NOVI LIST IZHAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK ŠT. 1656 Bo ta škandal preprečil hujša dejanja ? Vojaško sodišče v Ljubljani je torej ob javilo svojo razsodbo. Zastavnik Borštnsr je bil obsojen na štiri leta ječe, glavni u-rednik »Mladine« Zavrl in publicist Janša na 18 mesecev ječe, časnikar Tasič pa na pet mesecev. Sodišče je za obtožence uk:-nilo pripor, tako da so na dan razsodbe bili vsi izpuščeni in bo njihova usoda do-končno znana po drugostopenjski obravnavi. V zadnji številki našega lista, ki je izšel, preden je bila objavljena razsodba, smo napisali, da predstavlja to, kar se je dogajalo pred vojaškim sodiščem v slovenski prestolnici, pravi pravcati politični in pravni škandal. Prav nobenega razloga nimamo, da bi svojo sodbo oziroma mnen e zdaj spreminjali. Kot je naravno in razumljivo, smo gledali in še gledamo na dogajanje v Ljubljeni iz našega, manjšinskega zornega kota. Ko je skupina častnikov, J i je odgovorna za potek kazenske obravnave, zavrnila zahtevo, naj se obravnava vodi v slovenskem jeziku, je naredila dejanje, ki je v političnem pogledu vnehovpi-joče in naravnost izzivalno. Pregrešila se je hkrati zoper natančna določila ustave SR Slovenije, ki predvidevajo, da na ozemlju SR Slovenije vsi državni organi uporabljajo slovenski jezik. Politični škandal je tembolj očiten, ker iz izjav predsednika vrhovnega vojaškega Zaradi velikošmarenskih počitnic bo prihodnja številka Novega lista izšla v četrtek, 1. septembra. Uredništvo in Uprava sodišča in nato iz izvajanj začasnega predsednika SFRJ Dizdareviča jasno izhaja, da je skupina častnikov v Ljubljani pri svojem ravnanju imela podporo sedanjih zveznih vrhov v Beogradu. V ozadju očitno ni toliko tajna vojaška listina, ki jo je zastavnik Borštner fotokopiral in jo posredoval uredniku »Mladine«, temveč razhajanje v stališčih do strukture same države med nekaterimi krogi v jugoslovanski prestolnici in slovenskim političnim vodstvom. Znano je, da to načelno zagovarja avnojski koncept države in v sedanjih konkretnih razmerah državno konstrukcijo, dalje na 2. strani ■ TRST, ČETRTEK 4. AVGUSTA 1988 Mednarodni politični opazovalci še vedno pozorno spremljajo zadnje dogodke v Sovjetski zvezi. Zelo zanimivo je na primer bilo zadnje plenarno zasedanje cen tralnega komiteja sovjetske komunistične partije, na katerem so sklenili, da bodo že v letošnjem novembru odobrili spremembe sovjetske zvezne ustave, hkrati pa odobrili nov volilni zakon, po katerem bodo marca prihodnjega leta izvolili tridomni kongres sovjetov, ta pa bo v aprilu izvolil vrhovni sovjet. Veliko pozornost je pri opazovalcih vzbudil govor, ki ga je imel glavni tajmk Gorbačov. Ta se je dotaknil tudi zadnj h socialnih in nacionalnih napetosti v So -jetski zvezi, pri čemer je dejal, da imata nacionalizem in šovinizem tri vire. Prvič gre za posledice dolgoletnega zanemarjenja specifičnih družbeno-gospodarskih in duhovnih potreb številnih narodov in narodnosti. Za napetosti je krivo tudi neučin- Čcisopisi, radio in televizija so v teh dneh veliko poročali o prometu, novih hitrostnih omejitvah, o zmanjšanju števila ; nesreč in posredno tudi o manjšem številu smrtnih žrtev ter ranjencev na italijanskih cestah. Statistični podatki očitno kažejo, da so se italijanski vozniki, ki so se odloči'i za odhod na počitnice, odpravili na bolj razčlenjen način, tako da letos ni bilo hujših prometnih zastojev na avtocestnih postajah. Velika večina voznikov naj bi tudi spoštovala nove hitrostne omejitve; na navadnih cestah smejo vozniki doseči 90 km na uro, na avtocestah pa 110 kilometrov. Nekoliko drugače je bilo na Tržaškem, kjer so bile dolge vrste vozil na mejnih prehodih, ki peljejo v Istro in naprej v Dalmacijo. V glavnem pa je šlo za vozila s tujo evidenčno tablico, predvsem za Nemce, pa tudi Belgijce, Nizozemce in Francoze. Kako pa je s prometnimi nesrečami? Če pogledamo v odstotkih, je stanje posebno za našo narodno manjšino naravnost srhljivo. V zadnjem mesecu se je pripetilo več smrtnih nesreč, ki so prizadele ne le ožje sorodnike žrtev, ampak tudi širšo skupnost, saj so to bili v glavnem mladi ljudje, ki so bili aktivno včlanjeni v naše Posamezna številka 700 lir NAROČNINA Letna 30.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 35.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE LET. XXX\/III. kovito nadzorstvo množic nad vodilnimi kadri, ki so često zlorabljali oblast in zanemarjali javno mnenje. Končno je treta upoštevati, da skorumpirane sile reagirajo proti perestrojki, saj je tem silam po mnenju Gorbačova marsikje uspelo spremeniti naravna čustva narodnosti v nacionalizem. Ne gre za naključna dejanja, je dejal Gorbačov, ki je poudaril, da nacionalistične strasti koristijo tistim silam, ki se borijo proti perestrojki. Gorbačov je posebej opozoril na dolžnost državnih organov in organov partije, da posvečajo več pozornosti razvoju jezikov, narodov in narodnosti v Sovjetski zvezi, s tem pa kori stijo ohranitvi narodnih kultur in vsega, kar opredeljuje samobitnost narodov in narodnosti. Glede na žgočo problematiko ohranitve in razvoja nacionalnih jezikov bi kazalo, je dejal Gorbačov, pripraviti o tem ustrezen zvezni zakon. kulturne, športne ali mladinske organizacije in ustanove. Gre za žalosten pojav, l ne bi bil v skladu s koristmi prebivalstva. Občinski svet se je ponovno sestal v ponedeljek, 1. t.m., in z veliko večino gla sev odobril omenjeni načrt. POLITIČNE NOVOSTI V NABREŽINI? Devinsko-nabrežinski