UDK 56.016:551.761.3(497.12) = 863
Konodonti v škofjeloškem apnencu na Šmarjetni gori
Conodonts from the Škofja Loka limestone of Šmarjetna Gora
Tea Kolar
Geološki zavod, 61000 Ljubljana, Parmova 33 Kratka vsebina
Šmarjetna gora pri Kranju sestoji iz škofjeloškega ploščas tega apnenca z roženci. Geološki profil se prične s kameninami pe&Čenoskrilavega razvoja, ki više prehajajo v biomikritni apnenec. Lepo ploščasti apnenec z vmesnimi plastmi skrilavca in laporja vsebuje bogato konodontno favno. Spodnji del profila ustreza spodnjemu delu cone kerri, tj. najnižjemu delu noriške stopnje. V njem prevladuje ploščasti konodontni element Epigondolella nodosa, ki ga spremljajo elementi E. abneptis, E. permica in Paragondolella navicula. Apnenec zgornjega dela profila vsebuje značilen element E. abneptis v združbi z elementoma E. bidentata in E. postera ter ustreza haloritnemu horizontu, tj. zgornjemu delu zgornje noriške stopnje.
Abstract
šmarjetna Gora rises above the Sora field west of Kranj principal town of Upper Carniola. It is characterized by two rounded summit areas and is chiefly made up of cherty limestone named after Škofja Loka. Geological section begins with sandy shale and grades upwards into bio-micritic limestone. Thin layered cherty limestone intercalated with shale and marl is rich in conodonts. In the lower rock unit of the section plate-like conodont element of Epigondolella nodosa prevails associated with E. abneptis, E. permica and Paragondolella navicula. The upper rock unit is characterized by Epigondolella abneptis accompanied by E. bidentata and E. postera. The lower rock unit is assigned to the kerri zone of the early Noric stage, and the upper rock unit to the halorite zone of the late Noric stage.
Uvod
Za diplomsko nalogo sem profilirala triadne plasti na Šmarjetni gori, predvsem škofjeloški ploščasti apnenec, ki vsebuje bogato konodontno favno. Redkejši so ostanki moluskov in ehinodermov ter spikule spongij in lupine ostra-kodov, ki jih ni mogoče določiti. Vzela sem 36 vzorcev apnenca; konodonte sem našla v 21 vzorcih. Konodontne elemente je fotografirala O. Urbanc-Berčič na elektronskem mikroskopu stereoscan 60 Cambridge.
SI. 1. Položaj na karta šmarjetne gore Fig. 1. Location map of Mt. Smarjetna Gora
Smarjetna gora se nahaja zahodno od Kranja (si. 1). Ozemlje kaže lep primer odvisnosti reliefa in vegetacije od litološke sestave. Morfološko razdelimo teren na dva dela; severovzhodni del sestoji iz apnenca z vrhovoma Gradišče (588 m) in Smarjetna gora (652 m). Vmes se razteza pas skrilavih kamenin, kjer se je izoblikovala dolina, po kateri občasno teče voda. Proti Savi je pobočje strmo, proti jugozahodu pa je položnejše; pred njim se pričenja nižinski del iz erozijsko manj odpornih kamenin.
Dosedanje raziskave
Starost apnenca na Smarjetni gori s fosili dolgo časa ni bila dokazana. F. Kossmat (1910) ga je s hribov na južnem obrobju Škofje Loke in Šmarjetne gore opisal kot škofjeloški ploščasti apnenec z rožencem. Poudaril je njegovo genetsko in sti atigrafsko zvezo s psevdoziljskim skrilavcem. Oboje plasti je imel za ekvivalent anizičnega skrilavca in ploščastega apnenca zgornjega mu-schelkalka v Karavankah pri Tržiču.
I. Rakovec (1950) je sklepal, da prehajajo psevdoziljski skladi više v škofjeloški ploščasti apnenec. Njihov nastanek je razložil s posebnim faciesom wengenskega oddelka ladinske stopnje. Po A. Ramovšu (1958) je škofjeloški
apnenec zgornji del psevdoziljskih skladov, po R. Pavlovcu (1958) pa je nastal v wengenskem oddelku ladinske stopnje.
Dva vzorca psevdoziljskih skladov s Smarjetne gore je petrografsko pre-iskal J. Duhovnik (I. Rakovec, 1950) in v obeh določil zrna kerato-firja in plagiolclazov. V enem je toliko drobcev magmatskih kamenin s felzitsko strukturo, da ga moremo imenovati tufski peščenjak ali drobnik. S tem je dokazano, da spadajo psevdoziljski skladi na obrobju Sorskega polja in v Posavskih gubah v isti stratigrafski horizont.
