Nikola Kekić

RAK ‘N‘ ROLL

RAK ‘N‘ ROLL

Knjiga je dramatično-humoristični prikaz človeka, ki

se je boril z rakom. V knjigi opisuje sprejetje ovinka

na poti življenja, procedur in postopkov zdravljenja,

vračanja nazaj v različne faze odraščanja in življenjske

situacije, ki jih je doživel.



Nikola Kekić

RAK ‘N‘ ROLL

Maribor, 2016

RAK’N’ROLL

Avtor: Nikola Kekić

Fotografija: Robi Vrlinič

Digitalni prelom: Janez J. Starc

Lektoriranje: Katja Bergles Bricman

Kraj in založba: Maribor, DigitPen

Leto izida: 2016

Način dostopa (URL):

http://www.digitpen.com/e-knjige/spletna-knjigarna/proza/rak’n’roll CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.42-94

KEKIĆ, Nikola

Rak'n'roll [Elektronski vir] / Nikola Kekić ; [fotografija Robi Vrlinič]. - El. knjiga. - Maribor

: DigitPen, 2016

Način dostopa (URL): http://www.digitpen.com/e-knjige/spletna-knjigarna/proza/rak'n'roll ISBN 978-961-6925-27-3 (pdf)





287326976


Brez pisnega dovoljenja avtorja je prepovedano reproduciranje, distributiranje, javna priob-

čitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranjitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Zahvalil se bi osebam, ki so mi omogočile življenje na našem planetu in v tej dimenziji. Življenje kralja v svojem šahovskem kraljestvu. Na strani, na kateri ima vsaka figura svojo vlogo. Tistih oseb ne bom imenoval, ker še nikoli nobenega nisem cinkal. Moje misli

so vedno z njimi. Ker so pravi prijatelji res kot zvezde

– velikokrat jih ne vidiš, ampak so vedno tam nekje ...

Knjiga je posvečena TEBI.

I.

Ura v čakalnici se je ustavila. Ustavila v moji glavi.

Gledal sem jo in z mislimi odtaval daleč stran. Stran

od tega ponorelega sveta. Ekonomske krize, vojne,

naravne katastrofe, bolezni telesa in uma, islamskih

skrajnežev, krščanskih demokratov, raka …

No, pa smo tam. Rak … Prekleta kurba … Na hitro sem

se vrnil iz dežele sanj. Nazaj v čakalnico onkološkega

inštituta v Ljubljani, na enega od radioloških oddelkov.

Sedel sem že z iglo v žili in čakal na klic medicinskega

osebja iz sobe tri A. Iglo oziroma kateter so mi vstavili eno uro nazaj v sobi nedaleč od tiste, pred katero čakam. Čakal sem, da mi vbrizgajo kontrast in s preiska-

vo magnetne resonance preverijo, če sem spet fasal

kakšno svinjarijo ali kazen … Kazen za kaj? Za dose-

danji način in tempo življenja ... Kako naj temu rečem?

Pa naj bo rak – to je prava beseda.

Okrog mene je bilo kar nekaj ljudi. Eni so sedeli, drugi

so stali, tretji pa ležali na premičnih posteljah, ki so

7

jih pripeljale sestre ali drugo medicinsko osebje. Tisti, ki so sedeli, so bili zaradi sedečega položaja preveč

sproščeni in z mislimi na lokaciji, na kateri sem bil tudi sam. V kurcu … Stoječi so se premikali in seštevali

ploščice, po katerih so hodili, ali si ogledovali akrilne umetniške slike na stenah, ki jih je narisal sorodnik

kakšne medicinske sestre ali zdravnika. Mislim, da so

bile vse iz akrila. Verjetno spet kakšna substanca, ki

povzroča raka, bi komentirala moja mama. Tretji, ki so

ležali, so odštevali zadnje ure. Katetri, cevi, infuzije z dodatki … Ni bilo ležečega telesa, ki ne bi imelo nekaj priključkov. Pogledov, uperjenih navzgor, z misli-

mi bogve kje, šteli so zadnje dneve bivanja na našem

planetu, v naši dimenziji … Stari, mladi, moški, ženske,

otroci … Bolezen ni bila izbirčna. Velikokrat je bila tudi neusmiljena. Vse več informacij zadnje čase, zadnjih

nekaj let, so dobivali moji možgani o raku. O različnih

oblikah in dimenzijah, kako hitro se razvija, kako ga

pozdravit ... Toliko bolnih ljudi okrog mene, toliko tega kurčevega raka. Od kod!? Od kod, človek božji!? Nas

hranijo s strupom, ga dihamo, si peremo riti v strupu?

Pesem benda z našega balkanskega polotoka mi se je

motala po glavi: »Što si mi u kavu stavila ...«

8

Trudil sem se po vseh močeh ostati skoncentriran in, kot Louise Hay, misliti pozitivno. Nekako mi ni šlo.

Na trenutke me je grabila panika. Začutil sem povi-

šan utrip srca, oteženo dihanje, solza se je kopičila v

levem očesu … Poskusil sem s svojo super metodo

– z ocenjevanjem ženskih oblin mimoidočih sester in

zdravnic. Z metodo, ki se pri moški populaciji prenaša

iz generacije v generacijo. Uspešno, seveda.

Je že bilo malo bolje. Naenkrat je ocenjevanje mimoi-

doče sestre s širokimi boki in verjetno brazilskimi spo-

dnjicami črne barve prekinil zdravnik: »Nikola!«

Dvignil sem se s svojega stola ter hrabro in ponosno

vstopil v prostor, kjer opravljajo magnetne resonance.

Spravili so me v stroj in me informirali kaj, kje in zakaj.

Prijazno osebje, ni kaj. V stroju sem bil več kot pol ure.

Ves ta čas se nisem smel premikati. S tem nisem imel

težav, saj sem bil ves posran. Psihično, seveda, da ne

bo pomote. Mašina je ropotala in nabijala, ampak me

ni motilo. Bolj me je bilo strah rezultatov testiranja.

Po končanem testu sem oblekel majico in radiologa

vprašal, če mi lahko pove, ali je na slikah videti kaj su-mljivega. Odgovoril je, da ne sme nič povedati, dokler

temeljito ne pregledajo slik. Ker sem se tresel že nekaj

9

časa pred to preiskavo, sem ga še enkrat prosil vsaj za kakšen namig.

Odgovor je bil isti: »Ne smem.«

»Ne me jebat,« sem si mislil, »da je kakšna dobra pič-

ka, povedal bi ji podatke pacienta od prejšnjega tor-

ka.«

A po drugi strani, kaj če bi mi povedal, da je vse kul?

Zdravnik pa bi čez en teden rekel: »Ne, ne, žal, vseeno

imate raka, še vedno je prisoten …«

Kaj če bi se vrnil tja, kjer se je vse začelo … Ko bil sem še majhen pizdun … Pizdun, star osemindvajset let.

Pisalo se je leto 2006. Delal sem v službi skoraj vsak

dan, popoldan sem hodil na predavanja za prekvalifi-

kacijo iz elektro smeri v ekonomskega tehnika, ponoči

pa … hmmm … Noč ima svojo moč. Začarala me je

ta noč že dolgo časa nazaj. Ni mi bilo naporno hodi-

ti v službo. Delal sem na bencinskem servisu. Saj se

še zmeraj trudim. In to na istem. Rad sem imel svojo

službo, sodelavce, stranke, razgiban delovnik … Kako

sem prispel tja? Nekega dne sem se zapeljal tankat

avto. Pri plačevanju goriva na blagajni se je nered-

10

kobesedni poslovodja zastrmel vame in vprašal, če imam nekaj minut.

Tip je bil star štirideset let, samozavesten in brbljav.

Poznal sem ga s kakšnih naših nočnih avantur po

mestu.

»Seveda,« sem odgovoril.

Šla sva do visoke mize za kavo. S svinčnikom je tapkal

po nekem dokumentu in me vprašal, ali bi hotel delati

na bencinski. Pritrdil sem mu brez dolgega pomisleka.

Vprašal sem, kdaj naj pridem. Rekel je, če lahko jutri.

Lahko, seveda. Popeljal me je iz notranjega prostora

bencinskega servisa in mi še povedal: »Všeč ti bo, boš

videl.«

In je mi res bilo.

Na začetku sem potreboval nekaj časa, da sem se na-

učil, kako kaj funkcionira. Potem pa je postalo prav za-

bavno. Šef me je velikokrat pošiljal na banko po drobiž

ali po kakšnih drugih opravkih.

»Vzemi si čas,« je znal povedati.

11

»Ni panike, hitro bom nazaj, saj imam še marsikaj za postoriti,« sem mu odgovoril.

»Vzemi si čas,« je še enkrat ponovil.

V bistvu je želel povedat: »Ne ga jebat! Počasi … Na-

delal se boš še.«

Po končani popoldanski izmeni smo obvezno s sode-

lavci ali kompanjoni iz soseske šli na pijačo. Hmmm …

Dve, tri, pet … Doma smo imeli kmetijo. Oče si je pred

nekaj leti zaradi nezadostnih mesečnih prihodkov

naše družine zamislil rejo in prodajo ovac. Nisem bil

ravno navdušen nad tem njegovim biznisom. Mama

je bila brez službe, z zdravstvenimi omejitvami, ki jih

je uspešno skrivala pred ostalimi. Oče je delal v službi

in se dodatno ukvarjal s kmetijo. Verjetno kot skoraj

vsaka druga družina na našem koncu, saj je bil ma-

tematični izračun na izplačilnih listah v naši regiji vse nižji in nižji. Če si jo, seveda, dobil. Zaradi teh dodatnih aktivnosti je očetu danes osebno zdravje samo stari

znanec. Da ne bo pomote, z mamo in bratom smo mu

pomagali, kolikor smo zmogli in imeli časa. Še pose-

bej mama … Brat je odpeketal v Ljubljano na faks. Po-

gruntal je, da je življenje gori drugačno, verjetno lepše, in je bolj poredko prihajal k domačemu ognjišču.

12

Na bencinski sem takrat delal kot študent. Kaj sem študiral? Čebelarstvo. Smer Zujanje po mestu. V res-nici naj bi »študiral« na Pravni fakulteti Univerze v

Ljubljani. Noro, kajne? Študiral pravo, končal pa krivo.

Imel sem končano srednjo šolo elektro smeri. V svoji

stroki sem delal skoraj 6 let in sem imel prakso in zna-

nje na tem področju. Začel sem že pri osemnajstih le-

tih, takoj po končani srednji šoli. Delal sem pri sorod-

niku, ki je imel svoje elektro podjetje v Novem mestu.

V podjetju smo bili štirje in tudi tam sem rad delal.

Zabavni so bili sodelavci. Starejši biki štiridesetih let, jaz pa sem pravkar končal srednjo šolo. Vsi so ga pili

in kadili kot Turki v prostoru, kjer smo delali. Vse polno je bilo različnih elektro vezij in merilnih inštrumentov.

Kot da gledaš nek laboratorij iz filma Jamesa Bonda

iz sedemdesetih let. Manjkale so le bejbe v bikinijih.

Čeprav nisem živel v teh letih, v sedemdesetih, sem

jih pogrešal. Vse te informacije, ki sem jih dobil iz ča-

sopisov, revij, ostalih medijev in od oseb, ki so živele

takrat, so me naredile nostalgičnega za tem obdob-

jem. Sodelavci so imeli vedno kaj povedati o sebi in

življenju takrat. Kako se je živelo in kako se je uživalo.

In seveda, kako počasi gre vse v kurac. Takrat mi je to

bilo jebeno kul. Še danes se ne bi branil časovnega

skoka nazaj.

13

Nekega dne sem se odločil zamenjati službo, ker sem ostal v podjetju sam s šefom. Ni bilo več tako zabavno. Ni bilo cigaretnega dima in ni bilo zajebancije. Bil

sem optimističen pri iskanju druge službe. Ampak

realnost je bila drugačna. Delovnega mesta zame ni

bilo ni po bogu. Razen za kakšnim tekočim trakom.

Oh, to ni bilo panike. Nekako si nisem želel takšnega

lajfa. Enkrat sem bil na razgovoru za službo v enem od

takrat večjih podjetij v Novem mestu, danes verjetno

največjem v širši okolici. Ogromno proizvodno podje-

tje, svetovno znane znamke avtomobilov. Delal bi na

mestu elektro vzdrževalca. V finalnem razgovoru smo

bili štirje kandidati. Na koncu so nam pokazali notra-

njost ter kaj in kako se dela v trebušni votlini podjetja.

Gledal sem te ljudi okrog sebe, utrujene, s podočnjaki,

ženske so opravljale moška dela, moški pa dela, na-

menjena kakšnemu stroju. Ko smo se sprehajali med

njimi, nam je vodič razlagal, kaj naj bi bila naša na-

loga, naloga vzdrževalca. Šlo mi je na kurac njegovo

pametovanje in prepotentnost. Ko sem jih tako gledal,

mi je srce začelo nabijati že samo ob misli, da bom

tudi jaz tukaj končal. Stal v vrsti za tekočim trakom in

čakal sireno za malico. Zavohal sem še staro olje, ki

so ga uporabljali za podmazovanje strojev. Kot v kla-

sičnem strojnem obratu. Človek, kje je muzika? Kje je

cigaretni dim? Kje je zajebancija!? Imel sem kar na-

14

pad panike. Komaj sem čakal na konec tega pranja možganov. Pred vhodom sem si kasneje prižgal cigareto in končno zadihal s polnimi pljuči. Pogledal sem

to ogromno stavbo in ji namenil na glas dve besedi

– jebi se!

Nekaj tednov kasneje sem se znašel v vrsti v enem

podobnem podjetju v Črnomlju. V podjetju, ki se je

ukvarjalo z vlivanjem litin. Prav tako so iskali elektro

vzdrževalca. Kandidatov je bilo ogromno. Iz cele gru-

če so nas izbrali deset za razgovor. Ko sem tako stal

in čakal, sem skozi okno gledal delavce podjetja. Imeli

so pavzo. Bili so umazani kot rudarji. Roke, lica – črni

kot oglje. Spet me je objela neka stiska in srčni utrip

se mi je povečal. Misel na tekoči trak in delo v proi-

zvodnji … Želja po svobodi je bila prevelika. Vstal sem

in pozdravil ostalo družbo, ki je čakala skupaj z mano.

Človek zraven me je ogovoril: »Kam greš? Zdaj te

bodo pozvali!«

Samo zamahnil sem z roko in odpeketal ven. Spom-

nim se, bil je petek. »Petek, dan za izlazak u grad,« je

komentiral Davor Janjić v filmu Outsajder. Že v popol-

danskih urah so se začele priprave na izlazak. Srajca,

frizura, parfumi ... Takrat je še bilo nekaj las na moji

glavi.

15

Če je bila ura čez šest popoldan sem imel občutek, da zamujam ... Kam? Nimam pojma, ampak sem ga

imel. Mislil sem na lokacije, kjer smo se zbirali in žurali dolgo v noč ... V naši okolici smo simpatizirali dve ali

tri lokacije oziroma gostilne, kamor smo hodili in imeli

smo samo eno misel v naših dveh glavah. Imeti se

fajn ... Lokacij za oditi kam na pijačo je sicer bilo kar nekaj v našem majhnem mestu. Na enih se je zbirala

»fina« elita, na drugih vsak, ki je šel zraven, pa si je

želel »pokukati« noter, in na tretjih se je zbirala »ekipa zadnjega brušenja«, tisti različnih starosti in spola, ki jim je bilo vseeno, kje so in kaj od alkohola pijejo. Mi

smo bili povsod ...

Začelo se je ponavadi z rahlim in nedolžnim litrom

vina in litrom vode. Kasneje pa nadaljevalo z različ-

nimi mešanicami. Ena od super mešanic, ki smo jo

popili na kante, je bila Redbull vodka. Ta ti je pa dala

misliti v ranih jutranjih urah. Takrat nam ni na pamet

padlo misliti o lastnem zdravju, o tem, kako naj bi še

naprej živel, ne samo do napolnjenega tridesetega

leta življenja. Ampak ne, volja oziroma lakota za žu-

rkami je bila prevelika. In vsakič bolj zanimiva ... Vse

dokler ni prišla do ene točke, kje se začneš dolgočasiti

in iščeš nekaj novega. Nove face, nove bedarije, nove

pizdarije ... Mogoče so krive gostilne, ki so namesto,

16

da bi se zaprle ob koncu nočne izmene, na okna in vrata navlekle temne zavese in smo noter nadaljevali

z našimi norčijami. Pred začetkom konca mojih žuranj

se spomnim enega od dogodkov v eni izmed naših

super gostiln. Prišel sem tja skupaj s še tremi prijatelji nekaj po polnoči. Bila je sreda. Športna sreda ... Športna v vsakem primeru glede obiskov gostiln in popi-

vanja okrog. Parkirali smo pred gostilno in videli par-

kiran veliki policijski terenski avtomobil. Pomislil sem, sigurno je bila kakšna pizdarija med »treznimi« gosti

ali pa so tam zaradi prekoračenega delovnega časa.

Muzika je bila še vedno glasna. Gostilna je imela lo-

čen wc od prostora za goste. Odločil sem se, da grem

najprej odtočit, pa pol za ostalimi pogledati noter. V

wc-ju je že svetila luč. Predprostor je bil skupen, levo

moški, desno pa ženski prostor za opravljanje osnov-

nih življenjskih potreb.

Ko sem stopil noter, si je bejba, ki sem jo že poznal

od prej, popravljala šminko. Bila je privlačna in, če se

ne motim, takrat samska. Pozdravil sem jo. Ona pa se

je obrnila in nisem se ni znašel, ko sem začutil njen

dolg, moker in vroč jezik v svojih ustih ... Sodeloval

sem seveda ... Kako naj ji razložim, da se ne spodobi.

Z obema rokama me je prijela za lica, potegnila jezik

ven, pogledala me je s svojimi velikimi očmi in mi tiho

17

na levo uho zašepetala: »Se vidimo kasneje ...« Potem pa je odšla v gostilno. Pustila me je tako presenečenega, samega pred velikim ogledalom predprostora.

Zalotil sem samega sebe, kako se gledam v ogledalu

kot idiot. Frizura je že bila uri primerna, prav tako oči

... Potresel sem z glavo in se odpravil tja, kamor sem

bil namenjen. Scat. Po opravljeni misiji sem se tudi

sam odpravil v gostilno. Nekako sem bil dobre volje

in poln velikih pričakovanj. Odprl sem vrata in vstopil.

Cigaretnega dima je bilo toliko, da bi ga lahko rezal

z nožem. Ko sem malo bolje pogledal, kaj se dogaja,

nisem mogel verjeti. Izza šanka je policaj z obrnjeno

kapo na glavi in litrom pelinkovca v desni roki, ki ga je tu pa tam malo zlil v gobec, razlagal nekaj natakarju,

ki prav tako ni izgledal nedolžno. Desno od mene je

za eno mizico sedel drugi policaj in počival z glavo

na mizi. Kapa je bila na tleh. Tretji policaj se je ne-

kaj pogovarjal z mojimi kolegi. Izgledal je žalostno in

oni so ga poslušali, polni razumevanja, ter kimali z

glavami. Tri punce, skupaj z bejbo, s katero sem imel

bližnje srečanje, so sedele v kotu in se smejale ena

drugi. Iskreno povedano, bil sem šokiran ... Ne tako

negativno, ampak zanimivo šokiran. Muzika je bila

tako glasna, da mi ni bilo sploh jasno, kako en dru-

gega slišijo in razumejo. Kar obstal sem nekako na

sredini gostilne. Nekdo od gostov mi je vrinil stekleni-

18

co piva v desno roko. Še zmeraj sem gledal, kje sem to in kaj se dogaja. Naenkrat so moji kolegi pomagali temu tretjemu, žalostnemu policaju oditi malo na

zrak. Šel sem za njimi ven, da vidim, če je vse v redu.

Policaj je jokal, oni pa niso vedeli, kaj bi naredili, zato so gledali drug drugega. Vrnil sem se v gostilno in se

počasi prilagajal situaciji. Policaj izza šanka in natakar sta začela komunikacijo z mano... Skupaj smo delili

flašo pelinkovca. Cigaretni dim je bil na trenutke tako

gost, da dobesedno nisi videl meter pred seboj. Šel

sem do vrat s cigareto v ustih in pustil malo kisika no-

ter. Ko sem odprl vrata, sem skoraj padel v nezavest.

Moja dva kolega sta nosila žalostnega policaja, zdaj

že mrtvo pijanega, v policijski avtomobil spat. Eden ga

je prijel za roke, drugi pa za noge. Kot v neki bedasti

filmski komediji.

Stal sem tako presenečen in vprašal: »Kaj vam je!?

Kaj ste znoreli!?«

Kar obstali so. Vsi skupaj smo stali in gledali en dru-

gega. In kar naenkrat policaju iz etuija za pasom pade

pištola. Katastrofa. Ta, ki ga je držal za roke, je prijel pištolo in mu jo poskušal vrniti. Policaj se je počasi

začel prebujati. Mislil sem, da me bo srat pritisnilo

od živčnosti. Gledal sem, kje so ostali »funkcionalni

19

policaji«, ker če nas vse skupaj zalotijo v tej poziciji, se nobenemu ne bo pisalo dobro ... Drugi prijatelj,

ki ga je držal za noge, mi je razlagal, da so mu želeli

le pomagati in ga dati spat. Še sam sem se pridružil

reševalni akciji. Končno smo ga spravili v avtomobil.

Nisem se ni obrnil, sta že ta dva zvijala joint na prednji haubi policijskega avtomobila. Nisem več imel besed

... Eno presenečenje za drugim ... Gledal sem tega, ki

je zvijal, in ko ga je že imel v ustih pripaljenega, sem

mu ga tako hitro vzel, da ni niti opazil, kaj se je zgo-

dilo. Povlekel sem trikrat do jajc in globoko izdahnil.

Končno sem se malo sprostil. Pogledal sem v nebo,

polno zvezd, in se vrnil nazaj v gostilno. Tiho sem sam

sebi rekel: »Naj se olimpijske igre začnejo ...«

Človek, to so bili cajti …

Velikokrat sem razmišljal, kaj če bi dobil službo tam v

Črnomlju, v tisti luknji, in imel umazana lica in roke?

Kaj če bi ostal tam in bil zdrav?

Takrat sem imel punco iz družine, ki je imela veze in

poznanstva daleč naokrog. In tako sem začel delati v

podjetju, ki je izdelovalo kopalniško opremo. Na za-

četku naj bi delal v proizvodnji, potem pa naj bi zaradi

izkušenj napredoval na mesto elektro vzdrževalca. V

20

proizvodnji sem delal petke in svetke, se nadihal različnih strupov in hlapov mas za izdelavo različnih iz-

delkov. Na izplačilnih listah smo zmeraj imeli kakšno

nerazloženo minus postavko zaradi nekakovostnega

dela. Takšna je bila namreč politika podjetja. Tudi če

nisi bil kriv, si sigurno nekaj zajebal. In kaj bi rad? Bodi tiho in delaj! Potrpel sem pol leta na super delovnem

mestu. Ni bilo napredka in tudi nobene informacije,

da kdaj bo. Bil mi je že poln kurac tega sranja. Noben

vikend fraj. Oziroma vsak peti vikend fraj …

Plača, da ne more biti nižja, dominantno nadrejeno

osebje … Kaj češ boljšega! S sodelavci smo se razu-

meli, tako da sem na trenutke pozabil na negativne

postavke. Z leti sem se naučil marsičesa. Tudi to, da se

je boljše razumeti z ljudmi, s katerimi delaš, verjetno

tudi z nadrejenimi, kot pa imeti višjo plačo in obvezo

lizanja riti. No, sto ljudi, sto čudi … V vsakem primeru

− v našem sistemu jo enkrat moraš polizati, če si to

želiš ali ne.

Nekega popoldneva sem vprašal mamo svoje takra-

tne spremljevalke, če bom sploh kdaj napredoval. Po-

vedala mi je, da se je pogovarjala s tajnico direktorja.

Ugotovili so, da še kakšno leto verjetno ne bo napre-

dovanja. Pomislil sem − človek, leto? Že zdaj imam

21

dovolj tega sranja. Bila je sobota, pred nočno izme-no sem šel na pijačo v bar, kjer je bila že cela ekipa.

Vsi so imeli polno pijač pred seboj, bar je bil poln kot

jajce. Bejb kot solate. Vsi urejeni za nočno življenje.

Vozil sem se do službe. Od silne depresije mi je skoraj

stekla solza. Preoblekel sem se v delovno uniformo

in se napotil do svojega delovnega mesta. Z druge

strani je prihajal šef nočne izmene. Starejši človek ne-

prijaznega karakterja. Gledala sva drug drugega v oči.

Kot Doc Holliday in nek kavboj v filmu Obračun pri O.

K. Corralu. Ko je prišel bližje, je odprl gobec: »Kaj je, Nikola, boš danes kaj delal ali spet spal?«

Pogledal sem ga in povedal: »Dajem odpoved!«

Na njegovem licu ni bilo več videti izraza dominan-

tnega zadovoljstva, temveč strah pred nadrejenimi

zaradi manjka delavcev. Itak so naredili premalo pro-

duktov glede na naročila. Obrnil sem se in se napotil

nazaj v garderobo. Še nekaj je kričal za mano, ampak

ga nisem jebal pet procentov. Ko sem prišel v avto,

sem prižgal cigaret, pustil na ves glas čisti rock and

roll, pogledal podjetje in povedal naglas: »Fuck off!«

Človek, ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako

poln pozitivnega duha in energije.

22

Tam nekje ob dveh po polnoči, ob uri, ko začne popu-

ščati koncentracija, mi je na pamet padel šef nočne

izmene. Nimam pojma od kod, zakaj, kako ... Lokal je

bil še vedno poln ljudi, poln dima cigaret in poln raz-

ličnih misli različnih ljudi. Misli o tem, kam dalje žurat, kam popit še kakšno pivo, kako boš zadet od vsega

tega peljal domov, koga boš nagovoril, da gre s teboj

in ti segreje posteljo ali vsaj parket poleg nje. Meni pa po glavi zuji šef nočne izmene. Noro. Zakaj sem ga

kvalificiral kot seronjo, kot nadrkanega seronjo brez

tolerance in emocij? Človeka, ki ima morda doma ti-

soč problemov, o katerih jaz pojma nimam in s kate-

rimi se moja malenkost ne bi mogla nositi niti en dan.

Kakšna je njegova zgodba? In na koncu, kdo sem jaz,

da sploh sodim drugega? Jaz, ena kaplja, pa ne v mor-

ju, ampak v oceanu.

Po prekrokani noči sem se vprašal, kaj zdaj. Glavo gor,

sem si rekel. Po enem tednu sem že imel razgovor

za drugo službo. Tudi če ga ne bi imel, bi doma lahko

delal na kmetiji in pomagal očetu okrog ovac cel dan.

Edino prihodek je bil problematična točka. Kaj nare-

diti na tem področju? Kaj in kako brez prebite pare?

Enkrat mi je prijateljica povedala, da sem materialist,

češ da samo na materialne stvari mislim. Ne na denar,

ampak na stvari ...

23

Koga kurca, sem pomislil. Mar ni cel svet materialisti-

čen ...

Po opravljenem razgovoru za novo delovno mesto

sem že drugi dan začel delati. Tudi tam so mi oblju-

bili, da bom elektro vzdrževalec. Oglas za to delovno

mesto sem slučajno zasledil na oglasni deski zavoda

za zaposlovanje, ki sem ga redno obiskoval v upanju

na pridobitev kakšnega solidnega delovnega mesta.

Čas je pokazal, da ga je tam nemogoče najti. Razen

seveda dela v »smrtonosni« proizvodnji. Po prihodu

v podjetje sem videl, da tukaj nekaj ne bo prav. Pod-

jetje je zaposlovalo okrog petnajst ljudi. Vsak je delal

na svojem stroju za obdelovanje elektro kablov. Z ne-

verjetno hitrostjo so dajali enako narezane kose ka-

blov vsak v svoj stroj. Eden od zaposlenih je prišel do

mene, verjetno kakšen šef ali kdo … Definitivno nad-

rejeno bitje. In pokazal mi je moj stroj. Stroj, kot ga ima vsak zaposleni v tem podjetju. Že samo misel na to,

da bom moral delati, kar delajo ostali, mi je povzročala

glavobol. Poskušal sem mu razložiti, da je to nekakšna

napaka in da mi je direktor na razgovoru obljubil delo

vzdrževalca, ne pa delo v proizvodnji.

Pogledal me je in nasmejanega lica povedal: »Jaz sem

vzdrževalec …«

24

O moj bog, sem pomislil. Spet? S konja na osla.

Trudil sem se nekaj ustvarjati na stroju. Do malice.