župan Brezigar je na seji občinskega sveta dne 1. t. m. sporočil, da so se začeli pogovori med predstavniki Ssk, KD in Socialistične stranke za razširitev upravne večine v občini. Sedanji odbor sestavljajo predstavniki Ssk, KD in dva neodvisna svetovalca; skupno ima ta koalicija 10 od 20 svetovalcev. Občinski svet je na tej seji izvolil socialista Caldija v upravni svet letoviščarske ustanove, kar je treba smatrati za prvi znak novega političnega dogajanja v občini. SLAVISTIČNO DRUŠTVO Slavistično društvo v Trstu je v zvezi s sojenjem proti Borštnerju, Janši, Tasiču in Zavrlu izdalo sledečo izjavo: »Društvo izreka podporo posameznim skupinam v Sloveniji in Jugoslaviji, ki se zavzemajo za polnopravno-st in integriteto slovenskega jezika. Polnopravnost jezika in ustrezne kulture ne želi in ne more ogrožati nikogar, razen da gradi sožitje s polnopravnimi jeziki in kulturami drugih narodov. Društvo tržaških slavistov se istočasno boji ker drugačni pogledi vidijo v takšnem ji, ker drugačni pogledi vidijo v takšnem! zavzemanju zgolj nacionalistične odklone.« Vinogradniški vinarski Komisija 44. mednarodnega vinogradniško vinarskega sejma, ki bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani od 29. avgusta do 4. septembra, je končala z ocenjevanjem vin. Sestavljena je bila iz 27 degustatorjev iz štirinajstih držav. Pregledala je 1087 vzorcev vin iz devetnajstih držav. Naj višje nagrade, imenovane »Šampion«, je podelila vinom, ki so prihajala iz Avstrije, Francije, Portugalske in Jugoslavije. Avstrija je prejela dve največii nagradi, za Jugoslavijo pa je dobilo priznanje podjetje »Istravino« z Reke za svoj prosek iz leta 1987. | Med vinogradniki iz dežele Furlanije | Julijske krajine je žel največje priznanje! Silvano Gallo iz kraja Mariano del Friuli za svoj beli pinot iz leta 1987. Dobil je ve-! liko častno diplomo z veliko zlato medaljo. Med slovenskimi vinogradniki se je najbolj uveljavil Boris Pintar iz Števerja- na. Dobil je veliko častno diplomo z zlato medaljo za beli pinot. Pintar je prejel tudi dve veliki častni diplomi s srebrno me-dalio in sicer za riesling in cabernet. Tri velike častne diplome s srebrno medaljo je dobil Zoran Parovel iz Mačkolj, ista nagrada pa je pripadla Zvonku Ostrouški iz Zagradca pri Zgoniku. Častne diplome so za svoja razna vina prejeli še sledeči slovenski vinogradniki s Tržaškega: Jože Radetič iz Medje vasi, An ton Bole iz Trsta, Josip Milič iz Zagradca, Boris Rebula iz Šempolaja, Ivan Antonič iz Cerovelj, Mirko Radovič iz Nabrežine, Ana Marija Škabar Gomizelj iz Repna, Bo-1 ris Škerk iz Praprota, Alojz Milič iz Ren-1 na, Silvano Ferluga iz Trsta in Ivan Guštin iz Repna. Velika častna diploma s srebrno medaljo je bila podeljena tudi Združni kleti iz Krmina za vino »Mir«. BENCIN PO ZNIŽANI CENI NA TRŽAŠKEM Od ponedeljka, 1. avgusta, lahko zasebni lastniki avtomobilov, kot tudi trgovska, industrijska, kmečka in obrtniška podjetja in javne ustanove vlagajo prošnje, za bencinske bone po znižani ceni. (Obrazci za prošnje so tudi dvojezični). Prošnja mora biti opremljena z družinskim listom, vozniškim dovoljenjem in avtomobilsko knjižico. Na vsako družino bo lahko prosil za bencin po znižani ceni samo en lastnik avtomobila, prošnje pa morajo zasebniki predložiti na pristojnih občinskih uradih v pokrajini. Za podjetja in javne ustanove velja, da morajo predstaviti prošnje na sedežu Avtomobilskega kluba ali v u-radih na pristojnih županstvih. Rok za vlaganje prošenj bo potekel 10. septembra. Bencinske bone bodo delili v dveh rokih. Prvi bodo na razpolago v dneh od 26. septembra do 22. oktobra, drugi rok razdeljevanja bencinskih bonov pa je določen za obdobje od 21. novembra do 10. decembra. Bencinske bone bodo lastniki avtomobilov morali porabiti do 30. aprila prihodnjega leta pri bencinskih črpalkah na Tržaškem. Prepovedano je, da bi se z njimi okoriščali drugi. Po napovedih predsednika Trgovinske zbornice bo vsak liter bencina po znižani ceni stal nekaj več kot 500 lir. Koliko bencina pa bo po tej ugodni ceni dobil vsak prošnjik, je odvisno od števila vloženih prošenj. Skupno bo na razpolago 55 milijonov litrov bencina. ZBOROVANJE IZSELJENCEV V BARDU V nedeljo, 31.7., se je v Bardu v Terski dolini zaključil tridnevni praznik izseljencev, ki ga že deseto leto zaporedoma prirejajo v tem času, ko se mnogi izseljenci vračajo na oddih domov. Letošnji praznik je bil še bolj slovesen, saj je sovpadal z 20. obletnico ustanovitve Zveze slovenskih izseljencev Furlanije - Julijske krajine. Zveza je bila ustanovljena, da bi povezovr^a beneške izseljence po vsem svetu, jim nudila občutek pripadnosti narodni skupno sti in možnost, da spremljajo dogajanje doma. S potresom in z obnovo je Zveza doživela razmah, saj se ji je posrečilo, da ie nekaj izseljencev ali njihovih otrok zaposlila doma. Toda delo, ki je bilo opravljeno po potresu, polagoma usiha, so ugotavljali govorniki na okrogli mizi, in se izseljevanje za marsikoga ponovno kaže kot rešitev. Praznjenje lepih beneških dolin se torej nadaljuje in se ne bo ustavilo, dokler ne bodo zagotovljeni pogoji za gospodarski razvoj. Veliko upanja sta v tem pogledu obetala zakon o razvoju obmejnih področij in načrt za gorate predele. Toda zdaj kaže, da sta oba zajela tako široko področje, da se bo vse skupaj izkazalo kot podpora že razvitim krajem in ne tistim, ki so je resnično potrebni. Za mesec oktober so sklicali deveti kongres organizacije, ki združuje okrog 3 tisoč