142 Slovstvo. posebej ptuje besede, dodal pa vseskozi pod črto opazke, ki tolmačijo tekst. Kdor izmed naših duhovskih naročnikov, hrv. ali slov., kupi knjigo zaradi pridig in razprave o grehih, imel bode v njej prav primerno in dobro tvarino za javne cerkvene govore. Dr. Fr. L. Knjige »Matice Hrvatske* za 1. 1892. Matica Hrvatska je izdala za leto 1892. te-le knjige: 1. Hoic: Slike iz občega zemljopisa. Knj. lil. (Pouč. knj. XVII.) — 2. Mignet : Poviest francuzke revolucije od god. 1789. do god. 1815. Pre-veo Ivan Rabar. (Svjetske poviesti knj. XI.) — 3. Antologija Hrvatska. Umjetno pjes-ničtvo starijega i novijega doba. Sastavio Hugo Badalič. — 4. Novak : Pod Nehajem. Pri-povijest. (Zab. knj. CXLV—CXLVII.) — 5. Caric: Krištof Kolumbo i otkride Amerike. — 6. Tomič J. E.: P a s t o r a k. Pucki igrokaz_u četiri čina. (Zab. knj. CXLVIII—CXLIX.) — 7. Šandor - Gjalski: O s v i t. Slike iz tridesetih godina. (Zab. knj. GL—CLIII.) — 8. Smiči-klas i Markovic: Matica Hrvatska od god. 1842. do god. 1892. Spomen-knjiga. — 9. Plutarhovi izabrani životopisi, dio prvi. (To dobe udje samo za doplačan 1 gld.) (Dalje.) Češko slovstvo. Slovstveni paberki s Češkega. (Zbral univ. doc. dr. J. Tumpach.) Dragi gospod urednik! Obljubo, s katero sem se pred časom zavezal Vam in svojemu milemu prijatelju dr. K., pričenjam izpolnjevati s tem, da Vam pošiljam za «Dom in Svet* prve pa-berke, katere sem za Vas zbral na našem slovstvenem polju. Bolje bi bilo morda, če bi bil imenoval te svoje dopise «Quodlibet», ker nikakor ne mislim pisati sestavnega poročila o našem slovstvenem delovanju, marveč ravnati se hočem tako, kakor se mi ravno nameri in mi v spominu oži ve slovstvena dela; nadejam se, da temu ne oporekate; v tem bo po moji sodbi nekaj več raznolikosti. Pa saj napis ni vse in zato ga ne premenim; rajši takoj začnem. Samo te slobode si še želim, da me nimate za nemarnega dopisnika, če bi kako moje poročilo ne prišlo ob pravem času navzlic moji dobri volji. Pri nas je «na naroda roli dedične»1) čilo življenje. Slovstveni trg je kar zasut z najrazličnejšimi proizvodi. V vseh strokah in delih vede, lepega slovstva, pesništva se deluje v resnici »s chuti usilovnou», kakor si je to nekdaj želel pevec nesmrtne «Slavy dcery»; res ne moremo vsega opaziti in zabeležeti, tem manje vsega precitati, da ne rečem : proučiti. če bi sodili po številu slovstvenih proizvodov o številu naroda, moralo bi nas biti ne pet, marveč štirikrat pet milijonov. Kakšen razloček je med sedanjostjo in dobo pred šestdesetimi — sedemdesetimi leti! Tedaj je imel vsak posamnik, katerega je pobožalo jutro probujajočega se narodnega življenja, v svoji knjižnici vse češko slovstvo vseh strok; sedaj pa je mogoče strokovnjaku le z velikimi gmotnimi sredstvi preskrbeti si knjig, spadajočih v njegovo lastno stroko, in le s težka more misliti na to, da bi si nakupil knjig iz drugih strok. Tako so se premenili časi. No seveda so sedaj razmere tudi izcela druge, kakor so bile tedaj. Pred šestdesetimi leti je bilo jako težko najti češki knjigi založnika; sedaj pa je založnikov na izbiro. Množe se tudi od leta do leta bralci, tako da danes ni že več vasice pri nas, kamor bi ne dohajala češka knjiga. Po vseh občinah se ustanavljajo knjižnice; da, po nekaterih ni samo jedna, marveč so po tri, štiri knjižnice, po mestih seveda še več. Ustanavljajo jih posam-niki, vzlasti duhovščina, ustanavljajo jih razna društva, n. pr. «Besede» (čitalnice), «Čtenafske jednoty» (bralna društva); ustanavljajo jih vi-sokošolci, n. pr. akademično društvo «Radbuza», «Sazavan» itd., ustanavljajo jih slovstvena društva bogoslovcev iz češko-moravskih semenišč, katere imenujejo «Sušilo vke», ustanavlja jih društvo «Vlast» in na Šleskem posebno «društvo za ustanavljanje knjižnic* itd. Potem ni čuda, če založniki pri izdavanju knjig kar tekmujejo med seboj. Poprej je bil pisatelj vesel, če ga je založnik povabil na jeternice, da bi tako nagrado vsaj pojedel, sedaj pa plačujejo mnogi založniki za naše razmere v resnici sijajne nagrade. In pri tem se jim jako dobro godi. Pohvaliti jih treba še v tem, da pri zunanji upravi knjig ne varčujejo, in da se zato v tem obziru naše knjige lahko merijo z vsemi drugimi, nemškimi, ali francoskimi. To velja zlasti pri tistih proizvodih, ki izhajajo v zalogi Ottovi, Topičevi in Vilimkovi.1) Sicer so pa te tri tvrdke največje češke založne tvrdke: njim se pridružujejo še druge, n. pr. Valečkova, Urbankova, St^blova, Kotrbova, benediktinov Rajhradskih, Hvnkova, Reinwartova, Rivnačeva i. dr. Vrh tega so našemu slovstvu v krepko podporo tudi razni zakladi in društva, ki so ustanovljena nekaj v podporo slovstva