Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2 Monika Deželak Trojar UDK 821.124-2:792(497.4)"1598/1773" ZRC SAZU DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.151-181 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZAMETKI IN RAZCVET DUHOVNE DRAMATIKE V ZGODNJEM NOVEM VEKU NA SLOVENSKEM Prispevek obravnava začetke duhovne dramatike in glavne poteze njenega razvoja v evropskem pro- storu do zgodnjega novega veka. Osvetljuje prve zametke duhovne dramatike na ozemlju historičnih slovenskih dežel in njihovem obrobju (igra o Kristusovem življenju v Čedadu leta 1298 in 1304, dro- bec velikonočne pesmi iz samostana v Stični, pasijonske igre v 16. stoletju, šolsko gledališče prote- stantov v Ljubljani). Največ pozornosti posveti procesijam in duhovni drami jezuitov in kapucinov: od pasijonskih in spokorniških procesij do telovskih procesij in duhovnih dram, povezanih z drugimi prazniki cerkvenega leta. Predstavi tudi zanimiv fenomen verskih iger v Rušah, omeni še nekatere druge v virih izpričane pasijonske igre in procesije v širšem slovenskem prostoru ter opozori na nekaj doslej nepoznanih dramskih drobcev. Ključne besede: duhovna drama, verska igra, procesija, historične slovenske dežele, zgodnji novi vek, protestanti, jezuiti, kapucini 1 Uvod: začetki duhovne dramatike in glavne poteze njenega razvoja v evropskem prostoru1 Pojem duhovne oziroma verske drame zajema dramatiko, ki zajema snov iz re- ligioznega področja. V nemškem govornem prostoru se je zanjo uveljavil pojem »geistliches Schauspiel«, v angleškem pa »the religious drama« in »the christian drama« (Kuret 1981: 5; Kühnel 1990: 171). Njeni začetki segajo v 10. stoletje, 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoretične in metodološke raziskave (P6-0024, B) in raziskovalnega projekta Latinske in nemške kronike na Slo- venskem (J7-2604), ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 151 2. 07. 2022 09:47:50 152 Monika Deželak Trojar izšla je iz tistih delov liturgije, ki so v obliki dvogovorov ponujali zametke drama- tizacije. Vsebinsko se je prilagodila cerkvenemu letu, razvila pa se je iz t. i. tropov (to so kratki liturgični spevi, ki so približali vsebino posameznih cerkvenih prazni- kov) (Kuret 1981: 7 –8; Kühnel 1990: 171). Omenjeni tropi in sledovi obhajanja cerkvenih praznikov so se nam ohranili v posameznih škofijskih in samostanskih obrednikih (Kuret 1981: 8–10, 37–39). Razvoj duhovne drame je bil postopen, začela se je razvijati iz obredja in se postopoma vse bolj osamosvajala od njega. Sprva je bila kot liturgično besedilo v dialogu del cerkvenega obredja. V 13. sto- letju je s širjenjem besedila in drugih dramskih elementov prerastla v igro. Najprej se je ta prehod zgodil pri liturgiji, povezani s praznovanjem velike noči (t. i. ve- likonočni tropus), pozneje pa tudi božiča. Duhovna igra se je še vedno igrala v cerkvi, še vedno je bila del praznične liturgije, a je bila fizično ločena od nje. Va- njo so namesto latinščine vse bolj vstopali ljudski jeziki (Kuret 1981: 12, 19–20, 41). Postopoma je duhovna igra poleg velikonočne in božično-trikraljevske tema- tike k sebi pritegnila tudi marijanske, biblične, legendarne in eshatološke teme (prim. Kuret 1981: 22–27). V 14. stoletju se je duhovna igra še koreniteje ločila od cerkvenega obredja, postopoma prerastla v duhovno dramo in preselila pred cerkvena vrata (Kühnel 1990: 171). Podobno kot nekdaj antična drama je tudi duhovna drama vzniknila iz zbora, iz katerega so se postopoma izločale posamezne dramske osebe (Kuret 1981: 31). Nastajati so začeli mirakli, misteriji, moralitete in pasijonske procesije (Kühnel 1990: 171). S širjenjem motivike in posvetnih vsebin duhovne drame ter s hkra- tnim naraščanjem števila nastopajočih se je tudi njen dogajalni prostor in posle- dično tudi oder izrazito razširil. Niso je več igrali pred cerkvijo, ampak na glav- nih mestnih trgih, namesto cerkvenih kapitljev in samostanskih predstojništev so zanjo skrbeli cehi in bratovščine. V tem obdobju razvoja duhovne drame se je zgodila še ena pomembna sprememba: tako pisci in režiserji dram kot tudi igralci so bili večinoma laiki (Kuret 1981: 47; Kühnel 1990: 171). Skupnemu liturgičnemu izvoru navkljub je duhovna drama zaradi svoje pestre predzgodovine in raznolikih poti svojega širjenja, pri čemer so pomembno vlogo odigrali posamezni evropski samostani,2 razvila izrazito pestrost pojavnih oblik. Nekatere izmed njih so tesno povezane s točno določenim prostorom (Kühnel 1990: 171). Na francoskem govornem območju so se v 15. stoletju razvili mis- teriji (prim. Kuret 1981: 47–65). Misteriji v italijanskem prostoru so ubrali svo- jo razvojno pot, zanje se je oblikovalo poimenovanje »sacra rappresentazione« (tj. »sveta« oziroma »nabožna predstava«). Te nadvse razkošne uprizoritve so se razvile iz duhovnih pesmi bratovščin, imenovanih »lauda«, in živih slik, ki so jih igrali med pridigo, t. i. »devozione« (Kühnel 1990: 171; Renk 1990: 404). V 2 Kot primer nastajanja dramatiziranega obredja, širjenja tematike in postopnega preraščanja v duhov- no igro ter pozneje dramo predlagam seznanitev z obredjem t. i. velikonočnega kroga, na podlagi katerega si je mogoče oblikovati okvirni vtis, kako in zakaj je neko obredje v poznejšem času in prostoru prerastlo v določeno obliko duhovne drame (prim. Kuret 1981: 12–16). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 152 2. 07. 2022 09:47:51 153Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem nemškem prostoru so se pod vplivom zelo razširjenih telovskih procesij razvile pasijonske igre, v angleškem pa t. i. procesijski misteriji (prim. Kuret 1981: 54– 60). Tudi nastanek španskih t. i. »auto sacramental« (tj. »zakramentalno dejanje«, »dejanje (oziroma igra), vezana na zakrament sv. evharistije«) ima svoje izhodišče v prazniku sv. Rešnjega telesa in telovskih procesijah (Reske 1990: 35–36). Duhovna drama je v času humanizma doživela nekatere spremembe, prilagoditi se je morala zahtevam novolatinske šolske dramatike: povečal se je pomen govorjene besede v drami, pomembna je postala tudi zunanja urejenost in skladnost z načeli aristotelske poetike (Kühnel 1990: 171; Kuret 1981: 6, 73). Vplivi humanistične šolske dramatike na duhovno dramo so se najprej pokazali na Nizozemskem (Kuret 1981: 71–72). Na področju šolske duhovne drame so v evropskem prostoru od- ločilno vlogo odigrali jezuiti. Večina njihove redovne duhovne dramatike je bila napisana v latinščini, manjšina pa v ljudskih jezikih. Tako njihove šolske kot verske predstave so imele svoje izhodišče v humanistični in srednjeveški duhovni drami; bile so tesno povezane z njihovo izobraževalno dejavnostjo (Metz 2013: 757–758, 764–765). Jezuitsko gledališče je tako postalo nepogrešljiv pedagoško-didaktič- ni in versko-propagandni medij jezuitskega reda (Szarota 1979: 6–7). Duhovno dramo so gojili tudi drugi cerkveni redovi, med njimi izstopajo zlasti kapucini in benediktinci; razvijala pa se je tudi neodvisno od večjih redovnih in samostanskih središč (Kuret 1981: 82, 87, 89; Prunč 2016: 233, 432–433). Čeprav je bil ravno pojav duhovne drame, ki je vzniknila iz bogate krščanske liturgije, odločilen za razvoj evropske dramatike in gledališča, je v spremenjenih družbenih in kulturnih razmerah v času razsvetljenstva in v obdobjih po njem postala odveč in se je morala umakniti z evropskih odrov, mestnih trgov in ulic (Kuret 1981: 6). 2 Prvi odmevi duhovne dramatike na ozemlju historičnih slovenskih dežel in njihovem obrobju Zametke duhovne drame pri nas bi bilo potrebno iskati v liturgičnih knjigah najsta- rejših sedežev škofij v naši soseščini (oglejske, krške, sekovske, lavantinske) in pri nas (ljubljanska) ter seveda v knjižnicah najstarejših samostanov, cistercijanskih (Stična, Kostanjevica, Vetrinj) in benediktinskih (Gornji Grad, Osoje, Podkloš- ter, Možac, Rožac). Ker so se zaradi razpusta teh samostanov v času jožefinizma njihove knjižnice raztresle, je sledi liturgične drame pri nas tako rekoč nemogoče iskati. Glavni vir za naš prostor sta tako obrednik oglejskega patriarhata in salzbur- ške škofije, ki ga je prevzela tudi novoustanovljena ljubljanska škofija – lastnega je dobila šele leta 1706 (prim. Ušeničnik 1924; Kuret 1981: 38–39; Smolik 2008; Podgoršek 2010: 14). Edini vir, ki nakazuje grobe orise liturgije velike noči in dopušča možnost zgodnjega obstoja duhovne igre pri nas, je začetek velikonočne pesmi, ki se je ohranil v Stiškem rokopisu iz ok. leta 1440 (NUK, Ms 141). Pesem je bila gotovo povezana z obredjem velike noči, lahko pa tudi z velikonočnimi JIS_1-2_2022-FINAL.indd 153 2. 07. 2022 09:47:51 154 Monika Deželak Trojar igrami in procesijami zunaj cerkve. Čeprav gre le za majhen drobec, je na njegovi osnovi mogoče predvidevati, da so jo z istim namenom uporabljali tudi v drugih samostanih na naših tleh (Grafenauer 1980: 245–246; Kuret 1981: 36–37; Prunč 2016: 213–214). Po tem zgledu in na podlagi dobro dokumentiranih primerov v širšem evropskem prostoru bi povezanost z obredjem lahko predpostavljali še za kakšno izmed slovenskih pesmi, ohranjenih v novoveških rokopisih in tiskih, ki pa je po svojem izvoru nedvomno starejša in bi lahko izhajala iz srednjeveškega (vsaj dialogiziranega, če ne vsaj delno dramatiziranega) obredja velikonočnega, božič- nega ali drugega časa cerkvenega leta. Tej hipotezi bi bilo potrebno v prihodnosti posvetiti več pozornosti. Oddaljena sled starejše tradicije bi na primer lahko bilo prepevanje slovenskih in nemških pesmi, s katerimi so slavili novorojeno Božje dete v božičnem času, ki je izpričano v zgodnjih virih jezuitskega kolegija v Lju- bljani. Na podlagi zapisov v Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis (Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove) je mogoče predvidevati vsaj statični prizor s petjem, če ne tudi primesi dramske igre.3 Če so začetki duhovne drame na naših tleh zaviti v tančico skrivnosti, pa je njenim pojavnim oblikam od zadnjih let 16. stoletja dalje lažje slediti. Prvi, ki so prepoz- nali pedagoško-didaktični in pastoralni potencial pomen dramatike, so bili prote- stanti. Neposredno pričevanje o tem se nam je ohranilo v prvih zapisih Letopisa Ljubljanskega kolegija. Letopisec je ob poročilu o prvi jezuitski dramski predstavi v Ljubljani ošvrknil nekdanje predstave protestantov in s tem nedvoumno izpričal njihov obstoj: /n/a binkoštni ponedeljek so dijaki na dvorišču starega špitala ob nemajhnem aplavzu prikazali Žrtvovanje Izaka. Predstava je po sodbi vseh daleč prekosila vse prejšnje prireditve krivovercev, čeprav so bili učenci, ki so takrat obiskovali naše šole, komaj kos vlogam onega dejanja. (HACL: 25.) Protestantsko šolsko dramsko dejavnost pri nas v latinščini in nemščini je mogoče predvidevati tudi zaradi dejstva, da je ljubljansko stanovsko šolo v letih 1582– 1584 vodil Nikodem Frischlin (1547–1590). Neposredno zatem, ko je zapustil Ljubljano, je v tisku izdal pet svojih latinskih dram – med njimi tudi dramo z naslovom Suzana, ki jo je že leta 1582 v svojem šolskem načrtu predvidel za upri- zoritev na ljubljanski stanovski šoli (Kreft 1967: 97–98, 102; Škerlj 1973: 20). Da so tudi slovenski protestanti že zgodaj prepoznali versko-didaktični pomen dialo- gov in igranih prizorov, posredno nakazuje Trubarjeva odločitev, da je leta 1550 vsebino Malega katekizma, ki ga je dodal Abecedniku, podal v obliki dialoga med očetom in sinom (Kreft 1967: 104–106, 113). Pasijonske igre in spokorniške procesije velikega tedna v našem prostoru pove- zujemo predvsem s prihodom jezuitov in kapucinov na naše ozemlje. Ohranjena 3 Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (v nadaljevanju HACL): 32 (1598/1599), 53 (1605/1606), 55 (1606/1607). Petje se omenja tudi pri zapisih iz let 1607/1608 (HACL: 59) in 1620 (HACL: 86). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 154 2. 07. 2022 09:47:51 155Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem pričevanja iz naše neposredne soseščine nas usmerjajo k predvidevanju, da so tudi pri nas verske igre (v takšni ali drugačni obliki) liturgično praznovanje skrivnosti velikega tedna in velike noči zaokrožile že pred obdobjem katoliške prenove. Že ob binkoštih leta 1298 so Kristusovo življenje, vse od trpljenja in vstajenja ter do prihoda Sv. Duha in Kristusovega drugega prihoda, prikazali v Čedadu (najver- jetneje v latinščini). Vsebinsko zelo nadgrajena je v istem mestu izpričana tudi za leto 1304 (Podgoršek 2010: 19–20). Na naš prostor so gotovo vplivale tudi pasijonske igre v nemškem govornem prostoru, ki so se postopoma ločile od veli- konočnih in se razvile zlasti pod vplivom telovskih procesij (Kuret 1981: 45–46, 54). Na prisotnost pasijonskih in drugih duhovnih iger pri nas v obdobju pred pro- testantizmom in katoliško prenovo je leta 1584 zgovorno namignil Jurij Dalmatin v svojem predgovoru k Juditini knjigi (»PREDGVVOR ZHES Iuditine Buqve«) (Popit 2010: 59; Florjančič 2014: 90): Inu more biti de ſo Iudje tako baſſen ygrali, kàkòr ſe pèr nas Paβion ygrá, inu druge ſvete Iſtorie: S'katerim ſo ony ſvoj folk, inu te mlade, vuzhili, kakòr v'enim gmajn Pildi ali Shpegli, na Buga ſe savupati, brumſku ſe dèrshati, inu vus troſht inu pomuzh od Buga vupati, u'vſeh nujah, supèr vſe ſovrashnike. (Dalmatin 1584, II: 132b.) Njegova navedba je nedoločna, ne pove, kdo jih je igral: katoličani ali protestanti. Najverjetnejši odgovor na to vprašanje dobimo, če se ozremo k Trubarjevi kri- tiki igranih pasijonov, ki jo je nekaj let pred tem zapisal v svojem Katekizmu z dvejma izlagama (Catechismus sdveima islagama, 1575). Med vrsticami svojega odgovora na vprašanje, zakaj protestanti ne verujejo v Devico Marijo in svetnike (»ODGVVOR SAKAI TY Luterski vto Diuizo Maryo inu vte Suetnike ne Veru- io.«), je navrgel, da katoliški duhovniki v procesijah s križi dovolijo peti »ličkake (tj. malovredne) basni« (Popit 2010: 63).4 Morda so ravno v želji po odvrnitvi ljudi od »ličkakih basni« protestanti že leto pozneje, leta 1576, pri Janžu Mandelcu v Ljubljani natisnili slovenski PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV TVDI Tu zhaſtitu od ſmerti vſtaiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesuſa Criſtuſa, is vſeh ſtirih Euangeliſtou sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno Peiſno vkateri ie Ceil Paſſion sapopaden (Popit 2010: 65–66; Florjančič 2014: 91). Kot nam pove že sam naslov, sta bili pasijonu dodani pridiga in pasijonska pesnitev z naslovom PASSION IS VSEH STIRIH EVANGELISTOV VLETO Peiſen, od Iu- ria Dalmatina, sdai peruizh sloshen, vti vishi kakor ta Nembshki (prim. Dalmatin 2014).5 Pasijon je iz nemščine prevedel Jurij Dalmatin, ki je tudi avtor pasijonske pesmi. Dalmatinova pasijonska pesem se je pela po znanem napevu slovenske pesmi Sveti Pavl v enem listi oziroma Od te Večerje ali prave maše Jezusove, ki je 4 »Inu ty nih Fary, kadar shnimi Scryshi hodio, oli vnih Cerqui, ne dopuſte tih nashih peiſen is Cate- hiſma polahku inu ſaſtopnu peiti temuzh lizhkake baſni, dopuſte tim dezhlom naprei peiti, de vſelei vezh na diuizo Maryo inu na Suetnike klizheio, zheſtee inu zheſzhe vmisli imaio, koker Boga oli nega Synu Ieſuſa Criſtuſa, Sakai oni od ſpreda inu ſa Cryshi veden inu gloſnu krizhe« (Trubar 1575: 217). Neposredno za tem (str. 217–218) je Trubar omenil prepevanje slovenskih pesmi od velike noči do binkošti in ob božiču (koledniki) in se spotaknil ob Marijino vlogo v njih. 5 Faksimili in kritični prepis (ki je delo Ludvika Kaluže) sta bila leta 2014 objavljena v Pasijonskih doneskih (str. 8–71). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 155 2. 07. 2022 09:47:51 156 Monika Deželak Trojar bila skupaj z notami objavljena v Trubarjevem katekizmu (Florjančič 2014: 92– 93; Ogrin 2019: 83–84). Ker so protestanti spodbujali vernike, da so te pesmi peli tudi zunaj cerkve, lahko predpostavljamo njen vpliv na širšo etnično skupnost in na poznejše katoliške pesmi s podobno tematiko. Čeprav besedilo pasijonske pe- smi ni dramaturško razčlenjeno, predstavitev po vlogah ni izključljiva. Za dramski prikaz bi si lahko pomagali z dialogi, ki so zapisani med besedilom pasijona, kot ga prinašajo evangelijski odlomki (Florjančič 2014: 90). Poleg pravkar izpostavljenega in doslej po krivici prezrtega protestantskega dele- ža za kontinuiteto pasijonskih procesij pri nas je potrebno izpostaviti tudi pomen procesij nasploh. Te že same po sebi vsebujejo ali vsaj pritegujejo k sebi nekaj osnovnih dramskih prvin: podajajo globljo vsebino (jo prikazujejo in globoko do- življajo), vabijo udeleženca ali gledalca k notranjemu doživetju, želijo ga nagovo- riti in ganiti ter ga vabijo k posnemanju (Škerlj 1973: 38–39). Telovske procesije s štirimi oltarji, pri katerih se je ustavljal sprevod, so usodno usmerile nadaljnji razvoj duhovne drame (Škerlj 1973: 39; Kuret 1981: 62 –63). Procesije in razno- vrstna duhovna dramatika v našem prostoru se medsebojno prepletajo, zato jih je potrebno obravnavati skupaj. Prvo pisno pričevanje o pasijonskih procesijah pri nas, tako kapucinskih kot jezu- itskih, nam je zapustil Janez Vajkard Valvasor v 11. knjigi Slave vojvodine Kranj- ske. Na kratko je opisal jezuitsko pasijonsko procesijo, ki se je odvijala na veliki četrtek proti večeru. Prikazovala je Kristusovo trpljenje, dopolnile pa so jo še dru- ge podobe. Procesiji so se pridružile množice vernikov, ki so se bičali ali nosili križe. Omenil je tudi jezuitsko telovsko procesijo na prvo nedeljo dopoldne po prazniku sv. Rešnjega telesa. Izpostavil je še kapucinsko procesijo na veliki petek ponoči, v kateri so prikazovali Kristusovo trpljenje in ga dopolnili z raznovrstnimi svetopisemskimi prizori tako iz Stare kot Nove zaveze. Najpodrobneje pa je Valva- sor opisal telovsko procesijo, ki jo je v sodelovanju z bratovščinami in kongrega- cijami pripravila stolna cerkev sv. Nikolaja (Valvasor 1689, III/11: 697). Začetkov jezuitske pasijonske procesije Valvasor ni časovno uokviril, poznejši raziskovalci so jo datirali v leto 1660 (Škerlj 1973: 40; Kuret 1981: 84). O kapucinski proce- siji je omenil, da se je po ljubljanskih ulicah prvič vila leta 1617 (Valvasor 1689, III/11: 695). Raziskave zadnjih let so pokazale, da imata tako jezuitska kot kapu- cinska procesija daljšo tradicijo prirejanja, kot se je sprva zdelo. Dramske predstave v Ljubljani verjetno niso bile le v domeni protestantske sta- novske šole in jezuitske gimnazije, ki je delovala v okviru tamkajšnjega jezuit- skega kolegija. Ohranil se je rokopisni drobec, ki nakazuje, da so duhovno dramo (priložnostno?) gojili tudi v šoli pri ljubljanski stolnici.6 Na svečnico leta 1626 so skupaj z učiteljem pripravili dialog o Adamu in Evi (Dimitz 1862: 105). Na žalost zapis ne izdaja jezika predstave. Kdo ali kaj je spodbudil njihovo dramsko dejavnost, ne vemo natančno. Kot zelo možna se nakazuje povezava z jezuiti, saj je ta šola, v obdobju ko imamo izpričano dramsko predstavo, tesno sodelovala z 6 Stol(nič)na šola je svojim učencem nudila osnovno znanje. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 156 2. 07. 2022 09:47:51 157Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem jezuitsko gimnazijo: izšla je tako rekoč iz njenega elementarnega razreda in posta- la pripravljalnica za njihovo gimnazijo (Škerlj 1973: 32–33). Pomenljiv se mi zdi naslov dialoga (Dialogus Adam et Euae), ki namiguje vsaj na možno vsebinsko, če ne tudi vzročno povezavo z obhodno igro Paradiž (gl. v nadaljevanju prispevka), ki so jo pozneje večkrat igrali revni jezuitski dijaki. Kot je ugotovil Niko Kuret, je bila igra Paradiž koledniška igra o Adamu in Evi, ki je prikazovala njuno stvarje- nje, greh in izgon iz raja. Simbol raja, »paradiža«, po katerem je igra dobila ime, je bilo drevo, preprost scenski rekvizit, ki so ga igralci lahko nosili s seboj (Kuret 1958: 7–8). Pojav duhovne dramatike seveda ni fenomen kranjske prestolnice, ampak je njene pojavne oblike mogoče odkrivati na celotnem ozemlju historičnih slovenskih de- žel. Prevladujejo sicer cerkvena središča, povezana z jezuiti (Celovec, Dobrla vas, Železna Kapla, Gorica, Trst) in kapucini (Škofja Loka, Kranj, Radgona), najdemo pa tudi zanimive, delno samonikle primere, ki bi jim bilo potrebno v prihodnosti posvetiti nekoliko več pozornosti (Ruše, Ptuj, Tržič, Kamnik, Loka pri Zidanem Mostu, Marija Gradec pri Laškem). Pričujoči članek lahko posamezne pojavne oblike duhovne dramatike predstavi le v grobih obrisih. Na podlagi ohranjenih drobcev celote, ki je nekoč obstajala, a se je večina sledi za njo izgubila, želi opo- zoriti na pestro, živahno in med seboj presenetljivo prepleteno dramsko dejavnost na širšem slovenskem ozemlju. Slika 1: Naslovnica sporeda telovske procesije v Ljubljani iz leta 1678. Vir: © Semeniška knjižnica, Dolničar, Miscellanea, S II 2/8. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 157 2. 07. 2022 09:47:51 158 Monika Deželak Trojar 3 Procesije in duhovna drama pri jezuitih Jezuiti so kolegij7 v Ljubljani ustanovili v letih 1596/1597 (rezidenca v Pleter- jah), v Celovcu 1604 (rezidenci Milje in Dobrla vas), v Gorici 1615 in v Trstu 1619. Tudi jezuitski kolegiji v neposredni okolici so nastajali tako rekoč soča- sno: v Zagrebu 1606/1607, v Judenburgu 1620 (rezidenca v Dolnji Lendavi), na Reki 1627 in v Varaždinu 1632. Najstarejši kolegij v tem prostoru je bil kolegij v Gradcu, ki je bil ustanovljen leta 1578 (Dolinar 2003: 9). Letna poročila in letopisi kolegijev nekdanje Avstrijske jezuitske province kažejo, da so jezuiti dramske predstave in procesije v teh kolegijih začeli pripravljali že takoj po ustanovitvi – sprva v skromnejši obliki, postopoma pa vedno obsežnejše in bo- gatejše. Tesno so jih povezali s prazniki in liturgičnimi obredi cerkvenega leta, zlasti z adventom in božičem, postnim časom in njegovim vrhuncem v obredih velikega tedna, veliko nočjo, z binkoštmi, sv. Rešnjim telesom in z Marijinimi prazniki (zlasti z njenim Vnebovzetjem in drugimi: svečnica, Gospodovo ozna- njenje, obiskanje Elizabete, Marijino rojstvo, Marijino brezmadežno spočetje) ter tudi z godovnimi dnevi priljubljenih svetnikov (jezuitskih in tistih, ki so jih še posebej slovesno častili na Kranjskem). 3.1 Jezuiti v Ljubljani Sodelovanje ljubljanskih jezuitskih dijakov pri procesiji sv. Rešnjega telesa je prvič izpričano že za leto 1600. Iz opisa je mogoče razbrati, da je šlo za proce- sijo, ki jo je na ta praznik pripravila stolna župnija s škofom Tomažem Hrenom na čelu, jezuitski dijaki pa so procesijo na več mestih pozdravili v latinščini in slovenščini (HACL: 38). Prva omemba jezuitskega dialoga oziroma drame v po- vezavi s procesijo sv. Rešnjega telesa sega v leto 1603. V virih se navaja pod različnima latinskima naslovoma: O Angležu v vezeh, osvobojenem v času zanj darovane maše oziroma O dvojčkih Immi in Junni (HACL: 45; ARS, SI AS 1073, I/31r: 288r; prim. Grošelj 2004: 64–65). V letopisu kolegija se nadaljnjih nekaj let ta procesija ne omenja. Iz navedb v letu 1622, zlasti v povezavi s slovesnim praznovanjem kanonizacije jezuitskih svetnikov Ignacija in Frančiška Ksaverja, pa dobimo vtis, da je procesija do leta 1622 gotovo postala že stalnica in da so jo spremljale igrane podobe; izvemo pa tudi, kje natančno je potekala (prim. HACL: 91–92; prim. Deželak Trojar 2020: 176). Sodeč po zapisih v jezuitskih virih je pro- cesija ob prazniku sv. Rešnjega telesa (in z njo povezane igrane podobe, dialogi in dramske predstave) doživljala največji razcvet v letih 1640 do 1678. V letopisu jih je za to obdobje opisanih kar triintrideset. Izmed teh so se ohranili trije latinski 7 Izraz kolegij označuje jezuitski vzgojni zavod, katerega središče sta bila cerkev in redovna skupnost, obsegal pa je tudi šolo (gimnazijo in v nekaterih kolegijih tudi višje šole; ob vzpostavljanju kolegija v določenem mestu ali kraju pa tudi osnovno šolo, v kateri so učence pripravili za začetek šolanja na svoji gimnaziji) in semenišče (tj. internat). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 158 2. 07. 2022 09:47:51 159Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem rokopisi8 in ena latinska rokopisna perioha9 drame.10 Ohranil se je tudi en natisnjen spored telovske procesije v nemščini, in sicer za leto 1678 (Smolik 1960: 192): Fronleichnams Verehrung Der Oeſterreicher Schirmſchildt, Oder FERDINAND Der dritte Römiſcher König, durch ſeine gegen ſeinen in Brod vergeſtalteten Gott gepflogene Andacht ſeinen Nachkömmlingen vorſehend (SK, Dolničar, Miscella- nea, S II 2/8). Glede na podatke na naslovnici je mogoče sklepati, da so telovsko procesijo pripravili jezuitski dijaki iz plemiških vrst (»Von einer hoch adelichen lehrgefliſſenen Schuel Iugend zu Laybach auffgefuhret.«). Ker je Ljubljana svo- jega tiskarja dobila šele jeseni 1678, so spored dali natisniti celovškemu tiskarju Georgu Dettelbacherju. Pristavek k naslovu potrjuje tisto, kar pričajo zabeležke v letopisu jezuitskega kolegija, in sicer da je šlo za vsakoletni ljubljanski običaj: »In gewöhnlichen Fronleichnams Vmbgang.« Skupaj z uvodom (»Vorauftrag«) in zaključkom (»Ends Beytrag«) je procesija vsebovala devet prizorov. Postopoma so jezuiti v Ljubljani razvili tudi tradicijo prirejanja spokorniških pro- cesij na veliki petek. Že od vsega začetka so bile v domeni kongregacije Marije Vnebovzete, ki so jo v Ljubljani ustanovili leta 1606 (HACL: 53). Čeprav so dose- danji raziskovalci sklepali, da začetki segajo šele v leto 1660 (Škerlj 1973: 40), pa ohranjeni viri v resnici pričajo, da so prvi zametki spokorniške procesije nastali med letoma 1609 in 1616,11 leta 1634 pa so jo jezuiti v dogovoru s kapucini prestavili na veliki četrtek. Posebej zanimiva pri opisu za to leto je omemba Marije Magdalene, ki je ob božjem grobu recitirala verze v nemščini (HACL: 116). Iz zapisov poznej- ših let izvemo, da so jo spremljali vsaj simbolični prizori ali podobe12 (leta 1640 je med drugimi izpostavljen simbol feniksa, ki mu plameni niso mogli priti do živega) (HACL: 126), če ne tudi premakljive scene in nosila (»scenis ambulatoriis«, »fer- cula«) (HACL: 139, 154, 195). Njeno zunanjo podobo pa so zaokrožili bičarji in križenosci. Pred letom 1667 so jo očitno prirejali v večernih urah, tega leta pa prvič podnevi (HACL: 248). Kdaj so jo prirejali v poznejših letih, iz jezuitskih virov ne izvemo, Valvasor je zapisal, da so jo prirejali v zgodnjih večernih urah. Jezuitsko prirejanje pasijonskih spokorniških procesij je najbolje izpričano za leta od 1680 do 1695, saj se nam je za to obdobje ohranilo kar enajst različnih na- tisnjenih vsebinskih povzetkov v latinščini in/ali nemščini. V prvo knjigo svojih 8 V slovenščino prevedeni naslovi ohranjenih dram in leto uprizoritve: Elija na begu pred Jezabelo in okrepčan s podpepelnikom, junij 1654 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-81); Maksimilijan Avstrijski ali Zatočišče pri svetu evharistije, junij 1656 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-76); Dvoboj med žgočim soncem in silno ljubeznijo do evharistije, junij 1659 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-99). 9 Periohe so bili jezuitski gledališki listi s kratkimi vsebinskimi povzetki dram (po dejanjih in pri- zorih) in pogosto tudi s seznami nastopajočih. Njihov glavni namen je bil gledalcem olajšati ogled gledaliških predstav. 10 Ohranjena je perioha drame Avstrijski kruh, ki pomirja maščevanje neba, junij 1672 (HHStA, AT-O- eStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-87). 11 »Pietate singulariter hoc anno enituerunt sodales Mariani, /…/ maxime tamen in hebdomada Chris- to patienti consecrata, cum aliis in processione publica insignem pii ardoris facem praetulerunt« (HACL: 77 (1616)). 12 Uporabljeni so izrazi: »symbolico apparatu«, »symbolorum apparatu«, »symbola«. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 159 2. 07. 2022 09:47:51 160 Monika Deželak Trojar Miscellanea jih je dal zvezati Janez Gregor Dolničar (1655–1719). Iz uvodnih besed ohranjenih povzetkov je mogoče razbrati, da je šlo za vsakoletni običaj, za izvedbo katerega so poskrbeli člani kongregacije Marije Vnebovzete. Še posebej dragoceno je, da nekateri izmed njih vsebujejo (najverjetneje Dolničarjeve) pri- pise in skice,13 ki nam približajo zunanjo podobo procesij. Tako izvemo, kam so umestili posamezne postaje in kako so izgledala prizorišča ter ugotovimo, da se je zunanja podoba procesij tekom let spreminjala. Čeprav je zadnji ohranjeni vsebin- ski povzetek procesije iz leta 1695, je iz opombe na njem, iz letopisa ljubljanskega kolegija in letnih poročil za vodstvo Avstrijske jezuitske province mogoče razbra- ti, da so se gotovo odvijale tudi še pozneje. Ohranjeni jezuitski sporedi procesij so z dramskega vidika videti skromnejši kot kapucinski, se je pa njihova vsebina skozi leta spreminjala bolj kot pri kapucin- skih procesijah (Smolik 1960: 191–192; Škerlj 1973: 41). Čeprav je bilo vedno v ospredju Kristusovo trpljenje kot tako, je imela procesija vsako leto nekoliko drugačen vsebinski poudarek, kar lepo odražajo tudi ohranjeni naslovi.14 Ob na- videzni skromnosti teh procesij v primerjavi s kapucinskimi ne smemo prezreti dejstva, da jezuiti v velikem tednu niso prirejali le pasijonskih procesij, ampak so razvili tudi bogato tradicijo dramskih predstav ob božjem grobu. leto uprizoritve slovenski prevod naslova jezuitske pasijonske procesije v latinščini in/ali nemščini 1680 Moč in učinek bridkega trpljenja in umiranja Jezusa Kristusa, vzpodbudna za ves svet 1683 Znamenje križa trpečega Jezusa Kristusa je za kristjane znamenje zmage 1684 Hvaležno spominjanje tako zelo čudežne zaščite pred kugo, lakoto in vojno 1685 Krivičen sodni postopek proti nedolžnosti, izpeljan pred tremi sodišči 1686 Smrt, zmagovalka nad ljudmi, premagana po svetem trpljenju in smrti Kristusa 1687 Kristusovo trpljenje – ščit grešnikov 1688 Boj, zmaga, triumf in počitek trpečega Kristusa 1692 Kristus, zaradi ponižanja, ran in smrti omahujoč, padajoč in umirajoč, na križu trikratni slavni zmagovalec nad tremi sovražniki človeškega rodu: svetom, mesom in hudičem 1693 Trpeči Kristus, pravo pribežališče zatiranega krščanstva 1694 Sveta preobrazba grešnega srca 1695 Nova oprema za boj proti sovražnim vratom Preglednica 1: Ohranjeni vsebinski povzetki jezuitskih pasijonskih procesij v Ljubljani 13 Skice in pripise vsebujejo vsebinski povzetki za naslednja leta: 1684, 1685, 1686, 1687, 1688 in 1695. Pri obrezi in vezavi drobnih tiskov se je naredila velika škoda: del teh zapisov so odrezali, zato jih sedaj ni več mogoče prebrati. 14 Naslovi jezuitskih pasijonskih procesij so na tem mestu navedeni v slovenskem prevodu. Izvirni latin- ski ali nemški naslovi ohranjenih vsebinskih povzetkov procesij so našteti na koncu prispevka med viri Semeniške knjižnice. Nekateri izmed njih so bili natisnjeni dvojezično (tako v nemščini kot latinščini), v teh primerih v pregledu virov navajam tisti naslov, ki je naveden na prvi (naslovni) strani. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 160 2. 07. 2022 09:47:52 161Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem Kot je mogoče ugotoviti iz preglednice, so se jezuiti v procesijah radi navezali na konkretno družbeno situacijo (leta 1684 so se na primer zahvalili za zaščito pred kugo, lakoto in vojno). Ohranjeni sporedi navadno vsebujejo po štiri prizore (tri, ki jim sledi božji grob), leta 1695 pa celo pet (štiri in božji grob). Za kakšne oblike prizorov je šlo, je težko reči, nekoliko si lahko pomagamo z njihovim poimeno- vanjem: v prvih ohranjenih vsebinskih povzetkih je uporabljeno poimenovanje »Sünnbild« (»Sinnbildnus«, tj. podoba, prispodoba, prikaz alegorične vsebine)15 oziroma »Symbolum« (tj. simbol) (1680, 1683, 1684), nato »Abhandlung« (tj. »dramsko dejanje ali prizor«) oziroma »Tribunal« (tj. (sodni) oder) (1685), po- zneje »Vorstellung« (tj. predstava) oziroma »Symbolum« (1686–1688, 1692) in nazadnje »Tragbühne« (tj. prenosni oder) oziroma »Ferculum« (tj. nosila) (1693– 1695). Na podlagi uporabljenih poimenovanj in opisov vsebine posameznih pri- zorov v procesijah je mogoče sklepati, da je šlo za simbolične – žive alegorične prizore, ki so z leti postajali vse manj statični in vse bolj dramatizirani (Škerlj 1973: 40; Podgoršek 2010: 32). Slika 2: Naslovnica vsebinskega povzetka jezuitske pasijonske procesije iz leta 1687. Vir: © Semeniška knjižnica, Dolničar, Miscellanea, S II 1/28 Relativno zgodaj pri jezuitih v Ljubljani zasledimo igrane prizore in predstave ob božjem grobu na veliki petek in tudi na veliko soboto ter na velikonočno 15 Pri prevajanju nemškega in latinskega izrazja v tem odstavku je bil v pomoč Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 161 2. 07. 2022 09:47:52 162 Monika Deželak Trojar jutro. Leta 1627 so na veliki petek pred božjim grobom uprizorili Trpečega Kristusa, v vstajenjski noči pa Gospoda, ki se je vrnil izpred predpekla (HACL: 106). Leta 1635 so prikazali Zgodbo znanega in slavnega moža, ki je iz lju- bezni do križanega Kristusa sovražniku, ki ga je prosil odpuščanja, odpustil storjeno krivico (ARS, SI AS 1073, I/31r: 295v).16 Posebej zanimiv je primer iz leta 1643, ko so na veliki petek uprizorili Danijela, vrženega v levnjak, v noči z velike sobote na veliko noč pa prikazali njeno nadaljevanje ali samo kratek prizor, v katerem so pokazali Danijela, ki mu levi niso storili nič hudega (HACL: 140). Iz ohranjenih zapisov je mogoče razbrati, da se je osrednja tematika, če ne tudi predstava v celoti, pri uprizoritvah na veliki petek večkrat ponavljala. Posebej radi so prikazovali: • trpečega Kristusa: Christus patiens, 1627 in 1648 (HACL: 106, 161); Christus patiens rex dolorum, 1655 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Au- ersperg XXVII-90-101); • njegovo smrt na križu: Parentalis Christi, 1649 (HACL: 165); Parabola Filij Regis pro Seruo Laesae Maiestatis morientis Id est CHRISTVS Pro Peccatore Crucifixus, 1654 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-83); • odrešenjsko moč njegovega trpljenja in smrti na križu: Morte Christi humanum genus recreatum, 1673 (HACL: 270); Amoris divini charitas erga laesum sceleribus humanum genus, 1674 (HACL: 277); Humanum genus, 1676 (HACL: 287); • nespokorjenega grešnika: Peccator impoenitens, 1640 (HACL: 128); Im- poenitens peccator, 1662 (HACL: 221); • svetopisemske osebe, ki so se kljub pričakovani smrti ter težavam reši- le: Joseph, invidia fratrum in cisternam demissus, 1641 (HACL: 130); Mardochaeus insons in necem datus, 1642 (HACL: 134); Daniel in la- cum leonum missus, 1643 (HACL: 140); Isaac immolatus, 1644 (HACL: 145); Joseph, a fratribus venditus, 1645 (HACL: 149); Pascha, 1646 (HACL: 155); • svetopisemske osebe, ki so umrle nedolžne: Sedeciae filii templo propo- siti innocentes pro nocente patre crudeliter occisi, 1647 (HACL: 158); Sanguis Abel in Coelum clamans, 1650 (HACL: 169); Filius regis Evan- gelici in vinea a servis occisus, 1670 (HACL: 258); • novozavezne epizode, ki se jih je dalo navezati na Kristusovo trplje- nje: Filius prodigus, 1675 (HACL: 282); »in Poenitente Petro«, 1677 (HACL: 292). 16 Predstave ob božjem grobu se omenjajo tudi v letih 1636, 1638 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 296v; ÖNB, Cod. 12218, LA 1638, str. 295v), 1640–1652, 1654 –1655, 1658 –1667, 1670, 1672–1677 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 4v; HACL, str. 128, 130, 134, 140, 145, 149, 155, 158, 161, 165, 169, 173, 185, 191, 204, 212, 216, 221, 228, 233, 239, 244, 248, 258, 266, 270, 277, 282, 287, 292). Poz- neje v letopisu kolegija niso posebej izpostavljene. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 162 2. 07. 2022 09:47:52 163Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem Pri dramskem prikazu vseh teh oseb je narejena vzporednica s Kristusom. To je lepo vidno na primeru drame o Jonatanu z naslovom Ionathas In montibus Gelböe telis confoſsus & à Davide amicorum unico defletus iz leta 1659 (HHStA, AT-O- eStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-100). O njej je kronist v letopisu kolegija zapisal, da je bila ločitev Gospodovega telesa od duše prikazana s prispodobo slovesa med Jonatanom in Davidom (HACL: 210: »Corpus Dominicum ab anima separatum sub schematae valedicentium sibi Jonatha et Davidis«). Posegali so tudi po antičnih (De pomo Theodosii, 1660 (HACL: 212)) ter srednje- veških temah (Elziarus comes, qui animi pacem in vulneribus Christi requisierat, 1652 (HACL: 173); Carolus Andegauensis, 1663 (HACL: 228)). Med slednjimi je bil posebej priljubljen firenški plemič Gualbert, ki je po Kristusovem zgledu odpustil morilcu svojega brata.17 V Ljubljani so jo igrali najmanj štirikrat ali pet- krat: leta 1635, 1658, 1666, 1672 in 1727 (ARS, SI AS 1073, I/31r: 295v; HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105; HACL: 244, 266; NUK, ACL: 53).18 Pozornost vzbudi tudi omemba drame o kralju Herodu, ki je na Golgoto nesel križ (Herodius Imperator, crucis ferculum in Calvariam deportans, 1665) – vsebina drame bi bila za nas gotovo zelo zanimiva (HACL: 239). Priložnosti, ki so jih jezuiti v Ljubljani popestrili s predstavami in procesijami (ki so jih obogatili z raznolikimi dramskimi elementi), je bilo veliko. Kot je bilo mo- goče razbrati iz doslej napisanih vrstic, sta v njih prevladovali latinščina in nem- ščina, gotovo pa so bile verske drame in procesije prve, v katerih je svoje mesto našla tudi slovenščina (Vidmar 2020: 184). To potrjujejo ohranjeni zapisi, na pod- lagi katerih lahko rabo slovenščine potrdimo ne le pri zametkih telov skih procesij, ampak tudi pri češčenju rojstva Božjega sina v božičnem času, pri obhodni igri Paradiž (imenovani tudi Hoja za paradižem in Rajski vrt) in tudi pri t. i. katehe- tičnih procesijah.19 Slavljenje novorojenega Božjega deteta v dneh okrog božiča in petje slovenskih ter nemških pesmi omenjajo zapisi v letopisu kolegija za leta 1598, 1605 in 1606 (HACL: 32, 53, 55). Sodeč po opisih je precej verjetno (kar na primer kaže zapis za leto 1620), da je bilo petje vsaj delno dramatizirano.20 Za igro Paradiž, ki so jo igrali revni jezuitski dijaki, je raba slovenščine nesporno izpričana za leto 1670: Vsi razredi so imeli dan oddiha. Nekaterim revnejšim dijakom je bilo dano do- voljenje, da priredijo 'Rajski vrt' v ljudskem jeziku izven mesta. Zdelo se je, da 17 Kako priljubljena je bila ta tema priča dejstvo, da so jo leta 1675 uprizorili tudi v Celovcu. V jezuit- skih virih pa se uprizoritve dram s to tematiko omenjajo tudi v Münchnu (1638), Landsbergu (1647), Kremsu (1668), Mindelsheimu (1675), Linzu (1738) in Bambergu (1754) (Drozd 1965: 216). 18 Ohranilo se je le rokopisno besedilo periohe za uprizoritev leta 1658: Documentum mansuetudinis Chriſtianæ. Seu Joannes Gualbertus Eques Florentinus (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105). 19 To so procesije, ki so jih jezuitski učenci pripravljali v okviru verskega pouka, pri tem jih je usmerjal veroučitelj (tj. katehet). 20 »Die natalis Domini exhibitus dialogismus in templo, in quo praeter angelicam salutationem et cunarum agitationem introducti pastores« (HACL: 86). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 163 2. 07. 2022 09:47:52 164 Monika Deželak Trojar so k temu večinoma prisiljeni zaradi splošnega pomanjkanja.21 (Ahačič 2012: 68, op. 156) Ohranjeni viri kažejo, da so to igro gotovo igrali že v letih 1657 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 22r (22. januar 1657)), 1659 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 23r (25. januar 1659)) in 1660 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 25v (31. januar 1660)), ven- dar raba slovenščine v zapisih za ta leta ni posebej poudarjena (Kuret 1958: 3–5; Ahačič 2012: 67–68). Je pa iz njih mogoče sklepati, da so verjetno to igro jezuitski dijaki v Ljubljani in okolici igrali še večkrat. Slovenščina se je tukaj slišala tudi leta 1705 na praznik kongregacije Kraljice angelov, ko so jezuitski veroučenci, oblečeni v posebna oblačila, pripravili t. i. ka- tehetično procesijo po mestu, v kateri so se zvrstila tudi lepo opremljena nosila in glasbeniki. Ko so se vrnili v cerkev (najverjetneje je pri tem mišljena jezuitska cer- kev sv. Jakoba), so najmlajši otroci, preoblečeni v angele, ob glasbeni spremljavi peli litanije Matere božje. Sodeč po zapisu je šlo za petje v slovenščini in nemščini v ritmu kranjskih (ljudskih) plesov (»ac vernaculo dialogo /…/ choribus rythmis Carniolicis, ac concinnis Germanicis versibus /…/«).22 Podobno procesijo so jezu- itski veroučenci pripravili tudi leta 1718 v svoji matični in v uršulinski cerkvi, ob tem so deklamirali slovenske in nemške verze (»vernaculis, et Germanicis ligata versibus declamârunt«).23 3.2 Jezuiti na obrobju historičnih slovenskih dežel: primer jezuitskega kole- gija v Celovcu Enako pestro dramsko dejavnost kot jezuiti v Ljubljani so razvili tudi jezuiti v ce- lovškem kolegiju. Sodeč po ohranjenih pričevanjih so v letih 1604–1773 pripravili kar 424 različnih dramskih predstav (Drozd 1965: 207–242). Ker je bilo celovško zaledje v tistem času poseljeno s številnim slovensko govorečim življem, obsta- ja velika verjetnost, da so se celovški jezuiti že pred uvedbo slovenskih pridig 21 Ta igra je v Dnevniku šolske prefekture leta 1670 omenjena dvakrat, a le pri zapisu z dne 6. februarja (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 54v) je poudarjena raba slovenščine (»idiomate vernaculo«) Iz zapisa pred tem (26. januar 1670) je mogoče razbrati, da gre za ustaljeno prakso, izpostavljena pa je tudi skrb nadrejenih za dostojno izvedbo igre. 22 »Vbi universa ad templum reducta solennitas, pegma ad hoc ex utroque aræ maiori latere erectum conscendere parvuli apparatu Angelico vestiti, et duplex eodem vestitu resplendens musicorum cho- rus, et decantatis ab ijs Deiparæ Virginis Litanijs, ac vernaculo dialogo, novem Angelorum choros repræsentantes Genij ex quis choribus rythmis Carniolicis, ac concinnis Germanicis versibus Dei ter opt. Maximi beneficentiam per tutelares Angelos humano generi, ac teneræ præsertim adolescen- tiæ exhibitam ad circumfusam undique ſpectatorum periti [?] ac Auditorum multitudinem affectuo- siſſimæ declamârunt« (ÖNB, Cod. 12100, LA 1705, str. 13v). 23 »Catecheses de more tum in templo noſtro, tum apud Ursulinas coronavit parvulorum ſolennis pro- ceſsio, quatuor distincta feretris, quæ intermeratam Virginem, S. Custodem Angelum, Divósque noſtros Ignatium et Xaverium exhibebant. Pueri comicis induti vestibus eadem ſequebantur; reduces ſubinde, quo per anni decursum didicerant, vernaculis, et Germanicis ligata versibus declamârunt« (ÖNB, Cod. 12112, LA 1718, str. 16). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 164 2. 07. 2022 09:47:52 165Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem (od leta 1620 dalje v špitalski cerkvi v Celovcu) (Ahačič 2012: 53, op. 118) odloči- li za krajše slovenske besedilne vložke v verskih dramskih predstavah in procesi- jah. Leta 1605 se v dialogih ob božiču omenja »vulgari lingua« (Drozd 1965: 206), s čimer bi lahko bila mišljena tako slovenščina kot nemščina. Pasijonska procesija je prvič izpričana v letu 1612. Od takrat dalje so jo pripravljali člani kongregacije Blažene Device Marije. Ohranjeni zapisi v letopisu celovškega kolegija pričajo, da je šlo za alegorične žive slike na prenosnih odrih (»theatra mobilia«) (Drozd 1965: 25–27). Predvideva se, da so jih pridigarji sproti razlagali tako v nemščini kot slovenščini (Koruza 1991: 113, 186–187; Ahačič 2012: 66). Zadnjo takšno procesijo so izvedli leta 1715 (Drozd 1965: 25, 223), v letnem poročilu Avstrijske jezuitske province je opisana kot komično-tragični spektakel (»ſpectaculo Comi- co-tragico«) na štirih nosilih.24 Za leto 1615 je izpričana pasijonska igra (Passio Christi) v jezuitski podeželski rezidenci v Dobrli vasi. Igrali naj bi jo laiki pod vodstvom jezuitskih patrov (Drozd 1965: 35). Na to tradicijo so poznejši razisko- valci navezali ohranjeno besedilo t. i. Kapelskega pasijona. Opozorili so na tesno zgodovinsko povezanost Dobrle vasi in Železne Kaple in na osnovi tega sklepali, da ohranjeno pasijonsko besedilo iz Železne Kaple verjetno izhaja iz kakšnega starejšega slovenskega pasijonskega besedila jezuitskega izvora (Koruza 1991: 187; Prunč 2016: 244, 423, 430, 432; Ogrin 2016: 495). Tudi v Celovcu so izpri- čane telovske procesije in z njimi povezane dramske uprizoritve. Prva telovska procesija z dramskimi vložki se je odvila leta 1611 (Drozd 1965: 206). Podobno kot v Ljubljani so vrhunec doživele do konca sedemdesetih let 17. stoletja. Zadnja predstava ob prazniku sv. Rešnjega telesa, ki jo potrjujejo tudi navedbe v virih, je potekala leta 1675 (Drozd 1965: 216). 4 Procesije in duhovna drama pri kapucinih Skoraj istočasno kot jezuiti so na Slovenskem začeli delovati tudi kapucini. Za- četki njihovega delovanja v Ljubljani niso nedvoumno izpričani. Sem naj bi prvi kapucini prišli leta 1606, morda pa že dve ali celo štiri leta poprej. Temeljni kamen za samostan je 25. aprila 1607 položil škof Tomaž Hren in na tem mestu postavil križ. Cerkev so ob pomoči dobrotnikov končali že dobro leto zatem in jo 31. avgu- sta 1608 posvetili (Visočnik 2010: 61; Martelanc 2016: 207). Raziskave zadnjih let so pokazale, da so tudi s prirejanjem procesij kapucini začeli tako rekoč takoj po svojem prihodu v Ljubljano. Sprva se je domnevalo, da so spokorniško procesijo na veliki petek v Ljubljani prvič priredili leta 1617. Tako je na podlagi zapisa škofa Hrena v protokolu za leto 1617 trdil Valvasor, spregledal pa je Hrenov pripis na robu, v katerem je zapisal, da ta procesija poteka posame- zna leta in tudi s spremstvom. To je mogoče razumeti kot dokaz, da leta 1617 ni bila novost, ampak že dokaj ustaljen običaj. Pravilnost takšnega sklepanja potrjuje 24 »Clagenfurti aperiebatur Paſsionis D. N. J. C. edito ſpectaculo Comico-tragico, in quo ſcilicet pœni- tens ſalutem, in malo verò obſtinatus peccator ruinam invenit: quod allegoricis ex. S. Scriptura ima- ginibus quattuor fercula ſpectandum exhibebant« (ÖNB, Cod. 12109, LA 1715, str. 27r). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 165 2. 07. 2022 09:47:52 166 Monika Deželak Trojar Hrenovo pismo generalnemu ministru kapucinskega reda z dne 21. maja 1619. V pismu ga škof prosi, naj posreduje in pomaga znova uvesti spokorniško procesi- jo v Ljubljani. Iz pisma izvemo, da je procesijo pred dvema letoma samovoljno ukinil p. Just, komisar štajerskega komisariata. V pismu škof Hren med drugim zapiše, da so se ljudje procesije že kar navadili in da je v njej skupaj s stolnim ka- pitljem sodeloval tudi sam. Te njegove besede jasno nakazujejo, da se je procesija gotovo začela pred letom 1617. Tudi odgovor na vprašanje, kako daleč nazaj seže njen dejanski začetek, lahko izluščimo iz istega pisma, saj Hren pove, da se je o uvedbi procesije z njim dogovarjal in pridobil njegovo dovoljenje takratni pred- stojnik kapucinov, p. Fortunat. Kapucinski viri izpričujejo, da je to službo p. For- tunat opravljal v letih 1608–1613 (Benedik 2006: 31; Benedik 2008a: 425–426). Spokorniško pasijonsko procesijo v Ljubljani so torej kapucini prirejali vse od let 1608–1613 do uradne prepovedi leta 1773 (Benedik 2008a: 424), neuradno pa še vse do konca 18. stoletja (Štukl 1999: 111–112). Izsledki o njej kažejo, da se je očitno začela v približno istem času kot jezuitska (glej zgoraj). Zdi se zelo ver- jetno, da je obe vzpodbudila in povezala bratovščina Odrešenika sveta, ki je bila ustanovljena po hudi kugi v letih 1598 in 1599. Ob ustanovitvi se je zaobljubila, da bo v zahvalo za odvrnitev kuge vsako leto na veliki petek pripravila spokorno procesijo Kristusovega trpljenja (Benedik 2006: 30). 