PLANINSKI VESTNIK
PO SLEDOVIH KORESPONDENCE Z VODNIKOM OSVALDOM PESAMOSCO
TUMOVO »OSVAJANJE« MONTAŽA
ŽARKO ROVŠČEK
Beseda »osvajanje« slabo označuje Tumovo sistematično spoznavanje gorskega sveta tako na splošno kot tudi v primeru Montaža. Gorniško dejanje je bilo namreč samo krona dolgotrajnega študija geografskih kart, spoznavanja ljudi in krajev v okolici in na sami gori. To opravilo je bito povezano s pravim seciranjem ledlnskih imen in iskanjem njihovega porekla, ki mu je končno sledilo neprikrito zadovoljstvo ob ugotavljanju slovenskih korenin.1 V tej svoji vnemi je dr. Henrik Turna gotovo zagrešil tudi kakšno napako, ki njegovim vestnim kritikom ni ostala prikrita. Kljub temu nihče ne more zanikati njegovega velikanskega prispevka k imenoslovju Julijskih Alp In dejstva, da je marsikatero pristno slovensko ime otel pozabi. Lansko jesen sem po srečnem naključju dobil v roke nekaj dokumentov iz zapuščine Osvalda Pesamosce, slovitega gorskega vodnika iz doline Reklanlce pod prevalom Ne vej a.2 Zgodovinar dr. Branko Marušič, ki v Raziskovalni enoti v Novi Gorici bedi nad Tumovo zapuščino pod okriljem Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, je mojo bero obogatil še s kopijami iz korespondence med Pesamosco in dr. Turno. Rokopisi razkrijejo del Tumovih načrtov spoznavanja Montaža (Špika nad Policami, Poliškega Špika) in sveta Zahodnih Julijcev nasploh, zato so dragocen prispevek naši planinski zgodovini.
DOPISNICA, KI NI PRISPELA NA CILJ
Montaž izpod Koštrunovih Špic
Skrivnostna dopisnica3, ki jo je dr. Henrik Turna namenil svojemu vodniku, je že ob prvem pogledu pritegnila mojo pozornost. V njej v italijanščini na kratko opisuje načrtovane ture na Poliški Špik z različnih strani. Poleg tega mu sporoča kraj snidenja za skupen podvig. Dopisnica je po naključju ubrala povsem nepredvideno pot. Čeprav je bila naslovljena na Osvalda Pesamosco," ki je prebival v kraju Piani3 v dolini Reklanice, je bilo to za uslužbenca goriške pošte očitno premalo. S pripisom »di Siena» poleg naslova kraja (Piani-Nevea) je storil usodno napako. Dopisnica je romala na drugi konec Italije, v Sieno, kjer so toskanski poštarji po večkratnih neuspešnih poskusih vročitve naslovniku udarili žig "sconosciuto dai portalettere« (s strani
' Vedeti moramo, da bo predstavljan kraji na severni slrani Montaža pred prvo svetovno vojno najbolj jugozahodni krak slovenske Koroške, i Dr. Turna še pozna starodavno slovensko poimenovanje V Žlebih, ki Je £e v njegovih caslb skoraj izginilo, ločuje pa tudi sam preval (nas m) od niije leieče planine Neve|a (1166 m) - (Dr. H. Turna: Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana str, 11. Glej tudi Dr. H. Tuma: Špik nad Policami. Planinski vestnih (PV) 1910. str. t5t). Današnje enostavno prevajanje nekaterih Iz ital. Sella tMevea v slov. Snežno Sedlo ni primerno. -1 Original je v Raziskovalni enoti Nova Gorica, Delpinova 12 (Znanstveno raziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitul Milka Kosa). ' Originalno: "Sig. Osvaldo Pesamosca. guida alpina. Plani - Nevea. Raccolana - Italia.«
F Skupno ime za zaselka Pian di fa iri Pian cli qua v dolini Reklantce (Raccolana) pod Nevejo.