samega, nekaj v podporo pisateljem. Tako društvo je «Svatobor», kateremu stoji na čelu češki romanopisec Vaclav Vlček, urednik delovali za hrvaško knjigo, tako je sedanjim in poznejšim Hrvatom ogledalo ali zrcalo domoljubja, knjiga-budnica za vstrajno slovstveno delovanje. Ne dvomimo, da bode ta knjiga «Matico» še povzdignila i po zunanji i po notranji moči. Če nam prvi spis kaže grajenje in zgradbo »M. H.», kažejo nam drugi spisi posamezne stebre, posamezne za «M. H.» zaslužne može v mičnih življenjepisih. Največ izmed teh je napisal Smičiklas, štiri pa je spisal Fr. Markovic. Duha svojega pa je knjigi vdihnil gospod Tade Smičiklas, ki sedaj tako modro in delavno vodi «Matico». Ob tej priliki želimo iz dna srca, da bi «Matica Hrvatska* še plodoviteje delovala v drugem petdesetletju, da bi pa nikdar ne zapustila jedinega temelja narodnemu napredku: krščanskih resnic, načel in vzorov. Rasi »Matica Hrvatska*, rasi, a bodi vedno zdrava po duhu, močna in slavna po številu svojih udov! Dr. Fr, L. Češko slovstvo. Slovstveni paberki s Češkega. (Zbral univ. doc. dr. J. Tumpach.) (Dalje.) Iz tega vzroka priznavamo sedaj prvo mesto med češkimi živečimi pesniki Svatopluku Čechu, ki je popolnoma češki domači pesnik. S slastjo se bero njegovi premnogi spisi, n. pr. «Dagmar», «Lešetinsky kovaf*, «Petrkliče», «Ve stinu h'py> in izmed spisov, spisanih v prozi, zlasti «Vylet pana Brovčka na mesic* in ravno tako novi, epohalni «Vylet do XV. stoleti*. V obeh satirah biča napake in slabosti češkega javnega, vzlasti slovstvenega življenja. Čechu1) ob strani se pa stavi, vendar šele v poslednji dobi, Sladek, ki J) Vrhlickv in Svatopluk Čech sta si vrstnika tudi po starosti. Letos praznujeta oba štiridesetletnico svojega življenja, Čehi ju jako slave ob tej priliki. Praško mesto jima je poklonilo po 1000 gld. v zlatu v častni dar. Vendar se vidi, da je sedanjemu duhu Vrchlickv ljubši kakor Čech. Dati mu menda hočejo na vseučilišču stolico za ptuje jezike. Uredn. Slovstvo. 191 si je dobil s svojimi rajne Nemcove in njeni ^Pohorska vesnice*. Kar se pa tiče katoliških pisateljev, jih je pa, hvala Bogu, že lepo število. Na mestu umrlih delavcev katoliških, n. pr. Vinafickega, Ehren-bergra, Jablonskega, Tfebizskega, Štulca, Pa-koste itd. ni morda popolnoma jednakih naslednikov, vendar po njihovih stopinjah hodijo in v njihovem duhu pišejo sedaj v verzih in v prozi med drugimi veteran katoliških pisateljev František Pravda (Vojteh Hlinka), Alojz Dostal, Vaclav Kosmak, Bohumil Brodsky (Zabradnik), Kfen, Koštal, Brynych, Štastny, Dvorak, Kysety in mnogo drugih. Najpriljubljenejša sta vendar Pravda in Kosmak, katerih spisi so jedro vsem knjižnicam, ki se ustanavljajo po selih. Vsak izmed njiju je res dovršil jako zaslužno delo; njuni spisi so pravi misijonarji češkega ljudstva. Pravdova «Kaplička pod lipami* in «Matka študentu*, poleg njegovih nebrojnih drugih po-vestic, in Kosmakovo «Kukatko», «Chrt», «Eu-genie*, «Dobra rada» itd. so pravi biseri v slovstvu za ljudstvo. Ravno tako bere narod jako rad tudi povesti Dostalove in spise Brodskega. Oba pisatelja sta še mlada; napisala sta pa že povestij veliko število. Dostal zna zlasti ob- delovati povesti iz socijalnega življenja; Brodsky pa jemlje izvečine snov iz vojaškega in lovskega življenja. Kfen hodi ponajveč za Kosmakom in piše razkošne slike s Hane; Koštal pa priobčuje najrajši črtice iz pogorskega življenja, cesto polne humorja. Dr. Edvard Brynych, kraljevograjski škof, je pa pravi leposlovni katoliški apologet; v obliki povestic pojasnjuje ljudstvu verske resnice, ki ločijo katoliško vero od reformovane, in sicer v resnici izborno. Njegove povesti: «Kfiže a Kalichy», «Rflženka», «DIlo lidi» itd. so najboljši pripomočki, ali bolje, katekizmi za katoliško ljudstvo v versko mešanih krajih; in kako znamenito vplivajo, vidi se iz tega. da se jih je po teh knjigah izpreobrnilo že mnogo. Sicer pa Brynych še tudi na drug način de luje blagovito, s tem namreč, da izdava knjižice po dva krajcarja pod imenom «Slova pravdy» (besede resnice); v njih razmotrava večinoma sam v lahko umljivem zlogu najnavadnejša in najbolj pereča vprašanja, n. pr. o materijalizmu, o ateizmu, o emancipaciji, o socijalizmu itd. Med pesniki-duhovniki ima sedaj po smrti Pakostini prvo mesto Vladimir Šfastny, urednik brnskega «Obzora»; njegova najlepša zbirka je dosedaj «Kytice z Moravy» in v njej «Pohadka o dvanacti mesičkach*. Nadarjena pesnika sta tudi Ksaver Dvorak in Kysely, katerima se zlasti legende dobro posrečijo. (Dalje.) Poljsko slovstvo. Wyspy Sandwickie i Gambier w Oce- anii przez X. Jožefa Holubowicza T. J. W Kra-kowie,w drukami *Gzasu-» Fr.Kluczyckiego isp. 1892. Cena 40 kr. — Otoke sandviške in gam-bierske opisuje v tem delu prerano umrli urednik «Missyj katolickich*, o. Jožef Hohibowicz, T. J. Vsa obravnava ima dva oddelka. V prvem opisuje v treh poglavjih, z desetimi podobami in z malim zemljevidom sandviške otoke po zemljepisni legi in kakovosti, verske nazore poganskih prebivalcev, začetek in razširjanje krščanstva. V drugem delu opisuje gambierske otoke iz skupine družnih otokov: ljudi, misijonsko delovanje, težave in uspehe misijonarjev in njih upe za prihodnjost. Dve sliki dopolnjujeta opisovanje. Delo je pisano jako prisrčno in v lahkem jeziku, tako, da tudi poljskega jezika manj vajenim ne bode delalo težave. Za vzgled ondotnega jezika naj služi ta-le pesmica: He Atua ko tahi noti. Bog je samo jeden. R toru mea Atua. Tri osebe so v Bogu. R kore toru Atua Ni treh Bogov; He Atua ko tahi noti. Bog je samo jeden. Dr. J. J. Albania. Zarisy etnograficzne, kulturabie i religijne. Skrešlil X. Martin Czerminski T. J. Wydanie ilustroivane. W Krakoicie, w drukami «Czasu» Fr. Klucsyckiego i sp. 1893. 8°. Str. 327. Cena 2 gld. — Dasi je Albanija v Evropi, ob morju, blizu dveh omikanih držav, dasi je bila v davnini — rekel bi — kulturna dežela, dasi je v preteklosti katoliška vera pridobila si mnogo tal, vendar si jo dandanes misli vsakdo kot pol — ako ne popolnoma barbarsko 380 Slovstvo. Češko slovstvo. Slovstveni paberki s Češkega. (Zbral univ. doc. dr. J. Tumpach.) (Dalje.) Omenil sem nekoliko katoliških pisateljev, kateri v prozi in pesništvu skrbe za plemenito zabavo ljudstva. Sedaj pa pokažem, da se tudi vedi pri nas ne godi slabo; za vsako znanstveno stroko so delavci in sicer po največ jako dobre moči. Da je znanstvu mnogo pomagalo češko vseučilišče, to je jasno kakor beli dan; saj so učitelji visokih šol dolžni, da skrbe za čilost in razvoj znanstvenega slovstva. Zaradi tega se bode tudi odslej bolje godilo katoliškemu znanstvenemu slovstvu, dasi s tem še ni nikakor rečeno, da bi bila dosedaj spala katoliška veda. Ravno nasproten pojav vidimo, če se le malo ozremo po tem, kar se je doslej zvršilo. Da začnemo takoj z modroslovjem in apo-lo g etiko, imenujem kot zastopnike teh ved najpreje drja. Evgena Kadefavka, vseučiliškega profesorja v Pragi. Njegova «Formalna logika», ki jo je izdal L 1887. v založništvu svetoprokopskega društva, vredna je v resnici hvale; ker je delo jasno, umevno je vsakomur. V založništvu ravno tistega društva pa izide čim najpreje (morda že prihodno leto) njegova «Psycho-logie». 0 drugih delih in sestavkih tega pisatelja (pisal je tudi nemški) nečemo govoriti; pristavljamo le, da bi bilo dobro, če bi slavni gospod pisatelj predelal in izdal vse stroke filozofije, da bi tako njegovo modroslovje na temelju sv. Tomaža bilo razumnikom uspešno orožje proti lažnivim načelom novodobnega modroslovja. Sicer pa izvrstno pomaga Kadefavku dr. Pospišil, vodja škofijskega semenišča v Brnu, modroslovec v pravem pomenu besede. To najbolje spričuje njegova knjiga, posvečena rajnemu Schwetzu: «Filosofie podle zasad sv. Tomaše Akvinskeho», izdana v Brnu leta 1883. Dosedaj je izšel prvi del, ki obsega materijalno logiko, noetiko in splošno metafiziko ali ontologijo. To delo je jako zaslužno; pisano je jasno in zlasti zato se priporoča, ker je v njem srečno dovršena češka skolastična terminologija s pomočjo učenjakov Prochazke in Bartoša. Bog daj, da izide kmalu drugi del! — Tudi dr. Vaclav Hlavaty, profesor veronauka na praški gimnaziji, je srečno deloval v modroslovju in izdal leta 1885. v založništvu svetoprokopskega društva «Razbor filo-sofie sv. Tomaše Akvinskeho» v spomin tisočletnemu spominu blažene smrti sv. Metoda. Za uvod ima v latinskem izvirniku in češkem prevodu okrožnico Leona XIII. «Aeterni patris», ki govori o obnavljanju krščanskega modroslovja v duhu sv. Tomaža Akvinskega; pridejana je vrh tega razprava o važnosti modroslovja sv. Tomaža in nekaj o njegovem življenju in spisih. Potem obravnava splošna načela tomističnega modro-slovnega sestava in nato govori o noetiki, splošni metafiziki, posebni metafiziki, t. j. o bogoslovju, kozmologiji, angelologiji, psihologiji, evdaimonolo-giji in etiki, soteriologiji in o državni vedi. Tu naj takoj opomnim, da je izdalo svetoprokopsko društvo 1. 