zvezde na jasnem nebu, pobliski raket med 
strelskimi jarki po, da stotisoči drug proti dru­
gemu nahujskanih mladih ljudi čaka bližnje pre­
livanje krvi ... 
Zopet so sledili pohodi v varna brezna, a na 
Slemenu blizu vasi Lokve sva odkrila nena­
vadno jamo za ta globoki kras. Po 26 m glo­
bokem prepadu sva stopila še na sneg, ki ga 
je burjo pozimi napihalo v jamo. Naslednjih 
devet metrov strmine pa sva preplezala pre­
vidno: tik ob steni je divji golob v poltemi 
znesel dve jajci, pazila sva, do ne bi s kame­
njem uničilo nežnega življenja. V zahvalo sva 
odkrila spodaj 21 m dolg in 6 m širok ter toliko 
visok prostor, ki noju je vsaj po obliki spominjal 
no rove podzemskih rek. Zaporedoma sva nato 
prišla še v velike prostore, od katerih je bilo 
eno dvorano kar 30 m dolga. Rovno dno po je 
bilo pokrito z udrtim skalovjem in na koncu 
celo z ilovico. Trdnejši del stropa so krasili 
lepi stalaktiti - velika redkost v jamah no 
Banjščici in na Trnovskem gozdu. 
V globini 50 m sva se splazilo skozi ozko špra­
njo do 10 m globokega prepada, po njem pa 
do 15 m visoke sigaste stene in čez njo v nove 
večje prostore, ki so jih pokrivale s stalagmiti 
okrašene velike skale. Ozek rov naju je pri­
peljal zopet 12 m g loboko do presenetljivo 
lepih kristalnih stalaktitov. Z vrha, pri skupini 
stalagmitov pa sva opazilo v severni steni 
luknjo, ki noju je skozi neprijetne ožine pri­
peljala v lepo 14 m dolgo, 12 m široko in 9 m 
visoko dvorano. Tudi tukaj so nama lepi kap­
niki poplačali trud. Nastanek teh prostorov pa 
sva si moglo razlagati le z izpiranjem in top­
ljenjem mehkejših delov kamenine, ker sva na 
mnogih krajih opazila žlebove in kamine, po 
katerih je dotekala deževnica in snežnico v te 
občudovanja vredne podzemske jame. 
Značka, 
gl. ,tr. 299 
302 
VRŠAC 
Tine Mihelič 
1 blok; ,o se ,gm;t; p,ek oebo,, k<ot­
kem bo spet deževalo. Sedemo no neko polico 
in noše razočaranje se prične spreminjati v 
potrtost. Ze četrtič smo se potrudili do tod, po 
nos je vreme zopet izdalo. čakaje na prve 
kaplje dremljemo no mehki travi in san jarimo 
o soncu, modrem nebu in o steni, ki bi jo tako 
radi preplezali. 
Na severno steno Vršaca sem mislil že leto. 
Vendar sem vedno mislil nanjo nekako teo­
retsko, ne da bi se resneje pripravljal no poskus. 
Zdi se mi, da je še marsikdo no podoben način 
mislil na to steno. Toda za večino plezalcev 
pomenijo Julijske Alpe le stene nad Vrati, Ta­
marjem, Martuljkom in morda še Krnico in Krmo. 
Vse ostalo pa je silo od rok, posebno, če gre 
za stene južno od razvodnice Sovo-Sočo. Le 
tako si lahko razlogom, da je elegantna vršno 
stena Vršaca, ki jo je tako lepo videti z Luknje 
ali s Križkih podov, ostalo ves čas nedotaknjeno, 
čeprav njene sicer navpične in gladke plati prav 
po sredini prereže krasen sistem kaminov in 
poči, obetajoč lep in naraven prehod na vrh. 
Potreben je pač bil izdaten impulz, da bi se 
nekdo lotil stene. No, to impulz je lani naposled 
prišel in to takoj zatem, ko je pričel misliti na 
Vršac tudi moj brat. Joža je fant urnih refleksov; 
še mene, starino, je njegovo navdušenje tako 
vnelo, do sva bilo v krotkem času domenjeno. 
