Glasila slove elavstvo. xs fcaJS. ni. ..ii|in„. tillllii» Štev. 39. V Ljubljani, dne 7. septembra 1908. Letnik I. Summum j us iniuria. summa Sodišča so učilnice. Kdor hoče prav poznati blodnje človeškega srca, človeka, idi in zasleduj od časa do časa sodnijske razprave. Pa ne, da zadostiš sklepu svoje radovednosti, morebiti tudi škodoželjnosti. Ne! Da primerjaš, se učiš in sklepaš, kje boleha človeška družba. Dovolj prilike ti nudijo za to žaloigre, ki se odigravajo pred sodišči in ki jih rešujejo suhoparni juristi, ljudje, ki ne poznajo drugega, kakor mrtvo črko, paragraf, kadar vrše svoje zvanje. Neki po-rednež je zapisal svoj čas: Gute Juristen, schlechte Christen (Dobri juristi, slabi kri-stijani), kar bi sc mi ne upali zapisati, dasi sodimo tudi precej ostro o sedanjih neumnostih naše pokvarjene in nenravne družbe. A v tej družbi živimo, in tudi, ki jo mrzi, sovraži in zaničuje zaradi njene hinavščine, zaradi njenih predsodkov, napak in bedarij, se ji le mora vsaj za silo prilagoditi, dokler ne napočijo zopet srečnejši časi, ko ozdravijo ali vsaj zacelijo rane, ki si jih je nadala naša družba v svoji otročji nevednosti pa tudi zlobnosti sama. Pa smo šli poslušat pravkar po 111. slovenskem katoliškem shodu tudi porotne razprave. Kak razloček? Tam navdušene množice za večno resnične in resne nauke, ki naj rešijo in zacelijo rane naši bolehajoči družbi, tu pa dolgočasna sodnijska razprava. Sodni dvor, porotniki, državni pravdnik, zagovornik postavljen od sodišča,, zatočenca, pazniki, sluga in pa rado- vedno občinstvo namešano. Zatočenca sta bila res lopova, tatova, lumpa, že opeto-vano predkaznovana. Ta vtis je dobil vsakdo, ki je bil navzoč. Pa le nekaj je liki slana vplavalo na občinstvo, morebiti tudi na sodni dvor. Zatočenca sta pripadala delavskemu stanu. Eden bivši mizarski mojster, brat njegov menda slikarski pomočnik. Sodišče jima je postavilo samo zagovornika, ex offo pravijo takemu zagovorniku. In pred porotniki mora imeti vsakdo zagovornika, bodisi reven ali bogat. Ce si revež brez sredstev, ti ga imenuje sodišče, ki ga tudi plača. Ako imaš denar, si ga izbereš in plačaš sam. Pa smo imeli priliko občudovati res izbornega zagovornika. Ko je izpregovoril krepko državni pravdnik in dokazoval krivdo zato-žencev, je pa v nekaj stavkih, ki jih občinstvo niti razumelo ni, gosp. zagovornik ex offo v treh minutah dokončal ves svoj zagovor. Sicer so mrmrali poslušalci, pa kaj se hoče. Obtoženca sta bila po tem špartansko kratkem ex offo zagovoru po gospodih porotnikih soglasno spoznana, da sta kriva in obsojena na šest let ječe. Se jima je zgodilo popolnoma prav nevarnima mednarodnima tatorama, pa je le liki slana vplival ex offo zagovor na vse, ki so bili navzoči pri razpravi. Ki ni jurist, je vedel, koliko velevažnih okolnosti je govorilo za obsojenca, da bi bili sodniki iz Hudstva, gospodje porotniki morebiti sklepali drugače, ako bi bil nastopil kak prosluli zagovornik. Delavstvo če pride kdaj v nesrečo, da mora pred sodišče, samo ve, kako je to hudo in zvezano z ogromnimi stroški. Država je tu, da brani vsakega državljana, kadar in kjerkoli sc mu godi krivica. Dela to po sodiščih. In kako draga so naša sodišča. Pa kako dragi tudi odvetniki. In brez odvetnika zopet ne opraviš ničesar. Velikrat in nehote pride marsikateri delavec ali pa delavka v položaj, da mora iskati pravice ali se pa zagovarjati pred zeleno mizo. Pripeti se to lahko najbolj poštenemu človeku, kakor tudi lopovu. Mora li imeti delavstvo res pravo zaupanje v sodišča, ko ve, da je pri nas pravica tako draga in da brez velikih vsot si niti ne moreš dobiti dobrega zagovornika. In v razpravah, ki imajo politično barvan značaj. Kolikokrat so že listi javno očitali sodiščem, da ne postopajo strogo nepristransko. Nočemo nobenemu očitati ničesar. Pa je le mogoče, da vsa ta očitanja niso le domišljija. Saj imamo lopove, ki so se umaknili pravici, ki ni postopala nasproti njim tako hitro, kakor postopa tako hitro in rada 11. pr. nasproti kakemu kapelanu, dasi se potem v največjih slučajih izkaže, da je postopala res tako, kakor je naslikana boginja pravice, namreč slepo. Posebno lepa ni slika, ki smo jo tu pokazali našim bravcem. Se pozni rodovi se bodo zgražali, ko bodo zasledovali po zaprašenih arhivih stare listine o naših sod-nijskih razpravah, osobito političnih, kakor se mi izražamo, ako listamo kaka stara poročila o sodnijskih razpravah proti čarovnicam. Smešili bodo gotovo tudi naše špartansko kratke ex offo zagovornike in primerjali njihove zagovore z zagovori zagovornikov takozvanih boljših strank, ki