125
Za poduk in kratek čas.
Besnost „Narodovih" piscev.
Enako strupenemu gadu, kateri — ako je v precep vjet — sika in šavsa po vsem, kar more doseči, se vede »Narodov" pisec v odgovoru na naš članek „Epi-sode iz državnega zbora." Ker ne more ovreči tega, kar smo trdili mi, po svoji nespodobni razvadi ta prit-likovec, predno se podstopi po ,,lerfantovski" maniri insultirati možake, kakor je gospod dr. Bleiweis, — zopet počeni za plot in čaka s kolom v roki kakor razbojnik našega očaka, kateremu se v obraz pogledati vreden ni. To stori fantalin zarad tega, ker misli, da je dr. Bleiweis pisal oni njega tako zbadajoči članek v „Novicah". Se ve, nihče drug ni mogel tako soditi o spoštovanih in mnogo zasluženih možakih , dr. Voš-njaku, dr. Razlagu in Dežmanu, kajti razen dr. Blei-weisa in dr. Coste ni nobenega človeka na svetu, kateri bi zla9ti prvih dveh ne malikoval in ne občudoval njune politične modrosti in kakor Bistrica čistega domoljubja! „Dr. Bleiweis je toraj pisal ali narekoval oni članek; alo, po njem, fantje dajmo ga!"
Jaz vem, da se gosp. dr. Bleiweis za tako lajanje političnih kužekov toliko zmeni, kolikor „Narod" za resnico; za njega, ki je bil že v težavnejih razmerah in čegar domoljubje se je že drugače na poskušnjo stavilo , kakor dr. Vošnjakovo in dr. Raziagovo ali čegar bodi, ne bilo bi pristojno seči za plot in takega fanta-linskega „pisca" prijeti za ušesa; dolgo bi moral ta fantalin kričati za njim, predno bi se dr. Bleiweis po njem ozrl in mu pokazal leskovico, katero   zasluži.
Toda po dr. Bleiweisu, voditelju našem , žali fantalin nas in mi nismo tako hladne krvi, da bi nas to kar nič ne prijelo. Ker pa pri porednih pobalinih ne pomaga dobra beseda, marveč je treba šibe , naj nam bralci ne zamerijo, če smo danes v roko vzeli palico in jo obrnili proti neotesanim razposajencem, katerim najdemo par v starem testamentu pri Elijevih porednih sinovih in onih fantalinih, ki so preroka Elizeja zasra-m o vali.
Kdo pa so ti fantalinski ,,pisci", ki že dalje časa po „Narodu" razsajajo in zdaj tega zdaj onega s svojo gnjilo slino oskruniti skušajo? Ljudje brez značaja, ki so deloma se toliko časa po Dunajskih kavarnah in gostilnicah vlačili, dokler jim ni zmanjkalo potrebnih novcev. Naučili se niso druzega, kakor ošabnosti in napili se prevzetnosti, da bi se podstopili zidati babilonski stolp, če bi jim kdo denarja posodil, bodisi „li-beralec" ali „klerikalec"; denar jemljo iz vsake roke. Ko jim je potekel studenec novcev, potem so obesili skušnje in učenje na kol in pomolili nos v zrak, da bi
126
zasledili, „kje je kaj kruha." Zbirljivi pri tem niso bili, služili so vsakemu brez ozira na vero in narodnost in se dali prikleniti k vsakim jaslim, kjer je bilo kaj krme , ter so lajali na povelje nad vsakem in mu kazali zobe, ne prašaje po vzroku zapovedi. To se spremeni le takrat, kedar menjajo gospodarja; takrat premene" tudi svoje principe.
Ravno taka je pri ^Narodovih" piscih. Zdaj so „liberalni" in „mladi", ker imajo kruh od „liberalcev" in „mladih"; a naj pride kak „star" in ponudi takemu „piscu" le 100 gold. na leto več — njegov je in bo jutri ravno tako zaganjal se v „mlade" in „iiberalce", kakor se danes zaganja v „stare". Tudi hrane iz skrivne vladne roke bi se ne branil.
Žalostno in sramotno pa je za stranko, v katere imenu smejo taki pritlikovci govoriti in pisati; žalostno je tudi za nas Slovence sploh, da se med nami goji taka golazen, kateri ni nobena reč, nobena oseba več spoštljiva, ki ne verujejo na druzega, nego na svojo po slabo razumljenem liberalizmu prismojeno pamet in to, kar se v njej rodi; najbolj žalostno pa je to , da imajo take brezdomovinske „katilinarične eksistence" in gnjidovi klateži manijo, grditi in skruniti nam naše najbolj častite može , namesto da bi jih posnemali in se učili od njih, česar jim je najbolj potreba: političnega takta in domoljubja.
Čujte! Jurčiču in njegovemu „edeiknapu", komaj dorastlemu Študentu, ki je svojo prihodnost obesil na kljuko v „narodni tiskarni", in nekemu pol-profesorju brez skušnje, a strašne prevzetnosti in zaljubljenosti v samega sebe, ki pa nima toliko političnega uma v glavi, kakor dr. Bleiweis v svojih že davno odloženih čevljih, — tem ljudem dr. Bleiweis nič več ne veljd, je proč. Njihova sodba mu je odvzela vsakake zasluge, domoljubje, možgane, on je ob vse to in sicer, ker ga sumičijo, da je pisal ali narekoval oni požigalni članek, v katerem so se videli dr. Vošnjak, dr. Razlag in Dež-man na reščetu.
Kako se bodo pač oni „Narodovi" „junaci" jezili, če jim tu naravnost povemo, da dr. Bleiweisa po krivem dolže! Je namreč še mnogo drugih, ki poznajo ono trojico in ved6, koliko je vredna. Toliko,,Narodovim" piscem, da ne bodo mislili,  da se dr. Bleiweis za-nje briga od
pisatelja članka „Episode iz drž. zbora."