Poîtnina olaîaoa т gotovini ZIV1DEN9E 1 Q L 9 U B.L1) A N A Y") Štev. 14. 2* oktobra 1932. Knjiga £rVXJENJE IN SVET — ilustrovana tedenska revija Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—, Posamezna Številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 Ur, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo Inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo In uprava v LJubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO. Urednik: Ivan PodržaJ. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnikar. • Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran JezerSek. Vsi v LJubljani. VSEBINA T št. 14: D r. V1 a d. T r a v n e r: Ernest Renan. — Hrana v kameni dobi. — človek spreminja zemljo. — Morska paša. — Potovanje v preteklost. — Ukljeva. — Ronald Ross. — Maksim Gorki. — Slike iz življenja in sveta. — Valentin K a-tajev: Brezdelnik Edvard (nadaljevanje). — Petdesetletnica prenosa električne energije. — Zveneči les. — Nova raziskovanja o streli. — Mumija s ponarejenimi kodri. — Stari prekop med Severnim in Baltiškim morjem. — Tajinstveno izginotje »Ciklopa«. — Starost nekaterih bolezni. — Francoski gradovi. — Znamke pripovedujejo. — Moskiti na Grumantih. — Operacije v kinu. — Humor. Operacije v kinu Med zanimivostmi milijonske prestolnice New Yorka ni na zadnjem mestu tako zvana filmska katedrala ozir. veliko gledališče Roxy s 7000 prostori. Da je v tem ogromnem zabavišču poskrbljeno za vsako najmanjšo željo obiskovalca, je samo po sebi umljivo. Uslužnost lastništva gre celo tako daleč, da so v gledališču pripravili najbolj udobne prostore za majhno po. rodnišnico. Vsaka žena, ki bi jo veselilo, da bi rodila novega državljana s spremljanjem največjih orgel na svetu, je gostoljubno sprejeta. Palača ima med svojimi čudežnimi napravami tudi vzorno opremljeno in vsem predpisom ustrezajočo majhno bolnico, v kateri je po potrebi zaposlenih do 12 posebnih zdravnikov. Poleg obsežne operacijske dvorane ima Roxy dve bolniški sobi, in sicer z eno posteljo za moške in z dvema posteljama za ženske. Večina bolnikov je ženskih; bolniki ostajajo v tej bolnici najdelj do jutra. Odtod jih pošiljajo bodisi v pravo bolnico ali pa domov. Lani je imela bolnica 1500 bolnikov; posebno pri vojnih filmih so imeli nameščenci polne roke dela. Z vstopnico za Roxy ima obiskovalec pravico tudi do zdravniškega pregleda in bolniške oskrbe v gledališki bolnici. In ni jih malo takšnih, ki se prav često poslužujejo »ugodnosti«, da si za 75 centov ogledajo najnovejši film, nato pa si dajo Se v bolnici zdravit! karkoli. Lastniki niti ne ugovarjajo 1 V New Yorku si človek — ki je dovolj prostodušen — lahko torej privošči brezplačen porod in razne druge operacije za olepSavo lica in vnanjosti sploh. Mednarodna zveza lastnikov lepotnih zavodov je eklenila na svojem »kongresu«, da bo ustanovila »lepotne klinike«, na katerih si bodo lahko »primerne« manj premožne osebe zastonj izboljševale pomanjkljivo vnanjo prikupnost. Resolucija o tem sklepu vsebuje med drugim prav ameriško trditev, da je sedanja gospodarska kriza povzročila med tisoči in tisoči lepega in zdravega ženskega sveta neke vrate »mentalno letargijo« (torej duševno brezbrižnost) za vnanjost, ki je pozneje ne bo moglo popraviti niti zboljšanje sedanjih razmer. Mnogo zaslug, da so se te lepotne klinike prav naglo udomačile, imajo tudi razstave najnovejših frizur, nege rok itd. Med temi je n. pr. povzročila pravo senzacijo lepa plavolasa mlada dama, ki se je pokazala z najnovejšim pripomočkom za lepoto, in sicer s trepalnicami, ki se dajo izmenjavati. Od daleč se zdi kot bi imela dama nad očmi električen svit. Pri bližnjem opazovanju pa se dobro vidi, da so »nataknjene« trepalnice nenavadno dolge in na obeh koncih pozlačene. Premakljive trepalnice »za vsakdanjo rabo« veekakor niso tako dolge kot one, ki so namenjene za oglede, in se dobivajo v treh Izvršitvah: bronaste, zlate ali srebrne. Slednje imenujejo »zaradi lepšega« tudi platinasto-bisernate. Bratovščina »kozmetičnih kirurgov«, torej onih gospodov, ki po želji obračajo obraze, po volji oblikujejo postave in sploh obnavljajo damske pojave, so se pri tej priliki obvezali, da bodo z ženskih lic odstranili tako zvane depresijske gube. Ope. racija se je v posebno kričečem primeru izvršila tako-le: Orkester igra zdaj sentimentalne, zdaj vesele napeve. Tisoč oseb, večinoma žensk, (Nadaljevanje n« predzadnji ZIYDEN7E IN SVET ŠTEV. 14. UUBUANA, 2. OKTOBKA 1982. KNJIGA 12. Bedo Zimmermaam: JESENSKO SONCE (lesorez) Dr. Vlad. Travner Ernest Renan Pred 40 leti je umrl v Parizu eden najsijajnejših in najduho-vitejših francoskih pisateljev, _ ki je povzročil doma in v ostalem kulturnem svetu silno revolucijo duhov in ki bo s svojimi idejami brez-dvomno vplival še na pozne rodove — Ernest Renau. Renan se je rodil 27. februarja 1823 v Tréguier-u, dep. Côte du Nord (Bretagne). Kakor pripoveduje sam v »Mladostnih spominih« (1883) je bila njegova vzgoja strogo verska. Po končanih licej-skih študijah je stopil 1844 v semenišče v Parizu, da postane duhovnik. Toda že dve leti pozneje je zapustil bogoslovje, ker ni soglašal z dogmami katoliške cerkve. Nato je študiral orientalske jezike, modroslovje in zgodovino, četudi ga je čakal trd boj za obstanek. 