo Lotimo se pred vsem temeljnih in najbolj rabljenih pojmov, sezimo nazaj na svoj jezik, da pridemo do lepih, stalnih in preciznih domačih slovenskih izrazov in nam ne bo treba držati se suženjski nemških besedi in ne stikati po spakedranih delih hrvaščine ali češčine. Naj store naši hrvatski kolegi isto, pa se brž združimo na enem torišču.
140
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
A. Civilno pravo.
a) I. Razdružitev zakona radi zadržka po § 58 obč. drž. zak. po § 58 obč. drž. zak. Vprašanje o krivdi žene, ki ni povedala svojemu možu pred poroko o spolnem občevanju z drugim moškim. — II. Določba § 158 obč. drž. zak. velja le za otroke, ki so rojeni v veljavnem zakonu.
Ad II.
Tožnik A je sočasno s prvo tožbo radi neveljavnosti zakona vložil pred potekom treh mesecev od otrokovega rojstva tožbo na ugotovitev nezakonskega rojstva dne 3. februarja 1911 rojenega otroka, ki je bil vpisan v krstno matico kot zakonska hči tožnika in njegove žene.
Pri prvi sporni razpravi, ki se je vršila sočasno s prvo sporno razpravo v prejšnji pravdi, se je dogovorilo, naj počiva postopanje zato, da se prej dožene, ali je zakon veljaven ali ne.
Po končani prvi pravdi se je postopanje nadaljevalo in je d e -želno sodišče v Ljubljani s sodbo od 18. aprila 1912 opr. št. Cg V 67/12 tožbenemu zahtevku ugodilo. Dejanski stan je ostal isti kot v prvi pravdi, dopustil pa se je še dokaz po zve-dencu ginekologu o tem, da tožnik ni mogel zaploditi dne 3. februarja 1911 rojenega otroka, če se je prvič spolno združil z otrokovo materjo dne 19. julija 1910.
Razlogi.
S tem, da se je s prejšnjo sodbo izrekel zakon med tožnikom in njegovo ženo za neveljavnega in sicer iz krivde žene, še ni raz-sojeno vprašanje o zakonskem rojstvu današnje toženke, ker temu nasprotuje določba § 160 obč. drž. zak.
Tožnik je pravočasno v 3 mesecih po otrokovem rojstvu vložil svojo tožbo in ako sta tudi stranki dogovorili mirovanje postopanja morda vsled napačnega naziranja, da bode sodba o neveljavnosti zakona prejudicijelna za današnji spor, to vendar nič ne škodi, ker je tožnik takoj po vročitvi vrhovne sodbe predlagal nadaljevanje postopanja in je torej svojo pravdo pravilno nadaljeval.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
141
Na podlagi odločne izpovedbe toženkine in izjav moža-tožnika ob in po porodu, se ugotovi, da sta se zakonska prvikrat 19. julija 1910 telesno združila in poprej nikdar ne. Nemožnost, da bi se to bilo vendar preje zgodilo, pa se na podlagi dokazovanja ni mogla ugotoviti.
Z izvedenci je dognano, da je otrok na sebi imel vse znake popolnoma iznošenega otroka, ki je rojen proti koncu 10. lunar. meseca nosečnosti. Od 19. julija 1910 do 3. februarja 1911 je pa preteklo šele 199 dni.
Na podlagi izpovedb zaslišanih prič se ugotovi, da je že kmalu po Božiču 1910 nastala splošna govorica, da je toženkma mati prišla noseča v zakon, da je že koncem septembra 1910 napravila priči kot izkušeni ženski utis žene, ki je že v drugi polovici nosečnosti, ne pa šele v tretjem mesecu.
Iz izpovedbe babice izhaja, da je otrokova mati njej nasproti označila drugega fanta za očeta svojega otroka. Iz izpovedbe priče D. pa izhaja, da je na dotična očitanja molčala in kar nič ugovarjala. Dognano je tudi po izpovedbah toženkine matere X in prič E in F, da sta mati otroka in F pred omožitvijo skozi eno leto med seboj spolno občevala in da F ne more povedati nobenega vzroka za to, da je ravno že v marcu 1910 pustil svojo ljubico — toženkino mater. Otrokova mati torej sama ni svojega moža imela za očeta svojega otroka, in da je vsekako imela vzroke za to domnevo, kajti dekleta na deželi so v takih naravnih stvareh izkušena in gotovo tudi tožen-kina mati sama, ki ve, kdaj se mora otrok v materi prvokrat obrniti.
Naj si tudi toženkina mati ni bila ob času poroke še čisto na jasnem, ne more se verjeti njenemu zatrdilu, da pred poroko ni opazila nobenih znakov nosečnosti. Ona je sicer pravila, da je še 14 dni pred poroko imela svoje perilo. Tudi njena mati je izpovedala, da je takrat videla nekatere cunje umazane od perila. Pa te cunje so lahko bile umazane še od kakšnega poprejšnjega perila ali pa tudi vsled drugega krvavenja. Vsekakor tudi ona sama ni bila prepričana, da njena hči pred poroko ni bila noseča.
Izpovedba toženkine matere same pa tudi ni prepričevalna zato, ker je tajila okoliščine, katere so potrdile popolnoma neprizadete priče, kot na pr. babica.
142
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tudi sta izvedenca rekla, da tisočera izkušnja za to govori, da so otroci, ki imajo znake razvitosti, kakor predmetni otrok, rojeni ob koncu 10. lunarnega meseca in so sicer izjeme, ki so pa abnormitete. Vendar se na podlagi tega mnenja samega s polno mirnostjo ne bi dalo priti do prepričanja, da je nemogoča zaploditev otroka med zakonom. Dognano pa je: da je otrokova mati pred poroko in sicer z drugim možem skozi eno leto redno spolno občevala; da so se že v tretjem mesecu po poroki na njej pojavili znaki precejšnje nosečnosti; da se je razširila govorica, da je mati prišla noseča v zakon, dalje: da mati sama označuje svojega otroka kot ne od svojega moža zaplodenega, k čemur je vsekakor imela razloge, iz katerih se je to njej dozdevalo, in da si je bila torej svoje nosečnosti pred zakonom polagoma postala svesta. To so taki momenti, kateri v tem slučaju privedejo do prepričanja, da tukaj ne gre za enega izmed onih izrednih slučajev, katere imata izvedenca v mislih.
Vsled tega je bilo tožbenemu zahtevku ugoditi in toženko obsoditi v povrnitev stroškov.
Višje deželno sodišče v Gradcu je priziv kuratorja, postavljenega v obrambo otrokovega zakonskega rojstva, s sodbo od 25. julija 1912, opr. št. Bc II 110/12, zavrnilo iz teh-Ie razlogov:
Priziv ne more omajati dejanskih in pravnih ugotovitev izpodbijane sodbe, marveč mora prizivno sodišče po preizkušnji podatkov razprave in dokazovanj iz uveljavljanih prizivnih razlogov pritrditi prvi sodbi in njenim razlogom.