poštarja neznan). Z dogovorom o skupni turi torej ni bilo nič, saj so jo s pripisom »retour a Gorz - Austria<• vrnili pošiljatelju. Tako se je verjetno tudi znašla v njegovi zapuščini in nas, radovedne, povede po sledovih odkritij dr. Tume. Pa si oglejmo njeno vsebino.6 "Jutri7 se bom odpravil na izlet na Montaž po severni strani in upam, da ga bom opravil v petek6 27. tekočega meseca in bom samo v četrtek popoldan na Neveji. Izlet bom opravil z vodnikom Ojcingerjem. Naslednjega dne, torej 28. tekočega meseca, se bom spustil v Kiuže9 (oziroma v Patok'0) in nadaljeval na planino V Kiadeb,'' da bi tam opravil 29. tekočega meseca vzpon na Montaž iz doline Dunje. Upam, da Vas bom našel na Neveji ali v Pianih, da bi me Vi vodili iz doline Dunje. Veliko pozdravov, dr. Henrik Tuma, odvetnik, Gorica.«
& Vse prevode iz italijanščine sta opravila zakonca ga. Oevana Jovan
Lacovich in g. Glanni Lacovich iz Kopra. Avtor se obema zahvaljuje ;a dragoceno pomoč. 26. septembra 1907.
I	27. septembra 1907.
■ Ital.: Chiusaforte (Dr. J. Medved: Zemljevid z itai. in slov. kraj. imeni v Furlaniji. Julijski Krajini in Benečiji. Ljubljana 1974}.
10 Ital. Patdc (ibidem).
II	Opušieni pastirski stan Slavoll Riva de Ctade (900 m), izhodišče za
zahodni pristop na vrti Montaža rudi Kugyju in Bolaffiu (Dr. J. Kugy: Iz živ-
ljenja gornika Maribor 1963, str. 204}, Slov. ime V Kladeh zasledimo le še
p(iTuml{Dt. H. Tuma- Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana 1929. str. 10}. 373
PLANINSKI VESTNIK
Telegrafski stil nam samo nakaže Tumov velikopotezni načrt Kako ga je uspel uresničiti, pa je daljša zgodba, ki jo je priobčil v svojih prispevkih v Planinskem ve-stnlku'5 (letniki 1908, 1909 in 1910), skupno kar na enairi štirideseti h straneh. Ti Imenoslovno izredno bogati članki razkrijejo vso sistematiko njegovega dela, pomagalo pa nam tudi razvozlati kratko sporočilo iz rokopisa na dopisnici.
IZ ZAJZERE PREKO SEVERNE STENE
Dr. Turna je 26. septembra 1907 ob 6. uri 5 minut s prvim jutranjim vlakom zares odpotoval iz Gorice in se v Ovčji vasi sešel z vodnikom Jožetom Komacorrt iz Trente. Zaradi bližajočega se slabega vremena nista nadaljevala načrtovane poti do koče Nemškega planinskega društva v Zajzeri, ampak sta se nastanila kar v krčmi »Gelbmann« v Ovčji vasi. Dr. Turni je tudi ta nenačrtovani postanek prišel prav, saj se je preostali del dneva prepustil prisluškovanju domače govorice, vmes pa je v krčmi in okolici tudi spraševal po krajevnih imenih. Ugotovil je, da slovensko govoreči domačini imena Montaž ne poznajo. V rabi je bilo ime Špik nad Policami.13 Naslednji dan (27. septembra) sta Tuma in Ko-mac nadaljevala pot do koče v Zajzeri, kamor sta prispela ob desetih zjutraj. Tudi ta dan nista hitela naprej. V pričakovanju bolj stalnega vremena sta sklenila prenočiti. Tako je dr. Tuma imel dovolj časa za oglede gorskih prehodov in vrhov nad Zajzero, povzpel pa se je tudi do koče na planini Rudni vrh (Sella di Somdogna, 1389 m) v bližini današnje koče Grego. Naslednje jutro (28. septembra ob 4. uri 35 min.) se jima je pridružil še Anton Ojcinger, gorski vodnik iz Ovčje vasi. Komac je namreč menil, da težavnega vzpona preko severne stene Špika nad Policami ne bo zmogel sam s Turno. Skupaj so torej odkorakali iz Zajzerske koče in se do pol sedmih povzpeli do najvišje točke Montaževega severnega snežišča, kjer jih je čakal težaven prestop preko velike krajne poči v steno. Oba vodnika sta zatrjevala. da je bila omenjena poč pri njunih dotedanjih vzponih skoraj za polovico manjša. Stena je bila zaradi pršenja iz megle spolzka in ledenomrzla Ojcinger je celo predlagal umik, vendar je bil Komac kot prvi plezalec po prestopu krajne poči v steni že v takem položaju, da vrnitev ni bila več možna. Sklenili so nadaljevati. Zmogli so tudi sloviti Ojclngerjev prehod (Passo Oitzin-ger1") in ob 10. uri 45 minut stopili na vrh Montaža Megla se je sicer razredčila, vendar so bili od nje vsi premočeni. Svoje je storil tudi oster veter, zato se je trojica kmalu odločila za sestop preko Vrha Brda (Cima Ver-
1! 1.) Di. H. Tuma: Špik nad Policami (Boječ, Montai2752m) -PV 1908. str. 1-4 in 17-21:. PV 1909, sir. 39—4-2. 63-6« in 86-33: PV1910, str. 1114, 29-32. 102-105 in 148-156.