1856 je postal član »Akademije napisov«, štiri leta pozneje (1860—61) je vodil po naročilu vlade ekspedicijo v Sirijo, da bi proučil staro feničansko kulturo. (Zuan-stvene izsledke je objavil 1874 v »Mission de Phénicie«.) Pri tej priliki je obiskal večkrat Palestino, posebno kraje, kjer je živel Od-rešenik. Tu se mu je rodila misel, da napiše obširno »Zgodovino nastanka krščanstva«, ki naj bi obsegala prvi dve stoletji t. j. do časa, ko se je nova vera povsod razširila in utrdila in postala odločilen činitelj v razvoju človeštva. Prvi del — »Jezusovo življenje« — je skiciral že v Galileji. Ko se je vrnil v Pariz, je postal (1862) profesor hebrejskega, kaldejskega in sirskega jezika na Collège de France. V tem času je dovršil »Jezusovo življenje«, ki je izšlo 1863 v dveh zvezkih. Renan opisuje Odrešenika v mični idilični okolici kot ljubeznivega in vedrega preroka, ki hoče ustvariti na zemlji kraljestvo božje t. j. ljubezni, bratstva in enakosti vseh ljudi, ki pride zaradi tega v konflikt z obstoječimi družabnimi uredbami in nazori in umre kot mučenec za svoje prepričanje. Knjiga je bila v kratkem prevedena na skoraj vse evropske jezike*) in zbudila — kakor več let poprej D. Straus-sovo delo »Das Leben Jesu« (1835—36) — povsod veliko pozornost. Oglasili so •) Slovenskega prevoda navzlic obljubi neke odlične ljubljanske založbe Se danes nimamo. Op. ur. ERNEST RENAN se številni pisatelji kakor Réville, Cola-ni, Schérel, Coquerel, Veuilott, Pressen-sé i. dr., ki so skušali dokazati, da nasprotujejo Renanovi nazori krščanskemu čuvstvovanju. Zaradi tega je moral Renan julija 1863 zapustiti svojo službo. Vlada mu je ponudila nato mesto cesarskega knjižničarja. To ponudbo je Renan kot vnet republikanec odklonil in živel nekaj časa v Egiptu, šele po padcu cesarstva (1871) se je vrnil na svoje prejšnje mesto. 1878 je postal član Francoske akademije; 1883 pa administrator Collège de France. Umrl je 2. oktobra 1892 in bil pokopan na mont-martreškem pokopališču. Razen že imenovanih knjig je spisal Renan celo vrsto znanstvenih razprav in člankov kakor tudi več leposlovnih del v prozi in poeziji. »Zgodovina nastanka krščanstva« je izšla v letih 1863 do 1883 in obsega razen »Jezusovega življenja« »Apostole« (1866), »Sv. Pavla« (1869), »Antikrista« (1871), »Evangeliste in drugo krščansko generacijo« (1877), »Krščansko cerkev« (1878), »Marka Av- rela in konec antičnega sveta« (1882) in »Splošni indeks« (1883). To delo dopolnjujejo številne versko zgodovinske razprave kakor »Židovstvo in krščanstvo« (1883), »Islam in znanost« (1883), razni članki zbrani v »Študijah verske zgodovine« (1857) in »Novih študijah« (1884), pred vsem pa obširna »Zgodovina izraelskega ljudstva«, ki je izšla v 5 zvezkih v letih 1887—94. V to skupino spadajo tudi odlični ritmični prevodi odlomkov sv. pisma kakor »Knjiga Hiob«, »Visoka pesem« i. dr. Najvažnejša Renanova modroslovna dela so: »Averroes in averroizem« (1852), kjer opisuje življenje in delo znamenitega arabskega modroslovca Averroesa, prav Ibn Rožda (1126—1198), »Filozofični dialogi in fragmenti«'(1877), »Eseji o morali in kritiki« i. dr. V teh in nekaterih drugih spisih se bavi Renan tudi z državnimi in političnimi vprašanji. Pomembna Renanova jezikoslovna dela so: »Splošna zgodovina in primerjajoči sistem semitskih jezikov« (1855), »O nastanku jezika« (1863) itd. Slednjič je Renan tudi odličen dramatik. Njegove drame »Caliban, suite de la Tempête« (satira na Gambetto), »L'eau de jouvence«, »L'abbesse de Juarre«, »Le prêtre de Nemi« i. dr. so izšle skupno 1888 pod naslovom »Drames philo-sofiques«. Renan je bil univerzalen duh: modro-slovec, zgodovinar, državnik (v teoriji), jezikoslovec in pesnik obenem. Bil je idealist in borec za resnico in pravico. Kot modroslovec je bil prvotno panteist, pozneje skeptik. Svoj svetovni nazor izraža v vseh delih, posebno v modioslov-nih in zgodovinskih. Odlikoval se je po bistroumnosti, živahni fantaziji in kom-binacijskem daru. Izvrstno je poznal književnost raznih narodov, pred vsem Orientalcev, Francozov in Nemcev. Njegov slog je blesteč, uglajen in nazoren. Tudi v znanstvenih delih se kaže njegova umetniška narava. Pred vsem je bil — kljub nekaterim nedostatkom — kakor ustvarjen za zgodovinarja krščanstva. Že v mladosti in pozneje kot bogoslovec se je seznanil temeljito s Kristovim naukom, ki je bil zanj božje razodetje. Poznal je tudi židovstvo, islam, budizem in — kot modroslovec — razne filozofske sisteme. Izredno jezikovno znanje mu je omogočilo, da je bral v izvirnikih sv. pismo, apo-krife (psevdoevangelije), talmud, sodobne zgodovinske, bogoslovne in modro- slovne spise in ostala za preteklost krščanstva važna dela. Tako je mogel kritično primerjati razna besedila in ustvariti jasno in harmonično sliko pra-krščanstva iz često si nasprotujočih virov. Slednjič je videl sam Odrešenikovo domovino, ki je ostala kljub viharnim stoletjem skoraj neizpremenjena do današnjih dni. Tu se je uživel v davno preteklost in tako je dobila zgodovina — kakor pravi sam — obliko in telo. Krist je Renanu