Z ozirom na prizivne razloge se še to-le dodaja:
Določba § 158 o. d. z. se ni nepravilno vporabila in razlagala, tudi se ni izvedensko mnenje napačno ocenilo. Pač pa je pravdno sodišče po vsej pravici ugotovilo, da tožnik ni mogel zaploditi toženke. Po zakonih fiziologije je za zaploditev neobhodno potrebno prejšnje spolno združevanje, in zato je zaploditev nemogoča, če se dokaže, da se spolno združenje ni izvršilo. Ta dokaz pa je tožnik doprinesel. Nasprotno pravno mnenje priziva, ki ga judikatura vrhovnega sodišča že delj časa sem izrecno odklanja, bi bilo le tedaj upravičeno, če bi občni drž. zakonik zahteval dokaz nemožnostl spolnega združenja. Kaj takega pa v besedilu § 58 o. d. z. in razlogih najnovejše judikature ni najti.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
143
Mnenje izvedencev temelji na skrbnem in pazljivo sestavljenem ogledu od 16. februarja 1911 in na izpovedbah izvedenih prič zdravnika in babice. Mnenje samo navaja, da se opira tudi na statistično opazovanje nebrojnih slučajev. Nasprotne izjeme, ki sta jih označila izvedenca za abnormalne in silno redke slučaje, ne pridejo v poštev in tudi ne utemelje dvoma o točnosti in zanesljivosti mnenja. Kajti spolno občevanje toženkine matere pred zakonom je ugov-ljeno na način, ki sicer ne poda natančno gotovega roku, vendar pa izključuje vsak dvom.
Bilo bi torej nelogično in nedopustno smatrati redko izjemo brez vsakega razloga za pravilo in sigurnost, ko vendar človeška veda in spoznanje nimata absolutne sigurnosti in se moramo torej zadovoljiti z največjo relativno sigurnostjo, podano v današnjem slučaju tembolj, ker se ni ničesar navajalo, kar bi dalo sklepati na izjemo.
Pa tudi nepravilna ocena dejanskega stanu in dokazov ni podana.
Povedbe toženkine matere in njenega ljubimca X. o času njenega zadnjega spolnega združenja so zelo malo natančne in niso izključene subjektivne pomote. Sicer se bo pa moglo o tem govoriti šele v morebitni pravdi o nezakonskem očetstvu do toženke.
Glede perila, ki ga je baje dobila toženkina mati 14 dni pred poroko, se je ozirati na prvosodne razloge in tudi na to, da dobe ženske, ki imajo prvikrat poviti, perilo notorično večkrat še daljšo dobo po spočetju. Če pa tožnik sam ni zapazil nosečnosti svoje žene. je to popolnoma nemerodajno in se da razložiti z njegovim zaupanjem do svoje žene, ki mu tudi ni dalo povoda, da bi se bolj zavzel za anonimno pismo pred poroko (glej prejšnjo pravdo Cg I 161/11 radi neveljavnosti zakona).
Pri toženkini materi, ki je imela prvikrat poviti, ne pride dalje v poštev, če se je pred poroko ali na dan poroke čutila nosečo ali ne. Sicer pa v tem oziru odločujejo pravne ugotovitve razlogov sodbe vrhovnega sodišča od 20. februarja 1912 v prejšnji pravdi.
Ravno tako je merodavno, da je silil tožnik na hitro poroko in ne toženkina mati in kako dolgo je le-ta z ljubimcem X. spolno občevala in če je bilo to spolno občevanje redno ali ne.
Iz tega sledi, da so se izpovedbe prič in mnenja izvedencev pravilno vpoštevala v tem zmislu, da tožnik toženke ni zaplodil v
144
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
zakonu in ker so se tudi druge določbe veljavnega prava pravilno vporabile, bilo je priziv zavrniti.
Reviziji kuratorja vrhovno sodišče z razsodbo od 20. novembra 1912, opr. št. Rv VI 508/12-1, ni ugodilo.
Razlogi.
Toženkina revizija graja prizivno sodbo brez podlage v pravnem oziru, kajti po ugotovitvah prizivnega sodišča toženkina mati s tožnikom ni spolno občevala pred 19. julijem 1910 in izhaja torej toženka iz spolnega občevanja svoje matere, ki se je izvršilo pred dnem poroke: 19. julijem 1910.
Iz tega je pa logično podana nemožnost zaploditve po tožniku. (§ 158 o. d. z.)
če je prizivno sodišče prišlo do svoje sodbe na ta način, ker je vzelo za dokazano, da pri toženki nič ne govori o kakem izjemnem slučaju prezgodnje zrelosti, potem se to sodnikovo prepričanje smatra za ugotovitev v zmislu § 272 c. pr. r., ki se sploh ne da izpodbijati v revizijskem postopanju.
Pravna domneva § 138 o. d. z. ni umestna spričo tega, da le tožnik v zmislu § 158 o. d. z. doprinesel nasprotni dokaz, in naj se le omeni, kakor to tožnik pravilno trdi v revizijskem odgovoru, da zadeva določba § 160 o. d. z. samo take otroke, ki sp rojeni vsled spolnega združevanja zakoncev v veljavnem zakonu, ki se je potem spoznal za neveljavnega. V današnjem slučaju je pa ravno tožnik dokazal, da toženka ni tak otrok.
Dr. A. Švigelj.
b) Odškodninski zahtevki, ki nastanejo vsled poplav pri regulacijski delih iz državnih sredstev, spadajo pred redna sodišča in niso prckliidiram',, čeprav se niso uveljavljali pri komisijonalni razpravi. Krivde pri škodi ni treba dokazati. (Štajerski vodopravni zakon.)
C. kr. erar je prevzel regulacijo Save pri Brežicah. Vsled regulacijskih del je izstopila Sava iz struge in poplavila bližnje travnike. Ker se voda ni mogla odtakati, je ostala na travnikih in uničila pridelke za več let.
Tožnik Z. je tožil c. kr. erar na plačilo škode v znesku 1413 K.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
145
C. k r. deželno sodišče v Gradcu je s sodbo dne 16. maja 1914 Cg 901/13-21 razsodilo:
1. tožencev ugovor nedopustnosti pravne poti ne velja;
2. tožbeni zahtevek povračila škode je glede podstave upravičen.
Razlogi. Ad 1.
Ugovor nedopustnosti pravne poti ni upravičen. § 69. štajerskega vodopravnega zakona sicer določa, da spadajo vse zadeve, ki se po tem zakonu nanašajo na uporabo, napeljavo in odvračanje voda, v delokrog političnih oblastev. Da pa v vodopravnih zadevah pristojnost sodišča ni docela izključena, izhaja iz več določb štajerskega vodopravnega zakona, zlasti'iz §§ 19, 26, 46 in 80. — Predvsem pride tu vpoštev določba § 81 štaj. vodopravnega zakona, da je za rešitev takih privatnopravnih ugovorov proti podelitvi vodo-rabnih pravic in dovoljenju vodnih naprav, o katerih ni razsojati političnemu oblastvu, pridržana pravna pot.