članov, porazdeljenih v 50 sekcij od Melbourna do Argentine in seveda Evrc-pe. Organizirati nameravajo tudi izseljence iz tržaške in goriške pokrajine. Poleg tega načrtujejo ustanovitev posebnega kluba, namenjenega izseljencem, ki so se uveljavili po svetu. Priporočamo obisk v Soški dolini Kdor v teh vročih poletnih dneh potuje iz Nove Gorice navzgor po Soški dolini, ima možnost, da si spotoma ogleda tri za nimivosti. Prva je razstava »Podobe soške fronte«, ki še vedno poteka v vili De Bar-tolomei v Solkanu, pripravil pa jo je Goriški muzej. Od odprtja v lanskem novem bru si jo je ogledalo že več tisoč obiskovalcev, ki prihajajo iz bližnje okolice, zamejstva in tudi iz tujine. Splošno mnenje je, da pomeni razstava tehten prikaz tragičnih dogodkov v naših krajih med leti 1915-1917 oz. 1918, z njo pa je bil hkrati obujen spomin na vse tiste, ki so v hudih bojih na teh tleh izgubili življenje. Na dan pa tudi spontano prihaja želja, da bi vsaj del te razstave bil nekje postavljen kot stalen muzejski prikaz, v zvezi s tem obstoja možnost, da se bo to zgodilo na Sveti gori. Razstava »Podobe soške fronte« je odprta po naslednjem urniku: ob delavn'-kih (razen ponedeljka, ko je zaprta) od 8. do 14. ure (ob sredah do 16. ure), ob sobo tah in nedeljah pa od 11. do 17. ure. Prejeli smo Spoštovani gospod urednik, v zadnji (21.7.88) številki Novega lista berem »Popravek« Sama Pahorja. Ostal mi je le en dvom: kdo med Slovenci je imel interes za »ponovno izvolitev Giorgia Cavalla«? 2e itak nas je malo in imamo vse polno sovražnikov. V takšnih razmerah, ali ni bolje, da skrbimo raje za izvolitev svojih lastnih ljudi, kot pa tujih, čeprav dobro mislečih? Ali nismo tu že zopet na sledi tiste naše brezmejne politične naivnosti, ki nas je pripeljala tja, kjer smo? Ne mislim dajati nikomur lekcij in receptov, toda debatna poglobitev tega vprašanja bi se mi zdela res bistvena. Z naj lepšimi pozdravi pa brez zamere. prof. dr. Aleš Lokar Iz pisanja našega lista jasno izhaja, kako in kaj mislimo o vprašanju, ki ga načenjate v svojem pismu. Strinjamo pa se, da bi bila njegovi V soboto, 30. julija, je popoldne velika množica pogrebcev pospremila na zadnji I poti priljubljenega domačina s Peči pri' Gorici, 64-letnega Stojkota Maliča. Poko'-nik je umrl v tržaški bolnišnici za težko boleznijo in kljub temu, da je celo živlie-1 nje vestno in pošteno delal, mu ni bilo da-' no, da bi na večer življenja mirno užival sadove tega dela. Bil je skrben mož in oče, zaveden Slovenec in zvest zborovski De-vec, zato ni čudno, da ga je na pogreb'! pospremilo toliko ljudi. Pogrebci so krsto s posmrtnimi ostanki pokojnika pričakali na začetku vasi, nat"' je sprevod krenil navzgor po klancu de pečanske podružnice. Pogrebno mašo je daroval domači župnik prof. Dragotin Bul-1 Eno najbolj slikovitih naselij ob reki Soči je gotovo Kanal, saj je do današnjih dni ohranil starinsko lice, posebej še na severni strani, kjer lahko vidimo sledove mestnega obzidja. Najverjetneje je nastalo koncem 15. ali v začetku 16. stoletja, ko so v naše kraje vpadali Turki, prihajalo pa je tudi do napetosti med Benečani in Habsburžani, zlasti med prvo beneške vojno (1508-1516). V enem od obnovljenih obzidnih stolpov, ki ga domačini imenujejo »tor j on«, je urejena Galerija Rika De benjaka. V njej Goriški muzej pripravlja občasne likovne razstave zlasti sodobne u-metnosti, v poletnih mesecih pa je v njenih prostorih nameščena stalna zbirka grafik rojaka iz Kanala Rika Debenjaka (1908-1988). Na ogled je 56 grafik, nastalih od leta 1941 do današnjih dni, ki pomenijo zaokrožen pregled umetnikove ustvarjalnosti z njenimi slogovnimi in tematskimi spremembami. Naslov osebe, ki hrani ključ galerije, je naveden na vhodnih vra tih obzidnega stolpa. Tretja zanimivost v Posočju, ki jo je vredno obiskati, je spominska cerkvica na Javorci v ledeniški dolini Polog, v katero pridemo skozi Zatolmin. Potniku priporočamo, da si za njen ogled rezervira vsaj pol dneva, saj je dostop tudi z avtomobilom zaradi slabe ceste precej zamuden, v vsakem primeru pa bo trud poplačan. Cerkvica ima temelje kamnite, zgornji del pa je lesen. Leta 1916 so jo zgradili avstro-ogrski vojaki v spomin na padle tovariše po okoliških vrhovih. Objekt se čudovito sklada z obdajajočim gorskim svetom, v načinu gradnje in dekoraciji zelo hitro prepoznamo secesijske značilnosti, posebnost stavbe pa so naslikani grbi avstrijskih dežel na zunanjščini in hrastove plošče v no tranjščini, ki se odpirajo kot knjiga, na njihovi površini pa so vžgana imena padlih vojakov. Cerkvica je bila pred petimi leti ponovno odprta za javnost, ko se ie zaključila temeljita obnova, ki je potekala pod vodstvom zavoda za spomeniško var stvo iz Nove Gorice. Še bi lahko naštevali in opisovali kul turne znamenitosti Posočja, tokrat smo se omejili le na zgornje tri, ob priložnosti pa bomo spregovorili še o kakšnih drugih. kovič, ki je pokojniku tudi spregovoril v spomin, pela pa sta moški pevski zbor »Mirko Filej« in domači mešani cerkveni zbor. Pok. Stojko Malič je namreč od ustanovitve dalje neprekinjeno sodeloval pri j goriškem pevskem zboru »Mirko Filej«.; Poleg pogrebcev iz Rupe, Peči, Gorice in! Mirna je prispelo tudi zastopstvo bivš:h borcev s sosednje strani meje, saj je pokojnik vstopil v partizansko vojsko že pred septembrom 1943. ^o končani maši so krsto pokoinika po j nesli na pečansko pokopaliče, kjer je po I zakliuščnem verskem obredu pevski zbor i »Mirko Filej« zapel še dve žalostinki. Uža