4.1 Kapucinske procesije v Ljubljani Čeprav smo si doslej kapucinsko in jezuitsko dušnopastirsko dejavnost predstav- ljali kot dve povsem ločeni enoti, so raziskave zadnjih let pokazale, da sta bili ve- liko bolj povezani in dejavno sobivajoči, kot se je zdelo na prvi pogled. Sodelovali so tako pri spokorniških procesijah kot pri obhajanju večjih cerkvenih slovesnosti, v medsebojnem sožitju so se lotevali tudi misijonske dejavnosti v kranjskih mes- tih, trgih in vaseh (prim. Deželak Trojar 2021: 50, 52). Uprizarjanje kapucinskih spokorniških procesij v Ljubljani je v 17. stoletju izpričano predvsem po zaslugi omemb v jezuitskih virih. Iz njih izvemo, da so se leta 1634 kapucini in jezuiti do- govorili, da so prvi svojo spokorniško procesijo prirejali na veliki petek, drugi pa na veliki četrtek.25 Kapucinsko je jezuitski letopisec posredno omenil še leta 1641 (HACL: 130), tudi v zapisu za leto 1656 je najverjetneje imel v mislih kapucinsko in ne jezuitske procesije (HACL: 195). O razcvetu kapucinske spokorniške procesije v prvi polovici 17. stoletja priča dejstvo, da so ji na škofovo priporočilo deželni stanovi leta 1623 podarili 1000 goldinarjev, stalni dobrotnik te procesije pa je bila bratovščina Odrešenika sveta (Dimitz 1875: 472). Na začetku je imela procesija predvsem spokorniški značaj, saj je bil njen prvi namen dati ljudstvu priložnost delati javno pokoro (Škerlj 1973: 46). Po Valvasorjevi zaslugi lahko sledimo tudi poti, ki jo je procesija prehodila po 25 »Congregatio diem unum in solenni processione patientis Christi antevertit, cum enim in parasceve fieret. Solenni pasche festo pompam exhibuit, die Veneris patribus Capuccinis relicto /…/« (HACL: 116). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 166 2. 07. 2022 09:47:52 167Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem ljubljanskih ulicah: začela se je v kapucinski cerkvi (danes Kongresni trg oziroma Park Zvezda), od tam se je usmerila na današnjo Gosposko ulico, prečila Novi trg in Čevljarski most in prišla do jezuitske cerkve sv. Jakoba. Od tam je šla po Starem in Mestnem trgu ter se usmerila do nekdanjega frančiškanskega samostana na današnjem Vodnikovem trgu. Od tam se je po današnji Stritarjevi in Wolfovi (nekdanji Kapucinski) ulici vrnila h kapucinom (Podgoršek 2010: 33). Začetnemu razcvetu kapucinske spokorniške pasijonske procesije je očitno sle- dilo krajše obdobje zatona. O tem priča sklep definitorjev kapucinskega reda, ki so se leta 1681 zbrali v Celju in ljubljanskim kapucinom prepovedali nadaljnje oskrbovanje procesije (Mantuani 1916: 229–230). Gvardijan p. Amand je v pismu tožil, da ljudje nočejo sodelovati pri procesiji, čeprav so jim pripravljeni plačati, ob tem pa navrže še, da pri jezuitskih sodelujejo celo mestni svetniki (Škerlj 1973: 43, 46–47).26 Težavni položaj kapucinske procesije orisujejo tudi nekateri vpisi v jezuitskem Dnevniku šolske prefekture, ki nakazujejo, da je jezuitsko vodstvo pred udeležbo pri kapucinski procesiji svojim učencem namenilo posebna opozorila (Dimitz 1876: 101). Prepovedali so jim igranje v večjih skupinah (mrtveci, judje, hudiči) in jezdenje na konjih. Ker so bili ti igralci najbolj našemljeni in zato nepre- poznavni, so največkrat prekoračili mejo dostojnega obnašanja. Tudi vloge, ki so jih odigrali na konjih, so se lahko zaradi nepredvidljivega vedenja velike množice nevajenih živali odvile precej po svoje (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 118r (6. marec 1687), 124r (26. marec 1688), 166r (28. marec 1698)). Bolj kot zaradi izpričanih nepravilnosti pri kapucinski procesiji so ti zapisi dragoceni zato, ker nakazujejo tesno sodelovanje jezuitov in kapucinov. Kažejo nam, da si različnih dni za prire- janje procesije niso izbrali zato, ker bi tekmovali med seboj, ampak ker jim je to olajšalo medsebojno sodelovanje. Ponovni vzpon so kapucinske procesije v Ljubljani doživele na prehodu med 17. in 18. stoletjem, ko so – očitno po jezuitskem zgledu – začeli tiskati tudi latinske ali nemške vsebinske povzetke procesij. Doslej so se nam ohranili trije, in sicer iz let 1701, 1708 in 1713, ki nam ob ohranjenih dveh povabilnih pismih pomagajo ustvariti predstavo o zunanjem izgledu in vsebini pasijonske procesije v Ljubljani. Mantuani je poleg omenjenih treh videl še dva starejša (danes izgubljena) povzet- ka iz let 1690 in 1691, a ju na žalost ni vsebinsko izčrpal. Omenil je le, da se je takrat v procesiji zvrstilo kar »43 živih skupin« (Mantuani 1916: 230). Po zaslugi Petra Radicsa se nam je za Ljubljano ohranilo še eno zanimivo pričevanje. V svo- jih zapisih o starejši zgodovini gledališča v Ljubljani je omenil kapucinsko igro (»Capuziner-Schauspiel«) iz leta 1743: Bellidux – Mirabilis pugnae admirabilis Bellidux Amor, cum mors et vita duello conflixere mirando: in quo vitam non ca- edendo sed cedendo opportuit pugnare, ut posset triumphare atque sic ars artem falleret. Zapisal je, da je »drama« nastala kot kapucinski odgovor na jezuitske dramske predstave in da je sad njihovega medsebojnega rivalstva (Radics 1863: 26 Prepis pisma p. Amanda, gvardijana ljubljanskih kapucinov, se je ohranil v nedavno odkritem Schönlebnovem rokopisu Varia statum politicum, judicialem, et oeconomicum Carnioliae concer- nentia (NUK, R Ms 2056). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 167 2. 07. 2022 09:47:53 168 Monika Deželak Trojar 83; Radics 1865: 109; Škerlj 1973: 103). Sodeč po naslovu je bil v njej opisan Amor (tj. Ljubezen), občudovanja vredni vojskovodja v čudoviti bitki med živ- ljenjem in smrtjo, v kateri je zmagalo življenje. Na podlagi vsebine in dejstva, da je bil 12. aprila 1743, ki ga kot datum uprizoritve »igre« navaja Radics, veliki petek, sklepam, da je v resnici šlo za pasijonsko procesijo. Pravilnosti takšne- ga sklepanja pritrjuje podatek, da je za uprizoritvijo stala bratovščina Odrešenika sveta (»Bruderschaft Redemptoris Mundi«) (Radics 1863: 82) in tudi zapis v je- zuitskem Dnevniku patra ministra.27 To je zadnja izmed kapucinskih procesij, za katero imamo izpričan natis vsebinskega povzetka. Natisnil naj bi ga ljubljanski tiskar Reichardt. Edini doslej znani izvod se je nekoč nahajal v knjižnici Narodne- ga muzeja (Radics 1863: 83; Radics 1865: 109), sedaj pa je izgubljen. Na srečo je bila usoda sporedom pasijonskih procesij iz let 1701 (SK, AE 105/6: Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden und Sterben Unſers ſieſſiſten Heyland und Erlöſers Jesu Christi), 1708 (SK, Dolničar, Miscellanea, S II 1/22: CertaMIna Dant VICtorIas. Das iſt: Streit bringt Freudt) in 1713 (SK, Dolničar, Miscellanea V/24: Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden und Sterben Unſers ſüſſeſten Heylands und Erlöſers Jesu Christi) bolj naklonjena. Iz njih izvemo, da sta imeli procesiji leta 1701 in 1708 kar 23 podob, leta 1713 pa jih naštejemo le še 14. Ohranjeni pov- zetki imajo precej skupnih potez, opazimo pa tudi nekatere bistvene razlike (prim. Škerlj 1973: 47–51). Pri vseh se kot pokroviteljica omenja bratovščina Odrešenika sveta. Ker na tem mestu za podrobnejšo vsebinsko analizo ni dovolj prostora, naj zunanjo podobo procesij pomaga približati preglednica (prim. Romuald 2009: 392–394). Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 1. posvetovanje Sv. Trojice o stvarjenju sveta in človeka Kristus – nebeški orožar – deli orožje svojega bridkega trpljenja izgon Adama in Eve iz raja 2. stvarjenje in postavitev človeka v raj prva od poslednjih reči: smrt smrt 3. hudič se odloči pogubiti človeka v raju druga od poslednjih reči: poslednja sodba (Kristus na mavrici, tj. sodnem prestolu, grozi z večno pogubo) pekel 4. kača zapelje prva človeka in jarem Adamovih otrok tretja od poslednjih reči: pekel krvavi pot 5. Perzej in Andromeda kot predpodobi Odrešenika in človeštva četrta od poslednjih reči: nebesa stanovitni Job 6. Kristus na Oljski gori: krvavi pot in angel z napojem srčnosti sv. Helena in češčenje sv. Križa: klanjajo se mu štirje deli sveta bičanje 27 »/…/ Proceſsionem illam famosam RR. PP. Capucinorum« (ARS, SI AS 1073, I/39r, str. 1517v (12. april 1743)). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 168 2. 07. 2022 09:47:53 169Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 7. Judežev izdajalski poljub Kristus kot novi Adam na Oljski gori poti krvavi pot prizor iz Visoke pesmi (duša omahuje pred lilijami med trnjem) 8. Kristusa pripeljejo pred velikega duhovnika zmagoviti voz rimsko- katoliške vere (nasproti brezbožnosti cerkvene kuge Martina Lutra), ki ga vlečeta preprostost golobov in razumnost kač kronanje s trnjem 9. bičanje bičanje Pilat in obsodba Kristusa na smrt (Kristus – jagnje, Judje – volkovi) 10. kronanje s trnjem (nebeške lilije med trnjem) španski kralj Karel na trdnem stebru sredi razburkanega morja – kot alegorija druge teologalne kreposti, tj. upanja poslušni Abraham: vzpon na goro in pripravljenost na žrtvovanje Izaka 11. sramotenje Kristusa: škrlatni plašč, žezlo, trnjeva krona in »glejte človek« Kristusove rane kot izvir večnega življenja, ki vzbudijo željo po nebeškem Samson in njegova zadnja zmaga ter smrt: predpodoba Kristusa 12. Kristusa obsodijo na smrt Kralj Ahasver in Estera, ki je preprečila iztrebljenje Judov – prispodoba zaupanja v moč Kristusovega trpljenja Kristusa pribijejo na križ 13. Absalom in njegova smrt: nasprotje Kristusove predanosti Očetu Kristus vkovan v verige in vržen v ječo (štirje geniji objokujejo brezbožnost Judov) Kristusa snamejo s križa in ga položijo v materino naročje (žalostna Mati božja) 14. Kristusa pribijejo na križ; Marija, Janez in Magdalena ga objokujejo kronanje s trnjem (dva nebeška duhova nežno objokujeta svojega nebeškega glavarja) božji grob 15. junaški Samson pred Odrešenikom: les njegovega križa kot voz zmage nad knezi teme in smrti Davidova zmaga nad Goljatom kot prispodoba tega, da okrepljeni s tremi teologalnimi in štirimi kardinalnimi krepostmi ter z zaupanjem v Božje trpljenje lahko premagamo vsakega sovražnika 16. zmagoslavje sv. Križa (zmagoslavni lev Judovega rodu): angel pahne hudiča v prepad tretja teologalna krepost v srcu zmagoslavnega avstrijskega orla: cesar Jožef I. in španski kralj Karel III. častita Najsvetejši zakrament, ki je vir vseh njunih zmag in oblasti JIS_1-2_2022-FINAL.indd 169 2. 07. 