111 Glasnik SED 60|1 2020 »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda« je le eno izmed glavnih, mogoče celo glavno sporoči- lo dokumentarnega filma, ki je nastal v režiji Aleša Verbiča. Pod scenarij se je podpisala antropologinja Tina Pala- ić, pri nastanku pa je sodelovala tudi Bojana Rogelj Škafar iz Slovenskega etnografskega muzeja. Ideja za film se je porodila ob razstavi Afrika in Slove- nija: Preplet ljudi in predmetov, ki jo leta 2017 v sklopu projekta SWICH – Sharing a World of Inclusion, Crea- tivity and Heritage pripravil Slovenski etnografski muzej. Dokumentarec Slovenec po izbiri pri- kazuje zgodbe osmih posameznikov iz Iraka, Indije, Alžirije, Čila, Gane, Ugande, Nepala in Zimbabveja, ki so se večinoma v svojih dvajsetih letih odločili, da svojo življenjsko pot za- rišejo nekoliko drugače in se preseli- jo v Slovenijo. Simon Tecco, Aswin Kumar Shrestha, Arkan Al Nawas, Richard Sendi, Max Zimani, Robert Yebuah, Hamed Mazouzi in Koki Ve- ber v pripovedih predstavljajo svoja življenja od prihoda v Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, do danes. Večina se jih je preselila z namenom študija, Simon Tecco je prišel kot politični begunec in je iz Čila zbežal pred političnim udarom, Koki Veber pa je v Sloveni- jo prišla z možem, ki je že pred njuno poroko študiral v Ljubljani. Njihove prihode je omogočil tedanji politični kontekst, še zlasti vloga Jugoslavije v Knjižne ocene i n por očila Izt ok Il ic h * Žan Pr emr o v , študent 2. le tnik a, U niv er za v Ljubljani, F ilozof sk a f ak ult e t a, Odd elek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo; zan.pr emr o v@gmail.com. štva, politike in tudi večinsko kmeč- kega prebivalstva. Ljudje do zadnjega niso vedeli, ali bodo lahko še naprej živeli na svoji zemlji ali pa se ji bodo morali odreči in se preseliti čez novo mejo, ki so jo risali na pariški mirovni konferenci. Tako so na primer iz različnih vidikov zanimivi Odlomki iz vojne kronike Karla Freybergerja november 1918– december 1920, izbrani iz sicer kar 12.000 rokopisnih strani obsegajočega in še šest let daljše časovno obdobje pokrivajočega izvirnika. Vanj je kro- nist, ravnatelj meščanske šole v mestu Radkersburg, beležil svoje osebno do- življanje burnih časov, izbor pa je tran- skribirala in komentirala Marie Theres Zangger. Metka Fujs iz Pomurskega muzeja po drugi strani dogajanje vzdolž Mure dopolnjuje z natančnim orisom prav tako obratov in naključij polnih do- godkov, ki so naposled, potem ko je bilo že vse videti izgubljeno, pripel- jali do priključitve Prekmurja Kralje- vini SHS. Ne da bi bilo, kot opozarja, pri tem tudi določeno, ali slovenski ali hrvaški teritorialni enoti. Mirovni proces je tako pustil strnjena naselja s slovenskim, madžarskim in nemškim prebivalstvom na obeh straneh meje v Prekmurju. To je v naslednjih letih, na koncu povzema avtorica, »povzročalo nemalo nasprotij in nezadovoljstva, tudi zato, ker je nova država s prene- katerim političnim in gospodarskim ukrepom kazala, kako slabo razume kulturne, narodne in verske posebnosti tega prostora« (str. 301). Bolj kot veliko politiko je »malega« človeka čutiti tudi v pisanju časopisa Murska straža, Glasila obmejnih Slo- vencev, ki je poleti 1919 izhajal v zase- denem Radkersburgu, do leta 1924 pa na slovenskem ozemlju. Ivan Rihtarič ga predstavlja