resnični sin božji in Odrešenik, četudi ne v smislu cerkvenih dogem. Čudeži Krista in apostolov so mu le — takrat še nepojmljivi — naravni oz. duševni pojavi (vizije, halucinacije i. dr.), ki so jih smatrali sodobniki kot znake preroštva in božanstva ali pa pobožne legende. Krist je sin božji, ker sta božanska njegov nauk in vzgled; Odrešenik pa, ker je umrl za svoje prepričanje in pokazal tako neskončno vrednost duhovnega življenja nad telesnim. Koder je hodil, je učil dobroto in ljubezen, obsojal pa hinavščino in krivico pismoukov, katerim je bila vera le oblika, ne pa vsebina življenja, Kristova vera je vera srca. Iz nje naj izvirajo vse naše misli in dela. Edina zapoved je ljubezen. Ljubiti pa moramo vse ljudi, tudi sovražnike, ker зјпо vsi otroci istega Očeta. Zato je ukazal svojim apostolom in učencem naj ljuoijo njega t. j. naj radi store to, kar dela on. Ti so 'spolnili Gospodovo povelje ne z dogmami in obredi, temveč s poukom in vzgledom. Božja beseda je našla pot v preprosta srca zasužnjenih in zatiranih in zbudila povsod hrepenenje po duhovnih dobrinah in notranji svobodi. Ti ljudje, ki niso poznali krivice in nasilja, so vedeli, da bodo gledali Boga, če žive v ljubezni in brez greha. V njih je živelo prepričanje, da smo pred božjo sodbo vsi enaki. Kristov nauk je revolucionaren in bi spremenil obličje zemlje, če bi se ravnali vsi po njem. Mesto telesno bi živeli ljudje duhovno, mesto civilizacije bi imeli kulturo. Ostali bi preprosti, nepokvarjeni, enaki, svobodni in srečni. Ko pa je zmagal v cerkvi posvetni duh, je zmagala oblika nad vsebino, dogma nad nravnim zakonom. To so vodilne misli, ki jih izraža Renan v»Zgodovini nastanka krščanstva«. Ker je trdil, da je krščanstvo le vera srca brez dogem, obredov in svečenikov, vera, ki obstoji zgolj v medsebojni ljubezni in ki druži človeka neposredno z Bogom, so mu očitali, da je fantast in nasprotnik cerkve. Ta očitek je osno- van. Kajti cerkev je občestvo ljudi dobrih in slabih, popolnih in nepopolnih. Zato ji je potrebna organizacija (hierarhija in obredi), ker bi brez nje ne mogla spolniti svojega poslanstva. Tudi apostoli so bili po Kristovi odredbi cerkveni predstojniki, ki so učili vernike in jim dajali zapovedi, ne samo bratje med brati, »čista vera za vse človeštvo«, kakor si jo je zamislil Renan, je utr ja, ki se ne more nikdar uresničiti. Po njej more živeti le idealist, ki nosi v srcu Boga, ne pa široka masa z najrazličnejšimi stremljenji, željami in nagoni. Kljub temu je razumel Renan verske težnje svojega in našega časa mnogo bolje kot strogo dogmatični Chateaubriand (»Duh krščanstva« 1802) ali materialistični Strauss, ker je našel med obema ekstre-moma srednjo pot. Zaradi svoje vzgoje je ohranil spoštovanje do religioznega čuvstvovanja. Vera v božanstvo je Re-nanu največji in najdražji zaklad človeštva; kajti samo v njej obstoji smisel življenja. Vedel pa je tudi, da kraljestvo božje ni od tega sveta. Zato se je boril proti vnanjim oblikam konfesij in proti težnjam, pridobiti cerkvi posvetno oblast. Tako je pomiril nasprotne duhove in pripravil pot k strpnosti in miru, četudi se je prvotno zdelo, da nasprotuje krščanstvu. Zgodovino prakrščanstva je napisalo — posebno v teku zadnjih sto let — nešteto zgodovinarjev, bogoslovcev, modro- 'Jelovnik iz kamene dobe V bližini Nordlingena eo našli lom-čene črepteje iz kamene dobe, na katerih so se še prav jasno poznali sledovi neke zoglje-nele smo>vi, nedvomno od jedi, ki se je kuhala v tisti posodi. Pri kuhanju je loinec najbrže prekipel in nekaj jedi se je prl-smodilo na vnanji strani. Učenjake je seveda zanimalo vprašanje, kaj se je kuhalo v tem loncu pred nekako 5000 leti. Berlinski profesor dr. Grues, ki velja za specialista v raziskovanju fosilnih ogljikovodikov, je zoglenele ostanke ostrgal s čretpinj, jih pretvoril v primerne raztopine in razisikoval pod mikroskopom. Dognal je, da se je moral kuhati v loncu nekakšen ržen močnik te da je gorela na ognju smrekovina. Moânik je prekipel, se poce-dll po loncu, kjer je deloma zgorel, deloma pa samo zoglenel toda posamezne kožice otrobov so bile dovolj odporne, da so še v tisočletjih ohranile prvotno strukturo. Zanimivo je, da se Griiseovo dognanje popolnoma ujema s sodbo drugih učenjakov, da so se namreč praprebivalci teh krajev že v starejši meolitični dobi bavili s poljedelstvom, da so pridelovali neke vrste ti, slovcev in pesnikov. Malokateremu pa je bil usojen tolik praktičen uspeh v vseh slojih kakor Renanu. Od novejših pisateljev se da primerjati z Renanom edino genialni Giovanni Papini (»Krist, zgodovina sinu božjega« 1925). Pomembni za vse, posebno za državnike so Renanovi politični nazori. »Dober državljan je le, kdor dela za nravni, umski in gospodarski napredek domovine, ne kdor rabi lepe besede.« >Vzbuditi ljubezen do resnice; ničesar opustiti, da postane narod razumen; skrbeti za možato in obilno vzgojo; dopovedati ljudem, da postanejo plemeniti, če prezirajo podlost in nizkotnost; zajeziti kri-čaštvo, ki preplavlja deželo na vseh krajih; spoštovati verski čut, a ne spajati moralne usode ljudi s konfesijonalnimi oblikami; pred vsem pa čuvati svobodo, ki je bistveni pogoj za vse dobrine — to je prava politika.