Leto I	V Ljubljani, dne 12. februarja 1926	Stev. 11
za svobodo Jugoslovenov pred 50 leti
Slovenski boritelji
Naša država Jugoslavija ni bila izmišljena in zgrajena šele 1. 1918. Ze Prešeren je pel o sinovih Slave, o otro-kih ene matere. Vsi naši prvi duševni voditelji za njim so hrepeneli, sanjarili, a tudi delali za ujedinjenje Jugoslove-nov v skupno državo; vsi naši napredni listi so pisali vedno znova o jugoslo-venski misli, o bratstvu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zelja po ujedinjenju vseh Slovencev v eno upravno skupino je bila izraz hrepenenja po združenju vseh južnih Slovanov od Balkana do Triglava.
Prav pred 50 leti sm) Slovenci do-kozali, da naše popevartje in govorjenje o Jugoslaviji ni le lepa, a prazna fraza. Takrat je bila Srbija še majhna kneževina in njen sedanji večji del je bil še turški; vsa Bolgarija je bila še pod turškimi pašami, a Bosna in Hercegovina sta bili takisto turški deželi. Hrvatska je ječala pod madžarsko peto in slovenske dežele so vladale nemške vlade. Vsi naši uradi, vse srednje Šole, vse pošte, davkarije, glavarstva, celo županstva in župništva so poznala le nemški jezik. Naš kmet je dobival vse uradne dopise v nemščini, celo po ljudskih šolah je bila nemščina prva. Kjerkoli se je oglasil Slovenec ali Slovenka, sta bila zaničevana in zasmehovana.
A v tem žalostnem, sramotnem času je vendarle gorela v duši našega in vsega jugoslovenskega naroda misel na ujedinjenje — na Jugoslavijo. Vsi smo čutili, da smo Slovenci, Hrvatje m Srbi ena duša in eno telo.
Srbom in Hrvatom v Bosni in Hercegovini so Turki rekli — raja, suženj. Položaj te raje je postajal vsak dan strašnejši. Naši bratje so morali Turkom plačevati toliko davkov, da so bili vedno popolni berači. Turki so j hn jemali, kolikor so hoteli. Kdor se je uprl, je bil ubit. Za vsako ovco, vsakega konja, vola, za vsako svinjo in pišče je morala raja plačati davek. Ako pa je Turek zahteval srbsko ženo ali dekle v svojo zabavo, io je moral Srb brez ugovora prepustiti, za kolikor časa se je Turku ljubilo. Potem je prišla žena ali dekle zopet domov... Krutosti in nasilja Turkov so kričala do neba. Vsa Evropa se je zgražala, a pomagal ni siromakom nihče.
Julija 1875 pa so Srbi v Nevesinju ubili oekega Tnrica, ker je bil pravkar zagrešil nezaslišane svinjarije. Turki so se takoj ma-8>evali in ubili za enega Turka štiri Srbe. Nalto so skočili vsi Srbi po puške in ustanek $e je kakor ogenj s strehe na streho v par tednrh razširil ii vasi do vasi — kmalu čez *so Bosno in Hercegovino.
Slovenec Miroslav Hubmajer, vrhovni poveljnik bosansko-herceg ustašev 1. 1875.—1877
Princ Peter Mrkonjič-K&ragjorgjevič.
Ustaši so začeli krvavo klanje s Turki, žene, otroci, starci in živina pa so bežali preko meje. Ustaši so prosili pomoči, in razen Srbov iz kneževine, razen Rusov, Fran-
cozov in Italijanov je odhitelo tudi mnogo Slovencev pomagat bratom proti Mohamedancetn.
Vsem slovenskim prostovoljcem na čelu je prihitel Slovenec Miroslav Hubmajer. Bil je Ljubljančan, rojen 1. 1851, po poklicu stavec. Pravkar se je bil vrnil kot topničarski podčastnik domov. Ustaši so ga na zborovanju v Jam niči izvolili za vrhovnega poveljnika. In Hubmajer je bil velik junak, ki je podil Turke in jih premagal neštetokrat Boril se je pozneje tudi proti Turkom na srbskih in bolgarskih bojiščih ter L 1910 umrl v Sarajevu.
Drugi slovenski junak je bil Aleksander Toman iz Kamne Gorice, tretji Viktor Merljak, četrti Ivan Mejač ..., vseh Slovencev skupaj je bilo 56, ki so se borili Srbom ob strani proti Turkom za svobodo južnih Slovanov.
Med ustaši je bil tudi Peter Mrkonjič, princ Karagjorgjevič, kasneje kralj srbski in prvi naš jugo-slovenski kralj. »Peter Mrkonjič« je bilo izmišljeno njegovo ime, da ga niso našli nemški, madžarski in tudi srbski sovražniki. Od septembra 1870 do marca 1876 se je princ Peter Mrkonjič s puško v pesti vojskoval sredi sloven-sikh in srbskih tovarišev.
