seminarskega prostora. Nastajali so poljudni spisi, eden prvih na primer v Naši ženi 1950, ko je predstavil začetke stare dubrovniške in dalmatinske književnosti. Sledili so drugi spisi, večinoma objavljeni v Jeziku in slovstvu, npr. Slovenski in hrvatski književni stiki, Gradnik in hrvatska ter srbska literatura, Kumiči- čeve dileme i njihov slovenski odjek itd. Hrvatom je poročal o slovenskih slov- stvenih vprašanjih, npr. v spisu Ivan Prijatel j , slovenski književni kritičar i hi- storičar (Republika, 1953). Zadnje desetletje je bil Emil Stampar cenjen sodelavec časopisa Kaj. Številke, posvečene Gjalskemu, Kovačiču in drugim, vsebujejo tudi njegov delež. Emil Stampar je dejavno sooblikoval rodove slovenskih slavistov, ki so se šolali in znanstveno oblikovali v petdesetih in šestdesetih letih. Opazen je nje- gov koncept v vzgoji slovenistov znanstvenikov. Drugače je s srbohrvatistiko oziroma jugoslavistiko, ki se v svoji literarnozgodovinski veji ne pre j ne slej ni mogla odločilneje izviti iz zametkov, pri čemer so bistveno soodločale ravno naše tesne obče razmere. To je utesnjevalo tudi profesorja Štampar ja . Zlasti prvo dobo, ko še ni bilo jasno, ali se bo njegova pot visokošolskega učitelja nadaljevala v matičnem Zagrebu ali pa bo potekala v Ljubljani , bi bilo prav in potrebno, da bi mu okolje dajalo več možnosti in pobud za razvoj slovenske literarne jugoslavistike. Kljub obilnemu pedagoškemu delu, ki je na profesorja pritiskalo z obsegom dveh relativno bogato razvitih književnosti, je bil Emil Stampar s svojim delom zadovoljen. In srečen — njegov intimni svet ostaja pred drugimi zaprt. Prav je tako. Želeli bi mu dolgoletnejše uživanje v mirnem pokoju tu v Ljubljani, a našel je pravi mir in pokoj šele v Zagrebu, na Mirogoju. Nam ostaja njegovo delo. Da bi živelo tudi poslej, bi bili dolžni storiti vsaj to, da izide knjižni izbor Štamparjevih študij in razprav. Janez Rotar Filozofska fakulteta v Ljubl jani LITERARNA VEDA V ZBORNIKU O RAZSVETLJENSTVU PZE za slovanske jezike in književnosti na l jubljanski Filozofski fakulteti je sklenila, da bo začela prirejat i poleg že tradicionalnega seminarja za tuje sloveniste še vsakoletni mednarodni simpozij. Ta bo posvečen vsakokrat dru- gemu literarnemu obdobju v slovenski književnosti. Ker seminar predvsem uvaja udeležence v slovenski jezik, književnost in kulturo, si je prirediteljica zamislila simpozij kol znanstveno srečanje raziskovalcev, ki n a j osvetlijo določeno obdobje z različnih vidikov. Vendar je treba poudariti , da ne gre samo za literarno- zgodovinsko obravnavanje, ampak za sodelovanje različnih ved, med katerimi zasluži posebno pozornost jezikoslovje. Prvi tako zasnovan simpozij v Slove- niji je potekal od 28. do 30. juni ja 1979 v Ljubl jani ; njegov raziskovalni predmet je bilo slovensko razsvetljenstvo. Hvale je vredno, da je prirediteljica poskrbela tudi za hiter natis simpozijskih referatov v obliki zbornika.* Zato so sedaj do- * Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Med- n a rod ni simpozij v Ljubl jani od 28. do 30. junija 1979. Uredil Boris Paternu s sodelovanjem Brede Pogorelec (jezik) in Jožeta Koruze (književnost in kul- tura). Izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubl jani 1979, 452 str. stopni vsem tistim, ki se niso mogli udeležiti simpozija, a jih njegova problema- tika zanima tako ali drugače. Pričujoče poročilo se omejuje na prikaz deleža, ki ga ima v njem literarna veda; preostale bodo