« »Imeti skupno slavo v preteklosti in skupno voljo v sedanjosti; imeti za seboj velike čine in hoteti jih še izvršiti — to so pogoji, da se ustvari narod.« Ti Renanovi izreki o bistvu države in nalogah politike veljajo za vse čase in narode — tudi za nas Ju-goslovene. Ostala Renanova dela nimajo za širšo javnost večjega pomena in zanimajo le strokovnjake. Vse pa, kar je napisal, ima trajno vrednost. Kajti mnogo bolj kakor kdo drugi je veroval v kulturo duha in srca ter v napredek človeštva. iz katere so si kuhali nekakšen primitiven močnik in da je bila ta »narodna jed« tamkaj domača še leta 1100 po Kj. Kruh se je naučil pripravljati človek po veej priliki šele proti koncu kamene dobe. Disertori: Kakteja Človek spreminja zemljo Sledovi, ki so jih ostavila nekdanja človeška pokolenja iz prazgodovinske dobe, so ne-_ znatni. Nekoliko revnih ostankov se je ohranilo za njimi, površino zemlje so komaj malo zarezali — obraza našega planeta pa niso spremenili. Toda človeštvo je raslo in se razširjalo preko čedalje večjih delov zemlje. Da je moglo živeti, je pričelo zemljo obdelovati. S tem se je pričelo spreminjanje zemeljskega obličja po človekovi volji. V prvotnih naravnih pokrajinah so se pojavila polja in travniki v čedalje večjem obsegu. Moderna kulturna geografija je dognala, da se človekov vpliv na prvotno zemeljsko obličje ne kaže nikjer tako izrazito kakor v ogromni preprogi travnikov, ki pokriva danes velike dele naše premičnice, zlasti pa doline rek. O nastanku dolinskih travnikov so se znanstveniki dolgo prepirali, danes pa zmaguje teorija, ki pravi, da travniki niso prvotna naravna pokrajina, temveč da jih je ustvarilo človekovo delo. V rečnih dolinah je tvorilo rastlinstvo nekoč bičevje, resje, vrbičevje itd. in šele redno delovanje kose je končno izbralo rastline, ki jih sedaj poznamo na dvakrat letno pokošenih travnikih. Za to teorijo govori med drugim dejstvo, da ni v velikanskih predelih Finske in Sibirije, ki jih človek ne obdeluje, nobenih travnikov, dasi bi bili klimatski pogoji zanje ugodni. Travniki so brez dvoma velik človekov uspeh v njegovem boju za preobrazbo zemlje. Toda število porazov, ki jih je doživel v tem področju, ni majhno. Čestokrat so se končali poskusi, da bi naselili nove živalske in rastlinske vrste v ozemlje, kjer jih prej ni bilo, z neuspehom. Prečesto so postale »koristne« rastline in živali v novih življenjskih pogojih nevarni sovražniki poljedelstva, ki se jih je mogel ubraniti le s težavo ali pa sploh ne. Narava se maščuje nad človekom za njegovo poseganje v njene zakone. To maščevanje se kaže v strašni obliki zlasti glede iztrebljanja gozdov v velikih ozemljih, na Grškem, v Italiji, v Španiji, da navedemo samo nekatere najvažnejše primere. V obeh starih evropskih kulturnih deželah, Grčiji in ItaUji, so segali gozdovi nekoč globoko v ravnine. Ljudje niso vedeli, da so ti gozdovi skriti ču- vaji njihove blaginje in kulture: s svojimi koreninami so hranili rodovitno prst v gorovju, s svojo vlago so napajali studence in omogočali umetno namakanje polj. A ko so ljudje začeli iz-sekavati te gozdove, ker so potrebovali lesa za svoje hiše in ladje, so izginjala tla nad skalovjem, studenci so posah-nili, polja in travniki so se izsušili, še danes so vidne posledice roparskega gospodarjenja z gozdovi pred tisočletji: veliki deli Grčije so opustošeni in kjer so v starem veku živeli bogato življenje lahko milijoni ljudi, životari danes nekoliko tisočev revežev. Isto je s Sicilijo: nekoč je bila žitnica starega sveta, danes je zaradi opustošenja nekdanjih gozdov večinoma puščava. Neki strokovnjak za te stvari, prof. Albert iz Eberswaldeja, dokazuje v enem svojih zadnjih spisov, da so uničujoče po-vodnji na Kitajskem in v Indiji samo posledica iztrebitve tako zvanih monsunskih gozdov v ozemlju veletokov. Ti gozdovi so nekoč kakor goba srkali vso preobilno vlago in uravnavali vodno gospodarstvo rek — danes so večinoma izginili in nič več ne zadržuje besnečih vodnih sil. Človek ne spreminja obraza zemlje samo neposredno, temveč tudi posredno in to mogoče v še večji meri. Zanimiv primer za to nam je ogljikov dvokis v zemeljskem ozračju in njegov vpliv na podnebje. Ogljikov dvokis, tisti plin, ki daje z vodo ogljikovo kislino, je naravnost neznaten sestavni del ozračja, saj ga 3.0.000 litrov zraka vsebuje komaj 3 litre. A vendar je njegov učinek tako velik, da bi se povprečna temperatura zemlje znižala za celih 21 stopinj, če bi mahoma izginil — to se pravi, vse življenje bi na zemlji izumrlo. Po drugi strani bi malenkostna porast te količine znatno dvignila temperaturo: zemlja bi dobila toplejše podnebje nego ga ima danes. In sedaj so znanstveniki ugotovili, da količina te važne zračne primesi polagoma, a vendar vztrajno narašča! Zakaj? Ena najbolj razširjenih teorij trdi, da je človek vzrok tega porasta. Človek pokuri namreč povprečno 2000 milijonov ton premoga na leto, da o pohabi bencina in petroleja v kurilne svr-he niti ne govorimo. Pri tem nastaja ogljikov dvokis in e tem razlaga ta teo- rija naraščanje količine ogljikovega dvokisa v ozračju. Seveda imajo tukaj tudi vulkanski