1:1 Furlanska oblika imena (Montaž) se ja popolnoma uveljavila na Škodo Tumovega zapisa, ki so je Kasneje skrajšal v Poliški Špik. O tem kratko In poučno tudi S. Klinar v delu Slo slovenskih vrhov (Ljubljana 1901 - str. 92).
,J O lem prehodu se dr. Tuma razpiše tudi v Pomenu In razvoju alpinizma (Ljubljana 1930, str. 240), kjer ob primerjavi svofega opisa s Kugyjevim (Dr. J Kugy: tz 1 Ivljenja gornika. Maribor. 1968. str. 102-203)pravi: »Tam poelifini opis dr. Kugy-a. ki nas pretrese, tu tiladna refleksija in porodlo Dr. Kugv je turo opisal iz fantazije kol umetnik, jaz poročal sem, ne da bi dal mesta svoji Čustvenosti...-: Kralkl oznaki, ki o različnosti obeh 374 značajev veliko povesta
de, 2661 m) po današnji južni poti'5 navzdol na Nevejo. Tuma nam razkrije tudi svoje nadaljnje načrte:16 >■Nameraval sem preko Rekljanske doline v Dunjo in odtod zopet po Brazzovi oziroma Kugyjevi poti na vrh Špika (nad Policami - op. Ž. R.) in potem skozi Tratico v Špranjo in Zajzero nazaj. No, megla je postala docela južna, in dasi je solnce semintja zasvetilo, smo po kratkem posvetovanju sklenili, da ne bo nič. Vodnika sta odšla proti Rablju, jaz pa sem hotel počakati v Neveji, da se morda letošnje hudomušno vreme vendarle spreobrne ter da izvršimo nameravano turo z italijanskim vodnikom Osvaldom Pesamosco, ki je sedaj najzanesljivejši vodnik za Kaninsko in tudi Poliško skupino.« Na tem mestu je izrekel vse priznanje -izbornima vodnikoma« Jožetu Komacu-Pavru17 in Antonu Ojcingerju, Skupaj z Andrejem Komacom-Moto jima pripisuje odločilno vlogo pri Kugyjevih prvih pristopih v Julijcih. Ni se mogel izogniti niti primerjavi svojega vzpona preko severne stene Špika nad Policami s tistim, ki ga je opravil dr. Kugy: »Vsega hoda iz Zajzere do Špika nad Policami gori je bilo 5.25, doli 2.05, skupaj torej 7.30 ur.
