Mihael Opeka: Dragemu prijatelju Aleksiju. — Anton Hribar: Kovačigrajska hči.              469
Dragemu prijatelju Aleksiju
o njega prihodu v domovino pozdrav iz ptujine
Na rodnih tleh,  na rodnih tleh, V  domači zopet dragi vasi; Po  dolgih letih,  trudnih dneh Spet gledaš jih,  kot v  davnem časi, Te hribe naše,  holme znane, Te vrte  cvetne in poljane.
Po  dolgih letih  spet  zveni Krog Tebe glas domači,  mili, In  vsi,  ki ljubil kdaj jih Ti, In  vsi,  ki Tebe so  ljubili, Kako so zopet Te veseli Pozdravili in  pa  vsprejeli!
Oj   srečen  Si,  prijatelj   moj, In jaz  iz  daljne Ti  ptujine Prisrčno  kličem:   Bog s Teboj V  naročji drage  domovine! In  kličem:   Pomni,  kar  naročil, Ko sem  od Tebe jaz  se ločil!
Glej,  Tvoj  napočil zdaj je dan — O  njem  tako  si sanjal cesto   — Vse,  kar domovju  si  dolžan, Povračati pričnl  mu  zvesto: Saj je sladko za narod delo, In  v  knjigi  večno  bo živelo . . .
Na rodnih tleh,  na rodnih tleh,
V domači zopet dragi vasi,
Po dolgih letih,  trudnih dneh
Spet gledaš jih,   kot v  davnem časi,
Te hribe  naše,  holme  znane,
Te vrte cvetne in  poljane.
Iz  duše  sreče Ti  želim, K ti sreči,  tolikanj  želeni, S Teboj  se  v  duhu veselim, S Teboj  srce je polno  meni; Zato še  enkrat iz  ptujine: Pozdravljen  v  krilu  domovine!
Mih. Opeka.
Kovačigrajska hči.
Ti
)e  v   Kolpo  pod  Kovačigrad Ribarit hodi ribič  mlad; Pa niso  ribice  samo, Ki  ribiča  mame tako : Tje  zvablja grajska ga Ludmila, Ki peva kakor gorska vila, Zato  ribari tu,  zato.
In  vsako jutro,  vsak  večer
Posluša ribič grajsko  hčer,
Težko  dočaka,  da je noč,
Dočakati ni jutra  moč;
In  ribič večkrat le  po  vodi
Pod gradom  s  čolnom  svojim brodi,
Tje  zgodaj  gre   —   in  pozno proč.
Zvon vabi  na Gospodov  dan, Da k službi božji gre  kristjan; Le ribič mladi spe pod grad, Ko  somrak še je, jutra hlad, Vesla po Kolpi  dol in  gori, Z gradu se  čarna pesem  ori   — Srce mu bije polno  nad.
Oh,  kaka pesem!  Kdo pozna, Kje deva lepši glas ima? Ta glas  krepak,  kot gorskih vil, Čaroben,  nežen, jasen,   mil! Ni čuda,  da ribarja zvablja, Da na-se in  na vse pozablja, Da zmir najrajši tu bi bil.
In  čuj  ga,  čuj,   prisege glas Gromi na grad,  gromi na vas: „Visoko,  krasno  si  nebo, A jaz sem  majhen,  slab  tako: Pa vendar,  Bog,  pustim  veselje Nebeško,  spolni le mi  želje, Da slušati smem  devče to!"
Oh,  kaj  prisegaš in  želiš! Ne  znaš,   o  ribič,   kaj   veliš: Prisege glas,  je glas  strašan, Prisege  konec je grozan. Cul Bog je glas  prisege tvoje: Naj  deva ti nad Kolpo  poje, Da prišel bode sodni  dan.
Zamaknjen ribič  v grad strmi, Nič ne vesla,  a čoln  drsi, Poganja moč ga skrivnih sap, Dokler ne zdrsne  čoln  čez slap. Pod slap rned penasto  valovje Pokoplje  ribiča vodovje   — Več ni ga izpod jeznih grap.
Utihne  spev,  le tožen  vik
Z gradu  se  čuje, jaden  krik.   —
Odtekel v  Kolpi  mnog je  val
Na ptuja tla z domačih tal;
Podrt je grad   —; pa v nočni grozi
Črn  ribič se po  Kolpi vozi,
In jaden spev odmeva s skal.
Anton  Hribar