izbruhu svojo važno vlogo, a vendar je količina dvokisa, ki jo proizvaja človek s kurilnimi procesi, prav znatna. Če omenjena teorija drži, tedaj bo postalo podnebje zemlje v naslednjih stoletjih polagoma toplejše, in to bo imelo neizmeren vpliv na vse zemeljsko življenje. Jules Verne predlaga v eni svojih knjig, naj bi zgradili ogromen top, da bi s svojim povratnim sunkom pri strelu pramaknÛ zemeljsko os in dal naši premičnici toplejše podnebje. Morda nam takšnih drastičnih ukrepov sploh ni treba — morda zadostuje res samo produkcija dvokisa v naših pečeh in tovarnah, da vrne naši zemlji večno pomlad... Morska paša Mnoge vrste večjih morskih ži« vali se hranijo od planktona, od tistih majcenih zastopni» _kov živalskega in rastlinske» ga sveta, ki jih je cela množica v vsaki čaši morske vode. Plankton je nepo« sredno ali vsaj posredno hrana prav vseh prebivalcev morja, neizčrpna paša, brez katere bi bili mrtvi vsi oce« ani. Ima pa plankton čisto določen čas prospevanja in počitka. V prvih pomladnih dneh začne morska pa* ša bujno zeleneti in skoraj na to se začne silno množiti pritlikavi živalski svet planktona, ki je neposredni užit« kar tega zelenja. Razsežnost in go» stata planktona je ta čas največja, ^aja in junija pa že mine doba cvete» nja in plankton, ki je doslej nalik go« sti zeleni megli prežemal vodovje, se začne vse bolj redčiti. Na jesen za nekaj časa iznova oživi, potlej pa se počasi umiri in pripravi na zimski po« . čitek, ki traja spet do druge pomladi. Življenjski ciklus planktona je torej skoraj popolnoma enak kakor pri rastlinstvu na kopnem — in vendar ni tako preprosto razumeti zakaj. Če travniki ozelene spomladi, ko sonce odgrne z njih snežno odejo, če potlej v sončnem žaru pasjih dni ove« nejo in se posuše ter si potem iznova opomorejo na jesen, se nam vidijo vzroki in posledice čisto naravne. Planktonu pa se ni treba boriti niti z mrazom ali vročino niti s sušo in za» to si je na prvi mah težko razlagati, zakaj tudi na njega razvoj vplivajo letni časi z enako diktatorično silo kakor na vsa druga živa bitja. Šele v novejšem času se je do neke mere po« srečilo razrešiti to uganko. Posebno lepo nam je raztolmačil življenje planktona norveški profesor dr. Bjer» kens iz Osla, ki je skupaj s svojim učencem, polarnim raziskovalcem Sverdrupom postavil teorijo o tako zvanih navpičnih morskih tokovih, ki odločilno vplivajo na življenje plank« tona. . Osnovni člen v družini planktona so tako zvane kremenčeve alge, drobni rastlinski organizmi, ki predstavljajo najprvotnejso hrano morja. Po živ» ljenjskih pogojih le«teh se mora rav» nati tudi življenjski ciklus planktona, ki ga bomo tedaj najbolje spoznali, če se poglobimo v življenje kremenčevh alg. Ker spadajo krenenčeve alge med zelene rastline, ne morejo živeti brez sončnih žarkov in so zaradi tega na» vezane zgolj na vrhnje vodne plasti, ki jih še dovolj močno proseva svet» loba. Prav tako pa je njih uspevanje odvisno od rudninskih raztopin v morski vodi. Vse rastlinstvo nujno potrebuje pred vsem dušika in fosfor« ja, ki sta, kakor znano, glavni sestavi» ni vseh gnojil. V morsko vodo prideta ti dve prvini po večnem krogotoku življenja zaradi razpadanja poginulih živalskih beljakovin in kosti. Ogljik črpajo kremenčeve alge iz ogljikove kisline, ki jo izdihavajo morske živali. Toda, dočim se ogljikova kislina v vodi raztopi, tako da je je povsod enako, padajo živalske razkrojine na dno, tako da jih je v privrhnih pla« steh prav malo. Raziskavanje morske vode na oba« lah Evrope pa v Atlantskem in Tihem oceanu je pokazalo, da je množina fosfatov in dušikovih spojin v morju na posameznih mestih zelo različna, da pa jih je na splošno v večjih glo« binah več nego pri vrhu. Redišča za rastline so boljša v globinah, torej prav taqa, kjer rastline zaradi pomanj» kanja svetlobe ne morejo živeti. Toda tudi privrhna voda vsebuje dovolj re» dilnih snovi za rastlinstvo in sicer zla» sti obilno spomladi iz naslednjega vzroka: Ko se pomakne spomladi sonce višje na nebo, se redilne snovi zaraui pospešenega razmnoževanja plankton« skih rastlin prav kmalu porabijo !n tako se avtomatično zaključi prvi del življenjskega ciklusa planktona. Plank» ■tonske živalice bolj in bolj propadajo. Hrana je izčrpana, od samega sonca in ogljikove kisline pa kremenčeve al«e ne morejo živeti. Izčrpane gornje vodne plasti se morajo torej na vsak način zamenjati z bogatimi globočin» skimi plastmi, ker bi moral sicer plank« ton prav kmalu ves poginiti. Ta zame« njava je pa zelo težavna. Vrhne vodne plasti so poleti tople in torej tudi lažje od spodnjih, ki jih sonce ne more pregreti. Med skladoma tople in mrzle vode je pa neka vmes« na plast, ki preprečuje izmenjavanje. Denimo, da se hoče neki gmotni delec iz spodnjih plasti dvigniti na površje. Nekaj časa bo res plaval kvišku, ko pride v nekoliko toplejšo, lažjo vodo pa ne more ver naprej, ker je njega vzgon tukaj že manjši. Prav tako se zgodi z gmotnim delcem, ki bi se sku« šal pogrezniti v globino. Ko pride v •mrzlejše, težje plasti vode, postane njega vzgon večji in ga dvigne nazaj v gornje plasti. Tako delci nenehoma ni« hajo gori in doli," ne da bi mogel ka« teri