imajo, da jih plačajo in jih dostikrat izrežejo . . . H ajda mak: V žaru brezupja V žaru brezupja oči mi tope ■ v drcnje in vrenje razljučenih mas: besnost narašča in krči srce, joče liubav se--------------ah, črno gorje polje v valovih čez steblo in klas. Zemlja temni se... le tutam v oči izza oblakov zablisne se kres; vzgibljc vsemir se, in grom zabrni skozi to žalost objokanih dni kakor popevka razkošnih nebes. Sila se dviže ... na žitje in smrt mase drvijo, gorijo strasti Dedek drhti na krivljenko oprt, babica joče — ves up ji je strt , deca na prsih tresočih jcci. V kotu pa tihem pozabljena nire trudna devojka nebeška — ljubav; v žalosti k nebu osamljena zre, da odposlanec-krilatec prispe in jo ponese do sinjih višav ... Ivo Cesnik. V bolnišnici. Obiskal sem ga v kirurgičnem oddelku. Sprejel me je z velikim veseljem in mi takoj začel obširno govoriti o svoji bolezni. »Primaknite stol bližje, pa me poslušajte! Poznate me kot starega razgrajača, ki ni imel nikoli pameti. Zato mi tudi ne zamerite, če bo vse moje pripovedovanje velika blozdarija.« »Pustite to, prijatelj Tomažič! Povejte mi rajši, kako pridete sem.« »Spominjate se gotovo, da sem vam pravil lansko leto na sv. večer: »Občina me ne bo redila. Zadrgnem si preje vrv okrog vratu ali pa skočim v Vipavo. Petak hranim doma za slučaj bolezni, da me odpeljejo v Ljubljano. Tam naj store z menoj, kar hočejo.« Mlad sem še in delal bi lahko še dolgo. A čemu bi mučil svoje trudne kosti? Prihranim si ne ničesar. Denar mi je bil vedno v pogubo. V mladih letih sem se zanj napil in stepel. Še zdaj imam znamenja po obrazu iz tistih bojev. Potem sem se poročil in imel osem otrok, zdravih, krepkih, da je bilo veselje. Z ženo se pa nisva ra- zumela. Gospodariti ie hotela ona, a jaz si nisem hotel sleči hlač. To vse veste. France je dorasel, jez sem mu oddal gospodarstvo. In od takrat sc je začelo ono pravo življenje jeze med nami. Zena je hujskala otroke zoper mene. Naposled so me spodili iz hiše. Ravno kašo sem kuhal pri ognjišču, pa pride France in zagrabi lonec ter raztrese vse po hiši. mene pa loputne za plačilo po hrbtu. Tekel sem pod milo nebo in se nisem več vrnil. Delal sem kmetom, bral maline, roj, popravljal poti in se tako živel. Stanoval sem pri bratu Štefanu v vasi, saj veste. Denarja pa nisem mogel trpeti pri sebi. Nekoliko iz jeze nekoliko iz žalosti sem zapil ob nedeljah, kar sem zaslužil med tednom. Ljudje so me imeli radi in so mi marsikaj privoščili po strani posebno ob večjih praznikih. Matijčkov Andrejčck mi je vselej dajal »koline«, ko je zaklal, Blažišar mi je često privoščil bokal vina, Zadnikarjev Janez mi je prispeval moke, ko sem bil potreben. Tako sem živel še dosti zadovoljno. No jezen sem pa le bil včasih, če sem prišel kam delat in sem dobil pitjota mesto poštene vipavske pijače. Pa porotna sedišča. No. Hm.Kaj li naj rečemo onjih. Prav nič jih ne napadamo, dasi jim niso kdosigavedi kako prijazni juristi pa tudi ne politiki, češ, da so še manj politično nepristranski, kakor sodniki, ki so nepristranski in če so morebiti v kakem slučaju pristranski, so to nehote. Nekaj pa le moramo jako ostro grajati pri sestavi porotnih sodišč. In sicer to, da so porotniki le davkoplačevalci. To ni prav in ni. V naših demokratičnih časih je to še ostanek iz one dobe, ko so imeli vso oblast boljši sloji. Mi moramo prav odločno zahtevati, da postanejo porotniki tudi delavci. Le delavec zamore prav presoditi položaj, v katerem se je nahajal nesrečni tovariš, ki sedi na zatožni klopi. Pa tudi takozvani cx offo zagovorniki naj bi se odpravili. Ki stojiš pred usedepolnim trenutkom, bodisi kriv ali nekriv, ko se gre za leta tvoje svobode ali pa morebiti celo za vrat, imej pravico, da izbereš za svojega zaston-nika, ki mu zaupaš in ki veš o njem, da se potegne zate. Pa ženske. Kako zamore moški presoditi položaj, v katerem se nahaja obtoženka ženska. Ni mogoče. Nikdar in nikoli ne pozna dovolj in ne more poznati moški žensko, tudi ne presojati njenih dejanj. Je popolnoma nemogoče in izključeno. Zato zahtevajmo tudi za ženske porotnice in ne porotnikov. So še drugi veliki nedostatki, ki bi bilo prav, da se glede na delavsko stališče odpravijo pri sediščih. Pa za danes zadostuj navedeno, ki dokazuje popolnoma, kako resnična je prislovica: Sumrnum jus — summa iniuria. (Največja pravica (mnogokrat) največja krivica!) Med brati in sestrami. Skale. Delavci pristopajte k bralnemu društvu, dokler nimate svojega strokovnega, bode isto moralo prirejati večkrat predavanja za delavce. — Širite »Našo Moč« in jo zahtevajte po gostilnah, v katere