ziček, stenica in bolha najdeta pot vanj, iz njega se spravi stenica težko. Stenica prenaša baje tudi jetiko, je čisto mogoče, da je umrl marsikateri otrok vsled sleničjoga pikanja ali da je postal saj vsled tega bolj sprejemljiv za bolezen; ki se ga je lotiia.
Navadno napraši mati ali pestunja otrokovo posteljo na debelo s caherlinom, ki škoduje bolj otrokovim nežnim pljučam. Jedke snovi, če se ne razkade dovolj, ludi škodujejo. Otroka ne puščaj nikdar v mokrih plenicah, posteljico nesi vsak dan na zrak, opari jo, če je možno, če ne, snaži s terpentinom, ki je še najmanj škodljiv za pljuča, a tudi duh mora izpuhteti, predno pride otrok v posteljo.
Gnide pokajo, ako namažeš glavo s petrolejem in jo zavežeš z gostim robcem, da se nc izpuhti. Čez uro ali dve razčeši lase z gostim glavnikom in bodi na solncu ali pri peči, da se izgubi duh. Petrolej ni škodljiv, ravno narobe. Ako ni pomagalo prvič, ponovi. — Zmoči robec v žganju in obvezi glavo. — Pomaga tudi umivanje z dobrim gorkim vinskim kisom, s sodo ali mazanje z rožfnarinovim oljem. — Mast zoper uši, ki sc dobiva v lekarni, je večkrat strupena, ' povzroči obolenje oči, bolečine v glavi.
iz naše skrinje.
Naši Gorenjci. (Nadaljevanje). B i n k o š t i.
Na Binkoštno nedeljo zadoni že ob treh zjutraj po vseh cerkvah glasno pritrknvanje. ki traja- celo uro. Tedaj gre zbudit hišni gospodar vso družino in potem molijo kleče vse tri dele rožnega venca. Da prihajajo iz svojih ležišč več ali manj kisli obrazi, je umevno, kajti ni posebno prijetno tako zgodaj zapustiti gorko posteljo.
Ko je molitev končana, gredo «rosico brat». Binkoštnega jutra rosa ima baje to posebnost, da obvaruje obraz peg, izpuščajev, tvorov in drugih kožnih bolezni. V ta namen se mora poklekniti na tla in z obrazom podrgniti po mokri travi. Pri tem se morajo govoriti naslednje vrstice:
«Oj ti binkoštna rosica, Matere Božje si škropica, obvaruj mene turov (tvorov) in peg in drugih kožnih nadlegi»
V naši vasi vedo povedati o nekem hlapcu, ki je šel «rosico brat», da bi se iznebil mozoljev, ki jih je imel vse Dolno po obrazu. Ko se je valjal po travi, je pa nesreča hotela, da je zadel z obrazom na nekaj, kar živali — včasih pa tudi ljudje •— puščajo v travi. Razume se, da se je pol >m njegova molitvica končala s prozaično kletvico.
\ ostalem smo praznovali Binkošti povsem slično drugim praznikom. Izvzeti so bili seveda srečni birmanci in njihovi botri. Zadnje čase so se lepe birmanske navade
precej predrugačile, čemur so mnogo ki i ve razmere, v katerih živimo sedaj. Ko sem bila jaz birmauka, je bilo tako-le:
Četudi jc bilo med mojo materjo in mojo botro že domenjeno, vendar sem morala botro sama še posebej prositi za to uslugo. In ko mi je «dala besedo», potem je šale zares držalo.
Odslej jc odločevala glede birme izključno samo botra. Štirinajst dni pred Binkoštmi mi je kupila blago za obleko in me peljala k šivilji. Obleka je bila svetlo siva. (Sedaj vidim gorenjske birmanke po večini v belih oblekah, toda takrat bela obleka po kmetih ni bila v navadi).
Na dan birme je prišla k nam neka stara soseda ter mi z d vorogl jatimi razbeljenimi vilicami nakodrala lase. Toda ženica ni bila temu delu posebno vajena, ali pa so se. ji preveč tresle njene stare roke, resnica je namreč, da me je zelo opekla po glavi. Jaz pa sem vsled tega že tedaj zadobila tako antipatijo do kodranja, da se podobno orodje nikoli več v mojem življenju ni smelo približati mojim lasem.
Na glavo so mi pripeli venec suhih rož. katerega mi je tudi kupila botra. Botra pa je bila oblečena v črno svileno obleko, na glavi pa jc imela pečo. K birmi sva se peljali v mesto v starem koleslju, v katerega je bil vprežen prav tako star konj. Voznik je bil botrin oče.