Po K. G r a d u (1976, 35) leži škofjeloški apnenec na območju Smarjetne gore na psevdoziljskih skladih. V njem je D. Uroševič določila konodonte Gondolella navicula, Polygnathus abneptis in Enantiognathus ziegleri, ki kažejo na zgornjetriadno starost. V enakem apnencu je pri Škofji Loki našel redke ostanke brahiopodov, školjk in amonitov. Po fosilih, najdenih pri Škofji Loki in na Šmarjetni gori pri Kranju, je uvrstil škofjeloški apnenec z rožencem v la-dinsko-karnijsko stopnjo in upošteval možnost, da sega delno v noriško stopnjo.
Temo za diplomsko nalogo mi je predlagal prof. dr. A. Ramovš in je ves čas spremljal moje delo. Zato mu dolgujem posebno zahvalo. Prav tako se zahvaljujem asistentu D. Skabernetu, ki mi je podal sedimentološko sliko zbruskov.
Stratigrafsko zaporedje triadnih plasti na Šmarjetni gori
SI. 2
Sivi apnenec, p I oš čas t, z ^ vložki belega roženca
o
— v
o_ i
*c
s
O)
N
w ©
O z Z
Gray limestone, thin layered intercalated with white chert
Brečasti apnenec, tanko pla-stovit, vmes plasti in leče roženca in laporja
Brecciated limestone, thin layered, chert interlopers and lenses, marl intercalations
Glinasti skrilavec, glinovec in peščenjak z vmesnimi plastmi apnenca in apnenega
** skrilavca, redkeje roženca
Shale, c I ays tone and sandstone interiayered with limestone and calcareous shale, some chert intercalations
r=x
i •»»
i i _ i
nn

V
T3Z
t . i . »
[ Jm |
i-i - i
r~rrr
iriTiT
EE
l-yl «f»
e I »«[ ♦«
t | |.
tf M VI
■ I
I - l_- 1

33
S3
I - l - I
Epi.gondolella abneptis, E, bidentata9 E. poete-ra, Hibbardella magniden-tata> Hindeodella sp., Paragondolella naviaula, Prioniodina muelleri.
Cornudina breviramulis minor, C. (Hindeodella) suevioa, Enantiognathus ziegleri, E, abneptis} E. nodosat E. vermioa, HindeodeI la. magnidentata, Hindeodella sp,, Ozarko-dina sptJ P, naviculaa P. muelleri,
Fig.
SI. 2. Stratigrafsko zaporedje noriiških plasti na Šmarjetni gori 2. Columnar section of the Noric succession from Mt. Šmarjetna Gora
Noriška stopnja je razvita peščenoskrilavo in apneno. Peščenoskrilave kamenine, doslej opisane kot psevdoziljski facies (I. Rakovec, 1950; K. Grad 1976), zavzemajo več kot polovico raziskovanega ozemlja. Sestoje i' glinastega skrilavca, glinovca, peščenjaka in laporja. Vse te kamenine hitro pre-perevajo. Temno sivi skrilavec prepereva rjavkasto rumeno in se kolje v tanke plošče. V spodnjem delu vsebuje ponekod temno sivi skrilavi apnenec. To je prekristaljen mikrit ali biomikrit, ki vsebuje nekaj kremenovih zrn; kremen lahko nadomešča kalcit. V njem so pogostne debele lupine mehkužcev. Iz tega apnenca sem vzela več konodontnih vzorcev in določila naslednje ploščaste ko-nodontne elemente: Epigondolella abneptis, E. nodosa, E. permica in Paragon-dolella navicuia.
Med skrilavcem dobimo ponekod leče črnega bituminoznega apnenca, ki so 10 do 25 cm debele in prepredene s kalcitnimi žilicami. Kristali pirita v izpirku kažejo na redukcijske pogoje nastajanja.
Kamenine peščenoskrilavega razvoja više prehajajo v škofjeloški ploščasti apnenec; v spodnjem delu je apnenec brečast mikrosparit in sem ter tja vsebuje kak kristal kremena. V zbruskih sem našla ploščice iglokožcev, konodontov pa vzorci niso vsebovali. Nad njim leže 5 do 20 cm debele plošče sivega apnenca, ki v zbrusku kaže mikritno teksturo, med njimi pa se pojavljajo plasti roženca
SI. 3. Značilna slika škofjeloškega ploščastega apnenca z roženci Fig. 3. Characteristic feature of the Škofja Loka cherty limestone
in laporja. Vzorci apnencev so vsebovali naslednje ploščaste elemente: Epigon-dolella abneptis, E. nodosa, E. permica in Parag on dol ella navicula.