Toda vreme očitno ni bilo na najini strani. Nič 
kolikokrat sva tovorilo vso težko opremo preko 
Komarče in mimo Jezer no Prehodovce. Od tod 
sva po zapletenem sistemu polic in grap našlo 
udoben dostop pod vršno steno Vršaca. Spodnji 
del stene naju ni mikal. To je ves razoran od 
globokih grap in zarodi majhne naklonine no 
gosto poraščen z ruševjem in manjšimi macesno­
vimi goji. Vrhu lego potekajo tod tri starejše 
smeri, ki po se pod navpično vršno steno vse 
umaknejo v obrobni, položnejši del. Hodilo sva 
torej v goste k najinemu Vršacu ves mesec, o se 
vedno mokro in razočarano vračalo. Zdi se mi, 
da sva pričelo že po malem obupovati in opu­
ščati misel no steno, ko se je nenadoma pojavil 
no prizorišču Iztok. 

Iztok je fant, čiger navzočnost v navezi je jam­
stvo za dobro voljo in za ohranitev »morale«, 
če gre kaj narobe, pa tudi za morebitne tre­
bušne krče zaradi prekomernega krohota. Ta 
njegova lastnost se je pokazala za prav ko­
ristno v letošnjem kislem poletju in vse kaže, 
da za zdaj še ne bomo vrgli puške v koruzo. 
Sicer pa sploh nismo edini optimisti v okolici. 
Globoko pod nami, na jasi sredi doline nespo­
dobnega imena, si nekdo pravkar postavijo 
velik, zelen šotor; prav do nas zadiši po raž­
njičih, se nam dozdeva, ko se pred šotorom 
zasvedra v zrak svetal, prijazen dim. 
Prvi naliv tega dne nos zasači na vrhu Vršaca, 
ko kot koki smrkolini zijamo preko roba stene 
v globino. Tako ostro odsekanega brezdna po 
še ne! Zvečer se na Prehodavcih mastimo z aj­
dovimi žganci in vmes prisluškujemo bobnanju 
težkih kapelj na pločevinasto streho. Ker smo 
vsi trije sovražniki težke prtljage pri plezanju, 
se lotimo tudi lastnih zalog, to pa tako izdatno, 
da si bo Joža kot prvi v navezi jutri smel pri­
voščiti razkošje plezanja brez nahrbtnika. Vreme 
pa tokrat nekaj obeta ... 
Zarana smo na nogah. Oči, letos nevajene 
sonca, nos ščemijo od tolike svetlobe. Danes 
je čisto pravo, lepo vreme, da smo židone 
volje celo takrat, kadar Iztok za kak trenutek 
preneha zbijati šo le. In tako kot za šalo pre­
plezamo vse tiste police, grape in kamine, ki 
nos ločijo od vstopa v steno. Ko se taborniki 
pod nami ravno spravljajo k zajtrku, smo mi 
že bogato ovešeni z vrvmi in žvenketajočim 
železjem ter ostalo opremo, Jožo po slovesno 
odkoraka v desno proti rjavemu žlebu, kjer se 
bo pričelo plezanje. 
Prva raztežaja nista nič kaj v skladu s podobo 
stene, v katero vstopamo. Svet je tu podo­
ben ... , no, denimo, precej navpik postavlje­
nemu travniku. Trentarju, ki v dolini z glasnimi 
vzkliki kroti svojo trapo, bi bili kor hvaležni, 
če bi nam posodil nekaj ovac. Toda, ko nas 
sitna, krušljiva prečnica pripelje v žleb ob 
stebru, po katerem naj bi potekal spodnji del 
smeri, si oddahnemo. Tu nas sprejme prav lepo, 
trdno in z oprimki bogato pečino, da se lah­
kotno in dobre volje vzpenjamo po steni s teža­
vami četrte stopnje. Jožo, ki vodi, je danes še 
posebno lahkih nog, z Iztokom mu komaj uteg­
neva spuščati vrv. No, soj s temi skalami sva 
midva z Jožam že znanca, pri enem od prejš­
njih poskusov nama je vendarle uspelo pregle­
dati spodnji del stene. Vsakih štirideset metrov 
srečamo klin z vrvico, sled tokratnega sestopa. 
Ker nas je letošnje poletje izučilo in, ker stena 
obeta še marsikaj, jih previdno pustimo v skali. 