To turo so izvršili'1, kakor sem izprva omenil, leta 1902 dr. Kugy v 11.30 urah, vdrugič brez vodnika člana italijanskega društva v Trstu: Cepič in Zanutti, ki sta pa zašla in hodila ves dan ter morala prenočiti na vrhu Špika. Tretja sta napravila to turo znana češka turista Čermak In Dvorsky I. i906. z istim vodnikom, letos sem se pa potrudil jaz.«
Dr. Tuma je po vrnitvi z Montaža čakal na Neveji na izboljšanje vremena, da bi nadaljeval načrtovane vzpone. Gotovo ni slutil, da zaman čaka tudi svojega vodnika Pesamosco, saj je pred dnevi poslana dopisnica ubrala napačna pota. Zaradi slabega vremena pa je prispel na Nevejo tudi z enodnevno zamudo glede na prvotni načrt. Večerni dež ni dajal dobrih obetov, botroval pa je njegovi odločitvi, da se je naslednjega dne (29. septembra) spustil proti Klužam, kjer je stopil na vlak In se odpeljal domov proti Gorici.
IZ DUNJE PREKO MOGOČNE ZAHODNE STENE
V Tumovih časih je bil edini zahodni pristop na Pollški Špik iz doline Dunje tisti, ki ga je leta 1882 opravil z vodnikoma Zegom in Marconom grof Brazza. Dr. Tuma se je temu cilju naproti odpravil 25. julija 1908, torej leto dni po svojem vzponu19 s severne strani. Z Antonom Ojcingerjem sta se ob dveh popoldne povzpela iz Zajzere na preva! Rudni vrh in se nato spustila do pastirskega stanu V Kladeh, kjer sta v romantičnem gorskem okolju prenočila. Vzpon sta pričela naslednje jutro ob pot petih zjutraj. Po opisu lahko skle-
15 Smer je leta 1080 preko škrbine Vrti Strmall (Forcadal Distais, 2201 m) skupaj z rezijansklma vodnikoma Antonom Zego in Francem Marconom speljal grof Glacomo dl Brazza.
ID Primerjava z vsebino že omenjene dopisnice Osvaldu Pesamosci je zanimiva.
17 Tuma pISe »Baver«.
In Prvi pristop: Bolaffio In Kugy z vodnikoma J. Kcmacom In Ojolngerjem - 24. 0. 1902. Prva ponovitev: Cepti, Zanutll - 14. 8. 1904 (brez vodnI kov).
: Tudi lelo dni kasneje kolje v dopisnici Osvaldu Pesamosci načrtoval.
PLANINSKI VESTNIK
J-Í on-n _ t-4 ti-t^


¿A'V?^	__It-. '

Naslovna stran dopisnica Osvaldu Pesa m ose i
' v-V' Si »'^v^T«---'-* -N '
. {/¿' J' f i) C'„ -
f „
jft a'
' v -«i—«u,-»	-	j '
l^'^i* —«• -	i» ¿3.
Rokopis dr. Henrika Turne
parno, da sta se držala smeri prvopristopnikov, današnje » Via Dogrta«,20 ki poteka preko grape Val rot-ta, nato pa po rušnatem in travnatem peče v ju navzgor pod -Pass Cjatif« (»slab« ali »grd« prehod, »Katzensteig«), kjer sta si obula plezalke. Smer ju je nato vodila naprej navzgor preko Sive stene (Párete Grigia) vse do veličastnega razgled i šča. police, ki jo je Brazza poimenoval Belvedere, Turna pa zanjo uporablja lepo slovensko ime Na videzu. Po krajšem počitku sta se spopadla s ključnim delom vzpona, ki so ga Italijani včasih imenovali "Ponte dell' as/no« (»Oslov most«-). Gre za poševen žleb, ki vodi čez visok skalnat prag. Opraviti sta morala še plezanje preko nekaj skokov in sta nato prešla v območje strmih travnatih vesin. Ob enajstih sta stopila na Veliko Lašto, danes znano Veliko Polico (Grande Cengia), ki objema zahodno stran pod vrhom Montaža. Ponekod se nekoliko zoži, je pa še vedno dovolj "Udobna-, da so jo lahko uporabljali italijanski divji lovci za prehod z Neveje2' preko Škrbine vrh Str-mali (Forca dei Disteis) in nato čez Pleče (Spalla Nord, 2458 m) na severno stran v Zajzero. Z Velike Police sta Turna in Ojcinger nadaljevala vzpon proti vrhu Montaža