zahajate. Cc vas pristreže Senica in vabi noter, vprašate: Ali imate naš list? Ravno tako .pri Pircu, ki ima »Štajerca«, »Narod« in »Tagblatt«, le poštenega lista nobenega. Ko se osnuje pri nas delavska hranilnica, bode ustreženo tistim, ki bi si radi kaj prihranili, recimo za to, da si pozneje postavijo lasten dom. Tudi občina bi se morala zavzeti za to. Nektcri brlogi t. zv. »Luftkeuschen« doli proti Stari vasi še za pasji hlev niso, kdo naj skrbi za zdravje, ko ni nobenega nadzorništva. Res žalostno, pa se trpi, ker ga ni, ki bi povzdignil svoj glas pri »turnskem gospodu«, sam pa tudi nikoli noter ne pogleda. Eno noč bi Prišel je ta prokleti pust. In jaz sem seveda šel med fante kot vedno, sem tam malo pozabavljal in poplesal po stari navadi. In zgodilo se je, da sva se s krojačem Tonetom do dobra sporekla. »Ti si šema!« mi pravi Tone. »Koliko si pa že zapil. Glej mene! Dva tisočaka sta spolzela po mojem žejnem grlu.« »Kaj ne poveš, revež. Tako se bahaš, kot sraka s pavovim perjem. Veš, kaj je storila Onegova Micka, ko je vstala. Cuj! Oblekla se je, umila, pokrižala, zanetiia ogenj, stopila na prag, pogledala proti nebu, zahvalila Boga za krasno vreme, poklicala kokoši, jim natrosila zrnja. Ali ni bila pridna? Kaj se bahaš reva s pavovim perjem. Doto si zapil. Jaz pa pijem za pri-služen denar.« »Kaj, kaj, ti si upaš?« »Zakaj pa ne. Vse vem, saj sem študiral. Ti si šema, veš Tone!« Udeježili so se prepira še drugi. Najglasnejši sem bil jaz, zato sem tudi prejel plačilo. Zabodel mi je nekdo nož med rebra. Zadosti imam. Ne vem, če se mi rana zaceli. Dovolj časa sem živel in uganjal burke, naj bo konec. Življenje je resno, smatral sem ga za šalo, uvidevam, da sem zagrešil v tem oziru. Tu v bolnišnici bi se moral tam prenočiti, potem bi morda bolje vedel, kaj je ljudska revščina. Škalske novice. O Ciglerjevi preteklosti vemo dovolj, vendar zakrijmo, mož je še izmed vseh najboljši. Ali Jerič, ta si je v zadnjem času pa že za šahtarje toliko obrabil pete, da resno mislijo ga dati v penzijon, najbrž ostane v Velenju pri nekem čevljarju, da si jih popravi. Cas bi že bil tudi Dolfku, ker vedno ropoče z denarji in jezikom, da prepusti svojo službo drugim, ki bodo imeli več veselja do dela in ne bodo samo mastno plačo vlekli. Za to, da se včasih po oštariji poskoči tako, da kar strop dobi luknje, še nihče ni bil plačan — treba je vestno izpolnjevati dolžnosti svojega stanu in ne samo druge prek zobov vlačiti in se jim škodoželjno režati. Tudi gosp. ravnatelj Kosmač, prej Idrijčan, zdaj Prajz, je padel pri Lappu v nemilost. Dobil mu je naslednika, ki bo nekam bolj siten. Vsaka nova metla skraja boljše zmeta. No če bo pometal v uradu pri blagajni, bomo še mi delavci veseli. Gospodje bodo imeli manj časa za posedavauje v kantini, kjer se je do sedaj prežvekovalo kvante vse okolice in kovalo dopise na dva kraja: v Ptuj in Šoštanj. Velenjski pek, ki zna več kot štruce peči, je že kar cele litre vina stavil na svoje delo. Pa se ti je spo-neslo Zakošek, Cingler in Polde te bosta še izdala na sodniji, kako si na lovu v Kristusa streljal, kar je kaznjivo, kakor ti bo povedal vaš nemški doktor v »nemški koči« v Šoštanju, če sta si kaj »per du«. Da bo večji špas, pa naj še pove kolega s Pesjcga, kako mu je bilo takrat, kadar je zvesta žena od-podila služkinjo od hiše, ko je spoznala obojih prijateljstvo. Kako bo »revež plačeval za mleko«,ko še za »Tagblatt« nima in je bil že rubljen. Tako se godi pri nas: Vse mine, tudi nemško veselje! Idrija. Pisali smo že v »Naši Moči*, kako izpolnjuje krajevni delavski odbor rudarske zadruge svojo dolžnost, ko sta vložila dva rudarja pritožbo proti nekemu pazniku ter proti rudarskemu oskrbniku. A nič ni pomagalo. Še do danes ni odbor sklical seje, da bi presojal o pritožbah dotičnih rudarjev, nasprotno pa nekateri odborniki imenovane zadruge lažejo proti svojim tovarišem, da so dotičnega rudarja povabili k seji pismeno, ter da ni prišel k seji, a sami da ne morejo razpravljati, ker nimajo natančnih podatkov. Ostudna laž je, da so povabili rudarja k seji. Resnica ie le, da so mu pisali, da ako hoče, da se stvar nadalje razpravlja, da mora takoj odboru naznaniti ter sc sam seje udeležiti. Dotični rudar je takoj odpisal odboru, da hoče, da se stvar razpravlja ter da se njega k seji povabi. Nagrado 1,000.000 tolarjev čistega srebra, katero je dotičnemu rudarju dolžan urednik »Napreja« pripusti kot nagrado onemu odborniku rudarske zadruge, ki dokaže, da ga je povabil k seji. lahko naučil življenja, ljubezni. A zdaj je že prepozno. Jesen se bliža z brzimi koraki in kmalu nato nastopi zima.