Spomnim se, da sta bila za malico polnjena paprika

in pire krompir. Še danes imam pred seboj ta krožnik

in okno, skozi katerega gledam ven … Po skrbnem

premisleku in zelo okusni malici smo se napotili pred

vhod podjetja na zasluženo cigareto. Jaz sem prišel

zadnji. Iz zadnjega žepa hlač sem potegnil škatlo ci-

garet. Po ostalih žepih sem iskal vžigalnik. Nisem ga

zatipal nikjer. Vprašal sem eno od punc blizu mene,

če mi ga lahko posodi. Kot da sem jo vprašal, če bo

prepisala svoj avtomobil na mene. Po nekaj sekundah

gledanja en drugega v oči ga je potegnila iz žepa in

mi prižgala cigaret. Človek ... Pogledal sem še ostale

zaposlene. Vsi so imeli čuden blesk v očeh, pogled

nezadovoljstva in razočaranja. Po opravljeni medita-

ciji smo se odpravili nazaj. Nazaj na delovno mesto.

Vsi razen mene, jaz pa do tajnice. Bila je mlada, sim-

patična punca, ki sem jo že poznal od nekod. Verjetno

s svojih nočnih avantur po različnih barih in gostilnah.

Prišel sem do nje in vprašal, če lahko stopim do direk-

torja. Je rekla, da ga ni. Še bolje, sem si mislil. Bil sem kratek.

»Glej, dal bi odpoved …«

25

Bila je šokirana: »Ja, čakaj ... Šele včeraj smo te zapos-lili in papirje še urejamo …«

Na hitro sem ji razložil, da tukaj nekaj ni v redu. Poki-

mala je z glavo, kot da ji je bilo jasno, o čem govorim.

Ker meni namreč ni bilo nič jasno. In sem spet odjahal

v svojem jeklenem konjičku proti domačemu okolišu.

Ustavil sem se na bencinski črpalki, da bi tankal avto-

mobil. In tukaj se je začela moja bencinska avantura.

Nekako mi zaposlitev elektro vzdrževalca ni bila uso-

jena. Biti zaprt v teh velikih podjetjih in delati za te-

kočim trakom … Sem pa dobil izkušnjo, zaradi katere

mi je bilo jasno, kako so se počutili Indijanci, ko so jih kolonisti želeli podjarmiti. Vzeli so jim svobodo, veter

v laseh in jih vtaknili v rezervate, kjer naj bi jim bilo super.

Mislim, da mi moj ponos in igra s kartami življenja da-

nes definitivno sodita. Nekako po zaposlitvi na ben-

cinskem servisu sem postal tudi samski. Ker ni videla

prihodnosti v najinem razmerju, se je ženski del najine

veze odločil oditi naprej brez mene. Bilo mi je hudo,

ne morem lagati. Potreboval sem skoraj eno leto, da

sem se z njeno odločitvijo sprijaznil. Čeprav mi je bilo

26

hudo, sem z družbo pohajkoval po gostilnah. Občasno tudi v družbi simpatičnih punc. Včasih pa samo punc.

Izhodi na pijačo so bili tudi naporni. Posebej naporen

je bil dan po tem. Med tednom smo hodili v lokalno

gostilno, med vikendi pa po mestnih lokacijah. Redko

katera noč je bila nedolžna ob soku ali čaju.

Seveda smo zadevo dodatno popestrili z jointom ali

dvema. Čas bo pokazal, da je bila to v bistvu edina po-

zitivna zadeva teh večerov. Nekaj let kasneje sem ure

in ure posvetil branju o zdravi prehrani in zdravemu

načinu življenja. Beseda marihuana je bila neštetokrat

omenjena kot zdravilna ne glede na način uživanja in

kot velika grožnja farmacevtski industriji.

Včasih sem od vsega utrujen prišel v službo. Utrujen

od družbe, od dela, od življenja. Sodelavci so že vedeli, kaj se je dogajalo prejšnjo noč, saj so bili tudi sami

včasih zelo aktivni, kasneje pa so se le trudili ostajati v formi. Bili so ljudje zgodnjih petdesetih let. Linije lica in izrabljene roke so bili pokazatelji, da jih je zob časa že počasi načel. Takrat je bil bencinski servis že samo-postrežen, prejšnja leta pa so stregli zunaj. V dežju in

snegu, burji in soncu. Včasih, v dolgih zimskih izme-

nah, ko se je noč spustila že ob štirih popoldan, so mi

27

začeli pripovedovati štorije iz svoje mladosti in službe-ne dogodivščine. Poslušal sem jih kot otrok mamo, ko

ga pripravlja spat. Vsak mi je po svoje ostal v spominu.

Za šport v tej fazi svojega življenja nisem imel kaj pre-

več časa. Imel sem doma en par uteži, s katerimi sem

se trudil ostajati v formi in obdržati fizično kondicijo.

Zunaj, v prostoru odprte stare garaže, je med kopi-

co različnega gradbenega materiala in drv za kurjavo

visela ročno narejena stara vreča za boks. Namenje-

na je bila sproščanju negativne energije. Leseni drog,

ovit z izolacijo za cevi centralnega gretja. Včasih sem

si nataknil navadne usnjene rokavice za delo na grad-

bišču in po treh minutah nabijanja sem mislil, da sem

sposoben Muhamedu Aliju razbiti pičko. Včasih pa

sem si zvil roko, ker je bila izolacija že proti koncu. A jebi ga, človek se uči, dokler je živ.

Nikoli nisem bil agresivec. Nikoli in nikjer. Doma so

nas naučili poslušnosti in kulture. Mama in oče sta

znala ure in ure sedeti z mano in bratom, dokler se

nisva naučila tega, kar sva se morala naučiti za šolo.

Privoščila sta nama to, kar sta lahko. Ne morem reči,

da smo imeli vse, kar smo hoteli. Kdo pa lahko? Lahko

pa povem, da nam ljubezni ni nikoli manjkalo. Nikdar

nobenemu. Občasno smo bili v finančnih stiskah. Po-

sebej v času, ko smo se preselili iz Zagreba v vasico

28

na jugovzhodu Slovenije. To je obdobje po končani osnovni šoli. V Zagrebu sem še začel hoditi v srednjo

šolo, nadaljeval pa sem v Novem mestu. Na Hrva-

škem smo živeli v velemestu, se vozili na cilj s tramvaji in mestnimi avtobusi, se potepali po mestu ... Tukaj pa

smo se preselili v hišo na vasi, ki naj bi bila za očeta

in mamo, ko bosta starejša in v pokoju. V hišo, ki še

ni bila pripravljena za bivanje. V hišo bogu za hrbtom.

Ampak, jebi ga. Življenje ne sprašuje. Življenje gre

naprej.

Preobrat je bil velik. Pri pogovoru domačih in sose-

dov sem včasih slišal komentar: »Ah, kaj pa otrok ve

…« Ampak otrok je vedel. Tudi preveč. Z bratom sva

se bila prisiljena naučiti novega jezika, se prilagoditi

okolici in še ogromno drugih stvari ... Brat je bil še v

osnovni, jaz pa že mulc v srednji. Do avtobusne po-

staje za Novo mesto sem imel več kot pol ure hitre

hoje. V snegu, dežju in vročini. Da te srat pritisne …

Včasih me je prehitel kakšen avto in kot nalašč zape-

ljal v jamo na cesti, polno vode, ter me zmočil do jajc.

Gledal sem v zadnji konec mimoidočega avtomobila

in čakal, upal, da se bodo prižgale stop luči in se bo ta baraba ustavila. Vsaj povedala, da ji je žal za »škrop-ljenje« in me zapeljala malo bližje do doma … Aha, pa

še kaj …

29

Na začetku mi je bilo grozno slabo na avtobusu, tako da sem jemal tudi tablete proti slabosti. Še zdaj se

spomnim vonja poceni parfumov in nafte, ki jo je puš-

čal rezervoar starega avtobusa na ovinkih Gorjancev.

Obdobje šolanja mi je ostalo na trdem disku, v glavi,

kot da je bilo včeraj. Prvo leto šolanja sem se trudil in učil. Bil sem pravi kmečki fant. Potem pa so sobot-ne večere zamenjali odhodi na pijače z družbo. Pivo

v gostilni po končanem pouku, pelinkovec zjutraj na-

mesto kave … Še danes ne razumem od kod ta moda

opijanja pred poukom. Kljub vsemu temu sem se tru-

dil ohranjati pozitivne ocene, saj nisem hotel razoča-

rati staršev.

Iz Zagreba smo se preselili zaradi političnih razmer.

Začelo se je kuhati na področju celega Balkanskega

polotoka. Potreboval sem čas, da bi razumel, zakaj je

sploh šlo tam in takrat. Zakaj smo morali zapustiti svoj

dom in prijatelje? Vojna se je začela. Toliko mrtvih, to-

liko pogrešanih, staršev brez otrok in obratno. Zaradi

česa? Zaradi koga? »Levih«, »desnih«, »srednjih«?

Da bi nekoliko let kasneje spet vsi politiki in vsi tis-

ti, ki so to sranje začeli, skupaj med seboj sodelovali

in sklepali posle. Človek, saj ni minilo dosti časa od

konca druge svetovne vojne. Zdaj pa spet!? Jebeni

30

Nostradamus je spet uganil ... Groza! Človek je največja žival na svetu, to drži sigurno.

Govorilo se je o teorijah zarote, o posameznih politi-

kih, ki so hoteli položaj, drugi pa slavo in denar. Najini starši niso želeli, da umremo zaradi idealov pripaljenega jebivetra, ki bi z odra komandiral celi regiji, celi državi, celemu kontinentu. Celi čredi ovac, ki znova in

znova najde drugega pastirja, ki jih popelje v prepad.

Verjetno je to v karakterju posameznih primerov člo-

veškega bitja. Ko pride tak politik do faze, ko mu več

vse skupaj ni zanimivo, pritisne na tipko za samouni-

čenje. Zakaj ni zadovoljen s tem, kar ima? Zakaj mora

imeti vedno več? Imeti to, kaj imajo drugi, in najbolj

zanimivo, zakaj mora vzeti drugemu tisto, česar sam

nima? To, za kar je celo življenje garal in se žrtvoval.

»Naj tudi sosedu crkne krava, če je že sami nimamo.«

Nikoli nismo bili doma nacionalisti, rasisti in veseljaki podobni njim. Oče nam je vedno govoril: »Če se misliš tepsti, izberi si tistega največjega.«

Nekega dne smo šli z mamo čez mejo v sosednjo Hr-

vaško. V našo državo, kjer smo prej bivali. Pri prestopu

si se moral ustaviti pri slovenski policiji in slovenski carini, nato pa pri hrvaški policiji in hrvaški carini. Vsem tem kurcem si moral pokazati dokumente, po potrebi

31

odpreti avtomobil in pokazati notranjost. Če niso bili zadovoljni in si se jim zdel sumljiv, so te odpeljali v

kontejner in pogledali, kaj imaš v gatah. Kakšen mani-

jak si je verjetno nataknil gumijasto rokavico, namočil

prst v vazelin in se poglobil v zadevo. Danes, osem-

najst let kasneje, v času največje begunske krize po

drugi svetovni vojni pa na tisoče ljudi skače čez vse te

urejene evropske meje iz svojih domov na uničenem

Bližnjem vzhodu brez dokumentov in kakršnihkoli

pregledov in gredo naprej ... Na cilj, v boljše življenje

... V redu, naj gredo. Ljudje smo ... Teorije zarote seve-da pravijo drugače: »To je začetek ... ampak začetek

konca.« Seveda, med prebežniki je določen odstotek

teroristov, ki si želijo oditi v nebeško kraljestvo v veliki družbi in v velikem prasku. Tam je tudi procent organi-zirane neprofitne kriminalne družbe iz različnih držav.

Nam sosednjih in tistih, ki to niso. In nobenemu ni tre-

ba pokazati nobenega dokumenta in prijaviti ničesar.

Kam nas peljejo ljudje na visokih pozicijah? V kurac!

Tam smo pa že. Pekel mogoče? Človek, pekel je mala

beba za to, kam mi gremo.

Naša občina ni tako velika. In glede na to, da smo vsi

skupaj s sosedi čez mejo ne tako dolgo nazaj živeli v

bratstvu in enotnosti, so bili vsi približno seznanjeni s tem, kdo si, kje živiš, od kod prihajaš. Takrat smo imeli 32

začasno bivanje v Sloveniji, ki smo ga vsake pol leta podaljševali. Včasih se je našel kakšen kreten in te dobesedno posiljeval z vprašanji. Z leti si se naučil, da je treba spustiti glavo dol in tiho, razločno povedati: »Da, gospod nadrejeni, ne bo se ponovilo, ne bom nikoli

več.« Edino tako ti ni bilo treba dneve in dneve nositi

v sebi jeze in načrta maščevanja. Lahko si videl in bil

priča, kako posamezniki izkoriščajo uniforme in sami

sebe dvigujejo v nebesa. Če bi bila dovoljena upora-

ba orožja, kot v dobri stari Ameriki, bi te že zdavnaj

nafilali s kakšnim kosom svinca v določen del telesa.

Dvomim, da bi to bila glava. Bilo bi prehitro. Uživali so v tem, da si ponižan in da prosiš za milost.

No … Tega dne sem peljal mamo uredit neke papirje

čez mejo. Procedura prestopa državne meje kot po

navadi. Na hrvaški strani pa je bilo očitno nekaj na-

robe z mojimi dokumenti. Policisti so nas, pravzaprav

mene, obvestili, da se je nujno treba oglasiti na bližnji policijski postaji. Koji kurac je zdaj, sem pomislil. Od

vsega sranja zdaj še to. Bil sem jezen in živčen kot

pes. Na policijski postaji so mi jasno dali do znanja:

»Ali boš odslužil vojaški rok ali pa boš odslužil zapor-

no kazen.« Človek, kaj se mi še lahko zgodi v življenju,

so bile moje misli takrat. Pravilen odgovor je bil: »Mar-

sikaj!« Živemu človeku se marsikaj zgodi.

33

Po teh informacijah so nas spustili domov. V pisar-nah so bili dokaj prijazni ljudje. Minilo je nekaj let od balkanske vojne. Nekje doli na jugu pa je še gorel vojni ogenj. Z očetom smo enkrat šli v Zagreb na so-

dišče. Poskušal me je rešiti služenja vojaškega roka.

Neuspešno. Še zdaj se spomnim sodnice in njunega

razgovora. Zdelo se mi je tako absurdno. Ona je žele-

la povedati in dokazati, da so mi poslali že desetkrat

povabilo za vojsko, oče pa se je delal bedaka in po-

navljal: »Ne vem, ni nam jasno, res mi ni jasno.«

Potem pa je popizidila, pogledala v mene in vpila: »Pa

dobro čovječe, barem mi ti izgledaš normalan! Da li je

tebi jasno?«

»Seveda mi je«, sem hrabro in samozavestno od-

govoril dolgolasi prasici z velikimi joški in globokim

dekoltejem. In porinil sem sam sebe v drek. Določili

so mi datum odhoda služenja vojaškega roka. Jasno

mi je bilo moj kurac! Oče me je kasneje na parkirišču

pogledal in zamajal z glavo. Po moje mi je želel pove-

dati: »Kdaj se boš naučil, kdaj …«

Imel sem še tri mesece do odhoda na služenje vo-

jaškega roka. Na Hrvaškem je služenje vojske trajalo

deset mesecev, v Sloveniji pa šest. Doma smo iskali

34

veze, da bi lahko odslužil pri nas v Sloveniji. Žal neu-spešno.

V bratrančevem podjetju sem dal odpoved. Bila je

zima. Očetu sem pomagal na kmetiji. Padel sem v de-

presijo in bil brez ficka v žepu. Želel sem si čim prej

oditi po to jebeno novo izkušnjo. In končno je prišel

ta dan. Starši in stric so me odpeljali na avtobusno

postajo v Karlovac. Solze v očeh vsem skupaj. Mama

je strmela v odhajajoč avtobus še dolgo zatem. Videl

sem jo z avtobusa in skrival solzo. Saj sem praktično

vojak. Še samo to mi manjka, da me ostali vidijo jokati.

Po šestih urah vožnje smo dospeli na cilj. Istra, Pula.

Klasičen filmski začetek. Striženje, britje, zadolžitev

uniforme. Na hodnikih smo bili postrojeni samo v ga-

tah. Neopazno smo gledali drug drugega, ocenjevali

karakterje in tetovaže. Tukaj sem izstopal. Za mirnim

in tihim dečkom se je skrivala ogromna nadlahtna

barvna tetovaža zmaja pod velikim gorovjem in z za-

hajajočim soncem v ozadju. Tetovažo sem si dal nare-

diti v Ljubljani, tri leta pred vojsko. Bil sem prenežna

duša in sem potreboval močnejšo polovico za preži-

vetje v tem svetu. Potreboval sem nekaj nadnaravne-

ga. Nekoga, ki me bo pod svojim okriljem zaščitil pred

nevarnostjo in zlom. Nekoga, ki bo oddajal nekaj mo-

35

gočnega, velikega, strašnega. Naredil jo je takrat veliki mojster tetovaž, ki se je preselil iz Avstralije v Sloveni-jo. Danes ima svoj klan in več ne dela tatujev komur

koli. Že takrat je imel simptome vodje.

Zmaj je imel pokončno glavo in močan pogled na svet

okrog sebe. Vodil je z mano mnoge bitke, bil na raz-

ličnih mestih in v zanimivih krajih. Zaradi udeležb v

mnogih bitkah je tudi njega načel zob časa in vidne

so bile posledice vojskovanja. Preobrazbo in podalj-

šan status mogočnega je doživel mnogo let kasneje v

Novem mestu, pri ne tako znanemu, ampak prav tako

velikem mojstru tetovaž. Nikoli nisem imel težav v

vojski z ostalimi vojaki. Ne zaradi zmaja, ampak verje-

tno zaradi tega, ker smo vsi bili v istem dreku. Pri opravljanju različnih vojaških vaj smo bili pogosto zgoraj

brez. Lahko si videl brazgotine od metkov iz nedavne

balkanske vojne na telesih nadrejenih in doma nare-

jene tetovaže različnih pomenov in dimenzij. Osnovno

izobraževanje v Puli je trajalo dva meseca. Potem pa

so nas nekako razvrstili po izobrazbi. Določena mes-

ta v državi so imela vojašnico ali več z različnimi na-

meni. Mene in še nekatere so vrgli v raketne sisteme,

verjetno zaradi elektro izobrazbe. In sem prispel na

drug konec države. Tam smo bili še preostalih osem

mesecev. Vojašnica je bila velika, siva, depresivna, tu

36

pa tam si slišal, da je kak vojak poskušal narediti sa-momor. Dodatno so atmosfero »posolile« vremenske

razmere. Vedno je namreč snežilo ali deževalo, drevje

brez listja povsod okrog, luže in blato kamor si se obr-

nil. Katastrofa … Tukaj sem se zopet srečeval z moč-

jo uniforme. Nadrejeni so se včasih tako izživljali nad

vojaki, da je to bila groza. Enkrat sem se po odhodu s

telovadbe na stranišču srečal z neko nadrejeno nad-

rkano glavonjo z večjim številom zvezdic na ramenu.

Pozdravil sem ga in stal mirno. Naredil je krog okrog

mene in me med ostalim pametarjenjem vprašal: »Šta

si se naučio ovdje, vojniče?«

Ponovil sem mu to, kar smo v Puli morali ponavljati

stokrat na dan: »Vojska je jedno, a to su dve stvari:

red, rad i disciplina.«

»Naučil sem se reda in discipline,« sem mu povedal.

Nasmejal se je, pokazal svoj prvi zlati zob in povedal:

»Naučil si se ti moj kurac!«

Vsako jutro smo imeli pred zajtrkom telovadbo in tek.

Tekli smo po gozdu, po snegu in v dežju z našimi su-

per lanserji, raketami in orožjem. Najbolj zanimivo je

to, da nikoli nihče ni bil prehlajen. Noro, ne. Pa nobe-

den ni jemal vitaminov in jedel super zdrave prehra-

37

ne. Danes, dvajset let kasneje, pa ni cepiva, ni zdravil, virusi in bakterije so mutirali. Populacija v nerazvitih

državah umira kot muhe enodnevnice. Ne ga jebat!

Tisti gori že vedo, koliko je ura.

Trudil sem se, da ostanem miren in skuliran v sebi.

Včasih smo se čez vikend napili kot jazbeci. Vojašnice

so imele čez vikend samo enega ali dva dežurna nad-

rejena, ki se tudi nista branila kozarca, tako da ni bilo večjih problemov glede teh zadev. Enkrat sem bil z

nekaj sovojaki zaradi neprimernega vedenja tudi gost

vojaškega zapora. Potem nam je pa nekdo zaklenil

vrata in smo prespali nekaj dni tam.

Dneve bivanja na straži sem tudi uspešno opravljal.

Stražo sem opravljal z orožjem in polno opremo. Zme-

raj sem imel neke lukave ideje. V stransko torbo za

plinsko masko sem si namesto maske dal hrano in

knjigo. Vedno sem se prijavil za stražo. Trajala je en

teden, na svoji poziciji si imel vedno kakšno hiškico,

nobeden ti ni sral po glavi in bil si na svežem zraku.

Kaj češ bolje? Vedno sem bral kakšne napete, horor

romane. Vsakič se je našel kdo, ki me je vprašal, zakaj

berem takšno literaturo.

»Ja, kaj naj berem, dodatno dramo v tej drami?«

38

Vojaški rok je minil. Ne morem reči, da je minilo hitro.

In ne morem reči, da mi je bilo lepo. Bilo je vsega. Od

novih prijateljev do neumnih nalog, recimo porivanja

stavbe bolj levo, potem jo vrniti bolj desno, pobiranje

čikov do nezavesti, kopanje stoječih rovov v področjih

stoprocentnega kamna, polno je bilo različnih nostal-

gij in depresij, maltretiranja s strani nadrejenih. Ni, da ni.

Svojo vojno izkušnjo bi opisal kot klasično jebanje v

glavo. Jebal te je vsak, ki je imel pet minut časa in

seveda višjo pozicijo. Sem pa mnenja, da bi vsak

zdravstveno sposoben moški moral dati to čez. Seve-

da v časovno razumnem obdobju. Ne pa gledati čez

mrežasto ograjo depresivne vojašnice dve leti ali več.

Zakaj? Da občuti red in disciplino ter tudi posledice

nedržanja le-tega. Če ravno razmišljam o tem, mogo-

če bi bilo tudi žensko populacijo treba poslati kam na

discipliniranje za kakšen mesec. V današnjem času

vse dobijo avtomatsko status poročnika ali celo gene-

rala. Posebej v moško-ženski vezi.

Po vojski me je sorodnik spet povabil nazaj v elektro

podjetje, kjer sem delal še kakšno leto. Nisem se videl

v tej stroki, v tem življenju. In bil sem še vedno majhen pizdun, poln življenja in potrebe po zabavah in nor-39

čijah. Nadaljeval sem z delom v že prej omenjenem podjetju s kopalniško opremo.

40

II.

Nekega sončnega popoldneva smo z mamo poma-

gali očetu pospravljati krmo. Bila je sobota. Z vilami

sem zagrabil, kolikor sem mogel, in vrgel v kozolec.

Počutil sem se mladega in močnega. Še nekaj nakla-

dalk smo ta dan pospravili. Pri zadnji nakladalki, nekje

na sredini izlaganja sena, mi je začela teči kri iz nosu.

Mislil sem – ni panike. Do večera bo vse okej. Kri se

je na trenutke ustavila, na trenutke pa spet začela

teči. Večer sem preživel v postelji z dvignjeno glavo,

doma pred televizijo. V ponedeljek pa sem bil pri ORL

zdravniku v Novem mestu, kjer so mi zažgali kapilaro

in sem spet bil kot nov.

Takrat sem bil nekako pred zaključkom svoje prekva-

lifikacije oz. dodatne izobrazbe. Delal sem jo v popol-

danskem in večernem času v Črnomlju. Leto nazaj

sem se pri pogovoru z direktorico izobraževalnega

centra dogovoril, da bom poskusil vse izpite za prekva-

lifikacijo narediti v enem letu. Trdno je bila prepričana, da je to nemogoče in da je to zame prevelik zalogaj.

41

Vseeno se mi je to zdelo izvedljivo. Vsak dan sem delal na bencinski, vsak popoldan pa se učil in hodil

na predavanja. Učil sem se, kadar sem imel čas. Na

predavanjih, v službi, doma … V službi sem imel štu-

dijsko gradivo v garderobi in se učil v času malice, v

skladišču sem se učil, dokler sem urejal in pospravljal

artikle, po žepih sem vedno imel nekaj zapiskov. Želel

sem nekaj narediti iz svojega življenja. Čeprav mi je

bilo delo na bencinski zelo všeč, sem imel drug plan.

Z elektro in ekonomsko šolo sem se videl nekoliko viš-

je na plačili listi. Po končani ekonomski šoli sem imel

namen narediti tudi faks. Po vsakem predavanju sem

s svojo družbo obvezno šel na pijačo, dve … Včasih

nisem normalno spal nekaj dni v kosu, včasih so se

žurke zavlekle v drugi dan, cel dan …

Prišla je matura. Naredil sem jo brez težav. Saj sem se

pripravljal. Vedno, ko mi je to situacija dovoljevala. Teorija direktorice, da ne bom v enem letu naredil vsega

tega, je padla v vodo. Naredil sem vse skupaj triinštiri-

deset izpitov v enem letu. Genij, jebote!

Nikoli se več ne bi šel tega. Toliko stresa, neprespanih

noči. No, ne samo zaradi učenja. Nos je spet začel

krvaveti. Spet so zažgali kapilaro in vse je bilo spet

okej.

42

Šole je bilo konec. Zaslužil sem si malo počitka. Zabave so se vrstile … Druga za drugo. Prišel je december.

Nos je spet začel krvaveti. Tokrat pa se je tudi zamašil.

Posebej leva stran. Na obisku pri ORL zdravniku v No-

vem mestu so mi vzeli vzorec tkiva polipov in ga dali

na analizo. Bil je silvestrski večer. Zaradi tamponov v

nosu sem ostal doma. Večerjal sem s starši in šel spat.

Zbudilo me je novoletno raketiranje. Imel sem rahel

glavobol in seveda zamašen nos. Skozi okno spalnice

sem gledal od raket in podobnih projektilov osvetlje-

no in goreče nebo. Nekako sem se počutil osamljene-

ga. Saj je novo leto ... Jaz pa sam v sobi, zaštopane-

ga nosu, žalosten in rahlo presran. Čez dva dni sem

obiskal ORL ambulanto. Dobil sem dokument in bil

poslan v tretje nadstropje. Takrat je moj lečeči ORL

zdravnik pristopil do mene, pogledal dokument, si po-

pravil očala na nosu in rekel: »Zdravljenje boš sedaj

nadaljeval v Ljubljani, potem pa se boš vrnil nazaj k

nam.«

Nič mi ni bilo jasno. Povedal mi je, da dokumente do-

bim še po pošti. Ko sem se spuščal z dvigalom v prit-

ličje, sem na hitro prebral dokument. Beseda, ki se je

pogosto ponavljala, je bila karcinom. Vedel sem, da to

ne bo dobro.

43

Tukaj se začenja moja pot na »ovinku življenja«, kot ga je poimenovala ena od mojih zdravnic. Začeli so

se konziliji na onkološkem, pregledi na vseh ostalih

področjih, od CT-ja do RTG-ja … Diagnoza je bila rak

levega sinusa. Na nekatere preglede naj bi čakal me-

sece. Prišel sem pa na vrsto čez nekaj dni. Pri tem

mi je pomagalo to, da sem delal na bencinskem ser-

visu, saj sem zaradi tega poznal veliko ljudi, oni pa

so poznali mene. Nisem bil negativec v filmu življenja.

Vedno sem se trudil pomagati ljudem in biti »dobar

drug«. Šef bencinske mi je uredil nekaj pregledov pre-

ko veze, za kar mu bom večno hvaležen. Pogosto sem

bil gost onkološkega inštituta. Na enem od pregledov

sem vprašal odgovornega zdravnika, kakšne so moje

šanse. Po kratkem premisleku me je pogledal in od-

govoril: »Veste, ne morem povedati. Niso ravno naj-

boljše …«

Prekleti prasec, sem pomislil. Odšel sem in zalopu-

tnil z vrati. Na naslednjem pregledu je pokazal malo

več empatije. Vprašal me je po počutju in se trudil biti

prijazen. Verjetno sta bili prijaznost in zainteresiranost zaigrani, ampak roko na srce − koga boli kurac. Človek, saj ga obiskujejo samo pacienti, ki bodo verjetno

kaj kmalu v tunelu, ki vodi na drugo stran. Tisti, ki ne

pridejo na drugo stran, se bodo celo življenje oziro-

44

ma to, kar je ostalo od njega, izgubljeni od posledic zdravljenja sprehajali po njem in se spraševali kam?

