GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1937-38
DRAMA
P. PETROVIČ:
VOZEL
Din 2-50
M. HEMAR:
FIRMA
6
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1937/38	DRAMA	Štev.	5
P. PETROVIČ:
VOZEL
PREMIERA 24. OKTOBRA 1937
Z uprizoritvijo »Vozla« proslavi Narodno gledališče v Ljubljani 35letni jubilej književnega delovanja hrvaškega komediografa in dramatika Pecije Petroviča, ki je zlasti kot komediograf poleg B. Nušiča občinstvu najbolj poznan avtor v srbski in hrvaški literaturi. Naša gledališka publika ga pozna po uprizoritvah njegovih del: »Gozda«, »Mraka«, »Plohe«, »Vozla« in »Zemlje«, ki so vsa doživela tudi pri nas zelo častne uspehe.
»Vozel« je za komediografa Peci jo Petroviča zelo značilno delo in kaže vsa njegova pisateljska svojstva. Prva značilnost je anek-dotičnost te vaške šale, kajti z anekdoto je Pecija Petrovič svoje literarno delo pričel in iz nje se je razvilo njegovo dramsko delo. »Vozel« je po svoji zgodbi tipična anekdota, ki pa je z veliko spretnostjo in z dobrim odrskim čutom razširjena v tridejansko veseloigro.
Ravno tako kaže »Vozel« tudi tipične lastnosti Petrovičevega odrskega humorja in komiko njegovega literarnega dela. Komedija,
4i
ki sloni na enekdoti, črpa svoj humor in komiko iz situacij in daje navadno avtorju malo prilike, da bi oprl komični učinek na človeške značaje ,ki bi vzbujali smeh in ki bi se zapletali v položaje, polne nekega globljega smisla, kakor se to godi pri velikih komediografih. Petrovičevi značaji ne ustvarjajo situacij, marveč situacija ustvarja nje.
Komediograf situacijskega tipa ima poleg zapletljajev za komične efekte na razpolago samo še besedno komiko, se pravi dovtip. Kakor v situaciji, tako in še bolj je Pecija Petrovič spreten in dovršen po svojem komedijskem jeziku. Tu si je ustvaril neko ljudsko in hkratu osebno dikcijo, polno narodnega blaga, anakolutov in rudimentarnih stavkov, ki vnašajo v govorico njegovih oseb čisto posebno in učinkovito komiko. Na žalost pa je ravno ta posebnost njegovega dela, ki je morda ena izmed njegovih največjih odlik, — toliko kot neprevedljiva.
Osnovna in osrednja vzmet situacij v »Vozlu« je kakor v vseh Petrovičevih delih neka lahkotna erotika. In če bi iskal klasicistične nallike, bi dejal, da je njegova muza do kraja podobna ravno mladi Tončki iz »Vozla«, dekletu, ki je v svoji erotični zrelosti kakor obsedeno od ljubavne manije.	J.	Vidmar.
Pecija
V	času, ko se je Petar Petrovič kot dramatik prvič pojavil pred gledališkim občinstvom (1. 1904.) s svojo dramo »Rkač«, je bila hrvaška in srbska dramatska literatura v svojih začetkih. Od modernih domačih dramskih avtorjev so bili dotlej uprizorjeni Ivo Vojnovič, Srgjan Tucič in Milan Ogrizovič. Približno v isto generacijo spada tudi Milan Begovič; toda ta se je pojavil leto dni po Peciji. V začetni dobi Pecije, oziroma nekoliko poprej so nastopili
4*
se Viktor Car-Emin, Tresič-Pavičič, Fran Hrčič, Zagorka, Ivo Krnic in Branislav Nučič. Zablestela je tudi vrsta drugih imen, a tudi zelo kmalu ugasnila. »Hrvaška moderna« je bila tisti čas sredi boja za uveljavljenje in za svojo afirmacijo v naši literaturi, v kateri je propagirala »napredni realizem«.
Pecija se ni udeleževal teh pokretov in literarnih grupacij. On se vrhu tega sploh ni nikoli bavil z literaturo teoretsko. Lirično razpoložen, kakor je bil, je čutil samo potrebo, uveljaviti se v književnosti, in je dajal tej potrebi zadoščenja s tem, da je pisal kratke črtice in anekdote: svoje drobne lirske doživljaje po liških vaseh in po gozdovih v Gorskem Kotaru. In ravno v tej anekdotičnosti njegovega literarnega izraza je bila klica za njegovo kasnejše odrsko formuliranje njegovih doživljajev.
