BRKIN: V zgodnji zimi. Reminiscenca.) Kaj bi pač bilo, če bi ga hipoma izgubila ... (lz starega dnevnika.) »Joško, čitaj dalje!« je mirno velel učitelj Štefan Krtina in naredil par korakov po toplo zakurjeni šolski sobi. Monotono je odmevalo po sobi, zunaj je pa tiho prihajal mrak in nalahno so naletavale snežinke. — Danes pred leti, ah, zakaj sem se spomnil, skoraj bi bilo že umrlo v srcu, skoraj sem že pozabil, da sem živel nekoč drugo življenje, življenje podobno prelestnim sanjam, iantovski pesmi v mesečini. Stopil je k oknu, pravkar je zaječala burja kakor vzdih umirajočega starca. V polmraku je sanjala zapuščena in oddaljena gorska vasica, vsenaokrog pobeljeno, dolgočasno hribovje. »čitaj iznova — Anica!« — Da, danes pred leti, prav tak dan je bil zunaj. Prvič sva šla tedaj skupaj po samotni, predmestni ulici. Molče sva stopala med snežinkami, v srcih pa je drhtela pesem o ljubezni, mladi, kristalno čisti ljubezni. Komaj sva se upala dihati, in tedaj sta se srečala najina pogleda. Prijel sem jo z roko in komaj slišno šepnil: »Prvi poljub ...« — Pretreslo naju je s silovito močjo — prvi poljub. — Še se je sklonila nazaj, pa privil sem jo k sebi, oklenila se me je okrog vratu in ustna so se združila z ustni... In potem sem ji poljubljal oči, čelo, lica ... In tisto minuto sva zazrla paradiž, vsenaokrog je zablestelo solnce, in v hrepenenju dveh mladih duš je zažarela bodočnost. V sanjah sva bila onkraj morja. — In danes — ha ha ha? Šel sem za svojimi sanjami — na morje, za zahajajočim solncem. Vihar me je pa vrgel na otok sredi neizmernih daljin. In ko sem ga pregledal, sem opazil, da ni žive duše na njem, vse izumrlo, sami grobovi, le tuintam se je zdramila neznana, topa žival in je leno zlezla v svojo luknjo. Vrtinec mi je pogoltnil čoln, in ob tihih večerih sem posedoval na visoki skali, moje oči so pa zrle tja daleč — v daljne daljine, kjer je ostala ona, ki sem ji dal svoje srce, svojo dušo. Pričakoval sem jo, klical sem jo, a ona me ni čula in ostal sem sam na tem pozabljenem otoku, daleč, daleč od belih cest in svetlih mest. Ne dosežejo jo vet moja hrepenenja, ne objame je več moje izpito srce ... — Ah, v tej minuti, pred leti je bilo. •»»Gospod učitelj, ko bi imela jaz mili- jon, pa bi kupila zrakoplov, plavala z njim na Dunaj in tam bi ogledovala cesarski prestol. Ali ste ga vi že videli?« »Ne, Anica, če boste pridni, pripovedoval vam bom pa jutri o deklici, majčkeni in ubogi, ki je našla zaklad, a ga je zamenjala za skledo leče.« Zmračilo se je popolnoma in goste  snežinke so plesale v mrzli burji. »Molimo!«  »Oče naš, ki si v nebesih! ...«