PREVOD
Geoffrey Hill
110	literatura
Geoffrey Hill
Pesmi
DOKTOR FAUST 1
Cesaijeva obleka
Ena mnogih poti: Bog
v čisti soparici krvi kroži.
Bogovi - kot ljudje - vstajajo iz zaprtih grobov,
ko se vznemirijo majhni bobni.
Brezmadežno perje laboda je običajna obleka. Nikjer nikogar ni strah, nihče ne prisluškuje, noben glas glasen (čeprav nedolžno na glas).
2
Harpye
Ker na političnem banketu bogov sem lačno ob strani stal, sem od vseh mogočih krivih bogov pri teh hrustančastih sencah pristal,
ki kažejo vse, brez pohote; na njihovi mrtvi gostiji sem se znašel pri razcefranem Opozorilu kopalcem ob robu razcefrane vode.
3
Drug del zgodbe
Nedolžni niso zbežali; preveč legendarni, se smejijo; razuzdani hrupni volk jim podira domačijo.
Zver je pobita, zver uspeva. Mastna kri na pesku škripa. Oslepeli Bog veijame, da ni brez vida.
(.For the Unfällen, 1959)
POGREBNA GLASBA 3
Naročili so si Sodni dan in hoteli to pri Bogu, ukrivljena kovina je obrobljala greben. Takšni prizori so prav redki. Vsakih petsto let se morda ljudem mogočen mir kometa prikaže v takšnem razkošju, modrikast in brezobličen, pod vsem tem pa Anglija čepeča kakor zver. "Oh, tiste stare severnjaške razprtije ..." Polje se po bitki oglaša s svojim lastnim glasom,
ki ni ničemur podobno na zemlji, a je zemlja. Slepo iščoči polž, ranljivi krt prideta na plan, slepo ležemo, slepo med pokolom z zakonsko krvjo oblite najnežnejše duše naskakujejo, hropeč "Jezus".
4
Naj bo um dragocenejši od duše; ne bo
obstal. Duša doume svojo ceno, prosi za svoj mir,
se sprijazni s solzami in znojem, je najbrž
neuničljiva. To lahko veijamem.
Vendar bi se sramoval zgolj nagonske vere,
prikladnosti privolitve, ko bi si upal,
a česar si ne upam, je opustošena zgodovina
ali jalovo vladanje. Averroes, stari pogan,
ko bi le imel ti prav, če Razum sam bil bi
absolutni zakon, dovoljšna milost,
naša življenja lahko bila bi mit jetništva,
ki se vanj mogli bi podati: neobljudena dežela
zmeraj na novo zapadlega snega, palača plameneča
od nenehne tišine kakor od bakel.
5
Z baklami ko gremo, ob divjem božiču, ko se požrtno gostimo za svojo pokoro v tridesetih praznikih maziljenja in klanja, kaj je to drugega kot zimski spanec duše? Toliko stvari počiva pod izpolnjeno Pravico, kot da bi trobente očistile zakon, narda bila resnično bistvo kesanja. Nebo kopiči temo. Ko prepevamo "Ora, ora pro nobis", niso serafi, ki se spuščajo za pomilovanje, marveč mi sami.
Tisti pravično obdolženi tisti maščevalni izmučeni na kolenastih statvah nas razvajajo z dolgimi prizori bolečine, ostudno nežnostjo prekletih zaradi njihovega lastnega mesa:
6
Sinko moj, ko si znal obvladati čuda
brez usmiljenja, zmagati pogled nadležnega
zmaja spanca, sem se radostil nadvse -
dobrodošel tujec v tvojem kraljestvu.
Na tistih pradavnih poljih sem videl človeštvo,
kakor ga je bil imenoval Oče, bajeslovne zveri, plodeče
se v miru za blagoslov.
Resnični kriki sveta so segli do tja, nemir
daljnih vihaijev, mrmranje samot,
pomirjena skrivnost. In tako se konča.
Nekateri se žgo za tisto, kar so bili; drugi
so oslepljeni za vse razen vizijo -
njihovo nujo po spravi. Veijamem v svojo
zapuščenost, zakaj to je tisto, kar imam.
ŠTIRI PESMI GLEDE NA TRPEŽNOST PESNIKOV
Ljudje so posmeh angelom
v spomin Tommasu Campanellu, duhovniku in pesniku
Nekaj dni senca skozi visoko okno deli z mano ječo. Gledam, polž se vzpenja s sklenino lastne sluzi po steni jame. Kriki, ki prihajajo, so moji; potem Božji: moja pravica, rane, ljubezen, porogljiva luč, kruh, nesnaga.