Po birmovanju sva šli z botro v slaščičarno, kjer me je že čakal robec, napolnjen s piškoti. (Kakor mi je pozneje pravila botra, so stali piškoti z robcem vred 1 goldinar). Potem mi je kupila še rožnivenec, masno knjigo in — orglice, ki so bile za me vredne več nego vse drugo. Ko je bilo vse to spravljeno, sva šli v gostilno, kjer naju je čakal voznik. Tam smo se dobro okrepčali, toda opijanili se nismo, kar se pri mnogih, žal, še vedno čestokrat dogodi.
Nato smo se odpeljali domov in tedaj mi je botra stisnila v roko srebrn križavec Marije Terezije, ki je imel -vrednost dveh goldinarjev. Na opomin matere sem se bo-trci kolikor mogoče lepo zahvalila za vse usluge in dobrote, nakar je biio birmovanje končano.
Hvalevredno je, da birmanci ohranijo do svojih botrov hvaležnost in spoštovanje skoro za vse življenje. Tako na primer bi se smatralo v veliko nehvaiežnost tistemu, ki ne bi šel čestitat svojemu botru k njegovemu imendanu, pa naj si bo birmanec že tudi popolnoma doraslei. Pa tudi botri ostanejo svojim birmancem vedno naklonjeni. Ako nikjer drugod, pri botri mi jp vedno «Miklavž nosil» in botra bi bila užaljena, ako bi ne bila prinesla k njej «nastavit», Pa tudi pozneje, ko sem že dorasla,se je vedno z ljubeznijo zanimala za mojo usodo. Bilo mi je jasno, da me uprav radi botrinje smatra za nekako svojo sorodnico.
Ako birmanee umrje, se vedno obvesti bolra, da pride k pogrebu. V nasprotnem slučaju -— če umrje boter •— se pa mora udeležili pogreba birmanee.
Vasovanje. Ko dopolni fant osemnajsto leto, sme ili ponoči «na vas» ali «vasovat». V besedah «na vas» ali «vasovanje» jc zapo-padeno fantovsko petje, vriskanje, klicanje deklet in drugo podobno šarenje ki ga ugajajo fantje v poznih urah na vasi.
Po nekod imenujejo vasovanje tudi «oglar-jenje», kar bi se reklo postavanjc okrog hišnih oglov. Saj pravi narodna pesem:
«Kdor hoče hoditi krog naših oglöv, 'met' mora tovaršev, kot jager pesöv.» ali pa:
«Naša hiša je nova, ne nuca stebrov,
je ni treba podpirat' od štirih vetrov».
Fant, ki prične vasovati, pa nc pride kar tako poceni «skozi.» Treba mu je šteti de-narce za «krst». Če bi se kdo, ki še ni «krščen», predrznil ponoči na vasi zavriskali ali trkati na okno kake dekliške spalnice, bi ga drugi «krščeni» fantje kaj hitro napodili ali pa šc celo pretepli.
Obred fantovskega krsta pa je tale I
Mladenič, ki želi postati fant, to se pravi, ko jc dopolnil osemnajst let, zaprosi druge fante, naj ga sprcjmć v svojo družbo, ker je pripravljen plačati za krst. Fantje nato določijo sestanek v kaki gostilni in tam plača novopečeni fant za par litrov vina ali pa ludi več. Najstarejši izmed fantov natoči od tega vina poln kozarec in ga razlije na od-otkrito glavo novega fanta, govoreč naslednje besede:
«Sto kapljico žlahtno te fanta nar'dim. Zdaj dost'si pri moči, boš pev (pel) in vasvov, dekleta boš štmov. Mi bomo vesel' te radi imel'. Če tuj fant prikradu bi kdaj se na vas, s pestjo mu pokaži, da to ni za špas!»
Po tej ceremoniji popijejo fantje ostalo vino, «krščeni» fant gre pa še tisti večer z njimi na vas.
Vasovanje prično fantje s tem, da se zbero na sredi vasi ter posedejo po klopici, ob vodnjaku ali pa trdi na s travo poraslih tleh.
Nato začno prepevati. Na vrsto pridejo večjidel narodne pesmi. Petje na vasi je nekaj idiličnega, nekaj tako krasnega, da to zamore umeti le tisti, ki je imel priliko poslušati petje fantov, zbranih ponoči na vasi. Res je, da kmetski fantje navadno nimajo prilike, da bi se pevsko naobrazili. Toda vkljub temu imajo mnogi tem večji dar od narave, to je čist posluh in lep bla-
godoč glas. Seveda to petje glasbeno gotovo ni brez napake, a vendar je toliko ubrano, da boš začuvši te glasove, prav rajd vstal iz postelje, odprl okno in tam slonel celo uro. Glasovi lepe narodne pesmi valove skozi nočno tišino, te mehko božajo in ti segajo v dušo in srce ter ti vzbujajo tako nekam nedopovedljiva mehka čuvstva, da bi se najraje razjokal.