skozi Findeneggov ozebnik " Na njegovo teme sta stopila ob pol enih. Polna vtisov sta se komaj za dve uri predala veličastnemu razgledu, ki mu daleč naokrog ni para. Prvotno namero, da bi še isti dan sestopila na severno stran v Zajzero, sta opustila. »No, postalo je prepozno in bila sva nekoliko trudna: jaz bolj po mogočnem vtisu vsega, kar sem videl - ena najlepših tur, kar sem jih kdaj napravil,« sklene Turna svojo pripoved. Odločila sta se spustiti po Brazzovi južni poti na Nevejo, kjer sta v koči furlanskega planinskega društva (Societa Alpina Friulana) prenočila. Naslednji dan sta se ponovno povzpela na greben Poliških Špikov, kot dr. Turna imenuje vrhove od Montaža do Špika nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 m). Prestopila sta ga v Škrbini nad Hudimi Policami (tudi Škrbina Hude police, ¡tat.: Forca [Forcellaj della Terra flossa, 2330 m), starodavnem prehodu pastirjev iz Zajzere na Nevejo, in se začela spuščati po strmi grapi, imenovani Hude police." Zaradi nevarnosti padajočega kamenja sta strm snežni žleb kmalu zapustila. Iz Tumove pripovedi lahko sklepamo, da sta prečkala police na severni strani Špika nad Studenci (2392 m), Špika nad Tratico (2405 m)24 in Špika nad Nosom (Foronon del Buinz, 2515 m). Tako sta se približala današnji poti, ki vodi skozi Špranjo do Mazze-nijevega (Majcnovega!) bivaka in sestopila v Zajzero.
POT ČEZ BRDA _ _
Montaževa severna stena deluje kot mogočna pregrada, ki se na svoji najvišji točki prelomi na južno stran: najprej preko značilnih stolpičev, nato čez travnate str-maft v objem sončnih montaških planin. Dr. Turna se je v raziskovalni vnemi že isto leto ponovno odpravil v Zajzero. Tokrat ga je pritegnil severni pristop na Montaž preko Vrha Brda.25 Začel ga je z Ojcingerjem (1. septembra 1908 ob 4.10) sredi širokih hudourniških prodišč v Zajzeri in nadaljeval navzgor skozi Špranjo. Pot ju je vodila preko skalnatega praga na takratni planinski pašnik Cijanerico, ki ga na eni strani obdaja pečevje pod Špikom Hude Police, na drugi pa kipi kvišku Turn nad Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m). Sprva rahlo nagnjena kotanja se dviga vse bolj strmo in se končuje visoko zgoraj z dvema snežnima grapama: leva preide v Škrbino nad Cijanerico (Forca del Palone, 2242 m), desna pa se zaključi v Škrbini nad Plazom (Forcella Vert Montasio ali tudi Forcella Berdo, Br-doscharte, 2530 m). Ojcinger je poleg brašna tovoril tudi nekaj kilogramov »tekaza svoje ovce, ki so se pasle na območju Cijanehce. Razen obveznega cepina pa je nosil s seboj še triinpolmetrski drog. težak najmanj 15 kilogramov. Služil naj bi jima kot pomoč pri plezanju v skalovju ob prestopu iz grape na glavni greben.
Zahodni pristop na Montaž iz doline Dunje. Podrobnejši opis v fcnjtgi A.
Msera Zahodne Julijske Alpe. Ljubljana 1998 str. 128 ali G. Buscaigna:
Alpl Gluhe. Mllano 1974. str. 166.
Danes lerrata -Via Amglia-. poimenovana po leta 1949 ponesrečeni
alplnlslki Amalij Zuanl. Stare|$e Ime je Pot italijanskih lovcev {Via dei
Cacclafori ItaNani).
