UDIC811.163.6'36'7.3;)5 Robert Cazinkic Filozofski fakulteti v Ljubljini
KATEGORIZACIJA IN RAZVRSTITEV OZIRALNIKOV KI IN KATERI
Rizprivi prikazuje kitegorizicijo in razvrstitev ozirilnikov ki in kateri v temeljnih slovenskih slovnicah od Bohoriči do Toporišiči in v dveh najpomembnejših slovenskih slovirjih, tj. pri Pleteršniku in v SSKJ. Kritično ovrednotenemu historiitu raziskav se pridružuje poskus jezikoslovne obravnave teh ozirilnih zaimkov v luči teorije prototipov.
The piper presents the categorization and clissificition of Slovene relative pronouns ki and kateri in major Slovene grammars from Bohorič to Toporišič and in the two most significant Slovene dictionaries, i.e., Pleteršnik's and SSKJ. A critical review of the history of research is accompanied by an attempt of a linguistic treatment of these pronouns in the light of the theory of prototypes.
Ključne besede: oziralniki, slovenska slovnica, skladnja
Key words: relatives, Slovene grammars, syntax
1 Kategorizacija oziralnikov ki in kateri^
Oziralni prilastkovi odvisniki s pridevniško vrednostjo se uvajajo predvsem z oziralnikoma ki in kateri. Drugi je v enakoizraznem (homonimnem) razmerju z vprašalnim in poljubnostnim zaimkom, prvi pa vsaj v današnji zborni slovenščini opravlja simo vlogo oziralnika.2 Postavlja se vprašanje, v katero slovnično kategorijo uvrstiti ta dva besedna primerka. Zaimenskost besede kateri sicer ni sporna, zanima pa nas, ali je zaimek tudi ki in - če je - ali sta potem oba zaimka res pridevniška. Preden pa na to vprašanje ponudimo določen odgovor, poglejmo, kiko sta oziralniki obravnavana v temeljnih slovenskih slovnicah od Bohoriča do Toporišiča in v dveh najpomembnejših slovenskih slovirjih, tj. pri Pleteršniku in v SSKJ.
1.1 Slovenske slovnice obravnavani besedi pojmujejo kot oziralna zaimka. Tiko je že v prvi slovnici slovenskega jezika, v latinsko pisanih Zimskih uricah Adama Bohoriča (1584). V njenem oblikoslovnem delu zvemo tudi, da naj bi bil »nesklonlji-vi« kir »splošnega spola in števila«, tj. današnji oziralnik ki, kot ustreznik latinskega qui quae quod nastal iz zaimka kateri -a -u, in sicer po fonetični modifikaciji, ki jo
1	Razprava je priredba dveh poglavij avtorjeve diplomske naloge Oziralni prilastkovi odvisniki s KI in KATERI (mentorica: red. prof. dr. Breda Pogorelec), Ljubljana, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1999, ki je bila leta 2000 nagrajena s študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete. Del tu objavljenega prispevka je bil pod naslovom Kategorizacija oziralnikov ki in kateri v slovenski slovnici 26. 2. 2001 predstavljen na Lingvističnem krožku Filozofske fakultete v Ljubljani; doc. dr. Marini Zorman se lepo zahvaljujem za prijazno vabilo, udeležencem krožka pa za njihove pripombe. Drug del diplomske naloge je bil objavljen v JiS-u (Cazinkic 2000/01).
2	Janežič (1854: 45) navaja, da sta na zgornjem Koroškem vprašalna zaimka k(a)teri in koji »včasi« zamenljiva s ki, npr. ki hudir?, ki vrag?. Toporišič (1996: 312), po katerem to citiram, ob tem pripominja, da se tako še danes govori na Mostecu v brežiškem Posavju.
Bohori~ imenuje skrčenje ali krazis (109, 191).3 Danes vemo, da je taka razlaga izvora oziralnika ki napačna, kljub temu pa je imelo pojmovanje besedice ki kot neke vrste fonetične različice »polne« oblike kateri - kot bomo videli - daljnosežne posledice tudi za slovnično obravnavo rabe obeh konkurenčnih oziralnikov.4 V skladenjskem delu Bohorič kot drugo pravilo obravnava »sklad oziralnih zaimkov« (201-202). Protestantski slovničar poudarja, da se samostalniški antecedent in oziralnik ujemata v spolu in številu (201, 260), ne pa v sklonu, v katerem se oziralnik ujema z glagolom v odvisniku (202, 260), na katerega se mora »ozirati« (202).5
Tudi o. Marko Pohlin v svoji nemško pisani Krajnski gramatiki (1768) besedi ki (kir) in kateri (katir) obravnava kot oziralna zaimka.6 Tako pojmovanje ne preseneča, saj pri kateri zaimenskost - kot rečeno - ni vprašljiva, ki pa je med zaimke verjetno uvrščen zato, ker je po nastavkih pri Bohoriču pojmovan kot »od ljudstva okrajšani katir, katira, katiru« (60). S tem je Pohlin svojega predhodnika dopolnil z izrecnim vrednotenjem (»ljudsko«).7 Tudi razsvetljenski slovničar omenja in ponazarja ujemalno »hibridnost« oziralnih zaimkov (177).
Druga (prav tako nemško pisana) razsvetljenska slovnica je Slovenja slovnica (1777) Ožbalta Gutsmana.8 V njej se od obeh oziralnikov omenja samo kateri (katiri), ki je tokrat prvič uvrščen med pridevniške zaimke (»beiständige Fürwörter«), očitno zaradi pridevniške vrednosti prilastkovega odvisnika s tem oziralnikom, ki se poleg tega sklanja tako kot običajni pridevniki (32-33). Pridevniški zaimki so namreč kljub ohranjeni tradicionalni delitvi besednih vrst ločeni od samostalniških (»selbständige
3	Bohorič besedico kir zapisuje kar na tri različne načine: kot kar (109), kir (191, 260) in ker (260).
4	Stara cerkvena slovanščina kot zgodovinska predstavnica starejše praslovanščine je poznala (glasovno) pregibni anaforični zaimek jb, ja, je, iz tega pa se je nato z dodajanjem oblikoslovnega členka že razvil oziralni zaimek, ki je bil sklonljiv le v prvem delu. Iz oblike oziralnika za imenovalnik ednine moškega spola, tj. jb'e, v kateri se je mehki polglasnik (jer) zaradi soseščine soglasnika j po vmesni fazi napete izgovorjave zlil s sprednjim glasom v i, je nastala oblika iže, ki je znana iz Brižinskih spomenikov, nastalih okrog leta 1000. Iže je potem po analogiji na vprašalne, poljubnostne in druge oziralne zaimke dobil vzglasni k-, po rotacizmu pa se je razvila oblika kire. V tej se je izglasni samoglasnik zaradi nenaglašenosti najprej reduciral v polglasnik, nato pa povsem onemel. Nastala je oblika kir, ki jo najdemo v Celovškem rokopisu iz 14. in Stiškem rokopisu iz 15. stoletja, pa seveda tudi pri protestantskih piscih v 16. stoletju. Kir se je v 18. stoletju obrusil v še danes obstoječi ki. Ta »nepregib-ni« oziralnik ima še vedno anaforično vlogo, le da se navezuje na samostalnik katerega koli spola in števila, s svojima glasovoma pa po svoje še danes kaže na zgodovinsko povezanost z vprašalnimi, poljubnostnimi in kazalnimi zaimki. (Škrabec 1886: 282-84; Tomšič 1943: 33; Ramovš 1952: 94, 97.)
5	Pomenljivo je, da Bohorič primera z oziralnikom kir sploh nima in da ne samo ob predlogu, ampak celo v imenovalniku uporablja zaimek kateri.
6	Za razliko od Bohoriča navaja Pohlin spolsko različne oblike današnjega oziralnika ki, namreč kir, kira, kiru. Pisec je reducirane oblike oziralnega zaimka katir -a -u očitno pomešal s tedaj nedvomno obstoječim »nepregibnim« oziralnikom kir, to pa mu je Bohoričevo domnevo o izvoru drugega oziralnika samo potrdilo. Pohlinovo navajanje oblike katir, ki je rezultat modernega samoglasniškega upada, pa je posledica tega, da je avtor v svoji slovnici kodificiral ljubljanski substandard.
7	Glede na to, da je imel Pohlin tu nevede opravka z reducirano obliko zaimka kateri, ne pa z oziralnikom ki, je njegova oznaka v bistvu pravilna.
8	V bistvu gre za slovnico koroške različice takratnega slovenskega knjižnega jezika, ki pa je po eni strani dovolj blizu osrednji (kranjski) varianti, po drugi strani pa toliko nadpokrajinska oz. obče-slovenska, da - tudi zaradi kar petih ponatisov (zadnji je izšel leta 1829) - tudi danes zasluži vso našo pozornost. Kasnejša Dajnkova slovnica (1824) ravno zaradi svoje omejenosti na vzhodnoštajersko narečje v tem kronološkem pregledu ni upoštevana.
