Januš Golec«17 Propast in dvig. Ljudska povest. Vse jc bilo preračunano, napeljano, z ljubeznjivostmi ovenčano in sam zlodej bi moral poriniti vmes svoje krempljc, če se ne bi posrečilo. Tako in podobno je še razmišljal in se utrjeval v veri na zmago oskrbnik Josip, predno se je lotil miške z obema rokama. Gotovo nikoli poprej ni bil djrznež tako iznenaden ter razočaran, ko v trenutku objema lepe Veronike. Objel jo je strastno z obema rokama, privil nase v najtrdnejši veri, da bo kar sama prislonila glavico k njegovemu obrazu, nekoliko pojokala radi dosedanje nesreče in trenutne blažnosti in potem — potem . . . Ni šc sklenil svojih z bliskavico delujočih razmišljanj o — potem, že se mu je miška izvila in je oplazila pohotnega mačaka s svojo tačico po licu, da je kar zapelo in je napol omahnil po tleh. Predno se je prav zavedal, kaj se je zgodilo, mu je miška že ušla. Njegova zaljubljenost in strast sta se prevrnili na mah v srditost razočaranja, da je doživel nekaj tako poniževalnega, da bi o tem niti sanjati ne upal. Bitje, katerega se je oklepal pred trenutki z vsem svojim mišljenjem ter poželjenjem, je zasovražil in je sklenil, da se bo maščeval za -.aušnico na ta ali oni način, in sicer pri prvi priložnosti, Veronika je bila mlada in z življenjem prepojen ženski svet hrepeni po opcri ljubezni. Tako daleč sc je bila vdala v usodo prisiljenega zakona, da bi bila odkazanega ji moža še viljubila, če bi ji lc bil namignil v tem oziru z mezincem. Vsiljevati se mu ni ma-• rala ter ni mogla. Česar ni mogla izvojevati ter izkopati iz moževega srca, to je skušala nadomestiti s spomini na mater ter na očetov dom. V obujanju spominov, ki so ji postali v stenjevški puščavi vse, ji je bil poprej osovraženi Šuškovič dobrodošel. Nikoli ni pričakovala, da bi gojil, prikrita zloba, kake posebne namene in še to glede nje, v kateri je bila ženska poštenost z materino besedo in ljubeznijo ukoreninjena liki hrast! Bila je dekle v vrtu nedolžnosti, hotela jc ostati dasi v nesreči žena poštenja ter neoporf;čenosti. Ko jo je pohotr.ež objel, ni oklevala niti tr.enu- tek, kaj je njena dolžnost in kako se ji je obrailiti nasilneža. Po dejanski obrani je zbežala brez sicer v takih prilikah običajnih psovk. Zaplesalo ji je krog srca upanje, da sc bo po tcm dbživljaju izpolnilo povelje njene dobre matere: »Vražji Šuškovič mora od hiše in potem bo morebiti boljše!« Sklenila je, da bo prcdložila obračun z vsiljivcem možu in ga prosila, naj stori še on svojo dolžnost. Kako je bila ogoljufana v nadi, da bo mož vzrojil, ko bo čul, kako daleč se je spozabil ter drznil njegov služabnik. Samo nekaj je godrnjal, se praskal za ušesom in obl_ubil le toliko, da ga bo že posvaril in mu zakrotil, naj pusti za bodočc gazdarico pri miru. Suškoviču zasluženo prismoljeni udarec je vrnil Veroniki mož in to s svojo mevžavostjo in pomanjkanjem iskricc ljubezni do mlade, tolikanj čedne, zvcste in poštene žene! Možev odgovor ji je pregnal vsako upanje, da bi zamoglo p -tati med njima še kedaj drugače, nego je bilo dosedaj. Ct-sojena je bila v prebridko zakonsko nesrečo, iz katere jo bo bogznaj kedaj odpoklicala — smrt! Zakonski mož, ki se ne upa potegniti ter odločno nastopiti za čast svoje žene, je ali popolcn bebec, ali pa — lopov! Veronika \z bila varana v upu, da bo spodil mož zasledovalca njene zakonske zvestobe. Kar je prezrl on, je hotela pokazati prej ko slcj sama! Šuškovič mora od hišs in bo tudi zginil, to jc bil najtrdnejši Veronikin sklep! * Po oni zaušnici, ki je priletela iz Veronikine roke in se je ustavila na Josipovem obrazu, so sc predrugačile razmere na obsežnem Pasaričevem itnanju le za dva vidno. Oskrbnik je zamenjal vljudnost, postrežljivost in zgovornost napram jjazdarici z odločnim nastopom, da je zopet on namestnik in desna roka gazde. Ni iskal več Veronikine bližine, a ji je tudi kljuboval po možnosti in jo naravnost smešil vpričo služinčadi in težakov. Veronika je prežala na tak nastop lopova, ki ji bo nudil dovolj vzroka, da ga oožene na cesto. Ni ji bilo treba ostati dolgo na preži in že sta trčila z oskrbnikom in napravila medsebojni obračun vsak po svoje tako, da sta ga pomnila do smrti. Grga