Prvoprlstopnik Hermann Findenegg 12 Beljaka (I. 1877). Tudi smer I. zimskega pristopa dr. Kugyja I. 1905. 'Ime Špik Hude Polica so Italijani pretvorili v težko prepoznavno Cima della Terra Rossa. V primeru grape Hude police pa poitalljanCeno ime Canalone Huda Pallza težko skrije slovensko poreklo. -,J Italijani uporabljajo za oba vrhova skjpno ime Cime Gambon Js Italijansko: Cima Verda (del Montasio). viasih ludi Vert Montasio. 28 Mešanica otrobov, moke in soJi. ki so jo kot pnboljšekob skromni viso-kogorskJ paši prinašali ovcam približno na vsakih osem dni.	375
PLANINSKI VESTNIK
Montaž iz Dunje
Fcito: Žarko Ftovšček
Kot vesten gospodarje ves čas oprezai za svojo čredo. Zadovoljen je ugotovil, da je vse v najlepšem redu, in živali nahranil. Turno pa so pritegnili okoliški in daljni vršaci, predvsem njihova imena. S hipsometrom je kontroliral višine posameznih kot, poleg tega pa je občasno meril tudi temperaturo zraka in nagib strmine ter si vse skupaj vestno beležil: »Bilo je 7 ur 50 min. Korak v okovanih čevljih je postal nesiguren, oglašala se je prva lakota. Sedla sva, obula plezalke ter zajtrko-vala Hipsometer je kazal 2290 m višine, termometer 15° C.«
Po štiridesetminutnem postanku sta se Ojcinger in dr. Turna začela vzpenjati najprej po strmem pečevju navzgor, nadaljevala po ozki skalnati polici v levo, nato pa prešla v žlambor, ki pada izpod vrha navzdol proti Cijanerici.27 V zadnjem strmejšem delu sta si začela dolg smrekov drog podajati, saj je Ojcingerja med plezanjem že oviral. Prišla sta do ključnega mesta vzpona pod grebenom, kjer so se trije balvani zagozdili v poglobljen hudourniški žleb. Turna nazorno opisuje rabo nerodnega plezalnega pripomočka, ki ga je njegov vodnik od zgodnjega jutra vztrajno vlačil s seboj: "Nisem si pa mogel predstavljati potrebnosti tega za turista nekam čudnega orodja, tem manj, ker sem videl, da je dobremu plezalcu mogoče prosto preplezati vse tri bolvane. Ojcinger mi je odkazal nalogo, da zavzamem
* Opis nakazuje, da sta zbrala desni geniji krak Cijanerice, ki preide pod >5/0 grebenom v Skrblno nad Plazom.
trdno pozicijo pod skalo in z drogom porivam kvišku njega, plezajočega vodnika. Tanjši konec droga si je Ojcinger zataknil zadi za vrv okoli pasu, tako da se je špica zarila v gube suknje na hrbtu.« Drog se je vodniku večkrat izmuznil izpod gub suknjiča in gaje moral Turna ponovno namestiti, medtem pa se je moral plezalec z vso močjo prižemati k skali. Pri drugem balvanu ga Turna ni več poslušal, marveč mu je debelejši konec droga vsakokrat podstavljal pod nogo, Id je iskala oporo v skali. Sprva nezaupljivi Ojcinger je končno uvidel, da bi lahko vse trt stopnje preplezala prosto aH s pomočjo klinov2' in kasneje z vrvjo potegnila za seboj še nahrbtnika. Na njegovo prigovarjanje, da po nepotrebnem obremenjuje nahrbtnik, je dr. Turna kline in dereze pustil spodaj v koči. Ojcinger je bil upravičeno slabe volje in je velel vreči neuporaben drog navzdol čez skale Tuma pa se je čudil, da prvopristopnik Kugy ni poučil vodnikov, kako je najlaže premagati ključno mesto. Ob desetih dopoldne sta stopila iz žleba, tričetrt ure kasneje pa sta že občudovala veličasten razgled na Vrhu Brda.2®
Bližnjemu vrhu Montaža sta se odrekla, saj ju je čakal še sestop po severni strani v Zajzero. Ob 12. uri sta se začela spuščati do Škrbine v Srdih in nekaj časa po južni poti (pot grofa Brazze) navzdol. Nato sta prečila številne travnate police južnega dela Pollških Špikov tik pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom, Špikom nad Cijanerico, Špikom Hude Police in Špikom nad Tratico. Pri studencu, ki priteče izpod Špika nad Nosom in napaja Veliko planino (Casera Parte di Mezzo), sta se začela ponovno vzpenjati in prišla na glavni greben v Škrbini nad Tratico (Forca de lis Sieris, 2274 m). To je pravzaprav sedlo med Špikom nad Nosom in Špikom nad Tratico. Pri sestopu v Zajzero sta iskala prehode po ozkih, skrajno strmih, najprej skalnatih, nato grušč-natih policah. To ni bila hoja po udobni stezi, marveč plezanje z uporabo plezalk, derez in vrvi. Občasno sta se držala kar strme struge hudournika izpod Špika nad Tratico in Špika nad Studenci. Do sredine julija, ko leži v severnih grapah še sneg, so ti prehodi lažji. Utrujenim nogam je prijalo to, da sta prišla spodaj spet na travnat teren. V večernem hladu sta stopila v Zajzersko kočo.