Prezgodnji optimizem se sploh rad maščuje, zato 
moramo danes no novo zabiti vse za plezanje 
potrebne kline, z Jožam sva jih pri zadnjem 
poskusu skoraj do zadnjega izbila. Stena pa je 
tod toke vrste, kot bi nas to mrtvo in brezlično 
skalovje hotelo prepričati, da ni ničesar prijet­
nejšega in varnejšega kot takole plezanje. Ko 
nas ploščata polička popelje v desno steno, 
za katero si nismo no jasnem, s čim je podstav­
ljena, tako je spodrezano le nekaj sežnjev pod 
našo poličko, se nam dozdeva, da smo v pravih 
alpinističnih nebesih, ko se takole po angelsko 
sprehajamo nad breznom. 
Med postanki na varovališčih, ko se plezolec 
lahko nekoliko zave in iztrga strogemu ritmu 
vzpona, prihajam vse bolj do spoznanja, do 
je plezanje v steni nad to prelepo, zeleno dolino 
zares veliko doživetje. Celotna okolico je ne­
kako zaprta sama vase, ves ombient tega za-
V spodnjem delu smeri Foto T. Mihelič 
303 

kotnega dela naših gora izžareva občutek do­
močnosti. Zdi se mi, da smo tudi mi postali 
sicer rohlo vsiljen, vendar nikakor nezaželen 
sestavni del te okolice. Njej se seveda najbolje 
podajo macesnovi gozdovi in zelene jase na 
dnu doline, po samotne kmetije s starinskimi 
plotovi ter čredami pasočih se krov in, razum­
ljivo, Trentar s svojimi ovcami. Toda danes se 
je prav tako dobro vključil v ta ambient tabor­
nik z zelenim šotorom no jasi ob cesti in celo 
prizadevni zasavski markacist, ki si je šel ogle­
dat naše akrobacije prav z vrha Ozebnika on­
stran doline. 
Jožovo vrv, ki se je pravkar napelo, me zdrami 
in postavi spet v kruto resničnost. Ojoj, tu je 
oni kamin, ki naju je pred dnevi pestil debeli 
dve uri; tako zdelano sva prilezlo iz njega, 
da sva kmalu pobralo šila in kopita. Joža, ta 
srečnež, je že zgoraj, midva z Iztokom pa sopi­
hava s svojima bisagama, do noju je slišati 
nemara prav do Prehodovcev. In že nas spet 
zagrnejo obloki. Tokrat sicer ne grozijo z mo­
kroto, a vendar nismo docela ravnodušni, ko 
počivamo v luknji raztežaj nad kaminom. Pri 
kosilu se ne pustimo prov nič motiti. Poč ni 
lahko razdeliti konservo kompota med tri lačne 
in jih noto prepričati, do so siti. 
Steni, ki je zdaj nad nami, bi lahko v jeziku 
kakega plezalskega vodnika rekli ključ smeri. 
To sva z Jožam ugotovilo že pri prejšnjem 
poskusu, le da nama takrat tega ključa ni uspelo 
obrniti v pravo stran. No, danes smo trije in, 
ker več glav več ve, imamo optimizma poč no 
pretek. Kor se našega ključa tiče, bo vse od­
visno od tega, če se bo ono velika streha, raz­
težaj nad votlino, pustilo no kok način obiti. Za 
dobro razpoloženje poskrbi tudi zajeda nad 
votlino. P ostreže nam s skalo, ob kateri človek 
resnično dobi veselje do plezanja. Na minia­
turni polički pod streho nos pozdravi zadnji 
stari klin. 
Ko smo si bili pod steno razdelili delo, sem 
kot najstarejši dobil častno mesto srednjega 
v navezi in s tem prevzel vse dolžnosti, kar se 
tiče varovanja. Zasidram se torej no polici, 
Jožo po se brez obotavljanja loti našega »klju­
ča«. Najprej spleza po polički v desno, a kmalu 
je treba navzgor. Tu se je vtihotapila med 
štrleče previse poševna zajeda z lepo razpoko 
no dnu. Vendar po je treba do nje še priti. 
Vstop vanjo namreč zapira nekaj metrov visoka 
žmulo brez pravih opor in z zelo slabo skalo. 
