___    89   ___
Za poduk in kratek čas.
O modi.*)
V
Češki Fr. V. Jefabek; iz „Lipe Hrvatske" prestavil K.
Nikakor ni negalantno proti gospem, ako govori moški o modi, in posebno človek, ki morda ve o naj-noveji modi toliko, kakor o denarnem stanu Kitajskega cesarstva.
Moda je, djal bi, posebni študijum za gospe, in vsaka trudi se, kakor bi jej bilo že prirojeno, preiska-vati teoretično in praktično najglobokeje skrivnosti mo-dine; kjer pa jo zapusti lastna skušnja, tu pomagajo neštevilni bazari in modni Časniki. Take knjige so nam moškim zapečatene, navadno s sedmerim pečatom. Kedar moški piše o modi, je to res narobe svet, in moški govoreč o teh ženskih skrivnostih, enak je gospej, ki bi govorila o vojskini umetnosti, o ogradi trdnjav in o najnovejem strelnem orodji. Ne bojte se, gospe in gospodične : ne bom preiskaval praktične strani toiletne priprave, že zato ne, ker nisem pri volji stopiti v vrsto ženskih krojaČev; moje stališče je vse drugo. Pregledati hočem modo le — kolikor mi kratki čas pripušča — iz njene kulturo-zgodovinske strani, kolikor se namreč dotika splošne zgodovine ljudske omike.
Najpoprej   moram povedati,   da  mi  ni  nič kaj po godu najnoveji materialistični nauk, ki človeka pripravi v bližnje   sorodstvo  z živinstvom.  — Premalo sem pri rodoslovec,   da  bi   mogel  presoditi,   kako je človeška o&ostnica dedni grb, ki jasno dokazuje, da smo po krvi bratje z opico in krokodilom;  to  pa vem,   da je med človekom  in  najbolj  dovršeno živaljo nepresegljiv razloček.    Ni se mi  treba v  dokaz  tega   sklicevati   na ono silno razliko,  da je človek kralj vseh stvari z govorom, razumom, do m išl j ij o itd.; opomnim samo eno precej znatno razliko — obleko namreč.
Najstareja nam znana knjiga Mojzesova „Geneaisa izpeljuje obleko od sramožljivosti in to popolnoma po pravici, kajti nježnega čuta sramožljivosti ne najdemo pri nobeni živali. Najdemo pa tudi pri najmanj olikanih divjacih vsaj nekatere dele obleke, da, tudi nekakov okus med tem, ko nima tudi najbolj dovršena opica nikake potrebe obleči se. Da, cel6 v dobi največe izobraženosti, kedar je doseglo blagostanje, estetična lepota in bogastvo, najviši vrhunec, ostaja pri nježnem spolu še mnogo kipca, kateri spominja omikani narod na dobo njegovega div-jastva.
Čemu so nam dijaroantni prstani in zlati uhani? Kako brezumna misel, stisniti si brez namena prst z enim ali več kovanimi krogi; in kaj še le hočem reči o neusmiljenosti mater, ki predirajo nježnim hčerkam ušesa, da va-nje vtikajo košček lesketajočega se zlata? In vendar to ni moda samo divjih Indijanov, ampak tudi mogočnih Rimljanov, elegantnih Francozov in Angležev i. dr. Kako neznatni razloček je med obročkom, katerega nosi na vratu Indijanka, in med zlato verižico, katero si je ovila okrog vratu dvorna gospa, in vendar kakošno brezno ljudske omike se nahaja med onim obročkom in to verižico; koliko napredka in iznajdeb je bilo potreba v zlatarski umetnosti, koliko tisoč sužnjih je moralo poginiti v dijamantnih dolinah Brazilijanskih, predno je bil pridobljen ta neznaten napredek.
*) Berilo iz poslednje besede čitalnice Ljubljanske.