Naprej ali nazaj? Bi bilo težko biti prijazen do pacien-

tov? Je človeku takšen problem biti prijazen do dru-

gega, do bližnjega, do kogarkoli!? Saj te včasih kdo

poserje po glavi in ti uniči dan, ampak bodi boljši od

njega in ga ne uniči ti desetim osebam okrog sebe.

Sledila je operacija nosu v Ljubljani na ORL-ju. Od

novega leta je minilo vsega štiri tedne. Nekako hitro,

meni pa grozno počasi. Želel sem to, kar si želi vsak

bolan človek – biti zdrav. Nekaj ur po operaciji sem že

dobil obiske prijateljev, ki sem jih bil zelo vesel. Po pol ure druženja z njimi sem bil že zelene barve. Objeli so

me in zapustili prostore bolnišnice. Pustili so mi knji-

go v branje. Knjigo o kriminalnih organizacijah. Takrat

zelo popularna v krogih, kamor smo hodili na pijače.

Knjigo sem samo prelistal. Ni bila moj žanr. Oboževal

sem horor filme, stripe in erotično literaturo. Pa sem

se našel v eni. Horor definitivno, od erotike še črke e

ni bilo.

Tretji dan po operaciji so me želeli poslati domov.

Končno, sem pomislil. Zdravnik, z enimi vajenci okrog

sebe, se je trudil povleči tampone iz nosu. Štiri je us-

pel spraviti ven, za enega pa je rekel, da bo kasneje.

45

Bilo je grozno boleče in padel sem v nezavest. Vajenci so me dvigovali, jaz pa komentiral: »Je že v redu, sam

bom.«

Boš, kurac, sem pomislil. Želel sem se pokazati kot

pravi vojak. Stari ate je velikokrat znal povedati v situacijah, ko mi je nekdo od družinskih članov pametoval

ali sral po glavi: »Pa kako lahko ti njemu to govoriš?

Saj je bil on vojak!« Poudaril je on. On je, ti nisi. Bolj iz heca kot drugače, ampak bilo je dovolj za nahraniti

psiho.

Nekako sem v teh težkih situacijah ta rek vedno

v glavi premleval. Češ, lahko bi bilo huje. Potem so

me odpeljali nazaj v sobo. Želja po odhodu domov je

bila prevelika. Stisnil sem zobe in čez pol ure poiskal

zdravnika. Bil je nizek, starejši gospod. Mislim, da je

prišel iz Madžarske. Posedel me je, vprašal nekaj in

ko sem začel odgovarjati, je na hitro potegnil tampon

ven. Zatulil sem kot medved in iz svojih ust spustil ne-

kaj kletvic. Nasmejal se je. Vedno sem pri bolečinah

ali v bolečih trenutkih preklinjal. Nekako sem se spro-

ščal na ta način. Pa sem šel domov. Vesel kot radio.

Kot da nikdar nisem slišal za besedo rak. Zunaj na

parkirišču pred enim blokom sem imel parkiran svoj

avto. Stara škoda favorit zelene barve. Barva ljubezni,

46

je povedala ena od mojih prijateljic. Nor sem bil na barvo ljubezni. Pa še kaj! Avto sem kupil od bratranca,

ker sem svojega, nedolgo pred »ovinkom življenja«,

razbil. Zaletel sem se v sosedovo škarpo v zgodnjih

jutranjih urah.

Doma sem okreval, počival. Ko je prišel vikend, sem

kljub raku popil nekaj alkohola več, kot bi smel, prižgal cigareto več.

»Kaj se mi pa lahko zgodi?« sem govoril naglas.

Ni bilo smešno. Nobenemu. Drugi obisk ORL-ja je bil

čez en teden. Takrat naj bi mi vzeli tudi vzorec iz leve-

ga sinusa zraven nosu. Poklicali so me iz čakalnice v

ambulanto in me polegli na mizo. Spet je bil isti zdrav-

nik. Počutil sem se varno v njegovi prisotnosti. Imel je

družbo privlačnih mladih bejb. Seksi sestre, moram

povedati. Dal mi je nekaj navodil, razložil proceduro.

Pokrili so me z zeleno rjuho po glavi, mi dali injekci-

jo ali dve, ne vem točno. Za vsako roko me je nežno

držala ena od sester. Zelo lep, nežen občutek. Lahko

sem slišal zvok premetavanja železnega orodja. Mimo

rjuhe sem lahko videl ostale sestre in prav tako zdrav-

nika, kako drži kladivo in nekakšno dleto. V izogib pa-

47

niki in strahu sem si jih zamišljal brez modrčkov. Ena od sester mi je odprla usta.

»Kaj bo zdaj? Kaj lahko pričakujem? Kontakt njenega

in mojega jezika?« sem pomislil.

Naenkrat sem začutil močan udarec v dlesen, še

enkrat, pa še enkrat … Evo ti zdaj kontakta ... Z dletom

so mi razbili zgornjo čeljust in naredili luknjo. Zdravnik me je skušal pomiriti, sestra me je držala. Nisem se

preveč upiral. In po drugi strani, zakaj pa se bi? Ker

je bolelo razbijanje in nabijanje po glavi? Če se bom

zdaj ustrašil, kaj bo šele kasneje ... Kakorkoli, strah me je bilo naslednjih korakov zdravljenja ...

Vzeli so vzorec, me zašili in vprašali, v kateri sobi ležim.

Počasi sem vstal in odgovoril, da ne ostajam tukaj, da

grem domov. Vsi so bili začudeni. Kako, zakaj, to je

nemogoče, so ponavljali. »Ne morete takšen domov,«

je ponavljala sestra. Izgleda, da je prišlo do napake v

sistemu. Ni me motilo niti najmanj. Komaj sem čakal,

da zapustim bolnišnične prostore. In sem tako z raz-

bitim gobcem odpeketal. Na poti proti Novem mestu

so me zagrabile strašanske bolečine. Ustavil sem se in

popil dva naklofena. Zadnje čase sem jih imel vedno

48

na zalogi. Počakal sem pol ure, prižgal radio na ves glas in se odpravil proti domu.

Zmeraj sem imel v glavi, če bom že umrl, naj bo to

doma. Pri domačem ognjišču, obkrožen z ljudmi, ki

so imeli mesto v svojem srcu zame. Mnogokrat sem

bil cilj kritike, da sem zapečkar. Češ, da nerad grem

nekam, da nisem za stvar. Vedno sem užival in cenil

stvari že v okolici doma, v naravi okrog sebe. Sedeč

na razpadajočem stolu pred našo hišo, s prijaznimi,

enostavnimi in ljubečimi osebami okrog sebe, obdan

s harmoničnim petjem ptic, s pogledom v modro po-

letno nebo in v sonce, ki je zahajalo izza domačega

hriba. Pogled, katerega si bil lahko deležen pred našo

hišo. Če je to zapečkarstvo, upam, da bom zapečkal

še ogromno let.

Počutil sem se kot eden od hobitov iz filma Gospodar

prstanov. Živel naj bi svoje harmonično življenje v de-

želi sanj. Ampak kaj, ko zlo nikoli ne spi in ti ne dovoli brezbrižnega uživanja. Moraš se vedno boriti. In s tem

tudi uživati in izkoristiti lepe in pozitivne trenutke in obdobja, ki so ti ponujena.

Po teh super operativnih posegih sem čakal na nas-

lednje faze zdravljenja. Kemoterapijo in radioterapijo.

49

Slišal sem že za ta sranja, nisem pa vedel, kaj to je in kako poteka. Neki dan sem se vozil v bližnjo trgovino. Zazvonil je telefon, čudna, neznana cifra. Bil je

moj zdravnik z onkološkega inštituta. Povedal mi je,

da so vzorci iz ostalih delov glave okej. Človek, skoraj

sem se zjokal od sreče. To obdobje sem preživljal v

družinskem krogu. Bil je konec februarja, pokrajino je

pobelil sneg. S sestrično in bratrancem smo se zunaj

vsak dan igrali z žogo. Takrat sta bila še otroka, ona je končevala osnovno, on pa srednjo šolo. Čiste duše,

nepokvarjenega razuma in razmišljanja. To druženje z

njima me je zabavalo in veselilo, kot ne vem kaj. Tako

sem se zabaval in smejal v njuni družbi, da so mi po-

pokali šivi od vseh teh operacij v nosu in v ustih. Bole-

lo je grozno. Nisem se več mogel smejati, kar nam je

bilo še bolj zabavno, posebej njima. Takrat sem neka-

ko počasi zgubljal stik s prijatelji in družbo okrog sebe.

Ne morem reči, da me niso klicali po telefonu in se

želeli pogovarjati in družiti z mano. Ampak, enostavno

mi ni bilo do tega.

Minevali so dnevi. Postajal sem vse bolj zamišljen in z

večnim vprašanjem − zakaj ravno jaz? Zakaj se je to

ravno meni moralo zgoditi? Kaj sem narobe naredil?

So vzrok Operil kapljice za nos, ki sem jih vedno imel

ob sebi, mogoče prehrana, alkohol, premalo spanja,

50

stresne situacije v službi, v šoli, na predavanjih ... So se prebudili duhovi preteklosti: preselitev, zamenja-va družbe, šole … To, ker sem enkrat na eni zabavi

povlekel v nos eno linijo 'Emilije Kokič'? Ne me jebat!

Ali pač samo nimam sreče … Na tisoče vprašanj sem

imel zase. Odgovorov pa bolj malo.

V glavi mi je vedno brenčala izjava ORL zdravnika v

Ljubljani, ki sem ga obiskal takoj po pregledu v Novem

mestu. Tip je bil štiridesetih let, v odlični fizični formi, grozno me je spominjal na pevca nekega rok benda.

Vprašal sem ga, če je to ozdravljiva bolezen. Pogledal

me je kot največjega kmeta in odgovoril: »Kakšno je

to vprašanje? Seveda je ozdravljiva.«

Odločil sem se, da bo ta izjava temelj mojega zdravlje-

nja. In si jo ponavljal iz dneva v dan, iz ure v uro …

Čakajoč na zdravljenje s kemoterapijo so mi doma

predlagali, da se obrnem tudi na naravno zdravljenje z

zelišči. Tako sva se znašla z mamo v enem stanovanju

v Karlovcu pri zdravilcu, ki je baje pozdravil že marsi-

koga. Bil je prijazen in ni bil prepotenten. Zanimalo ga

je vse o bolezni. Ko je bil mlad, je študiral medicino.

Zdaj se ukvarja s kiropraktiko in z zelišči. Vzela sva

komplet za eno terapijo. Mislim, da sva za vse sku-

paj plačala sto petdeset evrov. Za čas trimesečnega

51

zdravljenja sem dobil čaj, med in kapljice. Povedal pa je, naj se ne zajebavam in oddelam kemoterapije do

konca. Rekel mi je, da v današnjem naprednem času

bakterije, virusi in ostali podobni jim veseljaki niso po-

čivali in so prav tako napredovali, postali bolj odporni, aktivni in celo neuničljivi in ni čas za vojno samo z

naravnimi zdravili.

Nekako sem bil mnenja, da ni neki nategovalec. Zdra-

vila sem pil redno. Večkrat na dan. Začele so se tudi

kemoterapije. Na onkološkem so se odločili za jebač-

ke kemoterapije zaradi agresivnega tumorja. Kaj za

kurca to pomeni, sem si mislil. V Ljubljano sem prišel

dan prej in prespal pri bratu. Živel je skupaj s punco

v eni sobi. V tej hiši je živelo še nekaj parčkov. Poznal sem še en par iz naše okolice. Prespal sem na stari

vzmetnici, ki je bila namenjena gostom. Nisem prigo-

varjal. Zmeraj sem bil skromen glede takšnih zadev.

Spomnil sem se vojske in časa, ko smo spali na straži

na veliko hujših podlagah v družbi podgan. Jaz, stari

vojak. Zjutraj me je brat zapeljal v bolnišnico. Vzel si je prost dan v službi in je bil z mano ves čas priprav na

bivanje tam. Pravzaprav je bil oseba, ki je bila ves ta

čas poleg mene in bil je vedno dostopen.

52

Začelo se je. Priključili so me na stroj, ki ga bom lahko prevažal okrog. Terapija bo trajala sedem dni, šti-

riindvajset ur. Sovražil sem bolnice. Sedem dni? Člo-

vek, ne me jebat! Sledili so dnevi ležanja in gledanja

skozi okno v sosednjo stavbo inštituta. Ležal sem v

postelji ob oknu. Trije smo bili v sobi. Trudil sem se

čim več spati, prespati to zadevo. Ni šlo tako. Očitno

se je tisti gori odločil, da me kaznuje za nekaj. Slabo

sem spal. Bilo mi je slabo. Hrana mi je smrdela. Po-

vedali so mi, da bom imel pet takšnih ciklusov. Koji

kurac, sem pomislil. Še tega ne vem, če bom preživel.

Dobil sem tablete proti slabosti in se trudil čim manj

zadrževati v sobi. Ležanje me je samo bolj spuščalo v

luknjo brez dna. Sprehajal sem se s to kurčevo priko-

lico, priključeno na žilo. Velikokrat sem klical domov,

mamo in očeta. Vedno sem se trudil zadržati solze. Bili

so močni in pred menoj so skrivali solze in bolečine.

Pogovarjali smo se ure in ure. Bili so mi v veliko oporo.

Oporo, ki bi si jo lahko vsak zaželel.

Hodnike in vsa vrata sem že poznal na pamet. Enkrat

sem se na hodniku srečal z gospo srednjih let. Prav

tako je imela svojo prikolico. Vprašala me je: »Od kod

jaz tebe poznam?« In sva ugotovila, da je bila iz naše

soseske. Poznala me je z bencinske. Pogovarjala sva

se velikokrat in včasih sem šel z njo na cigareto. Sam

53

nisem hotel prižgati. Vedno mi je ponudila dvakrat in rekla: »Kaj ti se še lahko slabega zgodi …«

Govorila je kot jaz kakšen mesec pred tem. Tolažeče

je bilo poznati nekoga v podobni situaciji. Pripove-

dovala mi je o svojem življenju. O svojem šolanju, o

skupnih znancih ... Včasih sem kar odzujal z mislimi

nekam, ona pa je kar naprej govorila, a me ni motilo

niti najmanj. Kasneje sem slišal, da je umrla.

Skoraj vsak dan je na obisk prišel brat. Včasih je z njim prišel še en prijatelj, ki je živel nedaleč od inštituta in je študiral v Ljubljani. Prej smo ga skupaj dosti srali

okrog. Trudila sta se, da bi me spravila v dobro vo-

ljo. Včasih jima je uspelo, a včasih sta mi šla prav na

živce. Včasih sta se usedla zraven in listala Playboy.

Zanimal ju je moj komentar na neobrita ženska med-

nožja, tetovaže na žgečkljivih mestih, velike joške … A

od vseh silnih kemoterapij sem moral iskati luleka po

gatah. Nekako mi ni bilo do tega. Zavidal sem jima …

Pogovarjala sta se, kam gresta na pijačo in kaj bosta

jedla. Pa ne me jebat! Jaz pa brez okusa, vonja in brez

volje do življenja. Prijatelj je včasih prišel sam, preden je pustil faks in se zaradi domotožja vrnil v domači

konec.

54

Bil je optimist in je želel, da tudi jaz gledam tako na vse skupaj.

Konec prve terapije. Pavza sedem dni. Pri odpušča-

nju iz bolnice so me še testirali in vprašali po počut-

ju. Bilo mi je slabo, a jim tega nisem povedal. Sestra

me je spraševala, dokler sem še ležal, kaj piše na enih

od vrat na hodniku. To naj bi bilo testno vprašanje

za odhod domov. Vedel sem na pamet, kakšne spo-

dnje hlače ima velika večina ženskega zaposlenega

osebja, kako naj ne bi vedel, kaj piše na hodniku, po

katerem sem se dneve in noči sprehajal. Želel sem

si domov za vsako ceno. Brat me je odpeljal domov

z mojim avtomobilom ljubezni, zeleno Škodo. Mama

je pripravila kraljevsko pojedino. Spominjam se vonja

mesa, zelenjave in ostalih dobrot. Kuhinjsko okno je

bilo odprto in že od zunaj si lahko videl, kaj vse je bilo na mizi. Pečen zajec, krompir, postrv, ogromno zelenjave … Ni, da ni!

Vsak dan sem se počutil vse slabše in slabše. Že tretji

dan sem bil v groznih bolečinah in krčih. Bruhal sem

in nič jedel. Končal sem v lokalnem zdravstvenem

domu in dobil različna zdravila. Nič ni bilo bolje. Na-

posled so me odpeljali urgentno nazaj na onkološki

inštitut z vozilom zdravstvenega doma. Vožnjo tja in

55

gorjanske ovinke si bom zapomnil za vse življenje.

Slabost, bolečine, cestne vijuge, slike mojega življenja

so se predvajale ena za drugo ... »Je to konec,« sem

se spraševal?

Spet v postelji inštituta. Druga terapija od petih. Kot

da gledam dirko formule, ki je nikdar nisem maral.

Nikdar konca. Mama in oče sta velikokrat želela priti v

Ljubljano na obisk. Prevečkrat … Nisem jima dovolil.

Ne, da nisem želel, da prideta, daleč od tega. Ampak

zaradi tega, ker bi se mi srce razletelo od žalosti, ko bi odhajala.

V času kemoterapij nisem imel stikov s prijatelji. Saj

so me klicali in prihajali na obiske, ampak ko sem se

pogledal v ogledalo bolnišničnega wc-ja, me je minila

volja do družbe. Ta glava brez las, brez obrvi, s komaj

vidnimi trepalnicami, počena kapilara v levem očesu,

suh vrat, roke in noge so izgubile mišice … Saj ne,

da sem pred tem bil Arnold Schwarzenegger, ampak

sram me je bilo samega sebe. Na trenutke, ko sem se

sprehajal po hodnikih in se zagledal v kakšnem ogle-

dalu ali stekleni površini okna, sem se spomnil na Gu-

stava iz risanke, ko sem bil še smrkavec. Velika glava,

veliki nos in trije laski na glavi. Včasih pa na Goluma

56

iz Gospodarja prstanov. Bilo me je sram, da me kdo videl takšnega.

Enkrat je z mano na terapiji v sobi ležal župan mesta

Koper. K njemu je prišla na obisk njegova hčerka in

se pogovarjala z njim kakšno uro. Gledal sem skozi

okno in se trudil odtavati daleč stran. Preden je odšla,

je pristopila k moji postelji, sedla k meni in me prijela za roko. Kaj je zdaj to, sem pomislil. Me bo še kje prijela ali kaj!

Pogledala me je v oči in rekla: »Vse bo dobro, ne skrbi,

boš videl …«

Dvignila se je in odšla. Ne spomnim se, da bi kdaj prej

doživel kaj tako prijetnega od neznanca. Po konča-

nem drugem ciklusu sem pred veliko cerkvijo nedaleč

od inštituta čakal svoje prijatelje. Dogovorili smo se

namreč, da bodo prišli po mene in da si zaslužim malo

zabave. Zabave kot sok, biljard in podobno. Nič več

ni bilo cigaret, piva, vina, vodke. Eden od njih me je

poklical in povedal, da je gneča in da bodo zamudili.

Zapihal je veter in začel premetavati še tisto nekaj

listja, kar ga je ostalo pod drevesi. Obrnil sem se in

zagledal velika lesena vrata cerkve pred sabo. Nisem

57

dolgo razmišljal. Vrata so bila velika in težka. Vstopil sem, čeprav sem imel odpor do cerkvenih institucij.

Vedno sem imel v glavi, zakaj ljudje plačujejo in puš-

čajo toliko denarja v tej stavbi, da bi jih On slišal in us-lišal. Zakaj? Zakaj mora biti vedno nekdo posrednik,

ko gre za denar? Mar On ni bil siromašen, skromen,

zadovoljen? In vse kar je od nas iskal in želel je, da

pomagamo drug drugemu ...

Freske in dnevna svetloba, ki se je lomila skozi barvne

steklene površine oken, so dajale prostoru nepojas-

njeno magično vzdušje. Naredil sem še nekaj kora-

kov proti oltarju in pokleknil. Kot bi me nekaj vleklo

tja. Neka nevidna sila. Javil sem se Vsemogočemu in

obljubil, da se bom spremenil, pomagal ljudem okrog

sebe, da bom služil »Bogu in narodu«, čeprav nisem

bil strasten vernik.

Po nekaj dneh počivanja doma so mi z onkološkega

sporočili, da bodo spremenili razpored kemoterapij, da

bodo zdaj terapije enodnevne. In da jih bo deset. Če

to preračunam, je to več, kot so mi na začetku napo-

vedali. Ampak namesto sedem dni bodo trajale samo

en dan. Super, sem si mislil. Sedemdnevno bivanje je

počasi načenjalo moje psihofizično stanje. Biti ves te-

den v bolnišnični sobi, ves ta čas priključen na tera-

58

pije, smrad hrane, ki se je širil v času prehranjevanja, štetje korakov po hodnikih, neskončno tavanje misli in

razmišljanje, kaj bi bilo, če ne bi … Če ne bi zbolel, če ne bi kadil, če ne bi jedel svinjine, če ne bi pil gaziranih pijač, če bi se ukvarjal s športom, če bi bil punca, če bi bil gej … Bi bilo potem vse okej?

Začele so se tudi radioterapije. Če se prav spomnim,

sem jih imel petintrideset. Sestre in zdravnice so me

opozarjale, naj pazim na kožo, in mi dajale različne

nasvete. Dobronamerne, seveda. Moram priznati, da

so bili fer in prijazni. Radioterapije ali obsevanja so

trajala nekaj minut na dan. Po opravljenih obseva-

njih so me vrnili nazaj v sobo na kemoterapijo. Vča-

sih me je peljal en moški, verjetno zdravnik vajenec,

v invalidskem vozičku v pritličje objekta. Počutil sem

se dobesedno v kurcu. Bližal se je konec terapij. Enih

in drugih. Po končanih kemoterapijah sta mi ostala še

dva tedna obsevanj. Dostikrat sem prespal pri bratu

in njegovi punci v Ljubljani. Pozno ponoči, ko sem se

trudil zaspati na madracu za goste, sem že čutil posle-

dice radioterapij. V ušesih mi je ves čas brnelo, tako

da sem na začetku brata kar nekajkrat vprašal, zakaj

imajo vedno prižgan pralni stroj. Čudno me je pogle-

dal in vprašal, če je kaj narobe z mano … Ja, pa je res

bilo. Oziroma se je začelo ... Ko sem opravil terapije

59

obsevanj, ki so bile vedno v dopoldanskem času, mi je preostalo veliko časa za tavanje po slovenski pre-stolnici. Včasih sem se sprehajal po kakšnem parku,

po nakupovalnih centrih in ulicah. V restavracijah sem

gledal ljudi, ki so prišli na malico, parčke na kavici,

študente ob sladicah. Še zmeraj se mi nista povrnila

občutka za vonj in okus. In še zmeraj sem bil v kurcu,

seveda. Še vedno sem se spraševal, zakaj jaz. Kako to,

da je mene zadelo to sranje?

Včasih sem se usedel na kakšno klop in opazoval svet

okrog sebe, mimoidoče ljudi, živali. Poskušal sem se

postaviti v njihov položaj. Zaživeti njihovo življenje

vsaj za minuto. In z njihovimi očmi pogledati nase.

Zadihati z njihovimi pljuči. Z zdravimi očmi v zdravi

glavi pogledati na žalostno, zamišljeno, obupano ose-

bo brez las na klopi v parku in tako kot oni pomisliti:

»Upam, da se meni nekaj takšnega ne bo zgodilo ...«

Končno sem dočakal konec terapij. Na ta zadnji dan

je prišel mlad, prepotenten zdravnik v sobo, kjer smo

ležali trije pacienti. Glasno je pozdravil in me ogovoril prvega, saj sem bil prvi pri vratih. Govoril je preglas-no, zato sem nevoljen izustil, da ni potrebe po »viso-

ki intonaciji«. Dvignil je desno obrv in nadaljeval še

glasneje. Povedal mi je, da je terapij konec in da se

60

bodo zdaj začele moje počitnice. Počitnice, po katerih bodo naredili teste in videli, kje smo in kako zadeve

stojijo. Človek, končno! Že poln kurac sem imel vse-

ga. Ampak dobesedno vsega. Posebej pa bele barve.

Bele barve uniform zdravnikov, zdravnic, bolnišničnih

postelj in pižam, povojev, bele barve spodnjic medi-

cinskih sester … Na kurac so mi šle šifrirane debate

zdravnikov in njihovih vajencev med vizito, kjer nisi

vedel, če boš ali ne boš izvlekel daljšega konca.

Včasih sem bil tako depresiven, da so mi šle različ-

ne misli po glavi. Kako bi izgledalo, če bi skočil skozi

okno drugega nadstropja ali če bi se kam zaklenil in si

prerezal žile. Kaj, če mi ne uspe, če si pri padcu samo

noge zlomim? Sram bi me bilo za popizdit. Večkrat

sem se spomnil šale, ki so nam jo pripovedovali zve-

čer med ostalimi štorijami stari starši. Šale o tipu, ki se je šel obesit. Vse si je lepo pripravil, si vrv zavezal okrog vratu, stopil na stolček, ga spodmaknil ... In počila je vrv. Tip je padel na tla in zamišljeno na glas rekel:

»Vidiš, tako si bi lahko nogo zlomil.«

Ko sem v budnih nočeh gledal skozi okno inštituta,

sem si želel, da pride z neba kakšno bitje iz druge di-

menzije in me odpelje daleč, daleč stran. Veliki stari

zmaj ali njemu sorodno bitje. Demon, s katerim bi se

61

dogovoril za prodajo duše. Ali grof Drakula iz ne tako oddaljene Transilvanije, ki bi me z enim ugrizom rešil

vseh teh muk in me obsodil na večno življenje. Sem

si res tega takrat želel – večnega življenja? Takrat bi

jedel dobesedno govna vsak dan, samo da bi se lahko

pozdravil, ne pa da bi se branil večnosti. Mogoče sem

prebral preveč stripov in pogledal preveč znanstve-

nofantastičnih filmov.

V nočeh brez spanca sem se spominjal in sam v sebi

pripovedoval zgodbe iz otroštva, ki so mi jih pripo-

vedovali oče, mama in stari starši. Najraje sem imel

zgodbe o čarovnicah, črni magiji, letečih kačah in po-

dobne. Želel sem tudi sam biti eno od teh bitij. V ču-

dežni zgodbi, v čudežni deželi.

62

III.

Tako imenovane počitnice so se začele. Bil je začetek

junija. Večino časa sem ležal v postelji. Spal sem dol-

go. Pogosto sem imel nočne more in sem glasno tulil

in govoril v sanjah. Slabo sem jedel in bil sem bled kot

smrt. Mama se je trudila in kuhala na tisoč in en zdrav

način. Terapije so pokazale svojo slabo stran. Sluznica

ust je bila prizadeta in poškodovana, bil sem brez oku-

sa in vonja, in to še več kot pol leta potem. Komaj sem

se premikal. Mama me je prisilila, da sem pil različne

čaje, da sem užival med in kapljice, ki smo jih kupi-

li pri zdravilcu v Karlovcu. Vsako jutro sta se mama

in ate odpeljala v trgovino in prinesla različne žemlje,

jogurte, krof, kakšen namaz … Samo da nekaj pojem.

Sluznica je počasi prišla k sebi in začel sem jesti. Na

začetku sem lahko užival samo v videzu hrane, vohal

itak nisem nič. Gledal sem in se spominjal sočnih pe-

čenih rebrc, mlincev, politih s piščančjo maščobo od

peke, francoske solate ...

63

Velikokrat sem sedel pred hišo na klopi. Klop je bila iz masivnega lesa. Naredil jo je oče. Gledal sem klop, se

sprehajal z roko po njej, poslušal ptice ... Začutil sem

pomen besede depresija. Zelo čustveno sem doži-

vljal sogovornikovo vsako besedo in pogled, poglobil

se v vsak predmet, rastlino, drevo. V očeh so se mi

nabirale solze. Veter mi je božal žalostne linije lica in govoril: »Alo, človek, koji ti je kurac? Saj veš, da bo

vse v redu!« Na takšne in podobne načine sem se

trudil vrniti nazaj iz velike črne luknje, v kateri sem se večkrat znašel. Na glavi sem imel komaj kaj las, prav

tako obrvi. Leva noga od kolka navzdol ni imela niti

ene dlake. No, testisi so imeli še zmeraj svojo travnato

površino. Včasih se nisem upal pogledati v ogledalo.

Še zdaj se spomnim, kako me je oče strigel, ko sem

prišel domov po enem od jebenih ciklusov kemotera-

pije. Lasje so itak začeli masovno zapuščati glavo. Kot

podgane ladjo, ki tone. Sedel sem na nižjem stolu, ki

ga je tudi on naredil za nujne primere vezanja čevljev.