Joža sprva poskuša z vsemi mogočimi pripo­ močki iz svojega žvenketajočega arzenala. V 
skalo zabija kroporje, tomovce, po kosinčke in 
304 
celo titončke, no koncu pa spozna, da to pečina 
ne trpi v sebi železja. Uspeh bo zdaj poč od­
visen le od tega, če si bo fant upal zdelati to 
zadevo kor prosto. No, pa si upa in že stoji 
v vznožju zajede. Tu lepo prijemljejo debeli 
U-klini in lesene zagozde, do plezanju po njej 
sploh ni kaj reči. Stena okrog nos je vbočeno 
in udarci kladivo odmevajo kot v koki akustični 
kovačnici. Tudi Iztok, ki sedi še v spodnji luk­
nji, delo hrup, do gre skozi ušesa. Fantu je 
dolgčas, po se je spravil no šope skrivenčenih 
klinov, imenitno jih bo poravnal. Jožo lepo 
napreduje po zajedi, vse kože, da se naše po­
četje že nagiba v rozplet. Tako hitro in eno­
stavno, kot bi kdo sklepal iz tega pisanja, po 
vendar ne gre; še preden Joža pritelovadi no 
stojišče vrh zajede, prhne preko nos že tudi 
prvo manjšo ploho, ki nos opozori, da smo še 
vedno v letu 1968. Noš »ključ« pa je vendarle 
pod nami in kljub mrzlemu pišu, ki sledi dežju, 
smo odlično razpoloženi. Posebno še, ko se nam 
ponudi poličko, sicer no vso moč zračno, vendar 
obeta naroven prehod mimo navpične plošče, 
ki smo jo od spodaj gledali z velikimi dvomi. 
Toko se čez čas znajdemo vrh razglednega 
pomola no desni, sredi navpičnega stebra. Od 
tod je vso nadaljnjo steno kot na dlani. Zdaj 
nam nobena streho več ne broni napredovanja; 
zdi se nam, da imamo smer že v žepu. Toda 
do robo stene je še dvesto metrov in videti je, 
da nobeden od teh ne bo lahek. O tem nos 
dobro pouči že prvo poč nad pomolom. Joža 
ukroti njen previsni izstop šele, ko vanjo zabije 
najdebelejšo leseno zagvozdo, kar jih imamo 
s seboj. Nad njo pa nos čoka plezalsko nemara 
najlepši raztežaj v vsej steni: vitka, rahlo pre­
visno zajeda, ki je videti, kot bi jo nekdo iz­
klesal iz enega samega koso skale. Jožo jo 
prepleza v velikem slogu in še večjem razkoraku. 
Vmes se pritožuje, koko slabo prijemljejo klini, 
o Iztok, ki ima kot tretji no vrvi nehvaležno 
nalogo izbijanja, se pritožuje še bolj. Nobeden 
od njih, bojda tako slabih klinov, noče iz skale. 
Toda fant je trmast in jih naposled do zadnjega 
izbije, ves čas viseč no vrvi. Nekateri od njih 
so tako zdelani, do bodo lahko rabili le še kot 
spomenik Iztokovi vztrajnosti. Kar mi je po pri 
Iztoku najbolj všeč, je to, do niti pri tako duho­
mornem poslu ne izgubi dobre volje. 
Toko se je nošo pot že krepko nagnilo preko 
polovice in tudi poglavitne težave so, uporno, 
za nami. Zato se v nadaljnjih raztežajih prav 
nič ne naprezamo. Prov dobro vemo, da bo 
kmalu noč, stena pa nas do takrat še ne bo 
izpustila. Svet, po katerem zdaj plezamo, nam 

Severna stena Vršaca 
(zgornji del): 
1 - levo smer 
2 - direktna smer 
3 - dostop 
k centralni smeri 
4 - centralno smer 
5 - desno smer 
Foto T. Mihelič 
dovoljuje provcoto plezalsko rekreacijo, kakršne 
pa smo že pošteno potrebni. Dobro pregleden 
sistem poševnih kaminov in poličk nas vodi proti 
desni ves čas ob vznožju gladke in neprehodne 
vršne stene, še vedno dobrih sto metrov visoke. 
Danes nam je stena še posebno naklonjena, 
ravno pravi čas nam postreže z gruščnato kota­
njico; le malo peska je treba razkopati in že je 
vse pripravljeno za bivak. Da pa ne bi bili 
preveč dobre volje, je nad nami spet vse na­
vpično. Sicer pa se nimamo kaj pritoževati, že 
pri ogledovanju stene od daleč smo ugotovili, 
da bodo izstopne poči težavne. Ravno toliko 
je še dneva, da Joža opremi s klini prvi previs 
in se razgleda za nadaljnjo potjo, nato pa 
zlezemo v vrečo za bivak. 