Iz tega je razvidno, da je dosti zanimivo, v natančno spoznanje ljudstva soznaniti se z zgodovino nošinj; in gotovo se ne najde v naj no vej i dobi knjiga z naslovom ,zgodovina omike", ki ne bi imela pri vsaki dobi pristavljen opis stanovite mode tadanje. Iz živalstva in rastlinstva sta dva predmeta največe važnosti v tej reči: oni mali metulj, ki prede svilo, zvani sviloprejka, in mala rastlinica, iz katere se prideluje p a vola. Ta na prvi pogled neznatna dvojica je tolike važnosti, da se ne da ločiti od modine zgodovine. Tej dvojici zahvalujete dve pomorski državi svoje bogastvo in po tem svojo omiko. Sred-njevečna Venecija in ž njo vsa zgornja Laška šteje po večem svojo zgodovino od onega časa, ko so prinesli sviloprejko iz Carigrada na Laško. In barbarsko Anglo-saksonsko pleme dvigne se na vrhunec omike — s svojo pavolo.
Pa idimo še dalje. Ne rečemo preveč, ako trdimo, da je zgodovina umetnosti in omike ondi napredovala, kjer je poletaval svilo predoči metulj.
Iz Kine prinesen je bil za časov mogočnega Justi-nijana v Carigrad, in ta čas zavzelo je to mesto prvo stopinjo v zgodovini omike; po zmagi Benečanov prišel na Laško, Francosko in Spanjsko; in če je Francoska več stoletij zapovedovalka v politiki in modi skoro za ves svet, in Če se bo, kar je skoro gotovo, po svojem padcu dvignila v novem blišču , mnogo bo pomagala k temu Lionska svila in izvrstni okus francoskega naroda.
Pa kar je bilo poprej s svilo, zgodilo se bo kraalo s pavolo. Gospodarstvo na morji preide od Angležev na severno-amerikansko ljudovlado, a Slovani postali bodo svetni narod, kedar prežene Rus Angleža iz krajev vzhodne Indije, kjer se prideluje pavola.
Po tem lahko je že najti postave , po katerih se ravna razširjanje in menjanje mode. — Da imajo ljudstva stalno nošo, temu vzrok ste dve lastnosti ljudskega duha: lepi okus ali lepota in posnemo-vanje. Prvo stvari modo, drugo jo razširja. Pa kar je lepo in okusno, je mnogokrat zelo slučajno, in utemeljeno le v kacem osebnem mnenji.
Znano je, da si včasih izvoli odlična oseba, bodisi imenitna in bogata, bodisi na visoki častni stopinji, smešen in čuden kroj , kroj , nasprotujoč naravi in lepoti , in glej ! opične lastnosti, da govorimo z Darvinom, podložni njeni poprimejo se neumnosti, in kroj postane moda. Zato se posmehuje v Siierjevem Valen-štajnu vojak tovaršu: „und wie er sich rauspert, und wie er spuckt, das habt ihr ihm genau abgeguckt." Francoska cesarica Evgenija, ki je poleg nekdanje Katarine Medicejske in markeze Pompadour, narekovala svetu modo, šla je enkrat na sprehod s tr-stovo paičico, in glej! drugi dan nosile so vse Parižke, tretji vse Francoske gospe enake paličice.
Anekdota pripoveduje o nekem zvitem klobučarji, kateri je bil skoro popolnoma ubožal, to smešnico. Vzame namreč svoj zadnji, nedodelani in toraj popolnoma ne-modni klobuk, in gre ž njim h kralju Ljudevitu Filipu, ter ga mu pokloni. Vladar se začudi in popraša, kaj hoče s tem nenavadnim darom? „Veličanstvo! če hočete mene in mojo družino beraške palice rešiti", odvrne klobučar, „pojte samo enkrat s tem klobukom skozi ,,Champs Elisees". Kralj mu obljubi in tudi spolni obljubo, in glej! drugi dan so zelo popraševali za klobuke te nenavadne oblike, in za iz naj d i telj a, in klobučar postal je bogatin.