Debelina plasti apnencev v zgornjem delu znaša 5 do 25 cm. V njih se pojavljajo leče ali plasti (5 do 15 cm) belega roženca. Roženec je nastajal v času diageneze, ko se je kremenica koncentrirala. Roženec je bolj odporen proti pre-perevanju in štrli iz kamenine (si. 3). Med ploščami apnenca so tanke pole skrilavca ali laporja. Zbruski apnenca kažejo mikritno, delno prekristaljeno teks-turo in različno potekajoče kalcitne žilice; kremen lahko nadomešča kalcit. Ro-ženci so ponekod kalcitizirani in vsebujejo spikule spongij in radiolarije. V vzorcih apnenca sem našla bogato konodontno favno: E. abneptis, E. bidentata, E. postera, E. permica in P. navicula.
Opis konodontov
Genus Cornudina Hirschmann, 1958 Cornudina breviramulis minor Kozur, 1968 Tabla 1, si. 1
1968 Parachirognathus breviramulis (Tatge). — C. Mosher, 932—933, Pl. 115, fig. 16.
1972 Cornudina breviramulis minor Kozur.— H. Kozur & H. Mostler, 4, Taf. Fig. 15—17, Taf. 8, Fig. 8, 11—16, 18, 19, Taf. 12, Fig. 6, Taf. 15, Fig. 19, 22, 24, 25.
Material : dva primerka.
Opis: Primerka imata zelo dolg in na distalnem delu rahlo ukrivljen glavni zob, ki mu na aboralni strani ustreza obsežna bazalna jamica. Na slabo razviti bazi se nahaja le en zelo majhen zob.
H. Kozur & H. Mostler (1972, 4) navajata ta element od spodnje anizične do noriške stopnje.
Genus Enantiognathus ziegleri (Diebel), 1956 Enantiognathus ziegleri (Diebel), 1956 Tabla 1, si. 4
1970 Enantiognathus ziegleri (Diebel).— H. Flugel & A. Ramovš, 25,
Taf. 1, Fig. 5.
1972 Enantiognathus ziegleri (Diebel). — H. Kozur & H. Mostler, 9,
Taf. 7, Fig. 16, Taf. 9, Fig. 25, 26, Taf. 14, Fig. 11, 15, 22. 1975 Enantiognathus ziegleri (Diebel). — M. Mišik, R. Mock & M. Sy-kora, Taf. 6, Fig. 13—15.
Material : pet večjih fragmentov.
Opis: Ohranjene veje nosijo tri do štiri močne zobe. Njihova višina postopno pada in so upognjeni proti zadnjemu robu. Glavni zob je najmočnejši in najbolj nagnjen. Visoki gredelj obdaja bazalno brazdo, ki ima v prerezu obliko
črke V.
Kozmopolitsko razširjena oblika se pojavlja od skitske do konca noriške stopnje (H. Kozur & H. Mostler, 1973, 10).
9 — Geologija 22/2
Genus Epigondolella Mosher, 1968 Epigondolella abneptis (Huckriede), 1958 Tabla 2, si. 4
1958 Polygnathus abneptis n. sp. — R. Huckriede, 156—157, Taf. 11, Fig.
33, Taf. 12, Fig. 30—36 b, Taf. 14, Fig. 1, 2, 3, 5, 12, 14, 16, 22, 26, 27, 47—58. 1968 Epigondolella abneptis (Huckriede). — C. Mosher, 936, PI. 118, figs. 18, 20—30.
1968 Gladigondolella abneptis (Huckriede). — Y. Nogami, 122, Taf. 8, Fig. 1—11.
1971 Tardogondolella abneptis (Huckriede). — R. Mock, Taf. 4, Fig. 2, 4, 6,
8, 11, Taf. 5, Fig. 3 a, b, 4, 12. 1973 Epigondolella abneptis (Huckriede). — L. Krystyn, Taf. 4, Fig. 1—3. 1978 Epigondolella abneptis (Huckriede). — A. Ramovš, 52—53, Tab. 2, si. 3.
Material * dvainsedemdeset primerkov.