Tožnikovi zahtevki so takšni zasebnopravni zahtevki, o katerih politično oblastvo na podlagi komisijonalne razprave ni niti moglo odločiti, ker se je zatrjevana škoda zgodila šele vsled regulacijskih del. Pri komisijonalnih razpravah se je morda opozarjalo na mogočo škodo, ki se bo vsled regulacije zgodila, a konkretni odškodninski zahtevek je nastal šele vsled regulacije. Tožnikov zahtevek torej ne spada k ugovorom zasebnopravnega značaja proti dopustnost vodne naprave, o kateri je poklicano razsojati edinole politično oblastvo. Če se tožniku prizna pravica, da sme odškodnino uveljavljati rednim pravnim potom, je s tem sam ob sebi ovržen od toženega erarja uveljavljeni ugovor prekluzije po § 76 štajerskega vodopravnega zakona, ker gre za rasebnopravne zahtevke, ki jih tožnik ni mogel navesti pri komisijonalni razpravi, in je popolnoma brez pomena, ali je bil tožnik vabljen k tej razpravi ali ne, ali se je razprave udeležil ali ne.
Politična razsodba mora v zmislu § 79 in 80 štajerskega vodopravnega zakona določiti le dopustnost, način in pogoje podjetja, potrebo in obseg služnosti, način in visokost morebitne odškodnine.
Po teh določbah se nanaša prekluzija lahko le na dopustnost podjetja samega, na vprašanje razlastitve in obremenitve zemljišč;
10
146
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
podstava iztoževane škode pa je način regulacijskih del, ki se, nc da bi bil dokaz krivde potreben, niso tako izvršila, da bi se po možnosti zabranile povodnji (§ 38 leg. cit). Da se regulacija na drug način ni mogla izvršiti, to bi bil moral erar trditi in dokazati.
Zahtevki, ki o priliki komisijonalne razprave še niso bili eksi-stentni, se niso mogli prijaviti, ni se moglo o njih razpravljati in vsled tega tudi ne morejo biti prekludirani.
Ad 2.
Kar se tiče podstave vtoževanega zahtevka, se naglasa sledeče: Tožnik ne zatrjuje direktne krivde toženega erarja pri izvršitvi regulacijskih del; rešiti je torej tukaj vprašanje jamstva za uspeh.
Reko Savo je smatrati po § 2 štajerskega vodopravnega zakona za javno blago. Zakon pozna pri napravah, ki so pri takšnih vodah potrebne, postopanje posameznika ali več prizadetih, ki se združujejo v vodne zadruge, ali pa končno postopanje države.
Postopanje posameznika pri regulacijskih stavbah je po § 40 leg. cit. izključeno.
Če pa prevzame država takšno podjetje, je prav tako odgovorna za vsako škodo, kakor vsak drugi, ki se spušča v takšna podjetja, ker zakon ne pozna razlike glede odgovornosti.
§ 38 štajerskega vodopravnega zakona le določa, da se morajo pri takšnih podjetjih bregovi, struge in druge naprave tako zavarovati, da tujim pravicam ne škodujejo in da se po možnosti zabranijo povodnji.
Po tej določbi je v §§ 364 in 1305 obč. drž. zak. normirana svoboda omejena in je vsako poškodovanje sosednjih zemljišč nezakonito. To, kar se v § 38 štajer. vodoprav. zak. smatra za nezakonito, se v drugih določbah (§§ 10, 11, 15, 19) posebno naglasa. Četudi te določbe v § 36 niso izrecno citirane, je vendar to načelo tudi iz § 38 razvidno. Če je pa nastal temu pravilu nasprotujoč uspeh, jamči tisti, ki ga je povzročil.
Da se regulacijska dela ne smejo izvrševati v škodo prizadetih, temveč, da se morejo neugodne posledice zabranjevati, izhaja iz določb §§ 43 in 44 štaj. vodopr. zak., kjer je ustanovljeno, da je pri stavbah, ki se izvršujejo v javnem interesu, plačati odškodnino za odstop, rabo in poškodbo zemljišč.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
147
C. kr. višje sodišče v Gradcu je s sodbo od 14. septembra 1914 Bc I 172/14-4 priziv erarja zavrnilo iz razlogov:
Po § 73 štaj. vodopr. zak. treba je pri komisijonalni razpravi ugotoviti, ali je v svrho regulacije potreba odstopiti ali obremeniti tujo lastnino, ali se morajo za to podjetje upotrebiti tuja zemljišča in v kateri meri je za rabo tujih zemljišč plačati odškodnino. Te razprave naj podajo podlago za razlastilno razsodbo (§ 79 leg. cit.). S tem pa je tudi izčrpan obseg delokroga političnega oblastva. Da tožbeni zahtevek ne spada v ta delokrog, je jasno; zadostuje ugotovitev, da se tožnikovi travniki niso pritegnili za regulacijo, temveč da so bili le vsled regulacijskih del poplavljeni. Tudi če bi se bilo lahko na te poplave mislilo, bi te poplave ne mogle biti podlaga za kakšne ugovore. Od regulacijskega podjetja prizadeti interesi so v § 72 d in v § 73 d natančneje našteti; tukaj pa ni najti takšnih interesov, kakor jih ima tožba za podstavo.
Če pa politično oblastvo na podlagi vodopravnega zakona ni upravičeno soditi o vtoževanem zahtevku, potem preostaja le pravna pot (§ 81 leg. cit.). To izhaja tudi iz § 19 leg. cit., glasom katerega naj o odškodnini radi poplav, povzročenih vsled zastaja nja vode, odločajo politična oblastva, ako se stranke ne sporazumejo; stranki pa, ki z načinom ali visokostjo odškodnine ni zadovoljna, ostane odprta pot pravde.
Kar se tiče pravne podstave zahtevka, pritrjuje prizivno sodišče razlogom pravdnega sodišča. Ni brezizjemno pravilo, da bi bila pogoj odškodninskega zahtevka poleg objektivne škode tudi kavzalna krivda.
V § 365 obč. drž. zak. določena odškodninska obveza ne pozna osebne krivde in je ta obveza le odvisna od oškodbe tujih pravic po podjetju v občo korist. Ta odškodninska obveza pa se je raztegnila ravno v vodopravnem zakonu, ker se povsod, kjer se vsled odvoda ali odvračanja voda posega v tuje pravice, govori tudi o odškodninski obvezi podjetnika. (§ 19, 38 štaj. vodopr. zak.)
C. k r. najvišje sodišče reviziji c. kr. erarja z odločbo 5. januarja 1915 Rv VI 527/14 ni ugodilo iz razlogov:
Prizivno sodišče se v utemeljevanju sodne pristojnosti neopravičeno sklicuje na določbe § 81 štajer. vodopr. zak.; ta določba se nanaša edinole na ugovore proti dopustnosti vodne naprave in se tukaj že zaradi tega ne more uporabljati, ker ne gre za ugovor
10*
148
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
proti dopustnosti vodne naprave, ampak za povračilo škode, ki je nastala šele vsled regulacijskih del.
Vkljub temu pa je sodna pristojnost utemeljena. Odškodninske zahtevke je uveljavljati praviloma pred rednim sodnikom (§ 1338 obč. drž. zak.); izjemno so pristojna politična oblastva le v slučajih, katere določajo specijalni zakoni; takšne izjemne določbe za le-ta slučaj pa ni najti v vodopravnem zakonu.
