Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalie.) »Jako pametna misel, sir! Tudi od pripovedovanja se človeku posuši grlo. Pil bom pa si poiskal hladno senco, da se naspim. Šest ur sem prost, potem pa moram spet h kotlu.« Izdatno je pil pa vprašal: »Kako pa je z dolarji? Ali dobim kaj?« »Dal bom, kar sem obljubil, čeprav novice za mene niso nič vredne. Pa ker sem sam kriv, — zmotil sem se v osebi — nočem, da bi vas oškodoval. Tri dolarje vam dam, več ne morete zahtevati. Vaše novice nam nič ne koristijo.« »Saj tudi več ne zahtevam, sir! Za tri dolarje dobim toliko brandyja, da se lahko napijem do nezavesti. Gentleman ste, sir! Če spet potrebujete novice, obrnite se do mene, ne pa do koga drugega! Rad vam ustrežem!« n,,vu Nagnil je kozarec in odštorkljal po krovu ter legel za debel sveženj. Radovedni so gledali trampi svojega vodjo. Toliko so že razumeli svoj posel, da so na splošno vedeli, kam je meril s svojimi vprašanji, pa radi bi bili zvedeli tudi za podrobnosti. Cornel se jim je zmagovito in samoljubno BmehljaL . »Gledate me —! Bi radi vedeli, kako bo —? Devet tisoč dolarjev v bankovcih in ne v nakazilih in v menicah, ki človeka spravijo v nevarnost, da ga primejo —! Lepa vsota, kaj? In zelo nam bo dobrodošla!« »Če dobimo tiste dolarje —!« je podvomil tisti, ki jc navadno govoril za tovariše. »Dobili jih bomo!« »Kako —? V noževem ročaju jih ima skrile —. Nož mu bo treba vzeti —! In nož ima gotovo pri sebi v kabini, morebiti cel6 za pasom —!« »Vzcl mu ga bom.« [ »Tisam?« .. ^-^ »Sevedal Takega važnega poslane prepuščam ^rugim!« ./ " "" ^\ >Zasačil te bo -rf^ »Kaj še! Napravil sem si svoj načrt že kar spotoma, ko sem izpraševal črnca, in posrečiti se mi mora!« »Ponoči pojdeš po nož?« »DaHKo bo inženjer spal.« »Zelo nas bo veselilo, če se ti posreči! Ampak inženjer bo nož pogrešil, ko se prebudi! In takrat bo ves pekel pokonci!« »Takrat bo seveda ves pekel pokonci, nas pa žal ne bo več na krovu!« »Kje pa bomo?« »Neumnost! Na suliem .eveda!« »Plavali bomo?« »Ne. Voda je mokra in reka je široka. Dobro znam plavati, pa ponoči bi se ne zaupal rad valovom.« .-. Ur. »Cola bomo ukradli, misliš?« »Tudi ne.« »Hm —! Res ne vem, kako bomo prišli na suho, preden zapazijo tatvino —.« »Tvoje besede dokazujejo, da si rcs še pravi otrok! Povej, ali nisi čul, da sem popraševal po podladju?« . .-:_&:.* »Seveda.« »Čemu pač, kaj misliš?« »Ne vem.« »Pa uganil bi lahko! Ozri se! Kaj stoji tamle ob kupu sidrnih vrvi?»Menda je omara za orodje,« jc pogledal mož. »Da! Opazil sem v njej kladiva, pile, klešče in tudi svedre. Eden tistih svedrov je posebno velik, pero ima nad štiri centimetre v premeru. Združi si oboje, podladje in sveder!« Mož je premišljal pa iznenaden vzkliknil: »Navrtati raisliš ladijsko steno —?« »Vsekakor! Če vdere voda v ladjo, morajo pristati, da jo preiščejo in zamašijo luknjo, sicer se potopi, kajne?« »Kaj pa če bodo prepozno opazili, da vdira voda —?« »Ne boj se! Čc se ladja potaplja, kar gre seveda zelo počasi, posebno, če luknja ni večja ko štiri centimetre, se dviga vodna črta. Ia to mora cpaziti službujoči častnik ali pa krmarj če ni slep. [Dalje sledi.)