Zasledovala sem dela naših pesnikov in pisateljev. Priznati moram, da so vsi, zlasti pa oni, ki so rojeni na kmetih, več ali manj opisovali lepoto petja na vasi.
Istotako kakor s petjem, jc ludi z zvo-njenjem. Po mestnih cerkvah imamo tako mogočno in lepo doneče zvonove, da se podeželski niti od daleč ne morejo primerjati z njimi. Toda mestni zvonovi vspričo, splošnega vrvenjena in drugega hrupa nikoli ne pridejo do polne veljave, ker se ne morejo po okolici neovirana vzvaloviti. A pojdi na kmete h kaki cerkvici in poslušaj na primer takole zgodaj zjutraj, ko bo zvonilo ali pri-trkovalo k zornicam. Ti glasovi ti done v uho lepše in milejše, kot ne vem kakšen orkester. Vprašaj turista, ki večkrat prenočuje v bližini kake gorske cerkvice. On ti bo zn.il povedati razliko med mestnim in podeželskim zvonjenjem.
Po končanem petju se fantje z glasnimi vriski razkronijo po vasi. Nekateri gredo počivat, drugi pa «dekleta klicat». Ti «kli-carji» spadajo v dve vrsti. Prvi so, -ki kličejo za šalo, in drugi, ki so zaljubljeni in mislijo na resen zakon.
Vasovalec, ki kliče za kratek čas, gre trkat na okno sedaj k temu, sedaj k onemi; dekletu. Ako se mu dekle oglasi, se potem razgovarjata — ne o ljubezni — nego o delu, vremenu in vseh mogočih dnevnih dogodkih. Ta pomenek (raja, dokler ne postaneta oba zasnana, nakar se fant z glasnim vriskanjem poslovi.
Fant. ki ni zaljubljen, lahko vasuje pot tem ali onim oknom, njemu se to ne šteje v zlo. Pač pa se vse bolj zameri dekletu, ki se oglasi Drav vsakemu, kdorkoli jo Dokličn. Takoj jo obsodijo: «Tista pa ni kaj prida, ker se vsakemu oglasi!»
Zato je čisto umevno da marsikak fantič odide s «košarico». Sicer pa fantje že vnaprej prav dobro vedo, kje ne bodo našli odziva, toda kličejo in trkajo vkljub temu. To na ali iz hudomušne nagajivosti, ali pa vsled tega, ker imaio s tem kratek čas in pa da pokažejo, da jih imajo nekaj za ušesi. Raznih «duhovitih» verzov kar mrgoli rod oknom in dekle v spalnici ima dostikrat izvrstno zabavo. Pa evo je, te vrste «poezijo»! Čula sem jo sama od nekega vasovalca.
«O preljuba moja draga, nrišu sem do tvojga praga. Res, da zdaj je huda zima, a moj' srce mira nima. Huda zima, velik mraz,
jaz pa pridem k tebi v vas.
Oh, saj enkrat se oglasi,
čc ne hitro, pa počasi!
Pridi semkaj k meni k okni
in saj edenkrat me cmokni.
Če ne boš se oglasiva,
se ne bodeš omoživa,
sama reva boš ostava,
sama miv' se boš jokava.
Ako češ, besedo dej,
čc pa ne, pa grem naprej.
Prej pa bom tako zaukov,
da se ti bo špampet zrukov,
jutri zjutraj do kosiva,
ga ne bodeš skup znosiva.
Urea bije dve al' tri,
meni se pa spat mudi.
Z Bogom, žaba ti prevzetna,
o saj nisi prav nič fletna,
boljših dost' na 'zbero 'mam.
Zato se koj odpravim dam (domov).
Naj srce do kolen ti poč'
dobro brcaj, lahko noč!»
Takih in podobnih bi lahko napisala še mnogo.
Kadar pa se fant resno zaljubi, tedaj va-suje samo pri svoji deklici. Potrkati še ke-daj na kako drugo okno, bi bilo v očeh njega zaročenke neodpustljiv greh. Istotako bi bilo sramotno, ako bi se zaročeno dekle oglasilo komu drugemu.
Pomenki, ki se vrše pri oknu dveh zaljubljencev, so seveda drugačne vsebine. Kdo bi se še potem menil o vremenu in podobnem, ko se pa da toliko in lako prijetno čebljati o medsebojni ljubezni.