prodreti mejno plast. Pa tudi iz« menjavanje kinetične energije in raz« topin je preko mejn? plasti prav ma« lenkostno. Zaradi te plasti, ki je ka« kor neprodirna stena vrinjena med vodne sklade, ostane morska paša ne« pognojena in le klaverno redi svoje prebivalce. Jeseni pa se vrhnje vodne plasti ohlade in počasi se temperatura izena« či prav do dna. Zdaj ni nikjer več vmesne plasti, pač pa jesenski viharji pripomorejo, da se voda še bolj teme« îjito premeša. Hranilne snovi pridejo spet na vrh in morska paša iznova ozeleni v žarkih jesenskega sonca. Toda le za kratek čas. Pozno v jeseni, ko začne pešati sončna moč, jame plankton počasi odmirati k zimskemu počitku, da se drugo pomlad v dobro »pognojeni« vodi ponovno zbudi v novo, bujno življenje. Opisani življenjski ciklus se povsod ponavlja, je pa podvržen tudi neka« terim krajevnim vplivom. Zgodi se, da vmesna plast tudi poleti prodre in potem seveda plankton tudi takrat bujno uspeva. Prodore povzročajo glo» bočinski morski tokovi zlasti na oba» lah. Tam se plankton posebno bujno razvija. Močni vetrovi s kopna odri« nejo vrhne vodne plasti daleč proč od obale, tako da se dvignejo na njih mesto globočinske plasti z obilico re» dilnih snovi, od katerih se plankton mahoma razbohoti. Če potem veter spet odjenja, se na obalah prav kmalu opazi propadanje. Življenje planktona je torej odvisno razen od letnih časov tudi še od morskih tokov in od vre» mena. Poslednji v dolgi verigi živih bitij, ki posredno živi od planktona, je člo» vek. Kamor zanesejo vetrovi in morski tokovi plankton, tjakaj se selijo tudi ribe, tako da je ribolov in ribji trg neposredno prizadet od usode plank» tona. Lepo, mirno poletje lahko po» stane usodno za ribolov, ugoden veter s kopnega pa privabi ribe na obalo. Obale z močnimi globočinskimi tokovi so najboljša lovišča. Zaradi tega je Tiajobilnejši ribolov zmerom v sever» nejših morjih, kjer med vodnimi plast» mi ni tako velikih temperaturnih raz» lik in so boljše ustvarjeni pogoji za ' ..« Soseda je sočutno kimala z glavo, mislila na svoje brige, mala sosedina hči triletna krivonoga punčka z velikim rdečim trakom v laseh, se je plazila h kletkam, se boječe ozirala in s prstkom žugala pticam: »Gldi ptički. Ptički šo šnedli šivo objeko.« Potem se je njeno ličece skrivilo v neizrečeno nežnost, približala se je banji sijala od sreče in milobe in božala želvo. Gubice okrog Lidočkinega nosu pa so postale izrazitejše. (Dalje) Petdesetletnica prenosa električne energije Leta 1882 je bila v mon ako vs k i Stefcleni palači velika elektrotehniška razstava. Ob tej priliki — bilo je 16. septembra _ eo naredili zanimiv poizkus prenosa električne energije. Posrečilo se je spraviti v tek majhen umeten vodopad z električno silo, loi so jo proizvajali v Mlesbachu, nekako 67 km daleč od Monakovega. S tem je bilo v principu dokazano, da je mogoče napeljati električno energijo na večje razdalje In da deluje lahko tok tudi drugje, kakor pa je bil profevajan. Poeledice tega skromnega poizkusa so se neverjetno kmalu pokazale, toda začetek je bil zelo težak, kajti vsak velik razmah v prenosu električne energije je bil oviran, ker se elektrika vendamle ni dala predaleč napeljati, sad so se pokazale že na majhnih razdaljah precejšoje lzgu.be. Zato je bilo še zmerom potrebno postanniti posebne stroje povsod, kjer so uporabljali električni tok. Skorad vsaka hiša z električno razsvetljavo je potrebovala svoj stroj. Elektrotehnik Marcel Deprez je skušal sicer dokazati, da je prenos električne elle tudi pri večjih razdajati pod gotovimi pogoji brez velikih iz,gub mogoč, toda ran en mladega O. v. МШеетја eo ga vsi strokovnjaki odklanjali. Toda mož ni obupal Skopaj z Millerjem sta naredila Skrivaj ponočd poizkus prenosa toka iz Miesbaoha po telefonskih žicah z 1.5 PS in imela sta srečo, poizkus je uapel. \ Devet let kasneje so na eiefcbroteh.niš.kl razstavi v Frankfurtu ob Meni že prenašali tok na razdaljo ISO km! Zažarele so ogromne skupine žarnic, ki so vee dobivale totk iz kraja Lauffen ob Neckarju in epet se de dokazalo, da deluje električna ener. gija tudi na večje razdalje. Od tedaj je elektrotehnika hitro napredovala. Električne naprave eo ee povečale, povečala se Je kvantiteta električne elle im tudi razdalje od kraja proizvajanja pa do kraja uiporabe so postale večje. In že se danes uvaža in izvaža tok, saj obstoje zveze med Nemčijo, Avstrijo in Švico za medsebojno izmenjavanje električne energije in to je prav gotovo že prvi koraik do skupnega evropskega omrežja. _àt, z. Zveneči les Klavir je eden tistih predmetov, ki ga po vnanjosti vsak pozna, po notranjem ustroju pa le _ malokateri bolj natanko. Nič čudnega ni to, ker smo klavirjev v svoji okolici vajeni že od detinskih let, vrh tega so pa zmerom enaki, dočim so se mnogi drugi predmeti, ki jih mora civiliziran človek poznati, v zadnjih desetletjih precej spremenili, da navedemo za vzgled samo avto in aeroplan. Komu neki bi tudi prišlo na misel, da bi svojega prijatelja vpraševal, kako so napete strune na njegovem klavirju? In vendar je prav zanimivo izvedeti, da znaša celoten pritisk zaradi napetosti strun pri običajnem klavirju do 20.000 