Včasih je imel preveč idej za realizirat ... Vedno sem

se trudil imeti urejeno pričesko. Za učvrstitev pričeske

sem uporabljal briljantin kremo. Zdaj jo lahko samo še

gledam na polici trgovine. No, povohati je tudi ni pre-

povedano. Oboževal sem ta vonj. Oče je vključil ma-

šinco za striženje in začel delati kroge po glavi. Zdelo

se mi je, da je trajalo ure in ure. Nisem se pritoževal.

64

Zvok mašince je bil prijeten, prav tako njeno božanje po glavi. Po končani misiji sem se pogledal v ogledalo

in se spomnil vprašanja: »Zakaj lasje odpadajo?« Od-

govor: »Ker pametni lasje zapuščajo bedasto glavo.«

Večere sem preživljal pred televizijo. Izogibal sem se

ogledu žalostnih filmov in oddaj. Če je bil slučajno kdo

v filmu ali v nadaljevanki bolan, je bila ta bolezen ob-

vezno rak. Pa ne me jebat! Nekega lepega, deževnega

popoldneva sva z očetom gledala film. In sicer groz-

ljivko o izterjevanju hudiča iz deklice Emily Rose. Tega

ne bom nikoli pozabil. Bil sem ljubitelj takšnih filmov,

takšnega žanra. Poglobil sem se v vsako stvar, ki me

je zanimala. Včasih sem se tako vživel,da sem lahko

okušal jed ali vonjal cigaretni dim v filmu. Film je bil

namreč posnet po resničnih dogodkih. Zgodba govori

o deklici, ki jo je obsedla neznana sila. Točno ob treh

zjutraj se ji je zmeraj zgodilo kaj slabega. Premikanje

predmetov, čudni zvoki, neka tuja prisotnost. Bilo je

napeto, postal sem živčen in bilo me je strah kot še

nikoli. Vprašal sem očeta, če bi rad gledal še naprej.

Češ, da je meni brez veze. Oče je odgovoril, da se nje-

mu tudi kaj preveč ne dopade. Seveda, kaj bi drugega

rekel. V vsem mi je takrat ustregel.

65

Prišel je večer, čas za spanje. Takrat sem imel še na-vado, da sem pred spanjem prebral en strip. Ura je

bila deset, ko sem zaključil z branjem. Film se mi je še

vrtel po glavi. Saj je samo film, kreten, sem si govoril

sam pri sebi. Mama in oče sta spala v spodnjem delu

hiše, z bratom pa sva pa imela vsak svojo sobo nad-

stropje višje. Brat je prihajal, če je, enkrat na mesec iz prestolnice. Študij, delo … Klical pa je pogosto. Starše, mene ... Bil je ena od tistih zvezd, ki je na oblačno noč ne vidiš, ampak je vedno tam nekje.

Luči so bile ugasnjene. Ležal sem na levem boku in

že počasi zahajal v deželo sanj. Naenkrat mi je nekdo

ali nekaj v čudnem jeziku zašepetal na uho. Jeziku, ki

sem ga že nekje slišal. Čuden glas iz neznanega ple-

mena ali druge dimenzije ... Po dolžini sodeč je šlo za

daljši stavek ali dva. Zmrznil sem kot pička. Ampak

dobesedno zmrznil! Tolažil sem se, da sem sanjal. A

mi je nekdo na uho zašepetal še eno besedo. Kaj je

toooo!? Nisem mogel prav zadihati, v celotnem tele-

su sem začutil močan krč. Človek, kaj se mi dogaja

in kdo ali kaj je to? Kako je to mogoče? Čakal sem

tiho, mirno in v pripravljenosti. Zbiral sem pogum, da

bi vstal iz postelje in prižgal luč. Zdelo se mi je, da je trajalo celo večnost.

66

Do stikala za luč sem imel dva koraka in pol, ki sta se raztezala kot petdeset metrov. Prižgal sem luč in se

postavil v gard, položaj za boj. Jaz, stari vojak. Takrat sem bil psihično velik kot majhna mravlja v tragiko-mediji. Gledal sem okrog sebe in preveril vse prostore

in luknje. Za vrati, pod posteljo, v omarah ... Nič se ni dogajalo, nič ni bilo slišati. Razen bitja mojega srca, ki je razbijalo še dolgo v noč.

Minilo je leto in pol od terapij. Ponoči sem se začel

zbujati. Nikoli nisem pogledal na uro. Le zakaj bi?

Enkrat pa, ko sem se zbudil in se vračal s stranišča, mi

ni dal vrag miru in sem pogledal na uro. Ura je bila tri.

Človek! Nisem pozabil filma. Še zmeraj. Niti ure tri …

Nisem se zbujal pogosto, ampak vsakokrat, ko sem

se, je bila ura tri, zato sem zaradi vraževerja nehal pre-verjati čas. Začel sem se tudi gibati. Sprehajal sem se

po gozdu, začel hitro hoditi in delati razne vaje. Počasi sem prihajal k sebi. Delno sta se mi vrnila vonj in okus.

Nabiral sem gobe, začel sem ribariti. Užival sem ob

vodi. Lahko bi sedel ure in ure na bregu in občudoval

reko Kolpo in naravo okrog nje. Držal sem se sence,

ker se nisem smel izpostavljati soncu. Z brežin reke

sem opazoval ribe različnih velikosti in razmišljal, če

bo kdaj kakšen gigant ugriznil v moj trnek. Včasih je z

67

mano ribaril moj sosed in veliki prijatelj. Verjetno več-

ji, kot si mislim. Ko sva šla skupaj, sem vedno zakuril

ogenj, pa naj je bilo hladno ali ne, noč ali dan. Ker

sem bil preveč glasen in sem po njegovem mnenju

povzročal preveč hrupa, je dobival živčne zlome. Ver-

jetno pozitivne zlome, ker sva se potem nasmejala do

solz.

Čeprav nisem bil zelo veren tip človeka, sem se začel

obračati k Vsemogočnemu. Nisem ga prosil za po-

moč, temveč naj me samo malo porine in, če najde

kaj časa, stopi na mojo stran v bitki za preživetje. Na-

bavil sem si rabljeno vrečo za boks in na njej sproščal

negativno energijo. Nisem bil ravno v dobri kondiciji,

ampak sem se trudil. In mislil sem pozitivno. Ko so

videli, da mi je bolje, so me velikokrat obiskali tudi sosedje in prijatelji. Ne morem reči, da nisem bil vesel

njihovih obiskov. Bil sem odprt za različne nasvete in

informacije, veliko stvari sem preizkušal in testiral na

sebi. Včasih sem se tudi opekel. Nekatere stvari moje

zdravstvene situacije niso poboljšale, ampak so mi

povzročile še dodatne težave. Če se le spomnim …

Soseda mi je pripovedovala o meditaciji z drevesom.

Čeprav se mi je zdelo čudno in bedasto, nisem imel

kaj izgubiti. Med sprehodi po gozdu sem si izbral veli-

68

ko in visoko drevo, ga objel in zaprl oči. Skoncentriral sem se in se povezal z njim. Vse moje žile in kapilare

so se v mislih povezale z drevesom. Ves pritisk, notra-

nji nemir in negativno energijo sem poslal iz svojih žil

v njegove, v deblo, iz njegovega debla v krošnjo vse

do listov, iz listja pa v nebo. Neskončno nebo. Odprl

sem oči in se počutil osvobojenega, pomirjenega, lah-

kega ...

Kot član društva onkoloških bolnikov sem imel veli-

kokrat priložnost prebrati kakšen članek v reviji Okno,

ki govori o raku na sto in en način in prav tako opisuje

onkološkega bolnika. A ji manjka humor. Ker smeh je

pol zdravja. Mogoče bi morali razmisliti vsaj o kakšni

vroči fotki kakšne zdravnice ali sestre. Siguren sem,

da bi revija dobila veliko več bralcev.

Bral sem različno duhovno literaturo. No, prebral sem

nekaj knjig. Vse je temeljilo na tem, da se sprostiš in

najdeš svoj jaz. Pustiš, da te nosi reka življenja. Vse je bilo lepo in super. Ampak enkrat se moraš spustiti na

realna tla, na žalost. Tam pa te reka življenja odpelje v kurac. Po treh mesecih je prišel prvi kontrolni pregled.

Bil sem dokaj miren, saj sem čez vikend zaužil nekaj

alkohola zaradi strahu pred rezultati. Pravzaprav sem

69

spil tri kozarce vina, ker več itak nisem mogel. In še to je bilo preveč. Na srečo so bili rezultati okej.

Pazil sem na prehrano, redno sem se gibal in se trudil

biti v dobri formi. Posledice terapij pa so ostale in puš-

čale svoj pečat. Zanimivo je bilo, da jih gledalec od

zunaj ni mogel videti. Lahko pa je komentiral: »Ahh,

saj ni tako strašno ... Poznam tipa, ki ima hujše posle-

dice ... Moja teta pa nima roke ...«

Najraje bi takrat gledalca katapultiral nazaj v gleda-

lišče na njegov sedež. Sem pa zato jaz znotraj nosil

breme življenja. Saj ga še vedno nosim. Včasih ga

zmorem nositi, včasih pa je jebeno pretežko …

Sluznica ust in nosu je bila poškodovana in uničena,

preveč prostora v nosu za pretok zraka, s tem tudi

onemogočeno gretje in vlaženje vdihanega zraka. Po-

škodovan sluh, okus in vonj občasno nefunkcionalna,

boleč in pekoč jezik in žrelo, boleče mišice, glavobo-

li, redne želodčne težave … Pridejo dnevi, ko zaradi

vnete in boleče sluznice ust še govoriti in dihati ne

morem. Koža je postala tako občutljiva, da če me je

oseba, ki me dolgo ni videla in me je seveda simpatizi-

rala, preveč stisnila za roko ali močno objela, sem imel

odtenke modre barve dan potem na svojem telesu.

70

Imunski sistem pa je posebna debata. O tem bi lahko napisal vsak dan nekaj listov, saj je to postala zame

prava ekspedicija in hkrati nočna mora. Bakterije in

virusi imajo včasih v mojem telesu treninge, sestanke,

izobraževanja in bog ve še kaj ... Ni, da ni.

Dr. House bi se me zelo veselil kot pacienta. Ko sem

bil otrok in sem videl bolnika in toliko ljudi okrog nje-

ga, sem si tudi sam želel več pozornosti. No, pa sem

jo zdaj dobil. Da te srat pritisne! In spoznal sem, da res drži pregovor − Pazi, kaj si zaželiš, lahko se ti izpolni.

Kljub težavam sem se trudil funkcionirati in biti nor-

malen.

Minilo je že leto in pol od diagnoze. In lepega dne me

je šef bencinske, kjer sem že prej delal kot študent,

povabil na razgovor in pijačo. Povabil me je z name-

nom, da me vpraša, kako sem in če bi redno delal na

bencinskem servisu. Bil sem presenečen, ker tega ni-

sem pričakoval. Razložil mi je, kaj bi delal, in mi po-

nudil možnosti napredovanja. Takrat sem bil v dobri

formi in kljub težavam je bil moj odgovor da.

Kmalu sem spoznal punco, dobil službo, doma smo

začeli urejati okolico hiše … Začetek novega obdobja

71

v mojem življenju. Bil sem zaljubljen. Lepo, ni kaj. Za-

čel sem pisati dnevnik. Vodil sem evidenco, kje sem

bil, kaj sem delal, opisoval sem situacije in dogajanja.

Velikokrat sem, na žalost, opisoval tudi svoje zdra-

vstvene situacije oziroma težave. Trudil sem se po-

zabiti na »ovinek življenja«. Na trenutke mi je to res

uspelo. Krivil sem vse te nečloveške terapije in zdrav-

nike za svoje stanje. Stanje biti v kurcu. Ampak sem še

zmeraj bil, obstajal, živel ...

Trudil sem se na področju športa. Začel sem se ukvar-

jati s tekom. Nisem smel pozabiti viseče vreče v garaži

– glavnega sredstva za sproščanje negativne energije.

Če pa sem pozabil nanjo, sem postal agresiven, nad-

rkan in lačen življenja. Življenja, ki ga lahko živi zdrava in funkcionalna oseba. Res sem se trudil biti v formi.

Pa ne za kakšno tekmovanje, ne za fizični »mačo«

videz, ki ga nisem nikoli dosegel, temveč sem hotel

biti v formi za čas, ko pride do boja za zdravje. Do

zdravstvenih pizdarij pa je vedno prihajalo in če nisem

bil v fizični formi, sem bil v riti ... Če sem se pa pre-

več potrudil, sem zopet sam sebe v drek porinil. Po-

treboval sem leta, da sem pogruntal signale, ki mi jih

je pošiljal moj organizem kot opozorilo na prihajajoče

probleme. Velikokrat so mi ti signali pomenili samo to,

72

da se enostavno pripravim na bolečine. Nič drugega.

Kot slučajni potepuh v puščavi, ki ga je ugriznila kra-

ljevska kobra. Nikjer nobenega, ki ti bi pomagal. Prav

tako zdravila ne. Vse, kar lahko narediš, je, da se use-

deš pod kakšno lepo, veliko drevo in počakaš ...

Življenje piše čudne zgodbe in vsak naj bi imel svojo.

Vsakemu se zdi njegova drugačna od ostalih. Nekaj

časa sem živel tako rekoč normalno. Brez večjih zdra-

vstvenih težav, opravljal sem svoje dolžnosti in obve-

znosti, pa tudi užival sem v življenju. Ni dolgo trajalo.

Verjetno mi je bila namenjena drugačna pot. Drugač-

na od te, po kateri sem hodil. Zdravstveni problemi

so se začeli stopnjevati. No, bolj posledice. Vsakič jih

je bilo več in bile so drugačnega obsega. Včasih so

temperaturne spremembe in sprememba vremena

vplivale na njih, včasih prehrana in preutrujenost, vča-

sih pa so si posledice malo privoščile in so prišle kar

same od sebe. Dostikrat sem pogledal na setveni ko-

ledar in preveril položaj Lune. Velikokrat so se ujemali, njen položaj in moji problemi. Včasih pa, žal, ni bila

kriva Luna. Koga zdaj obtožiti? Nisem si želel priznati

in se sprijazniti s tem, da tako pač je. In da bom moral

tako živeti do konca. Konec … Kdaj in kaj je to, sem se

velikokrat spraševal. V določenih trenutkih mi je bilo

prav vseeno in se mi je jebalo za vse. Na zdravstve-

73

nih pregledih sem se trudil biti zdrav in se pokazati z visoko dvignjeno glavo, gledati pozitivno na življenje.

Nisem razkrival preveč informacij o svojem zdravstve-

nem počutju zdravnikom. Poznal sem že procedure, ki

bi sledile, če bi bil odgovor na njihova vprašanja dru-

gačen. Čakale bi me napotnice in dodatne preiskave,

prodiranja različnih sond v različne luknje.

Nekateri zdravstveni delavci so prav uživali v svo-

jih službah, dokler so mi rinili sonde v nos, usta, že-

lodec. Gledal sem jih nemočno, z ležečega položaja

in se trudil pogledati sebe z njihovimi očmi. In mi je

uspelo. Videl sem sebe s tujimi očmi. Z očmi temno-

lase medicinske sestre srednjih let, kako poskuša do-

seči najglobljo točko mojega želodca pri opravljanju

gastroskopije, z očmi zdravnikov na ORL oddelku, ki

so že lahko porinili cel prst v mojo levo nosnico. Mo-

goče bi se moral pogledati z očmi zdravnika urologa,

ki si je mazal kazalec desne roke, da ga bo zapičil v

moj zadnji vhod in pregledal prostato. Pesem mi je

zaigrala v glavi: »To je bil tvoj dan ljubezni, najlepši

dan, ki ne mine nikdar ...« Dan, ko sem izgubil »ne-

dolžnost«. Noro ...

Težave so bile vse bolj pogoste. Velikokrat sem bil tudi

na bolniški. Velikokrat sem se ji izogibal in je nisem

74

želel sprejeti zaradi službe, čeprav so mi to zdravniki svetovali. Saj ne da mi je kdo težil zaradi bolniškega

staleža – ne da bi jaz vedel, ampak sem enostavno

imel občutek manjvrednosti. Še danes ga imam in se

borim z njim. V službi, doma, v družbi. V službi sem

se trudil doseči obljubljeno napredovanje. Res sem se

trudil. Ni ga bilo. Bilo je pa ogromno dodatnih obve-

znosti, sprenevedanj. Lažnih obljub, spletk in podce-

njevanja. Ne morem ravno reči, da ni bilo sočnih ko-

mentarjev s strani sodelavcev. Prav tako bi lagal, če bi

rekel, da mi niso velikokrat šli na roko in se prilagajali mojim zdravstvenim težavam. Včasih sem jim v očeh

videl, da je nivo njihovega razumevanja in empatije na

minimumu in da počasi utripa signalizacija za alarm.

Po moje bi mi najraje dali brco v rit in rekli: »Dovolj

imamo teh tvojih bolezenskih oslarij in sranja ... Če ne

moreš delati poln delovnik ...«

Najraje bi, ampak zaenkrat imam rad svojo rit, tako

da... Včasih mi doma moja draga pove, da sem naivec.

Verjetno sem res. Doma nisem bil sposoben opravljati

del, ki sem jih pred boleznijo uspešno opravljal. Pred-

vsem fizično napornih. Bil sem odpisan glede »uma-

zanih« kmečkih del in težjih opravil − od pospravljanja

krme, drv do enostavnih in zdravju »škodljivih oprav-

kov« v zaprtem prostoru. Ker težjih del nisem mogel

75

opravljati, sem se lotil lažjih. In postal bolan na ureje-nost prostorov. Pospravljanje in pospravljanje. Dobil

sem sindrom občutka nezadovoljne ženske. Postalo

mi je jasno, kako to doživljajo ženske, ki nimajo službe

in opravljajo hišna dela. A nič se ne vidi. In kaj je naj-hujše, nobeden tega ne ceni. Tudi tukaj sem dobil pla-

čilo. Na tem področju se prav tako nisem znal ustaviti

in sem pretiraval. Spet sem potreboval kakšen dan,

dva, včasih tudi več, da sem prišel k sebi.

Včasih pa je kdo komentiral: »Boli tebe kurac, saj ti ne

rabiš nič delat doma ... Kaj ti delaš sploh kaj!? Pa kaj

ne moreš tega narediti? Ne moreš dvigniti ene vreče

cementa? Jaz, ko sem bil star kot ti, sem takšen hlod

nosil nekaj sto metrov na ramenu ... Ne moreš tega, ne

moreš onega … Ha, ha, ha …« Ker se nisem več mo-

gel zadrževati, sem vračal komentarje in seveda izpa-

del negativec. V družbi nisem več kadil, alkohol sem

redkokdaj pil. Na hrano sem itak pazil in tudi nobenih

aditivov nisem konzumiral. Ni bilo več norih žurk. Ko

pa sem se udeležil kakšnih dogodkov, je bilo: »Ja, kaj

ne boš … Nekaj boš popil, ne bodi pizda … Kaj? Ne

ješ tega? Kako, da ne?« Vedno isti komentarji. Ni se

mi dalo več nikomur razlagati, kaj mi je, zakaj, kako,

kdaj … Odjebi, človek, sem si mislil. Odjebi … Včasih

povem kakšnemu znalcu, naj se postavi v mojo kožo

76

vsaj za en dan in občuti vsaj polovico mojih težav. Po tej izkušnji ne bi več vsega znal. In ne bi več tako pa-metaril in sral.

Dneve sem začenjal s pripravami v kopalnici in z ma-

zanjem mašine za dihanje in na isti način sem ga kon-

čal. Moja draga me je včasih imela čez glavo zaradi

kampiranja v kopalnici. »Pa kaj delaš notri eno uro?«

je pogosto vprašala. Sicer še zmeraj. Čeprav nisem bil

eno uro, ampak ... baba kot baba ...

Redko kdo me je razumel. Včasih nihče. Nihče ...

Tudi nisem želel obremenjevati ljudi okrog sebe s svo-

jimi problemi. Kot da svojih nimajo zadosti. In roko na

srce, komu se da poslušati tujo problematiko. Proble-

mi so bili včasih prepogosti in jih je bilo preveč. Tako

prepogosti, da so se tudi osebe, ki so mi največ pome-

nile, včasih umaknile in me prepustile samemu sebi.

Ker sem začutil, kakšen je ta občutek, sem se odločil,

da ne bom nikoli obrnil hrbta takšni osebi. Osebi s

problemom, v stiski, v kurcu. Čeprav se ne spomnim,

da sem ga kdaj komu. Zaradi pogostih depresij, not-

ranjih nemirov in podobnih situacij sem imel potrebo

in željo po alkoholu in opojnih substancah. Željo po

odhodu iz te dimenzije, vsaj za nekaj ur. Na žalost ali

77

pa na srečo mi moja boleča in pekoča sluznica ter ostali zdravstveni problemi tega niso dovolili. Tedaj na

to nisem gledal tako, ampak zdaj gledam na to kot

plus točko.

Odločil sem se, da bom delal to, kar mi paše, in se

družil z ljudmi, ki ustrezajo mojemu psihološkemu

profilu. Moram povedati, da jih ni veliko. No, no, zme-

raj se najde kakšen manijak.

Bolezen oziroma ovinek na moji poti me je zalotil, rav-

no ko sem užival življenje. Ampak zares užival. Živel

ga sto na uro. No, vsak ga živi po svoje. Oboževal sem

druženja s svojo ekipo in naša pohajkovanja naokrog.

Vedno je bilo smeha do ušes. Verjetno preveč alkoho-

la in dima, po katerem včasih še danes zahrepenim

ob določeni muziki in situaciji. Ko se ujameš, da gle-

daš neznano kam … Bolezen me je prisilila v takojšnjo

spremembo življenjskega sloga. Od prehrane, načina

življenja, do družbe in lokacij, kjer sem se gibal. Spre-

memba je bila tako hitra, da se nisem imel niti časa

posloviti od starega življenja. In zato me preganjajo

duhovi preteklosti. Če me ne preganjajo, pa sedijo

zraven mene. Še iz časa, ko sem bil tinejdžer. Muzika,

dim cigaret, pijače zvečer, pijače popoldan … Včasih,

ko zavoham dim cigaret, me odpeljejo misli tja, kjer

78

sem že pozabil, da sem kadarkoli bil. Tja, kjer bil sem še majhen pizdun.

Na kontrolnih pregledih so mi velikokrat predlagali

polovični delovnik. Prav tako doma. Bilo mi je izpod

časti, da bi se o tem sploh pogovarjal, kaj šele da bi to dejansko naredil. Kljub pogostim minusom na zdravstvenem področju sem imel lepe trenutke. Nepozab-

ne trenutke in situacije, zaradi katerih ceniš življenje

in si srečen, da ga lahko živiš. Preprostih stvari in ljudi okrog sebe.

Prišlo je peto poletje službe na servisu. Prva beseda,

ki mi pade na pamet, ko nekdo omeni poletje, so klima

naprave. In ni ga junaka, da je nima v avtomobilu, in

ni je ustanove, da ne hladi prostor v tem letnem času.

Zame je to ena izmed nočnih mor za moj super nos,

sluznico in moje zdravstveno stanje. Nos, v katerega

lahko vstaviš cel palec, v vsako nosnico posebej, in še

zmeraj lahko normalno dihaš. Klima naprave so me

omejevale dobesedno sto na uro. V službi, v trgovini

pri osnovnih nakupih, v restavraciji ... Če sem prišel

v času »klimovanja« na redni zdravstveni pregled in

počakal v čakalnici, sem se nazaj odpravil prehlajen

z bolečim grlom. Vsako leto se trudim prilagoditi se

neki novi zdravstveni težavi ali izboljšati staro prila-

79

gajanje. Vsako leto isti kurac. Vsebine iste, embalaže drugačne.

Bil je sončen dan in delal sem popoldne. Ni bilo groz-

ne gužve v prodajnem prostoru, saj so temperature

zunaj presegale osemintrideset stopinj. Skupaj s so-

delavcem sva prebirala interno elektronsko pošto, ki

so nam jo pošiljali, kot da delamo na kakšni finančni

borzi. Vstopil je eden od nadrejenih in se nama prib-

ližal. Lepo smo se pozdravili in se začeli pogovarjati

o situaciji v službi, vremenu, političnem sistemu … In

kaj se je zgodilo? Ugotovil je, da jaz nimam promo-

cijske kape na glavi. To kapo naj bi nosili ves čas vsi

zaposleni na glavi. Kapo sem namreč odložil, ker je

bila mokra, povzročala mi je glavobole. Odložil sem

jo na polico, približno pol metra stran. Kapa na polici

in ne na glavi je bila povod za vojno. Tipa sem že od

prej poznal kot prijaznega. Verjetno so tudi njemu na

urjenju v službi in na predavanjih oprali možgane. Bo-

lezen in vse te terapije, ki sem jih dal čez, so seveda

vplivale na mojo psiho in preklopile nekaj stikal v moji

glavi. Moram povedati, da sem zadovoljen z nekateri-

mi preklopi. Jaz sem, ostali pa ... Eden od preklopov je

bil ta, da nisem nobenemu z agresivno dominantnim

odnosom ostal dolžen. Včasih sem, žal, tudi preveč

povedal. Odgovoril sem na napad s komentarji o no-

80

šenju kape. Še v vojski smo imeli več tolerance glede kap. Sodelavec je kasneje povedal, da je bilo še njega

strah, ko sem se začel dreti na nadrejenega. Roko na

srce, saj ni želel nič tako strašnega, le to, da nosim

kapo na glavi. Tudi njemu »nad glavo« stojijo nadreje-

ni. Dobil sem bitko. No, vojne pa ne …

Čez nekaj dni sem že sedel pri direktorju v čakalnici.

Imel je seksi mlado pomočnico. Joške do Koroške in

kratko krilce. Vsaj nekaj lepega v tem sranju, sem si

mislil. Opazoval sem jo in čakal, da ji pade svinčnik z

mize, da se dvigne in ga pobere. Aha, pa še kaj! Di-

rektor me je prijazno poklical noter. Povedal mi je, da

ga takšne bedarije, kdo je kriv in zakaj, ne zanimajo.

Vprašal me je, kako se počutim in se lepo pogovarjal

z mano. Ne morem reči, da je bil pizda. Zanimali so

ga odnosi v službi, če je kaj problemov, če imam kaj

povedati o kom. Hmm ... Zanimalo ga je preveč.

»Nikoli nisem nobenega cinkal, pa tudi zdaj ne mis-

lim,« sem mu vljudno, kulturno in odkrito, med osta-

lim, povedal. Preden pa sem zapustil stol pisarne, mi

je rekel, da me mora kaznovati kot zgled drugim. Bilo

mi je vseeno.

81

»Če me morate, me morate,« je bil moj hmm ... tihi komentar.

»Ne sekiraj se. Ne bo nič hudega. Tako pač mora biti,«

je odgovoril.

In kaj sem se naučil iz vsega tega? To, kar zna že cel

svet in verjetno nekdo v kakšni drugi galaksiji. Kot bi

rekli naši južni sosedje: »Ćuti i radi.«

Samo enkrat se živi, sem si dostikrat ponavljal. Kljub

svojim težavam sem se odločil zamenjati službo ali

napredovati v tej in narediti nekaj več v življenju. Prvi korak je bil obnoviti znanje tujih jezikov. Najprej sem

se lotil angleščine. To ni bil problem, saj smo doma

velikokrat gledali filme in oddaje brez podnapisov,

prebral pa sem tudi kakšno revijo in strip v tem je-

ziku. Čez pol leta sem naredil mednarodni izpit. Po-

tem sem se lotil ruskega jezika. Od nekdaj mi je bil

ta jezik zanimiv in lep. V osnovni šoli sem se ga učil

pet let in mi je v glavi, na moje presenečenje, ostalo

veliko od tega. Vseeno sem potreboval pomoč. Našel

sem si inštruktorico. Hmm, lahko bi si sicer inštruk-

torja. Lahko bi, ampak mi ni padlo na kraj pameti. Na

spletu sem našel podatke od ene bejbe iz okolice in jo

poklical. Bila je zelo prijazna, simpatična punca, nekaj

82

let mlajša od mene. Inštrukcije sva imela v majhnem, pisarniškem prostoru velike knjižnice v Novemu mestu. Velikokrat je pohvalila moj napredek. Cvetel sem

kot rožica spomladi. Bil sem priden in vzoren učenec,

umazanih seksualnih fantazij. Konec predavanj, učenj

in priprav. In naredil sem državni izpit. Imel sem dva

poklica, prakse, kolikor kdo rabi, znal sem tuje jezike,

kaj pa še potrebuje delodajalec … Odločil sem se, da

v proizvodnji ne bom štel niti porno igralke brez oblek.

Imel sem nekaj razgovorov za službo v naši prestolni-

ci. Mislil sem, da se bodo tam trgali zame. So, kurca

palca! Na razgovorih so bile osebe, ki so me zasliše-

vale, vedno orto samozavestne in polne same sebe.