Po § 37 leg. cit. sicer država za varstvene in regulacijske vodne stavbe v javnopravnem oziru ne potrebuje dovoljenja političnega oblastva, vendar zavzemajo te stavbe popolnoma enako stališče, kakor stavbe, dovoljene od političnega oblastva in zato je tudi za te stavbe uporabljati določbe § 24 a odstavek III. štajer. vodopr. zak. Določbe §§ 24 in 43 leg. cit. pravijo sicer, da o razlastitvi poškodovanih zemljišč in ugotovitvi tozadevne odškodnine razsojajo politična oblastva; nikjer pa ni najti določbe, da bi se morali odškodninski zahtevki, kateri so nastali pri regulacijah iz državnih sredstev, uveljavljati pred upravnimi oblastvi.
Revizija sicer domneva, da se nahaja takšna specijalna določba v § 19 leg. cit, vendar pa pri tem prezre, da govori ta paragraf le o umetnih gonilnih napravah in o ježih, ne pa tudi o poplavah, ki nastanejo vsled regulacij.
V stvari sami pravi revizija, da je presoja pravnopomotna, ker prizivno sodišče ni smatralo tožbenega zahtevka za prekludiranega, češ da tožnik pri komisijonalni razpravi vzlic vabilu ni podal ugovorov, in je sodišče pripoznalo tožbenemu zahtevku pravnoveljav-nost, akoravno tožnik ni dokazal krivde toženega erarja pri regulacijskem delu. Po §§ 75 in 76 leg. cit. je pri komisijonalni razpravi uveljavljati le tiste ugovore v ogib prekluzije, ki se nanašajo na dopustnost, način in pogoje podjetja. Iz tega sledi, da tisti, ki ni podal teh ugovorov, ne more več zahtevati odstranitve podjetja; nikakor pa ni s tem rečeno, da je izključeno tudi uveljavljenje zahtevkov, ki lahko obstojajo tudi po izvršitvi podjetja, in kateri ob času komisi-jonalne razprave niti znani niso bili.
Toženi erar pa mora tudi za vso škodo, ki je nastala vsled regulacije Save, brezpogojno jamčiti. Odstavek III. vodopravnega zakona sicer ne vsebuje kakor §§ 9, 10, 19, 24 in 34 štaj. vodopr. zak. izrecno določbo o jamstvu za uspeh pri regulacijskih podjetjih, vendar pa izhaja iz §§ 38, 43 in 44 leg. cit., da je tendenca zakona
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
149
ta, da ne sme nihče vsled regulacij trpeti škode; tozadevno tudi ni potrebna specijalna določba, ker se sme po § 364 o. d. z. izkoriščati lastnina le toliko, kolikor se ne posega v pravice tretjih oseb. Vsako izkoriščanje lastnine, ki presega te meje, je proti zakonu in lastnik mora za vsako škodo brezpogojno jamčiti.
Dr. L. Stiker.
c) Izročitev v skladišču zaklenjenih premičnin v zastavo z znamenji (simbolna izročitev) se izvrši pravnoveljavno z izročitvijo orodja (ključa), s katerim more prevzemnik vzeti stvari v izključno posest (§§ 452, 427 o. d. z.). Pozneje v skladišče vložene stvari kot nadomestek stvari, porabljenih v sporazumu pogodnikov, so zastavljene, brž ko pridejo pod zaklep zastavnega upnika.
Zavezanec C je zastavil v svojem skladišču se nahajajoč vosek, voščene izdelke in strd drušvu A dne 27. februarja 1913 za dolg 18.000 K s pr. Dogovorilo se je izrecno, da bo moral zavezanec C sporočiti društvu kot upniku, če bo hotel vzeti kaj blaga iz zaloge, in da bo moral nadomestiti vzeto blago z drugim blagom iste vrednosti ali pa založiti pri društvu denar po vrednosti blaga na račun svojega dolga. Obenem je prevzelo društvo ključe skladišča, potem ko je C zagotovil, da nima nobenega drugega ključa do skladišča.
Dne 30. oktobra 1913 pa je bil zarubljen del navedenega blaga za terjatev zadruge B v ostanku 70.476, med drugim stvari, navedene v rubežnem zapisniku pod točko 133 do 146. Ključ do skladišča je dobil izvrševalni organ od zavezančeve žene. Zarubljene stvari je prodal potem prisilni upravnik za 4402 K z dovoljenjem vseh upnikov, ki so imeli zastavne pravice glede teh stvari.
Izvršilno sodišče v Ljubljani je odkazalo to izkupilo z razdelnim sklepom od 10. aprila 1914, opr. št. E 4869/13 zadrugi B v delno pokritje njene terjatve in je zavrnilo pri razdelilnem naroku zadevni upor društva A na pravdno pot.
Društvo A je tožilo pri izvrš. sodišču v pravdi C V 42/14 na izročitev navedenega izkupila. Tožena zadruga B je ugovarjala, da tožeče društvo ni pridobilo nobene zastavne pravice na prodanih predmetih, ker jih zavezanec C ni izročil društvu, ker jih društvo ni prevzelo in se torej niso nahajali v hranbi društva. Tudi ni bilo
150
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
izročitve z znamenji, ker izročitev ključa do skladišča ne zadostuje. Ta način izročitve se je marveč izvršil le, da bi tega ne izvedele druge osebe, in zato se tudi stvari niso označile kot zastavljene. Sicer pa je zavezanec C razpolagal z zastavljenimi stvarmi, je vse razpečal, kar jih je bilo meseca februarja v skladišču, in jih nadomestil z drugimi stvarmi, ki niso bile zastavljene tožečemu društvu. V to je dalo društvo zavezancu C celo pismeno dovoljenje. Končno je povedal pooblaščenec tožečega društva šele po izvršenem rubežu, da so stvari zastavljene društvu, česar pa toženka ni nikdar priznala.
Ves tri stopnje so ugodile tožbenemu zahtevku iz bistveno enakih razlogov.
V odločbi vrhovnega sodišča od 5. januarja 1915 opr. št. Rv VI 531/14 so navedeni ti-le
razlogi:
Niži sodišči sta ugotovili, da ni bilo možno izročiti zadevnih premičnih stvari iz roke v roko in jih spraviti iz zavezančevega skladišča z ozirom na njih količino in kakovost. Zato so bili dani pogoji za izročitev z znamenji v zmislu §§ 452 in 427 obč. drž. zak. če domneva revizija, da je bila možna telesna izročitev iz roke v roko, je to v nasprotju z navedeno dejansko ugotovitvijo in nedopustno pobijanje sodniške dokazne ocene. Izročitev z znamenji se je izvršila s tem, da je zavezanec zaklenil skladišče in izročil tožeči stranki ključe, potrebne za popolno zaklenitev skladišča. Popisa, naštevanja ali inventure v skladišču se nahajajočih stvari ni bilo treba, kakor zahteva toženka. Zakon označuje kot nadomestek redne izročitve iz roke v roko: izročitev orodja, s katerim more prevzemnik vzeti stvar izključno v posest a 1 i spojitev stvari z znakom, iz katerega se lahko spozna, da se je stvar prepustila drugemu. (§ 427 obč. drž. zak.)
Ta navedba obojne izročilne oblike z znamenji kaže, da pri izročitvi z orodjem ni treba posebej označiti zastavbe za druge, saj kaže pri izročitvi z orodjem že izključna možnost zastavnega upnika, razpolagati z zastavljeno stvarjo drugim nasproti, da je stvar že izročena drugemu. Tudi je ugotovljeno, da je zastavodalec zagotovil ob izročitvi ključev, da nima nobenih drugih ključev za skladišče. Na zunaj se je izročilna volja zavezančeva ob izročitvi
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
151
ključev brez dvoma lahko spoznala. Izročilno dejanje se je torej izvršilo povsem pravnoveljavno.