1887. v češkem prevodu jeden spisek sv. Tomaža: «De ente et essentia» in laški. komentar k temu spisku, ki ga je napisal rajni kardinal Jos. Pecci. Ta prevod sta oskrbela prof. akadem. gimnazija v Pragi Vacl. Vojniček in Jan. Krst. Votka, dr. Jez., kateri je temu delu pridejal tudi izvrsten uvod. Jako uspešno deluje dalje na tem polju mladi, zelo nadarjeni dr. Pavel V y c h o d i 1, benediktinec rajhradski. Kot glavno njegovo zaslugo imenujem njegov izvrstni prevod Aristotelovih del, ki ga je tudi nasprotna kritika jako hvalila zlasti zaradi točnih in temeljitih opazk. Prevedena je Aristotelova knjiga «o pesništvu* 1.1884., «o duši» 1.1885., «Etika Nikomahova* leta 1888. Razven tega je pa vredno hvale in priporočila samostojno delo Vvchodilovo «Dokazi za bivanje Božje in njihova zgodovina (Dukazyjsoucnosti boži a dejiny jejich).» Ta knjiga, izd. v Brnu 1. 1889., obravnava temeljito v prvem delu zgodovino dokazovanja, da je Bog, in sicer najpreje v izven-krščanskem modroslovju, potem v sv. pismu, pri sv. očetih in cerkvenih pisateljih, in naposled v poznejšem znanstvu; v drugem delu pa se peča pisatelj z dokazi za bivanje božje iz naše dobe. K tej knjigi se bode lepo podala ravno tega pisatelja «Apologija krščanstva*. Cela knjiga ima iziti v treh delih. Doslej imamo v rokah samo prvi zvezek, ki obravnava nazore o svetu, novodobne ^modroslovske smeri in zgodovino apologije. Če kje velja: «ex ungue leonem», moremo to po vsej pravici trditi o tem spisu, ki je pri nas prvo sestavno delo te vrste. Opozarjajoč na to delo (izhaja v zvezkih po 35 kr.), hkrati takoj poudarjamo, da je dr. Vychodil dosedaj že izdal dva dela svoje «Poetike»; prvi del je izšel leta 1890., drugi del pa letos. Ta knjiga hoče čim najbolje pojasniti estetične pojme in načela na temelju prave umetelnosti in trdnega znanstva. To delo mnogo koristi ne le učeči se mladini, marveč v obče izobraženemu občinstvu. Dosedaj je obravnaval pisatelj v prvem oddelku temeljne estetične pojme sploh, v drugem oddelku pa govori o pesništvu, in sicer o pesništvu sploh, o'pesniškem delu, o namenu, o notranji in zunanji obliki in o vrstah pesmij. Po načrtu ostaje pisatelju še govoriti o pesniku samem in o bralcih. Iz vsega tega, kar smo dosedaj povedali o samostojnih spisih Vychodilovih — poleg tega je jako zaslužen kritik kot izdajatelj lista «Hlidka literarni*, — vidi se jasno, da imamo v dru. Vychodilu znamenitega moža, na katerega smo lahko ponosni in od katerega lahko še mnogo pričakujemo. Dr. Vychodil pa ni jedini v vrsti živečih katoliških apologetov. Njemu se pridružuje tudi mladi, a takisto čili in nadarjeni dominičan Filip K o n e č n y. To dokazuje njegov apologetično-polemični spis: «Tak piše prof. dr. Masaryk o katolicke vede a vife». Ta spis je bil priobčen v Pragi leta 1891. v zalogi društva «Vlast», kot priloga listu «Vlasti» in se je dajal zastonj vsem društvenim udom. KonečnL kaže v njem, kako neutemeljene so trditve profesorja Masaryka o vedi in veri katoliški, vzlasti v njegovi knjigi «Zakladove konkretne logiky», izd. 1. 1885. Nekateri pikri izrazi pisateljevi morda ne bodo vsakemu všeč, toda treba le priznavati, da je to apologetično in polemično delo pisano s pravo učenostjo in z mo- Razne stvari. 381 škim prepričanjem; zato je bode bral v svojo korist vsakdo, tudi, kdor ni še bral Masarvkove «konkretne logike». Ravno tako so vse hvale vredni apologetični spisi Konečnega, katere priobčuje «Ruže domin-kanska» — časopis, ki ga sam urejuje. Tu pa ne smemo pozabiti, da so obrambe katoliških resnic tudi vsi spisi kraljevograškega škofa Eduarda Brynycha. Vzlasti pa je v obrambo njegov spis «Štit viry.» V tej knjigi razjasnjuje in dokazuje pisatelj katoliške resnice, posebno tiste, ki jih protestanti taje, in zavrača vse ugovore proti tem resnicam. Nekako okrajšan «Stit viry» je knjižica «Svetlo prave», ki je pripravna za birmance in za izpreobrnjence iz protestan-tovstva. — Tudi Štefana Pohunka, urednika «Vychovatela» in kapelana v Pragi, moramo šteti med krščanske apologete; tega ne pričajo samo njegovi sestavki, priobčeni v «Vlasti», posebno njegovi «Volne listy», marveč tudi njegovi samostojni spisi «Satan a jeho fiše» in «Staropohanske štesti, svoboda a lidskost!» Škoda, da mu zaradi mnogih uredniških poslov Razne Naše slike. «Požar v rimskem predmestju.* Ta slika je v Vatikanu, v «Leonovi sobi». Predmet je povzet iz časa Leona IV. (1. 