Ker sem še zmeraj imel službo, sem si lahko privo-

ščil kakšen sočen komentar nazaj. Odličen občutek,

ko lahko nazaj poserješ seronjo. Na razgovorih je bilo

ogromno kandidatov z visoko izobrazbo in različnimi

nazivi. Delodajalci pa so v večini potrebovali osebe,

ki niso prepametne, nimajo prevelikih nazivov in ne

previsoke izobrazbe. Osebe, ki bodo ponižno spušča-

le glavo in govorile: »Ja, seveda. Takoj, ni problema …«

Nobeden ni izbral mene. Na koncu sem ostal tam, kjer

sem. Tam, kjer sem rekel, da bom, dokler se ne znaj-

dem. V kurcu.

83

Spomnim se, ko smo se preselili in sem začel hoditi v srednjo šolo v Novem mestu. Hodil sem v elektrotehnično šolo v Zagrebu in sem jo prav tako nadalje-

val tukaj v Sloveniji. Bil je november in moj prvi dan v

novi šoli, na novem ozemlju, v drugi državi, v drugem

jeziku. Nikogar nisem poznal. Učenci v šoli so se že

poznali med seboj od začetka šolskega leta. Zame pa

novi učitelji, nove face v razredu, v šoli, na avtobusu,

v vasi, kamor smo se preselili. Bil sem prestrašen, živ-

čen, bil sem pravi »gušter«. Šola je bila velika in imela je kar nekaj smeri izobraževanja. Od elektrotehnike,

strojne, gradbene, do vzgojiteljske, zdravstvene in do

ne vem še katere smeri. Ta dan sem prišel malo kas-

neje v šolo. Pouk se je že začel. Hodniki so bili prazni.

Tu pa tam se je kakšen učitelj ali dežurni učenec spre-

hodil po ogromnih hodnikih še večje šole.

Previdno in strahopetno sem korakal, kot da grem na

streljanje. Oglasil se je velik in glasen šolski zvonec

nad mojo glavo. Naenkrat so hodnike preplavili dijaki.

Kot mravlje, ko porineš palico v mravljišče. Kar mrgo-

leli so iz vseh učilnic tako hitro, kot da nobeden ni

sedel in poslušal učitelja, temveč so stali pred vrati

učilnice celo šolsko uro in čakali konec ure, zazna-

movan z glasnim zvonjenjem zvoncev nad visokimi in

širokimi šolskimi hodniki. Imel sem urnik, na urniku pa

84

drugo uro slovenski jezik. Nisem imel pojma, kje, kako in zakaj.

Slučajno sem sredi tega mravljišča zagledal poznan

obraz. Dečka iz vasi, kamor smo se preselili. Pred tem

sem ga nekajkrat videl. Prosil sem ga za pomoč in če

me lahko usmeri, kam moram iti. Izkazalo se je, da

sva v istem razredu. No, pa se je tudi meni malo sreča

nasmehnila. Bil sem vesel kot radio.

Prišla sva do razreda in vstopila. Pouk se je že sko-

raj začel. Vsi so me gledali. Nobeden me ni pozdravil.

Znanec ali boljše povedano prijatelj, v tistem trenutku

največji, me je povabil, da lahko sedem k njemu. Po-

nudba je bila več kot odlična.

Učiteljica slovenščine je zamujala. Počasi so vsi utih-

nili in usmerili poglede v mojo smer. No, vsaj tako

se mi je zdelo. Bil sem oblečen kot mešanica pred-

mestnega in kmečkega fantička in nisem izstopal iz

množice. Doma smo se takrat soočali s finančnimi te-

žavami in mi starši niso mogli ponuditi več. Z bratom

doma nisva nikoli delala preveč težav glede teh zadev,

saj sva vedela, koliko je ura. Naučil sem se biti skro-

men. Včasih tudi preveč. Danes mi moja draga vča-

sih drži predavanja, da sem škrt. Ampak bom povedal

85

stokrat, da nisem škrt, temveč samo skromen. Če že imam kakšno reč, ki sem si jo želel, pazim nanjo in jo

nerad posojam drugim. Česar ne potrebujem, pač ne

potrebujem in si tega ne želim. Kar lahko dam, dam.

Predvsem tistemu, ki to potrebuje, najraje pa tistemu,

ki to ceni. Po drugi strani, zakaj bi pa kar tako »podar-

jal« svoje reči? Manj imam, boljše se počutim. Za več

zdravja pa bi takoj podpisal, brez razmišljanja.

Vrnimo se nazaj v šolske klopi.

Končno je prišla učiteljica. Bil sem je kar vesel, saj mi je tišina že prala možgane. Bila je stroga in vsi so bili vedno disciplinirani pri njej. Prav tako je bila simpatična gospa, srednjih let, imela je oranžno barvo las,

očala in celo seksi postavo. Verjetno je bila že infor-

mirana o mojem prihodu, saj je že po uvodnih bese-

dah o snovi, ki naj bi jo obravnavali, omenila celemu

razredu, da imajo novega učenca. Mene. Vstal sem in

se predstavil celemu razredu kar s klopi, na kateri sem

sedel. Mislil sem, da sem razbil led glede živčnosti,

ampak se je šele začela. Spomnim se, kot da bi bilo

včeraj. Snov, ki smo jo obravnavali, je bila balkanska

književnost. Na sporedu je bila Hasanaginica. Bosan-

ska balada iz ne vem katerega stoletja. Učiteljica je

poklicala prostovoljca, ki bi jo prebral pred razredom.

86

Vsi so povesili glave, le jaz sem pogled strmo uperil v njene oči. Bil sem prepričan, da ta moja dosedanja

taktika učinkuje tudi v drugih državah. Pa se je izkaza-

lo, da ne. Pokazala je s prstom, na katerem je bil velik

jantarjev prstan, name in spregovorila: »Ti, Nikola, ti

boš nam prebral.« Pa ne me jebat! Kje ravno mene …

Potrudil sem se hrabro vstati in prikorakati do nje pred

tablo. Predala mi je knjigo in se mi nežno nasmehni-

la. Pogledal sem predse in videl cel razred, približno

trideset učencev, kako čakajo, da se osramotim, nato

pa sem pogledal v knjigo in videl, kako ogromno ma-

teriala moram prebrati. Skoraj mi je srce odpovedalo.

No, skoraj. Pogledal sem jih še enkrat in začel lepo

počasi brati. Trudil sem se lepo knjižno brati, saj sem

imel vedno dobre ocene iz književnosti v bivši šoli. Po

drugi strani mi je padlo na pamet: »Kaj me briga, če

tudi zajebem kaj.«

Kdo me pa tako odlično razume? Sploh ne vem, ko-

liko časa sem bral. Vem pa samo, da me je učiteljica

lepo pohvalila, ko sem končal z branjem. Ena od red-

kih oseb, ki so mi ostale v dobrem spominu v obdobju

šolanja in pri kateri nikoli nisem imel negativne ocene.

Velikokrat sem bil pri psihologinji na razgovoru. Češ,

zanimalo jo je, kako sem se prilagodil. Nisem je ra-

87

zumel niti malo, kaj govori, samo kimal sem z glavo.

Pri ostalih urah sem si vedno nekaj izmislil, samo da

sem lahko šel prej domov. Stara mama mi je recimo

v enem letu umrla osemkrat, sorodniki iz Avstralije, ki

jih nismo nikoli videli, so prihajali redno ... Nikogar ni zanimalo, če je to res. Ko le malo odrasteš, če se malo

poglobiš vase, lahko prideš do spoznanja, da ne lažeš

več drugim, temveč samemu sebi.

Zdravstveni problemi so se še zmeraj stopnjevali, prav

tako kvaliteta mojega življenja. Mislil sem, da bodo z

leti izginili, ne pa, da jih bo vse več. Na onkološkem so me včasih na rednem pregledu, če ni bilo moje zdravnice, vsega pretipali in se čudili kot puran glisti. Po

njihovem mnenju bi verjetno že zdavnaj moral stegniti

noge. Ali pa so mi s tem dajali komplimente, ki sem

jih sprejel po svoje. Po raznih pregledih in nagovar-

janjih zdravnikov, ki so mi svetovali, naj izberem karto

krajšega delovnega časa, sem jih ubogal. Niso imeli

slabega namena. Mislil sem, da je dobiti krajši delovni

čas kar tako. Izkazalo se je, da je ta proces izjemno

zakompliciran... Na invalidski komisiji za odločanje o

skrajšanem delovnem času so bili neusmiljeni. Potre-

boval sem itak gore papirjev in potrdil različnih speci-

alistov, ki so dokazovali, da sem nesposoben dela za

polni delovni urnik. Ampak oni so želeli še več … Vsa

88

ta leta je velik procent ljudi z »zlomljenim srednjim prstom« hodil v predčasno ali invalidsko upokojitev in

izkoriščal sistem. In je to bil eden od razlogov za nji-

hovo neusmiljenost. Kaj pa ostalih petdeset razlogov?

Kaj je z njimi?

Čakajoč tako v čakalnici z ostalo »nefunkcionalno«

delovno silo so leteli komentarji, kako se tam noter

igrajo bogove in odločajo o človeški usodi. Po ne tako

dolgem premisleku sem ugotovil, da ta izjava drži.

Stranke v čakalnici so bile res na robu z živci, vidnih

zdravstvenih anomalij in problemov, nekateri so po-

vedali, da še komaj funkcionirajo in so že petič tukaj.

Komisija me ni zadržala več kot pet minut.

Čakanje na odgovor invalidske komisije za skrajšan

delovni čas me je ubijalo. Moral pa sem čakati in ča-

kati ...

Pravzaprav moraš vedno nekje in nekoga čakati ...

Nekdo od zdravstvenih delavcev je omenjal invalidsko

upokojitev. Danes sanje vsakega starejšega človeka.

Misel na nekaj takšnega mi je vlivala strah v kosti. Kaj

naj bi to pomenilo? Konec moje življenjske poti?

89

S krajšim delovnikom težave niso izginile. Le da se imam zdaj več časa ukvarjati z njimi. Več časa zanje,

premalo časa za druge stvari. In seveda več proble-

mov s financ ministrom. Ne več, temveč preveč ... A

kdo jih nima? Kdo jih nima − sem se trudil potolažiti

samega sebe.

Skrajšan deloven čas me je naredil napol funkcional-

nega delavca, napol invalida, ki je postajal vse bolj

neviden. Postavil me je v pozicijo niti v rit, niti mimo.

Zdravje je res človekovo največje bogastvo in ga je

treba spoštovati in ceniti. A kaj, ko se tega ne zaveda-

mo, dokler ne zbolimo. Takrat je prepozno. In definitiv-

no drži pregovor − Zdrav človek ima tisoč želja, bolan

pa samo eno.

Ko sem se v času zdravljenja sprehajal po hodnikih

jezdecev apokalipse onkološkega inštituta in videl lju-

di v različnih oblikah in fazah zdravljenja, sem spoznal

še eno globljo modrost. Bolan človek v fazi pred tu-

nelom si ne želi niti tiste samo ene želje – biti zdrav,

temveč ima željo umreti hitro. Umreti in zapustiti ta

svet, to sobo, to telo ...

Kam gre? Nekako sem bil vedno mnenja, da se ener-

gija našega telesa prenese v drugo dimenzijo, mogo-

90

če v drugo časovno obdobje. Če bi se kdaj znašel v tej fazi in bi mi nekako Vsemogočni ponudil na izbiro več

opcij, bi si definitivno izbral obdobje seksa, droge in

rock'n'rolla. Kako se drugače umakniti iz tega pono-

relega sveta?

Ugotovil sem, da ima na tem našem planetu vsako

živo bitje svoj trenutek, svojo uro, dan, leto. Trenutek, ko se počutiš živega, polnega sebe, polnega življenja,

da ne rečem prepotentnega. Ko si še otrok pa te učite-

ljica vedno pohvali mami ali pa ko te gleda huda bejba

iz separeja v kotu neke jebačke gostilne, ko končaš

naporen faks in dobiš sanjsko službo, ko te boli kurac,

kaj drugi mislijo … Kdaj se je moj končal? Verjetno

je bil moj ovinek na poti življenja konec mojega tre-

nutka. Užival sem ga sto na uro in tam se je ustavil,

tam je ostal. Nisem imel časa, da bi se privaditi na

ovinek. Pač se je zgodil. Od otroštva do zdaj sem imel

še nekaj trenutkov. Ampak sem jih vse porabil. Zdaj se

samo zapisujem v knjigo dolžnikov Vsemogočnemu.

Zgleda, da sem v debelem minusu.

V službi vidim veliko ljudi, ki jih poznam že od otro-

štva. Večkrat se sprašujem, kdaj je bil njihov trenutek

življenja. In kakšen je bil. Nekaterih se spomnim iz go-

stiln in disko klubov, kamor smo hodili kot mulci. Pili

91

so jabolčni sok, v soboto zvečer so imeli obute take čevlje, kakršne smo mi v gozd nosili, obleko po mo-dni muhi generacije nazaj. Kljub drugačnem videzu in

obleki med ljudmi takrat nisem nikoli delal nobenih

razlik. Tudi mene so sprejeli ljudje različnih socialnih

in psiholoških profilov. Ni me bilo sram družiti in poka-

zati se v javnosti z nikomer. Nikoli nisem iskal močne

družbe in nobenemu nisem lizal riti. Družil pa sem se

z različnimi kalibri. Vedno mi je po glavi zvenelo: »Ne

sodi človeka po obleki.« Kolo sreče pa se obrača. Ker

vsakemu pripada njegov trenutek, je napočil njihov.

Eden je dobil dobro službo, kjer je zadovoljen in ima

dobro plačo, kar je danes tako kot zadeti na loteriji.

Drugi se je poročil s tisto nevidno, neprivlačno bej-

bo iz gostilne, za katero se zdaj slini cela soseska, in

povrh tega njej za hrbtom natepava svojo sodelavko.

Kdo ve, mogoče jo skupaj. Tretji, tisti, ki je bil najmanj opazen in so se mu največ smejali, se je pojavil na

sestanku zaposlenih v največjem podjetju v naši regi-

ji kot njihov nadrejeni in jim s podlim nasmehom na

obrazu in dvignjeno desno obrvjo povedal: »Jaz sem

vaš novi poslovodja.« V glavi si je mislil: »Zdaj pa vam

bom jebal mater!«

Tukaj so tudi tisti, ki imajo enostavno srečo v življenju.

Verjetno ima tudi to svojo razlago, ampak preveč raz-

92

mišljanja za moje možgane. Če se lahko tako imenuje vsebina moje lobanje. Edino, čemur še nisem bil priča,

je obračanje kolesa sreče tistih, ki imajo kvalifikacijo

ritoliznika. V vrtcu, šoli, službi, družbi … Ti bodo ver-

jetno vedno ostali na istem mestu, kjerkoli že so. In

sicer v riti.

Torej se ne splača biti seronja, kakorkoli obrneš. Vse

se vrača, vse se plača.

93

IV.

Dopoldne sem doma ležal na postelji in si meril vroči-

no. Kurčeva trebušna gripa me tudi tokrat ni spregle-

dala. Nisem želel poklicati v službo, da me ne bo, ker

je občutek manjvrednosti in sramu pred sodelavci že

zdavnaj presegel maksimum. Po glavi so mi švigale

različne misli in film, ki sem ga gledal pred nekaj dne-

vi. Film, posnet po resničnih dogodkih, o Nezemlja-

nih, ki so ugrabljali ljudi. Pričanja teh ljudi, kaj so vse doživeli in preživeli … Film je bil novejši in je zaradi

vsebine dvignil veliko prahu. Pričevanja ljudi so bila

srhljiva, da so se mi kocine kar postavljale pokonci. S

pomočjo hipnoze so ugotovili, da je oseba vsakokrat

pred spanjem zunaj na okenski polici videla sovo, veli-

ko sivo sovo. Osebe so še razkrile, da se podzavestno

spominjajo različnih grozot in testiranj svojih notranjih organov.

Nedavno sem bral in gledal na televiziji novo teorijo

zarote. Ameriško, seveda. Naj bi že od druge svetovne

vojne skrivali Nezemljane in opravljali eksperimen-

94

te na njih. Prav tako na njihovi tehnologiji, ki so si jo

»sposodili«. Vzrok za njihov obisk našega planeta naj

bi bila vržena atomska bomba. V skrbeh za človeš-

ko vrsto so prišli malo pogledat, kaj se dogaja ... In

seveda, človek kot človek: »Ubit, pa ustrelit.« Ni va-

žno, svoje ali tuje. Tako da... Vsa ta misteriozna izgi-

notja ljudi in NLP-ji nimajo veze z Nezemljani, ampak

z ameriško vlado. Ne moreš verjeti. Kako bomo zdaj

razlikovali ene od drugih?

Mama je prišla pogledat, kako sem, in mi prinesla čaj.

Mama … Oseba, kateri verjetno ne bomo imel prilož-

nosti vrniti ljubezen in prijaznost, če živimo še vsak po sto let. Nežno mi je povedala, naj pridem nekaj pogledat skozi okno. Odgovoril sem ji, da se mi ne da, češ

da mi ni ravno najboljše.

»Zanimivo ti bo …« je vztrajala.

No, da vidim še to. Pogledal sem skozi okno in prib-

ližno štiri metre proč je na kolu pri trti sedela velika

bela sova. Človek, da te kap! Kaj se mi bo še zgodi-

lo? Gledala je nekam daleč na drugo stran. Povedal

sem mami o filmu. Pošalil sem se, da so prišli po nas.

»Oni« so tukaj. Mama me je pogledala in izjavila: »Če

si ti normalen ...«

95

Velika bela sova se je v tem trenutku obrnila in naju pogledala. Pogled je trajal nekaj sekund, a nama se je

zdela cela večnost. Marsikaj mi je takrat rojilo po glavi: Kaj, če bi me res vzeli? Mi naredili en servis in postal

bi spet zdrav kot riba? Kaj in kaj če? Zajebi ti to! Kaj, če bi me posilili, vzeli še kak funkcionalen organ in me

kot odpadek vrgli v eno od njihovih kant za smeti? Ko

je sova ocenila okolico in naju z mamo, se je dvignila

in odletela. Gledal sem za njo, dokler se ni izgubila v

daljavi. Verjetno sem pričakoval, da pride kakšno ve-

soljsko plovilo po njo.

Še nekajkrat sem imel bližnja srečanja s sovami. Prav-

zaprav jih redno videvam. Ali pa »oni« mene. Nedolgo

nazaj sem se vračal iz službe in pred ozkim mostič-

kom je bila ona. Velika, tokrat siva sova, na rumeno-r-

dečem kolu, ki označuje rob ceste v zimskih razmerah.

Opazila me je, preden sem jaz opazil njo. Ustavil sem

avtomobil, odprl okno in jo pogledal. Gledala sva drug

drugega na razdalji dveh metrov in iskala nekaj … Jaz

sem še zmeraj želel poslati sporočilo: »Če boste slu-

čajno imeli kaj časa, mi lahko naredite majhen servis.«

Ona pa je samo obrnila glavo, kot to sove po nava-

di delajo, in verjetno pomislila: »Ti pa si … eno veliko

tele.«

96

Verjetno se je tudi nasmejala, nekje ne tako globoko v sebi, in odletela neznano kam.

Zaradi vse večjih in bolj pogostih zdravstvenih težav

sem se znašel v čakalnici bolnišnice v Novem mestu,

na oddelku za gastroskopijo. Nisem bil ravno presran,

saj sem že preizkusil občutek goltanja sonde v času

služenja vojaškega roka. Takrat sem tamkajšnjemu

zdravniku nekaj zabrusil nazaj, tako da nisem imel

super lepih izkušenj. Nisem bil zadovoljen, ko mi je

grobo rinil nekaj metrov sonde čez žrelo. Tokrat sem

se odločil, da bom poslušen in ponižen. V čakalnici je

bilo nekaj starejših oseb. Vprašal sem enega moža-

karja, če je to zanj prvič.

»Aaa, ne, vsak mesec imam kontrolo.«

Ne me jebat, človek! Odločil sem se, da ne bom več

spraševal. Sestra me je poklicala v sobo. Vsi so strmeli

vame. Nasmejane sestre in zdravnica.

»Hmm ... Kaj je zdaj?« sem pomislil.

Zdravnica je prva spregovorila, nato pa sestre. Bile so

zelo prijazne. Ena od sester me je prepoznala kot de-

lavca z bencinske. A nekako se je nisem mogel spom-

97

niti. V času prodiranja sonde v moj gobec do želodca me je božala po glavi in me spraševala o službi, kaj

delam doma … Zdravnica je prav tako nežno opra-

vljala nalogo. Solze so tekle v potokih. No, ne solze

žalosti. Ampak zaradi nekaj metrov kabla v želodcu in

bog ve še kje. Čakal sem, da mi kamera pogleda ven

pri analni odprtini.

Zdravnica je sproti govorila, kaj vidi in česa ne. Ni bilo nič takšnega. Čeprav sem doživel nezanimivo izku-

šnjo, sem bil srečen, da je bilo kolikor toliko v redu.

Zakaj sem pa končal tukaj? Punca doma mi je vsak

dan ponavljala: »Ne jej toliko šejkov, pokvaril si boš

želodec!« Baba pa ve! Očitno da. Zaradi nenehnih te-

žav z želodcem sem iskal prehrano, ki bi mi ustrezala

in poskusil sem boga in vraga. In sem ugotovil, da mi

doma narejeni šejki odgovarjajo sto na uro. Sadje, ži-

tarice, vitamini … Super sem se počutil skoraj pol leta,

nič prehladov, imunski sistem odličen. Potem pa spet

v kurac. Neverjetno. Zdravnica mi je povedala, da sem

v želodec trpal preveč sadja in zdravilnih rastlin. In kaj zdaj? Spet raziskovat. Da te srat pritisne!

Moje življenje po bolezni je postalo ena sama ek-

spedicija. Raziskoval sem in testiral na sebi različna

zdravila, zdravilne rastline, čaje, pripravke in zvarke.

98

Včasih sem kaj kombiniral po svoje. Velikokrat sem se tudi opekel. Sam sebe zajebal z uživanjem določenih

zdravilnih substanc. A jebat ga, če ne preizkusiš, ne

boš nikoli vedel. Za tolažbo sem se primerjal z velikimi

znanstveniki. Včasih so kaj testirali na sebi, večinoma

pa na drugih. Jaz pa sem imel samo sebe za testiranje.

Mogoče bi moral vzeti kakšnega soseda in na njem

kaj testirati. Ali pa raje sosedo. A kaj, ko živim na redko naseljenem področju.

V lekarnah in na spletu sem nabavljal in naročal raz-

lične zdravstvene artikle in preizkušal, če bo kateri

pomagal. Delal sem mešanice in včasih sem sebe

posral v usta. Konzumiral sem različne antioksidante,

vitamine, minerale ... Organizem se včasih ni strinjal

z določenimi snovmi in me je na to opozoril. Vztrajno

sem iskal informacije, povezane z nefunkcionalno in

poškodovano sluznico ust in nosu. V teoriji je bilo vse

lepo napisano, opisano in narisano. V praksi pa ... je

čisto druga zgodba.

Redko kateri izdelek je bil koristen in mi je pomagal

omiliti, ne pozdraviti, ampak samo pozabiti na boleči-

ne ... Če sem ga že izvohal in pogruntal, da mi pomaga,

veselje ni trajalo dolgo. Čez nekaj časa je enostavno

99

nehal pozitivno vplivati na moj poškodovani imunski sistem. Neverjetno ... Ampak res neverjetno.

Spraševal sem zdravnike: »Kako je to mogoče!?«

Odgovor je bil vedno enak: »Morate se sprijazniti ...

Bodite srečen, da ste še živ ...«

Po vsej kalvariji je bilo to lepo slišati. Biti živ ... Ampak ne me jebat ... Dajte mi samo en namig. Samo enega,

kako naj si pomagam.

Tudi Vsemogoči je bil tiho. Njegov pogled je govoril

več kot tisoč besed: »Sinko moj, sam si to iskal ...«

Trudil sem se mu dopovedati, da nisem ravno za vse

sam kriv. Spraševal sem ga, kako je mogoče, da zbo-

lijo za rakom majhni in nedolžni otroci, ki nikoli niso

videli in konzumirali tega, kar sem jaz. Kako Vsemo-

gočni!? Kako!??

Ni veliko govoril. Iz njegovega pogleda pa nisem us-

pel razbrati, kaj mi želi povedati.

Trudil sem se pomagati človeku v stiski in še vedno se

trudim. Včasih me kdo vpraša za kakšen nasvet gle-

100

de na moje izkušnje na ovinku življenja. Z veseljem mu povem, kako in kje zadevo poenostaviti. Na koncu

koncev, saj je to ena od mojih zemeljskih nalog. Tukaj

pa je seveda tudi sistem. Sistem, ki se vedno razvija in

nas s tem ovira. Koliko nam je tehnologija pomaga-

la, ravno toliko nas je kot ljudi vrnila nazaj. Nazaj, dva metra pod zemljo. Od ogromnih LCD-televizorjev in

monitorjev v spalnicah in kopalnicah, mobitelov, veli-

kih kot deska za likanje z možnostjo brezžičnega sur-

fanja po internetu v postelji in v času odvajanja prede-

lane hrane skozi analno odprtino, robotov v podjetjih,

ki zamenjajo do petdeset ljudi na enem delovnem

mestu, vse do umetne hrane in piščanca, ki se v roku

štiridesetih ur razvije iz jajca v pišče za zakol, politikov in podobnih voditeljev držav, ki nam posodabljajo različne zakone in naredijo, da si sami izkopamo jamo za

svoje ničvredno truplo. Ne ga jebat!

Stara mama pravi: »Preveč vsega, preveč vsega …«

Verjetno ima prav. Preveč sevanja z vseh strani, hrane,

poškropljene s pesticidi in insekticidi, da še škropilec

ne ve, koliko. Stresa je toliko, da smo že pozabili na

pomen te besede. Največja fora, meni osebno, je nova

beseda mobing v službi. Najprej te informirajo, kako

se lahko obrneš na nadrejenega, kako se lahko prito-

101

žiš na izkoriščanje na delovnem mestu, kako lahko to in ono. Potem pa to narediš in ti rečejo: »Ja, glej, če ti kaj ne paše, pa pojdi ven. Saj še dosti drugih čaka na

tvoje delovno mesto.«

Bi ga človek zadavil na mestu. Neverjeten je ta naš

sistem. A najbolj zanimiva se mi zdi ta zadeva, da če

želiš nekaj plačati, od računov do položnic, moraš

najprej plačati davek. Se pravi, moraš plačati, da lah-

ko plačaš. Noro … Kot da gledaš moderno različico

kakšnega srednjeveškega filma. No, tam potem pa-

dajo glave. Na obeh straneh. Upam, da ne bo tega v

našem realnem filmu. Ker tukaj ni dveh strani. Pri nas

se ne ve, kdo koga jebe. In komu dati glavo dol. Pa še

katero? Zgornjo ali spodnjo?

Kdaj je človek izgubil sočutje do sočloveka? Toleranco

in podobne stvari. Verjetno takrat, ko je sam sebi pos-

tal problem. Ni več zaupanja, ni več sočutja. Vsakemu

je njegov problem največji. Bolan človek ali invalid je

v samo enem primeru lahko obravnavan kot zdravo

in funkcionalno bitje. In sicer, ko ga nekdo kurca za

nekaj, posebej na delovnem mestu. Tukaj kritik ne

špara jezika in bolnik dobi polno porcijo. Od predjedi

do sladice. Včasih pa repete. Najprej se nisem mogel

načuditi tej situaciji. Potem pa sem ugotovil. Človek!

102

Pa oni te ne kurcajo, oni te želijo fizično in duhovno pozdraviti in narediti iz tebe pravega dedca. Kot v

vojski vojaka. Če si tako razložiš situacijo, ti je lažje.

Enostavno je tudi beseda spoštovanje začela izgub-

ljati svoj pomen. Spoštovanje do soseda, sodelavca,

prijatelja, do sorodnika. Spoštovanje do človeka. Zme-

raj se ob teh življenjsko pomembnih besedah, ki po-

časi umirajo, spomnim vprašanja, ki so nam ga pos-

tavljale starejše generacije ob kakšnih jutranjih urah v

gostilni po nekaj gajbah zaužitega piva, ko sem bil še

aktiven nočni član: »Kaj je bilo prej − kokoš ali jajce?«

Poskušali smo rešiti to diplomsko vprašanje ure in ure.

Pravilen odgovor pa je bil: »Prej je bilo vsega.«

Zadnjih nekaj let sem vse več hodil na ribolov. Uži-

val sem ob vodi. Bil sem živčen in neučakan že dan

pred odhodom. Pripravljal sem se, kot da grem na

dopust za cel teden. Še danes se spomnim dneva,

ko sta mi mama in ate kupila prvi ribiški komplet. Bil

sem še otrok v četrtem razredu osnovne šole. Na eni

polici doma imam življenjsko pomembne spominke.