kilogramov. Na povezek vseh strun bi lahko brez bojazni obesil težek železniški voz, ki bi ga vzdržale. Velikanski pritisk sil, ki delujejo zaradi napetosti strun, mora prestreči posebna rebrasta plošča iz litega železa, ki ima tako svojevrstno obliko, da jo zna pravilno vliti le malokatera livarna. Te plošče so se z leti precej pre-drugačile, tako da je med polno vlito ploščo kakega starejšega modela in med prosto nosečo konstrukcijo modernega klavirja prav takšna razlika kakor med težkim, starim železnim mostom in pajčevinasto tenko moderno konstrukcijo. Posebno zanimivi so pa pri klavirja tisti sredniki, ki prenašajo energijo roke na nihanje strun. Tipka klaviature preoblikuje udarec prsta s pomočjo fino razčlenjenega mehanizma v udarec kladevca na struno tako dovršeno, da se ne izgubi nič energije in nobena fi-nesa nje vibracij. Vsaka konstrukcija se skuša čim bolj približati temu idealnemu stanju. Resonančno dno, ki je važna podlaga vsakega klavirja, veščemu pianistu takoj izda kakšne visoke glasbene kakovosti je zmožen instrument, na oko mu pa nič ne pove, kako je to dno sestavljeno. Malokdo se natančneje zanima za resonančno dno, ki je sestavljeno iz mnogih, najskrbnejše izbranih deščic bukovinske smreke in na poseben način okrepljeno z rebrovjem. Resonančno dno napravi zelo dolgo pot, preden se vdela v instrument. Znanost in obrt se v složnem delu trudita izravnati vse fizikalne posebnosti drugače izvrstne bukovinske , smrekovine, iz katere je treba narediti popolnoma homogeno dno. Naj si bo izbira drevja v gozdu in pozneje debel na romunskih žagah še tako skrbna, ne da se preprečiti, da ne bi dobivale tovarne lesa popolnoma različnih lastnosti. Že po naravi si niti dve drevesi nista enaki. Zrak, vlaga, veter in toplota pa kasneje les še bolj spremenijo. Celo iz istega debla nažagane deske se razlikujejo med seboj, kakor so pokazala natančna merjenja. Zaradi tega se vsaka deščica preden se uporabi, s pomočjo patentiranih metod natančno preišče glede specifične teže in prožnosti. Le deščice popolnoma enakih zvočnih lastnosti se lepijo po posebnih pravilih v eno in isto resonančno dno, zakaj le na ta način je mogoče doseči tisto polnost glasov, po kateri se odlikujejo moderni instrumenti. Les za klavirje prihaja iz vseh delov sveta. Amerika dobavlja tako zvani whi-tewoodski les, ki se odlikuje po ravni, enakomerni rasti,, iz Nemčije prihaja bukev za izdelovanje uglaševalnih delov, pokrovi se izdelujejo iz afriške ce-drovine, dočim se za resonančna dna uporablja skoraj izključno le bukovin-ska smrekovina. B. Zimmermann: Samotna breza Skladišče vsake velike tovarne za klavirje je kakor mednarodni vzorčni sejem, ker mora imeti mimo navadnega lesa v zalogi tudi še vsakovrstne furnirje. Poprej omenjeni masivni les tvori namreč samo ogrodje vsakega instrumenta, ki se mora zaradi spodobne vnanjosti odeti še v žlahtno prevleko. In. ker so okusi različni, mora biti prav tako mnogovrstna tudi zaloga furnirjev. V. visokih zračnih kleteh leže nagrmadeni italijanski, kavkaški in ameriški Orehovi furnirji poleg kanadske, švedske in finske brezovine ter afriške hruškovime. Poleg furnirjev iz mahagonija ne sme manjkati drugih, iz švicarske. hruškovine in nemške hrastovi-ne pa palisandra iz Afrike in javorine, eksotičnega rožnatega in vijoličnega lésa iz Afrike ter cebrana, kačjega lesa in še drugih redkih vrst, ki jih le strokovnjaki poznajo po imenu. Pri tem je treba omeniti, da maliagoni ne pomeni ene same vrste lesa, ampak je skupno ime za nešteto pavrst iz vrste mahagonijevega drevesa. No, pripeti se, da celo tako bogata izbera m v stanu ustreči vsem odjemalcem. Tako je n. pr. neki švedski bogataš naročil klavir, ki naj bi se strogo ujemal z njegovim pohištvom. Za vzorec je poslal krasen antični mizarski umotvor in tovarna je morala po vseh evropskih skladiščih iskati primeren ies, da je ustregla naročniku. Zelo važno je pri pripravljanju lesa pravilno sušenje. Dolgotrajno naravno sušenje v velikanskih zračnih lopah se nazadnje še dopolni z umetnim sušenjem v modernih sušilnih čumnatah. Za vsak instrument posebej se naloži !es na vozičke, ki se potisnejo v sušilne rove in potek sušenja se nadzoruje z neštetimi preciznimi kontrolnimi instrumenti. Nova raziskovanja o streli belgijski Revue des questions scientifiques je priobčil M. V. Schaffers zelo zanimivo razpravo o streli. Med drugim je ugotovil _ _ tele važne stvari: čisto po nepotrebnem izdajamo mnogo denarja za to, da zvežemo strelovod s kovinsko ploščo v zemlji, prepojeni z vodo. Voda je sicer dober prevodnik za navadni električni tok, za strelo pa ni. Zato je bolje, če razpredemo v zemlji daleč na okoli mrežo kovinskih žic ter jo zvežemo s strelovodom, ali pa, če smo v mestu, zvežemo strelovod z omrežjem podzemskih kovinskih cevi kanalizacije. Najboljši strelovod je tako zvana Fara-dayeva kletka, to je omrežje prevodnikov, ki pokriva vse ven itoječe točke in grebene ppslppja in od katerega vodi na vsakem oglu odvod v zemljo. Za to omrežje je treba uporabiti vse vnanje kovinske dele poslopja: žlebe, izlive, strešne pregraje. če hočemo doseči višek varnosti (n. pr. pri smodnišnicah. petrolejskih