847.) V vatikanskem predmestju «Borgo» je divjal požar; tudi sv. Petra cerkev je bila v nevarnosti. Sedaj stopi papež Leon IV. ven na odprto hodišče, naredi znamenje križa čez požar in tako pogasi divji plamen. Ta prizor je vpodobil Rafael. V ozadju se vidi nekdanja cerkev sv. Petra, v odprtem velikanskem oknu pa papež s spremljevalci. Papež je dvignil roko in dela znamenje sv. križa. Med drugimi posamnostmi je vzbujal vedno največjo pozornost na levi strani mladenič-sin, ki nese na ramah starega moža-očeta. — Slikar Adolf Liebscher je Ljubljančanom znan, slikal je za naše deželno gledališče. Prav tako je Friderik Smetana deloma znan našim lanskim naročnikom. On je skladatelj najpriljubljenejše češke opere «Prodane neveste». Na platnicah štev. 6. p. 1. je kratek njegov življenjepis. Porodil se je dne 2. sušca leta 1824. in umrl v Pragi dne 13. vel. travna leta 1884. — «Veliki oltar sv. Mihaela na Blokah» (na Notranjskem) je delo našega kamenoseka gospoda Vodnika v Ljubljani in pač vreden, da ga pokažemo v sliki svojim čitateljem. Ob jednem bodi ta slika mal spomenik pokojnemu bloškemu župniku Janezu Kaplenku, ki je dal napraviti ta oltar. Ta mož je imel vkus za umetnost in hotel res umetno prenoviti bloško cerkev. Zal, da ga je prerano pobrala smrt. Rojen je bil v Zgornjem Berniku pri Cerkljah, umrl letos dne 6. malega ni mogoče nadaljevati poti, katero je pričel tako srečno. Tako vidimo iz tega kratkega pregleda, da se pri nas na polju modroslovske in apologe-tične vede mnogo dela, in da more biti zadovoljen naš Štitny, praded češkega modroslovja,1) s svojimi nasledniki. Da dopolnimo sporočilo, omenjamo še, da dela razven Masaryka, Da-sticha, Hostinskega, Kaprasa itd. na modroslovnem polju največ dr. J o s. Durdik, profesor na modroslovskem oddelku praškega vseučilišča, ki je doslej izdal že celo vrsto del. Imenujemo vsaj nekatere izmed njih: «Deje-pisny nastin filosofie novoveke, Psychologie pro školu (prva izdaja 1872), Karakter, Všeobecna aesthetika, Rozpravi Filosoficke, Poetika jakožto aesthetika umeni basnickeho, O methodičnosti ve studiu filosofie, Rozpravy filosoficke, O Kantove kritice čisteho rozumu, O vjznamu nauky Herbartovv, Toma ze Štitneho», itd. itd. (Dalje.) !) Toma ze Štitneho je živel v 14 stoletju, od 1. 1325. do nekako 1408. stvari. travna. Blagemu prijatelju našega prizadevanja bodi prijazen spomin! Mojstra pa — mislim — delo samo hvali. — Slika na str. 369. nam kaže prizor, ko so slovesno blagoslovili novi most čez Savo pod Smlednikom na Gorenjskem letos dne 14. rožnika popoldne. Most je okrašen z zelenjem, množica, zlasti šolska mladina, se je zbrala okrog slavnostnega govornika. Na višavi se vidijo nekoliko razvaline starega smled-niškega (smleškega) gradu. Žal, da prostor sedaj ne dopušča več pisati o tem dogodku. Blagoslovil je novo stavbo gosp. Janez Karlin, smled-niški župnik. — Jednako kaže slika na str. 377. prizor iz neke veselice in sicer z dne 22. junija. Oddelek dečkov je kar pripravljen mahniti na Turka, tako pogumno dviga bridke meče — iz lesa in papirja. K Resselovemu življenjepisu. V šesti številki «Dom in Svet»-a t. 1. piše gospod Ant. Sušnik pod zaglavjem «Jožef Ressel» med drugim to-le: «Na Dolenjskem se je Ressel sprijaznil z grajščakom na Grmu, kjer je sedaj naša poljedelska šola; le temu je bilo ime Smola. Resselu je to mnogo koristilo, ker je bil Smola poprej zemljemerec kranjske dežele. Pogovarjala se nista samo o gozdih, temveč tudi o poljedelstvu in hišnem orodju. Marsikateri Resselov nasvet je zvršil umni grajščak.» K temu odstavku je treba popravka, ker se rajnemu Smoli po zmoti pripisuje ožje prijateljstvo in občevanje z Resselom. Kar se tu o Smoli 428 Slovstvo. veličastna dela, kakoršnih prosvetljeni devetnajsti vek ne bode nikdar ustvaril, kakor Dantejeva «Divina Commedia», krasni spomeniki slikarstva, in stavbarstva in — Kolumbovo odkritje samo. Pisatelj morebiti ni slabo mislil in tudi v tem stavku je nekaj resnice, a trebalo bi se drugače izraziti. — Sicer je pa knjiga vredna pohvale. F. Češko slovstvo. v Slovstveni paberki s Češkega. (Zbrai univ. doc. dr. J. Tumpach.) (Dalje.) Kakor se dela čilo v modroslovju in apolo-getiki, tako, če ne še pridneje, delajo pri nas na zgodovinskem polju. In bilo je tega v resnici tudi že treba, ker je pomalem že nastala navada in moda, da se je blatilo vse katoliško in hvalilo vse, kar stoji v protivnem taboru. Tako se je okrog glav nekaterih mož iz protivnega tabora napravil že neki napačen svit, in nekatere dobe jn časi naše zgodovine, katerih se katoliški Ceh spominja z žalostjo in katerih žalostne nasledke čutimo do danes, proglašajo^ se kot najsijajnejše dobe češke zgodovine. Če evan-gelik ali protestant tako govori ali piše, ne čudimo se, ker se to všteje na rovaš jednostra-nosti in sovraštvu reformovancev do katoličan-stva, toda lako in večkrat še gorje govore in pišejo pri nas tudi sami «rojeni» katoličanje; tako pišejo tudi v «zgodovinskih» (?) delih, katerim pa sami zgodovinarji odrekajo vednostni značaj, in v tako imenovanih «zgodovinskih» romanih; tako govore ne samo v šolah, marveč tudi v zbornicah in pri javnih shodih. Da — žal — niti našim svetim zaščitnikom češkim ne privoščijo miru; vzlasti se v tem odlikujeta Schulz in Herben. Iz vsega tega se