« Pogledal sem naokrog in spoznal vso bedo, ki vlada v teh prostorih. Zavezane glave, povite roke in noge — žalosten prizor! V kotu je sedel na postelji korc-njaški fant. Imel je prerezan vrat, da je dihal skozi cev, ker se mu je zagostil goltanec. Na sredi postelje nasproti temu je ležal nepremično mladenič bledega lica. Ustrelil sc je v prsi, a izgrešil je cilj — srce in ostal pri življenju. Zdelo se mi je kot bi neznan duh švigal po strehah in zapuščal zlokobne sledove na licih-vseh, ki so bivali v teh prostorih. Odhajal sem. Poslovil sem se pri njem. »Ce ne bi ozdravel, pa pozdravite vse znance in lepo našo dolino! Vedno sem ji bil zvest, nikdar jo nisem hotel zapustiti, dasi so mi svetovali, naj grem v tuje kraje, kjer dobim boljšega kruha. A doma je le najboljše. Ne vem, če uidem zdaj smrti. Preveč me je gunevat z nožem. Tudi po glavi sem jo dobil pri padcu. Z Bogom!« Teden dni nato je umrl. Kako čudna je našega življenja pot! Promet kršč. gospodarskega društva v mesecu avgustu. Prejemki: Vplačani deleži 17 K, za prodano blago 9004 K 29 v, skupaj 9021 K 29 v. Izdatki: Za blago 10,995 K 45, voznina 275 K 72 v, užitnina 197 K 98 v; upravni stroški 141 K 30 v, davek 89 K, skupaj 11.699 K 45 v. Promet 20.720 K 74 v. Nasprotniki našega krščanskega gospodarskega društva. 2e ko smo začeli ustanovljati delavci naše »Krščansko gospodarsko društvo« v mesecu decembru 1. 1898, je imelo mnogo nasprotnikov. Na vse kri pije so si prizadevali liberalci, da bi nam zabranili to društvo. Hodili so k našemu g. dekanu, k prevzvišenemu g. škofu v Ljubliano prosit, da naj nam preprečijo tako društvo. A vse to ni nič pomagalo. Mi smo najprej nabirali člane ter jih je pristopilo v enem mesecu 48. V letu 1899 so pristopali člani ter pridno donašali zneske na deleže, tako, da smo imeli v mesecu septembru že 144 članov ter deležev toliko, da smo 18. septembra lahko že otvorili prodajalno. Ze ob ustanovitvi društva smo mislili na to, da bomo članom postregli z dobro kapljico vina, ter smo vložili dne 18. avgusta 1899 prošnjo na c. kr. okrajno glavarstvo v Logatcu za podelitev koncesije točenja vina v odprtih steklenicah čez ulico, na katero prošnjo nismo dobili niti odgovora. Ker je pa prodaja vina v odprtih steklenicah popolnoma prosta obrt, smo prodajali vino v zaprtih steklenicah, a to je dalo dosti dela. Ker smo že v prvem letu prodali vina čez 200 hektolitrov, smo vložili dne 26. avgusta 1900 zopet prošnjo na c. kr. okrajno glavarstvo za podelitev koncesije točenja vina v odprtih steklenicah čez ulico. Še le dne 3. aprila 1901 smo prejeli odgovor od c. kr. okr. glavarstva, da ne more ugoditi naši prošnji z razlogom, da je potrebščina prebivalstva na krčmar-ske obrti za točenje vina dovolj pokrita, ter da ni potreba, da se nov tak obrt otvori lahko pa da se v teku šestih tednov pritožimo na c. kr. deželno vlado v Ljubljani. Vložili smo takoj pritožbo na c. kr. deželno vlado z razlogom, da ravno v tem oziru je prebivalstvo v Idriji dosti javno pokazalo, da je bilo »Kršč. gosp. društvo« resnična potreba, ker je večina članov pristopilo zaradi vina. Dne 5. avg. 1901 smo prejeli od c. kr. deželne vlade dovoljenje za točenje vina v odprtih steklenicah čez ulico. Naši nasprotniki pa le niso mirovali, naznanili so društvo v letu 1902, da prodaja goveje meso brez koncesije, na kar se je osebno prepričal pooblaščenec višje oblasti, da je to laž. Leta 1903 je bilo društvo zopet toženo, da je nekemu nečlanu prodalo en sod vina, a zopet se je prepričala oblast, da je gola laž. Ker so uvideli naši liberalci, da vse nič ne pomaga, da kljub vsemu temu društvo le napreduje, so postali bolj mirni. Vstal je pa nov nasprotnik, demokratični liberalec A. Kristan, urednik »Napreja«, ter napisal 4. marca 1904 v svojem listu celo kopo laži zoper »Kršč. gosp. društvo«, na katere smo ga v »Slovencu« dobro okrcali. Letos se je zopet oglasil Kristan v svojem listu z gnusnimi napadi zoper imenovano društvo, na katere je tudi dobil v »Naši Moči« primeren odgovor. In sedaj v najkrajšem času je menda zopet zatoženo društvo, da prodaja ob norma dnevih ir^ ob nedeljah ter praznikih med javno službo božjo, na kar se tudi oblast lahko prepriča, da tudi to ni resnica. Nasprotno pa je res, da prodajajo nekateri trgovci ob norma dnevih ter ob nedeljah in praznikih med javno službo božjo. Kljub vsem napadom ter obrekovanjem društvo dobro napreduje, kajti v osmih mesecih je razprodalo blaga za 10.000 kron več kakor lansko leto. Idrija. O b č i n s k a s e j a je bila 28. m. m. Radovednost nas je napotila, da smo