Opis: Vrsto E. abneptis karakterizira nesimetrična platforma, ki je krajša kot celotna dolžina elementa. Sprednji rob platforme nosi dva do štiri trnaste izrastke, ki so na obeh straneh različno razporejeni. Razširjeni zadnji del platforme je valovit ali okrašen s tremi manjšimi trni; v nekaterih primerih se platforma konča s trnom, ki je pomaknjen nekoliko vstran. Pogostni so primerki, ki imajo na eni strani sprednjega roba platforme dva, na drugi pa tri trnaste izrastke in se platforma konča s trnom. Prosti list je visok in sestoji iz šestih do desetih zob, ki imajo med seboj zlite baze. Višina prostih zobnih konic je različna. Zobje na karini so nižji od zob na prostem listu. Glavni zob stoji sam in je močneje razvit od ostalih zob na karini. Nizki gredelj se proti zadnjemu robu nesimetrično razcepi. Bazalna brazda se pod listom pri nekaterih primerkih slabo vidi, pri drugih pa je ozka in se v zadnjem delu razširi v ovalno bazalno jamico. Juvenilni primerki E. abneptis so zelo podobni adultnemu stadiju elementa E. bidentata, ki ima na vsaki strani po en zob in je brez platforme.
Element E. abneptis se z elementoma E. nodosa in E. permica pojavlja od najnižjega dela noriške stopnje (cona kerri) do najvišjega dela anatropitnega področja (L. Krystyn, 1973, 134).
Epigondolella bidentata Mosher, 1968 Tabla 1, si. 3, tabla 2, si. 2
1958 Polygnathus abneptis n. sp. — R. Huckriede, Taf. 14, Fig. 58.
1968 Epigondolella bidentata n. sp. — C. Mosher, 936, Pl. 118, figs. 31—36.
1971	Epigondolella bidentata Mosher. — R. Mock, Taf. 4, Fig. 3.
1972	Epigondolella bidentata Mosher. — H. Kozur&R. Mock, Taf 1, Fig. 13, 14, 15, 16.
1972	Epigondolella bidentata (Mosher). — H. Kozur & H. Mostler, Taf. 4, Fig. 3, 4, 5.
1973	Epigondolella bidentata Mosher. — L. Krystyn, Taf. 5, Fig. 7. Material : deset primerkov.
Opis: Vrsta ima obliko ozkega lista in na vsaki strani po en zob na začetku zadnje tretjine elementa. Pri tej vrsti se je platforma reducirala do te mere, da je od nje ostal le del, ki tvori razširjeno bazo stranskih zob. Visoki
prosti list sestoji iz petih do sedmih zob z dolgimi ostrimi konicami; njihove baze so zlite med seboj, vendar so znatno nižji od zob na prostem listu. Število zob na karini variira, navadno pa so trije ali štirje. Gredelj je zelo visok, ozek in v zadnjem delu v ostrem loku obdaja bazalno jamico, ki se podaljšuje v ozko in globoko brazdo.
Element je končni člen v liniji E. permica—E. postera—E. bidentata, v kateri opazujemo redukcijo platforme. Element se v zgornjem delu haloritnega horizonta (višji del noriške stopnje) pojavlja skupaj z elementoma E. abneptis in E. postera, v spodnjem delu cone suesst (najvišji del noriške stopnje) pa z elementom Gondolella navicula steinbergensis (L. Krystyn, 1973, 136).
Epigondolella nodosa (Hayashi), 1968 Tabla 1, si. 5, tabla 2, si. 1, tabla 3, si. 3, 4
1973 Epigondolella nodosa (Hayashi). — L. Krystyn, 138—139, Taf. 3, Fig. 2—4.
1977	Metapolygnathus nodosus (Hayashi). — A. Ramovš, 54, 56, Tab. 2, si. 2, Tab. 3, si. 2, 4, 5.
Material: enainsedemdeset primerkov.
Opis: Za vrsto E. nodosa je značilna ozka platforma, ki zavzema več kot polovico elementa in je pokrita z jamicami. Sprednja dela stranskih robov nosita tri do šest vozličkov, ki so jasno ali nejasno ločeni med seboj, odvisno od tega, ali gre za filogenetsko starejše ali mlajše oblike. Velikost vozličkov proti zadnjemu robu pojenjuje, tako da je ta rob platforme brez njih in je enakomerno odebeljen, njegova oblika pa polkrožna ali oglata. Visoki prosti del lista tvori pet do deset zob (v enem primeru celo petnajst), njih višina pa pada proti zadnjemu robu. Število zob na karini variira od dva do štiri in so med seboj ločeni. Glavni zob je nekoliko večji in z vrzeljo ločen od prejšnjega. Nizki gredelj se v zadnjem delu razširi in razcepi, vendar je ta cepitev slabše izražena kot pri filogenetsko mlajših predstavnikih vrste Epigondolella. Ozka bazalna brazda se konča z ovalno jamico, ki leži pred cepitvijo gredlja v roglja.