loščenim sorodnikom izraža ob hudi izgubi iskreno sožalje tudi naš list. V ŠTEVERJANU JE UMRLA AFRA KOMJANC V Števerjanu so v soboto, 23. julija, pokopali gospo Afro Bajt vd. Komjanc, ki je umrla v 76. letu starosti. Rajnica je zadnja leta svojega življenja sicer preživela v Gorici, bila pa je vedno močno navezana na domači Števerjan. V svojem življenju je okusila begunstvo med prvo svetovno vojno, po vojni pa so se za Števerjance začela dolga leta obnove in družbenih reform, ki so spremenile podobo te briške vasi. Poročila se je leta 1940 na kmetijo h Komjančevim. Delo na kmetiji, šest otrok, skrbi in težave, ki so prišle z leti, niso o-majale njene velike vere in trdne volje. Vedno je bila pogumna, tudi v bolezni, še posebej od lanske pomladi, ko jo je zadela kap in se od takrat ni več popravila. Ob hudi izgubi izreka občuteno sožalje sinovoma in hčeram ter ostali družini tudi uredništvo Novega lista. Goriška 01ympia pred novimi nalogami V četrtek, 28. julija, se je sestal na prvi seji novoizvoljeni odbor Š. Z. 01ympia in tako hitra pokazal, da namerava čimprej začeti z delom, ki ga v tako široki organizaciji nikoli ne manjka. Najprej so si prisotni razdelili naloge: za predsednika je bil izvoljen dr. Mirko Špacapan, podpredsednik in organizacijski tajnik je postal Simon Komjanc, blagajnik Ernest Quinzi, zapisnikar Barbara Rustja, gospodar Dario Maraž; za tisk in propagando bo skrbela Tatjana Košič, za stike s KTD in upravljanje telovadnice Ivan Ter-pin, za stike z drugimi društvi Igor Černič, skrb za mladinsko delovanje pa je prevzel Flavio Bello. Naloge, ki jih je vsakdo sprejel, so seveda zahtevne, vendar hoče biti delovanje novega odbora tako urejeno, da bo vsak poverjenik neposredno odgovoren za svoje področje. 01ympia si je zadala kot prvo nalogo, da si dostojno uredi svoj sedež, ki naj s primerno o-premo postane tudi vsakodnevno zbirališče za vodstvo in atlete. Nadalje je treba urediti odnose s KTD glede uporabe telovadnice in pa vzpostaviti tesne stike z drugimi društvi, začenši s Sočo, pa tudi z Valom in Našim Praporom. Odbor je med smernice vključil tudi iskanje novih odnosov in morda s časom tudi pristop v ZSSDI. Sploh pa bo društvo največ skrbi posvečalo mladinskemu delovanju, ker meni, da mora slovenska mladina dobiti v slovenskem društvu svojo naravno pot za športno nastopanje. S tem v zvezi bo 01ympia poskrbela in odločno vztrajala na stališču, da se v vseh njenih ekipah govori izključno slovenski jezik, kar pomeni, da ie iz njenih vrst avtomatično izključen vsak pripadnik večinskega naroda, razen če se slednji ne nauči, da vsaj razume slovensko. 0!ympia .ie namreč nastala za Slovence in bo kot taka tudi ostala samo, dokler bo ustrezala svojemu namenu, ki seveda ne more biti odvisen od zgolj športnih rezultatov. Ko se približuje tridesetletnici svojega obstoja, lahko 01ympia po vrsti odličnih rezultatov in uspehov svojih atletov naredi odločen korak v smeri preureditve svojih vrst in s tem pokaže tudi drugim zamejskim športnim društvom, da so resnični rezultati samo v valoriziranju lastnih sil. poglobitev koristna. (Ured.) Prezgodnja smrt priljubljenega domačina IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA »Zanemarjena zgodovinskost« (iz zadnje Številke mesečnika cerkev v sedanjem svetu) »Cerkev v sedanjem svetu« je mesečnik, ki izhaja šestkrat na leto v dvojnih številkah. Te dni je prispela v Trst zadnja — peta in šesta — številka. Tudi tokrat obsega mesečnik pet rubrik: Naše korenine, Inkulturacija kateheze na Slovenskem, Pastoralna vprašanja, Cerkveno pravo in Pastoralna sociologija. Na koncu mesečnik opozarja na dve knjigi: zagrebški bibli-cist, prof. dr. Celestin Tomič je napisal knjigo z naslovom »Marija - mati vere«. Ratko Perič in Mihael Lacko pa sta izdala peti zvezek komentarjev k dokumentom drugega vatikanskega koncila. Ratko Perič je rektor hrvaškega zavoda svetega Hieronima v Rimu, Mihael Lacko pa je Slovak in profesor na Vzhodnem inštitutu in na Gregorijani v Rimu ter drugih katoliških in cerkvenih univerzah po svetu. Rafko Valenčič je avtor sestavka z naslovom »Zanemarjena zgodovinskost«. »Današnji človek živi — piše avtor — v paradoksalnem nasprotju: z ene strani se zaveda svoje zgodovinskosti kot ene izmed temeljnih razsežnosti svojega bivanja, z druge strani pa mu sestavine zgodovinskosti — na primer čut in smisel za preteklost, izraba izkustva in povezovanje dejstev — uhajajo iz spomina. Ljudje so se znašli pred dejstvom, da ne morejo slediti niti vsakdanjim dogajanjem in vprašanjem, kaj šele, da bi se mogli poglobiti v preteklost in zamisliti v prihodnost. Tako postaja današnji človek izkoreninjen. Porabništvo vseh vrst je odsev te izkoreninjenosti. Potrebno je vsaj nekaj ujeti, kar čas ponuja: dobrine, užitke, razvedrilo, prosti čas, bežna in površna srečanja, ker globljih nismo sposobni. Stopnjuje se odtujenost, predvsem odtujenost samemu sebi. V iskanju rešitve se sicer človek zateče k svetovljanstvu (kozmopolitizmu), toda le to mu ne prinaša rešitve in še manj duhovno ravnovesje, dom in zavarovanost«. »Naš čas je marsičemu nenaklonjen. Med dru gim tudi, nadaljuje avtor, vrednotenju preteklosti, izvirov, korenin, stalnicam ipd. Znanstveni in tehnični napredek je človeka omamil, da je izgubil iz spomina preteklost in se zazrl samo v sedanji trenutek: v svoje delo in uspehe, v novo in "napredno”. Tej nevarnosti se ni mogla upreti samo svetna družba, pa tudi cerkvena ni bila izvzeta«. Avtor zatem