2022 09:47:53 170 Monika Deželak Trojar Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 17. primer takšne zmage (ki jo nakaže 16. podoba) je Evstahij, ki lovsko strast zamenja za vero Orfej, ki s svojo harfo privlači divja gozdna bitja (kot simbol skrivnosti, ki sledi) 18. Jožef iz Arimateje sname Kristusa s križa Kalvarija in Kristus na križu: Mati božja, apostol Janez in Magdalena ga objokujejo 19. Kristusa položijo materi v naročje (žalostna Mati božja) Kristus v materinem naročju (žalostna Mati božja) 20. mavrica kot Kristusov sodni prestol in poslednja sodba Kristus v veličastju zmage nad svetom, hudičem in smrtjo vabi k sebi vse duše: štirje deli sveta ga molijo v ponižnem spoštovanju 21. prikaz peklenskih muk Vojvodina Kranjska kot nova Noetova barka v varstvu Marije, Morske zvezde, srečno pluje prek valov vladarjev teme 22. skrinja zaveze v slovesnem sprevodu skrinja zaveze v slovesnem sprevodu 23. božji grob (v hvaležnem spremstvu bratovščine Odrešenika sveta) božji grob (bratovščina Odrešenika sveta ga spremlja z baklami) Preglednica 2: Podobe ohranjenih kapucinskih pasijonskih procesij v Ljubljani Največ podobnosti kažeta vsebinska povzetka procesije iz let 1701 in 1713. Druga je za devet podob krajša, od prve se razlikuje predvsem po tem, da je v njej prikaz Kristusovega trpljenja strnjen v pet podob. Najbolj svojska je pasijonska proce- sija iz leta 1708. Od drugih dveh se razlikuje po tem, da njen tiskani povzetek vsebuje daljši uvod na štirih straneh. Izstopa tudi poudarjanje veličine in vernosti dežele Kranjske, poklon tedaj vladajočima Habsburžanoma Jožefu I. ter Karlu III. in hvalnica rimsko-katoliški pravovernosti. Predvidevam, da je bila to leto pasi- jonska procesija tako skrbno pripravljena in vsebinsko izpopolnjena zaradi 100. obletnice posvetitve kapucinske cerkve v Ljubljani. Takšno obhajanje pomembnih redovnih obletnic je bilo namreč takrat zelo priljubljeno. Med gradivom, ki se je ohranilo ob kodeksu Škofjeloškega pasijona (nekoč je bilo v kodeks vloženo po naključnem vrstnem redu, sedaj pa je shranjeno ločeno od njega, v posebni mapi) in ki smo ga leta 2009 ob pripravi znanstvenokritične izda- je Škofjeloškega pasijona naslovili Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona (prim. Deželak Trojar 2009: 366–386), sta se ohranili tudi dve povabilni pismi k ljubljan- ski procesiji. Prvo pismo je napisal pater Ferdinand Ljubljanski (prim. Romu- ald 2009: 290–293). Ker ni datirano in ker Ferdinandovega življenja ne poznamo JIS_1-2_2022-FINAL.indd 170 2. 07. 2022 09:47:53 171Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem dovolj natančno, je čas nastanka težje določiti. Če si pomagamo z ohranjenim rokopisom njegovih pridig, kamor je dosledno zapisoval, kdaj in kje jih je govoril, se zdi najverjetneje, da je v Ljubljani deloval pred letom 1721 (Ogrin 2014: 94; Benedik 2008b: 209–210). V povabilnem pismu je zapisal, da pasijonske procesije v Ljubljani potekajo že več kot sto let (»Annos jam plusquam centum«). To po- meni, da je pismo nastalo med letoma 1708 in 1713 ali kmalu zatem. Pozornost v pismu zbudi njegova omemba, da so tudi pod njegovo taktirko dodali nekaj novih podob (»et hoc anno inhaerere visum novas etiam aliquas proponendo figuras«). To nakazuje, da se je v tistem obdobju število podob pri pasijonski procesiji stalno spreminjalo: verjetno so se voditelji procesij morali držati nekaterih stalnih podob, druge pa so lahko prilagodili po svojih željah (Romuald 2009: 290–291, 310). Za tradicijo prirejanja procesij v Ljubljani je izrednega pomena seznam župnij, ki jim je bilo potrebno poslati vabilo. Ohranil se je na hrbtni strani Ferdinandovega po- vabilnega pisma (Romuald 2009: 292–293, 311). Seznam sestavlja štirinajst imen krajev z dopisanimi številkami, ki najverjetneje označujejo številko dodeljene po- dobe pri procesiji (prim. Deželak Trojar 2009: 381–383). Tudi drugo ohranjeno ljubljansko povabilno pismo je nedatirano, ne poznamo pa niti njegovega avtorja. Izvemo le to, da je bila prva pasijonska procesija v Lju- bljani uprizorjena pred sto petimi leti, kar pomeni, da gre za pismo, ki je ljudi vabilo k procesiji v letih 1713–1718 ali kmalu zatem. Dragocena je podrobnost o razsvetljevanju oken, ki potrjuje, da so procesije v Ljubljani prirejali v večernih urah (Romuald 2009: 294–295, 312). Pisec pisma izrazi tudi veliko skrb za prime- ren red in nemoten potek sprevoda ter poudari spokorniški značaj procesije (prim. Deželak Trojar 2009: 383). 4.2 Kapucinske procesije v Škofji Loki Prisotnost ljubljanskih povabilnih pisem v rokopisnem kodeksu Škofjeloškega pa- sijona še posebej zgovorno priča o tesni povezanosti in medsebojni soodvisnosti ljubljanske in škofjeloške procesije. Škofjeloška procesija se je gotovo ravnala po zgledu svoje starejše predhodnice v Ljubljani – to lepo nakazuje tudi podobnost vsebinskega povzetka procesije v Ljubljani iz leta 1713 z ohranjenim besedilom Škofjeloškega pasijona (prim. Škerlj 1973: 49; Ogrin 2009: 392–393) –, po spletu srečnih okoliščin pa je tudi veliko bolj znana in podrobneje raziskana. Na osnovi ohranjenega pasijonskega besedila v slovenščini, didaskalij v nemščini in latinščini ter dokumentov, ki so se ohranili ob rokopisnem kodeksu, je bilo mo- goče izluščiti prenekatero podrobnost o nastanku, tradiciji prirejanja, zunanjem izgledu in vsebini škofjeloških pasijonskih procesij. Rokopis Škofjeloškega pa- sijona in Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona pričajo, da ni šlo za enkraten dogodek na ulicah Škofje Loke, ampak za živ običaj, ki se je tekom let tudi spre- minjal (Ogrin 2008: 290–291). Ker so tako vsebina kot okoliščine nastanka ter uprizoritve Škofjeloškega pasijona dovolj znane (prim. Ogrin 2008; Ogrin 2009), JIS_1-2_2022-FINAL.indd 171 2. 07. 2022 09:47:53 172 Monika Deželak Trojar se na tem mestu nekoliko pomudimo pri dejstvih, ki dokazujejo postopno obliko- vanje tradicije prirejanja spokorne procesije v Škofji Loki in njene začetke postav- ljajo za nekaj let globlje v preteklost. Ob rokopisnem kodeksu Škofjeloškega pasijona se je do danes ohranilo šest listov, ki se navezujejo na škofjeloško pasijonsko tradicijo. To so štiri povabilna pisma, pismo provinciala Jožefa in fragment Kristus nese križ. Najpomembnejši izmed teh sta najstarejši dve povabilni pismi: Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 in Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715. Prvo, prvotno nedatirano, ki smo ga zaradi omembe nemirov v škofjeloški okolici povezali s tolminskim kmeč- kim uporom in datirali v leto 1713, vsebuje namige, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da tudi takrat procesija ni bila novost, ampak že ustaljen škofjeloški obi- čaj (Romuald 2009: 270–273, 300–301). Med besedilom pisma in na hrbtni strani le-tega prinaša dva za nas zelo dragocena seznama podob. Drugo, ki ga je 9. aprila 1715 napisal p. Romuald (2009: 274–277, 302–303), pa, čeprav ni locirano, izpri- čuje obstoj predloge Škofjeloškega pasijona že pred letom 1721. Tudi če se pismo nanaša na Romualdovo procesijo v katerem drugem kraju, to njenega vpliva na po- znejšo obliko Škofjeloškega pasijona, kot ga poznamo iz ohranjenega rokopisnega kodeksa, ne zmanjšuje (prim. Deželak Trojar 2021: 47–56). Če glavnim spoznanjem omenjenih dveh dokumentov pridružimo še preostale štiri liste, postane naša slika še jasnejša. Izluščimo lahko običajen čas začetka procesije (na veliki petek ob štirih popoldne); izvemo podrobnosti o nastopajočih in njihovem zbiranju; ugotovimo, da sta se število podob in njihova zunanja oblika tekom let spreminjala; v ospredju procesij prepoznamo spokorniški vidik; iz ohranjenih seznamov podob in fragmenta Kristus nese križ pa lahko sklepamo, da so že pred letom 1721 procesije potekale v slovenskem jeziku ali bile vsaj dvojezične (prim. Deželak Trojar 2021). Enako kot za začetek škofjeloške pasijonske procesije velja tudi za njen konec: ni ga mogoče natančno časovno zamejiti. Čeprav jo je (kot je zapisano v samostan- ski kroniki) že leta 1768 v duhu sinode, ki jo istega leta pripravil v Gorici (da bi z njo prenovil versko in moralno življenje nadškofije), odpravil goriški nadškof Karel Mihael Attems (Benedik 2008a: 423) in jo je pozneje doletela še dokončna prepoved s strani cesarja Jožefa II. (27. decembra 1782), ohranjeni viri starološke župnije kažejo, da so jo v Škofji Loki v nekoliko spremenjeni obliki pripravljali tudi še po letu 1768 in 1782 (Štukl 1999: 111–112). 4.3 Kapucinske procesije v drugih slovenskih krajih Starejši raziskovalci so predvidevali, da so kapucini pasijonske procesije prirejali tudi v Novem mestu (prim. Koblar 1892: 114; Podgoršek 2010: 35), kjer so se naselili leta 1658. Pozneje je bilo to mnenje ovrženo, saj je v seznamu opravil za veliki petek navedena le procesija s križem, ki je bila del obredja, ne pa tudi pasijonska procesija (Benedik 1994: 206). Procesije na veliki petek je mogoče predvideti tudi za samostan v Radgoni, saj se v virih o tamkajšnjem samostanu JIS_1-2_2022-FINAL.indd 172 2. 07. 2022 09:47:53 173Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem omenja posebna lopa za shranjevanje pripomočkov za pasijonske procesije (Mar- telanc 2016: 194). Več pričevanj o procesiji se nam je ohranilo za kapucinski samostan v Kranju, ki je bil ustanovljen leta 1640. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se nam je o njej ohranilo kar nekaj vesti (Costa 1857: 69 –70; Koblar 1892: 114; Mantuani 1916: 31; Žontar 1982: 219; Podgoršek 2010: 35–36), v sebi skriva precej zagonetk. Procesijo v Kranju naj bi uvedla bratovščina rožnega venca, ki je bila ustanovljena leta 1621 in potrjena leta 1650. Podrobnosti prvih let prirejanja procesij niso znane, ne vemo, ali so bili že od vsega začetka del nje tudi kapucini ali so jo pod svoje okrilje vzeli šele pozneje. Pri njenem uprizarjanju so se že kmalu razpasle nekatere nepravil- nosti (komični prizori s hudiči, postopanje našemljenih hudičev po mestu in popi- vanje), ki jih je škof Rabatta izpostavil ob svoji vizitaciji leta 1674. Ustanoviteljica procesije pa sčasoma ni bila več kos stroškom. To naj bi bil povod, da so procesijo pod svoje okrilje vzeli kapucini in razvili svoj običajni tip procesije: skupine, ki so se peš, na nosilih ali vozovih premikale po mestnih ulicah, prikazovale posamezne prizore in deklamirale ali pele (Žontar 1982: 219–220). Leta 1857 je bilo odkrito nemško besedilo kranjske pasijonske procesije, ki so jo v Kranju priredili 6. aprila 1730: Das Leiden unſeres Herrn und Heilandes Jeſu Chriſti. Voll ſtändig vorge- bracht. N. B. Welches zu Krainburg auf dem öffentlichen Platze den 6. April 1730, als ein ſchmerzenvolles Tragöd, allen nicht ohne häufigen Thränen iſt vorgeſtellt worden (Costa 1857: 69 ; Radics 1863: 82). Ker je to besedilo nemško, se je skle- palo, da so vse pasijonske procesije v Kranju potekale v nemščini. Procesija leta 1730 je obsegala prolog in 15 podob (Podgoršek 2010: 36). Ohranjeno besedilo je bilo pozneje skupaj z drugo dragoceno Costovo zapuščino prodano. Postopni zaton pasijonske procesije v Kranju se je najbrž začel po letu 1757, ko je vodstvo bratovščine rožnega venca (najbrž na pobudo župnika Janeza Kraškovica, ki procesijam ni bil naklonjen) sklenilo, da se denarja ne sme več trošiti za obleke in opremo procesije. Janzenistična struja duhovščine v Kranju je postajala vse bolj nenaklonjena kapucinom in njihovemu načinu kateheze (procesije, posebne po- božnosti – na primer t. i. porcijunkulski popolni odpustek vsako leto 2. avgusta): da bi več ljudi zahajalo v farno cerkev kot k njim, so morali kapucini vse svoje maše končati že pred 9. uro zjutraj (njihov samostan je bil nato v duhu janzenizma in odlokov cesarja Jožefa II. ukinjen 4. septembra 1786). Janzenizmu naklonjeni kranjski duhovniki so se zavzemali tudi za popolno zatrtje procesij in romanj. Če verjamemo vizitacijskemu poročilu škofa Herbersteina, naj bi jim to v Kranju us- pelo že do leta 1771 (Žontar 1982: 242–243). Da vse v zvezi s tem vendarle ni tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled, priča ohranjeni nemški rokopis pasijonske procesije v Kranju, ki je datiran v leto 1771. V naslovu so očitne podobnosti s tisto iz leta 1730: Schmerzhaffte und Zächer volle Vorstellung des bütteren Leydens Jesu Christi. Welche denen Milttleidenden Seelen zu Crainburg auf den öffentli- chen Schauplatz den 25. Martii Anno 1771. als ein Schmerzen Volle Tragedi allen nicht ohne häiffigen Zäheren ist vorgestellt worden. Der Prologus oder Anfang wird von zweyen Englen gemacht werden, wie volgt (NUK, Ms 387). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 173 2. 07. 