Malo bolj nerodno za vasovalce je tam, kjer imajo dekleta za svoje spalnice podstrešne sobe. 'No, pa fantič si vsled tega ne beli glave. Hej, lestvo na rame in hajdi z njeno pomočjo do vabljivega okenca. Seveda je s tem združena nevarnost, kajti zgodilo se je že, da je lestva spodrsnila in fant se je pri padcu tako poškoval, da je ostal revež za vse življenje.
Ker že ravno to opisujem, naj še povem, kakšno srečo v nesreči je imel z lestvo Koželjev Matevž iz naše vasi. Tudi on je stal visoko na lestvi in z najslajšimi izrazi vabil svojo miljenko k oknu. Nesrečen slučaj pa je hotel, da je prišel tisti hip izza ogla dekličin oče, ki pa ni Matevža prav nič maral in mu je že parkrat zapretil, da mu ne bo dobro, ako ga bo zalotil «ongaviti» okrog njegove hčere. Da je možakar mislil resno, je pokazal takoj. S hitrostjo, katere ne bi pripisoval starcu, se je zaletel tako silno v lestvo, da je telebnil s smrtno prestrašenim Matevžem na trdo cesto. Zanimivo pri tem pa je bilo, da se je Matevž takoj pobral in nepoškodovan odbežal urnih krač v temno noč, dočim se je lestva prelomila na dvoje.
Da fantje ne vasujejo večer za večerom, je gotovo. Kdaj naj bi potem spali I Pač pa se radi poslužujejo sobotnega večera, ker si
potem na nedeljo lahko privoščijo nekoliko več počitka.
Najraje vasujejo na predvečer kakega večjega praznika. Takrat ostanejo na vasi do druge ure čez polnoč, nato se pa spravijo v zvonik in pritrkujejo jutranjico.
Čas, ko se.fantje strogo vzdrže vasovanja, je kvatrni teden. Takrat namreč robanti po vasi neke posebne vrste strah, ki je zelo sovražen vasovalcem in gorje onemu, ki bi bil preveč predrzen!	(Dalje prih.)
Manica.
književda poročila
«Istarske narodne pjesme». Primili smo ovu vanredno lijepu knjigu, što ju je izdala «Istarska književna zadruga», te je najtop-lije preporučamo svim našim pretplatnicama i čitateljicama «Ženskog Sveta». Knjiga ima 240 stranica, a sadržaje 419 narodnih pje-sama iz raznih dijelova Istre. Pjesme su podijeljene u junačke, ženske, svatovske, dječije, nabožne, a ima medju njima i napit-nicä. koledovä i naricaljkä. Na koncu im je priložen tumač nepoznatih riječi, tako da su pristupačne i onim Slovenkinjama i Slo-vencima, ko ji ne poznaju dobro srpsko-hr-vatskog jezika. Po našem mišljenju, ne bi smjelo biti u Julskoj Krajini nijedne kuče bez ove krasne zbirke istarskih narodnih pjesama, to više, što ona nema samo kul-turno-historijsku važnost, nego i književno-estetičku. Cijena je tako niska, da je može svatko kupiti. Stoji 5.— lira. Siromašni djaci, seljaci i radnici mogu je je dobiti i za 3.— lire. Poštarina se posebno računa. Na-rudžbe prima: Uprava «Istarske Riječi» — Trst (Trieste), Via S. Francesco d'Assisi 20/1.
Belokranjske otroške pesmi, nabral Božo Račič, nadučitelj v Adlešičih. Založila in izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. V drobni knjižici nam je podal g. nabiratelj 40 pesmic, katere podarja našim malčkom, da se pozabavajo z njimi. Lep izraz, lahka ritmika preveva delca, ki se kakor sama vtihotapijo v nežno glavico in nečejo iz nje, ker so polne zdravega humorja. Zbirka obsega dušico Belokranjčka, v kateri je zajeta tista nežnost in ljubkost, ki sije kakor zlato solnce v pomladni dan.
Samo poglejmo pesmico o muhi:
Prišli so prišli, štirje žandari, Komaj so komaj, muho zvezali, prišli so prišli, štirje mesari, Komaj so komaj, muho zaklali.
In takih je še mnogo mnogo f
Kadar posežete po kakemu darilcu, se spomnite na pesmice, katerih cena je malenkostna (8 Din.), malčke bo pa razveseljevala, kadar bodo kramljali z njo, ker je ena najbolj priljubljenih otroških zbirk, zlasti šc ker je opremljena z uličnimi sličicami M. Gasparija.