Fürwörter«), Gutsman se je za tako kategorizacijo oziralnika kateri odlo~il kljub temu, da se oziralni zaimek s samostalnikom v nadrednem stavku ujema samo v spolu in številu, in kljub temu, da nadomeš~a samostalnik, ne pa pridevnika,
Prva slovenska znanstvena slovnica, še zmeraj nemško pisana Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808/09), ki jo je napisal Jernej Kopitar, glede kategorizacije oziralnikov ki in kateri ne prinaša ni~ novega, saj se obe besedi prištevata k zaimkom (294),9 Bohori~eva dediš~ina je vidna v tem, da je oziral-nik kateri pojmovan kot »popoln«, in zato vezan predvsem na slovesni govor, medtem ko naj bi bila »~lenica« ki obi~ajna v vsakdanjem življenju (r, t,),10 Vrednotenje oziralnikov v smislu nasprotja med družbeno visokim in nizkim je tako vodilo v neprekrivno ali dopolnjevalno razvrstitev (komplementarno distribucijo) obeh jezikovnih sredstev, Kar je bilo pri Bohori~u bolj ali manj posledica ugibanja, pri Pohlinu nasledek zmote, to je bilo v Kopitarjevem ~asu o~itno že tako zelo ustaljeno, da je dobilo svojo »znanstveno« potrditev v opisni slovnici,
Tudi prva v celoti slovensko pisana slovnica, Pismenost ali Gramatika za prve šole (1811) Valentina Vodnika, besedi ki in kateri obravnava med oziralnimi zaimki, imenovanimi »nanašavne namestimena« (60-63), Drugi oziralnik se navaja v obliki ktir -a -o oz, kir -a -o (60), prvi pa v obliki ki oz, ki ka ko, kar da je krajša »podoba« oziralnika ktir (61), Vodnik je torej za razliko od Pohlina lo~eval med reducirano obliko zaimka kateri in oziralnikom ki, le da je tega navajal v spolsko enotni in razlo~evalni ina~ici, Sled tradicionalnega pojmovanja je opazna v obravnavi oziralnika ki kot krajše, kateri pa kot o~itno polne oblike iste besede, Morda so zato v sklanjatvi oblike obeh oziralnikov med seboj pomešane (61-62), To, da so jim v ednini pridružene tudi oblike zaimka kdo (61), pa kaže, da Vodnik ni povsem jasno razlo~eval med vprašalnimi in oziralnimi zaimki, tako da med primeri oziralnikov navaja tudi vprašalne zaimke,11
Pretežno na dolenjš~ino oprti Sestav slovenskega jezika v Kraljestvu Ilirija in v sosednjih pokrajinah (1825) Franca Metelka navaja ki (kd) in kateri (kterd oz, katerd) po izro~ilu med oziralnimi zaimki (100),12 Ker je bila takrat v arhai~nem o~enašu o~itno še zmeraj ohranjena starejša oblika kir, avtor v nasprotju z današnjim vedenjem ugiba, da je bil oziralniku ki »dodan« -r, hkrati pa se v zvezi s podedovano domnevo sprašuje, ali je kir skrajšani kterd (204),
Anton Janez Murko v svoji Teoreticno-prakticni slovnici slovenskega jezika na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v ilirskem primorju (21843) prvi~ trdi, da so oziralni zaimki hkrati tudi vezniki, ~eš da imajo »zaimenski pomen« in »mo~ veznika«
(67),	Ko v zvezi s »~lenico« ki omenja, da je zelo obi~ajna v vsakdanjem življenju
(68),	se pri tem o~itno opira na Kopitarja,
9	Kopitar poleg oblike kateri navaja še inačice kteri, ktiri in celo tkiri,
10	Kopitar navaja odlomek iz Zupanove Micke, v katerem Linhart položi oziralnik ki na usta Glažku (294-95), Linhartova dela so v opombi označena kot dotlej »edini omembe vredni spomeniki naše posvetne literature« (295),
11	Gre za poved s t, i, odvisnim vprašalnim stavkom, ki jo navajam ne samo prečrkovano v gajico, ampak tudi prevedeno v sodobno zborno slovenščino: Zdaj vem, PRI ČEM sem, S KOM hodim in S ČIM si bom pomagal (62),
12	Metelko omenja, da se »globoko na Dolenjskem« uporablja kot kazalni zaimek sklanjajoči se oziralnik ki, ka, ko (204),
Anton Janežič s Slovensko slovnico za domačo in šolsko rabo (21863) v kategorizaciji oziralnikov ki in kateri (kteri) seveda sledi že močno utrjenemu izročilu, tako da sta besedi uvrščeni med »oziravne« ali »nanašavne« zaimke (64).13 Deloma se vrača tudi k pozabljenemu Gutsmanu in oziralne zaimke deli na samostalniške in pridevniške (»priložne«), k slednjim pa seveda prišteva tudi obravnavana oziralnika (r. t.). V Sketovi priredbi Janežičeve slovnice postane povsem jasno, da sta ki in kateri uvrščena med pridevniške oziralnike zaradi vrednosti prilastkovega odvisnika, ki ga uvajata, saj se prilastkovi stavki tu že delijo na samostalniške in »pridevne« (1900: 252), kot tudi zaradi sklanjatvene enakosti s pridevniki, ki jo je omenjal že Janežič (1863: 65).14
Kategorizacija oziralnikov se ni bistveno spremenila niti v 20. stoletju. Tudi v Slovenski slovnici za srednje šole (1916) Antona Breznika zasledimo »nepregibni« ki in kateri med pridevniškimi oziralnimi zaimki (105). Kljub temu je Breznik prvi slovničar, ki poda še danes veljavno razlago o izvoru oziralnika ki, po kateri je ta besedica drugačnega izvora kot kateri (r. t.).15 Sicer pa tudi Breznik poudarja, da se pridevniški oziralniki sklanjajo kot pridevniki (105) ter da ki in kateri uvajata prilastkov odvisnik, ki »nadomešča« pridevniški prilastek (245). Poznejše izdaje te srednješolske slovnice (1921, 1924, 1934) ne prinašajo glede tega nič novega, kvečjemu bolj skope so.
Slovenska slovnica (31964) Antona Bajca, Rudolfa Kolariča, Mirka Rupla in neimenovanega, a glavnega avtorja Jakoba Šolarja prav tako obravnava »nesklonljivi« ki in kateri med pridevniškimi oziralnimi ali »odnosnimi« zaimki (181). Zaimek kateri je v skupini oziralnikov, za katere slovnica navaja, da se sklanjajo kot pridevniki, s katerimi so napačno izenačeni tudi v ujemanju, češ da se ne samo v spolu in številu, ampak tudi v sklonu ravnajo po odnosnici (182). Drugače kot pri Brezniku, se prilastkovi odvisniki ne ločijo več glede na to, kateri prilastek »nadomeščajo« (32728), čeprav slovnica loči med pridevniškim in samostalniškim prilastkom nestavčnega tipa (313-14). Podobno je stanje v izdajah iz let 1947 in 1956.
Tip slovenske slovnice, ki se je začel z Janežičem, je v drugi polovici 60. let s Slovenskim knjižnim jezikom 1-4 (1965-70) Jožeta Toporišiča dobil strukturalističnega tekmeca, ki se je oprl na sodobnejše jezikoslovne poglede. Dokončni prelom s tradicionalnim jezikoslovjem pomeni visokošolska Slovenska slovnica (1976; 1984, 1991; 2000) istega avtorja. V SKJ ostaja Toporišič večinoma še pri tradicionalni delitvi besednih vrst, ki jo potem v SS zamenja drugačna, sloneča predvsem na skladenjski vlogi besednih vrst.16 Nova besedna vrsta postane tudi pridevniška beseda s tradicionalnimi pridevniki, števniki, pridevniškimi zaimki in neopisnimi deležniki (Toporišič 1984: 193; 2000: 255-56). Opredeljevalna skladenjska vloga pridevniške besede, ki je pojmovana kot vedno pregibna (1984: 195, 252; 2000: 257, 317), le da enkrat glasovno, drugič pa ničto (funkcijsko), je obsamostalniški levi prilastek (1984: 255;
13	Janežič dodaja, da se zaimek ki ob Kolpi in po Istri glasi ki, ka, ko in da se sklanja kot ta (65).
14	Že pri Janežiču sta ki in kateri omenjena med vezniškimi sredstvi prilastkovega oz. »prilogove-ga« stavka, ki »ima veljavo pojasnjujočega priloga /= pridevnika/« (1863: 250).
15	Glede oblike ki, ka, ko Breznik omenja, da je skrčena iz že takrat redkeje rabljenega oziralnika koji, koja, koje (105, 106).
16	Od drugače pojmovanih besednih vrst je v SKJ obdelana le vezniška beseda (1970: 75-105), pridevniška beseda in členek pa sta zgolj nakazana (1965: 186-87; 1966: 164-65).
2000: 319), že tradicionalno poimenovan tudi pridevni{ki.17 Zaimki izgubijo svojo besednovrstno samostojnost in postanejo glede na to, katero skladenjsko vlogo opravljajo, zgolj podvrsta samostalni{ke ali pridevni{ke besede oz. prislova, vsakič pa se delijo na enajst pomenskih razredov (v enega izmed njih sodijo oziralni zaimki). Veznik kot tradicionalna besedna vrsta se z enakofunkcijskimi vpra{alnimi in oziral-nimi zaimki ter nekaterimi členki raz{iri v vezni{ko besedo (Topori{ič 1992: 352). V tako spremenjenem klasifikacijskem sistemu se pridevni{ki zaimki glede na to, katero vrsto pridevnikov nadome{čajo, tudi sami delijo na {tiri vrste, tj. na lastnostne (s podvrstama kakovostnih in mernih), vrstne, svojilne in količinske zaimke (220). Ozi-ralnika ki in kateri sta v tem pristopu obravnavana hkrati kot oziralna vrstna pridevni{ka zaimka (Topori{ič 1984: 271, 277-78; 2000: 335, 341-42) in kot del vezni{ke besede, v katero se uvr{čajo vsi oziralni zaimki (1984: 367-68; 2000: 430-31).
Prva uvrstitev je vsaj deloma gotovo problematična. Če namreč pristajamo na to, da morfem ki skupaj z oblikami osebnega zaimka zaradi opravljanja iste skladenjske vloge in iz tega izhajajoče nadomestljivosti z nespornim zaimkom kateri^^ obravnavamo kot eno enoto z močjo nadome{čanja, tj. kot zaimek, pa ostaja že tradicionalna pridevni{kost obeh nespornih oziralnikov vpra{ljiva.'9 Resda se tako ki kot kateri uporabljata v prilastkovih odvisnikih s pridevni{ko vrednostjo in res se kateri večinoma sklanja po vzorcu navadnih pridevnikov, toda v skladenjskem pristopu k besedno-vrstni klasifikaciji bi moralo biti odločilno to, da oziralnika zaradi nadome{čanja samostalni{kih besed ali besednih zvez sama nikoli ne opravljata definicijske levo-prilastkovne vloge ob samostalniku (če cel stavek z oziralnikom sicer opravlja vlogo prilastka, pa {e to desnega, to ne govori v prid pridevni{ki kategorizaciji besed ki in kateri).20 Pridevni{kosti oziralnika ki ne podpira niti strukturalna preinterpretacija tega tradicionalno nepregibnega zaimka kot »sintagmatsko« pregibnega.21 Iz vsega tega izhaja tudi neprepričljivost pojmovanja obravnavanih oziralnikov kot vrstnih zaimkov, saj odgovarja na vpra{anje kateri kvečjemu cel (omejevalni) oziralni stavek, ki je gotovo nadomestljiv s kako določevalno besedo ali besedno zvezo levo od samostalnika, ne pa oziralnik, ki ta odvisnik uvaja.