navaja povojne dogodke v Slo veniji, kjer je revolucija prevrnila ne samo politični in gospodarski sistem, temveč tudi temelje, na katerih je gradila pretekla družba. Tudi »znotraj cerkvene skupnosti je potekal proces, i ki je povzročil globoke spremembe«. »Slovensko Izšla je nova številka Mladike Iz tiskarne Graphart v Trstu je prišla nova, j dajnega bojišča, je bil dr. Stoka prikrajšan za družinski izlet ali celo za počitnice. sedma številka revije Mladika. Čeprav gre za številko, ki je izšla sredi teh vročih poletnih dni, je po svoji vsebini kljub temu bogata. Uvod je posvečen volilnemu komentarju in nosi naslov »Slovensko zastopstvo v najpomembnejših organih«. Velik del članka je posvečen uspehom Slovenske skupnosti. Ob koncu pa beremo tudi razmišljanje glede upadanja glasov, ki ga je zabeležila ta stranka. »Jasno je, ugotavlja Mladika, da se bo morala slovenska stranka odslej za vsakega volilca posebej boriti, predvsem pa iskati z njim stika in ga informirati o dogajanju v stranki in o njenih bojih za pravice Slovencev«. Sledi cikel pesmi Jožeta Steguja. Te pesmi so bile nagrajene na lanskem literarnem natečaju Mladike. V tej številki revije se tudi konča dnevnik Lojzeta Breznika iz obdobja 1941-43. Gre za slovenskega bogoslovca, ki je izgubil življenje v tragičnih medvojnih letih. V rubriki »Klopotec« Jelka Cvelbar razmišlja o svobodi in o tem, da marsikdaj to besedo uporabljamo z malomarnostjo. Na naslednjih straneh objavlja Mladika lepo prijateljsko pismo doktorju Dragu Stoki, ki je po 20 letih politične prisotnosti v deželnem svetu kot svetovalec Slovenske skupnosti prepustil to mesto novoizvoljenemu Bojanu Brezigarju. Pi smo je napisal Saša Martelanc, ki med drugim tudi takole pravi. »Bil si na okopih, kjer človeka ne obdajajo sami prijatelji; prej nasprotno. Kot predstavnik naše manjšinske stranke si bil sam v zboru, kjer je večina drugih formacij imela po več ljudi, zato ne le več moči in samozavesti, marveč tudi več čisto človeških, fizičnih možnosti zamenjavanja in nadomestovanja. Ce pa je imel dr. Stoka influenco, Slovenske skupnosti ni bilo in ni glasovala. In tudi obratno: če naša stranka ni mogla in ni smela zapustiti zakonc- Mogoče si včasih začutil samoto tudi v prijateljskih vrstah.« Pesnik Albert Miklavec je za to številko re vije prispeval dva soneta. Prvi je posvečen Marijinemu letu, drugi pa zaslužnemu primorskemu duhovniku in politiku Virgilu Sčeku ob 40. obletnici smrti. Nekaj zanimivih fotografskih po snetkov Petra Cvelbarja krasi zapis o papeževi prisotnosti na srečanju treh dežel v Krki. Tomaž Simčič pa je objavil članek o mogočni slovenski manifestaciji na Trgu osvoboditve v Ljubljan\ kjer so se 21. junija letos zbrali Slovenci od vsepovsod, da bi izrazili svojo solidarnost s priprt -mi Janezom Janšo, Davidom Tasičem in Ivanom Borštnerjem. Gre za zanimivo pričevanje, še posebej sedaj, ko je vojaško sodišče v Ljubljani izreklo razsodbo. Na naslednjih straneh Mladika objavlja bogato in dobro informirano rubriko kratkih novic z naslovom »Antena«. Revija je tudi za tradicionalno rubriko, ki je posvečena odlomkom iz slovenske publicistike, izbrala članke, ki govorijo o zadevi Janša. Gre za izbor člankov, ki osvetljujejo ozadje aretacije in poteka sodne obravnave proti trem urednikom mladinske revije »Mladina« in vojaku Ivanu Borštnerju. Martin Jevnikar je v rubriki »Zamejska in zdomska literatura tokrat obdelal večjezično pesniško zbirko Aleksija Pregarca »Jedra« in Lipuševe »Črtice mimogrede«, ki so prvič izšle že leta 1964, a jih je tokrat ponatisnila založba Wieser iz Celovca. Ester Sferco pa predstavlja pesniško zbirko Jožeta Dularja »Dobra je ta zem I lja«. Iz zapisa o knjižnici Dušana Černeta, ki dalje na 8. strani ■ religiozno izkustvo so poudarjali le posamezniki — Kocbek in Truhlar — med religioznimi umetniki pa slovenska preteklost ni vedno našla dovolj razumevanja in odmeva«. »Ljudske pobožnosti smo zanemarili, piše avtor, in šele v zadnjem času je opaziti več zanimanja zanje. In vendar, čas, v katerem po božjem načrtu živimo je naš čas. Tudi dane možnosti so neponovljive. Preteklosti ni mogoče izbrisati, pozabiti, prezreti ... Oblikuje sedanji trenutek. V sedanjem tre nutku se zrcalijo, zaključuje Rafko Valenčič svoj sestavek, pretekla stoletja in rodovi, tudi na?a lastna zgodovina, zgodovina naroda in posameznika«. dalje na 8. strani ■ Literarni natečaj »Mladike« 1. Revija Mladika razpisuje XVII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. 2. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1988 Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v spremnem pismu, opremljenem z istim geslom ali šifro. 3. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, prof. Ester Sferco in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 4. Na .razpolago so sledeče nagrade: za črtico ali novelo: prva nagrada 150.000 lir druga nagrada 100.000 lir tretja nagrada 50.000 lir za ciklus pesmi: prva nagrada 100.000 lir druga nagrada 50.000 lir tretja nagrada 30.000 lir 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1989. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. FOTOGRAFSKI NATEČAJ Uredniški odbor MLADIKE razpisuje natečaj za črnobele fotografije za naslovno stran revije. Namen natečaja je odkrivati nove talente. Tematika ni obvezna, vendar naj ustreza značaju revije (narava, okolje, letni časi, etnografija, naši spomeniki, naši prazniki). Nagradni sklad predvideva: 100.000 lir nagrade za prvo mesto, 50.000 lir nagrade za drugo mesto in več odkupnih nagrad po 30.000 lir. Velikost izdelka naj odgovarja prostoru, ki je zdaj odmerjen sliki na naslovni strani MLADIKE (21x22 cm pokončno). Izdelke (največ tri za vsakega udeleženca) naj prijavljenci pošljejo na naslov: MLADIKA, »Fotografski natečaj 1988«, ul. Donizetti, 3 - 34133 TRST-TRIESTE, do 30. novembra 1988. Rezultate bo do 15. decembra 1988 razglasila ocenjevalna komisija, ki jo sestavljajo Marjan Jevnikar, Marjan Slokar, Edi Žerjal in Sergij Pahor. Sodobno kmetijstvo Napenjanje vampa pri živini Zelene metuljnice pred cvetenjem, na primer detelja, lucerna, grašica in espaze-ta, pa tudi krompir, pesa, pesni rezanci in tropine v vampu hitro zavrejo, ker vsebuje veliko lahko prebavljivih ogljikovih hidratov in beljakovinskih snovi. Nevarna so zlasti krmila z veliko vode, pa tudi napajanje živali neposredno po obilnem detelj nem obroku. Penasto napenjanje lahko povzroči tudi ovela in pregreta zelena krma. Ovce pa rado napne, če se pasejo na strniščih. Plin, ki nastane pri presnovi ogljikovih hidratov v vampu, prežvekovalci izločijo iz zgornje vampove vreče s spodri-gavanjem. Pri penastem napenjanju so mehurčki plina razporejeni po vsem vampu. Zaradi spremenjene površinske napetosti se ne morejo združevati v večje mehurje in skozi vsebino vampa prodirati na vrh, to je v zgornji del vampove vreče. Vsebina vampa je pri penastem napenjanju podobna zelenkasti peni in povzroča naglo širjenje vampovega ostenja. Zaradi nastajanja plinskih mehurčkov v vampu se ta povečuje kot vzhajajoče testo. Penasta vsebina je precej obstojna. Nekatere rastline, predvsem metulj nice, vsebujejo celo strupene snovi, ki zavirajo spodrigavanje in krčenje vampovih vreč. Povečan vamp prek trebušne prepone pritiska na pljuča in srce. Gibanje predželodcev in podrigavanje sta zavrti, moteno pa je tudi kopičenje plinov v zgornji vampovi vreči pred ustjem požiralnika. Jetra in vranica so zaradi pritiska polnega vampa skoraj brez krvi, saj ta zastaja v pljučih. Napeta žival negibno stoji, ne je, se prestrašeno ogleduje po trebuhu ter postaja vedno bolj napihnjena. Včasih brca pod trebuh, se prestopa, stoka in je vsa znojna. Napeta žival se lahko že po eni uri zgrudi in v krčih pogine. Bolezen se razvije tako hitro in burno, da je ni težko spoznati. Pri ovcah je bolezen še nevarnejša kot pri govedu. Če je v travi več kot polovico detelje, je paša nevarna. Navadno napne več živali hkrati. Govedo postavimo s prednjim delom više, levo lakotnico masiramo s pestjo in žival polivamo z mrzlo vodo. Za prvo pomoč pride v poštev sondiranje vampa skozi usta ali nos. Z gumijasto sondo odtsranimo nekaj plina, ki se je nabral v zgornji vampovi vreči pred ustjem, požiralnika. Skoznjo vlijemo v vamp sredstva, ki zmanjšujejo napetost plinskih mehurčkov v vampu. Pripravek SIKADEN ali TIMPANOL razredčimo z vodo in ga skozi sondo vlijemo v vamp. Podobno deluje liter jedilnega ali parafinskega olja ali liter mleka. U-porabimo lahko tudi 3 grame pralnega praška na 50 kg telesne teže živali. Raztop:-mo ga v vodi in vlijemo v vamp. Sredstev, ki zavirajo rast mikroflore, kot sta lizol in petrolej, se izogibamo, ker vplivajo na kakovost mesa, če je treba živali v sili zaklati. V skrajni sili lahko žival trokiramo, se pravi, da kožo in trebušno steno v levi lakotnici prebodemo s poseb-nim bodalom, trokarjem. Pred trokiranjem dlako sredi lakotnice ostrižemo in vbodno j mesto razkužimo. Skozi trebušno steno po-l tisnemo trokar v vamp, in sicer v smeri komolca prednje desne okončine. Pri tem stojimo ob prsnem delu živali, da se izognemo udarcu z nogo zaradi bolečine. Nožnica trokarja ostane v vampu ves dan. Z vrvico jo privežemo na trebuh, da ne zleze iz vampa. Pri odstranjevanju trokarja bodalo najprej namestimo v nožnico in nato vse skupaj izvlečemo. V nujnih primerih bo veterinar z operacijo odprl vam-povo vrečo in spravil spremenjeno vsebino iz nje. Če je le mogoče, se trokiranju izognimo, saj pri penastem napenjanju ni vedno učinkovito, hkrati pa vampove pene lahko iztekajo v trebušno votlino, kar včasih povzroči vnetje potrebušnice. Živinorejci morajo vedeti, kakšna krma povzroča nevarno penasto napenjanje. Ne pasti tam, kjer je med travo več kot polovica detelje. Še pogubneje je, če govedo pride v deteljišče. Škodljiva je uvela in sparjena krma in okopavine. Živali na pašo ne smejo iti lačne, dajmo jim prej malo sena ali slame. Imejte doma sondo in trokar, ki ga u-porabite le, če živali preti zadušitev. Sredstva, ki jih zlivamo v vamp, ne smejo ob morebitnem zakolu zapustiti vonja ali okusa. Z.T. —o— Za letošnje poletje je napovedana invazija klopov v severno primorske kraje, in to iz Avstrije. Ugrize klopov ne gre podcenjevati, saj obstaja možnost, da z virusi okužijo možgansko mreno in povzročijo vnetje s smrtnim koncem. Klopi se zadržujejo največ na podrastju. Priporočljivo je cepljenje proti ugrizu. Ko se klop zagrize, pritisnite nanj v olje namočen bombaž in ga skušajte s pinceto odstraniti. LEV DETELA 31 Dunajski valček za izgubljeno preteklost Roman desetih srečanj in pričakovanj »In če ti umre tu v stolpu?« sem pomislil. »Kaj boš v takem primeru počel z njegovim truplom? Sai ga ne boš mogel pustiti strohneti kar tu v domači hiši? Kako ga boš pokopal? Izdal se boš, grof Sternberg, sem si mislil, in zapečatil usodo svoje lastne družine za vse venče čase ...