se je udeležili posebno še zato, ker je pisal »Slovenski Narod« meseca junija, da so bili prejšnji odborniki sramota za mesto Idrijo, in tudi »Naprej« je pisal, da niso bili kos svoji nalogi. Ni naš namen, da bi dajali mi svojim tovarišem kakšne nelepe priimke, kakor imajo navado naši nasprotniki, ki pravijo človeku vse, samo človek ne. Tako n. pr. je zmerjal zadnji »Naprej« jeseniške delavce z barabami. Mi vemo, da kar je nas delavcev, da smo v izobrazbi vsi na enakem stališču. Tisti je pa na najvišji stopinji, ki toliko nase drži, da ne pusti, da 11111 vtone pamet v alkoholu. On prekaša vse svoje tovariše, bodisi že inteligentne ali pa tudi kateregakoli drugega stanu. In če je kdo tako zaveden, da ne gleda na one, ki so od danes do jutri, da gleda nato, da ustreže večini, a ravno liberalci tega ne izvršujejo. Ravno zadnja seja nam je dokazala, da liberalci s socialnimi demokrati niso tega zmožni. Poročal je g. Kristan o računskem zaključku za leto 1905 in navedel jako veliko napak, med njimi tudi, da se je izdajal denar, ne da bi to dovolil odbor. Denar, ki je pa bil namenjen za socialne stvari, je pa preostajal v jako velikih vsotah. Torej denar se je porabljeval in se je takorekoč ustrezalo posameznikom, večina se je pa prezirala. Po našem mnenju zasluži tako gospodarstvo na vsak način grajo. Nasprotno so pa liberalci s socialnimi demokrati takemu gospodarstvu dali popolno odvezo in to seveda na predlog g. Kristana. Pri seji je seveda govoril največ le on, ker misli o sebi, da je najbolj moder, nazadnje je pa napravil poklon. Idrija. Kakor povsod, tako tudi pri nas v Idriji, si slonite liberalna inteligenca ter socialna demokracija z roko v roki v prijateljskem objemu ter kujeta načrte in programe, kako uničiti stranko, katera najbolj dela za blagor ljudstva, katera edino je ljudska stranka. — No, pa liberalcem sploh ni mar za ljudstvo, da se le gotovim osebam dobro godi v njih sredi, toliko manj še socialnim demokratom oziroma njih voditeljem. — To sta dve protiljudski stranki: propadajoča ter v pogin gredoča stara buržoazijska liberalna stranka, ter puhla, surova in breznačelna socialna demokracija. Obe stranki hodita pod eno zastavo. Obe stranki delujeta za eni in isti program in načrt. Liberalna, to je tista, katere geslo je: proč z ljudskimi organizacijami, proč z ljudskim združevanjem, proč s socialnim, kulturnim in gospodarskim napredkom, katera je sploh proti vsaki reformi ljudstva, to je tista stranka, kateri se imamo zahvaliti, da nimamo še reformo jed-nake, direktne in tajne volilne pravice za kranjski deželni zbor. Socialna demokracija je pa tista stranka, ki sc poslužuje edinole ■ še način surovega terorizma in love že itak ubogo delavstvo v svoje mreže. Sedaj pa gorje ti! Nosil boš težki jarem pod krutim socialnodemokraškim terorizmom, kakor prostovoljni davek. Obe stranki pa imata še vrhu tega veliko lepih lastnosti in idealov, katerih ena je laž, lažejo pa tako, da sami sebi verjamejo. No, nas pa to ravno veseli, da veste, gg. Kristan-.)ulče, kajti to je za nas najboljša reklama ter garancija naši bodočnosti. — Dne 26. m. m. so se vršili takozvani protestni shodi našemu vseslovenskemu katoliškemu shodu, dopoldan v Idriji in popoldan v okolicah Zircli, Črnem vrhu in Logatcu, kateri so pa bili zelo dober dokaz slabosti združenima strankama. V Idriji je bila zelo slaba udeležba pri shodu. Nam se to prav čisto nič čudnega ne zdi, da se delavci, ki kolikor kaj demokratično mislijo in čutijo, se ne udeležujejo tacih shodov, ki so naravnost škandal sedanjemu kulturnemu času in da se ne udeležujejo tacih efijaltskih sestankov zgolj v korist nekim gotovini osebam, ki se jim očitno in javno rogajo ter odobravajo njih neumnost. Slednjič pa poživljam Vas, g. Kristan, ako ste res kak delavski prijatelj, odgovarjajte delavcem, ki so Vas že velikokrat pozvali k odgovoru, a še nikoli jim niste prav odgovorili. Izrazili ste se v zadnji številki »Napreja«, da sploh odgovarjali ne bote več na »Našo Moč«. Pra-šamo pa Vas, ali ste že katerikrat odgovorili? — Nikoli! Torej ako ste poštenjak, odgovarjajte na »Našo Moč«, kateri list je delavsko giasiK) in ako niste?