Ta povestica, morda izmišljena, ima vendar resnično jedro, in nas podučuje , kako nastaja ono, kar zovemo   modo.    Ljudje   in  celi   narodi,   ki   premagajo
__   90   ___
vse druge po duhu in društvenih razmerah, so navadno zapovedovale! tudi v modi.
Odtod sledi, da je zgodovina mode tesno zvezana z zgodovino omike in politike. Po obrazu more se soditi duh , ki se odseva v obličje , tako po obleki značaj mesta, kraja, naroda.
Zelo malo se ve o starih Asircih; pa v podrtijah Ninivskih najdemo kroj obleke, enak onemu Egipčanov! kaj je naravuije, kakor da sklepamo iz tega na sorodstvo omike Asirske in Egipčanske? Ostroumni gledalec more v ptujem mestu spoznati že na ulici stanje in mišljenje njegovih prebivalcev. Različni slog zidanja je skoro tisto, kakor različen kroj; v obojem je dober del pretekle in sedanje zgodovine.
Menjajoča se moda moškega in ženskega kroja podobna je barometru, ki pokazuje politično in društveno stanje. Čim bolj oddaljen jo narod od onih krajev, kjer se določuje osoda narodom, čim stalniji, eno-ličneji je njegovo notranje življenje, tem manj se mu preminja kroj , da ne rečem moda, ker ta beseda naznanja menjo kroja, in se more le rabiti, če je narod že različne kroje nosil, in se že bolj razvil.
Zato je noša gorjanca in kmeta sploh, oddaljenega od mesta, več let, da, tudi stoletij, vedno ista, in nasproti, če se premeni, je to znamenje, da se je zgodil velik politični prevrat, kateri je imel težke nasledke za narod. Pri tem so tudi okoluosti precejšnjega vpliva ; čim mir ne j a je doba, čim slabeje politično življenje, tem s tal ne j a je moda; ljudje v velicih mestih menjajo kroj, narod pa ostane v stan opravi in še misli ne na drugo.
Nikoli se kroj ni tako hitro menjal, ko v burnem letu 1848. In ni se samo naglo menjal, ampak tudi brzo širil in se polastil celo ljudi, ki niso bili nikakor vneti za prekucijo; zdelo se je, kakor bi povsod divji vrtinec sukal vso Evropo, kjer je tako imenovana svoboda jela prodirati.
Le tam, kjer je bilo javno mnenje hladneje, bodi-si zarad velicega napredka, kakor na Angleškem, bodi-si zarad zaostatka, kakor v Rusiji, niso nasledovali klobučarji in krojači srečne osode bratov po ostalem svetu. Ta nevarna mednarodna mrzlica bila je tako silna, da se jej niso ubranile niti sive glave, ampak mlado in staro zabredlo je v to nevarnost.           ,
Kdor je ostal pri starem, gotovo je dobil kak sra-motiven priimek. Človek bi bil mislil, da se bodo z enim udarcem pretrgale vse vezi, ki vežejo preteklost s sedanjostjo. Pa kakor ni imel v politiki nikdo jasnih in bistrih nazorov, ampak je bilo vse fanatično idealiziranje, tako je bila tudi moda zbrano krdelo neumnosti in smešnosti. Take zmešnjave morda ni videla niti Francoska prekucija. Narodna misel vročega laškega plemena ohranila se je v gorah Siciljskih in Abruških, katerih najugodneji posel je bilo roparstvo. Pa, glej čudo! klobuci teh ljudi imenovanih „Carbonari" postali so moda polovice Evropine. Ideja ljudovladska kazala se je v rdeči kapi, katera je prav neskladno nasprotovala drugemu kroju, izposojenemu iz najbolj monar-hične dobe cesarstva.
Ideje (kosmopolitično - prekucijske pa osebno-narodne) podale so si prijateljsko roko. Pa, kakor smo postavljali skupaj republikanca „Mazzini-ja" s hrabrim Jelačičem, kakor smo spoštovali skupaj ljudi vse skoz nasprotnih načel v Pfemislu Otokarju in Ivanu Husu, ravno tako nosili smo pri stari slovanski obleki jakobinske kapice, in gospe opasale so si konservativni oprsnjak s tribarvenim vezom, katerega zibelka je Francoska prekucija.                                            (Kon. prih.)