pregledali tisti, ki so zanje poklicani. Razdelek Književnost se začenja z referatom J o ž e t a K o r u z e Konstitu- iranje slovenske posvetne književnosti in njenih žanrov. V njem avtor časovno omeji razsvetljenstvo z letnicama 1768 in 1830 ter tako potrdi upravičeno pre- maknitev končne meje za dve desetletji naprej. Vedeti je namreč treba, da je starejša, pozitivistično usmerjena literarna zgodovina, obsedena od biografizi- ranja, zamejevala obdobje z letom Zoisove in Vodnikove smrti 1819 aH pa z le- tom 1809, ko je izšla Kopitarjeva slovnica. Pri tem ni bila ta zgodovina nikoli toliko sposobna, kl jub faktografski maniji, da bi preučila zalogo takratnih (pol)- literarnih del in določila na tej podlagi mejo, onkra j katere se dejansko začenja romantizem. To sta argumentirano storila šele Janko Kos (Periodizacija slo- venske romantike in Evropa, SR 1971, 353—383) in Boris Paternu (France Pre- šeren in njegovo pesniško delo I, 1976) ; pretres literarnih del, ki ga je opravil Jože Koruza, potrjuje, da ustreza leto 1830 periodizacijskemu mejniku. Sicer pa avtor upošteva ugotovitve starejše literarne zgodovine, posebno znano razde- litev na Pohlinov in Zoisov krožek. Prvega najbol j karakterizira almanah Pisa- nice, v katerem se je uveljavil Dev, ki je verzološko, motivno in žanrsko razširil literarni repertoar. Iz njegovih in Vodnikovih pesmi, objavljenih v Pisanicah, je opaziti poznobaročne, razsvetljenske in deloma celo rokokojske in predroman- tične vplive. Opozicijo do Pohlina in Pisanic vidi avtor v Zoisovem krožku, ki je bil usmerjen rokokojsko. O tcin pričajo prevodi arij, kupletov, Linhar- tovi komediji in poetološki nazori Blaža Kumerdeja, kar vse sestavlja — skupa j z Vodnikovimi rokokojskimi in poučno razsvetljenskimi pesmimi dejavnost tega krožka. Preostala raziskovalčeva pozornost je namenjena literarnim prizadeva- njem zunaj Ljubljane in literarnemu substandardu, h kateremu spada tudi bu- kovništvo. — Tako zastavljen referat Jožeta Koruze odpravlja pomanjkljivosti starejše literarne zgodovine, ki je opazila pojavljanje različnih smeri v tem obdobju, ni pa dovolj raziskala njihove strukturne raznoterosti, ker je največkrat obtičala ob narodnoprebudniški vlogi posameznih del, predvsem Vodnikovih pesmi in obeh Linhartovih komedij. Koruzov referat razodeva literarni vidik, ki je bil premalo upoštevan. Drugi referat Tipološke značilnosti slovenskega razsvetljenstva v evropskem kontekstu, katerega avtor je J a n k o K o s , je primerjalne narave. Njegova podlaga jc izrazito filozofska, saj je avtorjevo izhodišče premisa o človeku — subjektu, razpetem med razum in čutnost. Nato avtor nrimerja »metafizično- -antropološki zaris evropskega razsvetljenstva« (28) s tistim, ki ga je mogoče rekonstruirati iz slovenskega gradiva, pri čemer odkrije velike razločke. Sloven- ska besedila ne poznajo miselnih ostrin, ki so pretresale evropsko razsvetljenstvo, ker so literarno slabo razvita. Ne poznajo namreč vrste žanrov, ki so omogočali takšno izražanje. Celo pri čutnosti, ki se zdi na prvi pogle j v ospredju sloven- skih del, se pokaže po natančnejši razčlenitvi, da je reducirana. Vzrok za to okrnjenost je po Kosovem mnenju sociološki: nosilec evropskega razsvetljenstva jc bilo višje in srednje meščanstvo, slovenskega pa nižje družbene plasti, kar je opazno tudi iz primerjave med Bcaumarchaisovo Figarovo svatbo in Linharto- vim Matičkom. Posebnost slovenskega razsvetljenstva je »ideja naroda« (33), ki je evropski