Kozmopolitsko razširjeni element navaja L. Krystyn (1973, 139) iz najvišjega dela karnijske stopnje (anatropitno področje, oz. cona macrolobatus) pa do spodnjega dela noriške stopnje (cona kerri).
Epigondolella permica (Hayashi), 1968 Tabla 3, si. 1, 2
1972	Epigondolella permica (Hayashi). — H. Kozur&H. Mostler, Taf. 2, Fig. 5.
1973	Epigondolella permica (Hayashi). — L. Krystyn, 140, Taf. 3, Fig. 5, Fig. 1-3.
1978	Epigondolella permica (Hayashi). — A. Ramovš, 56, 58, Tab. 2, si. 1, 4, 6, Tab. 3, si. 6.
Material : devetnajst celih primerkov in nekaj fragmentov. Opis: E. permica je zelo variabilna, saj ima lahko simetrično ali nesimetrično platformo ki zavzema eno do dve tretjini celotne dolžine. Običajno
je oglati zadnji rob platforme brez zob, od njenega prednjega dela pa ga loči značilni zažetek na eni ali na obeh straneh. Ce je zadnji del zažet samo na eni strani, potem je nasprotna stran odebeljena. Pred zažetkom je dva do pet zob. List tvori osem do deset na bazi zlitih zob, ki imajo dolge proste konice, usmerjene proti zadnjemu robu. Glavni zob je močneje nagnjen in je odebeljen. V zadnjem delu se široki gredelj polkrožno konča, ali pa se razcepi v kratka roglja, ki sta usmerjena proti zadnjima ogloma platforme. Globoka ovalna bazalna jamica se nadaljuje v razločno bazalno brazdo.
Doslej samo na Japonskem in v Alpah znani element se pojavlja v najvišjem delu karnijske stopnje (zgornji del anatropitnega področja) ter v spodnjem in srednjem delu noriške stopnje (L. Krystyn, 1973, 140).
Epigondolella postera (Kozur & Mostler), 1971 Tabla 2, si. 3
1968 Epigondolella abneptis (Huckriede). — C. Mosher, Pl. 118, figs. 20, 21.
1972	Epigondolella postera (Kozur & Mostler). — H. Kozur&H. Mostler, Taf. 4, Fig. 1, 2.
1973	Epigondolella postera (Kozur & Mostler). — L. Krystyn, 141, Taf. 5, Fig. 5, 6.
Material : trije primerki.
Opis : Platforma zavzema približno polovico dolžine elementa in nosi na sprednjem delu dva do štiri močne stranske zobe. Zadnji del platforme je brez zob, se precej zoži in se koničasto konča; koničasti del je le rahlo pomaknjen vstran. Zobje prostega lista imajo dolge proste konice. Na karini je dvoje ali troje izoliranih in močnejših zob, ki jih vrzel loči od glavnega zoba. Gredelj je nizek, polkrožno obdaja bazalno jamico in se nadaljuje v ozko brado.
Element se v Salzkammergutu pojavlja od zgornjega dela spodnje noriške stopnje (cona magnus) do spodnjega dela zgornje noriške stopnje (cona suessi) (L. Krystyn, 1973, 141).
Genus Hibbardella Bassler, 1925 Hibbardella magnidentata Tatge, 1956
1958 Prioniodella prioniodelles (Tatge). — R. Huckriede, 159, Taf. 10.
Fig. 19, Taf. 11, Fig. 5, 45. 1968 Diplododella magnidentata (Tatge). — C. Mosher, 924, Pl. 113, fig. 31. 1972 Hibbardella magnidentata (Tatge). — H. Kozur&H. Mostler, 12, Taf. 3, Fig. 12, 14, 16—18, Taf. 7, Fig. 6, Taf. 9, Fig. 21.
Material: en primerek.
Opis : Opisani primerek ima samo dve veji, ki nista v celoti ohranjeni. Veji sta lateralno stisnjeni in nosita pet, oziroma šest zob, katerih konice so odlomljene. Baza glavnega zoba je zelo močna.
Splošno razširjeni element sega od anizične do konca noriške stopnje (H. Kozur&H. Mostler, 1972, 12).
Genus Hindeodella Bassler, 1925 Hindeodella (Metaprioniodus) suevica (Tatge), 1956 Tabla 2, si. 5
1958 Lonchodina latidentata (Tatge). - R. Huckriede, 15, Taf. 10, Fig. 32,
Taf. 11, Fig. 7, 42, 44, 47. 1968 Prioniodella decrescens Tatge. -- R. Huckriede, Taf. 11, Fig. 48, Taf. 14, Fig. 37, 38.