---------pa tudi dobro. Idrija. Našim liberalcem se sedaj prav dobro godi ter so silno veseli, ker jim je prišla na pomoč bratska jim sestra socialna demokracija. Kristan je gotovo obžaloval za vse neprijetnosti, ki jih je delal prejšnji čas ubogemu Julčetu. Nas pa to silno veseli, ker sta si podala roke Tonček in J ulče v znak ljubezni in edinosti, kajti ljubezen in edinost sta lepe čednosti. Slednjič pa moram častitati novorojeni zvezi Tonček-Julčetovi ter jo pozdravimo s prijaznim pozdravom Bog jo živi do smrti! Krvoses kapitalizem. Ljubljana. Iz tobačne tvornicc. Pri nas imamo nekega gospoda, ki postopa zelo neolikano z delavci. Upije tako, da se . delavci res sramujemo zanj. Želimo, da pregleda paragrafe delavskega reda, ker olikanemu gospodu prav nič ne pristoja, da kakor kak obiskovalec beznic maha s pestmi proti delavcem, jim grozi s kaznimi. Tudi svojih delavcev ne pozna, ker popra-šuje vedno, kako se ta ali pa oni piše. Tudi nad neko delavko je nedavno grozno upil, da jo spodi iz tvornicc. Pa delavka je bila popolnoma nedolžna in ni storila, česar jo je obsodil. Gospoda ravnateljna prosimo, naj naroči gospodu, ki ga itak vse pozna, naj izpremeni svoje obnašanje. Nočemo mu delati nikake škode zaradi njegovih neolikanih psovk. Pa če se ne poboljša, bomo pa le prisiljeni, da ga imenujemo. Sava. V valjavnici na Savi imajo že dlje časa enega pisača, ki ima največje veselje, če vsak mojster vsah šiht enega delavca zapiše na raport. Ko pa pokličejo do-tičnega delavca v pisarno, pa nič ne vprašajo, ali je resnica ali ne, kar je zapisal o njem mojster. Takoj začno nad njim lajati in mahati, da je dobro, če si kak ud ne poškoduje. Ko se pač pisač naveliča lajati kot pes, pa končno pravi: Toliko si kaznovan za zdaj. Ce pa še enkrat prideš k raportu, dobiš pa obračun ali kakor on pravi »ab-rajtengo«. Zdaj pa marš vun. Vidite, to je dober človek. Se vsaj delavcu ni treba nič zagovarjati. Ko se naveliča lajati, pa ti ukaže, da greš. Prost si. Samo tistih kron ne dobiš več, za katere si kaznovan. On ima vso oblast. Leta tako sem in tja, kakor lisica za zajcem. Ce ne bo kaj kmalu odnehal, se pa zopet lahko pripeti kakšna nesreča. Eno leto je zdaj, kar se je eden ponesrečil. Odrezali so mu roko. Zdaj dobi vsaki mesec 16 kron. To je življenje, si mora vsakdo misliti. Jeseniška občina! Ali boš še dolgo spala in kapitalistom na ljubo skrbela za siromake v tvornici poškodovane? Pisač je hujši kakor ravnatelj. Delavcem je ukazal, da morajo dobiti kosilo že ob polu dvanajstih. Ce se pa ta čas dela, mora pa vsak pojesti kakor kak pes. 2e živina ima dve uri prosto, da se naje. Delavec se pa še kmalu ne bo smel vsesti. V valjavpici zato tako priganja, ker ima največ dobička od nje. Dal je celo enega delavca več, ki pa pomaga le takim, ki so že prej delali komaj tri četrt šilita, pa tudi nobene nevarnosti ni pri tem delu. Delavci so korajžni in jih tudi mojster le od daleč gleda. Tam pa, kjer je res težavno in nevarno delo, imajo pa tako veselje, da upi-jejo in zmerjajo delavce, da morajo imeti res procente zato. Pa upamo,, da še ukrotite delavci takega, ki se na delo prav nič ne razume. Preganjati zna tudi pes divjačino v gozdu, marsikateri človek je pa ... Socialna demokrata sta postala Ivan Hodnik in Jožei Tratnik. Lani sta bila še kakor pes in mačka, zdaj pa tičita vedno skupaj. Vedno v lepši luči se prikazujejo Judeži. Vodstvo tovarne vedno prorokuje: delavci bodite z nami in mi z vami. Dela pa samo ravno nasprotno. Zdaj že nimamo več pravice, da govorimo, Z vso nevoljo in srditostjo se je spravilo vodstvo na socialni odsek. Pritožilo se je na višje mesto, češ, da ni potreben. Bojc se, da ne pregleda socialni odsek stanovanj. To dokazuje, da sovraži tvornica delavstvo. Imamo delavci še devet drugih Judežev, pa ne objavimo še njih imen, ker hočemo biti delavci bolj olikani, kakor so oni, ki živijo od nas. Delavec si zaničevan in teptan, ko delaš. Ko se pa pohabiš in postaneš star, sto- piš v pokoj. Ko pa prideš po tiste krajcarje, se pa derejo nad reveži, kakor da beračijo, ko le delavstvo toliko prispeva v bratovsko skladnico. Tudi nobenega pravega reda ni pri izplačevanju. Moramo čakati na milost dobro plačanega računovodje. Delavci! Vi imate besedo v bratovski skladnici. Ali boste res prepustili, da se postopa tako z nami? Z lastnimi močmi. »Strokovno društvo na Savi« priredi v nedeljo, 9. t. m. ob 4. popoldne predavanje. Člani na predavanje! Strokovno društvo priredi nadalje 16. t. m. veselico. Cisti dobiček je namenjen za bolne člane. Delavci! Strokovno društvo naše je rodila potreba in zavest, da le združeno delavstvo v strokovnem društvu more priboriti delavstvu boljšo bodočnost. Zato krepko iia delo, da bosta obe prireditvi, tako predavanje kakor tudi veselica, na čpst zavednemu našemu delavstvu! Na svidenje! Veselica »Katoliškega delavskega društva v Mirnu«. V nedeljo je praznovalo »Kato!, delavsko društvo v Mirnu« na slovesen način petindvajsetletnico svojega obstanka. V ta namen je priredilo prav