ni poudarjal , ker ni bila zanimiva za državne narode. — Janko Kos torej opozarja na vrsto filozofskih, socioloških in literarnih vprašanj , ki jih je l i terarna zgodovina opazila in jih poskušala reševati, toda brez zadostne med- sebojne povezanosti in brez zadovoljivega miselnega poznavanja evropskih tokov. Tipološko naravnan je tudi referat B o r i s a P a t e r n u j a Problem lite- rarnostilne diferenciacije v slovenski književnosti razsvetljenstva. Y njem avtor upravičeno podvomi o sprejemljivosti dosedanjih obravnav tega obdobja, zato na jp re j kritično razčleni njegova terminološka poimenovanja: »pre(po)rod«, ki ga je uporabljal France Kidrič; »razsvetljenstvo« Alfonza Gspana ter »klasici- zem in predromantiko« Jožeta Pogačnika. V nj ih vidi tri različna pojmovanja istega obdobja: »narodnoprebudn(ega)«, »svetovnonazorsk(ega)« in »književ- nega)« (38), ki so po avtorjevem mnenju utemeljena, če niso enostranska. Saj »gre za obdobje s tako književnostjo, ki ni izrazito ali strožje literarna, ampak je po svojih temeljnih lastnostih in namenih raznovrstna, segajoča daleč čez meje literature.« (38) Kljub temu predlaga bol j premišljeno pojmovanje raz- vrstitev. »Razsvetljenstvo« n a j bi (p)ostalo zbirni pojem. »Pre(po)rod« argumen- tirano zavrne, ker je prevod pojma za renesanso, ki se na Slovenskem ni razvila, z obdobjem v drugi polovici 18. stoletja pa ga ni mogoče istovetiti. Pač pa se mu zdi primerna uporaba pojma »narodno prebujenje« za takratne ideološko- -sociološke pojave. Po njegovem mnenju slovensko literarno gradivo ne dopušča uporabe pojma »klasicizem« kot zbirnega, ker ta li terarna smer ne prevladuje. Tej prepričljivi ugotovitvi sledi razčlenjevanje literarnih slogov v tem obdobju, kar ga privede do sklepa, da je Dev najbol j značilen slovenski baročni pesnik, čeprav opaža v njegovih pesmih tudi protibaročne prvine. Osrednji pesnik celot- nega obdobja in hkrat i na jbol j značilen klasicist je Vodnik, ki prav tako ni enovit pesnik, o čemer priča njegov folklorizem in predromantični vplivi. Ti so navzoči že pri Devu in Jarniku. Končni sklep Paternujevega raziskovanja je spoznanje o nepopolni stilni diferenciaciji v razsvetljenstvu. Vzroke zanjo vidi v takratnih družbenih, jezikovnih in literarnih razmerah, ki so onemogočale raz- vito književnost. — Vrednost Paternujevega referata je v doslednosti, s katero je razčlenil dosedanjo terminološko zmedo in z njo povezane enostranskosti ter v tem, da je opredelil poglavitne razvojnostilne smeri, ne da bi kakšno izmed njih podcenjeval, kot so to počeli nekateri starejši raziskovalci. Vsi doslej omenjeni referati so na različne načine opozarjali tudi na zunaj- literarni pomen razsvetljenske književnosti, M a n f r e d J ä h n i c h e n pa si ga je izbral za predmet svoje obravnave Pripombe k operativni in politično- -operativni funkcij i v južnoslovanski razsvetljenski literaturi. Zanimajo ga proti fevdalne miselne prvine, sa j se po njegovem prav v njih kaže »politično- -operativna funkcija«. Opazuje jo pri treh južnoslovanskih ustvarjalcih Matiji Reljkoviču, Dositeju Obradoviču in Valentinu Vodniku. Kot značilno pesem si izbere zu analizo njegovo Ilirijo oživljeno, čeprav opozarja, da se omenjena funkcija pojavl ja v mnogih njegovih besedilih. Razen Jiihnichenovcga referata je slovansko primerjalen tudi tisti, ki ga je prispevala M a r i a B o b r o w n i c k a ; naslovila ga je Model poljskega in slovenskega razsvetljenstvu in vprašanje književnih