Med njimi se nahaja tudi mašinca za ribolov iz mojega

prvega kompleta. Bog ve, kje so končali ostali pripo-

močki. Opremo sem z leti menjal in preizkušal različne

načine ribolova. Menjal oziroma prodajal in kupoval

103

sem drugo, če se je dalo ugodno opremo. Mama mi je dostikrat rekla, ko sem želel kaj prišparati in sem kupil prepoceni kramo: »Kdaj se boš naučil, da skopuh in

lenuh dvakrat plačata?«

Po nekaj nesprejetih nasvetih se je izkazalo, da ima

prav.

Lovil sem večinoma na reki Kolpi. Ulov je bil dostikrat

skromen ali pa ga sploh ni bilo. Vse več sem se po-

govarjal z ostalimi ribiči, ki so se tudi vračali praznih košar. In smo spet prišli do zaključka: »Prej je bilo vsega.«

Lovil sem ponoči in podnevi. Ribe so bile že verjetno

informirane o mojem prihodu. Prišle so se namreč na-

jest hrane, ki sem jo pripravil za prehrano in vabo ter

so odpeketale daleč stran. Pravi užitek je bil gledati

zeleno reko, ki pomirja in sprosti telo in duha. Lah-

ko sem sedel ure in ure na svojem ribiškem trinožcu

in opazoval naravo okrog sebe. Kombinacije barv in

zvokov, rahlega vetra, ki te kot v filmu boža po licih,

vonja listja in trav okrog, vonja dreka kakšnega ne-

učakanega ribiča, na katerega sem stopil, ker mi je

zmanjkalo baterije ponoči. Hmm, ni, da ni.

104

Naredil sem tudi ribiški izpit in postal član lokalne ribiške družine in družine sosednje države Hrvaške.

Sodelavec je bil tudi včasih ribič in sva se nekako za-

čela pogovarjati več kot po navadi o ribolovu. Bil je

nekaj let mlajši in me je nekoliko spominjal na mene.

Začeli sva skupaj hoditi na ribolov. Uporabljati sva za-

čela različne novitete in pripomočke za ribolov. Ribe

še vedno niso sodelovale, kot bi bilo treba. Vse več

sem dobival informacij o tem, kako je ribji svet v kurcu.

Toliko ptic roparic, toliko faktorjev onesnaževanja, to-

liko ribičev. Odločila sva se preizkusiti srečo na jezerih pri sosedih, na hrvaški strani. Jezera naj bi bila polna

krapov in amurov.

Tam sem prvič ujel večjega krapa. Imel je pet kilogra-

mov. Jezero je bilo namenjeno posebnemu lovljenju

– »ulovi in spusti«. Po tem ulovu sem v nekaj letih ujel

zelo lepe in velike ribe v tem jezeru, velike do deset kilogramov. Sodelavec se je specializiral za krapolov in

vložil kar nekaj denarja v opremo. Jaz kot jaz sem se-

veda za malo denarja kupil ogromno opreme. Nove in

rabljene. Enkrat sem vlekel ven približno trikilogram-

skega krapa in mi je pred obalo počila palica na dva

dela. Skoraj sem skočil v vodo od jeze. Sramota! Še

dobro, da me nihče ni videl. Jebi ga! Pa še brez ribe

sem ostal. Dokler ne preizkusiš na lasti koži, ti ni ravno 105

najbolj jasno. Osel gre na led samo enkrat. Jaz, seveda, rad ponovim vajo.

Po kakšnem tednu sem doživel podobno izkušnjo s

svojo kvalitetno opremo. Ni bilo za govorit okoli. Po-

tem sem si vseeno privoščil kvalitetnejšo opremo.

Imel sem dobrih štirideset minut vožnje do jezer, pro-

blemi s sluznico ust in nosu v avtomobilu so bili vse

večji. Moral sem zamenjati lokacijo lovljenja. Bližje je

bilo treba. Vrnil sem se nazaj na lokalne vode, vode

brez tako velikih ulovov, ampak bogate z naravnimi le-

potami. Največji užitek je bil dočakati uro, ko se začne

rojevati dan. Ptice se začnejo buditi, sončni žarki se

prebijajo skozi zeleno listje dreves, meglica nad vodo

se počasi dviguje … Ribe začnejo svojo jutranjo cere-

monijo prehranjevanja ali jebanja ribiča v glavo. Med

enim od teh sproščanj sem sedel na svojem trinožcu

in bil pozoren na palice in jutranji ribji ples. Čakal sem gigantskega krapa. Takrat je zamudil obrok. Nekoga

pa je vseeno zanimala moja vaba za ribe. Iz visoke

rečne trave se je pokazala majhna siva miš. Ustavila

se je meter od mene. Ona je gledala mene, jaz pa njo.

Nežno in počasi sem vzel iz konzerve s koruzo eno

zrno in ga pokazal miši. Ni je bilo strah. Ne moreš ver-

jeti, sem pomislil. Počasi sem približal roko z zrnom

koruze miši. Ustavil sem se nekje na pol poti. No, na

106

pol metra. Miš se je previdno približala moji roki, se postavila na zadnje noge ter lepo in hvaležno vzela

zrno iz moje roke. Obrnila se je in me s pogledom zah-

vale zapustila. Da te srat pritisne! Pa kaj to pomeni,

sem tuhtal na poti domov. Ovinek življenja je povzročil

v meni veliko sprememb in preklopov. Bom zdaj lahko

komuniciral z živalmi kot dr. Dolittle?

Zaradi ribolova sem se dostikrat zbudil ob pol štirih

zjutraj. Telo ni bilo navdušeno nad zgodnjo uro, am-

pak misel na lepote narave in zeleno površino vode,

občutek premikanja vrha palice so zmagali. Včasih

sem namesto ribe domov prinesel slike reke Kolpe in

okolice, jezer in živali okrog. Ko včasih brskam po ma-

pah s slikami in jih najdem, se brez večjih problemov

z mislimi vračam zopet tja. Zaprem oči, pripravljam

vabo, palice, vržem vabo v vodo, sedem na svoj že

zdavnaj izrabljen trinožec in čakam … Čakam …

Enkrat me je prijateljica vprašala: »Človek, kako lahko

tam sediš in vedno nekaj premlevaš po glavi?«

Misli so mi v ribolovu redkokdaj odtavale stran. Preveč

teh naravnih lepot je okrog tebe, preveč tega, zaradi

česar si lahko srečen, da si živ. Tega, zaradi česa bi

moral biti srečen, da si živ. Pa ne samo zaradi sprošču-

107

joče okolice okrog vode, saj imamo takšno ali podobno okolico vedno okoli sebe. Poleti zelena drevesa v

kombinaciji z modrim nebom, jeseni krošnja zamenja

obleko in nam pokaže še več svojih barv in prosojnost

sončnih žarkov. Dostikrat se znajdem v gozdu med

drevjem s pogledom, usmerjenim proti nebu. Skozi

mogočne veje gledam v nebo in poslušam pesem gi-

banja vej in listja. Trudil sem se ukvarjati s tekom, am-

pak mi moja problematična sluznica velikokrat tega ni

dovoljevala. Vrata zelene oaze pa so mi vedno odprta.

Odprta so za vse nas. Za gibanje, za sproščanje, za

meditacijo … Vedno sem bil mnenja, da človek pre-

malo ceni naravo in majhne stvari okrog sebe. Z leti se

verjetno človek spremeni. No, kakor kdo.

Pri pogovoru z ostalimi ribiči sem sprejemal informa-

cije o zastrupljenosti naših voda. O različnih kemičnih

sestavinah, ki plavajo med ostalo floro in favno ozi-

roma se ne premikajo z določenih mest v vodi zara-

di svoje molekularne strukture. S teh ribolovnih mest

sem že prinesel domov kakšno ribo in jo pripravil za

kosilo. Od same misli na to me je pritisnilo srat. Kako

je samo človek sposoben, ko je treba narediti škodo,

uničiti in zastrupiti, pa sploh ni važno kaj, da lahko

prejme na svoj bančni račun kakšen znesek. Po televi-

ziji sem gledal dokumentarec, kako iz sosednje Italije

108

peljejo ogromni trajekti, na njih pa na tisoče in tisoče kontejnerjev različnih vsebin. Veliko teh kontejnerjev

zanimive in seveda okolju neprijazne in strupene vse-

bine konča na dnu velike in globoke morske površine.

Pa ne zaradi neurja ali valov, ampak zaradi tega, ker se

je kak glavonja s preveliko cifro na bančnem računu

tako odločil. In mi potem lepo jemo zdrave morske sa-

deže.

»A saj to ni pri nas … Tega ne delajo pri nas …« je

nekdo iz družbe komentiral.

Ne ga jebat, človek! Ne bodi slep! Pri nas je vsega,

samo zdravja ni. Po vsem tem in zaradi vse bolj pogo-

stih zdravstvenih težav sem se ribolov odločil opustiti.

Ne bi smel biti preveč na soncu, ne na vetru, jutranji

vlagi …

Težkega srca sem prodal kompletno opremo in vse

ribiške pripomočke. Objavil sem oglas, nekaterim sem

postavil celo višjo ceno, kot so jo imeli v trgovini. Imel sem toliko opreme na zalogi kot ena manjša trgovina

z ribolovnim priborom. Vse je šlo. Ohranil sem samo

svojo prvo mašinco. Na nekatere stvari sem čustveno

navezan in ga ni denarja ... Dobro je, da nimam veliko

takšnih zadev. Odločil sem se, da se bom malo več

109

ukvarjal z zdravjem in s športom. Kolikor mi bodo seveda dovolili moji zdravstveni minusi. Naredil bom še

kaj v tem življenju, preizkusil še kaj, kakšno športno

aktivnost, kakšen hobi mogoče. Ali pa bom ostal na

tem, na čemer sem zdaj. Prebral kakšen strip in iskal

odrešitev med zelenimi vejami mogočnega drevesa.

Objel ga tu pa tam, da razume, da mislim resno A to,

da ne bom ribaril, še ne pomeni, da rib ne bom jedel.

Verjetno več kot takrat, ko sem imel status ribiča. Tudi

ne, da ne bom obiskoval prelepih kotičkov ob vodi.

Ne, to že ne pomeni tega.

110

V.

Prostori magnetne resonance onkološkega inštituta.

Po končani preiskavi sem se odpravil iz stavbe do-

mov. Razočaran, seveda, z odločitvijo medicinskega

strokovnjaka za nesodelovanje na področju informa-

cij. A jebat ga! Povedali so mi, da bodo rezultati znani

v nekaj delovnih dneh. Ker me je res zanimalo, kdaj bo

to, sem vprašal, kdaj točno. Odgovor je bil − v desetih

delovnih dneh. Kurca palca, deset dni! Deset delovnih

dni je lahko dva tedna oziroma štirinajst navadnih dni.

Ta informacija mi je sedla, kot da bi mi v službi pove-

dali: »Ja, seveda bodo napredovanja in višje plače.«

Seveda bo ... Bo, bo … Vinska vigred bo!

Izstopil sem iz stavbe inštituta in se napotil do avto-

mobila, parkiranega v avto hiši. Bil sem žalosten in se

nisem, kot po navadi, ustavil v trafiki in preveril, ali imajo kakšen nov komplet mojih stripov po ugodni ceni.

Bil je december. Hladen, oblačen veseli december. Na

žalost je že zdavnaj izraz »veseli« izgubil svoj pomen.

Ni bilo več pohajkovanja po gostilnah, decembrskih

111

zabav in še marsičesa. Ali enostavno ne vidim več tega? So kriza in prazni žepi občanov krivec za ne-veseli december ali imajo vsi vsega preveč in je to

samo eden od tistih dni? Pri plačevanju parkirnine me

je skoraj kap. Deset evrov … Kaj je narobe s tem sve-

tom? Kaj mislijo, da serjemo denar ali kaj!? Na hitro

sem se pomiril, saj bi plačal mnogo več, samo da bi bil

zdrav. Ker to je težko dobavljiva roba – naše zdravje.

Na poti domov sem dal muziko na radiu naglas in se

trudil misliti pozitivno ter se dati v šahovsko pozicijo –

da te boli kurac za cel svet. Ni mi ravno uspevalo. Misli so se same vračale nazaj. Nazaj, v čas zdravljenja, čas

terapij. Čas, ko sem jebal ježa.

Nisem bil pripravljen na še en »ovinek«. Sama misel,

da bi se moral ponovno spopasti z rakom in s posledi-

cami, ki jih še danes čutim in jih bom do konca opra-

vljene misije na tem planetu, me je metala s tira. Je

vredno vse skupaj? Vredno muke, agonije, bolečine

in sto vrst depresij? Čeprav sem sedel v avtu na poti

domov, sem se v glavi še zmeraj sprehajal po hlad-

nih ljubljanskih ulicah. Gledal ljudi okrog sebe, se tru-

dil poistovetiti z njihovimi mislimi in spoznati njihove

probleme, skrbi … Samo da se za hip rešim svojih.

Skupina mladih punc je šla mimo … Za seboj so pus-

tile mešanico parfumov. Takšno, da bi se ob pogledu

112

na njihove privlačne obline in ob enem vdihu dvignil tudi devetdeset let staremu biku. Noro … Na postaji

mestnega prevoza je stara teta hranila golobe. Stara,

sivih las, osamljena. Kakšna je njena življenjska zgod-

ba? Mogoče desetkrat hujša od moje. Zagnal se je del

mojih možganov, ki naj bi bil namenjen razmišljanju.

Kaj je hujše – biti star, žalosten in sam ali imeti raka in biti v kurcu?

Nekateri si narobe predstavljajo status imeti raka.

To ne pomeni biti bolan ali poškodovan. Ko ti človek

pove, da ima raka, se ne zajebava. On nima samo

raka. Zraven tega je dobil cel paket in še ogromno

drugih problemov, od fizičnih do psihičnih. Do kon-

stantne misli, ki je ves čas ob njem: »Koliko čas mi je

še preostalo ... Zakaj nisem boljše živel... Zakaj nisem

to tako in obratno ... Kako bom zapustil osebe, ki jih

imam rad ...« Verjetno vsak drugače doživlja situacijo

in vsak ima svojo zgodbo. Skratka, saj smo vsi ene

mravlje v enem ne tako velikem mravljišču. Na vse na-

čine sem se trudil očistiti glavo takšnega razmišljanja.

Še vedno sem vonjal parfum mladih študentk in čutil

vročino njihovih izklesanih teles. Pa še kaj! Človek, kaj dela domišljija!

113

Minilo je nekaj dni. Pripravljal sem se za v službo. Zazvonil je telefon. Na zaslonu sem videl klicno številko

ljubljanskega območja. Takoj sem vedel – onkološki

inštitut. Javil sem se. Na drugi strani je bil prav prijeten ženski glas, moja zdravnica z onkološkega. Takoj

je prešla k stvari: »Vem, da nestrpno čakate rezultate

… Danes sem jih šla pogledat in smo z zdravnico na

radiološkem oddelku ugotovili, da so vidne patološke

spremembe in so se nekateri deli v glavi kontrastno

obarvali. Zelo verjetno gre za posledice radioterapij in

bo potrebno narediti še eno preiskavo.«

O, moj bog! Ne me jebat, sem takoj pomislil. Spet sem

v dreku? Za nekaj sekund je moj slušni center v glavi

naredil pavzo. Kako je to možno? Pa saj pazim! Pazim

na prehrano, na gibanje, trudim se ukvarjati s špor-

tom, izogibam se stresu, ne kadim, ne pijem … Kako?

Kako? Ponovno so se moji super možgani povezali s

slušnim centrom, ta pa z zdravnico. Še enkrat mi je

ponovila, ker je začutila molk na drugi strani linije: »

Nikola ste me razumel? Še enkrat vam bom povedala

… Zelo verjetno gre za posledice radioterapij.«

»Aha. Razumem. Upam, da je res tako,« sem odgo-

voril.

114

Lepo me je pozdravila in prekinila. Zdravnica me je poklicala zato, ker sem ji dva dni nazaj napisal e-mail

in jo prosil, naj mi posreduje informacije, ko bo možno.

In mi jih je …

V službi je včasih tekel pogovor tudi o danes popular-

nem morilcu, raku. Bil sem presenečen, koliko žrtev

raka in tistih, ki so šele sedaj dobili tovrstne statuse, poznajo sodelavci. Na temelju različnih informacij iz

okolice sem naredil preprosto raziskavo. Osredotočil

sem se na okolico, kjer živim, naselje ali vas, kjer spim, jem, serjem ... Vedel sem, da se je tudi v naši čarobni

vasi omenjala beseda rak. Ko pa sem odprl povečano

satelitsko mapo vasi na računalniku in označil hiše, v

katerih je nekdo umrl ali zbolel za rakom, sem skoraj

padel v nezavest. Skoraj vsaka tretja hiša je bila oz-

načena. Nekaj neverjetnega. Kaj se to dogaja? Tako

majhno naseljeno področje, pa toliko obolelih. Po glavi

so mi šle teorije zarote. Žledolomi, letala, ki nas škro-

pijo z raznimi tekočinami, sadje, namočeno v insekti-

cide, pesticide in v boga in vraga, bio in eko hrana ...

Bil sem zelo presenečen in zaskrbljen. Tako da sem

napisal dopis in priložil satelitske slike označenih hiš

z razlago. Dopis sem poslal na nekaj lokacij, ki naj bi

skrbele za zdravje občanov. Na Ministrstvo za zdrav-

je, varuhu človekovih pravic in še kam. Dolgo ni bilo

115

nobenega odgovora. Od toliko poslanih e-mailov sem po kakšnem mesecu prejel samo en odgovor. Ta je bil

kratek in jasen: »Zahvaljujemo se za vaše informacije.

Podatke bomo posredovali za to odgovorni službi.«

Pa kaj mi enostavno niso napisali: »A dej, ne seri!« Še

danes, leto dni po tem, ne duha ne sluha o odgovorni

službi. Ljudje okrog mene pa so mi enostavno rekli:

»Kaj češ, tako ti to je ... Briga koga ...«

Spoznal sem, da ne bom nič dosegel in sem nehal

iskati pravico. Na splošno sem nehal iskati pravico na

tem svetu, ker sem prepričan, da je ni. Korupcija, kri-

minal, nepravica ... V rokavicah in brez. Tiste brez ro-

kavic vidiš in se jim lahko pridružiš ali se jim izogneš.

Tisti v rokavicah – so zgodba zase. Ne vidiš oziroma

ne moreš jih prepoznati, ampak so vedno okrog tebe.

December. Čez tri dni bo moj rojstni dan. Naj bi dobili

goste čez vikend in imeli zabavo. Jaz pa sproščen kot

prašič pred klanjem. Noro … Zadnjih nekaj let sem

postal paničen glede zdravstvenih sprememb in do-

gajanj v mojem telesu. Del mene pravi – opravičeno,

drugi pa – kaj za kurca, saj veš, da to ni nič … Imel sem srečo in jo še vedno imam, da sem obkrožen z ljudmi,

ki jim je mar zame in mi pihajo na dušo, ko to potre-

116

bujem. In to pomeni biti bogat ... Na tem področju sem milijarder. In to je razlog, da ne igram jebenega lota.

Kam naj potem z vsem tem bogastvom? Včasih se do

teh ljudi obnašam, kot se sicer ne bi smel. A mi je žal,

žal mi je že po nekaj minutah. Ampak beseda izreče-

na, ne vrne se nobena. Človek res potrebuje čas in iz-

kušnje na življenjskem področju, da bi spoznal osnove

življenja. Čas pa je tudi artikel, ki ga ne moremo kupiti in ga vedno zmanjka na polici. Zato bi čas morali izkoristiti za tiste ljudi, ki jih imamo radi, in delati tiste stvari, ki nas veselijo, osrečujejo. To naj bi bil ključ do sreče. Tukaj se pa spet vmeša sistem in pokaže, da je

on gospodar našega časa. Tudi on ima slabosti in se

ga da zajebati.

Vrag mi ni dal miru in sem brskal po internetu in se

trudil poiskati nekatere izraze, ki jih je uporabila zdravnica z onkološkega nekaj dni nazaj. Našel sem samo

še več pizdarij, ki so mi dale materiala za razmišlja-

nje. Naslednji pregled sem imel čez tri tedne, verjetno

bodo tudi takrat opravili še to dodatno preiskavo. Od-

ločil sem se spustiti v bitko. V vojno z mojimi možgani.

Ne bom se pustil kar tako. Preveč časa in truda sem

vložil v sebe. Preveč odrekanja. Do ponovnega sreča-

nja z resnico mi je ostalo enaindvajset dni. Izkoristil jih bom kakor treba, do maksimuma – na zdravstvenem

117

področju. V glavi so se mi prepletale različne misli:

»Mogoče bi moral, dokler še imam čas, potegniti

kakšno črtico belega v nos in obiskati kakšno damo

noči ali temu primerno zadevo.«

Leta in leta sem v nos dajal kapljice iz lekarne za boljši pretok zraka. Imel sem namreč zvit notranji hrustanec

in s tem onemogočeno normalno dihanje pri prehla-

du, nižjem zračnem pritisku in verjetno še kakšnem

dejavniku, ker je bil nos vedno zamašen. Postal sem

dobesedno odvisen od teh kapljic. Vedno sem jih imel

v žepu. Včasih, ko sem si jih vbrizgal na stranišču ali

pred vhodom v kakšno nočno obiskovano lokacijo, so

vsi mislili, da sem na »Emiliji Kokič«. Moja ožja družba

pa je vedela, za kaj gre. Ostali pa … ostali pa so imeli

svoje zamisli, svoje vizije situacije. Ni me motilo. Rav-

no nasprotno – takrat se mi je to zdelo zelo zabavno.

Čas bo pokazal, kako zabavno je to bilo.

Nekaj časa sem bil prepričan, da so tiste kapljice kri-

vec za moj ovinek, za rak sinusov. Še zdaj nisem pov-

sem prepričan, da niso. V nos si danes razen fiziolo-

ške raztopine in zdravilnih olj ne dajem nič drugega.

Poškodovana in uničena sluznica nosu in ust je že v

teh letih okrevanja preizkusila marsikatero zdravilo.

Zaradi pekoče in boleče sluznice ust, žrela in nosu

118

sem bil velikokrat prisiljen na mnoge ponujene opcije.

Velikokrat sem si sam povzročil težave z napačnimi

zdravstvenimi nasveti ali s testiranji določenih zdra-

vilnih zadev. Leta sem na sebi testiral in vodil dnevnik

rezultatov ter si zapisoval posledice zdravljenja.

Kljub zanimivim idejam svoje temne strani možganov

sem se odločil spoprijeti se s problemom in strahovi.

Odločil sem se, da bom vsak dan zaužil super zdravil-

ne pripomočke in se poskušal znebiti negativne ener-

gije. Zaradi različnih testiranj sem kombinacijo enih

zdravilnih zadev poimenoval super terapija. Prakticiral

sem jo vsak dan. Nič takšnega, kar ne bi bilo mogo-

če nabaviti v našem okolju. Od kombinacije propoli-

sa, izvlečka brokolija, do sode bikarbone in trenutno

v naši državi prepovedane substance − THC olja. Iz-

vleček brokolija je antioksidant. Produkt sosedov na

hrvaškem ozemlju, za katerega so dobili več svetovno

znanih nagrad za učinkovitost pri okrevanju in zaščiti

organizma proti prostim radikalom. Soda bikarbona

pa naj bi bila naravna kemoterapija. O sodi, njeni upo-

rabi in učinkovitosti sem že nekaj prebral in se odločil, da bo definitivno moj artikel. Za THC olje sem že slišal

kakšno leto nazaj. Ker sem toliko tega že preizkusil in

se že veliko naučil na napakah, sem bil seveda skepti-

čen do tega tako imenovanega zdravstvenega čude-

119

ža. Na svoji življenjski poti sem prav tako spoznal različne čudežne jebače, ki bi ti prodali testise za ledvica.

Eni so se ukvarjali z bioenergijo, drugi so probleme

odpravljali s čudežnimi zelišči, tretji s kartami … Ni, da ni. Ne trdim, da ne obstajajo ljudje z določenimi spo-sobnostmi, ker verjamem v energijo okrog nas, verja-

mem v moč zelišč in verjamem v čudesa. Ampak kaj,

ko na moji poti vedno srečam le pobiralce denarja.

Nekega oblačnega dne sem v službi pregledoval za-

loženost polic v notranjosti trgovine. Do mene je pris-

topil starejši človek, ki sem ga poznal že od prej. Nje-

gova življenjska pot je bila težka, dolga in naporna. Po

moje si je želel, da se hitro konča. Povedal mi je za

svojo bolezen in način, po katerem se je nameraval

zdraviti.

Zdravljenje naj bi potekalo s THC oljem. Tovrstna tera-

pija mi je vzbudila zanimanje.

Informiral me je, kako jemati, kdaj, čemu … Mogoče

mi je dal še kakšno informacijo preveč. Obljubil mi je,

da mi bo naslednjič prinesel eno dozo. Nisem se pre-

več zanašal na to. Čez nekaj tednov so mi v službi

povedali, da me je iskal en starejši gospod. Očitno so

mu povedali, kdaj delam, saj se je čez nekaj dni spet

120

pojavil na vratih. Tokrat ni bil nič preveč zgovoren. Iz žepa je potegnil to, kar mi je zadnjič obljubil. Injekcija zeleno črne vsebine, pet mililitrov. Ker sem se po

zadnjem pogovoru z njim malo izobrazil na spletu o

tem produktu, sem bil seznanjen s cenovno neprivlač-

nostjo te stvari. Pet mililitrov tega olja naj bi stalo od dvesto do petsto evrov na črnem trgu, lahko tudi več.

Držal je injekcijo in mi rekel: »To je zate.«

Odgovoril sem mu, da tega ne morem vzeti. Človek,

saj nimam toliko denarja, sem pomislil.

»To je zate, to ti dam zastonj.«

Še vedno nisem hotel vzeti. Prijel me je za roko in mi

dal injekcijo. Z obema rokama me je prijel za roko

in me gledal v oči. Nekaj čudnega se je dogajalo v

njegovih očeh. Nekaj, kar ni iz naše dimenzije, nekaj

nezemeljskega. In pozitivnega. Obrnil se je in odšel.

Gledal sem ga, kako odhaja k avtomobilu. Preden je

sedel vanj, me je še enkrat pogledal … in se odpeljal.

Nekaj tednov po tem zanimivem srečanju smo doma

pospravljali okrog hiše. Vzel sem kotno brusilko in

prežagal kos starega železa na pol. Nisem bil pozoren

121

in sem z roko prijel za vroč košček odžaganega dela.

Skozi tanke rokavice sem začutil pekočo bolečino in

zaznal vonj zažgane kože. Dobil sem pet centimetrov

dolgo in nekaj milimetrov globoko opeklino. Po ne-

kaj dneh je bilo videti, kot da se ne bo nikoli zace-

lilo. Spomnil sem se super olja, ki mi ga je dal stric.

Malo sem ga dal na rano. Saj naj bi zadostovale zelo

majhne količine. Za vnos v organizem naj bi zados-

tovala velikost riževega zrna. Olje pravzaprav ni olje,

ampak smola. Po namazani rani sem nalepil lepilni

trak in pustil delovati dva dni. Po dveh dneh sem po-

novil vajo. Rana se je v enem tednu zacelila in staro

kožo je začela nadomeščati nova. Po dveh tednih od

nezgode je bila komaj da vidna. Neverjetno … Po treh

tednih pa nisem vedel, na kateri roki je bila. Od takrat

sem nehal dvomiti v THC olje ali bolje rečeno smolo.

Zato sem se odločil, da jo uvrstim na seznam svoje

super terapije. Vnašal sem jo tudi v telo. Če ne do-

sežem zadovoljive zdravstvene situacije z vsemi temi

ukrepi, bom enostavno živo-mrtvi dokaz, da so vse te

zdravilne zadeve vredne za en mišji kurac.

Negativno energijo sem sproščal na vreči za boks.

Vsak dan. Vsaj nekaj minut. Nekaj minut vreče, nekaj

minut razgibavanja … Včasih sem pretiraval in potem

nisem imel niti negativne niti pozitivne energije.

122

Ugotovil sem, da se že nekaj dni okrog hiše sprehaja sosedov maček. Lep, tigrast, prijazen maček. Motal se

je okrog vhodnih vrat, okrog mojega avtomobil, par-

kiranega pred hišo, posedal na polici za rože na dr-

varnici in me vedno opazoval. Mirno in spokojno. Tu

pa tam mi je malo namignil. Tako, kot to mački delajo.