lepo društveno veselico z jako obširnim in zanimivim vsporedorn, obsegajočim govore, deklamacijo, petje in tamburanje. Govorili so in sicer: Predsednik društva g. Cotič, preč. gosp. župnik Pavletič in g. dr. Der-mastija. Prvi govornik je le v kratkih besedah pozdravil udeležence veselice, ome-nivši, da se je ravno »Katoliškemu delavskemu društvu« zahvaliti, da imajo Mi-rcnci hranilnico in posojilnico, delavsko podporno društvo, društvo za zavarovanje živine, Čebelico, krožek za abstinente in pa strokovno organizacijo za strojarje. G. župnik je pa podal neki pregled o delovanju društva, ter natančnejše pojasnil namen istega. Namen društva je namreč v smislu pravil, navajati ude k delavnosti, k varčnosti, k spodobnemu življenju ter k izobrazbi, kar vse naj se vrši na podlagi katoliške vere. Kakor vsaka druga reč je imelo tudi »Katol. delavsko društvo v Mirnu« mnogo nasprotnikov in jih še ima, a tega nasprotstva se društveni člani ne smejo bati, ampak morajo nadalje in neustrašeno hoditi po edino pravi poti. ki je začrtana v društvenih pravilih in ki edina zamore dovesti človeka do dušne in telesne sreče. Na koncu govora je pozival društvene ude, naj ostanejo društvu zvesti, a vabil tudi druge domačine, naj tudi oni pristopijo k društvu, da se bo tako vedno krepkeje razcvitalo. Dr. Dermastja je v svojem govoru povdarjal potrebo takih društev, posebno dandanes, ko so nasprotniki očitno nastopili proti vsemu, kar je verskega, proti cerkvi in proti nerazločitvi sv. zakona, kar je dovelj jasno pokazal zadnji protestni shod v »Trgovskem domu« v Gorici, kjer se je na ves glas proglasilo geslo: Proč od cerkve, proč od vere, proč od Rima. Občinstvo je vse govore burno odobravalo. Mladi deček France Vuk je deklamiral neko pesem. Njegov siguren nastop na odru, njegovo kretanje in sploh vse njegovo vedenje na odru je občinstvu tako ugajalo, da mu je po dokončani deklamaciji tako burno ploskalo, da se je moral še jedenkrat pokazati na odru. Petje je obsegalo moške mešane zbore in nekateri med njimi so bili prav težki. Izvajali so jih pevci in pevke prav dobro. Omeniti moramo, da sta kakor moški tako tudi ženski zbor »Katoliškega delavskega društva v Mirnu« še jako mlada, in da se jima mora zaradi tega na vspeliu, ki sta ga v nedeljo dosegla, v resnici čestitati. Poleg mirenskih pevcev in pevk pa so nastopili ta dan v Mirnu tudi pevci in pevke pevskega društva »Zvezda« iz Sovodenj-Rubij pod vodstvom svojega izvrstnega pevovodje jurista g. Rojca. Zapeli so nekaj moških in nekaj mešanih zborov tako ubrano in precizno, da se nismo nadejali slišati kaj takega na deželi. Tudi »Venček narodnih pesmi«, katerega so peli dečki in deklice iz Mirna, je občinstvu jako ugajal. Društvenemu pevovodju gosp. Vuku čestitamo na vspehu, ki ga je dosegel, kolikor pri odraslih pevcih iri pevkah, kakor tudi pri dečkih in deklicah. Le tako naprej. Jako je ugajala občinstvu zadnja točka vsporeda »Dijakova zarubitev«, spevoigra s sprem-ljevanjem harmonija, katero so vprizoriii člani društva »Zvezda« iz Sovodenj-Rubij. Tamburaški zbor iz Kamenj pod spretnim vodstvom g. Čermelja je sviral med govori in med pevskimi zbori prav lepo in točno nekaj lepih komadov in je žel pri občinstvu splošno pohvalo. Ko je bil sicer nekoliko predolgi vspored končan, se je razvila na dvorišču gostilničarja g. Budihne prav živahna prosta zabava. Tamburanju je sledilo petje, petju pa tamburanje in prišla ie kakor bi trenil 10. ura, ko so se udeleženci veselice razšli. Okno v svet. Krščansko delavstvo pa stavke. Kolikokrat psujejo socialni demokrati, češ, da krščanski delavci, ajmohtarji in kdosigavcdi kako jih še psujejo, nočejo stavkati. A kako se lažejo, dokazujejo poročila o stavkah, ki so jih priredili krščanski delavci v Nemčiji. Stavk so imeli 298 in je stavkalo 80.602 osebi. V 316 slučajih so pa poravnavali spor na miren način. V teh bojih so zmagali popolnoma v 83 slučajih, v 53 le deloma, delavci so podlegli v 17. slučajih. Stavkujoči delavci so dobili na podporah nad milijon mark. Dunajski zidarji bojkotirajo dva so-cialnodemokraška časopisa. Veliki social-nodemokraški voditelj Schumeier je jako grdo ravnal z zidarji, ki so bili socialni de-mokratje, ko so zidali neki socialnodemo-kraški dom. Zidarji so zato zelo hudi na Schuhmeierja in sploh na socialno demokracijo. Sklenili so zato, da ne naročajo več socialnodemokratskih listov »Volkstribune« in »Arbeiter-Zeitung«. Dunajske krajevne skupine 3, 16, 18 socialnodemokraške strokovne zveze so odpovedale lista. Pravijo, da so odpovedali 20.000 izvodov »Volkstribune« in pa 10.000 izv. »Arb.