Revizijski ugovor, da je zavezanec odstranil pozneje skrivoma iz skladišča stvari s ključem, katerega je ali zvijačno pridržal ali ponaredil, more priti v poštev le kot krivičen poseg v pravno področje tožnikovo, ne more pa razveljaviti zastavne pravice, pridobljene glede v skladišču ostalih stvari.
Ker sta se dalje pogodila zastavni dolžnik in zastavni upnik, da sme prvi vzeti z dovoljenjem drugega stvari iz skladišča, da pa mora vložiti mesto vzetih stvari druge ali plačati njih vrednost, je jasno, da so morale temeljem zastavne pogodbe na ta način v skladišče vložene stvari služiti v zastavo, brž ko so prišle pod tožnikov zaklep; tudi glede teh stvari je podan naslov in način pridobitve.
V rubežnem zapisniku pod točkami 133 do 146 navedene stvari, od katerih izvira od tožnika zahtevano izkupilo, so bile v skladišču po ugotovitvah nizih stopenj ali ob času sklenjene zastavne pogodbe od 27 februarja 1913 ali pa so bile vložene v skladišču v sporazumu obeh pogodnikov. Revizija to zanikuje. Toda s tem ne uveljavlja pomotne pravne presoje, ampak napada le za revizijsko sodišče obvezno dokazno oceno v razsodbi prizivnega sodišča.
Enaka je z onim delom revizije, ki graja, da se opira pri-zivno sodišče na razdelilni sklep od 10. aprila 1914 opr. št. E 4869/13, kolikor je v njem ugotovljeno, da izvira izkupilo za 4402 K iz navedenih zastavljenih stvari. Toženka ima v tem ozlru tem manj povoda za pritožbo, ker je prerekala na prvi stopnji le istovetnost v rubežnem zapisniku pod točkami 133 do 146 navedenih stvari z onimi, ki so se nahajale 27. februarja 1913 v skladišču, in pa okol-nost, da so bile prodane vse pod točkami 133 do 146 rubežnega zapisnika zaznamovane stvari, ni pa zanikala dejstva, ki je edino mero-davno z ozirom na povedano, namreč da so bile hranjene v zave-zančevem skladišču pod točkami 133 do 146 navedene stvari ali vsaj en del teh stvari. Nepotrebno je torej razmotrlvati nadalje vprašanje, ali zadeva izkupilo vse zastavne predmete ali le njih del. V tem, da se to ni razmotravalo, ni videti pomanjkljivega postopanja.
B. B.
152
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
B. Kazensko pravo.
a) Občinski predstojnik je prost odgovornosti po kazenskem pravu za svoje uradne posle, kolikor ne prekorači po okolnostih zapovedane meje v oblikah.
Učitelj A na zasebni šoli »Matica školska« v H. je vložil zasebno obtožbo pri okrajnem sodišču proti tedanjemu županu B, ker je ta žalil njegovo čast tako, da je učinjen dejanski stan prestopka po §§ 488, 491 k. z. s tem, da je sestavil in podpisal odgonsko razsodilo.
Razsodilo slove: »Izženemo Vas iz okolice občine H., katero morate zapustiti tekom 24 ur, ker bi Vas sicer iztirali po organu v Vašo domovinsko občino. Razlogi izgona: 1.) ker niste pravilno policijsko zglašeni; 2.) ker ni izkazan Vaš posel; 3.) ker odtegujete namenoma za šolo obvezne otroke od pouka in sejete prepir v občini. — B., župan.«
Okrajno glavarstvo v S. je bilo razveljavilo to razsodilo na priziv učitelja A., ker za razsodilo ni bilo pravilnega sklepa občinskega odbora.
Temeljem sodno izvršene razprave, razširjene na nekatere obrambne spise, katere sta vložila obtoženec in ozir. njegov zagovornik, je bil B. oproščen od obtožbe v celem obsegu po zmislu § 259, št. 3 k. pr. r. Sodišče je utemeljilo oprostitev glede vsebine izgonskega razsodila, ki pride edino le še v poštev, v bistvu si tem, da ne najde razžaljenja časti v obliki razsodila, pa tudi ne v njegovi vsebini. V obliki ne, ker obtoženec ni sestavil in oddal razsodila kot zasebnik in v svojo zasebno korist, ampak kot izvrševalni organ krajnega šolskega sveta in občinskega odbora; pri tem je brez pomena, da se je pripetila napaka v postopanju ali v izdatku. Proti razsodilu je imel zasebni obtožitelj pritožno pravico na višje stopnje, katere se je tudi poslužil. Glede vsebine razlogov je pa dognano, da ne izvira iz obtoženčeve domišljije, ampak da je bila sklenjena na poziv krajnega šolskega sveta od občinskega starešinstva temeljem konkretnih dejstev. V tem oziru je pripomniti k prvi točki, da se je zasebni obtožitelj sicer zglasil občinskemu uradu v vlogi, pisani v češkem jeziku, da pa mu je župan vrnil to vlogo neodprto temeljem prejšnjega sklepa občinskega zastopa, da se sprejemajo in vpoštevajo le v nemškem uradnem jeziku ob-
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
153
finskega urada pisani dopisi. K drugi točki je poudariti, da češka šola, glede katere bi utegnil v poštev priti zasebni obtožitelj kot nadučitelj, še ni bila ustanovljena začetkom šolskega leta 1910/11., sploh še ne dovoljena. Glede tretje točke se je ozirati na pri razpravi dokazano ravnanje zasebnega obtožitelja o priliki nameravane ustanovitve češke šole v nemški občini H. Izgonsko razsodilo je imelo brez dvoma namen, odstraniti zasebnega obtožitelja iz občine, ni pa nobene opore za domnevo, da je hotel obtoženec žaliti zasebnega obtožitelja z odgonskim razsodilom, oziroma z njegovo vsebino. Sodišče je mnenja, da zadostuje za obtoženčevo razbremenitev, če dokaže verojetnost v zmislu drugega odstavka § 490 kaz. zak. in sicer zato, ker je bil obtoženec prisiljen po sklepu krajnega šolskega sveta, odnosno po pritrdilnem izrecilu občinskega starešinstva, izdati odgonsko razsodilo in da se je zgol branil v korist miru v občini na način, ki se je zdel primeren njemu in njegovim svetovalcem, ne da bi prekoračil dopustne meje. Zato je bilo izreči oprostitev z ozirom na podatke dokaznega postopanja.
Okrožno kot prizivno sodišče v Jičinu je ugodilo prizivu zasebnega obtožitelja tako, da je spoznalo obtoženca B. krivim z delno premembo prizvane sodbe prestopka zoper varnost časti po § 488 k. z., učinjenega s tem. da je obdolžil zasebnega obtožitelja po odgonskem razsodilu z naznanjenjem izmišljenih ali napak zvitih prigodb lažnjivo določnih nenravnih dejanj, ki bi ga utegnila v mislih ljudi zaničljivega storiti ali ponižati. Obtoženec B. je bil zato obsojen po § 493 k. z. z vporabo §§ 266 in 261 k. z. v denarno globo 80 K. oziroma na 4 dni v zapor in v povračilo stroškov obeh stopenj.