1968 Hindeodella suevica (Tatge). — C. Mosher, 928—929, Pl. 114, figs. 16, 18, 21.
1968 Prioniodina latidentata Tatge. — C. Mosher, 934, Pl. 116, fig. 20.
1972	Hindeodella (Metaprioniodus) suevica (Tatge). — H. Kozur&H. Most-1 e r, 17, 18, Taf. 5, Fig. 13, Taf. 7, Fig. 3, 5, 8, Taf. 9, Fig. 20, 22, 23.
Material: en cel primerek in večje število fragmentov. Opis: Ohranjeni deli vej so skoraj ravni in nosijo različno število zob; celi primerek ima dvanajst zob. Pri krajših fragmentih so zobje enako veliki, pri celem primerku pa se proti distalnemu koncu višajo.
H. Kozur&H. Mostler (1972, 18) navajata ta element od srednjega perma do noriške stopnje.
Genus Paragondolella Mosher, 1968 Paragondolella navicula (Huckriede), 1958 Tabla 1, si. 2, 6
1958 Gondolella navicula n. sp. — R. Huckriede, 147, 148, Taf. 11, Fig.
1, 4, 13—19, 27, 35, Taf. 12, Fig. 2—8, 10, 15—22, 24—27. 1965 Gondolella navicula Huckriede. — K. Budurov&S. Štefanov, 117,
Taf. 2, Fig. 1—14, Taf. 3, Fig. 1, 2, 8—13. 1968 Paragondolella navicula (navicula) (Huckriede). — C. Mosher, 939.
Pl. 119, figs. 20—27, Pl. 117, figs. 1—5. 1968 Gondolella navicula Huckriede. — Y. Nogami, Taf. 8, Fig. 12—16, Taf. 11, Fig. 4.
1971 Gondolella navicula Huckriede. — R. Mock, Taf. 5, Fig 2, 5, 6, 7, 9, 10, 13.
1973	Gondolella navicula Huckriede. — H. Kozur&R. Mock, Taf. 1, Fig. 12.
1975	Gondolella navicula Huckriede. — E. Kristan-Tollmann & L. Krystyn, Taf. 1, Fig. 1, 2.
1976	Paragondolella navicula (Huckriede). — K. Krivic & U. Premru, 17—18. Tab. 2, si. 6.
Material: osemnajst celih primerkov in trinajst fragmentov. Opis: Paragondolella navicula je zelo variabilna in nekateri avtorji jo opisujejo kot različne podvrste, ki jih združuje simetrična oblika, podobna gondoli. V večini primerkov poteka platforma po vsej dolžini elementa in ima odebeljene robove, ki so pokriti z jamicami. Kjer platforma ne seže do sprednjega roba, se razvije kratek list. Zobci na karini kažejo težnjo po zlivanju in namesto njih se lahko razvije oster greben ali pa so zliti le z bazami in imajo nizke, toda ostre proste konice ter obliko žaginega lista. Glavni zob je večji,
izoliran in usmerjen v nasprotno stran kot ostali zobje. Na aboralni strani je pod glavnim zobom obsežna bazalna jamica, podobna očesu. Obdaja jo visok pol-krožni gredelj. Pri adultnih primerkih je gredelj prepreden s prečnimi brazdami. Ontogenetsko mlajši stadiji nimajo platforme, ki se razvije šele med rastjo. V preiskovanem materialu so pogostni primerki s sedmimi zobci. C. M o s h e r (1968, 939) piše, da so primerki s šestimi ali sedmimi zobci pogostni zato, ker je ta stadij verjetno dolgo časa trajal. Bazalna jamica je približno enako velika pri juvenilnih kot pri adultnih primerkih.
Različni avtorji navajajo ta element od anizične do noriške stopnje.
Genus Prioniodina Bassler, 1925 Prioniodina (Cypridodella) muelleri (Tatge), 1956
1958 Prioniodina mediocris (Tatge). — R. Huckriede, 160, Taf. 11, Fig. 10,
Taf. 14, Fig. 43, 44. 1968 Cypridodella muelleri (Tatge). — C. Mosher, 921. Pl. 113, Fig. 15. 1972 Prioniodina (Cypridodella) muelleri (Tatge). — H. Kozur & H. Most-ler, 30, 31, Taf. 6, Fig. 8, 9, Taf. 8. Fig. 23, Taf. 9, Fig. 24, Taf. 10, Fig. 8—10, Taf. 11, Fig. 1—10, 12—15, 17-22.
Material : večje število fragmentov.
Opis: Najdeni primerki imajo le delno ohranjene veje s petimi do sedmimi zobmi, ki so enako usmerjeni in približno enako veliki.