1.2 Maks Pleter{nik kot urednik monumentalnega Slovensko-nemskega slovarja (1894-95) označuje oziralnika ki in k(a)teri v skladu z izročilom kot zaimka. Zaimek
17	Pridevniški prilastek je praviloma levo od odnosnice, le kadar ima vlogo jedra samostalniški zaimek, je desni: TRIJE ljudje/dežurni - mi TRIJE (1984: 255, 467; 2000: 319, 562).
18	Prim. Dipponga (1999/2000: 275): »Kjer je skladenjsko - v sistemu jezika - mogoča uporaba ki (kar zadeva status stavčnega člena), je mogoča tudi kater-.«
19	Prim. poleg že obravnavanih avtorjev tudi Bajca (1972: 28-30), ki oziralnika ki in kateri -skupaj z (drugimi) pridevniškimi zaimki - obravnava med »pronominalnimi adjektivi«.
20	O pridevni{ki vrednosti prilastkovih odvisnikov z oziralnikom ki priča navsezadnje tudi dejstvo, da se pomen pridevnikov v slovarju pogosto razlaga ravno s ki-stavkom.
21	Toporišič (1984: 274; 2000: 338) pravi, da je oziralnik ki v okviru sklanjatve pridevniških zaimkov oblikoslovna posebnost, saj mu »v odvisnih sklonih /.../ spol, sklon in število izražajo oblike osebnega zaimka«. Kako močan je vpliv tradicionalnega pojmovanja tega oziralnika kot nepregibnega, nam kaže tudi neustrezna oznaka oziralni členek v čomskijanskem pristopu Goldno-ve (1996a: 238), ki po pomoti nadomešča starejše poimenovanje členica (prim. iztočnici členica in členek pri Toporišiču /1992: 17/).
kateri ima en sam slovarski sestavek s tremi slovničnimi pomeni, pač glede na to, ali gre za vprašalni, oziralni ali poljubnostni (»nedoločni«) zaimek.22 »Nesklonljivi« oziralni zaimek ki pa je obravnavan ločeno od zaimka ki, ka, ko, pomensko enakega zaimku kateri (očitno je popolna enakost oblike tista, ki dovoljuje prikaz v okviru istega slovarskega sestavka). Pleteršnik navaja še dve starejši obliki oziralnika ki: (1) ker, ki ni samo veznik, ampak pri Krelju tudi oziralni zaimek, in (2) kir, izpričan (med drugim) pri Trubarju, Dalmatinu, Krelju in Janezu Svetokriškem. Pri obeh oblikah beremo v slovarju tudi Miklošičevo razlago (iz primerjalne slovanske slovnice), da gre za razvoj iz starocerkvenoslovanskega (»staroslovenskega«) k'bdeze; to pa je -vsaj kar zadeva zgodovino oblike kir - danes že preseženo stališče.23
Tudi v enojezičnem razlagalnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (197091) sta obravnavana oziralnika prišteta k zaimkom, le da brez izrecne razredne oznake in z dostavkom v vezniski rabi, v oziralnih odvisnih stavkih, kar v grobem ustreza Toporišičevemu pojmovanju oziralnih zaimkov kot neke vrste besednovrstnih dvoživk. Zaimek kateri je poleg tega razdeljen na dvoje slovarskih sestavkov: v prvem je prikazan v vprašalni in poljubnostni, v drugem pa v oziralni vlogi (tudi tu je merilo delitve očitno oblika, saj se oziralni zaimki sicer formalno ločijo od vprašalnih in poljubnostnih, ki so večinoma v enakoizraznem razmerju). V zvezi z razliko v prikazu zaimka kateri v obeh slovarjih se postavlja vprašanje o možnosti razlikovanja med večpomenskostjo istega leksema in enakoizraznostjo dveh (ali več) različnih leksemov, kadar gre za zaimke, ki imajo lahko v razlagalnem slovarju zaradi svoje vloge nadomeščanja pomensko najrazličnejših besed samo zelo splošne pomenske razlage (prim. zaimek kateri v SSKJ).24
1.3 Glede na vse, kar je bilo povedano v 1.1, lahko rečemo, da oziralnikov ki in kateri ne moremo prištevati k pridevniškim zaimkom, saj nikoli ne nadomeščata pridevnika ali pridevniške besedne zveze. Poleg tega se oziralnika s samostalnikom v antecedentu sicer praviloma ujemata v spolu in številu,25 vendar ne tudi v sklonu, ki je odvisen od skladenjske vloge oziralnika v oziralnem stavku oz. od vezljivosti
22	Tak je slovarski prikaz zaimka kateri še v SP 1950 in 1962. Poljubnostne zaimke kot poseben razred in poimenovanje zanje je uvedel šele Toporišič (1984: 246, 248, 271, 272, 347; 2000: 311, 314, 335, 411).
23	Se drugačno razlago zgodovinskega izvora oziralnika ki najdemo pri Križkovi (1970: 24), ki omenja, da gre za razvoj iz starega klbjb.
24	Sicer je razlikovanje med večpomenskostjo in enakoizraznostjo načeloma jasno: če lahko neprvi pomen izvajamo iz prvega z metaforičnim ali metonimičnim prenosom (vključno s sinekdoho) oz. na način pomenske vsebovanosti (znotrajleksemske nad- in podpomenskosti), gre za en večpomenski leksem, sicer pa za dva ali več enakoizraznih leksemov (Vidovič Muha 1997: 11-12; 2000: 120, 121, 180).
25	Spolsko oz. številsko neujemanje oziralnika s samostalnikom v antecedentu je večinoma sporadičen pojav. Zdi se, da se redno pojavlja le tedaj, kadar je v vlogi antecedenta samostalniška sintagma z glavnim števnikom tipa pet, količinskim ločilnim števnikom tipa dvoje/četvero ali nedoločnim števnikom v vlogi levega prilastka: taka zveza je v vlogi osebka v srednjem spolu ednine (Deset dni je pretreslo svet), oziralnik ki v imenovalniku pa se v spolu in številu ujema z jedrom take samostalniške zveze v antecedentu (Deset dni, ki so pretresli svet). Toporišič (1984: 480; 2000: 610) omenja, da če ima stavek z osebkom iz količinskega pridevniškega prilastka in samostalniškega rodilnika množine še odvisnik z istim osebkom, potem je njegov povedek v množini.
glagola v odvisniku.26 V tem so oziralni zaimki podobni osebnim, ki so nedvomno samostalni{ki, razlikujejo pa se od pridevni{kih zaimkov, ki se s svojo odnosnico ujemajo v spolu, {tevilu in sklonu.
1.3.1 Zaimek kateri se sicer res sklanja kot obi~ajni (glasovno pregibni) pridevniki v dolo~ni obliki (kateri -ega = lepi -ega), vendar se v predložnem tožilniku ednine srednjega spola vedno bolj uveljavlja z rodilnikom enakoizrazna oblika, ki jo imajo pridevni{ke besede v izpustni ali samostalni{ki rabi: Razpisano je delovno mesto, za KATEREGA je potrebna visoka izobrazba?^ Gre za t. i. navezovalni tožilnik, ki se nasploh pojavlja pri posamostaljenih pridevni{kih besedah mo{kega in deloma srednjega spola (Topori{i~ 1984: 252-53; 2000: 317-18) in ki je po vsej verjetnosti posebnost slovenskega jezika (Perlmutter-Ore{nik 1973: 3, 34).28
V prid pridevni{ki kategorizaciji govori na videz tudi to, da ima zaimek kateri razli~ne kon~nice za spole in da je torej formalno podoben ve~ini pridevnikov (kateri -a -o = lepi -a -o). To velja tudi za pregibanje v {tevilu (kateri -a -i = lepi -a -i). Toda že samo dejstvo, da sam nikoli ne opravlja vloge levega prilastka ob samostalniku, ga v skladenjskofunkcijskem pristopu h kategorizaciji izlo~a iz pridevni{kih besed. Ker nadome{~a samostalni{ke izraze, so zanj zna~ilne skladenjske vloge samostalni{kih besed, zato bi bilo oziralnik kateri najustrezneje pojmovati kot samostalni{ki zaimek,
26	Kako močna je ta ujemalna »hibridnost«, kaže že to, da se naslonka ki naglasno ne opira na samostalnik v antecedentu, od katerega je ločena s kratkim premorom, ampak ima po Toporišiču (1984: 57-58; 2000: 65) tako kot vezniki vlogo proklitike (pri Pleteršniku /1894/ je ta besedica celo naglašena; zdi se, da po njem nenaglašenih besed v slovenščini sploh ni).
27	Primer je vzet iz ponazarjalnega gradiva pri obravnavi oziralnika kateri v SSKJ, ki tako obliko v predložni rabi označuje za »nepravilno«, kar pomeni, da po mnenju slovarnikov »nasprotuje sistemu oziroma normi sodobnega knjižnega jezika« (XXII). Kot edino pravilno šteje slovar pravo pridevniško obliko katero, ki jo v svojih poljudno pisanih jezikovnih priročnikih ves čas zahteva tudi Gradišnik (1993: 148-49). Šolar (1958/59: 179) je rodilniško-tožilniško enakoizraznost samostalniško rabljenih pridevnikov in predvsem oziralnih zaimkov (katerega, kakr{nega ipd.) v srednjem spolu ednine še označeval za nepravilno, hkrati pa je opozarjal na vztrajno množenje teh »napak« zlasti po časopisju in na primere take rabe pri sicer zelo skrbnih stilistih. Tudi v slovnici štirih je oblika katerega za oziralnik v T ed. sr. sp. kljub naraščajoči rabi še zmeraj označena za napačno, češ da gre za vpliv narečij z izgubljenim srednjim spolom (Bajec idr. 1964: 130). Po Toporišiču (1971/72: 116, 117), ki meni, da je oblika na -ega precej splošna, nastanka te oblike ne moremo pojasnjevati z maskulinizacijo nevter, ker se take rodilniške oblike namesto imenovalniških uporabljajo tudi v narečjih, ki maskulinizacije sploh ne poznajo.