Ležati tu v svojem čudnem mesu, medtem ko preobilna Muka spi, omadeževana s primerno hrano, je, za nekaj časa, radost onkraj vsake skrbnosti sveta. Vendar dosojeno nam je vstati, prav takrat, ko bi, v tišini, skladal jaz svoj spev.
Molitev k soncu
v spomin Miguelu Hernandezu
I
sonce stori da se vzdigne nad vsemi stvarmi tema
II
Mrhovinarji pozdravljajo svoje meso opoldan (Pekel molči)
ITER
III
Slepo Sonce naš uničevalec blagoslovi nas tako za spanec.
A t u R a	115
"Javno dobro"
v spomin Robertu Desnosu, umrlemu v taborišču Terezin 1945
Za branje lahko priporočim
Očete. Kako plemenitijo kvarljivo meso:
slastno kontemplacijo: čiste
ličinke, ki penijo vranico v mleko. Za vajo, dolgotrajno
zatiranje pretežno neprimernega
govorjenja iz primernih grobov. Če se zemlja odpre, naj se človeška usta
tudi odpro? "Nihče in nič sem, če nisem rešen zdaj!" ali "Kristus, kakšna pantomima!" Dnevi
tedna so sedem jam. Glej,
Gospod, spet vstajamo od mrtvih in prihajajo sodniki.
Tristia: 1891 - 1938
Poslovilne besede Osipu Mandelštamu
Težavni prijatelj, tebi bi dal prednost pred njimi. Mrtvi hranijo svoja zapečatena življenja in spet sem prepozen. Prepozni pozdravi, oblaki prahu in predrzni kriki.
Podobe se vzdigujejo iz razdejanja Glej ... razvaline na planoti ... Nekaj ljudi strmi v roke; drugi se plazijo za hrano po obcestnih poljih.
Tragedija vse nadzoruje. Ne bo se nas dotaknilo, vendar je tu -brezhibno, nenasitno - trdo poletno nebo, naslajajoč se s tem, svojemu koncu se približuje.
("King Log", 1968)
TENEBRAE 2
Ti, ki z glasom iščočim, vendar mirnim si me izvlekel, ko sem se izgubil v snu, me obdržal blizu srca, da bi si spočiti mogel, varen v temi po tvoji izbiri: čisto tvoj sem se odločil, da ne izbiram, v tebi potešenemu mi ni treba dalje iti. Držiš me v strahu, ki teši čvrst up, in v veselje mojih grehov sredi muk. Tako strastnemu mi koprnenje vračaš z bolečino; ker se zdiš brezstrasten, vse, kar bi dobil, tako odbijam, rane pozaba mi zadaja, lažne ekstaze, ki jih v resnici ti prenašaš, kot trpiš vsak del svojega križa.
8
Glasba preživi, svoje lastne sfere sklada, Angel Glasov, Meduza, Kraljica Zraka, kadar jo pozdravi naš resnični klic, v led srebro srebrno dodrhti.
(Tenebrae, 1978)
KANAAN I
Korakajo po Božji volji skoz Flandrijo s strojnimi pištolami, korali, topovi
iz tolstega brona, s stokajočimi cizami, da vržejo Baala. Na križpotjih vzdigujejo
trupla in blatne prapore Jagnjeta. Sonce sodi. Tam daleč rezila
daritve
se dvigajo, padajo, kakor da jim niso napoti rezila kosti.
Krivica mine in pravičnost. Ne prizaneseta
118	LITERAT
u
r a
sesajočemu otroku niti
ne skoparita s trobentami. Zdaj je postal
Moloh svoja peč
in z odvrženimi otroki nagimi za roko ali nogo mlatijo kot s cepci.
(New Poems, 1992) Izbral, prevedel in spremno opombo napisal Veno Täufer
Ni jih malo med sodobnimi angleško pišočimi pesniki, ki bi pritrdili mnenju, daje Geoffrey Hill najpomembnejši pesnik, ki piše v tem jeziku. Če bi pred zadnjo podelitvijo Nobelove nagrade spraševali, kdo bi jo utegnil dobiti, če bi se nagrajenca iskalo med sodobnimi pesniki, ki pišejo v tako imenovani Veliki Britaniji, bi bilo ime Geoffreyja Hilla najbrž omenjeno večkrat kot pa Seamusa Heaneyja iz Severne Irske. Takšnemu mnenju pritrjuje neka anketa izpred leta ali dveh med avtoiji. Po mnenju ne ravno maloštevilnih angleških in tudi ameriških kritikov pa prav tako sodi v sam vrh sodobnih ustvarjalcev religiozne poezije.