Prizivno sodišče je zavrglo nazor prvega sodnika, da zasebni obtožitelj nima nobene pravice več, ker se je pritožil zoper izgonsko razsodilo in s tem dosegel, da je bilo razveljavljeno, marveč je izjavilo, da je vporabiti glede vsebine izgonskega razsodila določbe 12. poglavja kaz. zakona z ozirom na čl. IV. in V. ces. pat. od dne 27. maja 1852, št. 117 drž. zak. Tudi ni postopal obtoženec pri izdaji izgonskega razsodila pod vplivom stiske in ne v obrambo opravičenih koristi, marveč je prostovoljno prekoračil potrebno mero z vporabljeno obliko obdolžitve. Njegovo postopanje je bilo lahkomišljeno in nagajivo. Izgonsko razsodilo je moralo priti kot pravnim lekom podvržena odredba v vednost   tudi   več   drugim
154
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
osebam, vsled česar je bil potreben dokaz resnice v zmislu prvega odstavka § 490 k. z. v obtoženčevo razbremenitev. Tega dokaza pa ni. Krivdorek je torej upravičen.
Kasacijsko sodišče je izreklo na ničnostno pritožbo generalne prokuratore v obrambo zakona z odločbo od 25. novembra 1914, Kr II 402/14, da krši krivdorek prizivnega sodišča zakon v določbi § 488 k. z.
Razlogi.
Predmet obsodbe je vsebina izgonskega razsodila, katero je izdal obtoženec uradoma kot predstojnik občine H. V bistvu tega poslovnega spisa je neobhodno potrebno, da obsega trditve, s katerimi je izrečeno, da je izgnančevo ravnanje žalilo javni red.
To po sebi še ne more biti povod za tožbo radi žaljenja časti proti občinskemu predstojniku kot sestavitelju razsodila. Izdati izgonsko razsodilo ima pravico občinski zastop (člen VII. obč. zak., §11 obč. r. za Češko), čegar izvrševalni organ je občinski predstojnik po §§ 51, 52 obč. r. Ta je torej zavarovan proti kazenskemu zasledovanju, če je izdal izgonsko razsodilo, oziroma radi njegove vsebine, ker je izvršil zgol javnopravno oblast, podeljeno občinskemu zastopu, kolikor se je držal mej zapovedanega uradnega posla. Proti morebitnim formalnim ali materijalnim pogrcškom, kakor so v tem slučaju kajpada ugotovljeni, naj išče prizadeti pomoči pri instancah, ne glede na zlorabo uradne oblasti po § 101 k. z., če je izvršena namenoma, kar pa tukaj ne pride v poštev.
Dopustno bi bilo morda vporabiti določbe 12. poglavja k. zak. o pregreških in prestopkih zoper varnost časti, če bi bili v razlogih razsodila take vrste nepotrebni napadi proti izgnancu. Tukaj pa je izgonsko razsodilo omejeno na izrek o izgonu in na pretnjo prisilnih naredb, določenih za izvršitev, s kratko stvarno navedbo dejanskih domnev, ki so bile merodavne za odredbo. Po pravici torej ni moči govoriti o tem, da so prekoračene po okolnostih zapovedane meje v obliki razsodila. Potemtakem sploh ni bilo razmotrivati vprašanja, ali je bilo treba dokazati resnico ali verodostojnost (§ 490 k. z.) v dosego nekaznjivosti. Občinski predstojnik je po kazenskem pravu prost odgovornosti za svoj uradni posel ne zato, ker morda ni pogojev po § 490 k. z., ampak ker ni nezakonitosti. Za-
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
155
dostuje ugotovitev, da navedbe v razlogih razsodila nikakor niso izmišljene, ampak da so utemeljene po dejanskih okolnostih v ravnanju zasebnega obtožitelja. Odločevati o tem, ali so te okolnosti pravilno ocenjene v svrho utemeljitve izgonskega razsodila, je bila stvar višjih stopenj, do katerih se je zasebni obtožitelj tudi obrnil. Ob pravilni vporabi zakona bi bilo torej zavrniti priziv zasebnega obtožitelja proti oprostitvi na prvi stopinji tudi, kolikor je prizadeto grajano izgonsko razsodilo.
R-i.
b) Hudodelstvo, ki ga učini nedoraslec, je označiti vselej le za prestopek nedorasleca po § 269 a kaz. zak. — Omara, v kateri tiči ključ, ni zaklenjena v zmislu § 174 II. c) kaz. zak.
Glasom kazenskih spisov proti obtoženki A radi prestopka nedoraslecev je izmaknila dne 1 julija 1900 rojena učenka A meseca decembra 1912 in januarja 1913 na škodo svoje rejnice B gotovino v znesku 140 K, ki je bila hranjena v zaklenjeni omari. Radi tega dejanja na odgovor poklicana, je trdila obtoženka A, tekom orožniških poizvedb ter tudi v kazenskem postopanju, da je bila omara njene rejnice sicer zaklenjena, da je pa tičal ključ v ključavnici.
Okrajno sodišče je spoznalo obtoženko za krivo prestopka tatvine po §§ 237, 269 a, (171, 174 II. c) kaz. zak. in jo je obsodilo po § 270 kaz. zak. v že sedaj izvršeno kazen zapretja na odločenem zapirališču za 4 tedne, poostreno z enim postom in enim trdim ležiščem, ter v povračilo kazenskih stroškov, ne da bi preizkusilo obtoženkin zagovor po zaslišanju rejnice B.
Kasacijsko sodišče je izreklo z odločbo od 24. novembra 1914 opr. št. Kr I 591/14 na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakona, da krši navedena sodba zakon v določbah §§ 174 II. c in 269 a kaz. zak., je razveljavilo to sodbo in vrnilo spise okrajnemu sodišču v ponovno razpravo in odločbo.
Razlogi. Sodba je pravopomotna v dveh ozirih.
Obtoženka je predvsem za krivo spoznana prestopka tatvine po §§ 237, 269 a, 171, 174 II. c kaz. zak. V § 269 a kaz. zak.
156 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
navedeni prestopek n e d o r a s 1 e c e v, je prestopek zase, katerega morejo zagrešiti le nedorasleci pod pogoji, navedenimi v tej zakoniti določbi. Dosledno je bilo moči obtoženko za krivo spoznati radi njene nedoraslosti le prestopka nedoraslecev po § 269 kaz. zak., nikdar pa tatvine, če se je v istini okrivila hudodelstva tatvine. V razlogih sodbe je navesti, po katerem hudodelstvu je ta prestopek učinjen. Z ozirom na to je proti zakonu, da se v sodbi izreka kaznjivo dejanje nedorasle obtoženke za prestopek tatvine ter da se tudi nanaša na §§ 171, 174 II. c kaz. zak.