___    97    ___
Za poduk in kratek čas.
O modi.
Česki Fr. V. Jerabek; iz ,,Lipe Hrvatske" prestavil K.
(Konec.)
Po tem bi utegnil kdo reči, da iz mode se ne moremo ničesa naučiti. Al, kako prostrano je to polje za psihologa, ki preiskuje ljudske značaje, za modro-slovca , ki pregleduje mnenje raznih narodov v zgodo vini ljudski. Poglejmo, na pr., Cesko, leta 1848 do 1850. Ljudje, ki so gojili ideje karbon ar ske z barvami Parižke prekucije, in slovanske narodne noše, prikazali so se hipoma na ulici v popolno korektnem fraku in cilindru, pa z brado, ostriženo tako strogo, kakor ces. kralj, ljudje! Dolga brada v gorah Italskih ali staročeskih taborjih mahoma se je pričela nositi , a divja svoboda premenila se je v strogi absolutizem in brada , katero si je dal napraviti Francoski cesar ali kak drug potentat, postala je moda za več milijonov ljudi.
Resnično! malo samostalnosti je pri ogromni večini ljudi-, sužnji smo vsi, zdaj sužnji onega, ki napravlja barikade , zdaj onega , ki slučajno kot vladar sedi na prestolu!
Modo more porabiti slikar karikatur, da naznači menjajoči se namen, in misli politične. — Al o modi ne čitaino samo veseloigre v zgodovini človeštva, temuč tudi globoko tragične prevrate spoznavamo v teh sicer mirnih, pa vendar mnogo značečih izrazih notranje razdraženosti. Nesrečni kralj L j u de vi t XVI., kateremu je guillotina odsekala glavo, doživel je mnoge premene od zibeli do groba. Francosko plemstvo izvoli, dauphinu L j ude vi tu XVI. na voljo, barvo svoje obleke, in nekoliko let pozneje pila je rdeča barva jakobinske kape kri kralja Ljudevita XVI.! Taka ironija re^ hudo peče! — Pa je se več temu enacih žalostnih spominov v Francoski zgodovini prekucijski. — Ko so ob času vlade guiilotinine pod ostro sekiro padale ne samo moške, temuč tudi ženske giave, nastala je med Francoskimi gospemi navada striči si lase. Res! oster humor izražen je v tem , da so si žene dale že naprej striči lase, da se pozneje na raorišču ne bodo s tem zadržavale ! Enaka moda je vladala 184*. leta in še danes zove se na Francoskem „la dernier toilette" — — zadnja toiletta.
Posnemanje Grških in Rimskih ljudovladnih nare-deb, ki se odseva v političnih mislih in vredbah Francoskega prevrata, bilo je tudi vzrok, da so posnemali starogrški in rimski kroj. Francoska revolucija je pregnala obleko duhovnov in redovnikov, katera ni nič druzega, ko stara Rimska toga, a ista revolucija oblačila je svoje služabnike in narodne zastopnike v isto togo. Se bolj pomenljiva bila je Grška moda Pariških žena ob času direktorija; bila je popolnoma v skladji in primeri z nenravno razuzdanostjo te preku-cijske dobe.   Francoske žene so posnemale ta „idealni'f
kroj Grških boginj , kateri je tako nasprotoval vsej ženski sramožljivosti, da se od one dobe ni nikdar več mogel vzdržati med ženami. A kaj bo se le, če materialistični nazor« zmagajo na svetu, po katerih smo bratje katerega koli orangutana tam v kakem prvotnem gozdu! — potem bo morda vladal po vsem svetu kroj še mnngo ideainiji od onega Grških boginj!