Pasarič si ni dotaknil napram šaferju niti z besedo, da mu je znano, kaj se je odigralo med njim in njegovo ženo. Ta dogodek ni prav nič zmešal njegovega dosedanjega življenja. Kšeftaril je z vinom ter živino naprej ter je izostajal z doma, ne da bi Veroniki omenjal, kod hodi ter se vozi, s kom občuje in kolik je njegov zaslužek. Gazda je že bil zopet kar celi teden z doma. Šuškovič ga je nadomeščal z vsem in je bas tokrat kazal gazdarici javno in pri vsaki priliki, kako je ona prava ničla pri hiši. Nekega večera se je šalil z dekleti pred kletjo in uganjal opolzke ter ogabne šale. Mimo je imela priti Veronika in jo jc zloba tudi dobro videl. Gospodinja niti dvomila ni, da se bo razposajeni prizor razpršil ob njenem pojavu. Kaj še! Šuškovič je na cesti pred kletjo vpričo gazdarice pograbil punčaro, ki mu je bila najbolj pri roki, jo strastno objel, poljubil in jo pognal v Veroniko z besedami: »Tako je vajen in zna Josip Šuškovič!« Drznež vseh drznežev, tokrat se je urezai gič in to za celo življenje! Gazdarico je prešinila neugnana notranjit tcr moč. Liki levinja se je pognala v klevetnika in ..: je padalo po njegovem obrazu od leve ter desne, dokler ni pobegnil v klet in se zaklenil v pivsko kamro. Veronika se po podarjenih udarcih ni umaknila v hišo, ampak narekovala hlapcu skozi zaklenjena vrata z gromovitim glasom: »Pri priči od hiše in med pujske, kamor spadaš!« Tak le prizor na vasi privabi gledalce ter poslušalce izza vseh voglov, oken ter vežnih vrat. Ženski svet izpred kleti se je razletel, kakor bi ga bil odpihnil vihar, a sosedi so videli ter čuli, da je doslej vsemogočni Šuškovič nemogoč pri Pasariču kot šafer. Kdo na božjem svetu bo še poslušal tcr klonil tilnik pred valpetom, ki je bil javno žigosan od ženskih rok z najbolj sramotnimi ter nečastnimi udarci! Po glasni odpovedi v kleti je odbrzela Veronika v stan. Ona sama in še par dekel je zmetalo Šuškovičevo obleko ter ropotijo na cesto in ga tudi s tens dejansko spodilo od hiše, v kateri je bil toliko let bog! Nikdo ni prav videl, kedaj je Josip pobegnil s Pasaričevega imanja. Še isti večer po najbolj odločnem nastopu Veronike z oskrbnikom se je vrnil gazda. Videl je Josipovo kložnjo kar zunaj na cesti in seveda vprašal, kaj se je tgodilo v njegovi odsotnosti. Ko je čul od hlapca, kaj je učinila gazdarica, so ga zapustile moči, da je omahnil po koleslju, kakor bi ga bila lopnila kap. Kmalu si je opomogel. Prepaden in prevzet do drgetavosti je zapovedal, naj mu napreže sluga svežega in najboljšega konja. Zmotal se je z voza, sklonjeno odkrevsal v klet, odkoder ga ni bilo dolgo na spregled. Vidno postaran se je vrnil k hlevu, sedel na koleselj in oddrdral v smeri proti Zagrebu. Videl ga je oni večer samo konjar, ki mu je sporočil, da je moral na povelje gospodarice ostaviti Pasaričevo imanje šafer Josip Šuškovič. Mogočni gazda F^sarič se ni vrnil nikdar več v Stenjevec. Vzela ga je noč po izgonu Šuškoviča. Nikdo ga ni več videl in ni znal povedati, kam je krcnil z vso naglico na vozu in z nijhitrejšim konjem. Konjar je bil mnenja, da jo je ubral gazda za oskrbnikom, da pristreže njegov pobeg in ga privede nazaj. Sestanek z do nerazsodnosti osramočenim ter užaljenim Josipom mu ni uspel, sicer bi še ne bilo došlo do razkrinkanja tolovajske družbe v Stenjevcu. Gazda ni pripeljal drugo jutro Šuškoviča, kakor so pričakovali vsi. Ni bilo na spregled ne enega in ne drugega celi naslednji dan in noč. Nobeden se ni vznemirjal radi izostanka. Sta pač kod popivala po Zagrebu. Prigovarjanje na povrat se je zavleklo po tako hudi žalitvi. V tem prepričanju so se zibali na Pasaričevem domu Veronika in služinčad. Drugo predpoldne je dobil Stenjevec poset, kakoršnega se niso nadejali. Kar na lojtrskih vozeh se je pripeljala cela četa orožnikov z nasajenimi bajoneti. Že nekoliko pred vasjo je poskakala večina žandarjev z voz in obkolila z vso naglico Pasaričevo hišo. Ostali so se pripeljali v vas in šele tamkaj so zapustili vozove ter se razkropili po selu. Šestorica je potegnila z voza uklenjenega Šuškoviča ter zahtevala v imenu zakona, naj takoj odklenejo Pasaričevo klet in prinesejo krampe, motike ter sekire! (Dalje sledi.)