28	Gre za primere, kot je Toporišičev: Kateri kruh hočete, ČRNEGA ali BELEGA? - Prosim BELEGA (1984: 253; 2000: 318). Avtor navezovalni tožilnik sicer pojmuje kot razločevalno lastnost pridevniške besede (1984: 252; 2000: 317), v resnici pa to velja samo za tiste samostalniške besede, ki so nastale iz pridevniških po konverziji. Da gre v primerih, kot je tisti nad črto, res za navezovalni tožilnik - tako menijo tudi Svane (1958: 52-53, 137), Toporišič (1968; 1971/72: 116-17) in Perlmutter-Orešnik (1973: 25) -, je razvidno iz oblike oziralnika kateri za T ed. m. sp.: ne glede na to, ali samostalnik v antecedentu označuje (slovnično) živo ali neživo, se uporablja ena sama, tj. z rodilnikom enakoizrazna oblika katerega. To je Pohlin (1768: 178) zahteval prav v T ed. sr. sp. (namesto oblike katero), in to niti ne v zvezi s predlogom. Sicer pa je bil navezovalni tožilnik v slovnici prvič omenjen pri Janežiču, v zvezi z zaimki pa je izpričan vsaj že v 17. stoletju (Orze-chowska 1971/72: 59, 61). Janežič (1863: 48) je bil tudi prvi slovničar, ki je rodilniško-tožilniško enakoizraznost posamostaljenih pridevnikov srednjega spola v knjižni slovenščini prepovedoval zato, ker je menil, da gre za vpliv narečne maskulinizacije nevter.
ki ga netipičnega dela njegovo oblikoslovje, in natančneje opredeliti, v čem se loči od drugih samostalniških oziralnikov (kdor - kar, kateri v pomenu 'tisti, ki').29
1.3.2 Tudi oziralnik ki je tradicionalno pojmovan kot zaimek, vendar najprej zaradi zmotnega izvajanja te oblike iz nespornega zaimka kateri, kasneje pa bolj zaradi inertne zvestobe slovničnemu izročilu kot zaradi ponovnega jezikoslovnega premi-sleka.30 Ta uvrščevalna zadrega je lepo vidna pri Toporišiču:
-	v SKJ je besedica enkrat obravnavana kot »prava posebnost« med oziralnimi zaimki (1966: 144), drugič pa kot enodelni veznik (1970: 76);
-	v NSS (1982: 211) je »oziralni zaimek« ki najprej prištet kar k podrednim vez-nikom, nato pa je oziralni zaimek od veznika po svoji vlogi nejasno ločen;31
-	v SS (1984: 271; 2000: 335) je v seznamu pridevniških zaimkov po vrstah in razredih ta oziralnik - kot »oblikoslovna posebnost« (1984: 274; 2000: 338) -naveden v oklepaju, čeprav je večkrat jasno označen kot zaimek (1984: 274, 27778, 367; 2000: 338, 341-42, 430); veznikom je blizu bolj zaradi svoje nenaglašenosti oz. proklitičnosti (1984: 58; 2000: 65), čeprav se hkrati spet navaja kar med enodelnimi vezniki (1984: 362; 2000: 426);
-	v ESJ (1992: 171) je ki ločen od oziralnih zaimkov in pojmovan kot neke vrste
veznik.32
Že samo na podlagi nihanj pri Toporišiču bi lahko sklepali, da lahko oziralnik ki v t. i. prototipnem pristopu33 z enako upravičenostjo obravnavamo kot netipični
29	Oziralnik kateri sta k samostalniškim oz. samostalniško rabljenim zaimkom mimogrede prištevala že Pohlin (1768: 178) in Svane (1958: 137), o njegovi samostalniški vrednosti pa govori tudi Dippong (1999/2000: 269, 274). Tudi Katičic (1986: 179) (srbo)hrvaški ustreznik slovenskega oziralnika kateri, tj. besedo koji, skupaj z oziralnikoma tko in {to prišteva k oziralnim »zaimkom«, ki ustrezajo našim samostalniškim zaimkom, medtem ko so oziralniki čiji, kakav in kolik kategorizirani kot oziralni »pridevniki«, tj. pridevniški zaimki. Tu prikazana rešitev v zvezi z uvrstitvijo oziralnika kateri zadeva raven površinske skladenjske zgradbe, zato ni v nasprotju s pojmovanjem, po katerem je ta oziralnik na nepovršinskih ravneh pridevniški (Perlmutter-Orešnik 1973: 25-26).
30	Dippong (1999/2000: 274-75) ki in kateri obravnava kot dve obliki iste besede kljub temu, da med njima ni neposredne etimološke sorodnosti. V podporo takemu pojmovanju navaja naslednje razloge: (1) rabo kratkih in polnih oz. dolgih oblik (osebnih) zaimkov v slovanskih jezikih; (2) kvazidopolnjevalno razvrstitev ki in kateri; (3) nepopolnost pregibalnih vzorcev ki in kateri v dejanski rabi. Po njegovem mnenju proces združevanja v eno besedo še ni končan.
31	Gre za razpravo Stilna vrednost slovenskih knjižnih veznikov, ki je bila prvič objavljena že leta 1964 (Toporišič 1982: 199).
32	Vidovič Muha (1996: 119, 120) ki (in kateri) prišteva k oziralnim zaimkom, Pogorelčeva pa ki pojmuje kot oziralni veznik (Dular idr. 1990: 55).
33	Teorija prototipov se je uveljavila predvsem v kognitivnem (spoznavnem) jezikoslovju. Po njej so besedne vrste in druge slovnične kategorije pojmovane kot heterogene enote, ki imajo v središču značilne predstavnike (prototipe), manj tipični pa se nato razvrščajo glede na to, v kolikšni meri odstopajo od lastnosti osrednjih primerkov. Prim. tipološki pristop pri KordiCevi (1995: 20-23), ki se prav tako nanaša na t. i. mehke kategorije. O psihološki prepričljivosti prototipnega pristopa k jezikoslovni kategorizaciji prim. zgoščen prikaz Goldnove (1996b: 222-23); več o tem gl. v monografijah o t. i. nearistoteljanskem pristopu h kategorizaciji (Lakoff 1990, Taylor 1995). Kot primera nekognitivnih slovnic, ki sprejemajo prototipni pristop, gl. Longmanovi slovnici angleškega jezika: Quirkovo idr. strukturalno (1985) in Biberjevo idr. korpusno (1999).
zaimek ali pa kot netipični veznik.34 Sam se odločam za prvo pojmovanje, in to ne simo zato, ker ima uvrstitev med zaimke že dolgo tradicijo. Prepričan sem, da je treba na zvezo prostega morfema ki in ustreznega osebnega zaimka gledati kot na celoto, ki lahko opravlja vse skladenjske vloge kot zaimek kateri, s katerim je taka zveza zato praviloma zamenljiva (ne glede na morebitno spremembo v stilni vrednosti, ki se pojavi ob zamenjavi enega oziralnika z drugim).35 Po takem pojmovanju je oziralnik ki pregiben, le da »sintagmatsko«: ne simo da se sklanja, impak se pregiba tudi v številu in deloma tudi v spolu (kolikor to dopuščajo oblike osebnih zaimkov). Kar zadeva spolsko-številsko ujemanje s samostalnikom v antecedentu, se obravnavani oziralnik od zaimka kateri tako loči predvsem po načinu izražanja ujemalnega odnosa. Tak »razbiti« oziralnik tiko kot kateri nadomešča simostalniške izraze, ki podlegajo oziraljenju (relativizaciji), zato ga prav tiko lahko označimo za simostalniški zaimek. Dokaz njegove samostalniškosti je stava pridevniškega zaimka desno od ki, saj pridevniški prilastek - kot rečeno - ne stoji na levi le takrat, kadar ima vlogo jedra simostalniški zaimek (pri pridevniškem zaimku je določilo na levi): KI vsi = MI vsi : vsi TAKI.36
34	Dippong (1999/2000) v okviru svojega opisnega skladenjskega modela, ki je različica odvisnostne skladnje in ki mu je najbližji Melčukov model Smisel o Tekst (265-66), ravno tako meni, da lahko ki klasificiramo kot oziralni zaimek ali kot veznik, češ da sta oba opisa (tudi z vidika tvorbenega formalizma) sinhrono pravilna in da je izbor enega ali drugega manj odvisen od jezikovnih podatkov in bolj od teoretičnih premišljanj (272-74). Vezniška klasifikacija se mu zdi skladenjsko preprostejša, toda po njegovem je uvrstitev besedice ki med oziralne zaimke za cilje raziskave ustreznejša, saj bi se sicer pretrgala pomembna razmerja v jezikovnem sistemu: (1) ki in kateri oblikoslovno drug drugega ne bi dopolnjevala, ampak bi bila dela alternativnih sredstev za tvorjenje zložene povedi; (2) za povezavo odvisnika z nadrednim samostalnikom bi obstajali dve vzporedni tehniki, tj. vezniška in oziralna, ki bi opravljali isto skladenjsko nalogo; (3) poved s ki-veznikom bi lahko bila brez izraženega osebka v odvisniku (tip Človek, KI je rekel) itn. (274). Poleg tega ima pojmovanje ki-ja kot veznika (vsaj v tvorbenem modelu) to intuitivno nezadovoljivo posledico, da stavki s ki sploh niso več oziralni odvisniki, ampak so pri tvorjenju povedi izenačeni z običajnimi vezniškimi odvisniki (273).
35	Ko govorimo o zvezah morfema ki z osebnimi zaimki, se je treba zavedati, da so ti lahko samostojni ali pa ne, zato je treba ločevati primere, ko gre zaradi opravljanja iste skladenjske vloge resnično za oziralni zaimek, načeloma nadomestljiv s kateri (tu naslonske oblike nesamostojnega osebnega zaimka običajno ne moremo zamenjati z naglasno), od primerov, ko gre za zvezo oziral-nega zaimka ki v imenovalniku in samostojnega osebnega zaimka, od katerih vsak opravlja svojo skladenjsko vlogo, zato lahko kateri nadomešča kvečjemu oziralni zaimek, ne pa celotne zveze (naslonska oblika se tu vedno lahko zamenja z naglasno): To je problem, KI GA (= KATEREGA) je treba rešiti (prim. *To je problem, KI je treba rešiti NJEGA) proti To je problem, KI (= KATERI) GA zanima (= To je problem, KI zanima NJEGA). Na to razliko so opozarjali že Bajec idr. (1964: 18284). Prof. Orešnik upravičeno pripominja, da je mogoče reči tudi To je problem, KI je tudi NJEGA treba rešiti, tako da je lahko nesamostojno rabljena tudi naglasna oblika osebnega zaimka. Da je v takih primerih raba naglasne oblike mogoča, čeprav antecedent osebnega zaimka nima slovnične oznake živosti, na katero so naglasne oblike osebnih zaimkov sicer vezane (Perlmutter-Orešnik 1973: 17-18), očitno priča o vplivu posebne rabe teh zaimkov v okviru oziralnika. Čeprav je raba glasovno izraženih osebnih zaimkov v imenovalniku sicer analogna rabi naglasnih oblik v brezpre-dložnem rodilniku, dajalniku in tožilniku, se nesamostojni osebni zaimki tudi tu vedejo drugače, tako da ni mogoče reči *To je še en problem, KI je tudi ON težko rešljiv.