vidi, da imajo pri nas katoliški zgodovinarji veliko nalogo, ker morajo biti hkrati tudi apologetje. Pri tem delu pa hvala Bogu niso osamljeni katoliški duhovniki, zakaj podpirajo jih v njihovem delovanju ravno najboljši češki zgodovinarji, ki imajo po vsi domovini in celo v ptujini slavno ime. Zgodovina se ne da «delati», in zato mora vestni in pravični zgodovinar, ki ljubi resnico in jo zato tako podaje, kakor jo je našel v starih virih, hote ali nehote dati resnici pričevanje in morda proti svoji volji mora postati v zgodovini zagovornik katoličanstva. Da bi z združenimi močmi tem lože pobijali zgodovinske neresnice, ki jih razširjajo neprija-telji katoličanstva, zato so se pravi katoliški zgodovinarji nedavno združili v posebnem zgodovinskem društvu (historickj kroužek), kateri se kot odsek društva «VIast» pod vodstvom o. Svobode tov. Jez. v resnici lepo razcvita in izdatno deluje. Svoje delovanje kaže največ v predavanjih, ki jih prireja v zimskih večerih v sobani svetovaclavske posojilnice, potem v člankih, pri-občevanih v «Vlasti» in naposled s tem, da izdaje «Sbornik», katerega prvi sešitek (str. 135, cena 80 kr.) je nedavno izšel. Ta «Sbornik» urejuje Fr. Zdrahal, mlad gimnazijski profesor v Pragi, in prvi njegov sešitek so povsodi vsprejeli z resnično zadovoljnostjo. Obsega temeljito delo prof. zgodovine Jos. Vavre: Katoličanje in češki zbor 1. 1608. in 1609., dalje članek taborskega profesorja Karola Konrada: «Slov-stvene bratovščine v pobelogorski dobi», spis Jos. Hamršmida, duhovnika iz johanitovskega reda v Pragi: «Kaj je veroval kralj Jurij o obhajilu pod obema podobama?*, spis urednika prof. Zdrahala: «Poslednjih štirideset let v jezuitskem kolegiju v Ogerskem Gradišču (na Mo-ravskem)», izdelan po izvirnih listinah, in celo vrsto ocen, med katerimi je najvažnejša ocena o. Josipa Svobode, tov. Jez., o knjigi Tomaža Bilka «Beformacija katoliška v češkem kraljestvu po belogorski bitvi». To oceno je izdal «histo-rick^ kroužek» tudi samo zase in to iz tega vzroka, ker obsega Bilkova knjiga na sramoto in zaničevanje katoličanov mnogo vidnih zgodovinskih neresnic. 0. Svoboda dokazuje kot izvrsten strokovnjak ravno v tej dobi reformacije Bilku, kako napačno je rabil zgodovinske vire. V obče se vidi iz «Sbornika» poštena volja zgodovinskega društva, ki je vredno vsestranske podpore. Pripominjamo samo še to, da dobivajo ta «Sbornik» ustanovniki «Vlasti» popolnoma zastonj. V resnici se veselimo prihodnje številke, v kateri se priobčijo, kakor vemo, zopet krasni spisi, vzlasti iz peresa prečast. gospoda Vaclava Honejska, adjunkta vseučiliščnega Pod-lahe itd. Da le «Historicky kroužek» vedno raste in se množi vrsta njegovih prijateljev, med katerimi so tudi Torek, Bezek, Winter, Ziebert itd.! Vrh tega pa imenujem med katoliškimi zgodovinarji poleg drugih te-le pisatelje: Dr. Fr. Ks. Krvštfifek, profesor zgodovine in t. č. dekan na bogoslovskem oddelku praškega češkega vseučilišča. Napisal je v štirih zvezkih «Všeobecny dejepis cirkevni», ki šteje" skupaj ne manje nego 3269 stranij v osmerki. Celo to delo je izdalo društvo sv. Prokopa; vzlasti se odlikuje z jasnim zlogom, točnimi razsodki in umno uporabljenim obširnim zgodovinskim slovstvom. Vzlasti češko in v obče slovansko zgodovino podaje jako lepo, kar moramo priznavati i o jožefmski dobi, i o reformacijskem času. Kryštufkovo delo bode gotovo pri nas še dolgo, dolgo vir, iz katerega bodo zajemali nasledniki. — Nič manj ni v tem oziru hvale vreden velezaslužni prelat sveto-vidskega kapitelja v Pragi dr. Klem. Borovy. Delovanje tega cerkvenega dostojanstvenika in rednega člena c. kr. češke akademije je sploh jako razsežno in zaslužno; sčasoma se ga bo-demo v svojih dopisih še večkrat pri raznovrstnih prilikah spominjali. Njegovo delavnost na zgodovinskem polju označujejo poglavitno te-le tri monografije: Antonin Brus z Mohelnice, nadškof praški. To je zgodovinsko-kritični življenjepis nadškofa, ki je po 1401etnem medvladju, t. j. leta 1560. zasedel osiroteli nadškofijski prestol praški, ki je bil izpraznjen od leta 1421., ko je bil nadškof Konrad z Vechtv prešel k husi-tovstvu. To delo je bilo izdano leta 1873. v založništvu že imenovanega, velezaslužnega sveto-prokopskega društva na slavo devetstoletnice praške škofije (ustanovljene leta 973.); to delo je dobilo ceno «zbora doktorjev bogoslovja«, kar samo že priča o temeljitosti te monografije. Slovstvo. 