Nepričakovana zaušnica
^Stari vaški prosjak Palčar je stopal zamišljeno po S§p poljski poti poleg vasi, opiraje se na močno klju-kačo. Pogled mu je plaval počasi nad zlatoklasnim žitom, ki se je valovito zibalo in upogibalo svoje težke glavice pred lahnim vetrom, obetajoč obilen blagoslov.
Nenadoma ga je zaskelelo od skrbi in bede glo-boko razorano lice, prav kakor bi mu kdo prisolil gorko zaušnico. Mirnemu starčku je zavrela sicer hladna kri in v sveti jezi je že maščevalno stisnil svojo kjukačo. Ozrl se je dokaj naglo po nenadnem napadalcu, toda v svoje začudenje ni videl v bližini nikogar in tudi ne razposajene vaške dece. To mu je postala sedaj prava uganjka!
Strmeč se je ozrl končno pod noge ter ugledal s svojimi še dosti čvrstimi očmi — mrtvega vrabca, držečega v kljunu šopek bombaža. In sedaj mu je bil jasen ves dogodek!
Pomilovalno je pobral počasi, kakor so mu do-puščale moči, ubitega vrabca, kojemu je bombaž v kljunu oviral naravnostni vid, in tako se je v jadrnem in ve-selem svrčanju zaletel nehotč vanj.
Palčar je vzel vrabca v dokaz čudnega ravno-karšnega naključja s seboj v vas,   Pokazal ga je tudi
141
krčmarju, češ: »Cloveku se v življenju vse primeri, po smrti pa grob."
nTu imaš merico vina, da odpustiš ubogemu vrabcu in da ne porečeš, da nam zastonj praviš in javiš svoje dnevne dogodke!" pošalil se je dobrotljivi krčmar.
,,Bog vam plati, oče; kaj vrabec, naj pa pazi pri-hodnjič!" odzval se je veselo Palčar. ,,To se bode pri-leglo mojemu suhemu grlu, bolj kakor deset vivčkov duhana; na vaše dolgo zdravje in srečo ...!" Nato pa je nekako zaželjeno pokušal dobro kapljico. ,,Na, muc-črnuh, »ti pa ptiča!" zamrmral je dobrovoljno Palčar in vrgel vrabca hišnemu mačku, ki ga je kaj urno po-padel in zbežal z njim.
Krčmar pa se je smijal, češ: ,,Ako le kdo na svetu kaj stakne, gotovo je že naš Palčar!"                 — e.