tokov. Avtorico pri tegujejo družbenozgodovinske in literarne podobnosti in razločki, ki jih je mogoče opaziti iz p r imer jan ja istega, toda neenakomerno razvitega obdobja pri Poljakih in Slo- vencih. Ker so oboji živeli v različnih zgodovinskih razmerah, je med obema književnostma več razločkov kot podobnosti. Na Poljskem je imelo odločilno vlogo predvsem plemstvo, na Slovenskem pa ne. Za raziskovalko sta temeljna tokova razsvetljenskega obdobja klasicizem in sentimentalizem, od katerih se zdi posebno drugi neprepričljiv, ko ga najde — sicer komaj opaznega — v slo- venskih besedilih. Najbrž je referentka poskušala pri tem preveč mehanično prenesti poljski model na slovensko gradivo, ki tega ne omogoča. Referat Š t e f a n a B a r b a r i č a Slovenska razsvetljenska književnost v luči zvrstne poetike je po zastavljenem raziskovalnem predmetu soroden ne- katerim drugim v zborniku, a se razločuje od njih po ugotovitvah. Tudi njega pritegne terminološka nedoslednost posameznih literarnih zgodovinarjev, pri čemer sam ohranja pojem razsvetljenstvo, potem pa se loti motivne in žanrske obravnave besedil. Svojo pozornost usmeri na Pisanice, Linhartov zbornik Blu- men aus Krain, na Japljeve, Zoisove, Vodnikove, Volkmerjeve, Staničeve, Jarni- kove, Primčeve in Modrinjakove pesmi. Pri tem opazi, da je poznalo slovensko razsvetljenstvo odo, elegijo, basen, anakreontsko pesem; ni pa razvilo epa, tra- gedije in ne pripovedne proze. J o ž e P o g a č n i k si je izbral za predmet svojega prispevka Vloga so- cinianizina pri nastanku slovenske razsvetljenske misli idejnoteološko vprašanje, ki ga je načel že v obravnavi slovenskega protestantizma, na katero se tudi sedaj sklicuje. Leva smer protestantizma, tako imenovani »socinianizem« je racionali- ziral teološke nauke; njegov vpliv na j bi bil tolikšen, da je vplival celo na razsvetljensko miselnost. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je res obstajala kontinuirana povezava med »socinianizmom« in razsvetljenstvom, kot meni referent, ali se je pojavljal na Slovenskem samo razsvetljenski racionalizem, ki je bil odsev sočasnih evropskih miselnih tokov. Skratka, gre za sklop vpra- šanj, ki terjajo natančnejše dokaze. I v a n a C e s a r j a je pritegnil poetološki dodatek v Pohlinovi slovnici; osvetlil ga je v referatu Slovenska prosvjetiteljska poetika — dio gramatike (Poetica operosorum). Poudarja, da je ta poetika prva v slovenski književnosti in da je imela drugačno funkcijo, kot jo imajo navadno takšne stvaritve: ni povzemala niti sistematizirala že obstajajočih pesniških pojavov niti jih ni nor- mirala, ampak je šele vzpodbujala njihovo nastajanje. Iz njenih postavk je opazno racionalistično pojmovanje poezije. Znamenito Vodnikovo pcsein Zadovoljni Kranjec je analiziral K l a u s D. O 1 o f v referatu Kritik der Aufklärung als literarisches Motiv, v katerem je opozoril na nujnost trojne interpretacije glede na trikratno objavo te pesmi v času razsvetljenstva. Razlagalni razpon sega pri tem o(d precej nevtralne hu- morističnosti do ostre satire, katere odmev je zaznaven še v Prešernovi Novi pisariji, v Maliničevi politični utopiji Indija Koromandija in v Tavčarjevi 4000. Zunaj razdelka Književnost se pojavljata še dva referata, ki se ukvarjata z verzološkimi vprašanji. Njuna uvrstitev v drugi razdelek je nepričakovana, saj je bilo doslej v navadi, da je verzologija del literarne vpde, čeprav je zaradi obveznega upoštevanja fonetičnih vidikov blizu jezikoslovju. Avtor prvega to- vrstnega referata Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetljenstvu je T o n e P r e t n a r . Verzno normo definira kot »množico pravil, po katerih poteka jezikovno uresničevanje verznega vzorca: sem sodijo prozodična in skla- denjska pravila, ki jim mora leposlovno besedilo ustrezati, če hoče biti verzno.