« Vendar sem vedel, da moram takoj nekaj storiti za ranjenca, če hočem, da ostane pri življenju. Zato sem se obvladal. Iz spodnjega dela gradu sem prinesel odeje in blazine, vrč z vodo in obvezo. V medlem soju petrolejke sem ranjencu, ki je medtem izgubil zavest, tako da je kot mrtev omahnil na odeje, odpel srajco in skušal pregledati in izmiti rano. Tozadevno pravzaprav nisem imel nobenih pravih izkušeni. Zdravništvo in ranocelništvo se mi je upiralo. Bal sem se bolezni, skrbi in bolečin. Izkušnje z ranami in smrtio sem imel le z lova, nekaj pa tudi iz prve svetovne vojne, v katero pa sem zaradi svoje takratne mladoletne starosti zašel šele proti koncu. Zdravnika nisem mogel poklicati na pomoč. V mestecu smo imeli samo enega — in to je bil doktor Berg, izreden nacist, do skrajne mere zvesti privrženec Hitlerjevih idej, ki je skrajno sovražil Žide ... Torej sem si moral ranjenca ogledati prav tako, kot sem si na lovu ogledoval obstreljeno srno ali zajca ... Zgrozil sem se, ko sem pomislil, kaj je vojna naredila iz ljudi. Vsepovsod so krvoločni lovci preganjali ubogo človeško div- jačino, ki je bežala pred streli iz teme ali zasede. Človek-zver je zlohotno topotal za plenom čez pokrajino. Kolikor mi je dopuščala lovska izkušnja, sem ugotovil, da je krogla prestrelila samo spodnji košček pljuč na desni strani. Ni ostala v telesu, tako da je obstajalo upravičeno upanje, da bo ranjenec preživel. Skrbno sem mu izmil rano in jo razkužil. Potem sem ga s tistim, kar sem imel pri roki, povezal, zakaj največ skrbi mi je povzročalo krvavenje, ki se še vedno ni hotelo ustaviti. Ranienca sem položil na mehke blazine in pokril z odeio. Šele zdaj sem spet lahko privil petrolejko. Ranjenec je težko sopel in stokal v bolečini. Vendar je njegovo ječanje postopoma pojenjavalo, dokler ga ni premagal globok težak spanec. Ko sem se prepričal, da je vse v redu in bo bržkone preživel preostali del noči, sem vzel petrolejko, zaklenil vrata v polkrožno izbo in po strmih stopnicah spet odšel iz stolpa. Kolika sreča, da sem grad poznal do zadnjih podrobnosti, saj sem v otroških letih po cele dneve stikal po vseh znanih in skrivnih prostorih in si za vedno zapomnil vse njegove značilnosti. Ko me po cele popoldneve ni bilo nazaj v naš graiski salon ali jedilnico, se je moj oče skoraj vedno razjezil. Zdaj pa so mi moja otroška radovednost in njene prepovedane igre zelo koristile. V vratih vzhodnega stolpa je še vedno, kot že pred štiridesetimi leti, tičal stari velikanski zarjaveli ključ, ki ga ni nihče več uporabljal. Vrata v mnoge sobe so bila od nekdaj zaklenjena, ključev pa ni bilo nikjer več. V te zaprte prostore sem se kot otrok plazil skozi tesne line in skozi okna z že davno razbi+imi šipami. Med pajčevino in stoletnim prahom sem uganjal svoje čarovnije in se počutil kot gospodar v zakletem gradu brez cken in brez vrat, v katerem so že vsi umrli, tako da sem le jaz preostal. Naš »ogrski« ■ nadaljevanje s 3. strani Najbolj srdito se I. Grafenauer spravi nad poročilo D. Trstenjaka iz prejšnjega stoletja (Novice 1857 štev. 1), v katerem je povzeta koroška pripoved: Matjaž je bil slovenski kralj, ki ga je ljudstvo izbralo na Gosposvetskem polju, v starem Krnu je imel svoj pristol ... I. Grafenauer označuje to poročilo nič manj kot »lažizgodovinsko Trstenjakovo domislico« (str. 205) ... Zakaj takšna srditost pri I. Grafenauerju? Treba je najprej poiskati njeno ozadje. 2e po prvi svetovni vojni je na ljubljanski univerzi v zgodovinopisju in narodnih ve dah povsem prevladal unitarizem, ki ga je zastopal prof. Hauptmann. In ta smer se je prikrito držala tudi v centralizmu v letih po drugi vojni. Unitarizem pa je Slovencem, prav tako kot velenemštvo, povsem odrekal narodno osebnost in lastno zgodovino. Mimo tega očitno ni mogel ni- izšla je nova Številka mladike ■ nadaljevanje s 6. strani ima svoj sedež v ulici Donizetti 3, pa lahko razberemo, da postaja ta knjižnica vsebolj pomembna ustanova, saj hrani dragocene zbirke zdomskega periodičnega tiska in knjig, ki so izšle v svetu. Sedma številka revije Mladika objavlja tudi dve prilogi. Gre za 44. zaporedno številko mladinske priloge »Rast« in za štiri strani nove študije Pavleta Merkuja z naslovom »Svetniki v slovenskem imenoslovju«. Za konec naj še dodamo, da Mladika vabi bralce na letošnjo izvedbo študijskih dnevov »Draga 88«, ki bodo od 2. do 4. septembra v Finž-garjevem domu na Opčinah. kralj Matjaž ti I. Grafenauer, zato takšen napad prav na tisto zgodbo, ki postavlja Matjaža za slovenskega vodjo in kralja. (Od slovenskih knezov je bil za kralja izvoljen Ar-nulf Koroški, 887). Da je unitaristični blok res usmerjeval razlage o Slovencih, priča izjava jezikoslovca Bezlaja (Naši razgledi 1980, str. 588): A. Belič, predsednik srbske akademije, znani unitarist, mu je bil zaradi iznesenih stališč o slovenistiki na nekem kongresu, grozil s težavami; in res je Bezlaj doživel bojkot svojih predavanj in disciplinsko preiskavo na univerzi ... Razlage zgodovine in kulture v duhu slovenskih stališč, ki so seveda edino smiselna, so bile podvržene torej zastraševanju. In zato je moral tudi Kralj Matjaž postati dokončno »ogrski«; kakor pribito. Proti temu diktatu se je prvi postavil pisatelj S. Vuga (Srečanja, N. Gorica 1973, štev. 41/42) in Kralja Matjaža poosebil s kmečkim vodjem Matjažem, ki je s svojimi ljudmi leta 1478 branil Turkom vstop na Koroško pri Vratih, pri čemer so vsi padli... Toda tudi ta razlaga ne more držati, saj ne upošteva Matjaževih zgodb iz poganskih in zgodnjekrščanskih časov, pa njegove izvolitve na