36	Če gre pri ki vsi v bistvu za ki MI vsi ipd. (pripomba prof. Toporišiča) oz. če ima beseda ves tu res vlogo povedkovega prilastka (mnenje prof. Orešnika), potem zgornje dokazovanje nima kakšne posebne teže. Toda poleg skladenjskega obstaja tudi besedotvorni dokaz, ki potrjuje samostalniškost
Netipičnost zaimka ki je vidna predvsem v osamosvojitvi oz, razdelitvi vlog, ki jih opravljajo vsi oziralni zaimki kot vezniške besede: če drugi oziralni zaimki nadomeščajo in povezujejo istočasno, pripada pri obravnavanem oziralniku prva vloga osebnemu zaimku, druga pa prostemu morfemu, Oziralnik ki lahko zato po češkem zgledu imenujemo analitični oziralni zaimek,^"7 Sestavini analitičnega oziralnika, ki opravljata vsaka svojo vlogo, se lahko nahajata celo v dveh hierarhično neenakovrednih stavkih, tj, v odvisnikih zaporedne stopnje, pri čemer se drugi odvisnik običajno uvaja z veznikom da: Tu so besedila, KI bi bilo dobro, DA JIH pogledate (prim, Tu so besedila, KI bi JIH bilo dobro pogledati),^^
Druga sestavina analitičnega oziralnika je vedno navezovalno (anaforično) rabljeni osebni zaimek, Ta je nanašalno istoveten (koreferenčen) z antecedentom, katerega skladenjsko vlogo v oziralnem odvisniku izraža zaimenska končnica: v brezpre-dložnem rodilniku, dajalniku in tožilniku je to praviloma naslonska oblika ustreznega osebnega zaimka za 1,, 2, ali - najpogosteje - 3, osebo, v (samo)predložnih sklonih ustrezna naglasna (oz, navezna) oblika, v imenovalniku pa je nadomeščanje antece-denta izraženo neglasovno oz, funkcijsko, tj, z ničlo (Toporišič 1992: 171), Ničlo osebni zaimki v prvem sklonu poznajo vedno, kadar so v brezpredložnem rodilniku, dajalniku in tožilniku naslonske oblike, medtem ko se glasovno izraženi osebni zaimki v imenovalniku uporabljajo tako kot naglasne oblike v omenjenih treh sklonih (jaz : 0 = mene : me); v (samo)predložnih sklonih se pri osebnih zaimkih nasploh vedno uporablja naglasna (oz, navezna) oblika, Kar zadeva stavo predloga, je med oziralnim zaimkom ki in samostojnimi osebnimi zaimki opazna razlika: predlog namreč stoji neposredno pred osebnim zaimkom ne glede na to, ali je ta rabljen samostojno ali v okviru analitičnega oziralnika, zato predlog pred tem ne stoji (v tem se zaimek ki
zaimka ki. V redkih primerih, ki so prav gotovo stilno zaznamovani, je lahko antecedent oziralnika ki namreč celo samostalnik v besedotvorni podstavi svojilnega pridevnika na -ov/-ev, -in: Nič se ni vznemirjala zaradi DUŠANOVE napetosti in zamračenosti, KI ni in ni mogel pozabiti Matijeve »surovosti« (poved je iz Kranjčevega romana Nad hišo se več ne kadi /1960: 323-24/), Miklošič je v primerjalni slovanski skladnji še omenjal svetopisemski zgled To so besede OČETOVE, KI me je poslal, toda danes je taka raba v slovenščini že zastarela (Orešnik 1992: 52, 53), Zdi se, da so take skladenjske konstrukcije nekoliko manj nenavadne, če je tak svojilni pridevnik v stilno zaznamovanem položaju desno od samostalniškega jedra, tako da se stika z oziralnikom, Nasprotno pa je raba osebnega zaimka z antecedentom v besedotvorni podstavi svojilnega pridevnika povsem sprejemljiva, in to ne glede na to, ali sta svojilni pridevnik in osebni zaimek v istem stavku ali ne: V STALINOVI državi se pred NJIM ni dalo skriti; V STALINOVI državi, v kateri se pred NJIM ni dalo skriti, ni bil varen nihče,
37	Grepl-Karlik (1989: 450) pravita, da bi češki neujemalni oziralnik co + zaimek za 3, osebo, ki slovnično ustrezata slovenski zvezi morfema ki in nesamostojnega osebnega zaimka, lahko pojmovali kot analitični ujemalni oziralnik, V strokovni literaturi se ustreznik tega oziralnega zaimka v drugih indoevropskih jezikih imenuje zlasti relativum generale (splošni oziralnik) ali absolutni relativ (Kordic 1995: 154), Dippong (1999/2000: 273) v zvezi s formalizmom tvorbene slovnice omenja, da je naslonska oblika osebnega zaimka drugi del oziralnega zaimka ki,
38	Kadar lahko prosti morfem ki v taki zvezi dopolnimo s predložnim sklonom ustreznega osebnega zaimka, je mogoča zamenjava s predložno zvezo, ki jo sestavljata primični predlog o/za/glede in ustrezna oblika oziralnika kateri: To je (tisti) avto, KI upam, DA GA bo moja žena kupila = To je (tisti) avto, KI O NJEM (ZANJ) upam, DA GA bo moja žena kupila = To je (tisti) avto, O KATEREM (ZA/ GLEDE KATEREGA) upam, DA GA bo moja žena kupila,
loči tudi od oziralnika kateri). V naslednji preglednici so naštete najpomembnejše oblike analitičnega oziralnika vzporedno z oblikami »sintetičnega«, pri čemer nas (ne)običajnost oz. vrednotenje posameznih oblik z vidika sodobnega zbornega jezika zaenkrat ne zanima, saj so vse navedene oblike možne v tej ali oni zvrsti slovenskega jezika:39
Ed
I ki-0
R ki me, ki te, ki ga/ki je D ki mi, ki ti, ki mu/ki ji T ki me, ki te, ki ga/ki jo
M ki pri meni, ki pri tebi, ki pri njem/ki pri njej (nji) O ki z menoj (mano), ki s teboj (tabo), ki z njim/ki z njo
kateri -a -o katerega -e -ega kateremu -i -emu katerega -o -o (-ega) pri katerem -i -em s katerim -o -im
Dv
I ki-0	katera -i -i
R ki naju, ki vaju, ki ju	katerih
D ki nama, ki vama, ki jima	katerima
T = R	katera -i -i
M ki pri naju (nama), ki pri vaju (vama), ki pri njiju	pri katerih (njima)
O ki z nama, ki z vama, ki z njima	s katerima
Mn
I ki-0
R ki nas, ki vas, ki jih D ki nam, ki vam, ki jim T = R
M ki pri nas, ki pri vas, ki pri njih O ki z nami, ki z vami, ki z njimi
kateri -e -a katerih katerim katere -e -a pri katerih s katerimi
Če bi hoteli biti dosledni, bi morali oziralnik ki pravzaprav označevati s formulo ki + osebni zaimek. Ker pa tak način zapisovanja ni priročen, predlagam kot termin ravno poimenovanje analitični oziralnik oz. analitični oziralni zaimek, ki - dopol-
39 Pri ki so v isti vrsti naštete z vejico ločene oblike za posamezne osebe, pri kateri pa so navedene oblike za vse tri spole (v običajnem zaporedju: m, ž, s; če so vse tri oblike enake, se navaja ena sama). Različne spolske oblike so v prvem primeru ločene s poševnico (če so oblike za srednji spol enake oblikam za moški spol, se ne navajajo posebej). Dvojnice so nasploh zapisane v oklepaju. V imeno-valniku se bolj iz tehnično-estetskih razlogov navaja samo ena oblika zaimka ki, čeprav jih je v resnici več (koliko?). V mestniku in orodniku je seveda možna tudi raba drugih predlogov z ustrezno vezavo. V predložnem rodilniku, dajalniku in tožilniku oziralnika ki se uporabljajo nagla-sne oblike osebnih zaimkov, ki jih preglednica ne navaja; to velja tudi za navezne oblike za enozložnimi predlogi s tožilniško vezavo.
njeno z izrazom samostalniski - pokriva samo en primerek slovenskih oziralnih zaimkov. Lahko pa ostanemo tudi pri starem in govorimo kar o oziralnem zaimku ki, čeprav je s tem mišljena tudi ustrezna oblika nesamostojnega osebnega zaimka (če naj se poimenuje samo prvi del analitičnega oziralnika, se potem od celotnega oziralnega zaimka loči z izrazom prosti morfem ki). Seveda pa tudi analitični oziralni zaimek tako kot vsi drugi oziralniki sodi v vezniško besedo, kot je pojmovana pri Toporišiču (1984: 362; 2000: 426).