Izrečena sodba je pa tudi nična glede na številko 10 § 281 kaz. pravd. reda. Sodnik je utemeljil krivdorek skratka z obto-ženkinim priznanjem, ki da se sklada z izvršenimi orožniškimi poizvedhbami. Iz te zelo površne utemeljitve sledi, da je sodnik verjel obtoženkinemu zagovoru, češ, da je bila omara njene rejnice sicer zaprta, da je pa ključ tičal. V tem slučaju pa iz omare izmak-njena gotovina ni bila zaklenjena v zmislu § 174 II. c kaz. zak., ker zapora s ključavnico, v kateri tiči ključ, ni zapretje in se ne more reči ne po običajnem govorjenju ne po duhu zakona, da je stvar zaklenjena. Sodišče, ki je videlo v dejanskem položaju, zatrjevanem po obtoženki, znake hudodelstva tatvine po §§ 171, 174 II. c kaz. z. in ki je zato obsodilo radi prestopka po § 269 a kaz. zak., je kršilo zakon v določbi § 174 II. c kaz. zak.
Omeniti je še, da bi moralo sodišče v danem slučaju popre-soditi obtoženkin zagovor (v prvi vrsti z zaslišanjem oškodovane rejnice) in nato izrecno ugotoviti, ali je resnična obtoženkina trditev, da je ključ tičal v ključavnici.
R—l
c) Če meso od prašičev, ki niso bili ogledani po predpisu, proda kmečki posestnik, to ne učini prestopka po § 399 kaz. zak., ampak pogojno le pod pristojnost upravnih oblastev spadajoč prestopek po § 13 zakona od 6. avgusta 1909, št. 177 drž. zak.
(Odločba kasacijskega dvora od 10/11. 14. opr štev Kr II 380/14 na ničnostno pritožbo generalne prokurature v obrambo zakona.)
Okrajno sodišče je obsodilo posestnika H. T. radi prestopka po § 399 kaz. zak. v denarno globo in v povračilo stroškov kazenskega postopanja, ker je prodal 28. junija 1914 raznim prebivalcem v kraju G. 15 kg mesa od dveh prašičev, ki sta bila njegova
Izpred upravnega sodišča.
157
last in katere je isti dan zaklal, ne da bi jih bil dal popreje pregledati mesogledu. Sodba je postala sicer pravomočna, a ne ustreza zakonu.
Po § 399 kaz. zak. je kaznovati takrat, kadar se proda meso od živali, ki ni bila ogledana po predpisu, pri o b r t u, ki ima pravico prodajati surovo ali kakor si bodi pripravljeno meso. Takega obrta pa ne izvršuje H. T. Tega ne ugotavlja sodba, ki označuje obtoženca za posestnika. Obtoženčevo dejanje bi utegnilo učiniti pod gotovimi pogoji prestopek po § 13 zakona od 6. avgusta 1909, št. 177. Za ta prestopek pa so pristojna upravna oblastva po §§ 63 in 68 navedenega zakona.
R-i.
Izpred upravnega sodišča.
Za pristojbinsko olajšavo pri konverziji denarne terjatve po zmislu §-a 2. št. 2 zakona z dne 22. februarja 1907, drž. zak. št. 49 treba, da 6-letna neodpovedljivost prvega posojila velja
za obe stranki.
Z razsodbo od 10. novembra 1914 štev. 10.912 je c. kr. upravno sodišče zavrnilo pritožbo Hranilnice A proti odločbi, c. kr. finančnega ravnateljstva za Kranjsko.
Razlogi.
O priliki preizkušnje glede konverzijskih pristojbin pri Hranilnici A se je ugotovilo, da uporabljene pristojbinske olajšave v zmislu konverzijskega zakona z dne 22. februarja 1907, drž. zak. štev. 49 v več slučajih niso bile opravičene. Na podlagi dotičnih izvidov so se potem predpisale lestviške pristojbine (brez kazenskega poviška).
V vseh predmetnih konverzijskih slučajih je revizija odrekla uporabljene olajšave, ker se je glasom konverzijskih zadolžnic zavezal samo dolžnik, da ne odpove 6 let konvertovane glavnice, dočim si je hranilnica A kot upnica nepogojno in neomejeno pridržala poluletno odpoved v zmislu svojega poslovnika (statuta) in se tej po poslovniku ji res pristoječi odpovedni pravici ni izrecno odrekla za dobo 6 let.
158
Izpred upravnega sodišča.
Rekurz zoper tozadevni pristojbinski predpis je c. kr. fin. ravnateljstvo v Ljubljani zavrnilo, kajti konverzijske olajšave v zmislu § 2. štev. 2 zakona 22. februarja 1907, drž. zak. štev. 49 so dopustne samo tedaj, kadar je v zadolžnici izrecno pogojeno, da rok za poplačilo novega posojila ni določen pod 6 let — ne-kvarno določbi § 5. konv. z., to je nekvarno zapadnim in odpovednim pridržkom, ustanovljenim za določene slučaje v poslovniku. V pričujočih konverzijskih slučajih pa je Hranilnica A upravičena, odpovedati posojilo tudi pred pretekom 6 let brez vseh ozirov, namreč odpovedati ga brezpogojno in ne glede na to, ali se pripete določeni dogodki in dejstva.
Zoper to odločbo uveljavljajo izvajanja pritožbe, da se § 5. konverz. zakona ne nanaša samo na nekatere odpovedne pridržke, ampak ustreza svojemu smotru le tedaj, ako se umeva pod odpovednim pridržkom regulativnih hranilnic poslovniška, ne vsakokratna (poljubna) poluletna odpoved.
To izhaja domnevno iz točke 2. §-a 2. prvega konverzij-skega zakona z dne 9. marca 1889, drž. zak. štev. 40, iz §-a 5. izvedbene naredbe od 17. marca 1889, drž. zak. štev. 31 in od 19. junija 1892, drž. zak. štev. 22. Tudi v teh predpisih ustanovljeni pravni položaj ne pozna nobenih odpovednih omejitev na določene slučaje, ampak daje regulativnim hranilnicam pravico poslovniškega odpovednega pridržka povsem splošno.
Konverzijski zakon iz leta 1907. pa nikakor ni poslabšal prejšnjega položaja, marveč je donesel olajšavo v tem oziru, da se je v §-u 5. izvedbene naredbe iz leta 1889. navedena izjema naposled sprejela v besedilo zakona.
Upravno sodišče pritožbe ni smatralo za utemeljeno, in se je držalo uvaževanj, izrečenih v odločbi z dne 20. aprila 1911 štev. 4398, B. 8223.
V tej odločbi je upravno sodišče izvajalo, da so po jasnem besedilu §-a 2. štev. 2 zakona iz leta 1907. dovoljene konverzijske olajšave le takrat, kadar je v zadolžnici izrecno pogojeno, da se rok za poravnanje posojila, nekvarno določbi prvega odstavka §-a 5. istega konv. zak. ne določa pod 6 let.
Dogovor, da je zavod upravičen vsak čas, tudi pred pretekom 6 let in nepogojno ter ne glede na nastop določenih dogodkov ali dejstev odpovedati glavnico, stoji v nasprotju z
Književna poročila.
159
zahtevanim dogovorom po zmislu §-a 2. štev. 2 konv. zak. iz leta 1907.