« (291) Ker se pojavl ja verzna norma v eksplicitni in implicitni obliki, avtor raz- išče obe. Za določitev prve analizira ohranjene metrike Pohlina, Kumerdeja, Сора in Metelka ter ustrezna Zoisova razmišl janja v korespondenci z Vodnikom. Implicitno normo, tj . »v verzno besedilo vpisana norma« (297), pa opredeli iz izbranega pesemskega gradiva različnih razsvetljenskih ustvarjalcev, pri čemer posveti posebno pozornost vzglasu, sredini verza, izglasu in rimi. Glede na dej- stvo, da je slovenska verzologija na jbol j nerazvito področje literarne vede, po- meni Pretnar jeva raziskava po svoji natančnosti, metodološki doslednosti in empiričnosti dosežek, vreden pozornosti. Pomembne rezultate prinaša tudi druga verzološka obravnava Klasička me- trika u slovenskom pjesništvu (I Kvantitativni pokušaji). Njen avtor M i r o - s l a v K r a v a r obravnava v n j e j že večkrat opaženo vprašanje o poskusih uvel javl janja kvantitativnega verznega sistema v razsvetljenski poeziji, katere jezik ga zaradi svojega naglasa ne omogoča. Toda zavest o tem je prodirala med pesnike in teoretike počasi, kar je analiziral Kravar z nava jan jem številnih pri- merov in ob upoštevanju evropske verzne problematike. Iz povedanega lahko povzamemo, da prinaša zbornik vrsto tehtnih dognanj o književnosti slovenskega razsvetljenstva. Ta odpravl ja jo marsikatero doslej veljavno sodbo starejših li terarnih zgodovinarjev. Koristno prevrednotenje je posledica preusmeritve novejših raziskav k sami književnosti, zaradi česar so postala bolj jasna razmerja med posameznimi razsvetljenskimi literarnimi to- kovi, med njihovimi evropskimi izvori in slovenskim prevzemom. Prvič je bil natančno analiziran takratni verzni ustroj. Pri b ran ju zbornika deluje moteče samo literarnoteoretična shizma ob pojmih literarna »vrsta« in »zvrst«; koristno bi bilo, ko bi prišlo čim prej do poenotenja. Kot pomanjklj ivost je mogoče ome- niti odsotnost natančnejše obravnave razsvetljenske dramatike, toda tudi tej bo — zaradi njene razvitosti — literarna veda posvetila pre j ali slej primerno pozornost. Marjan Dolgan SAZU, Ljubl jana NOV PRISPEVEK V. E. GUSEVA K OBRAVNAVI PROTIFAŠISTIČNEGA PESNJENJA PRI SLOVANSKIH NARODIH Do danes je že dokaj narasla predvsem folkloristična strokovna literatura o protifašističnem pesnjenju pri slovanskih narodih (izjema so Lužiški Srbi). To in njihova podobna zgodovinska usoda med drugo svetovno vojno sta dovolj veliki vzpodbudi za primerjalne analize tega pesnjenja. Posebno, ker je v folklo- ristiki primerjalni pristop še vedno eden na jbol j razširjenih, k l jub občasnim kri- tikam, ki se zavzemajo za prenovitev njenih metod. S tistim delom protifašističnega pesnjenja, ki je po svoji naravi najbližji klasični folklorni pesmi, se s primerjalnega stališča na jbol j zavzeto že vrsto let ukvar ja V. E. Gusev. Njegovo najnovejše delo s tega področja je knjiga Slo- vanske partizanske pesmi,1 v kateri si zastavlja cilj na podlagi primerjalno- -tipološke analize ugotoviti skupne zakonitosti us tvar jan ja in š ir jenja množične 1 V. E. Gusev, Slavjanskie partizanskie pesni, Leningrad, 1979.