I Pravljice Božene Nemcove. ] : Prevedel Dr. P. ¦ ¦ (Nadaljevanje.) »Ajdi torej v črni gozd in bodi nema !" je zaklicala starka in se dotaknila s šibo blede Maričke, ki je padla začarana na zemljo. — Črni gozd je bil lasi nekega mogočnega kralja, ki je imel edinega sina, po imenu Milivoja. Kraljevič je bil strasten lovec. Neko jutro je stopil pred mater in rekel: „Ljuba mamica, danes se mi je sanjalo, da sem ustrelil krasno košuto. Naj delam, kar hočem, povsod vidim tisto košuto pred očmi. Prosi očeta, naj me pusti na lov." Mati je svarila Milivoja, ker se mu lahko na lovu pripeti nesreča, a vse zastonj, Milivoj je prosil in prosil, dokler ni omehčal staršev. Dvajset izkušenih lovcev ga je spremljalo v črni gozd. Bližal se je večer in obilo zverine je bilo postreljene, Milivoj pa ni našel bele košute, o kateri se mu je sanjalo. Jezdil je križem po gozdu in v svoji lovski ognjevitosti niti ni opazil, da se je oddaljil od svojih ovarišev. Prijezdi na majhno planoto, kjer je na sredi stalo nekoliko grmov. Zdi se mu, da se v njih nekaj beli, in takoj napne lok in si misli: »Čakaj, to bo tista košuta." Že meri, kar skoči izza grma prekrasna deva, pade pred Milivojem na kolena in dvigne proseče roke k njemu. Bila je Marička. Ko se je prebudila iz omed-levice, v katero jo je vrgla čarodejna babična šibica, je slišala lovski rog in konjski topot in se skrila za grmom. „Kako si zašla sem, krasna deva ?" je vprašal Milovoj. Namesto odgovora pa je položila roko na usta in žalostno odkimala z glavo, češ, da ne more govoriti. „Ti si nema ? Oh, škoda!" je zaklical Milovoj, ji pogledal v krasne oči ter jo vzdignil od zemlje. Vzel je rog in zatrobil lovcem na znamenje. Lovci so se polagoma zbirali od vseh strani: „Meni se zdi, da je naš kraljevič ujel gozdno vilo namesto košute", je šepetal star lovec tovarišu. Kraljevič je videl, kako radovedno ogledujejo vsi Maričko, in je rekel: „Ta deva je kraljevska princesinja, ki jo je odnesel neki čarovnik. Na čudovit način mu je ušla in prišla sem. Goto me je višja moč priganjala na lov, kajti sirota bi bila tukaj gladu umrla." Kraljevič je vedel, kako bo učinkovala izmišljena pravljica na lovce, ki so poskakali s konj in ji izkazovali čast. S prijaznim nasmehom jih je ona zahvaljevala in si pridobila njihovo naklonjenost. Milivoj je ukazal, da morajo o devi molčati, dokler jim ne dovoli govoriti. V šumu in hrupu so se vračali lovci v grad in opazili, da je odpeljal Milivoj Maričko v svojo sobo. „No, ali si ujel tisto košuto, ki ti ni dala miru ?" je vprašal oče Milivoja. „Seveda sem jo, oče, po večerji vam jo pokažem." Ko so jedli, je vzel Milivoj od najokusnejših jedi na zlat krožnik in nesel Marički. „Košuti neseni," je povedal materi. „čudna mora biti ta košuta", je rekla kraljica. »Rada bi jo videla." Takoj jo pripeljem", je odgovoril kraljevič in hitel v svojo sobo. Tukaj je našel Maričko s knjigo v roki in je vprašal, če zna Citati. Marička je prikimala. „In morebiti tudi pisati ?" Marička je zopet prikimala. ..Izvrstno; torej mi lahko napišeš, kdo si, kako se imenuješ in kaj se je s teboj zgodilo ?" Marička je napisala, kako se imenuje in da je iz te in te vasi, hči kmeta Luke, pet let od doma. Kje je ta čas bila, tega ne sme nikomur povedati. Če ji hoče kraljevič izkazati dobroto, naj jo pelje k njenim starišem. „Ne, ne", je rekel Milivoj in jo prijel za roko, „ti ne smeš več odtod; jaz te imam rad in te hočem vzeti za ženo." Marička je žalostno odkimala in zapisala: »Nesrečen boš!" „Kako bi mogel biti s teboj nesrečen? Samo reci, da me imaš rada, potem greva k starišem, vse drugo bo moja skrb." Marička se ni dolgo branila. Podala je Milivoju roko in šla sta v dvorano. Starši so ostrmeli, ko je sin namesto košuto pripeljal tako krasno devo, še bolj pa so se začudili, ko je rekel, da bo ta deva njegova žena. Začetkoma starišem ni bilo po volji, toda nevestina krasota in sinova prošnja jih je omehčala, in nato so slavili poroko tako slavnostno, kakor zahteva čast kraljevega roda. V ljubezni in sreči je živela Marička s svojim možem. Nekega dne pa pridejo poslanci, da se bliža sovražna vojska. Nastal je jok po gradu; Milivoj se je poslovil od starišev, poljubil zadnjikrat solzno lice svoje soproge in odjezdil na vrancu na čelu vojaštva. V težkih dneh sta kralj in kraljica tolažila Maričko. Končno je prišla vest, da Milivojeva vojska zmaguje in ravno tistega dne je porodila Marička čvrstega sinka. Bilo je veselje v vsem gradu, najbolj pa so se rado- vali stariši. Ponoči pa je prišel nad žene, ki so imele pri mladi mati bedeti, tak spanec, da so vse zadremale. Kar se razgrnejo zavese ob postelji in pred Maričko stoji prijazno lice babičino. „0 moja zlata babica", je zaklicala Marička, ki je v tem hipu zopet dobila govor. „Kako sem vam hvaležna, da ste mi pripravili tako srečo ! Poglejte tega novorojenca !" Če hočeš ostati srečna, povej, kaj si videla v šesti sobi ?" „Babica, jaz nisem bila tam." „Povej, hudo bo s teboj." „Nisem bila tam." Nato je zgrabila babica dete in ga raztrgala, da je brizgnila kri po belih blazinah in po materinem licu. Uboga mati je zakričala in omahnila polmrtva na posteljo. Žene so se prebudile in našle zibelko prazno in vse krvavo okoli brezavestne matere. Kriče so bežale h kraljici, ki si je pulila lase z glave, ko je videla ta grozni prizor. Maričke ni mogla vprašati, ker je bila zopet nema in še brez zavesti. Kralj je tarnal in obžaloval, da je dovolil sinu ženitev z začarano žensko. Kraljiču so poslali poročilo, češ, najbolje bi bilo zloglasno mater sežgati. Milivoj pa je poslal glas, da jo imajo pustiti pri miru in z njo ravnati kakor prej. Za nekoliko tednov se je vrnil in objel jokajočo bledo soprogo. Z ljubeznivimi besedami jo je tolažil, da bi ublažil njeno trpljenje. Staremu kralju to ni bilo po volji, toda Milivoj mu je odgovoril: „Ne hudujte se, oče, Marička tega ni kriva, ona je v oblasti hude moči, ki se maščuje nad njo. Če bi imela biti še drugokrat mati, jo bom čuval sam, da se ji nič zlega ne pripeti. (Nadaljevanje sledi.)