Prehod iz dneva v noč je nocoj fantastična igra 
oblakov in barv; strmimo kot začarani, dokler 
nebo na zapadu ne potemni. Sladko spanje pa 
nam kmalu zagreni mogočna siva gmota, ki se 
potuhnjeno plazi od trentske strani proti nam, 
nič dobrega se nam ne obeta. Kar pa se osta­
lega tiče, je noč še kar prijetna. Le želodcev, 
ki ves čas brez uspeha terjajo svoje pravice, ne 
moremo nikakor potolažiti. Nahrbtniki so pač 
že davno prozni. 
Jutro je turobno. Debeli oblaki negibno v1sqo 
nad dolino in prav neverjetno se nam zdi, da 
še ne dežuje. Dež pa bo prišel še prehitro, zato 
le urno na noge! Medtem ko se z Iztokom še 
pretegujeva na bivaku, se Joža že vleče s škrip­
cem preko previsa, kjer tiče klini od včeraj. 
Nad previsom ga čaka silno kočljiva prečnica 
v desno; ko z Iztokom opazujeva Jožove akro­
bacije, se nama zdi, da fant vendarle rahlo 
pretirava z jutranjo telovadbo. No, tudi nama 
ta telovadba ni prihranjena, vsi trije smo prav 
dobro razgibani, ko se naposled znajdemo na 
stojišču. To pa je tudi potrebno, kajti nad nami 
je zraste! zares spoštovanja vreden kamin, prav­
zaprav poč, ali kakor bi pač lahko imenovali to 
ozko in gladko prepoko. Taka je, kot bi si jo 
bil naš Vršac sposodil pri kakem vrstniku iz 
granitnih Zahodnih Alp. Pa se kljub temu tudi 
to nestvor ne more dolgo upirati našemu Jožu, 
čeprav se brani celo z dežjem, ki ga v hipu 
spremeni v navpično drsališče. Nas pa je zdaj 
le še ena sama neučakanost. Hitro opravimo še 
s kratko, navpično počjo in krušljivim žlebom, 
nato pa v pojemajočem dežju stopimo na vrh. 
Sive megle se vlačijo vsenaokoli, toda naposled 
je prišel čas, ko je nam to vseeno. Spomnimo 
305 

se no dobršen del poletja, ki nam ga je pobral 
tole Vršac. Toda uspeh je vendarle tu, soglasni 
srno: Vredno je bilo truda ! 
Tehničn i podatki: 
Centralna smer v severni steni Vršaca 
Plezali: 13. in 14. avgusta 1968 Iztok Belehor 
ter Jože in Tine Mihelič. Ocena V, VI, višina 
smeri ca. 370 m, čas plezanja prvopristopnikov 
14 ur, v steni ostalo ca. 20 klinov in 4 lesene 
zagvozde. Trdna skala in brez izjeme odlično 
varovališča. 
Dostop: a) s Koče na Prehodavcih po poti 
proti Doliču do sedla med Vršacem in Kanjav­
cem ter dalje navzdol proti veliki kotanji že 
v območje severne stene Kanjavca. Na mestu, 
kjer pot ostro zavije v desno proti tej kotanji 
(dobrih 5 min. pod sedlom - do sem možen 
seveda tudi dostop od Koče na Doliču) levo 
s poti in navzgor po travi 20 m no markantno 
travnato glavico v severnovzhodnem grebenu 
Vršaca. Od tod levo v grapo in po njej sestop 
50 m. Tik nad mestom, kjer grapa navpično 
prepada, prečnico v levo (orogr.) po ozki, nato 
pa vedno širši polički do razčlenjenega grebena 
ob grapi ob gladki vršni steni Vršaca. (Stik z 
levo in direktno smerjo.) Sestop sprva po gre­
benčku, nato levo v grapo in po njej več raz-
1ežajev navzdol ter končno po vrvi preko 40 m 
visoke navpične stene do široke police, ki leži 
ob vznožju navpične in gladke vršne stene Vr­
šaca. Po tej polici (krušljivo) proti zapadu 60 m 
na manjše melišče pod steno. Od Koče na Pre­
hodavcih dobri dve uri, mestoma II. 
b) iz Zadnjice po levi ali direktni smeri do 
vznož·\a vršne stene, kje ti dve smeri zavijeta 
proti evi in kot pri a) do vstopa IV. 