429 Izdelana je v resnici z zgodovinsko istinitostjo po virih, ki jih je moral iskati gosp. pisatelj v kapiteljskem, nadškofijskem in namestniškem arhivu. V čast mu je! Ravno to moramo trditi o drugi monografiji dra. Borovega: «Martin Me-dek, nadškof praški (1581—1590)», po ravno tistem društvu izdani leta 1877. Tretje zgodovinsko delo tega pisatelja je izdalo leta 1878. društvo sv. Janeza v Pragi: «Sv. Janez Nepomuški, mučenec in glavni patron češkega kraljestva* ; ta knjiga je izdana v 150 letni spomin, kar je bil sveti Janez svetnikom prištet (zgodilo se je to leta 1729. za papeža Benedikta XIII.). Znanstvena vestnost, zgodovinska temeljitost jo diči. To delo naj bi brali tisti premnogi liberalni pisatelji, ki se v svoji že do skrajnosti segajoči zlobnosti ne sramujejo napadati celo svetnikov Gospodovih, in ne bilo bi treba, da morajo vstajati vedno novi branitelji tega našega svetega patrona.1) — Med te branitelje moramo po pravici šteti na prvem mestu Jan. Krst. Votko, tov. Jez., ki je s svojim «Skfipcem na češke neverce a rozumafe* pred šestimi, leti ugnal sramotilce sv. Janeza; s spisoma «Čudežni jezik sv. Janeza Nepomuškega* in «Sv. Janez Nepomuški in knežji rod Švarcenberški* je mnogo pripomogel k če-ščenju tega svetnika po češko-slovanskih deželah. Oba nazadnje imenovana spisa sta bila izdana v založništvu «Katol. tiskovnega društva», prvi leta 1884. in drugi leta 1887. Sicer je pa izdal ravno ta pisatelj leta 1885. v tej zadevi še drugi spis: «Kanonizacija sv. Janeza Nepomuškega in v njej vidna Previdnost božja, skrbeča za Češko*; ta spis je pisan jako lepo, umevno in temeljito; vsak ga lahko z velikim uspehom bere. Društvo sv. Janeza ga je izdalo v slavnostnem letu sv. Metoda (leta 1885.), ki je bilo hkrati petdeseto, kar traje in blagodarno deluje imenovano društvo; ž njim vred je izdalo takrat še drugo lepo knjigo: «Sveti Cirilo-Metodijski spominki Marijanski, ali Mati božja Starobole-slavska na Češkem in Mati božja Tufanska na Moravi». O Votki pristavljamo še to-le: Votka pozna temeljito češko zgodovino, prisrčno časti češke patrone, in navdušeno razglaša in brani njihovo slavo in čast; zato po vsej pravici zasluži častno ime, ki so mu je nadeli: advocatus patronorum Bohemiae.2) Jezuitski red nam je dal še drugega zgodovinarja, namreč jako zaslužnega podpredsednika «Zgodovinskega društva* o. Jos. Svobodo. On proučuje in raziskuje zlasti vire iz protireformacijske dobe na Češkem; sadove svojega truda je objavil v raznih člankih po listih v «Časopisu katol. duhovstva*, v «Vlasti» in drugodi; spisal je pa tudi samostojne knjige. Glavna med njimi je v dva dela razdeljena: «Katoliška reformacija in mari-janska družina v češkem kraljestvu*, izd. v Brnu leta 1888. Prvi del obravnava dobo 1552 - 1620, drugi pa 1620—1655. Pisana je sem in tje v malo nepravilni češ*čini, a povsodi jako zanimivo; dobro orožje je za vsakoga proti tistim, ki iščejo ravno iz te dobe, kar morejo dobiti najhujšega proti katoliški cerkvi. Z ravno x) Leta 1874. je izdal dr. Borovj tudi lepo pisano „Zgo-dovino praške škofije na slavo 900letnice praške škofije". Pri-dejal jej je monografijo „Češki narodni dom v Bimu". 2) Leta 1879. je izdal tudi: „Spominki staro-boleslavski". to dobo se peča drugi spis Svobode: «Iz pra-henjske okolice (z kraje Prachenskeho)*, ki se je posebej odtisnil iz mesečnika «Vlast», in spis «Iz graške okolice (z kraje hradeckeho)*, ki ga je izdalo 1. 1892. «Katoliško tiskovno društvo*. Razven Svobode je obogatil zgodovino češko v 17. stoletju tudi praški metropolitni kanonik dr. Jr. Krasi, ki je izdal leta 1886. v založništvu svetoprokopskega društva spis: «Arnošt, grof Harrach, kardinal svete rimske cerkve in knez-nadškof praški*. To ni samo popoln ži-votopis tega velikega nadškofa, marveč tudi temeljit zgodovinsko - kritičen popis verskih razmer na Češkem od leta 1623—1667. To delo je pisano z ljubeznijo do zgodovinske resnice; vse opisuje, kakor se je zgodilo in je vredno večje pozornosti vsakega prijatelja češke zgodovine. Pisano je živo in zanimivo, nikdar ne utrudljivo; nehote se vzbudi v bralcu te obširne knjige (661 stranij v osmerki) želja, naj bi dobil čim preje zopet kako podobno knjigo iz Kraslo-vega peresa. Vsem tem dosedaj imenovanim zgodovinarjem se pridružuje častno Fr. Ekert, sedaj župnik pri Devici Mariji Snežnici v Pragi s svojim dvozvezkovim delom: «Sveta mesta kraljevega glavnega mesta Prage*. Izdalo je je društvo sv. Janeza in sicer prvi zvezek leta 1883., drugi pa leta 1884.; v tej knjigi imaš zgodovino in popis cerkva, kapelic, samostanov, sv. kipov in drugih spomenikov katoliške vere in pobožnosti v glavnem mestu češkega kraljestva; to delo je domoljubno in jako zanimivo za onega, kdor je obiskal ali misli obiskati stostolpo matičko Prago. Iz peresa ravno istega pisatelja je prineslo vlani društvo sv. Janeza prvi del «Življenja svetnikov*. Podobnega dela nam