Toporišič (1984: 274; 2000: 338) opozarja, da »/z/aimek ki relativizira tudi svojil-ne zaimke, npr. ki moj itd.: Žaliti človeka, ki se njegov kruh je (= čigar).« Isti avtor ki označuje kot prestavljavca neoziralnih stavkov sploh v oziralne (1992: 171), s tem pa tudi neoziralnih zaimkov v oziralne. Seveda prvi del take zveze z neoziralnim zaimkom (ki) ni zaimek, ampak prosti morfem, ki bi ga zaradi omenjene pretvorbene moči lahko imenovali prosti morfem oziralnosti (prim. Toporišiča /1992: 230/). Če mu sledi oblika osebnega zaimka, nanašalno istovetnega z antecedentom, gre za analitični nadomestek samostalniškega oziralnika kateri (gl. preglednico); če pa mu sledi kak svojilni zaimek, ki je nastal s pozaimljanjem svojilnega pridevnika, v katerega besedotvorni podstavi je samostalnik v vlogi antecedenta, gre za analitični ustreznik svojilnega oziralnika (gl. zgornji primer).40 V obeh primerih lahko govorimo o analitičnem oziralnem zaimku, le da je prvi rabljen samostalniško, drugi pa pridevniško. Poleg svojilnega pa poznamo tudi kakovostni analitični oziralnik, ki ga lahko zamenjamo s »sintetičnim« oziralnikom kakrsen: Take politike, KOT JO (= KAKRŠNO) vodite vi, si nihče ne želi.
2 Razvrstitev oziralnikov ki in kateri
Kfižkova (1970: 26) poudarja, da je raba samostalniškega analitičnega oziralnika v slovenščini (in makedonščini) v primerjavi z drugimi sodobnimi slovanskimi jeziki posebna, saj je razvrstitev oziralnikov ki in kateri dopolnjevalna, in sicer v tem smislu, da je ki vezan na nepredložno, kateri pa na predložno rabo.41 Dopolnjevalna razvrstitev obeh oziralnikov pa naj bi bila načeta, saj se kateri redko pojavlja tudi v nepredložni rabi, medtem ko se ki pogosto uporablja v zvezi s predlogi (Kfižkova 1970: 26).42 Ker je raba oziralnikov načeloma neprekrivna, pomenske ali slogovne razlike med ki in kateri po mnenju avtorice ni, le v prodiranju analitičnega oziralnika iz nepredložnih sklonov v predložne se po njenem do neke mere kaže vpliv govorjenega jezika, saj ima kateri določen »ozko knjižni« prizvok (26-27).
Koliko te trditve držijo, bo razvidno iz krajšega pregleda tistih slovenskih slovnic, ki o razvrstitvi obravnavanih oziralnih zaimkov kaj povedo. Pri tem določil, ki
40	Seveda je lahko med morfemom ki in nesamostojnim zaimkom še kaka naslonka. Že Vodnik (1811: 62-63) je ugotovil, da sedanjiške oblike pomožnika biti (razen je) in naslonko bi »medstav-lamo« med ki in naslonsko obliko osebnega zaimka (več o zaporedju naslonk v t. i. naslonskem nizu gl. pri Toporišiču /1984: 535-36; 2000: 671/).
41	Avtorica v zvezi z zadnjo trditvijo leta 1970 navaja kar drugo izdajo Breznikove slovnice (iz leta 1921), v kateri pa beremo, da se »kateri /.../ rabi poleg /kurziv moj - op. R. C./ ki za predlogi« (108).
42	Kfižkova omenja, da je predložna raba oziralnika ki bogato izpričana pri Edvardu Kocbeku. Dodamo lahko, da je značilna tudi za Ivana Cankarja.
oziralnika povezujejo z določenim tipom nanosnika, ne bomo upoštevali. Ogledali si bomo tudi obravnavo rabe oziralnikov ki in kateri pri Pleteršniku in v SSKJ.
2.1 Tradicionalno zmotno pojmovanje oziralnika ki kot neke vrste fonetične različice »(po)polne« oblike kateri je imelo - kot rečeno - pogosto daljnosežne posledice za slovnično obravnavo razvrstitve obeh oziralnih zaimkov (gl. 1.1). Poglejmo, kako je raba zaimkov ki in kateri obdelana v slovnicah 20. stoletja.
Breznik (1916: 106) zatrjuje, da se »/o/ziralnika kateri (redkeje koji, -a, -e) in ki /.../ rabita lahko brez razlike«, tudi za predlogi. Pomenljivo pa je preferenčno opozorilo, da se »/z/adnja leta /.../ pisatelji po nepotrebnem /kurziv moj - op. R. C./ ogibajo oblike kateri«, češ da povedi s ki niso nič pravilnejše od tistih s kateri, tudi če je ta v imenovalniku (r. t.). Oblika ki lahko nadomešča celo zvezo oziralnika kateri s predlogom v primerih kot Prideta na cesarski dvor, KI (= O KATEREM) pravijo, da je neki silno velik (r. t.).43 O tem, da se kateri (poleg ki) uporablja za predlogi in da ki nadomešča tudi predložno zvezo s kateri, beremo tudi v naslednjih izdajah Breznikove slovnice (1921: 108, 109; 1924: 105; 1934: 102; 1940: 40).
Slovenska slovnica (1947) še vedno navaja, da »/z/a predlogi smemo uporabljati kateri namesto ki« (111) ter da »/v/časih za ki lahko opustimo osebni zaimek s predlogom, če je smisel razviden iz stavčne zveze« in da lahko »v takih primerih rabimo tudi kateri« (112).44 Prvič pa srečamo logicistično določilo, ki se je takoj ustalilo: »Kadar bi bil zaradi uporabe ki z osebnim zaimkom stavek dvoumen, moramo uporabljati kateri namesto ki.« (1947: 112.) Gre namreč za primere kot Ta je tisti, KI MU je vse zaupal, v katerih »se lahko /osebni zaimek/ nanaša na isto ali na drugo odnosnico kakor ki« (111), zato jih je v skladu z načelom, da »je jasnost misli jeziku prvi namen« (112), treba popraviti oz. izboljšati. Iz našega zgleda tako dobimo poved Ta je tisti, KATEREMU je vse zaupal ali pa poved Ta je tisti, KATERI MU je vse zaupal, ki sta obe enoumni. To pravilo se je pojavilo in nato utrdilo kljub temu, da so taki in podobni primeri le redko zares dvoumni, če jih ne obravnavamo izolirano, in kljub temu, da »/v/časih tudi kateri ni dovolj jasen«, npr. v zvezi streha hiše, KATERA se daleč vidi (Toporišič 1992: 171). Zdi se mi, da enostransko logicistično poudarjanje jasnosti kot simetričnega razmerja med (jezikovno) obliko in (pomensko) vsebino ob dosledni uporabi - kljub pravilnemu izhodišču - vodi v absurd. V kasnejši izdaji je slovnično pravilo o rabi oziralnika kateri namesto ki takole: »/V/ skrbnem knjižnem /= zbornem/ jeziku ga navadno rabimo ob predlogih, nadalje, kadar bi nastala dvoumnost ali neblagoglasnost zaradi ponavljanja zaimka ki.« (Bajec idr. 1964: 183.)45
Tudi po Toporišiču razvrstitev oziralnikov ki in kateri v zborni slovenščini ni dopolnjevalna: »Oziralno dvojico ki in kateri uporabljamo po naslednjih načelih: ki
43	Breznikov primer je iz Levstikovega Martina Krpana z Vrha.
44	Bajec (1972: 29) kot eden od avtorjev slovnice štirih je menil, da so konstrukcije tipa Spregovoril je nekdo, KI (= ZA KATEREGA) bi bilo bolje, ko bi bil molčal pogovorne, po SSKJ pa je raba besedice ki namesto predložne zveze s kateri zastarela.
45	Bajec (1972: 29) je o rabi oziralnikov ki in kateri pisal tako, kot da gre za težnjo k dopolnjevalni razvrstitvi: »/K/i /.../ si danes deli to področje relativnosti z zaimkom kateri. V predložni rabi zmaguje drugi /.../, v nepredložni pa prvi /.../.« Sam je še navajal zgled za nepredložno rabo oziralnika kateri (r. t.). Prim. Dipponga (op. 30).
lahko v vseh sklonskih oblikah, kateri pa načeloma le v zvezi s predlogi, za pomen tisti, ki, za izražanje svojilnosti in kadar bi bil ki nejasen ali neroden.« (1966: 145; 1984: 277; 2000: 341.) Avtor pravi, da »/r/odilniška oblika zaimka kateri -a -o izraža svojino«, ker je »/v/ takih primerih /.../ raba zaimka ki dostikrat nerodna« (1966: 146).46 Poleg določila, ki sta ga v nekoliko drugačni formulaciji navajala že Breznik in slovnica štirih, tj. da je »/p/ri zaimku ki /.../ v rod., daj., tož., mest. in or. lahko izpuščen osebni zaimek, s katerim ki izraža te sklone« (1966: 146; 1984: 278; 2000: 342), pa zasledimo pri Toporišiču še ugotovitev v zvezi z zgodovino slovenskega (knjižnega) jezika, ki je ponazorjena z zgledi iz slovenskih klasikov: »Posebno v 19. stoletju in prej se je kateri rabil tudi tam, kjer danes rabimo le ki/./« (R. t.)47
V ESJ (1992: 171) je Toporišičeva formulacija pravila o rabi oziralnikov ki in kateri (zlasti v zvezi s predlogi) nekoliko drugačna:
/K/i + osebni zaimek se rabi namesto kateri v imenovalniku (os. zaimek je pri tem ničti): ~lovek, kije izgubilprepri~anje - ljudje, kijih vidimo na filmu; v sklonih brez predloga (osebni zaimek je pri tem naslonski): razbojnik, ki so se ga vsi bali. Drugače se rabi kateri (ljudje, pri katerih smo preno~ili), in sicer tudi tedaj, ko ki ne bi bil jasen (strehaposlopja, katero se dale~vidi). Včasih tudi kateri ni dovolj jasen (streha hiše, katera se dale~vidi). Raba ki + naglasna oblika osebnih zaimkov (gospodar, ki smo pri njem naročili; gospodar, ki smo njegov mošt pili; v hiši, ki smo v njej spali) je manj navadna (to ne velja za tip ti, ki se z menoj trudiš, kjer z menoj ni povezan s ki).
2.2 Pleteršnik (1894) kot edini primer oziralnega zaimka kateri navaja rabo tega oziralnika namesto zveze tisti, ki. Pri oziralniku ki navaja primere, ko je zaimek v imenovalniku, v brezpredložnem in predložnem odvisnem sklonu (v zvezi s predložno rabo navaja dve sintagmi s ki-stavkom: prva je iz Levstikove nemško pisane slovnice iz leta 1866, druga pa od Ravnikarja). Podatki iz našega zgodovinsko najpomembnejšega dvojezičnega slovarja so torej preskopi, da bi lahko na njihovi podlagi rekonstruirali rabo zaimkov ki in kateri.