Tudi z dramsko tehniko se Pecija ni ukvarjal teoretsko. On ni »skal novih možnosti; vsako eksperimentiranje mu je bilo tuje. Hodil je po sigurnih, utrtih stezah. V Zagrebu so v tistem času uprizarjali ruske realiste in njihova dramska tehnika je bila naj-bbžja Petrovičevim potrebam. Ni je posebej študiral, pač pa jo je pojmil in privzel instinktivno. Krepak, samoroden talent, kakršen Pecija je, je nepreračunano, pa vendar zanesljivo pogodil vse gledališke efekte. Kot rojen lirik je domiselno vnašal razpoloženja v svoja odrska dela in cela vrsta teh razpoloženj, lirskih ilustracij vasi je imel krepak učinek in zanesljiv efekt. Vse te njegove domislice so bile za mesto novost in na ta način literarizirano vas je mestno gledališko občinstvo sprejelo kot odkritje.
Peci jev realizem je samo realizem tipov in njihove dialektike, njihove frazeologije. V družbeni ilustraciji vasi Pecija ni realist. Gibalo vseh njegovih dramskih dogodkov je erotično. Ljubezen je v njegovih delih, bodisi v dramah, bodisi v komedijah, — usoda, ki ji podlega vse. Ker je postavil ljubezen v središče vseh dogodkov,
43
je moral vse ljudi svoje vasi nehote poetizirati. Tako se za vsemi realističnimi tipi njegovih Rkačev, Stojanov, Drenk, Medvedov, Mar, Dan in Jocov in kakor se še imenujejo ljudje v njegovih dramah in komedijah, in se pod realistično frazeologijo njihovega jedrnatega govora stalno oglaša praznična romantika. Pa tudi ta ljubezen, ki v Pecijevih delih giblje vse življenje, ni globoka in elementarna strast, ki bi bila psihološko poiskana in razložena. To je lagodno, prešerno in brezdelno ljubimkanje, ki je ožarjeno z romantiko brezskrbnosti in pokrajine.
Vedri lirik Pecija pa ne dominira samo v svojih komedijah, marveč pošilja tudi v mrak svojih dram pogosto žarke vedrine, ki se v njegovih dramah izraža kot čustvo, ki vse razume in vse odpušča.	M.
(Prevod iz »Komedije« /7.1. 1937, Zagreb.)
Dramsko delo P. Petroviča
P. Petrovič ima za sabo obsežno dramsko delo. V naslednjem naslovi njegovih iger z letnicami premier v Zagrebu:
1. Rkač (1904).
2. Ruska (1905).
3. Suza, enodejanke: Maja, Čako, Seja, Brača (1907).
4. Gozd (1915).
5. Mrak (1916).
6. Ploha (1918).
7. Burke enodejanke: Rod, Čižmi, Mala (1919).
8. Vozel (1920).
9. Stojanda (1922).
10. Zemlja (1926).
11. 3:1 (1929).
12. Mača (1932).
44
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1937/38	DRAMA	Štev.	6
M. HEMAR:
FIRMA
PREMIERA 4. NOVEMBRA 1937
(Opazke k premieri.)
Na eni strani: mož. Trgovec, resen, soliden poštenjak. Iz roda v rod je tudi on podedoval mirno kri in delavno mišljenje. Od jutra do večera dela, neumorno, brez oddiha, za blagor svoje firme. Brez smisla za obleko, brez pojma o življenju, brez čuta za ljubezen, brez časa za ženitev gara in se peha za 119 let, za 2 milijona premoženja in 40 nameščencev prevzetega podjetja. V mehaničnem obratu mu teče mehanično življenje, redno in enolično poteka njegovo odgovorno in nesebično delovanje. Kakor kolo, ki ga je zgrabil stroj, brez lastne volje mora tako in tja, kakor in kamor hoče stroj . .. Samo eno napako ima: rad hodi v gledališče in včasih sanja — o Sredozemskem morju . . .