pa preje nikakor ni manjkalo; že preje sta bivši prijor teplskega samostana Karli k in za njim višegrajski kanonik Beneš Metod Kulda izdala življenje vseh svetnikov; drugi pa, n. pr. Rejzek, Proehazka, Bily itd. so popisali življenje nekaterih slovanskih svetnikov. Jako krasno zgodovinsko delo je tudi «Češka cerkvena zgodovina*, katero je po čeških virih napisal Fr. Vacek, sedaj gimnazijski profesor v Slanem. Doslej je izšel prvi del, ki obsega najstarejšo dobo češke zgodovine do konca desetega stoletja; izdan je bil v Pragi leta 1890. O tem proizvodu zadostuj to-le: To delo je^ tako temeljito, kakor ga doslej še nismo imeli. Skoda — v resnici škoda, da se ne nadaljuje; nikakor prazna beseda, če pravimo, da bi bilo to delo pravo okrasje češkega zgodovinskega slovstva. — Dober delavec na zgodovinskem polju je tudi Alojzij Hlavinka, kar dokazujejo njegove «Zmote in laži v zgodovini (bludy a lži v dejinach)* in ilustrovana «Kro-nika češko-moravska*. Obe knjigi brez izjeme dobro služita svojemu namenu in obe sta nam jako potrebni: prva zato, da bi odstranjevala toliko zmotnih nazorov sploh v zgodovini, v češki pa še posebej; druga pa zato, da bi oslabila pogubni vpliv raznovrstnih strankarskih in liberalnih kronik in kroniček, katerih imamo na preostajanje. V novejši dobi lepo deluje v zgodovini tudi Jos. H a m r š m i d, kar priča njegov «Jošt z 430 Razne stvari. Rosenberka», izd. leta 1892. v Pragi; ravno tako Peter Spička, duhovnik iz križevniškega reda, Anton Podlaha, adjunkt na češkem bogoslov-skem oddelku, Honejsek, župnik pri sv. Ka-stalu v Pragi in premnogi drugi. Razven tega pa so vspešno delovali in delujejo na zgodovinskem polju Konrad, Via s a k, Ježek, f Dudik. Iz vsega tega seveda kratkega opisa se vidi, da zgodovina pri nas ni neobdelana ledina, marveč da so se tudi katoliški duhovniki marljivo zanjo zanimali in se še zanimajo. Da so tudi lajiki tako delali in da še delajo, ni mi treba pripominjati. Dovolj je, da navedem vsaj nekaterih imena. Pred vsemi je f Palack$', f Gin-delv, Tomek, Rezek, Kalousek, Tadra, Slavik, Brandl, ^ Sedlaček, Strnad, Prašek, Krvštufek, Emler, Šembera, Helfert, Winter, Ziebert itd., itd., — torej cela dolga vrsta imen, katera sijajno slove sirom sveta. H koncu tega pregleda še omenjam, da se deluje pri nas tudi v patrologiji. Izdavajo se v češkem prevodu spisi raznih svetih očetov in cerkvenih pisateljev z jako dobrimi opazkami in razlagami. Tako je izdal že Sušil spise svetih apostolskih očetov in svetega Justina, mučenca. Celakovsk^ je prevel spis sv. Avguština «o božjem mestu», Vojače k je preložil Tertullianov «Apologeticum», Desolda je izbral nekaj spisov sv. Janeza Zlatoustega, namreč šest knjig «o duhovništvu» in «dva opominjevalna govora pa-lemu Teodoru» ; vrh tega je prevel tudi svetega Ireneja «petero knjig proti krivoverstvom»; tako so še druge spise cerkvenih pisateljev odeli v češko obleko. (Dalje.) Razne stvari. Narodne pesmi. (Z Belokranjskega. — Zapisal —r.) I. Poslušajte, mladi ljudje, Kaj vam povem, Kaj vam povem Od neke mlade deklice: Poročni venec si je včeraj vila, Da jutri bi se z dragim poročila. Prišlo pa je povelje od Boga, Da mora se ločit' s tega sveta! Prišla je danes bela smrt In jo zavila v črni prt. Zvonovi bodo godci ji, Svatovi pa pogrebniki. Prva je ura te noči, Ko se Marija veseli Z eno rdečo vrtnico Še pred solncem vtrgano. Angeljci so jo vtrgali In jo Mariji šenkali, Da si bo splela venec zlat In ga dekliču šenkala. Ktera ta venec zadobi, Ta se v nebesih veseli; Ktera ta venec izgubi, Ta pa na dnu pekla gori. Jezus je usmiljen'ga srca, Vse, kar ga pros'mo, to nam da. Zdaj ga pa pros'mo sveti raj : «Vse, kar te pros'mo, vse nam daj, Zdaj te pa pro'smo sveti raj, Jezus, Marija nam ga daj!» Pasel je pastir ovčice Na zelenem pašniku, In pripasel je do klade, Oj, do klade bukove. In na klado to je sedel, Pesnice veselo pel, Izpod klade pa prilezlo Majhno mu je detece. Detece je govorilo: «Hola, hbla, striček moj!» «Kaj si reklo, dete majhno, Da bi jaz tvoj striček bil?» Detece je govorilo: «H61a, h61a, striček moj, Striček, ti si dober človek, Zlobna pa je sestra ti. Tvoja sestra, moja mati, Ki se tretjič dnes moži, Ki je sine tri imela, Sine tri, ki jih več ni! Prvega je v vodo vrgla, Drugemu zavila vrat, Mene pa pod klado dela, Oj, pod klado bukovo. Prosim, striček, dobri človek, Oj, odvedi me domov K moji materi hudobni, Ki se tretjič dnes moži. Le do praga me odvedi, Kjer piruje mati mi, Samo se čez prag bom vrglo, Samo majhno detece!» Striček detece odvedel Le do praga je domov, Samo se črez prag je vrglo, Samo majhno detece. «H61a. hč-la, mati moja», Dete govorilo je;