Kozmopolitsko razširjeni element sega od perma do noriške stopnje (H. Kozur & H. Mostler, 1972, 31).
Vejnati konodontni elementi
V vseh vzorcih škofjeloškega apnenca se pojavljajo tudi vejnati elementi. Z redkimi izjemami so zelo fragmentarno ohranjeni, tako da vseh ni bilo mogoča določiti. Razlikovati sem mogla enantiognathiforme, hindeodelliforme, ozarko-diniforme in prioniodiniforme elemente. Vzorci, vzeti v vmesnih apnenih plasteh med peščenoskrilavimi kameninami, niso vsebovali vejnath elementov.
Starost plasti na Smarjetni gori na podlagi konodontov
PlošČasti konodontni elementi iz profila na Smarjetni gori kažejo filogenetski niz. Najstarejša oblika je Paragondolella navicula, ki se pojavlja od anizične stopnje (pelson) do kraja noriške stopnje (K. Budurov & S. Štefanov. 1965). Iz te vrste se je razvila Gondolella polygnathiformis s krajšo platformo in kratkim prostim listom. Živali s ploščastim elementom G. polygnathiformis so izumrle proti koncu karnijske stopnje in jih ni na našem profilu. Omenjam pa jo zato, ker pomeni izhodišče za rod Epigondolella. Glavna evolucija je tekla prav v času noriške stopnje. Filogenetsko si sledijo vrste E. nodosa—E. permica—E. ab-neptis—E. postera—E. bidentata (po L. Krystynu, 1973 in J. Trammer ju, 1974). V tej filogenetski liniji opazujemo naslednje spremembe: postopno zmanjšanje velikosti individuov, višanje zob na karini, redukcijo platforme, nastanek številnih vozličkov (E. nodosa), kasneje pa trnastih izrastkov
(E. abneptis) na robovih platforme, ki se višajo in nato se njihovo število postopno zmanjšuje (E. bidentata) (po J. T r a m m e r j u, 1974).
V vzorcih nižjega dela profila se pojavljajo filogenetsko starejše oblike. Prevladuje E. nodosa, ki jo spremljata E. abneptis in E. permica. V vzorcu iz najnižjega dela profila se pojavljajo tudi najstarejše filogenetske oblike E. nodosa, ki še kažejo znake G. polygnathijormis: močno navzgor zavihana in odebeljena robova platforme, nastanek vozličkov pa je le nakazan. Ta del plasti ustreza spodnjemu delu cone kerri (najnižji del spodnje noriške stopnje) (L. Krystyn, 1973). V vzorcih apnenca iz višjega dela prevladuje E. abneptis, ki jo spremljata E. postera in E. bidentata. Po L. Krystynu (1973) sodi ta del v haloritni horizont (= zgorjni del zgornje noriške stopnje).
Literatura
Bender, H. 1970, Zur Gliederung der mediterranen Trias 11. Die Conodon-tenchronologie der mediterranen Trias. Anal. geol. Pay. Hellen. Ser. 1, T. 19, 436—540, Taf. 15—10, Athenes.
Budurov, K. & Štefanov, S. 1965, Gattung Gondolella aus der Trias Bulgariens. Acad. Bulg. Sci. Ser. Paleont., Vol. 7, 117—121, Taf. 1—3, Sofija.
Budurov K. & Štefanov, S. 1972, Plattform-Conodonten und ihre Zonen in der Mittleren Trias Bulgariens. Mitt. Ges. Geol. Bergbaustud., Bd. 21, 829—862, Taf. 1—4, Innsbruck.
E i c h e r, D. B. 1946, Conodonts from the Triassic of Sinai. Bull. Am. Assoc. Petr. Geol., 613—616.
Fliigel, H. & Ramovš, A. 1970, Zur Kenntnis der Amphiclinen Schichten Sloweniens. Geol. vj. 23, 21—37, Zagreb.
Grad, K. 1969, Psevdoziljski skladi med Celjem in Vranskim. Geologija 12, 91—106, Ljubljana.
Grad, K. & Ferjančič, L. 1976, Tolmač za list Kranj L 33—65. Osnovna geološka karta 1:100 000, 70, Beograd.
Huckriede, R. 1958, Die Conodonten der mediterranen Trias und ihr stra-tigraphischer Wert. Pal. Z., 32, 3/4, 141—175, Taf. 10—14, Stuttgart.
K o s s m a t, F. 1910, Erlauterungen zur Geologischen Karte Bischoflack und Idria. Geol. R.—A., Wien, 101, Wien.