Na drugi strani: ženska. Igralka, živahna in nemirna, zaverovana in vdana z vso dušo svojemu poklicu. Nestalna in igriva, umetniško resnobna in hkrati muhasta, navidez malobrižna živi v mislih in čustvih le v svojem domišljijskem svetu, z vsakim dihom, z vsakim utripom zapisana na smrt in na življenje zgolj svojemu gledališču. Podnevi in ponoči, pri jedi in med spanjem ji tolčejo možgani, ji trepetajo živci, ji v večnem drgetanju drhtijo čuvstva
—	vse za usodo njene firme, ki — za povprečne pojme v jedru lahkomiselna — ne šteje svojih let, ne zbira premoženja in v bistvu
45
zelo slabotno hrani nameščence tega zabavnega, vsem znanega, a vendarle — kljub vsemu — tako neznanega in čudnega podjetja.. .
Svet se vrti — usoda meša — in obe firmi se srečata, si stopita nasproti. . .
In vsak, in vsaka, zahrepeni po tistem, česar nima.
Hrepenenje pa pretresa, odpira in dviguje, presnavlja in spreminja . ..
Solidni, mirni, trezni, povprečni svet ves zadrhti, ko se ga svet umetnosti samo bežno dotakne. Kot da je šele zdaj dahnilo vanj življenje, se zgane in zažari v radostno-toplem čustvu ljubezni in lepote. Duša, v rodovih in dolžnostih uklenjena in zamorjena, si zaželi razmaha. V nedolžnih skokih uhaja skozi postavljene zapreke ali pa v besnih in viharnih izbruhih podira nasilno sezidane jezove.
V	malenkostni, omejeni in tako minljivi človeški red je stopil
—	večji, neomejeni, večni Red. In za navadnega človeka je marsikdaj dovolj že sama slutnja tega Reda, da ga navdahne ali oživi —- ali omami ali pa — umori. . .
Človek umetnosti pa je samo utrujen. Njegova usoda je: gibanjebrezprestanka. V večni napetosti, v nenehni borbi z delom, s svojim poslanstvom, s svojimi željami in s svojimi močmi si ne želi nič drugega kakor hipec počitka, trenotek blaženega odmora, trenotek tihega miru, kakor ga uživa vsak dan njegovo normalno urejeno okolje. Zato si želi doma, družine in toplega ognjišča in varnega zatišja.
Toda umetnost je neizprosna. Umetnost je strašno zahtevna. Umetnost hoče vse — ali pa nič.
Umetnost pride, predrami in zbudi, pozdravi, včasih — morda noljubi — lepo pozdravi — in spet gre. Kjerkoli se pojavi, povsoi zbudi lepoto in hkrati — bolečino. Res je: brez te lepote — bi ne bilo te bolečine. A brez te bolečine — bi ne bilo lepote.
In brez tega — bi bilo dolg čas.
Dolg čas.
Še bolj kakor je že.
*
46
Hemarjeva »Firma« ni nič posebnega. Nič posebnega in nič velikega. Le tiha, prijazna in čudna zgodba je, kakor jo doživita dva žlahtna in dragocena človeka z otroško dobrim srcem in z različno zaznamovanostjo njunega sveta. Dve firmi sta se srečali, sta se lepo pozdravili, zahrepeneli, spregledali, spoznali ... si segli v roko — in se spet razšli. . .
Svet se vrti . . . usoda meša, loči, čisti, usmerja firme in ljudi vse po postavah, ki jim nihče ne ve zadnjega smotra in pomena.
Zgodba, ki se lahko primeri vsakemu. Brez joka in brez stoka, brez vzdihovanja in brez bridkih solz — samo zelo prisrčna, zelo življenjsko pristna, topla in ljubezniva in rahlo, rahlo komaj opazno trpka.	C. Debevc.
Odlomki o gledališču
i.
Prav nič se ne čudim, če so danes gledališča v krizi. Nič se ne čudim, da ljudje ne letajo za vami. Čemu tudi bi? Samo gledam vas. Ob desetih hodite k skušnji in ostajate do treh. In to dan za dnem, mesec za mesecem. Čemu toliko skušenj? Včasih je biio v enem mesecu vse opravljeno. Toda pustimo to. Potem h kosilu, popoldne nastop za radijo, ob sednim spet v gledališče, in o polnoči se vrnete domov zeleni in rumeni od utrujenosti. In kako se oblačne!? Pravite, da ste igralke. Kakšne igralke neki? Uradnice! In potem se čudite, če moški ne derejo v gledališče. Samo vprašam Vas: kje je vaš fabrikant, vaš oficir, vaš bančni ravnatelj — recimo enkrat iz ljubezni, vaš pesnik —? Ampak vse mesto mora vedeti, da je ta in ta zaradi vas zapustil svojo ženo, da ste tega in tega uničili do frmenta . ..