Kmalu nato sta posegli v boj tudi Orna gora in Srbija, a vse račune je prekrižala Avstro-Ogrska ki je s svojo vojsko zasedla Bosno in Hercegovino. Jugoslo-venski načrt se pred 50 leti torej ni posrečil.
Zanimivo je, da je Slovenec Hubmajer dvakrat rešil našega bodočega kralja, da ni bil zavratno umorjen. Nemci, Madžari, Turki, a tudi Obrenovič srbski knez Milan so namreč najeli morilce za visoke vsote, ker so hoteli preprečiti, da bi princ Peter ostal med vstaši. Celo Hubmajerja so skušali podkupiti, da bi princa umoril. Toda Hubmajer je odklonil vsakršno vsoto za zločin ter je opozarjal princa na nevarnosti. Nazadnje p2 mu je kot brat svetoval, naj odpotuje, da ne bo prepozno. Princ Peter je Slovenca ubo_ gal in se skrivaj odstranil čez mejo. Tako je Slovenec rešil Jugoslaviji bodočega kralja Petra Velikega Osvoboditelja.
Po odhodu princa Petra so se vršili krvavi boji ustašev s Turki dalje. Mnogo ustašev je padlo, a tudi Turki so imel strašne zgube ter jim vsi novi polki iz Azije niso mogli pomagati
Ustanek v Bosni in Hercegovini se je prenesel v južno Srbijo in Bolgarijo. Povsod so se morali umikati Turki proti jugu. Bosna .> Hercegovino sta sicer prišli pod madžarsko-avstrijsko vlado, toda turških zverskih nasH-nosti in okrutnosti je b;lo konec. Jugoslovani so se oddahnili in se pripravljali na 'novu
borbe z Avstro-Ogrsko. Niso sicer še doživeli svojega ideala, toda misel jugoslovenskega ujednijenja je živela dalje vedno močnejše. Po 50 letih se je uresničila Jugoslavija, a Peter Mrkonjič je postal naš kralj. Resnica pa je bila, je in bo: Slovenec, Srb, Hrvat so večno brat in brat!
Slovenec Aleksander 1 uinan,- junaški ustaŠ in spremljevalec princa Petra Mrkortfiča L 1876 Živi v Ljubljani.
Fran Hribar, nedavno umrli tehnični vodja «Slov .Naroda» v Ljubljani, ki je kot mlad stavec tihotapil orožje bosansko-hercegov-skim usitašem. Orožje je bilo skrito v tiskarni, a nakupil ga je slovenski odbor, v katerem so bili pisatelji Jos. Jurčič, dr. Jos. Vo-šnjak in dr. Val. Zarnik, trgovca Horak in Vaso Petričič ter drugi ljubljanski Slovenci.
Vojvoda Miroslav Hubmajer, Ljubljančan, kj->t vrhovni poveljnik bosensko - herecego*.
skih vstašev sredj svojega štaba. Od leve na desno: Tomaševič, Bajkovič, Hubmajer, Vukalovič, Babič. (Po sliki iz 1. 1876t)
Ljubljanski kolizej, zgrajen 1. 1845., v kateri i je 6 velikih dvoran in 126 sob. V koliaeju žhri več ljudi kakor v dveh Višnjih gorah. Včasih je bila tu kasarna, polna naših vojakov, ki so vežbali po prostoru današnje Bleiwc's ve ceste. Danes so v kolizeju trgovine, delavnice in ogroniii,; majhnih stanovanj.
Slovenec Viktor Merljak, junaški vstaš, ki je tihotapil Petru Mrkonjiču orožje in strelivo 1. 1875.
Novi Sokolski dom v Črnomlju, zgrajen 1. 1923.—1926. ob prostovoljnem delu Sokolov in Sokolic za 100.000 Din, ki so jih podpisali člani. Novi dom stoji ob cesti na lepi višini med drevjem; dvorana meri 7 m na višino, na širino 11 m in 24 m na dolžino in ima lep oder. V domu ie seveda več prostorov za razne namene.
Žrtev neurja na morju.
Angleški parnik »Laristen« je postal žrtev nedav. strahovite burje na odprtem morju. Nemški parnik »Bremen«, ki je prihitel na pomoč, je mogel s silnimi napori rešiti le šest mornarjev, ostali so z ladjo vred postali žrtev nesreče. Valovi so bili visoki kakor-gore in ogromni parnik so. metali kakor lupino. »Kdor moliti ne zna, naj se na moTje poda!« je resničen pregovor.