V času čakalne krize sem se obračal na Vsemogoč-

nega. Vzel sem si nekaj trenutkov, se skoncentriral in

se mu javil. Nisem bil mnenja, da moraš biti v njego-

vi stavbi ali instituciji za pogovor z njim. Njegovi tako imenovani posredniki mi niso bili pri srcu. Zgodovina

je namreč pokazatelj, da se je vsako sranje začelo na

njihovo pobudo. Bili so tukaj in so veljali za pozitivne

posrednike Vsemogočnega, ampak vsi že zelo dobro

vemo, kakšno je razmerje dobrega in slabega.

Od punce brat in njegova bodoča žena sta naju s

punco povabila na prednovoletno večerjo, na kateri

bo igral potencialni bend na njuni poroki. Nikakor se

nisem mogel sprostiti. Glasba, punce v vročih mini kri-

lih, zapeljive obline. Nič … Ob glasbi, ki mi je budila

toliko spominov, sem padal vedno globlje v depresijo.

Punca me je povabila plesat. In šele takrat… Pod ra-

hlo zadušeno razsvetljavo in v njenem toplem, lju-

123

bezni polnem objemu sem začutil sproščenost. Želel sem, da traja večno … Ko sva prišla domov, je bila ura

okrog enih zjutraj. Pred vrati naju je počakal sosedov

maček z družbo. Zdaj sta bili dva … dva mačka.

Zdravnica z onkološkega mi je dala še namig, češ da

bi bilo dobro, če bi imel kakšne shranjene stare slike

opravljene preiskave magnetne resonance. Pa sem

jih res imel. Pred tremi leti sem opravil magnetno re-

sonanco zaradi zdravljenja okvare sluha na enem od

rednih pregledov v bolnišnici v Novem mestu. Tam

sem bil redni gost zaradi svoje ORL -problematike. In

imel kar nekaj servisov. Nekaj operacij ušesa, opera-

cije nosu … Nekajkrat letno sem imel kontrole … No,

saj jih še imam. Lečeči ORL zdravnik je zelo znan v

naši državi, verjetno tudi v širši okolici. Sproščen in

profesionalen je pri opravljanju svojega dela. Opravil

je nekaj operativnih posegov na meni – vedno je zbijal

šale in je znal potolažiti pacienta. Pri pregledih pa se

je potrudil stranko z optimističnim pogledom na svet

odpraviti iz svoje ordinacije. Očitno ga je vse skupaj

zelo veselilo. Magnetno resonanco sem takrat opravil

v Mariboru, ker je bila čakalna doba v Ljubljani ne-

kaj mesecev. Preiskave so sicer pokazale, da ni bilo

nič strašnega. Kaj pa, če bi bil človek bolan ali imel

kakšne resne zdravstvene težave? Saj bi že trikrat do

124

tega pregleda odšel na sprehod po večnih loviščih.

Če bi jo opravil kot samoplačnik, bi čakal dva tedna.

V Mariboru pa smo nekoga poznali in sem bil na vrsti

že čez nekaj dni. Našel sem slike v urejeni lastni ko-

lekciji zdravstvene dokumentacije. Obrnil sem jih proti

svetlobi in se trudil ugotoviti, kaj gledam. Na slikah

sem iskal opis stanja, ki ga je opisala zdravnica z on-

kološkega – patološke spremembe. Če bi jih videl ali

našel, bi to bilo to, ampak … Slike od pregleda zdaj bi

bile iste kot tiste izpred nekaj let. Človek … Rešen bi

bil in bi lahko mirno spal. Še ene jebene noči nisem

mirno spal, že lep čas. Po nekaj minutnem ogledava-

nju slik so mi moji super možgani poslali informacijo,

naj neham. Bilo je tako, kot če bi moja pokojna sta-

ra mama, ki se je celo življenje ukvarjala s kravami,

odprla računalnik in se pripravljala zamenjati grafično

kartico.

Poleg slik je bila še zgoščenka z zapisano vsebino ta-

kratnih preiskav. Preveril sem še to. Želel sem se prep-

ričati in se sam sebi ponavljal besede zdravnice: »Nič

ni … Zelo verjetno so posledice terapij.«

Moj računalnik ni podpiral formata tega zapisa ali pa

nisem imel naloženega programa, ki bi odprl te dato-

teke. Ker nisem mogel več sedeti križem rok in kar ča-

125

kati na rezultate, sem kopijo zgoščenke poslal zdravnici na onkološki. Po dveh dneh sem poslal zdravnici

e-mail in jo vprašal, če je kaj vidnega na teh slikah.

Odgovora ni bilo. Človek, kaj je zdaj … Nič ne odgo-

varja … Sherlock Holmes v meni je že naredil celo

zgodbo. Od tega, kako je dobila mojo pošto in začela

pizditi: »Kaj za vraga mi ta človek to pošilja in tečnari

…«

Bila je visoko izobražena oseba iz Ljubljane. Če bi ži-

vela na kakšni lokaciji južneje, bi bil verjetno komen-

tar: »Koga kurca mi ta idiot pošilja to …«

Do tega, kako so s sodelavci odprli vse te datoteke, jih

gledali, primerjali z novimi in jih preučevali ter prišli do zaključka, da ne bo dobro.

»Človek, sranje je …«

Bili so tako šokirani, da mi enostavno ni nič odgovo-

rila. In zdaj čaka na pregled, da mi to osebno pove …

Tako polne domišljije so bile moje misli.

Odprl sem okno sobe, v kateri sem imel zloženo do-

kumentacijo, ker je bil to že višek mojega pozitivnega

126

razmišljanja. Potreboval sem zrak. Čist, hladen, zimski zrak.

Prišlo je novo leto. Na silvestrski večer smo bili pri nas doma. Prišlo je nekaj naših prijateljev in zabava se je

začela. Trudil sem se misliti pozitivno. Ampak možgani

so lovili ovinke na ravni cesti. Imel sem skrit en jo-

int, ki mi ga je dal prijatelj, ki si je s takšnim načinom zdravljenja poskušal pozdraviti svojo zdravstveno situacijo. Predlagal sem moški populaciji, da ga porabi-

mo. Nihče ni bil za.

»Pa kam smo to prišli, ljudje moji, da nihče ne želi

enega dima!?«

Od žalosti in razočaranja sem ga sam skadil, ko sem

pekel ribe pred hišo. Pekel sem jih v posodi na elektri-

ko. Bil sem tako oblečen, da sem se komaj premikal,

saj je bilo petnajst stopinj pod ničlo. Bil sem zadet,

ampak ne tako, kot sem pričakoval.

»Še trava mi ne pride do živega …«

Gledal sem ribe, kako se pečejo, in razmišljal: »Pred

kakšnim desetletjem so prav tako vsi kadili cigarete,

konzumirali vino in bog ve kakšne žgane pijače, jedli

127

so tudi hrano nepreverjenega porekla … Raka pa, tako kot ga je danes, še zdaleč ni bilo. Kaj, kdo in kje je krivec? Stres, prehrana, premalo gibanja ali kaj?«

Vedno isto vprašanje. Vprašanje večera: »Zakaj jaz?

Zakaj se to dogaja meni?«

128

VI.

Še en dan do onkološkega pregleda. Zadnjega, upam

... V glavi sem vedno znova obnavljal kronologijo

vzdrževanja svojega organizma. Itak sem imel svoj

tempo in urnik prehranjevanja, gibanja, rekreacije,

druženja … Beseda druženje mi je postala, na žalost,

tujka. Odtujil sem se nekako od množice, od družbe,

od prijateljev. Velikokrat so me poklicali na pijačo, na

kakšen piknik, ribolov. Občasno sem se vabilu tudi od-

zval. Nisem zmogel znova in znova ponavljati, kakšne

težave imam, česa ne jem, zakaj ne pijem, zakaj mi

škodi vožnja v avtomobilu, zakaj je klimatska naprava

moj smrtni sovražnik, ko hladi ali greje. Nekako sem

se navadil biti osamljen. V bistvu pa nisem bil res osa-

mljen. Vedno sem imel družbo ožjih družinskih članov

in sosedov. Držal sem ključ za srečo in se družil s tis-

timi, ki so mi pri srcu, ki me osrečujejo. Imel sem veli-

ko prostora okrog srca. No, še ga imam. Odločil sem

se žrtvovati družbo za boljše počutje. To ni bila ravno

moja odločitev, ampak se je imunski sistem tako od-

ločil. Če smo se kam z družbo odpravili, sem vedel, da

129

ne bo rednih obrokov, da se ne bom mogel izogniti negativnim vplivom na moje zdravje in enostavno, da

bom zaradi tega v kurcu.

»A daj, nehaj … Sprosti se … Človek, ne bodi pizda …

Ej, super nam bo …«

To so samo nekateri izmed gore komentarjev družbe

okrog. Prepričan sem, da nihče ni imel slabih name-

nov. Ampak me je vse skupaj začelo dušiti in sem se

raje umaknil, kot da bi vsakič pojasnjeval, se opravi-

čeval in kritiziral. Moja boljša polovica me je tolaži-

la, da je tudi mojim prijateljem težko in da ne vedo,

kaj bi rekli in zato rečejo kaj takega. Kar mi seveda ni

ustrezalo. Doma so me prepričevali, naj se udeležim

srečanj bolnikov s podobnimi zdravstvenimi težavami.

Ker jih ni bilo v bližnji okolici, se sploh nisem trudil, da bi se jih udeležil. Verjetno bi imel marsikaj povedati.

Ali pa oni meni. Saj sem leta in leta nabiral izkušnje in delal različne teste na sebi.

Včasih sem imel prehude bolečine in pekočo sluznico,

govoriti nisem bil zmožen. No, danes me stari simpto-

mi tudi obiskujejo. Vse večkrat, prevečkrat.

130

Zdravniki splošne medicine enostavno te informacije niso mogli sprejeti. Nič ni bilo videti, razen vnete in

rdeče ustne votline. Edino na onkološkem so vede-

li, koliko je ura. Na inštitutu, kjer so se s posledicami zdravljenja redno srečevali. Saj to je bila cena prežive-tja. Velikokrat sem na pregledih slišal komentar: »Mo-

rate biti srečni, da je tako.«

In sem bil. Kljub vsem težavam sem bil srečen in za-

dovoljen, ker lahko diham zrak. Pogledam nekam da-

leč navzgor in vdihnem s polnimi pljuči. Užival sem

v okusu in vonju hrane, saj včasih zaradi pogostih

prehladov in posledično nefunkcionalnega vonja in

okusa tega nisem bil zmožen. Vsako leto je želodec

našel artikel, ki je bil artikel leta. Ali je bil to čokolino ali riževa čokolada, ajvar, ingver, sadje, zelenjava … Lahko sem ga jedel tudi do štirikrat na dan. Noro …

Spet so se vrstili komentarji: »To ti ni zdravo, ne smeš

toliko tega …«

In to sem vedno slišal od tistih, ki so imeli neke svoje

muhe glede določenih stvari.

»Pa kaj, če si privoščim nekaj,« sem komentiral. Od

nečesa moraš umreti …

131

»Najboljše bi bilo, če bi umrl na kakšni dobri bejbi.

Da umreš kot jebač,« bi komentiral en stari stric, ki je

obiskoval lokacijo, kjer delam.

Osemindvajseti dan »dogajanj« je prišel. Sedel sem

v čakalnici onkološkega in čakal, da me pokličejo v

sobo številka pet. Tam sem namreč vedno imel pre-

gled. Kakšen teden pred temi pregledi sem opravil

kontrolni pregled v Novem mestu pri svojemu ORL

zdravniku. Tako da kot po navadi nisem bil s psiho v

kurcu, ker naj bi bilo vse okej. Tokrat je bilo druga-

če. Tokrat bom seznanjen z rezultati testov magne-

tne resonance. Kaj, če ne bo dobro, so šle misli po

glavi, čeprav sem mislil pozitivno. Okolje, vonjave ok-

rog mene in spomini so delali svoje. Z mislimi sem se

vrnil nazaj v čas zdravljenja, v prvo nadstropje inšti-

tuta, in se sprehajal po hodnikih s svojo »prikolico«

kemoterapije. Čakajoč brata, ki me je skoraj vsak dan

obiskal in mi prinesel informacije iz zunanjega sveta,

sem na kratko »špijuniral« po ostalih sobah. To, kar

sem videl, ne bom nikoli pozabil. Umirajoči s svojci in

z župnikom, pacienti, priključeni na sto in eno cev in

priključek, reveže z odrezanimi deli telesa … Človek

… Sprehajal sem se mimo žrtev »jezdecev apokalip-

se«. Če nekdo misli, da mu je hudo zaradi zlomljene

noge, poškodbe na roki ali hematoma na očesu, naj si

132

zamisli »sprehod po tunelu jezdecev«. Zaposleni tam so takšne situacije verjetno drugače sprejemali ne

vem, kako bi drugače razložil njihovo hladnokrvnost

in funkcionalnost. Za njih sem bil samo številka. Kot

tisti, ki so ga prej pokrili z rjuho čez glavo.

Punca me je stisnila za roko močneje kot po navadi.

Pogledal sem jo v oči in videl, kako premalo človek

ceni trenutke, ko si zdrav, ko lahko nekaj narediš, pa

se ti ne ljubi narediti ali ne želiš, ko ti je težko priznati napako ali je ne želiš. In ti je tako težko opravičiti se. Kar naenkrat sem se znašel v ordinaciji pred svojo zdravnico … Bila je oseba štiridesetih let, športne

postave, pozitivna, simpatična, prijazna. Čakal sem.

Srce mi je razbijalo. Zunaj pa sem bil mrtvo hladen.

Zdravnica je začela z razlago. Gledal sem jo v oči in

se trudil ugotoviti, kakšne barve so. Vohal sem njen

zelo privlačen, sladkast parfum. Ta dan mi je nos de-

lal kot strela. Povedala mi je, da niso mogli naredi-

ti primerjave s slikami, ker jim enostavno računalnik

ne sprejema CD-jev. Pa da popizdiš, sem pomislil. Za

vsak slučaj sem prinesel s seboj originalen CD in ji ga

izročil. Nekaj dni pred tem mi je ena stranka na ben-

cinski razložila, kaj pomeni izraz 'za vsak slučaj': »Za

vsak slučaj ima še župnik kurac.« Jasno, ne?

133

Fizični pregled je bil okej. Nobenih večjih sprememb.

Potem pa sem vprašal: »Ob kateri uri bomo naredili ta

dodaten test?«

»Aaa ... ne, ne danes. Naročili vas bomo, da boste čim

prej na vrsti.«

O, ne, pa komu sem se jaz to zameril! Ne moreš ver-

jeti! Kot da sem na kakšnem testu za specialne enote.

Specialne za kaj? Zdravnica me je na ta pregled naro-

čila konec meseca. Šlo je za pregled PET CT. Že sama

beseda se mi ni zdela zanimiva. Takoj me je asociirala

na grozljivko, ki sem jo gledal, ko sem bil še v osnovni

šoli, Pet sematary – Mačje pokopališče. Zgodba go-

vori o družini, ki se srečuje z življenjem po smrti. Tak-

rat sem oboževal gledanje grozljivk. Po navadi sva jih

gledala z bratom skupaj, včasih pa se nama je prid-

ružil tudi sosed. Sedeli smo na sedežni kot sardine v

konzervi in bili tiho kot miši. Včasih nam je idilo po-

kvarila kakšna odrasla oseba, ki nam je to razložila kot

zdravju škodljivo. Res?

V temu času je bilo popularno gledati filme in se o

njih pogovarjati. Še cel teden po gledanju. Bili so to

časi video kaset, frizur fudbalerk, igranja fliperjev. Časi Puma športne obutve, časi disko glasbe in rock'n'rolla

134

… Spomnim se, ko smo še živeli v Zagrebu in smo z mamo in bratom prišli na obisk k sorodnikom. Živeli

so v bloku, nekaj minut peš od nas. Takrat sem prvič

videl video kasete. Tako so me navdušile, da jih imam

še danes pred očmi ... Video kasete Sony 180 minut

v črno-rdečem plastificiranem kartonskem ovitku in z

rumenimi podnapisi na piratski izvedbi filma, ki se je

predvajal.

Nedaleč stran od kraja, kjer smo živeli, je bila videote-

ka. Bila je v prvem nadstropju enega od velikih blokov.

Dneva, ko sem prvič vstopil, ne bom nikoli pozabil.

Prostor je bil velik približno deset kvadratnih metrov,

imel je dolge pulte in polne police videokaset. Takrat

sanje vsakega osnovnošolca. Za pultom sta delali dve

punci. Verjetno kakšni študentki. Bili sta samozavestni

in se sprehajali s prižganimi cigaretami v rokah. Vonj

dišav vanilje, ženskih parfumov in cigaret se je širil po prostoru. Nekaj, kar mi je tako lepo sedlo v nosnice

tisti hip, da ne morem nikoli pozabiti. To je bila lokacija, kje sva si z bratom sposojala filme skoraj vsak vikend.

Nekako sva doma imela prepoved gledanja filmov čez

teden. Šola, učenje in podobne zadeve. Tam sem si

tudi sposodil svoj prvi porno film. No, vsaj mislil sem

tako. Bil sem osnovnošolec v razvoju – kaj pa je naro-

be z erotično vsebino? Tisti dan je v videoteki delala

135

ena privlačna bejba. Delal sem se, da iščem nekaj po katalogu filmov in zbiral pogum, da se odpravim do

nje in povem, kaj bi rad. Končno sem se opogumil in

povedal, katero številko filma bi si želel izposoditi. Kot nalašč tega filma ni bilo na polici. Vprašala me je, če bi kaj drugega. Si bi želel mehki pornič ali kaj trdega? O,

moj bog ... Menjal sem barve kot novoletne lučke, kot

pokvarjeni semafor, kot ne vem kaj. Samo sem univer-

zalno kimal z glavo na vsako njeno vprašanje.

Svetovala mi je en mehki porno film z dobro vsebi-

no. Kar vzel sem ga in odpeketal ven kot mali ptič po

veji. Bil sem razočaran nad filmom, saj je bil res mehki.

Malo so se slačili in stokali na suho. Ničesar pamet-

nega nisem videl. Definitivno ne tistega, česar sem si

želel. Razen sebe, rdečega kot rdeča paprika, ko sem

se vračal iz videoteke.

Spomnim se, ko so mi v šoli na začetku šolskega leta

iz garderobe ukradli nove Puma copate. Bile so kla-

sične, visoke, bele. Bil sem vesel kot radio Veseljak, ko sem jih dobil. Ate jih je kupil meni in bratu. Nekje sta z mamo izvedela za popust in nama jih privoščila. Stvari

smo nosili do konca oziroma dokler niso razpadle. Bili

smo skrbni in smo pazili na svoje stvari. Še danes se

držimo te discipline ... Prav tako se spomnim očetove-

136

ga razgrajanja po pisarni ravnatelja naše osnovne šole zaradi teh ukradenih copat. Sedel sem pred ravnate-ljevo pisarno in čakal ateta. Zraven mene je sedelo še

nekaj starejših učencev, težkokategornikov po obna-

šanju, ki so verjetno čakali na kazen. Po tem atetovem

glasnem pogovoru so name nekako gledali drugače.

Češ, to je kul. Želel je pravico. Ni je dosegel. Majhen

človek jo redkokdaj doseže.

Človek, bili so to lepi časi. Časi, ko je tehnologija poča-si dobivala zagon. Vzela ga je preveč, saj bo to vplivalo na naše zdravje, bolj kot si predstavljamo. PET CT je

preiskava v enem gigantskem stroju, kjer moraš ležati

pri miru. S to preiskavo ugotavljajo zgodnje oblike ra-

zvoja raka in vidijo že same signale njegovega razvoja.

Je to pozitivno čudo tehnologije? Imajo jih samo nekaj

v Sloveniji. Če se ne motim, so mi povedali, da ga ima-

jo v Ljubljani in Mariboru. Še dober termin sem dobil,

glede na popularnost »rak'n'rolla«. Pred preiskavo ti

vbrizgajo radioaktivno snov, ki je osnovni del tovrstne

preiskave. Mislim, ne moreš, da ne dobiš po pički. Že

sama misel, da mi bodo vbrizgali radioaktivno govno,

mi ni bila nikakor všeč. Najbolj zanimivo pa je bilo to,

da bom spet moral čakati osemindvajset dni. Tako kot

na magnetno resonanco, tudi pregled v sobi številka

pet. Kaj se to dogaja!? Vedno so okrog mene neke

137

uganke in matematične enačbe s preveč neznankami.

Ali pa je to tako enostavno, da ne morem razvozla-

ti tega? Po tem pregledu smo šli na kosilo in počasi

domov. Domov v Belo krajino. Doma pred vrati nas je

počakal sosedov maček in njegov kolega. Sedela sta

pred vrati in bila tako mirna, kot da se poznamo že

dvajset let. Naenkrat pa sta se izza vogala pokazala še

dva mačka. Dvojčka, zlate barve. Seveda, tudi ta dva

prijateljsko razpoložena. To je že višek, sem pomislil.

Kaj se dogaja? Vse sem jih pobožal in se enostavno

nisem mogel načuditi temu dogajanju. Če sem po-

ložil roko na kateregakoli od njih, sem začutil takšno

sproščenost kot že dolgo ne. Obrnil sem se proti av-

tomobilu in želel vzeti vrečko, ki je bila na zadnjemu

sedežu. A na škarpi, približno petnajst metrov stran,

je sedel še en črno-bel maček in si oblizoval prednjo

taco. Kar usedel sem se na sovoznikov sedež in obne-

mel. To noč sem spet sanjal. Kaj drugega kot seveda o

mačkah. Mačka na škarpi, mačka na balkonu, mačka

v vreči, mačka na mački ...

Trudil sem se biti aktiven vsako minuto. Če se je telo

ustavilo, je psiha začela preveč delati in možgani raz-

mišljati, obdelovati podatke in zapiske. V službi sem se

trudil vedno nekaj delati tudi takrat, ko ni bilo strank.

Doma sem čistil in urejal okolico kot nekakšen obse-

138

denec. S športom sem se toliko ukvarjal, kolikor je to dovolila fizična pripravljenost. Nisem želel pretiravati

in se postaviti v položaj, v katerem nisem vedel, ali

sem živ ali ne. Umirjen sem bil. Doma so mi povedali,

da sem neprepoznaven, a so mi kljub temu vedno stali

ob strani. Da sem neprepoznavno žalosten in zamiš-

ljen, so verjetno mislili. Obrnil sem se na Vsemogoč-

nega in ga vprašal klasično Shakespearovo vpraša-

nje: »Bo ali ne bo?«

V težkih trenutkih je človek zadovoljen z lepo bese-

do in če mu bo kdo ponudil objem, ga bo z veseljem

sprejel. Na srečo sem bil tega deležen večkrat na dan.

Moja življenjska sopotnica me je včasih okregala, češ

da preveč paničarim. O, kako sem si želel, da bi imela

prav! Vedno mi je stala ob strani, me objela, pobožala

po glavi, našla lepo besedo in ponujala pogovor. Jaz

pa sem včasih nezadovoljen z svojim življenjem, odre-

agiral kot pravi prasec. Če ne bi bilo nje, ne vem, če bi bil takšen, kot sem zdaj. Funkcionalen. Bila je športen

tip človeka. Veliko je dala na kvalitetno prehrano in

medčloveške odnose. Njen vpliv name je bil ogromen.

Posebej glede športnih aktivnosti, prehrane in dolo-

čenih pogledov na svet. Na ta naš veliki svet ...

139

V skladišču bencinskega servisa sem nekaj dni po pregledu zlagal robo. Slišal sem zvonjenje svojega

telefona v garderobi. Na zaslonu telefona sem zopet

videl ljubljansko omrežno številko. Vedel sem, kdo

je. Javil sem se. Slišal sem prijazen glas zdravnice z

onkološkega inštituta. Bila je hitra in jasna: »Nikola,

imam dobro novico. Primerjali smo izvide magnetne

resonance ter ugotovili, da ni bistvenih razlik. Tako da

… Vse je v redu.« Ostal sem brez teksta. Pufff! Pavza v

glavi, brenčanje, tišina …

»Halo, Nikola ... Halo …?« sem slišal zdravnico.

»Ja, tukaj sem.«

Lepo sem se ji zahvalil.

»Če bi bila zdaj tukaj, bi vas najraje objel!« sem rekel

svoji zdravnici.

Glasno se je nasmejala, simpatična kot vedno. Sve-

tovala mi je, naj vseeno opravim PET CT preiskavo.

Zaradi tega nisem bil vesel, ampak me je prva novica

tako razveselila, da sem drugo kar zablokiral. Končno

sem se malo sprostil. Možgani so dobili informacijo,

ampak so potrebovali čas, da jo razširijo po ostalih

140

organih telesa. Da se tudi oni sprostijo. Res mi je od-leglo! Ampak čutil sem stisko. Stisko zaradi tega do-

datnega pregleda. Upal sem, da bodo ti rezultati prav

tako v redu. Saj sem mislil pozitivno, ampak nisem se

mogel znebiti misli: »Hmmm … Kaj, če bo kaj naro-

be?«

Drugi, pozitivni del mene pa je vedno prisoten po-

navljal: »Ne ga jebat! Saj paziš na prehrano, izogibaš

se stresu, ješ dodatne super aditive … Kaj naj bi bilo

narobe!? Človek, sprosti se!«

Takrat sem se večkrat spomnil na šalo, ki mi jo je so-

delavec povedal kar večkrat na leto. Šalo o punci, ki je

prišla k zdravniku in mu povedala, da je noseča, am-

pak ji ni bilo nikakor jasno zakaj, kako.

»Saj sva pazila ... imela kondom …« je rekla.

Zdravnik pa je odgovoril: »To vam je tako kot v pro-

metu. Lahko vi pazite, kolikor želite, a kaj, ko drugi ne pazijo.«

Smešno, ampak resnično.

141

Prometne življenjske gneče so postale prevelike in neznosne. Sploh ne veš, kdo te jebe v glavo in kdo ti

želi dobro. Lahko pazimo na prehrano, na svoje po-

čutje, na marsikaj. Vedno se pa najde nekdo, ki se ti

»poserje po glavi«. V takšnih situacijah sem se trudil

odreagirati odraslo in zrelo, popustiti,, brez izpadov in agresivnega odziva. Včasih je uspelo. Sem pa potem

cel popoldan ali večer tuhtal, zakaj sem popustil in

ostal posran. Zakaj se v sebi ne počutim prav dobro.

Včasih sem pokazal zobe nazaj. Ufff! Je bilo še huje.

Odločil sem se odmakniti od kakršnihkoli konflik-

tnih situacij. To pa je v današnjem svetu neizvedljivo.

Razen če se ne misliš preseliti nekam daleč stran. V

kakšno drugo dimenzijo. Tako sem nek popoldan se-

del pred hišo. Bilo je lepo sončno vreme, modro nebo

… Gor pa prometno za popizdit. Letala so bila name-

njena v vse možne smeri. Neverjetno. To naj bi bila

pika na i v procesu »sranja na glavo«. Dol »serjemo

drug drugemu na glavo«, tisti gor pa nas »poserjejo

vse skupaj«. Nekje, ne tako daleč gor, zagotovo mora

biti nekdo, ki mu je to tako smešno, da ne more verjeti.

Nekdo ali nekaj.

Ko sem se v službi odpravil na stranišče, sem po na-

vadi v garderobi pogledal na mobitel, če me je kdo

142

klical. In me je res. Spet ljubljanska klicna številka. Kaj je zdaj?

Takoj sem pomislil: »Sranje! Sigurno so zamenjali iz-

vide in je nekaj narobe.«

Nič nisem okleval in sem takoj poklical nazaj. Klicali

so me z oddelka PET CT. Želeli so mi samo sporočiti,

da me lahko sprejmejo prej na pregled, in sicer čez

tri dni. Strinjal sem se s predlogom. No, ni bilo tako

strašno. Zakaj sem postal tako paničen zaradi tega!?

Sam sebi sem razlagal, da pač tako je. Verjetno se

tudi drugi tako tresejo, samo ne obešajo tega na velik

zvon. Pripravljal sem se tudi na pregled pri psihiatru, h kateremu so me nagovorili na onkološkem. Tudi doma

so mi namignili, naj obiščem serviserja možganov. V

tej celi zgodbi o čakanju na preglede sem se odločil,

da si privoščim in se pregrešim s kakšno zadevo. S

hrano, mislim. Z nečim, kar že dolgo moja sluznica ust

ni začutila. Spomnim se prve pločevinke piva. Bila sva

še otroka, brat in jaz, ko sta mama in ate vsakemu pri-

voščila eno majhno pločevinko piva za novo leto. Naj

ju ne bi odprla. Občudovala sva ju nekaj ur, potem pa

na skrivaj odprla. Embalažo sva imela še nekaj let po

tem na polici kot suvenir. Bolj kot trofejo. Še zdaj se

spomnim tega piva. Vonja bele pene in zlate tekočine

143

z mehurčki. Piva si že ne bom privoščil, ker me po drugem požirku že peče zgaga. Če pogledamo z druge

strani, sem ga že toliko popil, da bi lahko imel manjši

ribnik pred hišo. Kakšnih sladkarij moj želodec tudi

ne prenaša najbolje. Kot tudi ogromno ostalih stvari.