II.
Včasih se,mi zdi, da smo igralci od dne do dne bolj nekoristna bitja. Nihče, nas, več ne potrebuje. Kakor bi bili že zdavnaj zastareli, kakor bi imeli poklic, ki ne sodi v naše stoletje. Karkoli
47
neresničnega. In vendar garamo kakor težaki — veste? In zmerom pogosteje se nam zdi, da delamo samo za časopise, veste, za tucat kritikov. Potem pa pridejo večeri, celo tedni, ko je gledališče bolj ali manj prazno. Vi še slutite ne, kako obupno je, če vidimo, da se nihče ne vrača od naših predstav z razbeljeno glavo, z žarečim srcem, da ni nihče resnično ganjen ali resnično spremenjen. Veste, nemara nismo ravno	obupani —	prej, da nas je sram. Zgodi se
včasih,	da po kašnem	dejanju, ali	po	kakšni predstavi, ne morem
pogledati svojim tovarišem v oči. Tudi oni ne meni. In to ne, ker bi bili slabo igrali, ker bi bila drama slaba — pač pa samo zaradi tega, ker so gledalci, publika, ostali mrzli — daleč od nas — veste zelo daleč od nas. Seveda, ljudje niso krivi. Samo — naš poklic je dandanes brez vsakega smisla. Dasi nam je gledališče več kakor poklic,	gledališče nam	je življenje	—	vse. Včasih si mislim: gledališče je	ogromna firma,	ki zahteva,	da	moramo drugače živeti, dru-
gače delati, se drugače oblačiti, drugače ljubiti, firma, ki nam požre srca in živce in ki nas do smrti ne spusti iz svojih krempljev.
III.
Na tem svetu ni zelo veliko ljudi, ki bi imeli besede »starokopiten, nemoderen« tako pri rokah kakor mi, — nemara zaradi tega, ker tako hitro izgorevamo, ker se tako naglo staramo — zmerom smo nekaj let pred vami — in zato tudi nekaj let bliže smrti. To je tako, kakor če bi roža rekla drevesu, da je nemoderno. Na vse zadnje je res. Vi — firme, družine, hiše — vi ste drevesa. List odpade, drugi požene. Začnete s prapradedi in nehate s prapravnuki. Mi pa začnemo s sabo in nehamo s sabo — in še prej: kakor hitro nam usahne talent, kakor hitro smo izčrpani. Zdi se mi, da bi bila rada ena izmed vas.
(Odlomki so navedeni iz komedije »Firma«.)
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
48
Komedija v treh dejanjih. — Spisa
Helena Otočka, gledališka igr* Marta Jedrzejovvska, garderob Hugo Brandt, šef firme Bran^ Chyliczek, knjigovodja Krzepinski ...	I
Wacek ....	j
Wigdalinski, krojač .
Barski, reporter .	.
Sprevodnik ....
nam
eš‘
Kraj: LwoW Vse toalete ge. Mire Danilove je Krzneni paleto ge. Mire Danilove iz peščanikovih ko?lf
A.
Poslovenil Ciril Kosmač.
Režiser: Ciril Debevec.
B,
‘randt
•	.	M. Danilova
M. Nablocka • •	•	E. Kralj
C. Debevec Pianecki Sever .	J. Plut
.	M. Sancin
.	F. Presetnik
m sin
;	.	L,	Ui
.	/	Z.	Pi£
”n J S. Se'
to. p
Hi ata.S: sedanji.
Udi ^ »^eraI < Nebotičnik 6 nadstr.
e drugo krzno je izdelek tvrdke Rot, Mestni trg 5.
.
.
VO£EX
Vaška šala v treh dejanjih. — Spisal: P'
Štefan, posestnik . Ana, njegova žena . Tončka, njegova svaki11 Matija, njegov tast . Urša, njegova tašča Peter, fant .	.	.
Dejanje se vrši na
Za slovenski oder priredil: M. Skrbinšek.
Režiser: Milan Skrbinšek.
‘aJa
I. Jerman M. Boltarjeva A. Levarjeva L. Potokar P. Juvanova L. Drenovec
večera do jutra.