-Zeitunge«. Abstinenca in delavstvo! To vprašanje postaja čimdalje nujnejše. Vzroke hočemo delavci odkritosrčno povedati prav tako, kakor se v bistvu razume v krogih pri-prostega delavstva. 1. točka je, ki se tiče delavske organizacije, katera je tako nujna, da je sploh ne'smemo pustiti niti trenutek več iz naših stremljenj, ker to, da je rešitev delavskih slojev odvisna le od dobre in splošne delavske organizacije v strokovnih društvih na podlagi krščanskih načel, to je in ostane tako gotovo resnica, kakor je resnica, da je delavstvo postalo žrtev neznosne bede in korupcije kapitalistov. — Kako pojasnujerno mi priprosti delavci abstinenčno vprašanje glede prve navedene točke, bodi povedano čisto na kratko, da tam, kjer mogočno vlada alkoholizem, je delo organizatorjev pisava s palico na deročo reko. Ako svojemu sotrpinu delavcu še tako živo popišeš njegov položaj in na drugi strani označiš koristi, ki so dosegljive potom organizacije v strokovnem društvu, je navzlic temu, da se dostikrat pripeti, da mu izvabiš solze kesanja in trdno prisego. Toda uspeh splava po grlu pri prvi priložnosti, kakor hitro se mu nudi priložnost, da dobi oni nesrečni opij, ki ga hipno zaziblje v stari tir, po katerem jadra svoj breznačelni tek življenja! Več kot gotovo je, da taki delavci, ki so že žali Bog kronično podvrženi alkoholu, osobito žganju, da se v slučaju prepornih točk z delodajalci obnašajo tako, kakor kuže v tuji kuhinji. Svoj glas dajo od sebe še le tedaj, ko že frče v prosto na cesto. Ko je že batina delodajalčeva prekratka, da bi ga dosegla. Imajo pa še drugo napako, in ta je slična oni zgodbi na ruski stepi, ko je mati, ko se je peljala na saneh s svojo deco in ko je bila napadena od volkov, si je hotela ohraniti svoje lastno življenje tako, da je metala svojo lastno deco v žrelo požrešnim volkovom, meneč, da odide dovolj daleč, med tem, ko bodo volkovi žrli njene lastne otroke. Toda varala se je. Volčje žrelo je imelo tudi zanjo nabrušene zobe, ki se je maščevalo nad njo! Tudi delavci mečejo za ubogih par krajcarjev svojo lastno deco dostikrat, ne rečemo vedno, zaradi prevelike revščine, ki nastane vsled pijančevanja, ne štirinogatirn volkovom, marveč dvonogatim, ki jih začno glodati že v najnežnejši mladosti. Koliko dečkov mora zapustiti svojo drago mamico v starosti 10—12 let, ko so se ravno jeli zavedati, kaj je mati ali oče; pa že mora iti s trebuhom za kruhom samo, da si oče, ponekod tudi mati, moreta vzdržati svoj priviligirani frakelj. Res je, da postava pravi, da se pred 14 letom ne sme jemati dece v delo, zlasti, ako je težko ali zdravju škodljivo. Toda postava pa ima tudi še pridjan izgovor, ki navaja razne izgovore, tako, da se izgovori mnogokrat merodajnejši, kakor paragrafi. Ti izgovori veljajo zlasti za tekstilno in kartonažno, pa tudi za stavbin-sko stroko. Kaj je potem s takimi otroci, je lahko umevno. Saj tudi kmet dobro ve že spomladi, da ne bo tresel zrelih jabolk, ako mu slana pomori že v cvetju njegovo sadno drevje. Tako tudi taki otroci ostanejo za vedno pravi sužnji, ker ne dobe one izobrazbe, ki je potrebna vsakemu, da se zna braniti nasproti oderuštvu in kar je naj-bol važno, nasproti zapeljivim krivim prerokom, ki so rdeči po barvi, a črni po duši. Večina takih revčkov je žrtev breznačelne rdeče struje, ki ima le še eno zmisel, in ta je poživiniti vse delavstvo enako sebi. Ker je katoliška vera izdatna sol, ki obvaruje človeško srce in dušo, da se je ne primejo škodljivi bacili. soc.-demokratične kuge. (Konec prih) Tolmač tujk. R e f o r m a pomenja preosnovo. Volilna reforma, preosnova postav o volitvah. Petrificirati pomenja utrditi. Pe-trifikacija, utrditev. R e a k c ij a pomeni nazadnjaštvo. Ateizem pomeni brezboštvo. Ateist je človek, ki trdi, da ni 0 =65- Delavci, trgovci pozor ra ■a t. > ra s 0) >{ffl o c. ■N ra >o ra E o a Slavnemu občinstvu uljudno priporočani svojo preurejeno krojaško delavnico v kateri izdelujem moške obleke, kakor tudi vsakovrstne uniforme, in vsa druga v to stroko spadajoča dela. Delavcem v oddaljenih krajih drage volje postrežem z vzorci. Sprejemam tudi že kupljeno blago v delo. Izdelujem vse po najnovejšem kroju točno in natančno po meri. Delo sprejemam v vsakem kroju in vsaki množini. Slav. konsumnim društvom in gospodom trgovcem priporočam posebni oddelek za izdelavo konfekcij, oblek za prodajo, od najpriprostejše do najfinejše izvršitve. Na zahtevo dam tem še bolj natančna pojasnila. Svoji k svojim ! Delavci, trgovci, podpirajte domačo tvrdko. Za obilna naročila uljudno prosi Matija Lazar krojaški mojster v Kropi.