KONČNO TUDI V DRUŽBI S PESAMOSCO
»Le kam se je potuhnil' Osvaido Pesamosca,« me boste gotovo vprašali. Kljub drugačnemu načrtu je kot vodnik pri vzponu na Montaž iz Dunje najprej sodeloval Ojcinger. Nazadnje je prišel na vrsto za vodenje tudi Osvaido Pesamosca, ki je prav tako povezan s Tumo-vim odkrivanjem tega sveta, njuna korespondenca pa je bila povod za moje preučevanje. 20. septembra 1908 ob šestih zjutraj sta se, potem ko
a Originalno naziv -kavlji«, kr ga dr. Tuma pojasnjuje z nemSkim »Mau-rerhakennr: klini v obliki crke L (karnisa). ki so " I i takrat v rabi predvsem pri nemških plezalcih. Avtor se za tozadevna pojasnila zahvaljuje Pavietu Šeg Lili in S metu Mlagu
M Dr. Tuma ja priporočat Slovenskemu planinskemu dru&tvu nadelavo poti čez Brda na Montaž kot najlažji severni in povsem -»slovenski« pristop ter ga po težavnosti primerjal s potjo Čez Prag na Triglav. S tem bi. kot pravi. -'Storili slovenski turistiki pristopen krasen kotiček Zajzere, zadnji na Slovenskem in Koroškem ozemlju«. Po prvi svetovni vojni smo zal tudi ta del etničnega ozemlja Izgubili.
PLANINSKI VESTNIK
sta v nevejski koči prenočila, namenila na Montaž po Findeneggovi poti in računala na sestop v Zajzero, Do Velike planine (Časera Parte di Mezzo 1552 m) in naprej pod ostenje Montaža sta hodila po klasični južni poti grofa Brazze, od katere se Findeneggova nad Škr-bino Vrh Strmali loči na levo stran. Sprva prekorači travnat hrbet in gruščnat žleb, nato pa prečka strmo Montaževo pobočje oP vznožju stolpa Torre Disteis. Končno sledi vrtoglavo prečenje zahodnega ostenja Montaža nad globoko sotesko Clapadorie po široki, v nadaljevanju pa vse ožji vodoravni polici. Findeneggo-va pot s police navzgor proti vrhu Montaža ju ni zanimala, saj jo je Turna opravil pred sedmimi tedni ob svojem vzponu po zahodni strani iz doline Dunje. Odločila sta se za nadaljevanje po Veliki polici in čez Pleče na sever v Krnico, se pravi po današnji »Via Amalia«(Pot italijanskih lovcev30) navzdol. Še danes je ob pomoči tehničnih varoval sestop po tej smeri ponekod precej neroden. Takrat pa jima je plezanje s Plečeta navzdol čez Plati dodatno otežil svež sneg, pomešan s sodro, tam, kjer se je že stalil, pa mokra skala. Dr. Tuma je imel torej dovolj razlogov, da se je v svojem članku o težavah na široko razpisal. Izkušenemu Pesamosci je ob neki gredi celo spodrsnilo, vendar se je vse skupaj srečno končalo. Cepin, ki se jima je ob tem izmaknil, sta našla kasneje sto metrov nižje na produ Krnice. Tako sta ob pol štirih popoldne srečno prikorakala v Zajzero.