Don Juraj Biankini, dalmatinski narodni pp-voboritelj, dolgoletni državni poslanec, eden izmed najpogumnejših Jugoslovenov v avstrijski in sedanji dobi. Bil je nedavno na
smrt bolan, a je k sreči ozdravel.
Kncginia Olga s prvorojencem Aleksandrom. Mlada kneginja je soproga princa Pavla, bratranca našega kralja. Knežja družina posebno rada prihaja v Slovenijo.
Lnkr, Cuovič, beograjski trgovec, ki je vse svoje 90 milijonov dinarjev vredno premoženje podaril beograjskemu vseučilišča,
Najmarljiveiši dijaki ljubljanskega vseučilišča so bili odlikovani s svetosavsko nagrado, Sedč od leve proti desni gg.: Debevec iz Ljubljane, Dobrovšek s Pohorja, Gorski iz Rusije, Fajdiga iz Radovljice; stoje pa od leve proti desni: Kuhelj iz Opčine pri Trstu, Vodnik iz Podutika pri Ljubljani, Serajnik iz Ormoža, Primus iz Zagreba, 2 i tko iz Gorice, Zavrtnik iz Solkana in Martelanc iz Št. Petra pri Gorici. Upajmo, da zapuste šole kot delavni možje, ki bodo narodu le koristili.
Hiša prismojene svetnice Marije Mesminove v Bombonu, mali francoski vasi. Nora Mesminka je imela kip Marije, ki se je v vlažni sobi tik peči potil in zato »jokal«. »Čudež«, da se Marija joka, je prinašal Mesminki mnogo denarja. Naenkrat je začela trditi, da je od hudiča obsedena. Prosila je duhovnika Desvoyersa, naj S hudiča izžene. Ker duhovnik tega ni storil, ga je v družbi deseterih žensk in dveh moških napadla, mučila, zbadala in mu hotela odrezati jezik. Komaj so duhovnika rešili, noro babnico in njene prismojene pajdaše pa zaprli.
Gospodična Newton, slavna američanska bc-ksarka, ki premaga vsako, še tako močno nasprotnico.
Obredne maske divjih narodov.
V starodavnih časih, ko so bili ljudje še poganske vere jn so oboževali mnogo dobrih in hudobnih bogov, so se preoblačili ljudje tako, da so bili podobni raznim zverem, pošastim ali pa celo bogovom, katerih so se najbolj bali, da bi s tem hudobne duhove oplašili in odpodili. Ko so ti narodi sprejeli krščansko vero, so svoje nekdanje bogove začeli zasmehovati in se norčevati iz njih. ker se jih niso več bali. Tako so tudi stare obleke ,s katerimi so se prej šemili v svojo, obrambo, začeli oblačiti ob veselih in smešnih prilikah, da so uganjali norčije v njih.
Divji poganski narodi, ki še danes verujejo v svoje bogove, še vedno oblačijo take obleke v bogoslužne namene. Posebno duhovščina se ob svečanih prilikah našemi, da izgleda bolj podobna bogovom ter lažje stra-huje nevedno ljudstvo in izkorišča.
Slika 1. nam kaže kot velikanske tiče našemljene Indijance iz Severne Amerike. Tako oblečeni duhovni plešejo pred maliiki in pri tem grozeče odpirajo ogromne kljune, j kakor na pustni torek ljubljanska brna, ki; je tudi ostanek iz onih časov, ko so bili Slo-, vani še malikovalci.
Slika 1 predstavlja kot malika tnaskira-nc-ga indijanskega duhovnika.
Slika 3. nam pa kaže zamorskega zdravil ika-duhovnika iz Afrike, ki se obleče tako strašno, kadar zagovarja bolezni, kačji pik in!
uroke ter izganja hudobne duhove.
Čeprav so ti duhovniki in zdravniki veliki bedaki in je vsak naš šolarček 3. razreda v primeri ž njimi učenjak, njihova fanatična vera vendarle včasih res pomaga bolnikom. Zakaj vsaka vera, ki je močna, koristi človeku: človek namreč sam v sebi zmaguje škodljive soke in ozdravi. Bolnik, ki obupuje sam nad seboj, pa mora umreti, ker iti v njem nobenega odipora več. Indijanci verjamejo in zaupajo v svoje duhovnike in zdravnike, zato se jih boje in jih dobro plačujejo. Ker pa Indijanci preveč popijejo žganja, izumirajo ter jih je danes le še za par dobrih polkov. Indijanci so najbolj žalosfaS zgled, jkako mora vsak šnopsarski narod poginili po lasstni krivdi in da mu ne morejo ponn-igati nobeni homeopati, ne duhovniki, m (zdravniki, ne šeme, ne brnel