SSKJ je v tem oziru precej bolj obvestilen. V okviru prvega pomena obeh oziral-nikov, o katerih zvemo, da se uporabljata »za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku«, se ločita dva razdelka. Zaimek kateri naj bi bil tako običajen: a) v predložni rabi48 in b) pri izogibanju dvoumnosti. Raba tega oziral-nika v odvisnih sklonih brez predloga je označena kot pešajoča, v imenovalniku pa
46	Gl. 1.3.2.
47	Starejšo rabo oziralnika kateri namesto ki je Škrabec pripisoval vplivu nemščine, in to tudi v primerih, ko je kateri ob predlogu: »Komu ni znano, kako je naša slovenščina iz perva o nemških berlah hodila in hodi pogostoma še dandanašnji? Od tod kateri v naših knjigah brez razločka za vsaki welcher. Ali za etimologijo ostalih ozirnikov ta književna raba ne 'spričuje' ničeser, dasiravno se bo gotovo težko ločiti od nje, zlasti kjer stoji kateri s predlogom. Mi pišemo n. pr.: 'Škoda, zavoljo katere se pravdata, ne znaša polovico stroškov, katere si nakopavata.' Ljudje pa govore: 'Škoda, ki se pravdata zavoljo nje, ne znaša polovice stroškov, ki si jih nakopavata.'« (1886: 287.)
48	Za posebne vrste jezikovno zgostitev gre v tistih problematičnih (po angleščini posnetih?) primerih, ko je predlog pred oziralnim zaimkom kateri v bistvu prosti morfem glagola, pridevnika, samostalnika ali povedkovnika iz naslednjega odvisnika nižje stopnje, ki je zato nepopoln (navajam primera iz neponazarjalnega besedila Goldnove /1996b: 319, 340-41/): ?Nekateri zato preučevanje otrokovega jezikovnega razvoja usmerjajo v iskanje tistih dejstev jezika, DO KATERIH menijo, da je otrok 'e instinktivno pozoren, ko ugotavlja lastnosti svojega jezika (= ... tistih dejstev jezika,
kot zastarela. Zaimek ki naj bi bil po slovarju običajen v nepredložni rabi, v zvezi s predlogi pa naj bi njegova raba pešala.49
2.3 Na koncu se postavlja vprašanje, kako pojasniti ne tako redko rabo oziralnika kateri v brezpredložnih sklonih v sodobni (zapisani) slovenščini. Napaberkovano gradivo iz vseh treh specializiranih funkcijskih zvrsti (umetnostne, strokovne in publicistične) kaže, da poznajo tovrstno odstopanje od slovničnega predpisa različni pisci in da take rabe ne moremo pripisati zgolj takemu ali drugačnemu vplivu te ali one vsakdanje govorice, starosti, izobrazbe ali pripadnosti določenemu družbenemu sloju, čeprav so vsi ti in morda še kakšni dejavniki nedvomno vredni vse sociolingvistične pozornosti. Marsikateremu rojenemu govorcu slovenskega jezika se oziralnik kateri preprosto zdi imenitnejši kot ki. To ne velja samo za Ljubljančana, ki v svojem pogovornem jeziku uporablja obliko k(d) ne samo za zborni zaimek ki, ampak tudi za veznika ker in ko (Toporišič 1984: 18; 2000: 22), in ki se mu oziralnik ki zato lahko zdi (preveč) reduciran in za skrbno izreko neprimeren. Najverjetneje se v taki rabi oziralnika kateri namesto ki kaže vpliv starejše norme, kot jo je odražalo močno slovnično izročilo, ki je oziralnik kateri zaradi njegove domnevne fonetične polnosti omejevalo na višjo rabo, medtem ko je bil ki zmotno pojmovan kot neke vrste fonetični okrnjenec zaimka kateri, kot tak pa naj bi bil bolj značilen za vsakdanjo (manj skrbno) govorico;50 poleg tega ne gre zanemarjati dolgotrajnega vpliva nekdaj zelo ugledne nemščine.51 Kot vse kaže, pa ima oziralnik kateri tudi občasno vlogo slogovnega nadomestka in se uporablja zato, ker se pisec želi izogniti ponavljanju oz. pretirani rabi oziralnika ki v besedilu.52
O/GLEDE KATERIH (ZA KATERA) menijo, da je otrok DO NJIH 'e instinktivno pozoren ...); ?Psiholingvistova naloga je izdelovanje načel, PO KATERIH meni, da se otrok ravna, ko razmerje med vršilcem in dejanjem predela v stavek z osebkom in povedkom (= ... načel, O/GLEDE KATERIH (ZA KATERA) meni, da se otrok PO NJIH ravna ...).
49	Zdi se, da se stilno nezaznamovani oziralnik ki globinsko drži v priredju odvisnikov, od katerih se prvi uvaja s ki, drugi pa ta prosti morfem v poničteni obliki ohranja prav ob predložni zvezi: stavba, KI je bila zgrajena v prejšnjem stoletju IN (KI) je V NJEJ kar trideset sob. Sicer pa so v SSKJ v okviru nepredložne rabe oziralnika ki konstrukcije tipa To je najlepši kraj, KI sem GA kdaj videl (= KAR sem JIH kdaj videl) in stavčne zveze, v katerih je antecedent oziralnika ki osebni zaimek za 1. (in verjetno tudi 2.) osebo (Ne pozabi NAME, KI te imam najrajši), označene kot ekspresivne, registrirana pa je tudi elipsa imenovalniškega osebnega zaimka za 2. osebo v vlogi antecedenta ob velelniku (Molči, KI nič ne veš).
50	Prim. 1.1 in 2.1. V tem smislu lahko potrdimo delno veljavnost trditve, ki jo Kordiceva (1995) povzema za slovanske jezike sploh, tudi za slovenščino: analitični oziralnik, ki ustreza slovenskemu ki-ju, je v slovanskih jezikih resda standardna oblika (155), kljub temu pa je njegova raba pogostejša v govorjenem jeziku in bolj ali manj omejena na predmete in pojme iz vsakdanjega življenja, v bolj intelektualiziranem izražanju pa se ta oziralnik uporablja bolj poredko (155-56). Slovenščina, makedonščina in lužiška srbščina naj bi sicer bili slovanski jeziki, v katerih je samostalniški analitični oziralnik najbolj ohranjen (156).
51	Kako močna je bila nekdaj raba oziralnika kateri ne ob predlogu, nam obilno izpričuje roman [entpeter (s podnaslovom Zgodba iz ljubljanskega predmestja), ki ga je napisal Ljubljančan Juš Kozak. Delo je prvič izhajalo v LZ 1924-26, po dogajalnem času pa sega v prvi dve tretjini 19. stoletja.
52	Prim. v 2.1 Bajca idr. (1964: 183). Podobno ugotavlja Kordiceva za (srbo)hrvaščino, le da je tam v vlogi slogovnega nadomestka »nesklonljivi« oziralnik što, ki po rabi ustreza slovenskemu ki-ju, najpogosteje rabljeni oziralnik pa je koji, tj. formalni ustreznik slovenskega zaimka kateri (1995: 163).
Zbornojezikovni predpis sploh bi načeloma moral imeti minimalen obseg in vsebovati zgolj presek vseh posameznih, skupinskih oz. zvrstnih norm, tj. njihov najmanjši skupni imenovalec. Vse neenotnosti oz. nihanja v normi se seveda označujejo z različicami, ki se ločijo po stilni vrednosti, so medsebojno konkurenčne in normo dinamizirajo (to je v skladu z načelom prožne ustaljenosti, znanim iz češkega strukturalnega jezikoslovja). O večji ali manjši priporočljivosti (»pravilnosti«) ali nepriporočljivosti (»nepravilnosti«) teh različic v zbornem jeziku se po Pranjkovicu (1996: 5-12) odloča ob upoštevanju najmanj dvanajstih načel: načela ustaljenosti in razširjenosti, logiškega, estetskega in pragmatičnega načela, po katerem je vsaka norma pogojna, t. i. pravnega in znanstvenega (sistemskega) načela, zemljepisnega, aristokratskega in demokratičnega načela, načela avtoritete (dobrega pisatelja) in namembnosti, tj. funkcijskozvrstne ustreznosti (avtor omenja še načela izročila, preprostejše uresničitve, avtohtonosti in produktivnosti).53
Literatura
Anton Bajec, 1972: Relativa in indefinita v slovenščini. VIII. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 24-34.
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko RUPEL /in Jakob šolar/, 31964: Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Douglas Biber, Stig Johansson, Geoffrey Leech, Edward Finegan, 1999: Longman Grammar of Spoken and Written English. Harlow (Essex): Longman.
Adam Bohorič, 1584 (1987): Arcticae horulae succisivae (Zimske urice proste). Prevedel in spremno študijo napisal Jože Toporišič. Maribor: Založba Obzorja.
Anton Breznik, '1916: Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja.
—	21921: Slovenska slovnica za srednje šole. Prevalje: Družba sv. Mohorja.
—	31924: Slovenska slovnica za srednje šole. Prevalje: Družba sv. Mohorja.
—	41934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv. Mohorja.
Robert Cazinkic, 2000/01: Oziralni prilastkovi odvisniki. JiS XLVI/1-2. 29-40.
Horst Dippong, 1999/2000: Tehnika oziralne zveze in oziralni zaimki. JiS XLV/7-8. 265-76.
Janez Dular, Rafka Kirn, Marija Kolar, Breda Pogorelec, 1990: Slovenski jezik II. Maribor: Založba Obzorja.
Marija Golden, 1996a: K-premik in skladenjski otoki v slovenski skladnji. Razprave (Disserta-tiones)XV. Ljubljana: SAZU. 237-53.
—	1996b: O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in
splošno jezikoslovje.
Janez Gradišnik, 1993: Slovensko ali angleško?: Priročnik za dobro slovenščino. Celje: Mohorjeva družba.
Miroslav Grepl, Petr Karlik, 21989 ('1986): Skladba spisovne češtiny. Praha: Statni pedagogicke nakladatelstvi.