Opis: spodnji del smeri poteka po stebru, ki 
se pričenja desno od omenjenega melišča. Vstop 
v izrazit rjav žleb na desni. Po njem 30 m. Tik 
pred koncem desno v steno in prečn ica cel 
raztežaj (krušl jivo) v desno do kotanjice v žlebu 
ob stebru. Naravnost navzgor deloma po žlebu, 
deloma po desni steni dva raztežaja do veli­
kega previsa. Pod njim po nagnjeni polici v 
desno navzgor do stojišča. Dalje v isti smeri, 
kmalu prestop preko gladkega praga (k) na 
višjo polico. Po njej še 1 O m desno, končno 
pa skozi kratko, navpično poč (k) na stojišče 
(IV). Od tod 3 m levo in navzgor v navp ičen, 
plitev kamin, po njem 25 m (3 k, 1 z, V+) in 
izstop levo na stojišče na ozki polički. Po njej 
levo na rob in navzgor v večjo gruščnato ko­
tanjo v vznožju velike, navpične grape, ki je 
zgoraj zaprta z velikimi strehami (v udobni 
!opici vrh kotanje možic). 
Desno v navpično zajedo, po n'lej 30 m (odlični 
oprimki, IV) do po ličke pod ve iko streho (sto­
jišče, k). Po polički 4 m desno, nato navzgor 
3 m (VI) v poševno proti levi tekočo zajedo 
in po njej 1 O m do krušljivega stojišča (3 k, 2 z). 
Desno na ozko poličko in po njej vodoravno v 
desno 25 m na udoben pomol. Desno v navpično 
poč, po njej 10 m (V) in po lažjem žlebiču na 
naslednji pomol (natanko v višini najvišje strehe 
na levi). Desno skozi 15 m visoko, navpično 
306 
zajedo (VI-) in lažje navzgor do stojišča. Sledijo 
trije lažji raztežaji (II I, IV) proti desni po jasno 
izraženem sistemu razčlemb do ozkega žlebiča 
v vpadnici velikega strehastega nosu tik pod 
robom stene. Iz gruščnate kotanjice vrh žlebiča 
po levi zajedi 15 m, nad previsom prečnica po 
nakazani polički 6 m desno v kot in preko pre­
visa na stojišče (3 k, V+). Naravnost navzgor 
skozi ozek, gladek kamin (15 m, 2 k, V), izstop 
v levo in kmalu nazaj proti desni na stoj išče. 
Desno v kratko, navpično poč in skozi krušljiv 
žleb do izstopa na teme Vršaca v neposredni 
bližini najvišje točke. 
Sestop: z vrha Vršaca proti zapadu preko trav­
natega pobočja prekinjenega s skoki na pot, ki 
drži do Koče na Prehodavcih. Pol ure. 
SVET POD TISOVCEM 
(Za 65-letn ico PD Idrija) 
Lado Božič 
I
·_ ,'._ -i, 
.... ,, 
' • okra! sem 
bil v gosteh pri nekaterih 
svojih prijateljih in znancih. Med prve štejem 
one, pri katerih se večkrat oglasim, med druge 
pa tiste, ki jih le tu in tam mimogrede oblazim. 
Da se razumemo. Gre za vrhove in grebene, 
grape, soteske, gozdove, za senožeti, za vse, 
kar prenaša zelo skrotovičena skorja skromnega 
prgišča domačega idrijskega sveta. 
Usedel sem se na nižjem, toda razglednejšem 
vrhu grebena nad idrijskim kotlom in belško 
sotesko. Med Padarjevo grapo pri Kobili in 
grapo Potok pod Miklajčem se nenadoma dvigne 
iz Idrijce mogočna gmota Struga in vzkipi preko 
skalnatih strmin. Nad skalami se strmina umiri 
in preide skozi gozd v položnejši svet, kjer 
odvrže svojo gozdnato odejo in jo zamenja 
z lepimi travnatimi pobočji, s košenicami, od 
pomladi do pozne jeseni polnimi najrazličnej­
šega cvetja. Tu greben zavalovi proti zahodu 
kot hrbet dvogrbe kamele. Najvišjo točko do­
seže na prvi grbi, v vrhu, ob katerem se na 
vzhodni strani stiska skromna Zagrebenčarjeva 
bajtarija. Odtod zleze v sedlo in se spet po­
žene v breg na drugo, nekaj metrov nižjo grbo. 
Za tem po se globoko us loči kot dolg kamelin 
vrat in z glavo konča visoko v zaraščenih vr­
hovih Hleviških planin.