Vse to dokazuje nam, da zgodovina mode stopa poleg zgodovine državne. Kakor se rešuje na bojnem polju vprašanje, kateri jezik naj bo svetovni jezik, tako rešuje se oodi tudi vprašanje o modi. Narod, ki ima pred3tvo pred druzimi, ki jim imponira, če tudi ne vedno s silnijo vojsko , a^npak z omikanim duhom, tak narod širi svoj narodni kroj med druga ljudstva. Rim je bil že dolgo sedež svetovne oblasti, pa je vendar še iztočna omika Grška ia Sirska vladala v Rimu, in bila je iztočna moda toliko ljubljena in spoštovana v Rimu, kakor Grško bogoslovje in vera.
„Antijohija" v mali Aziji je ob času cveta Rimskega cesarstva ravno tako bila zapovedovalka v modi, kakor v srednjem veku Benedke in Rim, kakor dandanes Pariz. Ko se je po slavnih zmagah Belizar-jevih za cesarja Justinijara poslavil Carigrad, je posnemala polovica Evrope modo Carigradsko. Ko so Arabci s čudovito hitrostjo zavzeli obali sredozemskega morja, vplivali so precej zelo tudi na modo. Proti koncu srednjega veka je vladal Laški kroj in najbolj Beneška svila; tudi mlada Nizozemska je razuu tega ondaj vplivaia nemalo na modo. Ko je za Karola V. po iz-najdenji Amerike in druzih srečnih podvzetjih svetovna vlada prešla na Španijo, postala je neokusna Š p anjs k a noša moda kraljevim dvorom. Po srečnem bojevanji Gustava Adolfa Švedskega v tridesetletni vojski se je pokazala po večem Švedska moda, katero je prepodila Francoska ob času Ljudevita XIV., in Francoska ima v modi še sedaj žezlo v rokah in vse zgubljene bitve Napoleona I. in III. niso ga jej mogle izbiti iz rok. Moglo bi se pač reci, da Nemčija ni popolnoma premagala Francije, dokler jej ni izvila iz rok ta poseben način svetovne vlade. A djanja kažejo, da se Nemčija res bori za to zmago. Kako so se trudile domorodne nemške žene, da bi pregnale Francosko modo iz Nemčije, pa vse zastonj! koliko storil je Biz-mark, da bi Francoski jezik ne bil več diplomatični, pa zopet zastonj! Dokler Pariz narekuje modo svetu in ne Berolin, Sedanska bitva ni odločna, Nemčija še ne imponira svetu toliko, da bi mogla poprusiti vso Evropo.
Se nekaj treba je v zgodovini mode dobro preiskati in to je pomen demokratični, ideja državne rav-nopravnosti. Kolikor veči je suženstvo, kolikor bo!j tlačijo ljudstvo, kolikor bolj se mu zapira pot omike in blagostanja, toliko bolj ločijo se ljudje z zunanjim krojem, toliko veči svit vlada v oni privilegirani manjšini, katero je Čas postavil na vrhunec državne uprave. Moda je po svojem značaju zel6 aristokratična, in ne-vpšljivo gleda onega, ki jo posnema in se ž njo enači. Cim bolj pa se širi ideja svobode in ravnopravnosti, tem bolj enoličen in tudi priprost je kroj obleke. Grki in Rimljani vzgojili so nasproti strogo ločenim Indijskim in Egipčanskim kastam proste mestjane, in zato so se vladarji starega sveta in Grških ljudovlad po kroju ločili tako malo od svojih somestjanov, da se niso niti razločiti mogli. Rimski cesar ločil se je z zelenim vencem na glavi, in s Škrlatom od podložnih, pa venec moral si je vsaki mestjan pridobiti v vojski. Ko so se pa jeli cesarji nagnjevati na vojako, ter se tako jeli tudi po obleki ločiti od mestjanov, jela se je tudi svoboda umikovati pred izhodnim despotizmom, a ko si je
*
-----   98   ____