Ne moreš verjeti. Meni moji telesni organi želijo samo

najboljše. Možgani se izogibajo konfliktnih situacij, že-

lodec ne sprejema nezdrave hrane, roke ne želijo ali

ne zmorejo držati orodja … Noro!

Nekega pomladnega popoldneva sem se vračal iz

službe domov, se peljal mimo mesnice in se spomnil

na svinjske možgane. Ko smo bili še otroci, nam jih

je stara mama pripravila za zajtrk dan po kolinah. Ta

okus je bil nekaj nepozabnega. Pri kolinah smo tudi

mi otroci imeli neko vlogo. Prenašali smo kose mesa

gor in dol, podali kakšen pripomoček, za nagrado pa

dobili svinjski mehur. Mehur so nam napihnili in smo

se potem z njim igrali, ga metali, brcali. Odrasli pa so

veselo hodili okrog s krvavi rokami in noži. Zabava, da

te kap! Vedno je bil ta dan moker in blaten. Tudi po-

tem, ko sem kot odrasel sodeloval pri takšnih običajih,

mi ni bilo zanimivo. V glavnem, vstopil sem v mesnico.

Niso jih imeli na zalogi. Mesar pa mi je prodal neko

telečjo svinjarijo. Struktura, podobna možganom, am-

pak veliko bolj cenjena. Povedal je, da v Franciji za to

144

plačujejo mastne denarje. No, pa sem vzel ta priželjc.

Naslednji dan nam je mama za kosilo pripravila tovr-

stno specialiteto po receptu mesarja. Človek, bilo je

za bruhat! Prekleti Francozi.

Moj sosed bi komentiral: »Še naoljeno metlo bi požr-

li.«

In nekako me je minila tovrstna nostalgija.

Spet je nastopil en dan pred pregledom. Bil sem neka-

ko še vedno živčen kljub informacijam z onkološkega,

da so bili izvidi magnetne resonance v redu. Ta dan je

šel z menoj v Ljubljano moj stric, čeprav sem na tovr-

stne preglede šel najraje sam. Ne vem, zakaj. Nekako

sem bil občutljiv in ranljiv, ko sem imel koga bližnjega

zraven. Sprejel sem ga, češ da se bova pogovarjala in

da mi ne bo dolgčas. Imel je prav.

Prišla sva na onkološki inštitut. Iskala sva oddelek nu-

klearne medicine. Že samo ime oddelka prebudi do-

mišljijo. No, vsaj mojo. Ena od sester je opazila, da sva videti izgubljena in je pristopila. Ni kaj, ena izmed prijaznega osebja. Saj ne, da obstaja neprijazno … Pravi-

len izraz bi bil nezainteresirano. Na koncu koncev, če

bi si vsaka sestra za vsakega obiskovalca vzela nekaj

145

trenutkov, kam bi pa prišli. Napotila naju je v kletne prostore. Ne vem pa, če je opazila, da sva s stricem,

ko je odhajala po hodniku, preiskovala njene obline.

Raziskavi njenega telesa sva se posvetila temeljito.

V kleti je bilo res tako, kot da sva v kakšni nuklearki.

Oddelki za radiologijo, nuklearno medicino, laborato-

riji … Ni, da ni. Zdravnik me je kar hitro poklical v sobo.

Pripravili so me na preiskavo, mi razložili, kako pote-

ka, in mi dali navodila. Postopek naj bi trajal približ-

no tri ure. Ker sem imel prevelik srčni utrip, sem dobil

tableto za sprostitev in si s tem prislužil še dodatno

uro čakanja. Noro! Usedel sem se v eno od čakalnic

med ostale čakajoče in ... čakal. Med čakanjem na

klic sestre sem s pogledi raziskoval okolico, preučeval

ljudi, se trudil ostati miren, da ne bo treba zaužiti še

kakšno tableto. Pa spet kakšno dodatno uro odsede-

ti. Čakalnica je bila zaprtega tipa, dimenzij približno

šestnajst kvadratnih metrov. Notri je že pred mojim

prihodom sedelo nekaj ljudi. Ena starejša gospa s

svojo hčerko na eni strani manjše mizice, na drugi

pa prepotentni gospod petdesetih letih s svojo ma-

mico. Mame so bile mirne in skoncentrirane. Gospe

osemdesetih let. Verjetno so v življenju že preživele

marsikaj, tako da jim ta test ni deloval tako strašno.

Prepotentnež se je, zgleda, trudil osvojiti srce mlajše

146

gospe nasproti. No, bil je tako vsiljiv in zgovoren, da je bilo videti, da hoče nekaj več. Kot na primer vsebino

njenih spodnjih hlačk. Najmanj.

Hvalil se je, da dobro kuha, kako je sposoben urejati

okolico – ne vem, kaj je s tem mislil, govoril je o svo-

jih odhodih na morske horizonte, o prijateljici Ireni na

hrvaškem otoku Hvaru, kako odlično pripravlja ribe …

Človek, prav na kurac so mi šle njegove štorije. Trudil

sem se, da ga ne bi poslušal. Po drugi strani pa – se-

dim meter in pol stran od njega in kaj za vraga naj

delam. Pogledal sem na uro. Večkrat. Mogoče preveč-

krat. Glede ure in časa nisem imel večjih težav v živ-

ljenju. Posebej po »ovinku«. Čas je pridobil na hitrosti.

Ne vem, če se to zdi samo meni in sem samo jaz o

tem razmišljal, ampak se je vse skupaj oziroma cela

ta moja življenjska zgodba dogajala prehitro. Moja

zgodba in zgodba človeštva na splošno. Spet je sis-

tem imel prste vmes. Obveznosti, opravki, naloge, ki

smo jih imeli in dobili vsi skupaj, so nam naredili dol-

žino dneva prekratko za življenje.

Prav dobro sem se počutil, ko se mi je ura ustavila in je bila minuta dolga kot ura. Ne morem reči, da to velja

za lokacijo, na kateri sem bil trenutno, ampak – jebat

ga. En stric, ki je že dolgo nazaj preminil in je s svoji-147

mi pregovori zaznamoval naše otroštvo, bi rekel: »Ja, življenje je kurba.«

In se potem deset minut smejal. Kot otroci smo ga

gledali in se smejali njegovim izjavam, včasih smo se

ga bali, ko je pijan razgrajal in kričal. Ampak vse te

njegove izjave in napovedi so se uresničile. Življenje

se res igra z nami. Kot da bi si podajali žogo nekje

na odprtem morju. Nekdo ti lahko vrže žogo daleč in

plavajoč za njo lahko utoneš ali pa te odnese morski

tok. Lahko pa ti nekomu predaleč vržeš žogo. Lahko ti

je super in uživaš, naenkrat pa iz globine pride morski

pes in ti odgrizne noge. Ali pa, če imaš srečo, te cele-

ga poje. Življenje je včasih lepo, včasih pa jeba, čista

jeba.

Vrata čakalnice so se odprla in vstopil je še en paci-

ent. Bila je to gospa štiridesetih let, simpatična, spetih svetlih las, v bež krilu in srajci ne preglobokega de-kolteja enake barve. Usedla se je k sosednji mizici in

pogledala okrog sebe. Bila je zamišljena, s pogledom

uperjenim v tla. Osvajalec je še vedno govoril in go-

voril. Ker sem ga že imel poln kurac, sem se odločil,

da se presedem k novi gostji naše čakalnice. Približal

sem se ji in jo vprašal, ali lahko prisedem. Pogledala

me je in privolila. Kar začela je pogovor. Verjetno je

148

komaj čakala, da z nekom spregovori kakšno besedo. Bila je res simpatična, zanimiva in prijazna. In kot

nalašč pride sestra in me pokliče. Zakaj se ura zdaj ni

ustavila!?

S sestro sva vstopila v prostore, namenjene prei-

skavam magnetne resonance. Usmerila me je v eno

manjšo temno sobico, kjer sta bili dve postelji. Temna

zavesa je varovala zasebnost postelj. Sestra me je po-

legla na eno, pokrila in prijazno povedala, da moram

biti pomirjen. Bila je prijazna oseba srednjih let. Koliko točno, nisem imel časa oceniti. Nosila je belo-modro

majico, skozi katero so bile na precej bogatem oprsju

vidne bradavice, usmerjene v smer mojega obra-

za. Pokimal sem z glavo, češ, seveda bom pomirjen.

Ker soba ni imela vrat, sem imel s postelje pogled na

predprostor magnetne resonance. Tam je bilo nekaj

študentk in nekaj osebja. Nekatere študentke so bile

iz tujine, ker so se na trenutke vsi pogovarjali v angleš-

čini. Ker nisem imel kaj drugega početi kot meditirati

ali poslušati, kaj se okrog mene dogaja, sem se odločil

za prisluškovanje. V izogib negativnemu razmišljanju

in testiranju svoje angleščine sem se trudil razvozlati

pogovore v angleškem jeziku. Nič kaj posebnega se

niso pogovarjali. Nič, kar bi me zanimalo. Oči sem

malo zaprl. Moram priznati, da mi je ležanje godilo.

149

Utrujen sem bil od dolgega čakanja, pokrit, v ležečem položaju. Kaj si ne bi privoščil ene kitice spanca. Zbudila me je sestra, ki se je tiho usedla poleg. S seboj

je imela neobičajno kovinsko škatlo. Na škatli je bil

znak Pozor, radioaktivno! Sranje! Počutil sem se kot v

nekem filmu – žanr: grozljivka, seveda. Ogledal sem si

jih verjetno preveč. Tokrat sem pa jaz bil glavni igralec.

In če je tako, naj ne bi umrl kar tako. No, ne na sredini filma. Ne gre tako. Življenjski film pa je precej druga-

čen od filma hollywoodske produkcije. V tem našem

filmu dobesedno jebe nor zmedenega.

Sestra je pazljivo odprla kovinsko škatlo in iz nje po-

tegnila precej veliko kovinsko injekcijo. Človek, da te

srat pritisne. Kaj bo s tem!? No, samo ogrodje je bilo

veliko, vsebina je bila dokaj majhna. Vsebina injekcije

je mogoče bila majhna, vsebina njenega modrčka pa

veliko večja. V tem ležečem položaju je bila ta vsebina

videti še veliko večja. Raje sem se ukvarjal s tem kot

pa z radioaktivnim sranjem, ki ga bom dobil čez ne-

kaj sekund v žilo. Opazoval sem jo med opravljanjem

dela. Škatla za prenos injekcije in injekcija sama sta

dajali hladen in strašen občutek. Posebej pa nalepka

na škatli. Njene roke so bile nežne in tople. Občutek,

ki takoj spremeni mnenje o sliki na škatli. Kasneje mi

je pojasnila, kakšna je vsebina injekcije in kaj se doga-

150

ja pri tovrstnem testu. Test naj bi odkril tudi najmanj-

še aktivnosti rakastih celic v telesu. Vsebina injekcije

pa je bil radioaktivni sladkor. Sicer sem se pa že sam

pozanimal o tem vsem na spletu. Prav tako mi je vse

to pojasnila moja zdravnica na onkološkem. Če pog-

ledamo z ene strani: v redu, lepo. Odličen test, ču-

dež tehnologije. Če je kje kaj, se bo začelo zdravljenje, preden se bodo tudi zle celice začele razvijati. Če pa

pogledamo z druge strani: koga kurca mi je še tega

bilo treba! Radioaktivno škodljivega testa magnetne

resonance! Še dodatno sem dobil v žilo radioaktivno

sranje. Ne moreš verjeti! Po tretji strani pa spet: zakaj jaz, zakaj se to meni dogaja?!

Sestra me je pokrila in rekla, da bom še slabo uro po-

čakal. Pa ne me jebat, sem pomislil. Kdaj bo konec

tega sranja? Ni me bilo strah preiskave, temveč nje-

nih rezultatov. V drugem prostoru nasproti je na steni

visela ura. Prej je sploh nisem opazil. Zdaj pa nisem

umaknil pogleda z nje. Tu pa tam sem zaprl oči, a ko

sem jih odprl, je minilo šele deset minut. Medtem je

prišlo do menjave strank magnetne resonance. Sestra

je po priimku poklicala osebo poleg mene. Zdaj sem

lahko videl, kdo se je skrival za temno zaveso. Bil je

to tip v kratki rdeči jopici, visok skoraj dva metra in

imel je približno sto trideset kilogramov. Ker sem le-

151

žal, je bil videti kot trol iz filma Hobbit. Ta čas čakanja sem se trudil prespati. Prijazna, bogatogrudna sestra

me je zbudila iz mojega hiper spanca. Bil je moj čas.

Končno sem videl osebje, ki sem ga poslušal skoraj

dve uri. Bile so študentke iz tujine, nižje rasti in nizke-ga števila kilogramov, nekaj naših študentk – videlo se

je, da imajo naše bolj razvite navade prehranjevanja,

in nekaj odgovorne starejše populacije. Spet ne tako

starejše. Zdravniki štiridesetih, petdesetih let. Napotili so me v prostor magnetne resonance. Študentke iz

tujine so prevzele vodstvo. Starejši pa so jih opazovali.

Tolažil sem se tudi s tem, da naj bi bili naši ljubljanski strokovnjaki priznani po celem svetu glede svojih do-sežkov na področju medicine. Po celem svetu, mogo-

če celo dlje.

Bil sem nag od glave do pasu. Vso medicinsko osebje

je gledalo njega. Ponosnega, modrega, utrujenega od

bojev, velikega zmaja na moji levi roki. Izza njegovega

hrbta zahaja sonce za velikim skalnatim gorovjem. V

ozadju na nebu je na svoje nočno potovanje vzletelo

trinajst črnih reptilov, zmajevih mladičev. Žarki zahaja-

jočega sonca, ki padajo na zmaja, mu dajejo prav po-

seben čar in mešanico barv, zaradi katere še dodatno

izstopa. Izkoristil sem ta trenutek in pogledal medi-

cinsko osebje. Vse do zadnjega. Nobeden pogleda ni

152

usmerjal v moje oči. Ta trenutek že ne. Zanimalo jih je nekaj nenavadnega. Verjetno kot vsakega. Nisem jih

pa zanimal jaz. Jaz kot oseba, kot stranka, kot pacient,

kot gost v njihovi hiši.

Sestra iz tujine je z nasmeškom pristopila k meni in v

angleščini povedala, da se moram sleči do konca. Da

ne bi izpadel neumen, sem se tudi jaz začel pogovar-

jati in odgovarjati v angleščini. Slekel sem še hlače in

z nasmehom vprašal, ali naj slečem še spodnje hlače.

Ne, ne, je bil hiter odgovor študentke. Vsi v tem pro-

storu smo se začeli glasno smejati. Smeh je zasenčil

mračne misli in razmišljanja. Na trenutke sem pozabil,

kje sem se nahajal. Ulegel sem se v stroj. Sestra in

študentka sta mi z nasmehom na licih dali še napotek

ali dva. Po dvajsetih minutah je bilo testa konec. Ker

sem želel takoj izvedeti rezultate testa, sem prijazno

vprašal zdravnico, ali se da kaj pogledati. Ni želela so-

delovati na tem področju.

»Najprej zdravnik specialist, potem pa dalje,« je od-

govorila.

Kot sem pričakoval. Ko sem se oblačil, je zdravnica

odšla iz prostora. Gledal sem študentko iz tujine, kako

se približuje, in pomislil – zakaj ne bi še nje vprašal

153

po rezultatih, saj me ni razumela, kaj sem že vprašal zdravnico. In sem jo res, v angleščini. Lepo je povedala, da ni problema in da se bo pozanimala. Odšla je v

drugi prostor in se pozanimala. Pri kom drugem kot

pri odgovorni zdravnici. Pri tisti, ki sem jo jaz že prej vprašal. Ko je stopila čez vrata, je zdravnica pristopila in mi še enkrat lepo povedala, da mora rezultate testa

najprej pogledati zdravnik. Ponižno in poslušno sem

prikimal z glavo. Sranje! Kar sram me je bilo.

Bom pa počakal. Na zunaj tega ni bilo videti, ampak

notri me je kar žrlo. Čez nekaj dni sem spet poslal

e-mail svoji zdravnici na onkološki. Želel sem dobiti

informacijo o rezultatih. Verjetno sem ji že šel na živce s svojim nenehnim spraševanjem. Za zadnje informacije, ki mi jih je velikodušno posredovala in je pokazala dobro voljo večkrat, sem ji poslal milkino bombonjero

Thank you. Ker se mi je ta dan mudilo, sem pomoto-

ma kupil bombonjero z napisom I love you. Ko sem jo

želel zapakirati in poslati, se mi je prižgala žarnica v

glavi. Človek! Bilo bi zanimivo, da bi ji to poslal. Čakal sem na njen odgovor kot Sahara na dež. Večkrat na

dan sem preveril e-mail. Odgovora ni bilo. Začeli so

se vrteti celovečerni filmi v glavi. Načeloma grozljivke

in napeti trilerji.

154

Prišel je tretji dan čakanja na rezultate. Pri redni dnevni kontroli elektronske pošte sem zagledal odebeljeno,

črno označeno neprebrano pošto. Pošiljatelj: zdravni-

ca z onkološkega inštituta. Srce se mi je za trenutek

ustavilo. Krč se je pojavil od nekod v želodcu, ura v

dnevni sobi je postala tako glasna, da bi si najraje z rokami pokril ušesa. Življenje se mi je začelo vrteti pred

očmi. Slike iz foto albumov, mobitela, računalnika …

Totalni kaos trenutkov in dogodkov.

Jebat ga, kar bo, pa bo, sem rekel glasno sam sebi.

Pisalo je kratko in jasno: »Nikola, vse je v redu.«

Sploh nisem mogel prepoznati pozitivnega ali nega-

tivnega navala energije, ki se je v tistem hipu pretaka-

la skozi moje telo. Bilo je to nekaj prekrasnega in hkra-

ti zastrašujočega. Imel sem občutek, da bom doživel

živčni zlom. Vstal sem in nato pokleknil. Zahvalil sem

se Vsemogočnemu za vse. Njemu prvemu, ker je pač

bil prvi zraven.

Ta dan sem bil dela prost. Stopil sem iz hiše in pogle-

dal okolico. Nebo je bilo lepe modre barve z nekoliko

oblaki. Izza enega se je skrivalo sonce. Trava je počasi

že dobivala svojo svetlo zeleno barvo in nam dala na

znanje, da bo kmalu nastopila pomlad. No, saj več nisi

155

siguren, kdaj bo nastopilo kaj. Pomlad in jesen sta besedi, ki sta počasi izgubili svoj pomen. Imamo samo

vroče in hladno vreme. Temperaturne spremembe pa

so tako velike, da vplivajo na naš človeški organizem,

želeli to ali ne. Približal sem se drevesu pred hišo in

položil roko nanj. Gledal sem njegovo skorjo, razvija-

joče se veje ob prihodu pomladi in se trudil razvozlati

misterij – kdo sem jaz? Kdo je človek? Tako majhen v

tem vesolju, a tako zapleten. Kako se nam morajo oni

gor smejati. Vsemogočni in njegova družba kot E. T in

njegov klan. Jebi ga, naj se folk zabava.

Pomlad, hmm … Kaj mi bo tokrat prinesla? Kakšne

misterije letos? Enačbe za rešiti, kakšne bolečine in

probleme za razvozlati ... Takšen prihod pomladi mi

je v zadnjih letih ostal zelo v spominu. Vedno prinese

nekaj novega. Neke nove zdravstvene težave. Če ne bi

tega doživel, ne bi verjel. Ampak vsako leto drugačne

oblike. Zakaj? Ker sem leto pred tem nekako ugoto-

vil, kako reagirati na problem ali ga celo pozdraviti. In zakaj bi mi družba nadstropje višje letos prizanesla?

Se takšne stvari dogajajo vsem!? Nas imajo sedaj res

pod kontrolo!? Če vidijo, da se predobro počutiš in ti

gre odlično na življenjski poti, te na hitro prizemljijo.

Mogoče pa napačno razmišljam. Mogoče me želijo

izpopolniti in imajo višje cilje in naloge zame. Ali pa

156

je enostavno čas, da neham razmišljati. Mogoče pa je samo prišel moj čas ...

Velikokrat sem razmišljal, kaj bi bil, če ne bi zaplesal

na glasbo »rak'n'rolla«? Kje bi bil sedaj? Kaj bi delal in seveda s kom? Bi imel kakšno sanjsko službo po kon-

čani višji izobrazbi, bi se preselil kam drugam, v večje

mesto, imel že otroke in tudi skrbel zanje? Preveč sem

razmišljal. Življenjska cesta in ovinki na njej so me pripeljali do lokacije, na kateri sem sedaj. Do lokacije, na kateri sem včasih v kurcu, včasih pa v pizdi. Ampak –

sem! Še zmeraj sem, na tem s cestami prepletenem

modrem planetu, čigar osnovne in seveda najlepše

atribute človek na žalost ne vidi več.

Vesolje je veliko. Večje, kot si mislimo. In nič ni tako, kot se nam zdi, da je. Nekaj pa je zagotovo. Vse se

vrača, vse se plača. Vse dobro, kar narediš za bližnje-

ga, znanca, neznanca, se ti bo vrnilo. Prav tako slabo.

Vse do zadnjega ... Če mislimo, da se bomo izvlekli,

je treba razmisliti še enkrat. Pa ne predolgo. Velika je

verjetnost glavobola.

Približno eno leto po prebranem nestrpno pričako-

vanem e-mailu z onkološkega inštituta, pozitivnem v

mojem primeru, mi je Vsemogoči spet omogočil veli-

157

ko »veselico« mojega telesa in duha. Vsemogoči ali pa moj dolgoletni mednožni prijatelj, s katerim delim

posteljo celo življenje. Saj sploh ni pomembno ... Dobil

sem namreč status očeta. Od mnogih sem slišal, kako

je to, kakšen je to občutek, evforija, zadovoljstvo, sre-

ča in gore emocij, ki se pretakajo po duši, čez srce in

telo. Ko pa doživiš to čarobno, zanimivo in nepozabno

avanturo in ti medicinsko osebje poda tvojega otroka

v naročje, ko se ti ulijejo potoki solza po licu, ko se

ti odpre srce in te to nedolžno bitje pogleda s svoji-

mi očmi, takrat začutiš ta občutek ... Občutek, zakaj

si tukaj, tukaj v tem življenju, v tej dimenziji, kaj je tvoj namen in smisel življenja. Ko otrok raste in ti začne

skakati po glavi, verjetno spremeniš mnenje ...

Vsa ta leta sem bil zraven, ko je veliko mojih prijateljev in prijateljic dobilo dojenčka. Nekako drugače sem

gledal na to. Seveda sem bil vesel in bilo je zanimivo,

ampak ta občutek mi je bil neznan. In zdaj se prvič

srečujem z njim in upam da bo trajal večno ...

Ne morem pa reči, da je bila pot do tega občutka za-

nimiva in lahka. Moja draga si je želela, da bi bil poleg nje pri porodu. Nekako nisem bil prepričan, da je to

potovanje zame, ampak po nekajkratni sugestiji sem

popustil in seveda privolil. Tistemu, ki je tam nekje v

158

zakonu predlagal, da je lahko partner osebe, ki rojeva, zraven, mu se poserjem na delo. Porod je bil dolg. Imel

sem občutek, da bom rodil jaz. Menjal sem barve kot

kameleon. Največkrat pa sem bil zelen. V porodnišnici,

v nadstropju, kjer se rojeva, je bilo ogromno sob z bo-

dočimi mamicami. Ob moji prisotnosti so bile vse pol-

ne. Po hodniku so se širili zvoki joka, stokanja, rjovenja

... Nos je zaznal različne spektre vonjav. Od krvi, blata, urina, zdravil, do ne vem česa še. Biti zraven osebe v

takšni situaciji pomeni, biti ji v pomoč, spodbujati jo in pihati ji na dušo. Ko sem gledal, kakšne bolečine trpi

in v kakšni agoniji je, sem tudi sam padal v določena

stanja in psihične faze. Od stanja žalosti, sočutja, pa-

nike, jeze, vse do faze biti v kurcu ... Lahko je pame-

tariti in biti hraber in pomagati na takšen način osebi,

ki je ne poznaš tako dobro in ne sočustvuješ z njo sto

na uro. V eni knjigi o samurajih, ki sem jo prebral v

času »duhovne krize« zdravljenja, so bile opisane nji-

hove taktike in psihološki pristopi do nasprotnika. Ni

jim bilo mar, če bodo v boju umrli ali preživeli. Edino

tako so lahko preživeli bitko. Ko so se enkrat vmešala

čustva v sistem, je pa bil konec ...

Tukaj pa je bodoča mati tvojega otroka, tvojega dra-

gulja, tvoja ljubezen, tvoj življenjski sopotnik ... V tej 159

situaciji so jajca malo manjša kot ponavadi in pogum pokaže drugo stran lica.

A tudi tukaj sem zbral nekaj poguma. Trudil sem se,

koliko sem mogel in ji bil soliden oproda. Mogoče bi

se lahko še bolj potrudil, ker je bila ona veliko večji

vitez. Medicinsko osebje je bilo zelo prijazno in se je

zadeva končala brez večjih in posebnih zapletov.

Bil sem presrečen. Končno sem se znašel nekje v ča-

kalnici, po štirinajstih urah, na enem od stolov in utru-

jeno gledal medicinske sestre, kako premikajo poste-

lje in medicinske pripomočke.

Pomislil sem: »Ne morem jaz pobegniti bolnišnicam

in zdravstvenim institucijam. Enostavno ... ne morem!«

Naslonil sem glavo na omaro zraven in z mislimi, z za-

prtimi očmi, odpeketal stran za kakšne pol ure. Nisem

se zavedal svojega novega položaja. Če pogledamo

malo bolje, napredoval sem v tej »vojašnici življenja«.

Postal sem oče. Oče! Bom zmogel vse te dolžnosti in

obveznosti? Bom zmogel vse to, glede na vso to mojo

zdravstveno problematiko? Ne vem, če bom, ampak

nekaj vem zagotovo. Da se bom jebeno potrudil ...

160



Velikokrat sem razmišljal, kaj bi bil, če

ne bi zaplesal na glasbo »rak'n'rolla«?

Kje bi bil sedaj? Kaj bi delal in seveda

s kom? Bi imel kakšno sanjsko službo

po končani višji izobrazbi, bi se preselil

kam drugam, v večje mesto, imel že

otroke in tudi skrbel zanje? Preveč sem

razmišljal. Življenjska cesta in ovinki

na njej so me pripeljali do lokacije, na

kateri sem sedaj. Do lokacije, na kateri

sem včasih v kurcu, včasih pa v pizdi.

Ampak – sem! Še zmeraj sem, na tem s

cestami prepletenem modrem planetu,

čigar osnovne in seveda najlepše

atribute človek na žalost ne vidi več.

161





Pisec zgodbe je rojen v Novem mestu leta 1976. Osnovno šolo je končal v Zagrebu, srednjo pa nadaljeval v Novem mestu. Življenjske poti je imel velikokrat zamegljene in velikokrat jih je izbiral po slabem vremenu tako, da je prevečkrat izbral krivo pot.

Poletje po končani osnovni šoli in čas, ko se je moral odločiti odrasti ali ne, mu je ostalo zapečeno na hard disku v glavi. Prav tako besede enega od starejših, zdaj že pokojnih sovaščanov, ki so po nekaj litrih alkohola hodili po vasi in delili življenjske nasvete: »Ljubezen je kurba. Življenje je kurba.«

Končal je srednjo elektro šolo. Nekaj let potem

pa je naredil prekvalifikacijo v ekonomskega

tehnika. Vedno so ga zanimali tuji jeziki. Želel je

tudi nadaljevati izobraževanje, ampak je naletel

na »ovinek življenja«.

»Cesta je bila zamegljena in ovinek je bil velik

in spolzek ...«

Nekako pa ga je izpeljal. Bil je poškodovan in

zaznamovan za celo življenje. Karoserija je bila

poškodovana, ampak mašina se je še dokaj

držala.

Srce se še ni dalo. Pisec se je trudil obnoviti karoserijo. Ampak je vsakič naletel na težavo. Ko je obnovil en del, se je poškodoval drugi. Ko je izumil in ugotovil formulo za rešitev težave, se je rodila nova. Napredoval je. Sam pa tega ni tako videl. Želel je živeti kot ostali okrog njega. Želel je manj napak na sebi, manj zdravstvenih problemov, manj obiskov pri zdravnikih in kirurgih. Želel je preveč!

Dokler se nekega lepega dne ni dobro pogledal v ogledalo in se odločil živeti tako, kot mu je ponujeno. Živeti kot »star fucker«.*

* zvezdni jezdec

162