kot list, ki je poročal o poteku pariške konference, pisal o te- žavah s preskrbo, omejitvah gibanja in drugih tegobah civilnega prebivalstva, organiziral kulturne prireditve in se zav- zemal za prevlado slovenstva na levem bregu Mure. Za sklep še misel: avtorice in avtorji z obeh strani Mure sicer obravnavajo iste, tudi krvave dogodke – slovensko zav- zetje Radkersburga in okolice, spodlete- li napad nemškoavstrijskih brambovcev in naposled na pariški mirovni konfe- renci določeno razmejitev – vendar so v njihovih ocenah in analizah le manjše, nebistvene razlike. Kar so sto let pozne- je tudi složno objavili. Medtem ko bo do objave že sprejetih skupnih ugoto- vitev italijansko-slovenske strokovene komisije o fojbah, ezulih in drugih v medčloveških in meddržavnih odnosih vedno znova zlorabljanih temah tudi na italijanski strani moralo miniti še veliko več časa. Knjižne ocene i n por očila Žan Pr emr o v* Slo v enec po izbir i. Dok ument ar ni f ilm, 50 min, 20 1 9. R T V Slo v eni ja / T V Dok ument ar ni pr og r am. R eži ja: Aleš V erbič. Scenar i j: T ina P alaić 112 Glasnik SED 60|1 2020 Knjižne ocene in por očila Žan Pr emr o v gibanju neuvrščenih, ki je bilo v 60. letih prejšnjega stoletja osnovano kot protiutež blokovski delitvi sveta. Pove- zalo je predvsem države s kolonialno preteklostjo z azijskega, afriškega in južnoameriškega kontinenta. Pri nje- govem razvoju je imela pomembno vlogo tudi Jugoslavija, ki je s članicami gibanja vzpostavila številne izmenjave v gospodarstvu, kulturi in izobraževa- nju. Iz neuvrščenih držav so v Slovenijo kot eno od jugoslovanskih republik pri- šli številni študenti, med njimi tudi vsi pripovedovalci. Pomembno vlogo je za študente iz afriških držav, ki so študirali v Sloveniji, takrat odigrala Zveza afri- ških študentov. Študenti v Rožni dolini so se organizirali v zvezo, v sklopu ka- tere so svoje države predstavljali doma- čim študentom in obratno. Združenje se je zavzemalo tudi za študentsko po- litiko, borili so se predvsem za štipen- dije za vse tuje študente in organizirali učenje slovenskega jezika. Društvo je odigralo pomembno vlogo tudi pri in- tegriranju tujih študentov v slovensko družbo. Poleg Zveze afriških študentov je pomembno vlogo pri povezovanju vseh tujih študentov v Sloveniji imel tudi Klub mednarodnega prijateljstva. Posebno mesto v dokumentarnem filmu ima tudi oddelek Slovenskega etnografskega muzeja, Muzej neevrop- skih kultur, ki je imel svoje prostore v dvorcu Goričane pri Medvodah. Leta 1964 odprti muzej je omogočal prikaz stikov in sodelovanja med članicami gibanja na kulturni ravni. V muzeju je bilo več razstav iz drugih držav sveta, z njimi pa je Jugoslavija utrjevala kon- cept združevalne politike. Po končanem študiju so vsi omenjeni pripovedovalci šli svojo pot. Arkan Al Nawas je doštudiral arhitekturo in je krajinski arhitekt, ki svoj prosti čas preživlja v slikarskem ateljeju. Usta- novil je tudi svoje podjetje, ki se je ukvarjalo z urejanjem vrtov in s pro- dajo okrasnih rastlin. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Ne- pala in svoj čas posveča odnosu med Nepalom in Slovenijo. Poleg drugih področij, ki jih pokriva konzulat, sode- luje pri organizaciji slovenskih alpini- stičnih odprav v Nepal. Max Zimani je doštudiral računalništvo in po več letih dela v nevladnem sektorju ustanovil Zavod za globalno učenje in razvoj projektov. Eden od projektov tega za- voda je tudi restavracija Skuhna, ki tuj- cem ne odpira le možnosti zaposlitve, ampak v njej lahko pokažejo tudi svoja znanja in spretnosti. Koki Veber je iz Indije prišla v Slovenijo s predstavo, da bo gospodinja, a je tukaj spoznala družbo, v kateri vsi delajo, zato se je odločila, da odpre trgovino z izdelki iz Indije. Še danes uvaža izdelke iz raz- ličnih azijskih držav in je uspešna pod- jetnica. Simon Tecco je postal novinar in danes piše za Dnevnik, bil pa je tudi dopisnik španskega časopisa ABC. Je sociolog in izvedenec za državljan- ske vojne in politične odnose v Južni Ameriki. Hamed Mazouzi, ki je danes že upokojenec, je končal študij arhitek- ture in se zaposlil kot urbanist. Študij arhitekture je končal tudi Richard Sen- di. Zaposlil se je na Urbanističnem in- štitutu republike Slovenije in upa, da s svojim delom prispeva k izboljševanju stanovanjske politike v državi. Robert Yebuah se je po končanem študiju me- talurgije v skladu s pogodbo o študiju v tujini vrnil v Gano, kjer naj bi ostal vsaj pet let in z delom v državnih pod- jetjih povrnil državni vložek vanj. Tam ni zdržal, saj so državo začeli pretresati politični nemiri in korupcija. Ker svoje družine ni hotel izpostavljati takemu življenju, se je vrnil v Slovenijo in zdaj kot upokojenec uživa v svojem malem vinogradu na Dolenjskem. Sklepni del dokumentarca je namenjen razpravi o njihovi intergraciji in asimi- laciji v družbo, o čemer ima vsak med njimi svoje mnenje. Simon Tecco se sprašuje, ali celovito integracijo tujcev onemogoča zaprtost slovenske druž- be. Robert Yebuah govori o kulturi kot načinu življenja in nasmeji s primer- javama, da si tam, kjer je mrzlo, pač oblečeš bundo, in da brez vinograda nisi pravi Dolenjec. Prispodobi, ki sta svojevrstna resnica. Arkan Al Nawas meni, da vsega, kar si se naučil tam, kjer si se rodil, ne moreš prinesti v dru- go državo, da pa se tega ne da niti v obratni smeri; pomembna je tako zdra- va meja, predvsem pa zdrav razum. Z leti, ko so lasje osiveli in so sogovor- niki preživeli še eno vojno, in to v Slo- veniji, pa podobno razmišljajo o tem, da se je razvoj slovenske družbe kljub tehnološkemu napredku na neki toč- ki ustavil. Hamed Mazouzi, z izjemo sprememb v odnosu do migrantov, v njej v zadnjih tridesetih letih ne opaža nobenega posebnega razvoja. Morda le manj čustveno družbo od tiste pred tri- desetimi, štiridesetimi leti, ko je prišel še v takratno Jugoslavijo. Spomni se časov brez javnih kuhinj, brez stano- vanjske problematike; zanj to ni napre- dek, ki so ga pričakovali ob družbenih spremembah leta 1990: mir, varnost in blagostanje za vse. Še nekaj zanimivih misli iz zanimivega dokumentarca, ki so po svoje dobra reklama za pozitivne učinke tovrstne integracije: »Vseeno je, kateri potni list imaš«; »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem člo- vek« in »Sem nepalski Slovenec«. Čeprav bodo v dokumentarcu predsta- vljeni ljudje večno razpeti med izvor- no državo in Slovenijo, na koncu vsi poudarijo, da tudi če bi si to želeli, se v prvotno domovino ne morejo vrni- ti. So torej Slovenci po izbiri, čeprav so jih sem pripeljali študij, družina ali politični položaj. Skupaj z nami vsemi tvorijo našo družbo in so, ne glede na barvo kože ali naglas, Slovenci.