nazadnje postavil „Avrelijan" Perzijski dijadem na glavo, in je sin necega sužnja Dijoklecijan ves svoj ni-kodemski dvor oblekel v Perzijsko opravo, odzvonilo je meščanski svobodi in barbari zavzemali so gospodstvo. Temu enak primer najdemo v srednjem veku. Fevdalno plemstvo srednjega veka svetilo se je biserov in de-mantov in celo dvorniki na manjih dvorih so nosili se enako tedanjim kraljem in vojvodom, a sužnje ljudstvo oblačilo se je s krpami in cunjami, kakor puščav-niki. Kdo plača dandanes za eno samo oblačilo več tisuč goldinarjev? O Čem loči se sedanje plemstvo od druzih omikanih ljudi, da cel6 od svojih viših služabnikov? Z omiko in znanjem naj se ločijo, ne z obleko. In vladarji popuščati morajo vojaško opravo in oblačiti se mestjansko. Znana je v tem obziru enolična suknja meščanskega kralja Ljudevita Filipa in njegov še priprosteji dežnik, katerega mu ni zavidal najrevneji prebivalec kaeega Pariškega predmestja. Naše stoletje je demokratično. Z majhno verižico na suknji loči se vitez visocega reda od navadnega komptoirista, in majhen košček briljanta, lesketajoč se v prstanu na roki milijonarija, je ves razloček, ki ga ioči od človeka male mesečne plače, — krojaški račun obeh je zelo majhen, in le malo je eden veči od druzega. In še cel6 gosp6, te aristokratke per excellence morajo, rade ali nerade, slediti zgled kraljic, ki se, kakor Viktorija, nosijo enako najmanji mestjanki Windsorski 5 nimajo več druzih kazen, kakor odpust iz službe, ako se prikaže služabnica na ulicah v svileni obleki istega kroja, ka-* terega si je gospodarica njena ravno včeraj naročila pri prvem ženskem krojaču v mestu.
Moglo bi se še govoriti o kulturno-zgodovin-skem pomenu mode marsikaj. Vredno bi bilo reči katero o raznih uniformah , o strogi policiji nekaterih držav, kar se tiče nošnje, kar je dokaz, da država vidi pogin za-se, ko se boji širjenja stanovite mode, ki širi tudi stanovite ideje; govoriti bi se moglo tudi o idejal-nem kroju, a deloma takega še nikjer ni, deloma to ne spada sem. Rekli smo do sedaj, da je dandanes moda ženska, in malo tudi moška, ze!6 enolična in da je svit in bogastvo mode bolj smeha vredno, ko začudenja. A vojsko pričeti proti modi bilo bi ravno tako, kakor bi hotel izgubiti kdo omiko in oliko, ter poslati z Rous-seau-om človeka  v puščavo  med  sorodni  mu rod opic.
Naj še nekoliko spregovorimo o narodnem kroju! Naprej povem, da ne verujem v mogočost tacega kroja. Zdaj, ko je vedno manja razlika med raznimi krojevi, mog!o bi se govoriti o narodni noši le še pri Turcih, Kinezih in Japanezih, pa da bi se razvil narodni salonski kroj, misli naj on, ki ne ve ničesar o politični in zgodovinski menjavi. Ob času državnih prekucij izmišljujejo se vsakoršna znamenja na kroju, da se spoznavajo oni, ki se skladajo v mislih, in zastopniki novih idej hoteč razširjati svoje mnenje rabijo zunanje znake, po katerih se ločijo od druzih mračnjakov — to je bilo vedno in bo vedno, kedar se predrugačuje državna vredba — pa če so te razlike v nošnji narodne ali izposojene , to ni velicega pomena. A samo po sebi je jasno, da se zavržejo ti razločki, kedar se učvrste nove naredbe in odločno zmagajo prevratne ideje. S tem pa ne rečemo, da,se manji znaki ne bi mogli obdržati, ker salonska moda ni stroga uniforma, a velike pomen-ljivosti nikdar ne bodo. Glavno je vedno, da je obleka okusna, primerna, nravna. Glavno pravilo za modo pa je vedno: priprostost, elegancija in okus.