114
Karbolinej.
V dvanajsti številki „Novic;< navedene so bile v članku pod tem naslovom prednosti karbolineja. Dovolite, mi gospod urednik, da k temu tudi jaz opomnim nekaj iz svoje skušnje. — Pred nekolikimi leti omislil sem si tega sredstva v konservacijo drogov za vzgojo hmelja. Drogove sem namazal o lepem, jasnem vremenu s čopičem, in les je hitro použil tekočino v se. (Omeniti hočem, da je treba pri mazanju prav previdno ravnati, da se z obrazom ne pride preblizu, ker plin, koji se razvija iz tekočine, provzroča nekako ske-lenje na koži obrazni, tudi bi svetoval, naj tist, kteri maže, natakne rokavice na roki). Namazane drogove pustil sem potem več dni razpostavljene solnčnim žarkom, da so se popolnoma osušili, predno sem jih porabil v hmeljniki.
Ko sem potem privezal hmeljne trte na take drogove, zapazil sem kmalu, da je vsaka trta zarjavela ter se posušila na mestu, kjer se je dotikala droga. Vodil sem na to poganjke niže ležečih očes, ter ejako rahlo navezal, kar je imelo vsaj to dobro posledico, da mi trta ni bila pokončana, pač pa so se mi posušili vsi oni listi, kteri so prišli z drogom v neposredno dotiko.
Drugo leto si mislim: zdaj ko so bili drogovi vse preteklo leto razpostavljeni vsem vremenskim   vplivom,   „zdi-
šalo" in pogubilo se bode vendar škodljivo sredstvo. Porabim drobnejše drogove za napeljavo „natiškega fižola", pa žal, tudi to leto moral sem šolo drago plačati. Vse one fižolove rastline, koje so bile napeljane na namazane drogove, niso mogle uspevati ter se vzdigniti kvišku, tudi niso obrodile prav nikakega sadu, — poleg stoječe pa, katere so se ovijale okoli navadnih palic, donesle so prav lep pridelek.
Ne da bi hotel oporekati dobrim lastnostim karbolineja za take uporabe, kakeršne so bile navedene v zadnji številki; napisal sem te vrstice, le da škode obvarujem one, ki bi nameravali napraviti poskušnje? naj nikar ne mažejo s karbolinejem tacih delov, kteri pridejo z živimi rastlinami v dotiko.
Na Vrhniki dne 20. marca 1887.
                                   Jos. Lenarčič.