Nesporno pa vsebujejo predmetne zadolžnice zgol določbo, da se le dolžnik v zmislu konverzijskega zakona odreka pravici, pred pretekom 6 let glavnico bodisi odpovedati, bodisi poravnati, da je pa nasprotno upnici pridržana pravica do vsakokratne poslovniške odpovedi. In po poslovniku pristoja pritožnici A pravica, da sme odpovedati glavnico poluletno (§ 2!.); torej pravica odpovedi pred pretekom 6 let brez vsakega ozira, nepogojno brez vsake omejitve in ne glede na to, ali dolžnik izpolnjuje svoje obveznosti ali ne.
Nasproti zaključkom, izhajajočim iz jasnega besedila §-a 2. štev. 2 so torej izvajanja pritožbe, ki slone na zatrjevanem (starem) pravnem položaju, brez pomena in je bilo torej zavrniti neutemeljeno pritožbo.
Dr. Fr. Mohorič.
Književna poročila.
Die Kriegsch&den und deren Vergutung nach dem oesterreichischen und deutschen Recht. Von dr. Demeter Koropatnicki, Ratssecretar des k. k. Obersten Gerichts- und Kassationshofes. Wien 1915. Verlag von Breitenstein. Ta času primerna knjiga se bavi prvič sistematično z vprašanjem, ali naj država povrne škodo, ki nastane vsled vojne, in v katerem obsegu. Razlaga torej predvsem pojem vojne škode, njeno bistvo, podstavo in obseg njenega javnopravnega povračila. Potem podaje vsebino starejših javnopravnih določil o povračilu vojne škode, tako v Avstriji in v Nemčiji zlasti 1. 1871. Za prakso je prevažno, da so nadalje priobčeni sedaj veljavni predpisi o tem povračilu v Avstriji in Nemčiji. Posebno poglavje govori tudi o dotičnih mednarodnih določilih, drugo še o pristojnosti oblastev za rešitev takšnih odškodninskih zahtev. Zlasti onim oškodovancem, ki stanujejo v ogroženih krajih, bo ta knjiga dobro došla. Cena jej je K 2 40, za naročnike „Gerichtshalle", v kateri je bila ta razprava deloma priobčena, pa K 1'60.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. maja 1915.
— (Osebne vesti). Otvorila sta odvetniški pisarni dr. Žiga Vo-dušek in dr. Ernest Rekar, oba v Trstu. — Umrl je v Ljubljani Ivan Nabernik, sodni svetnik v p.
160
Razne vesti.
(Sedemdesetletnico) svojega rojstva je dne 28. aprila t. I. praznoval dvorni svetnik dr. Emil Ott, profesor na češkem vseučilišču v Pragi. Kar je bil nedavno umrli Anton vitez Randa za materijalno civilno pravo, to je Emil Ott za procesualno pravo avstrijsko. Slava češkega pravoznanstva, ki jo je utemeljil Randa, se čudovito dopolnjuje in dovršuje po delih Ottovih, zlasti po v letih 1897 do 1901 izdanem .popolnem sistemu civilnega pravdnega reda" jn po veleznanstvenem delu „o nespornem postopanju" iz 1. 1916. Kakor Randa, je bil tudi Ott vzor vseučiliškega učitelja, ki je odgajal v pravem pomenu besede pravniški naraščaj ne le v znanstvenem pogledu, marveč tudi glede na značaj in srce. Primerna njegovim občnim zaslugam so tudi njegova visoka odlikovanja. Tako je bil Ott postavljen na čelo možem, ki jim je bila naloga poučevati v pravu nadvojvodo in sedanjega prestolonaslednika Nj. ces. Visokost Karla Eranca Jožefa; član gospodske zbornice, podpredsednik državnega sodišča, imetnik c. kr. znaka za umetnost in vedo, vitez reda železne krone i. t. d. Ob njegovi sedemdesetletnici so bile mnogobrojne ovacije radosti in hvaležnosti. Med prvimi čestitelji je bil Nj. ces. Visokost prestolonaslednik, potem ministrski predsednik z mnogimi ministri, eksc. dr. Klein, sodna predsedstva, mnogi člani gospodske zbornice, rektorati raznih vseučilišč, predvsem obeh vseučilišč v Pragi, akademija znanosti, razna znanstvena društva in javne korporacije ter nebroj zasebnih odličnih mož. Jubilar je dobil mnogo adres. Češka pravniška fakulteta je proslavila svojega seniora s posebno knjigo, katero so spisali skoraj vsi njeni člani. Zanimivo je, kako toplo je pozdravila slavnega češkega učenjaka pravna fakulteta vseučilišča v Gradcu, rekše: ,Die Feier Ihres 70. Geburtstages datf die juristisehe Fakultat der Universitat Graz nicht vor-iibergehen lassen, ohne Ihnen verehrungsvolle Wiinsche zum Ausdruck zu bringen und damit den Dank der Fachgenossen zu verbinden fur das, was Sie mit Ihrem nimmermiiden Schaffen der juristisehen Welt, speziell der Rechtsvvissenschaft Oesterreichs, geworden sind. Auf dem Gebiete Ihres Nominalfaches haben Sie in vorbildlichster Weise und in reicher Fiille monographischer und svstematiseher Arbeit gewirkt und regen Anteil genommen an der literarisehen Befruchtung des neuen Prozessrechtes, daneben aber auch mit weitem Blick die Erkenntnis gefOrdert, das die Prozessreform und die damit verbundene Belebung des for-tnellen Rechtes auch fiir andere Rechtsgebiete vervvendet werden muss und so — grundlegend fiir alle Zukunft — das erste osterr. Svstem des Rechtsfiirsorge-verfahrens geschaffen. Aber auch iiber das Gebiet des engeren Faches hinaus hat Ihre Vielseitigkeit in andere Rechtsgebiete gefuhrt und speziell die Wissen-schaft des kanonisehen Rechts bietet so manehen Beweis ihrer rechtsgeschicht-lichen Betatigung. So hat denn auch der Staat in dankbarer Anerkennung Ihrer Verdienste sich Ihrer Mitarbeit an den hochsten Statten der Gesetzgebung und Rechtssprechung versichert und damit der Juristenwelt Oesterreichs die Gewahr gegeben, dass Ihr reiches Wissen und strenges Rechtsgefiihl auch hier zum allgemeinen Besten des Vaterlandes wirke." —
„Slovenski pravnik" izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva „Pravnika" brezplačno; za nečlane pa velja za vse leto 10 K, za po
leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 24 oz. 22.
c) Če meso od prašičev, ki niso bili ogledani po predpisu, proda kmetski posestnik, to ne učini prestopka po § 399 kaz. zak., ampak pogojno le pod pristojnost upravnih oblastev spadajoč prestopek po § 13 zakona od 6. avgusta 1909, št. 177 drž. zak.   .   .   156
3. Izpred upravnega sodišča.
Za pristojbinsko olajšavo pri konverziji denarne terjatve po zmislu §-a 2, št. 2 zakona z dne 22. februarja 1907, drž. zak. št. 49 treba, da 6-letna neodpovedljivost prvega posojila velja za obe stranki   157
4. Književna poročila..............159
5. Razne vesti................   160
Ljubljana, Prešernova ulica št. 3. Največja slovenska hranilnica!
Denarnega prometa koncem leta 1914 K 740,000.000-—
Vlog..........44,500.000.—
Rezervnega zaklada.....„    1,330.000-—
Sprejema vloge vsak Delavnik in obrestuje po
m
brez odbitka. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične
domače hranilnike.