Leta 1932 rojeni Hill piše zelo zgoščeno, stilno briljantno izbrušeno, najrazličnejših mitoloških, motivnih in drugih eruditskih aluzij polno poezijo. Najbrž je tudi zaradi te svoje poetične zbitosti in večpomenske nabitosti tisto, čemur pravimo pesnik za pesnike. Glede na siceršnjo splošno usmeritev v sedanji anglosaksonski poeziji je nekako "neangleški" v svojem dialoškem odpiranju Hölderlinu, Bloku, Mandelštamu, Ovidu, Alanu Tatu, Charlesu Peguyu, Saint-Johnu Persu in seveda Williamu Blaku in še posebno Hopkinsu. Geoffrey Hill je močno zaznamoval razvoj angleške poezije zadnjih dveh desetletij tudi s tem, da se poleg občutljivosti za dogajanja v svetovni liriki z njegovo poezijo skoraj neopazno, podpovršinsko vrača v sodobno angleško poezijo nekakšna eliotovska stroga zahtevnost ubranosti s tradicijo, ki seveda nikakor ne izključuje niti eksperimentalnosti, nepopustljivo pa zahteva odgovornost, obrtno, estetsko, etično. (Bralcu se zdi, kakor da se v
Literatura
119
"hillovsko" smer že opazno obrača lanski nobelovec S. Heaney v svojih zadnjih dveh knjigah: Seeing Things, 1991, in Spirit Level, 1996).
Geoffrey Hill je prvo pesniško knjigo - Za nepadle - priobčil 1959, s to in z leta 1968 natisnjeno Pomembni nesposobnež je že jasno začrtal svojo ustvarjalno pot. Pesniška zavzetost in skorajda nekakšna ritualna natančnost v jeziku sta ga vodili v včasih že nevzdržno zgoščenost izraza. Tak je eden njegovih najboljših ciklov - Pogrebna glasba, cikel navideznih (nerimanih) sonetov, ki ima v začetku posvetilo trem pobitim plemičem v "vojni rož" v 15. stoletju in je po pesnikovem komentarju "poskus okrašene srdite glasbe, ki jo trgajo hropenja in kriki"; posvetila diskretno nakazujejo "večglasnost" ne le v isti pesmi, celo v posameznih verzih. (Na primer: v 6. pesmi se zdi, da govori nekdo, ki umira /pogubljen?/ na bojišču, in z dvopičjem, ki je to pesem vpeljalo iz 5., je diskretno postavljeno vprašanje o možnosti zmiritve s trpljenjem.)
Naslednja zbirka, kije med Hillovimi skopo maloštevilnimi izšla leta 1971, so njegove znamenite Mercijske himne, pesmi z nenavadno dolgimi, ritmiziranimi, na videz proznimi verzi. Ta knjiga je zaznamovala celo obdobje sodobne angleške poezije. V njih osupljivo spretno meša preteklost in sedanjost, zgodovinske aluzije in spomine na otroštvo v poetično sugestiven preplet podedovane in osebne izkušnje. Posebna pesniška moč te pesnitve je v zlitosti jezikovnih fragmentov (spet največkrat tako imenovanih "izpraznjenih obrazcev", preobrnjenih v nov pomen) sedanjosti in davnine.
Druge Hillove zbirke: Nekje je takšno kraljestvo, 1971, Tenebrae, 1978, Skrivnost dobrodelnosti Charlesa Peguya, 1983, Nove in zbrane pesmi, 1952-1992, pesniško zmeraj precizneje kažejo meditativno strogost, kije hkrati tudi v estetski strogosti artikulirana etična zahtevnost, v Hillovem primeru lahko tej prav tako marsikdaj rečemo religiozna zahtevnost, do pesmi, v njej oblikovanih misli in čustev, občutij, tem, motivov.
Strogost je, se zdi, tudi hkrati tista silovita prepričljivost njegovih verzov. Pesnik je globoko prizadet na primer zaradi krutosti človeške zgodovine, tudi krutosti Cerkve v njej, in to ga muči kot nenehno navzoča sedanjost. O pesnikovi vpletenosti v čas in dogajanje govorijo na primer cikel Tenebrae ali nepopustljivo "ncoptimisti-čno" dosledni verzi o Kanaanu... Pesnika žene silna "nuja po spravi" med "lažnimi ekstazami" k pesmi, ki bi bila "resnični klic", presegajoč zemsko muko in segajoč k odrešenju zmiritve, kjer "v led srebro srebrno dodrhti" - vendar razklanost, ranjenost ostaja, kakor ostajata ljubezen in tragično radostna mogočost "vstati, prav takrat, ko bi, / v tišini, skladal jaz svoj spev".