53 Prim. v zvezi s sodobnim stanjem slovenščine Vitezovo mnenje: »Vse /.../ res kaže, da realni, živi in znotraj njega zlasti govorjeni jezik - tako ali drugače - zmeraj gre in bo tudi šel svojo naravno pot. Po drugi strani pa je prav tako zares videti, da na tem kulturnem prostoru slovenščina in njeni uporabniki zaradi številnih razlogov in na najrazličnejših uporabnih področjih občutimo nenehno poglabljanje prepada in vse manj razvidno prehajanje med idealizirano podobo jezika, kakršno določajo ali vsaj avtoritativno priporočajo normativna pravila, in jezikom, ki ga vsak dan sami pišemo in beremo, govorimo in poslušamo.« (1999: 47.)
Oswald Gutsmann, 1777: Windische Sprachlehre. Klagenfurt.
Anton JaneŽič, 21863 ('1854): Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Radoslav Katičic, 1986: Sintaksa hrvatskoga književnog jezika: Nacrt za gramatika. Zagreb: JAZU & Globus (Djela JAZU, 61).
Jernej Kopitar, 1808/09: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach.
Snježana Kordic, 1995: Relativna rečenica. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo (Znanstvena biblioteka HFD, 25).
Helena Križkova, 1970: Relativni vety v současnych slovanskych jazycich. Slavia XXXiX/1. 10-40.
George Lakoff, 21990 ('1987): Women, Fire, and Dangerous Things: What Categories Reveal about the Mind. Chicago & London: The University of Chicago Press.
Franc Metelko, 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien und in den benachbarten Provinzen. Laibach.
Anton Janez Murko, 21843 ('1832): Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Gräz.
Janez Orešnik, 1992: Udeleženske vloge v slovenščini (Semantic Roles in Slovene). Ljubljana: SAZU (Dela, 37).
Hanna Orzechowska, 1971/72: Rodilnik pridevnikov in zaimkov kot formalni eksponent pri navezavi. JiS XVn/3. 57-64.
David M. Perlmutter, Janez Orešnik, 1973: Razlaganje sintaktičnih posebnosti. Ljubljana: institut Jožef Stefan.
Maks Pleteršnik, 1894: Slovensko-nemški slovar: Prvi del (A-O). Ljubljana: Knezoškofijstvo.
Marko Pohlin, 1768: Kraynska Grammatika. Laybach.
ivo Pranjkovic, 1996: Temeljna načela jezične pravilnosti. Kolo Vi/4. 5-12.
Randolph Quirk, Sidney Greenbaum, Geoffrey Leech, Jan Svartvik, 1985: A Comprehensive Grammar of the English Language. London & New York: Longman.
Fran Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Jakob Sket, 81900: A. Janežičeva Slovenska slovnica. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Slovar slovenskega knjižnega jezika i-V, 1970-91. Ljubljana: inštitut za slovenski jezik SAZU & Državna založba Slovenije.
Slovenska slovnica, 1947. Sestavil uredniški odbor. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Slovenski pravopis, 1950. Uredniški odbor: F. Ramovš idr. Ljubljana: SAZU & Državna založba Slovenije.
Slovenski pravopis, 1962. Uredniški odbor: Anton Bajec idr. Ljubljana: SAZU & Državna založba Slovenije.
Gunnar Olaf Svane, 1958: Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen: Rosenkilde und Bagger.
Stanislav Skrabec, 1886 (1994): O neketerih ozirnih zaimkih. Cvetje z vertov sv. Frančiška Vi/10 (Jezikoslovna dela, 1; ur. Jože Toporišič). 282-84.
— 1886 (1994): »Kir« in »keri« in pa še kaj. CFr Vi/11 (Jezikoslovna dela, 1; ur. J. Toporišič). 286-88.
Jakob Solar (B. R.), 1958/59: Slovenska slovnica v nemščini. JiS iV/6. 178-81.
John R. Taylor, 21995 ^1989): Linguistic Categorization: Prototypes in Linguistic Theory. Oxford: Clarendon Press.
France Tomšič, 1943: Starocerkvenoslovanska slovnica in čitanka za višje razrede srednjih šol. Ljubljana: Pokrajinska šolska založba.
Jože Toporišič, 1965: Slovenski knjižni jezik 1. Maribor: Založba Obzorja.
—	1966: Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Založbi Obzorji.
—	1967: Slovenski knjižni jezik3. Maribor: Založbi Obzorji.
—	1968: Končnici -ega v tožilniku srednjega in moškega spoli ednine pri pridevniških besedah
in še to in ono. JiS XIII/2. Platnice.
—	1970: Slovenski knjižni jezik4. Maribor: Založbi Obzorji.
—	1971/72: Pripombi h končnici -ega zi tožilnik ednine moškega in srednjega spoli. JiS XVII/4.
116-17.
—	1982: Nova slovenska skladnja. Ljubljani: Državni založbi Slovenije.
—	21984 ('1976): Slovenska slovnica: Pregledana in razširjena izdaja. Maribor: Založbi Ob-
zorji.
—	1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljani: Cinkirjevi založbi (Leksikoni CZ; zbirki
Sopotnik).
—	1996: Jinežičevi Slovenska slovnica 1854. SR XLIV/3. 307-16.
—	2000: Slovenska slovnica: Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založbi Obzorji. Adi Vidovič Muha, 1996: Določnost kot besedilni prvini v slovničnem opisu slovenskega jeziki
(ob Kopitarjevi slovnici). Kopitarjev zbornik. Ur. Jože Toporišič. Ljubljani: SSJLK (Obdobji, 15). 115-30.
—	1997: Razmerji med leksemi in homonimiji. Julii Balint: Slovar slovenskih homonimov.
Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete (Rizprive FF). 7-16.
—	2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljani: Znanstveni inštitut
Filozofske fakultete (Razprave FF). Primož Vitez, 1999: Od ideilnihjezikovnih struktur k strategiji reilnegi govori. SR XLVII/1. 23-48. Valentin Vodnik, 1811: Pifmenoft ali Gramatika za Perve Shole. Ljubljani.
Summary
Attributive relative clauses ire typically introduced by ki ind kateri, which ire in Slovene grimmirs triditionilly considered relative pronouns (this is also true for Pleteršnik's dictionary ind SSKJ). Gutsmin, Jinežič-Sket, Breznik, ind the grammar by four authors consider them adjectival relatives, while Toporišič considers them classificatory adjectival relative pronouns. However, since they replace nominal words or phrases, they do not pliy the role of the left attribute chiricteristic of the adjectival word. Furthermore, they only agree with the intecedentil noun in gender ind number, but not in cise, which depends on the syntactic function of the relative in the subordinate clause. Within the syntactic functional approach to classifying parts of speech one could well irgue for the citegorizition of the relatives ki ind kateri is nominal words.
In gender, case, and number, the pronoun kateri has the same inflection as regular adjectives (in definite form), although in prepositional icc. sg. n. the form homonymous with gen. is increasingly common (e.g., Razpisano je delovno mesto, za KATEREGA je potrebna visoka izobrazba). Thit this is the "orphan" genitive, which is generally used for nominilized masculine adjectives ind to some extent also for neutral adjectives, it is clearly evident from the form of the relative in icc. sg. m.: regardless whether the noun in the antecedent signifies animate or ininimite object, only one form is used, i.e., the form homonymous with gen., katerega. The relative kateri is considered nominal or nominally used pronoun by Pohlin (1768), Svine (1958), ind Dippong (1999/2000). However, this nominal relative his atypical morphology.
While the pronominility of the relative kateri is not controversial, the triditionil placement of the relative ki among pronouns in Slovene grammars initially originated in the erroneous derivation of this form from the pronoun kateri (Bohorič, Pohlin, Kopitar, Vodnik, Metelko), and later through internal loyalty to the normative tradition. Pogorelec (1990) and Toporišič (1992) consider
the word to be a conjunction. Since the free morpheme ki and the form of personal pronoun coreferential with the noun in the antecedent have the same syntactic function, they are both together in some registers of Slovene replaceable with the pronoun kateri. Therefore, they can be treated as one unit with replacement power, i.e., as a pronoun. The consequence of this notion is also Toporišič's structural reinterpretation of this traditionally non-inflected pronoun into "syntag-matically" inflected. Its nominality might be proven by the placement of adjectival attribute to the right of ki (KI vsi = MI vsi : vsi TAKI), and by some rare (stylistically marked) examples, when the antecedent of the relative ki can be a noun in the derivational base of the possessive adjective in -ov/ -ev, -in (Nič se ni vznemirjala zaradi DUŠANOVE napetosti in zamračenosti, KI ni in ni mogel pozabiti Matijeve surovosti). The atypical character of the pronoun ki is demonstrated particularly in the distribution of roles, performed by all relative pronouns as a subclass of conjunctions: while the majority of the relatives substitutes and connects at the same time, in the case of the analytical relative pronoun ki the former role belongs to the personal pronouns, the latter to the free morpheme. The free morpheme of relativity transforms non-relative clauses into relative ones, and is therefore used not only as a part of the analytical equivalent of the nominal relative kateri, but it also appears in the analytical substitute of the regular possessive and qualitative adjectival relative (Žalil je človeka, KI NJEGOV kruh j6 'čigar'; Take politike, KOT JO izvajate vi, si nihče ne želi žkakršno').
The traditional incorrect notion that the relative ki is some kind of phonetic variant of the presumably full form kateri often had long-term consequences for normative treatment of the usage of the two linguistic means. This treatment is presently leaning towards the complementary distribution: in non-prepositional usage ki is prevalent, in prepositional kateri. The logicistic rule, first found in the grammar by four authors, stating that kateri is used in place of ki when ki would be unclear (Ta je tisti, KI MU je vse zaupal), is unnecessary, since such cases are only rarely truly ambiguous if not taken out of context, and sometimes even kateri does not disambiguate them (streha hise, KATERA se daleč vidi). As far as the (not uncommon) use of kateri in non-prepositional cases is considered, it seems that this type of deviation from the grammatical norm can be found in various authors, so that such usage cannot be attributed exclusively to the influence of every-day spoken language, age group, education, or social class, even if all these and possibly other sociolinguistic factors should be taken into consideration. Most likely this usage indicates the influence of older norm, where the relative kateri was associated with higher style, while ki was more typical of every-day (less careful) spoken language. Furthermore, one cannot dismiss the long-term influence of German with its privileged status. It seems that the relative kateri also sporadically plays a role of a stylistic substitute when the author attempts to avoid repetition of the relative ki in the text.