Gosposvetskem polju, itd., kakor je upošteval že zgodovinar S. Rutar (Dunajski Zvon, 1879). Zgodovinar S. Vilfan ugotavlja, da je Matjaž osrednja oseba slovenskega izročila o državi in njenem vodstvu, lik vladarja, kot si ga predstavlja slovensko ljudstvo (Etnolog, 1943). Prav ta državnopravni mit je seveda bodel unitariste, ki so Slovencem zanikali vsak občutek za državotvornost v njihovi zgodovini, Jožko Šavli NADALJUJEJO SE POGAJANJA Glavni tajnik Združenih narodov De Cuellar nadaljuje s svojimi prizadevanji za sklenitev premirja med Iranom in Irakom. V Stekleni palači zatrjujejo, da ho moč še pred koncem tedna sporočiti prekinitev sovražnosti. Pogovori trajajo že osem dni, De Cuellar pa se ločeno sestaja z obema zunanjima ministroma Velajatijem in Azizom. Dosedanji pogovori niso obrodili zaželenih sadov, saj Bagdad vztraja pri zahtevi o neposrednih pogajanjih med Iranom in Irakom. Pogovore otežkoča tudi vest, da bodo Združeni narodi v kratkem objavili poročilo o uporabi kemičnega o-rožja v zalivski vojni. Na zatožni klopi j c predvsem Bagdad, čeprav je tudi Teheran uporabljal to orožje. »ZANEMARJENA ZGODOVINSKOST« 3 nadaljevanje s 6. strani Pri tej številki sodelujejo Janez Kranjc, Stane Gabrovec, Viljelm Pangerl, Lojze Gosar, Jože Kurinčič, Matej Metlikovič, Matjaž Puc. Ambrozij Kodelja, ki je župnik v Doberdobu, je na pisal sestavek z naslovom »Oznanjevanje in ka-teheza v narodnostno mešanem okolju«. Rafko Lešnik sodeluje v rubriki Pastoralna sociologija, Viktor Papež pa je prispeval članek z naslovom »Nekaj pripomb k slovenskemu prevodu Zakonika cerkvenega prava«. Na zadnji platnici si lahko ogledamo slike iz nove cerkve v Zrečah, ki so naj mlaj še slovensko mesto, čeprav ima staro in bogato zgodovino. Temeljni kamen nove cerkve so blagoslovili leta 1986, 10. aprila letos pa je mariborski škof to cerkev posvetil v čast Vstalemu Zveličarju. Načrte sta naredila arhitekta Tone Zlaus in Ivan Prodan. Križani, krstni svečnik in svečniki so leseni in so delo kiparja Staneta Jarma. Vstali Zveličar v barvnem oknu nad oltarjem pa je delo slikarja Bineta Kovačiča. Z veliko muko sem zdaj zaobrnil ključ v nikoli uporabljeni zarjaveli ključavnici. Ključ sem potem vzel s seboj. Vedel sem, da spremembe ne bo nihče opazil, saj stolpa ne uporabljamo v nikakršne namene. Ker so bili mnogi prostori v starem delu gradu že od nekdaj tako rekoč za vedno zaklenjeni, ni tja nihče zahajal. Bil sem prepričan, da je ranjenec v stolpu popolnoma varen. Odšel sem v spalnico, v želji, da bi vsaj za uro ali dve zaspal. Vendar me je nevarni pripetjaj z ubežnikom v grajskem parku tako vznemiril, da skoraj vso noč nisem zatisnil oči. 2e zgodaj zjutraj sem se proti svoji navadi znašel v kuhinji, saj me je šele ponoči, ko sem se premetaval po postelji, prešinila misel, da bom moral skrbeti tudi za ranjenčevo prehrano. Služkinja Neža, ki je bila slovenskega kmečkega porekla je takoj zaslišala, kako šarim po omarah in stikam za hrano. 2ačudena je odprla vrata iz svoje izbice in me pozdravila z besedami: »Gospod grof so že tako zgodaj pokonci! Naj vam takoj pripravim zajtrk?« Vedel sem, da si bom moral nekaj izmisliti, zakaj pri razmerah, ki so ponoči nastale, bom moral jesti za dva. »Ja, Neža, nekaj toplega mi ne bo škodovalo,« sem ji rekel. »Pripravite mi malo čaja, z rumom ... No, slabo sem spal. Boli me glava. Skuhajte mi raje veliko čaja, z rumom. In na mizo postavite maslo, slanino, gnjat in sir, da se nekoliko pomirim ... In precej kruha ... Spet bom moral na lov ... Človek mora v mojih letih paziti, da ostane pri močeh!« Ne vem, kaj si je dobra Neža pri teh mojih besedah, popolnoma nenavadnih za moj način vedenja, mislila. Vsekakor me je zelo začudeno pogledala, rekla pa ni nič. Odšla je v shrambo in se vrnila s košarico najraznovrstnej-ših jestvin, ki smo jih v gradu — kljub vojni — hranili za nedelje in večje praznike. Vse to je skupaj s čajem, ki je že kmalu vrel na štedilniku, postavila na lepo pogrnjeno mizo. »Kot ste naročili, gospod grof,« je rekla služkinja in me spet pogledala. »Dober tek!« »Hvala,« sem rekel — in beseda mi je skoraj zastala v grlu. K rseči me je kmalu pustila samega, saj je morala v mesto nakupovat. Tudi drugih še ni bilo, saj so po svoji stari navadi kot vedno brez izjeme dolgo spali. Skoraj nemoteno sem se lahko spet odplazil k stranskemu stolpu, da bi pogledal, kako gre nesrečnemu ranjencu. Ko sem zgoraj odklenil vrata v skrivno sobico, sem takoj videl, da še živi. 2daj je očitno spet prišel k zavesti, vendar je bil tako izčrpan, da se ob mojem prihodu ni mogel dvigniti. S preplašenim, motnim pogledom me je zbodel v oči, da me je zares zabolelo. »Kaj boste storili?« je rekel. »Me boste izročili gestapu?« Težko in sunkovito je dihal. »Ali mislite, da sem vas zato skril sem v stranski grajski stolp!« sem mu nekoliko očitajoče rekel. »Ostanite lepo mirni... Težko ranjeni ste ... K sreči je krogla predrla le majhen konček pljuč ... Pozdravili se boste, če mi boste zaupali!« »Ali res? Ali vam res lahko zaupam?« je spregovoril s slabotnim, a hlastnim glasom. Zdaj se je nekoliko dvignil, da se je sede lahko naslonil ob steno. Prva jutranja svetloba je v šopih drla skozi lino v prostor in obsvetljevala njegov bledi in izmučeni obraz. »Me ne boste izdali?« je spet rekel. »Ne vznemirjajte se,« sem ga skušal pomiriti. »Saj morate vedeti, da tvegam lastno življenje, ko vam pomagam. In zakaj bi vas naj izročil tistim, pred katerimi sem vas rešil!« (Dalje)