Kozur, H. & Mostler, H. 1972, Die Conodonten der Trias und ihr stra-tigraphischer Wert. 1. Die »Zahnereichen-Conodonten* der Mittel- und Obertrias. Abh. Geol. B.—A., Bd. 28, Hf. 1, 1—36, Abb., 15 Taf., Wien.
Kozur, H. & Mock, R. 1973, Die Bedeutung der Trias-Conodonten ftir die Stratigraphie und Tektonik der Trias in den Westkarpaten. Geol. Palaont. Mitt., Bd. 3, 2, Innsbruck.
Kristan-Tollmann, E. & Krystyn, L. 1975, Die Mikrofauna der ladinisch-karnischen Kalke von Saklibeli (Taurus Gebirge, Tiirkei) 1. Sitzungsber. Oester. Akad. Wiss. Mathem.-naturw. KI. Abt. 1, 184, 259—340, Wien.
Krivic, K. & Premru, U. 1976, Konodonti iz srednjetriadnih plasti pri Gornjem Mokronogu. Geologija 19, 9—27, Ljubljana.
Krystyn, L. 1973, Zur Ammoniten- und Conodonten-Strati grap hie der Hal-statter Obertrias (Salzkammergut, Oesterreich). Verh. Geol. B.—A., 113—153, Wien.
Mišik, M., Mock, R. & Sykora, M. 1977, Die Trias der Klippenzone der Karpaten. Geol. zbor. — Geologica Carpathica 28, 27—69, Bratislava.
Mock, R. 1971, Conodonten aus der Trias der Slowakei und ihre Verwendung in der Stratigraphie. Geol. zbor. — Geologica Carpathica 22, 2, 241—260, 4 Taf., Bratislava.
Mosher, C. 1968 Evolution of Triassic Platform Conodonts. Jour. Pal., Vol. 42, No. 4, 947—956, PL 115—120, Tulsa.
No garni, Y. 1968, Trias-Conodonten von Timor, Malaysien und Japan (Pa-laeontological Study of Portuguesse Timor, 5). Mem. Fac. Sci. Kyoto Univ., Vol. 34, No. 2, 115—136, pi. 8—11, Kyoto.
Pavlovec, R. 1958, Kranj-Sv. Jošt-Skofja Loka. Geološki izleti po Sloveniji, Mladi geolog 2, MK, 61—71, Ljubljana.
Rakovec, I. 1950, O nastanku in pomenu psevdoziljskih skladov. Geogr vest 22, 191—214, Ljubljana.
Ramovš, A. 1958, Stratigrafski slovar Slovenije. Geologija 4, 250^—255, Ljubljana.
Ramovš, A. 1975, Zgornjekarnijski skladi pri Mirni na Dolenjskem. Geologija 18, 105—106, Ljubljana.
Ramovš, A. 1978, Zgornjekarnijski in spodnjenoriški konodonti v okolici Mirne na Dolenjskem. Geologija 21, 47—60, Ljubljana.
Trammer, J. 1974, Evolutionary Trends and Pattern of Extinction of Triassic Conodonts. Acta Pal. Polonica, Vol. 19, No. 2, 251—264, Warszawa.
Ziegler, W. & Lindstrom, M. 1975, Fortschrittsbericht Conodonten. Pa-laont. Z. 49, 565—598, Stuttgart.
Tabla 1 — Plate 1
SL 1 — Fig. 1 Cornudina breviramulis minor Kozur X 130
SI. 2 — Fig. 2 Paragondolella navicula (Huckriede) X 130
SL 3 — Fig. 3 Epigondolella bidentata Mosher X 130
SI. 4 — Fig. 4 Enantiognathus ziegleri (Diebel) X 130
Sl. 5 — Fig. 5 Epigondolella nodosa (Hayashi) X 100
Sl. 6 — Fig. 6 Paragondolella navicula (Huckriede) X 100

Tabla 2 — Plate 2
SI. 1 — Fig. 1 Epigondolella nodosa (Hayashi) X 100
SI. 2 — Fig. 2 Epigondolella bidentata Mosher X 130
SI. 3 — Fig. 3 Epigondolella postera (Kozur & Mostler) X 130
SI. 4 — Fig. 4 Epigondolella abneptis (Huckriede) X 130
SI. 5 — Fig. 5 Hindeodella (Metaprioniodus) suevica (Tatge) X 130

Tabla 3 — Plate 3
SI. 1, 2 — Figs. 1, 2 Epigondolella permica (Hayashi) X 130
SI. 3, 4 — Figs. 3, 4
Epigondolella nodosa (Hayashi) X 130