Dr. Tuma je bil človek, ki je hotel vsako stvar dognati do
Osvaltiov oče je iritfeset let poprej med iskanjem obstreljene divp koze opravil spust po vrvi preko skalnega skoka pod Platmi v krnico in rešil svoj plen. Starejši domačini so mu po prihodu domov povedali, da so lam čez prišli 2e italijanski lovci brez vrvi in se ponovno vrnili. Ta podatek [6 služil dr. Kugyjii In prof. Gstinerju. ki sle lete 1B93 kot prva »turista« šla tam čez, eden navzdol, drugi navzgor.
konca. Pollški špiki s pravo zmešnjavo in velikokrat tudi napačno rabo imen slovenskega, furlanskega in nemškega izvora so mu zato predstavljali še poseben izziv. Oa bi lažje določil posamezne vrhove, škrbine in grape, je že opisanim turam dodal še prečenje celotnega grebena od Škrbine nad Cijanerico do Škrbine v Kr-nji Dol (Forca de la Val, 2352 m). Opravil ga je v družbi z Os va Ido m Pesamosco 19. septembra 1908, se pravi dan pred opisanim vzponom po Findeneggovi poti, in s spustom skozi Krnico v Zajzero. Na tej poti si je dobesedno dal duška, kar kaže tudi njegova razprava. V njej opozarja na cel kup napak v takratnih specialkah tako glede poimenovanja kot tudi glede posameznih kot, ki jih je kontroliral z višinomerom. V sklop Tumovega preučevanja Poliških Špikov z okolico velja šteti tudi njegovo turo iz Kluž (Chiusaforte) preko Saletta na vrh Strme peči31 (Monte Cimone, 2379 m) s sestopom preko planine Peco! na Nevejo. Opravil jo je 17. septembra 1908 s Francem Marco-nom iz vasi Raccolana, ki je tedaj veljal za najboljšega poznavalca Kanmske in Potiske skupine na italijanski strani. Kljub starosti se je zdel Turni primeren, saj je bolj kot vodnika rabil dobrega poznavalca imen. Z vrha Strme peči se je neugnani raziskovalec »nekoristnega sveta«ie oziral preko doline Reklanice tja proti pogorju Kanina, za katerim je slutiti bližnjo Rezijo. Obe ti območji sta bili tudi predmet preučevanja dr. Henrika Turne. To pa je že novo delo. kateremu se je prav tako temeljito posvetil. Tudi o tem bomo spregovorili, morda v kateri izmed prihodnjih številk našega glasila.
" O tem piše v članku Slrma Peč (Monte Cimone. 2360 m) v PV 1909, str. 7-9 in 25-27.
TOMAŽ HUMAR NAMERAVA PREPLEZATI ŠTIRI KILOMETRE VISOKO JUŽNO STENO DAULAGIRIJA
SAM V GIGANTSKI STENI
MARJAN RAZTRESEN
Tomaž Humar, 30-letni vrhunski alpinist iz Kamnika, se bo 13. septembra vnovič odpravil v Himalajo, da bi tam po sredini preplezal gigantsko štiri kilometre visoko južno steno osemtisočaka Daulagirija, »alpinistični cilj za tretje tisočletje«, kot je ta drzni plezalski podvig imenoval prvi osvajalec vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na svetu, Južnotirolec Relnhold Messner. Slovenski alpinist namerava steno preplezati popolnoma sam,
ker je to po njegovem prepričanju edina možnost, da načrt uspe; tam se namreč neprestano podirajo ogromni seraki, ki se jim lahko izogne le en sam hiter plezalec, saj je že naveza dveh prepočasna. »Pravzaprav so bile vse moje dosedanje največje odprave priprava na to plezanje,« nam je dejal svetlolasi alpinist, ki ¡e še tik pred odhodom iskal sponzorje, da bi denarno pokril ta logistično izjemno zahteven projekt. Te priprave pa so trajale od leta 1994, ko je skupaj z
Tomaž humar, moi. Ki se ho kol prvi rta svetu spoprijel z osrednjim delom južne stene Daulagirija.	377