2022 09:47:53 174 Monika Deželak Trojar 5 Verske igre v Rušah Posebno pozornost v tem prispevku namenjam doslej večinoma spregledanemu pojavu verskih iger v Rušah, ki so se razvile v sklopu latinske šole, ki je v tem štajerskem kraju delovala od leta 1645 do 1760 (Glazer 1985: 607). Prva predsta- va je bila uprizorjena leta 1680, zadnja pa leta 1722, vsako leto so pripravili vsaj eno. Sprva so jih uprizarjali na soboto pred ruško nedeljo (tj. v septembru), nato na samo ruško nedeljo ali pa celo večkrat letno (po letu 1690). Za leta 1691, 1710, 1713, 1719 in 1720 predstave niso zabeležene: morda jih takrat res ni bilo, morda pa so bile, a niso bile omenjene v zapiskih, iz katerih je kronist črpal snov za kroni- ko. Janko Glazer, ki je iz Ruške kronike (Notata Rastensia antiquissimis documen- tis desumpta et varijs fide humana dignis autographis synoptice descripta) izpisal tista mesta, ki omenjajo igre, je postavil dobre temelje za nadaljnje raziskovanje te tematike (prim. Glazer 1950, Glazer 1985). Verske igre v Rušah je uvedel župnik Luka Jamnik in nad njimi bdel vse do svoje smrti leta 1698, za njim pa so skrb zanje prevzeli njegovi nasledniki Franc Fabian (1698–1701), Matija Gubanc (1701–1702), nato pa še Štefan (1702–1715), Henrik (1715–1716) in Jakob Jožef Jamnik (1716–1722). Posebne zasluge za uspešnost ruških verskih iger je očitno imel še cerkovnik in organist Jožef Puepacher, ki je poučeval tudi učence osnovnega razreda (Glazer 1985: 613). Igre so bile namenjene predvsem romarjem, ki so leta 1680 začeli množično ro- mati k ruški Mariji, in sicer na praznik Marijinega imena, ki so ga praznovali na nedeljo po malem šmarnu (po 8. septembru). Temu prazniku se je v večini prime- rov prilagodila tudi tematika iger, saj so v njih slavili Marijo in poudarjali njeno pomoč ter varstvo (Glazer 1985: 614), po letu 1698 so se mariološkim tematikam pridružile še nekatere druge, opazno je tudi vsebinsko prilagajanje (vsaj naslovov, če ne tudi tematike dram) aktualnim dogodkom (npr. zmaga nad Turki v letih 1683 in 1684). Pri zapisih o igrah vidimo še eno zanimivo podrobnost. Ker so verske igre in ruška nedelja časovno sovpadale z zaključkom šolskega leta, je od leta 1692 dalje vodstvo šole to priložnost izkoristilo tudi za podeljevanje nagrad najboljšim učencem. Sprva so igre uprizarjali na improviziranem odru iz zelenja na pokopališču; leta 1689 so naredili novega, deloma na pokopališču, deloma izven njega. Že čez štiri leta so ga ponovno razširili. Uspeha iger ne potrjujejo le opisi, kako so jih gledalci sprejeli z ginjenostjo, solzami in pohvalami, ampak tudi bogati prihodki, ki so se zaradi njih in darežljivosti romarjev stekali v cerkveno blagajno (Glazer 1985: 615). Dejstvo, da so bile predstave namenjene predvsem romarjem, naredi vprašanje jezika predstav še toliko bolj ključno. Če sklepamo po romarskem občinstvu, se zdi najverjetnejša raba slovenščine (in morda tudi nemščine). Če pa je bil namen iger tudi vaja v nastopanju v latinščini, moramo v jezikovni spekter ruške verske JIS_1-2_2022-FINAL.indd 174 2. 07. 2022 09:47:53 175Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem dramatike vključiti tudi latinščino. Jezik predstav v zapisih navadno ni opredeljen, zato končnega odgovora na to vprašanje v kroniki ne moremo najti. Jezikovno vprašanje je izpostavljeno le pri deklamaciji leta 1700, ki so jo ob obletnici posve- titve cerkve najprej izvedli v nemščini, za uprizoritev na soboto pred ruško nedeljo pa so jo prevedli v slovenščino (Glazer 1985: 610). Ta primer potrjuje sklepanje, da bi bil domet ruških iger brez (so)uporabe slovenščine precej skromen. Sloven- ščina je v njih gotovo igrala pomembno vlogo – kolikšen pa je bil njen dejanski delež, pa lahko za zdaj le ugibamo. Zapisi v Ruški kroniki so kratki, a kljub temu zelo povedni. Informacije, ki jih prinašajo, še zdaleč niso izčrpane in si zaslužijo podrobnejšo pozornost. Prese- netljivo je dejstvo, da so se igre v ruškem okolju hitro prijele in se že po desetih letih tako razmahnile, da jih niso prirejali le ob ruški nedelji, ampak tudi do trikrat letno. Pomenljive so omembe predstavnikov benediktincev in kapucinov, ki so dejavno sodelovali pri sooblikovanju iger. Leta 1700 se kot avtor deklamacije v počastitev obletnice posvetitve ruške cerkve omenja benediktinec p. Egidij (Gla- zer 1985: 610), tudi predstavo leta 1706 je sooblikoval njegov sobrat, p. Sigefrid, profes šentpavelskega samostana na Koroškem (Glazer 1985: 611). Benediktin- ce srečamo tudi med dobrotniki, ki so prispevali denar za nagrade najboljšim učencem; leta 1716 je to bil p. Ernest Schrottenpach (Glazer 1985: 612). Tesna povezava z benediktinci najverjetneje izhaja predvsem iz fevdalne podrejenosti župnije Ruše benediktinskemu samostanu v Šentpavlu na Koroškem, svoje pa so prispevale tudi benediktinske šolske igre, ki so cvetele v tem obdobju (Glazer 1985: 613). Slikovit je opis priprav gledališke predstave leta 1709, pri kateri je sodeloval kapucin p. German. Čeprav je župnik nasprotoval, je na vsak način v igri želel prikazati pekel, pri tem si je z ognjem grdo poškodoval oko, brado in obraz. Njegovo hitro ozdravitev so pripisali molitvi k čudodelni Devici (Glazer 1985: 612). Ta zapis posredno kaže, da so pri ruških verskih igrah očitno občasno sodelovali tudi kapucini iz katerega od bližnjih samostanov. Ureditev ruške šole, pripravljanje šolskih predstav in podeljevanje nagrad najboljšim učencem močno spominja na ureditev jezuitskih gimnazij (Glazer 1985: 613). Možnost jezuitskega vpliva nakazujejo tudi naslovi nekaterih predstav: dramske predstave o Florindi (»brevis declamatio de Florinda a Jesulo conversa«, 1702), Viljemu Akvitanskem (»Comoedia de Guilielmo Aquitaniae Duce«, 1707) in Janezu Nepomuku (»actus Comicus de S. Joanne Nepomuceno«) (Glazer 1985: 611–612) so pred tem igra- li tudi v jezuitskem kolegiju v Ljubljani (SK, Dolničar, Miscellanea, S II 3/16: Kindliche Trey In FLORINDA Spaniſcher Infantin (1693); III/29: Vngebrochene Geheims-Treu In Heiligen JOANNES Von NEPOMUCK (1708); HACL, str. 131: Gulielmus Aquitaniae dux (1641)). 6 Zaključek: sledovi verskih iger v drugih slovenskih krajih Sledov pasijonskih procesij in drugih verskih iger na ozemlju historičnih slo- venskih dežel je še veliko. Na tem mestu naj jih le na kratko omenimo in tako JIS_1-2_2022-FINAL.indd 175 2. 07. 2022 09:47:53 176 Monika Deželak Trojar nakažemo možne smeri poglobljene raziskave v prihodnosti. Peter Hicinger je v svojih zapisih ohranil spomin na pasijonsko procesijo v slovenščini, ki je potekala v Tržiču (Podgoršek 2010: 37–38). V katero leto segajo njeni začetki, ne vemo, gotovo pa so jo uprizarjali še na prehodu 18. v 19. stoletje (Hicinger 1859: 73–74). Po letu 1790 se je posebna pasijonska igra razvila v Loki pri Zidanem Mostu, ki jo je podrobneje opisal Avguštin Stegenšek, in v Marija Gradcu pri Laškem, kjer so se v sprevodu od Laškega do Marija Gradca zvrstile postaje križevega pota, vse pa se je zaključilo s slovesno sveto mašo in pridigo (Podgoršek 2010: 28–30). Pasijonska procesija na veliki petek se je vila tudi po ulicah Kamnika, začela se je v župnijski cerkvi, od tam zavila na špitalsko ulico, prečkala trg in se usmerila na glavno cesto (Lavrič 2016: 13). Vse kaže, da je tudi mesto Ptuj v začetku 18. stoletja imelo svojo pasijonsko pro- cesijo. Vsebinski povzetek procesije iz leta 1722 je bil natisnjen v Gradcu in se nam je ohranil v tamkajšnji Štajerski deželni knjižnici: PAX REDEMPTORIS IESV CHRISTI INCARNATI, ET PASSI. Oder Der erwünſchte Frieden nach erhebten Streit durch den Fall deß Adams Zwiſchen Fleisch und Geist deß Menſchens / Durch Das bittere Leyden und Sterben unſers HERRN IESU CHRISTI erworben (Steiermärkische Landesbibliothek, A 513555 I). Napisan je v nemščini in prinaša opis šestih podob. Procesijo na veliki petek je priredila mestna skupnost. Glede na to, da so v njeni bližini delovali kapucini, verjetno tudi njihov vpliv ni ostal zanemarljiv. Procesija se je začela v župnijski cerkvi in se nato verjetno usmerila po mestnih ulicah. Na naslovnici je še en zanimiv podatek, ki kaže, da procesija ni bila enkraten pojav, ampak je bila na Ptuju uprizorjena najmanj trikrat (»zum drittenmahl vorgeſtellet / Im Jahr 1722«). Pričujoča raziskava o duhovni dramatiki na Slovenskem je prinesla še eno za- nimivo spoznanje, in sicer da so tudi ljubljanske uršulinke svojo pedagoško de- javnost popestrile s priložnostnimi dramskimi vložki. V Semeniški knjižnici v Ljubljani se je ohranil rokopisni vsebinski povzetek dramske igre z naslovom Kleins Spil (SK, Dolničar, Miscellanea, S II 4/43), ki so jo pri uršulinkah uprizo- rili 24. maja 1712 (Steska 1901: 167; Škerlj 1973: 103). Janez Gregor Dolničar v Annales urbis Labacensis omeni, da se je uprizoritve udeležilo visoko plemstvo, med katerim še posebej izpostavi kneginjo Auersperg (Steska 1901: 167). Pred- videvam, da so uršulinke s to igro slovesno obeležile deseto obletnico svojega delovanja v Ljubljani. Čeprav je bil prvotni namen raziskave povzemanje že znanih dejstev o verski dra- matiki na Slovenskem, se je ob odkritju velikega števila novih arhivskih virov pos- topoma precej razširila. Vsega novo odkritega gradiva v vrstice tega prispevka ni bilo mogoče vključiti, upam pa, da mi je uspelo na enem mestu zbrati vse bistveno in tako nakazati možne smeri raziskave v prihodnosti. Najpomembnejše se mi zdi spoznanje, da je bila verska dramatika na Slovenskem veliko bolj enovit pojav, kot se nam je zdelo doslej. Vidimo lahko, da se ni omejevala na posamezne redove, župnije in mesta, ampak je bila tesno povezan, živ in razvijajoč se organizem, ki JIS_1-2_2022-FINAL.indd 176 2. 07. 2022 09:47:53 177Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem je sledil duhu časa in se spretno prilagajal razmeram. Zgovorna dokaza te prila- godljivosti sta poznejši besedili Kapelskega (Komedija od Kristusoviga trplinja) in Drabosnjakovega pasijona (Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smrti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda). Viri ARS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1073: Zbirka rokopisov, 13. stol.–1941: I/31r: Diarium praefecturae scholarum in Archiducali collegio Societatis Iesu (1651–1718). I/39r: Diarium p. ministri (1737–1753). Dalmatin, Jurij, 1584: Biblia. Wittenberg (vir: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/58/biblia?stran=1). Dalmatin, Jurij, 1576: PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV TVDI Tu zhaſtitu od ſmerti vſtaiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesuſa Criſtuſa. Ljubljana (vir: Kor- pus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/31/ passion_tu_ie?stran=1). HACL – Baraga, France (ur.), 2002: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. HACL – Kiauta, Marija (prev.), 2003: Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Familienarchiv Auersperg: AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-81: Elias Jezabellem fugiens, et Pane subcinericio refectus, 1654. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-83: Parabola Filij Regis pro Seruo Lae- sae Maiestatis morientis Id est CHRISTVS Pro Peccatore Crucifixus, 1654. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-101: Christus patiens rex dolorum, 1655. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-76: Maximilianus Austriacus Seu Refu- gium ad Orbem Eucharisticum, 1656. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105: Documentum mansuetudinis Chriſ- tianæ. Seu Joannes Gualbertus Eques Florentinus, 1658. HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-100: Ionathas In montibus Gel- böe telis confoſsus & à Davide amicorum unico defletus, 1659. HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-99: Duellum Solem inter Æſtu- antem & Amorem Euchariſticum, 1659. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-87: Panis Austrius poli vindictas miti- gans, 1672. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica: Ms 387: Schmerzhaffte und Zächer volle Vorstellung des bütteren Leydens Jesu Christi. Welche denen Milttleidenden Seelen zu Crainburg auf den öffentlichen Schauplatz den 25. Martii Anno 1771. Ms 1544 (ACL): Annua Collegii Labacensis 1722–1773. R Ms 2056: Varia statum politicum, judicialem, et oeconomicum Carnioliae concer- nentia, 1679. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 177 2. 07. 2022 09:47:53 178 Monika Deželak Trojar ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek: Cod. 12100, LA 1705, str. 13v. Cod. 12109, LA 1715, str. 27r. Cod. 12112, LA 1718, str. 16. Cod. 12218, LA 1638, str. 295v. Trubar, Primož: Catechismus sdveima islagama. Tübingen, 1575 (vir: Korpus bese- dil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/29/ catehismvs_sdveima_islagama?stran=1). SK – Semeniška knjižnica Ljubljana: AE 105/6: Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden und Sterben Unſers ſieſſiſten Heyland und Erlöſers Jesu Christi (1701). Janez Gregor Dolničar, Miscellanea, S II: 1/22: CertaMIna Dant VICtorIas. Das iſt: Streit bringt Freudt, 1708. 1/23: Krafft vnd Würckung Des bitteren Leyden vnd Sterben JESU CHRISTI, 1680. 1/24: Das Creutz-Zeichen Deß Leydenden JESV CHRISTI, 1683. 1/25: Danckbare Erinerung Der ſo wunderbarlichen Beſchützung von Peſt / Hunger / vnd Krieg, 1684. 1/26: Vngerechte Vrtheils-Verfaſſung Wider die Vnſchuld Bey dreyen Ge- richts-Stellen abgehandlet, 1685. 1/27: Der Todt aller Menſchen Obſiger, 1686. 1/28: Das Leyden Chriſti ein Lebenſchilt der Sünder, 1687. 1/29: Christi patientis lucta, victoria, triumphus, requies, 1688. 1/30: Christus per humilitatem, vulnera, & Mortem Succumbens, 1692. 1/31: Christus per humilitatem, vulnera, & Mortem Succumbens, 1692. 1/32: Chriſtus der Leydende Wahre Zuflucht der Betrangten Chriſtenheit, 1693. 1/33: Heilige Vergſtaltung Deß Sünden-Hertzen, 1694. 1/34: Neue Außrüſtung Wieder die feindliche Porten verhilff deß H. Creutzes, 1695. 2/8: Fronleichnams Verehrung Der Oeſterreicher Schirmſchildt, Oder FERDI- NAND Der dritte Römiſcher König, durch ſeine gegen ſeinen in Brod ver- geſtalteten Gott gepflogene Andacht ſeinen Nachkömmlingen vorſehend, 1678. 3/16: Kindliche Trey In FLORINDA Spaniſcher Infantin, 1693. 3/29: Vngebrochene Geheims-Treu In Heiligen JOANNES Von NEPOMUCK, 1708. 4/43: Kleins Spil, 1712. 5/24: Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden und Sterben Unſers ſüſſeſten Heylan- ds und Erlöſers Jesu Christi, 1713. Steiermärkische Landesbibliothek (Gradec): A 513555 I: PAX REDEMPTORIS IESV CHRISTI INCARNATI, ET PASSI. Oder Der erwünſchte Frieden nach erhebten Streit durch den Fall deß Adams Zwiſchen Fleisch und Geist deß Menſchens / Durch Das bittere Leyden und Sterben unſers HERRN IESU CHRISTI erworben, 1722. Valvasor, Janez Vajkard, 1689: Die Ehre des Herzogthums Crain, 3. zv., 11. knj. Nürnberg. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 178 2. 07. 2022 09:47:53 179Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem Literatura Ahačič, Kozma, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600– 1758). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Benedik, Metod, 1994: Kapucini v Novem mestu. Zgodovinski časopis 48/2. 195–216. Benedik, Metod, 2006: Izhodišča Škofjeloškega pasijona. Katalog Potujoče razstave Škof- jeloški pasijon. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. 25–35. Benedik, Metod, 2008a: Škofjeloški pasijon 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000. Valen- čič, Rafko idr. (ur.): Liturgia Theologia prima: zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Založba Družina. 415–429. Benedik, Metod, 2008b: Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane Škofja Loka. Celje: Celj- ska Mohorjeva družba; Škofja Loka: Kapucinski samostan. Costa, Etbin Henrik, 1857: Beſchprach »ein Paſſions-Schauſpiel in Krain«. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 12/5. 69–70. Dalmatin, Jurij, 2014: Pasijonska pesnitev. Pasijonski doneski 9. 9–71. Deželak Trojar, Monika, 2009: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. Ogrin, Matija (ur.): Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. 366–386. Deželak Trojar, Monika, 2020: Jezuitska dramatika in gledališče na Slovenskem. Jezik in slovstvo 65/3–4. 167–182. Deželak Trojar, Monika, 2021: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona: znanilci tradicije škofjeloške pasijonske procesije. Pasijonski doneski 16. 43–64. Dimitz, August, 1862: Historische Notizen aus den im Museal-Archive aufbewahrten Ka- lendern des Bischofes Th. Chrön. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 17/12. 99–109. Dimitz, August, 1875: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Dritter Theil (1564–1657). Laibach: Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Dimitz, August, 1876: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Vierter Theil (1657–1813). Laibach: Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Dolinar, France M., 2003: Spremna beseda. Baraga, France (ur.): Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. 9–11. Drozd, Kurt Wolfgang, 1965: Schul- und Ordenstheater am Collegium S. J. Klagenfurt (1604–1773). Klagenfurt: Landesmuseum für Kärnten. Florjančič, Alojzij Pavel, 2014: Dalmatinov Pasijon 1576. Pasijonski doneski 9. 89–93. Glazer, Janko 1950: Verske igre v Rušah. Slavistična revija 3/1 –2. 166–172. Glazer, Janko, 1985: Verske igre v Rušah. Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost. 607–617. Grafenauer, Ivan, 1980: Literarno-zgodovinski spisi. Ljubljana: Slovenska matica. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 179 2. 07. 2022 09:47:53 180 Monika Deželak Trojar Grošelj, Nada, 2004: Two 17th century Jesuit plays in Ljubljana inspired by English litera- ture. Acta neophilologica 37/1–2. 61–71. Hicinger, Peter, 1859: Nekdanja pasijonska procesija. Zgodnja Danica 12/10. 73–74. Koruza, Jože, 1991: Slovstvene študije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Kreft, Bratko, 1967: Prvi slovenski dialog in prizor. Mahnič, Mirko, Moravec, Dušan (ur.): Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, tretja knjiga, 10: ob stoletnici dramatičnega društva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 92–116. Kuret, Niko, 1958: Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir: za 300-letnico »prve« slovenske igre. Razprave. [Razred 2], Razred za filološke in literarne vede (separat). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 1–50. Kuret, Niko, 1981: Duhovna drama. Ljubljana: Državna založba Slovenije (Literarni le- ksikon 13). Kühnel, Jürgen, 1990: Geistliches Spiel. Metzler Literatur Lexikon (2. Auflage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 171. Lavrič, Ana, 2016: Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni. Arhivi 39/1. 9–25. Mantuani, Josip, 1916: Pasijonska procesija v Loki. Carniola VII. 222–232. Martelanc, Tanja, 2016: Kapucinska arhitektura v slovenskem etničnem prostoru do na- stanka Ilirskih provinc. Maribor: doktorska disertacija. Metz, Detlef, 2013: Das protestantische Drama. Evangelisches geistliches Theater in der Reformationszeit und im konfessionellen Zeitalter. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag. Ogrin, Matija, 2008: Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona: ekdotična perspektiva. Slavistična revija 56/3. 289–304. Ogrin, Matija, 2009: Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona. Ogrin, Matija (ur.): Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. 343–365. Ogrin, Matija, 2014: Pridiga p. Ferdinanda Ljubljanskega na veliki petek 1722 v Škofji Loki. Pasijonski doneski 9. 94–108. Ogrin, Matija, 2016: Kodikološki opis rokopisa in besedilno izročilo pasijona. Prunč, Erich in Ogrin, Matija (ur.): Kapelski pasijon. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Mohorjeva družba. 457 –507. Ogrin, Matija, 2019: Slovensko slovstveno izročilo: drobci slovenskega slovstva, izročeni v rokopisih. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Podgoršek, Robert, 2010: O pasijonskih igrah in procesijah na Slovenskem. Pasijonski do- neski 5. 13–52. Popit, Ilja, 2010: Pasijoni pri nas že pred letom 1584. Pasijonski doneski 5. 57–66. Prunč, Erich, 2016: Zgodovinske in literarne prvine Kapelskega pasijona. Prunč, Erich in Ogrin, Matija (ur.): Kapelski pasijon. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Mohorjeva družba, 2016. 231–455. Radics, Peter, 1863: Aelteste Geschichte des Laibacher Theaters. Blätter aus Krain 7/21 (23. Mai 1863). 82–84. Radics, Peter, 1865: Der verirrte Soldat oder: Des Glück's Probirstein. Agram: F. Suppan. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 180 2. 07. 2022 09:47:54 181Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem Renk, Herta-Elisabeth, 1990: Sacra rappresentazione. Metzler Literatur Lexikon (2. Auf- lage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 404. Reske, Gisela, 1990: Auto sacramental. Metzler Literatur Lexikon (2. Auflage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 35–36. Romuald, Oče, 2009: Škofjeloški pasijon. Ogrin, Matija (ur.): Oče Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Smolik, Marijan, 1960: Glasbeno življenje v baročni Ljubljani. Kronika 8/3. 183–193. Smolik, Marijan, 2008: Bogoslužni obredi in knjige ob posvetitvi. Benedik, Metod (ur.): Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707. Ljubljana in Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba. 116–122. Steska, Viktor, 1901: Dolničarjeva ljubljanska kronika. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 11/5–6. 141–186. Szarota, Elida Maria, 1979: Das Jesuitendrama in deutschen Sprachgebiet. Eine Perio- chen-Edition. Texte und Kommentare. Bd. 1: Vita Humana und Transzendenz. München: Wilhelm Fink. Škerlj, Stanko, 1967: O jezuitskem gledališču v Ljubljani. Mahnič, Mirko in Moravec, Dušan (ur.): Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, tretja knjiga, 10: ob stoletnici dramatičnega društva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 146–198. Škerlj, Stanko, 1973: Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih. Ljubljana: SAZU. Štukl, France, 1999: Drobižki k Škofjeloškemu pasijonu. Loški Razgledi. Škofja Loka: Mu- zejsko društvo Škofja Loka. 105–114. Ušeničnik, Franc, 1924: Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji. Bogoslovni vestnik 4/1–2. 1–35, 97–127. Vidmar, Luka, 2020: Od prevajanja Molièra in Metastasia do uprizarjanja Micke in Matička: dolgo porajanje slovenske posvetne dramatike in gledališča. Jezik in slovstvo 65/3–4. 183–200. Visočnik, Julijana, 2010: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. Studia mythologica Slavica 13. 59–74. Žontar, Josip, 1982: Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupščina občine. The Origins and Flourishing of Spiritual Drama in the Early Modern Period in the Slovenian Lands The article deals with the beginnings of religious drama and the main features of its development in Europe up to the early modern period. It highlights the first examples of religious drama in the territory of the historical Slovenian lands and their periphery (a play about the life of Christ in Cividale in 1298 and 1304, a fragment of an Easter hymn from the monastery of Stična, Passion plays of the sixteenth century, a Protestant school theatre in Ljubljana). The focus is on Jesuit and Capuchin processions and religious plays, ranging from Passion and Penitential processions to Corpus Christi processions and religious plays on other feast days of the church year. The interesting phenomenon of religious plays in Ruše is also presented, along with some other Passion plays and processions attested to in sources in the wider Slovenian area, including some previously unknown drama fragments. Key words: religious drama, religious play, procession, historical Slovenian lands, early modern peri- od, Protestants, Jesuits, Capuchins JIS_1-2_2022-FINAL.indd 181 2. 07. 2022 09:47:54