rezervoarjih), moramo obdati poslopje še z drugo Fara-dayevo kletko, to je s kovinasto mrežo, ki ima široke zanke. To seveda ni lepo, toda varnost je večja. , Strelovodi v. obliki konic ali palic so nevarni,4 kajti iz njih izhajajo ioni, ki olajšujejo tvoritev isker. Schaffers pravi, da nimajo konice nikake odvračevalne moči, kar se tiče strele. Nasprotno, konice prav za prav privlačujejo strelo. Iz tega sklepa Schaffers, da je tehnika obrambe proti streli daleč zaostala za napredkom našega teoretskega in praktičnega znanja. Faradayevo obrambno omrežje mora pa tudi imeti pod poslopjem tako zvani temelj, to se pravi, da je treba v zidanem temelju poslopja položiti žice, ki so v zvezi z ostalim kovinskim omrežjem, tako da je Faradayeva »kletka« zaprta na vse strani. Seveda mora biti zvezana z zemljo na zelo široki podlagi. Na ta način se doseže višek varnosti pred strelo. Kar se tiče vpliva strele na rastline, je objavil E. Mathias v letošnjih številkah obzornika Science zanimive podatke, če nekje trešči, poginejo v bližnji okolici vse rastline. Izjemo tvori edinole kroglasti blisk. To čudno prikazen je predvsem opazoval nemški botanik R. Hartig in v zadnjem času von Tubsef. V čem obstoji splošen pogin rastlin? Treščilo je n. pr. v me-česen ter ga razbilo. Sosedna drevesa, na katerih ni opaziti najmanjšega znaka strele, se začnejo sušiti in umrejo. Učenjak Colladon je opazoval tale pojav: treščilo je v vinograd. Kmalu je opažati okoli mesta, kjer je udarila strela, krog, v katerem zamre vse rastlinsko življenje. Ta primer je precej pogosto opažati v vinogradih, pa tudi na polju pri repi in pri krompirju, kakor tudi pri travi na travnikih. Okoli mesta, •kamor je treščilo, se napravi krog smrti. Od česa to? Od stranskih električnih isker? Mathias je drugega mnenja: blisk vsebuje silno močne ultravioletne žarke, ki na gotovo daljavo zamorijo življenje. Ta zamoritev je pa večkrat samo začasna in kmalu »smrtni krog« spet ozeleni. — Br, » Mumija s ponarejenimi kodri - ed neštevilnimi egiptskimi arheološkimi najdbami je posebno zanimiva mumija, ki jo je odkril ravnatelj Metropolitanskega mu- _ žeja v New Yorku Winiock, ko je 1929 vodil odpravo tega muzeja v Egipt. V okolici Teb je našel -v skalnati steni nad nilsko dolino grobnico iz dobe 18. dinastije. Vsi znaki so kazali, da so to grobnico odprli in oropali neznanci v času 21. dinastije, to je okrcg 400 let po pokopu, in sicer dvakrat. Dejstvo, da so jo obe krati restavrirali, dokazuje, da je v njej ležala odlična osebnost. Winlock je dognal, da gre dejansko za grobnico kraljice Meriet Amone, žene Amenhctepa II. in hčere slovitega faraona Tutmeza III. Umrla je okrog 1440 pred našim štetjem v starosti kakšnih 50 let. Po vsakem vlomu v grobnico so njeno mumijo skrbno na novo ovili in opremo v grobnici popravili. Zadnja restavracija se je izvršila v 19. letu vladanja faraona Painudema II., čigar hčer so .tudi pokopali v eno izmed vnanjih dvoran grobnice. Mumija kaže, da je bila Meriet Amona drobne, toaa lepo oblikovane postave, obraz ji je bil podolgovat, spodnja čeljust majhna, zgornja nekoliko naprej štrleča kakor pri večini članov 18. dinastije. Lasje so bili valoviti in kostanjevi brez sledu osivelosti, da bi bili videti bolj bogati, pa jim je vladarica dodela še nekoliko kit nepristnih las. Roparji so morali sami odvi-ti prvotne ovoje mumije, ker jih je Winlock našel v neredu po grobnici. Truplo je bilo namazano s smolo, ki naj bi ga še dalje ohranilo pred škodljivimi vnanjimi vplivi. Tudi masko, ki je zakrivala obraz, so bili roparji pokvarili in stari restavra. terji so jo skušali popraviti. Oči so ji dali alabasterne ? zenicami iz vulkanskega stekla. Obrvi in trepalnice so ji obnovili z modrim steklom. Ves obraz je obdan s sti-lizirano lasuljo iz lesa. Roke in prsi so po- Kdo je še Goethejev sorodnik? Frankfurt ob Meni je lepo mesto in že Goethe je dejal, da je »polno nenavadnosti«. Da je imel prav, dokazuje tudi nova družba, ki so jo tu osnovali, da bi poiskala vse Nemce, ki so z Goethejem vsaj daleč v sorodstvu. Tudi če se ne oziramo na neznana imena tega odličnega sorodstva, jih ostaja še dovolj, ki зо bili s prvake m nemških pesnikov iste krvi. Pred vsem je bila ga. Charlotta Kestner, rojena Buff — torej Wertherjeva Lotta — Goethejeva sorodnica. Drugi člani tega sorodstva isto tako niso kar tako: brata Schlegel, največji filozof 19. st. Hegel in brata Grimm spadajo sem. V poznejših pokolenjih je omeniti izdelovalca lokomotiv Henschla iz Kassla, ženo Alfreda Kruppa, naravoslov- Lesena maska kraljice MERIET AMONE krite z luskinami. V grobnici so našli žare, na katerih dnu so ugotovili ostanke nekega rjavega, izvrstnega piva. Na več predmetih okoli mumije so stali platneni listi, z napisi v črnilu. Ti napisi so bili prav za prav podpisi izdelovalcev teh predmete?-, n. pr.: »Platno, izdelano po velikem duhovnu Amonovem Masahartiju na račun svojega očeta Amona v 1. 18«. ca Ernsta Haeckla, letalca Manfreda von Richthcfna in druge. A tudi danes rod še ni izumrl, .Pevka. Sigrid Onegin, pesnika Binding in Hasenclever izvirajo n. pr. v direktni liniji od Oiimpijca. Stari prekop med Severnim in Baltiškim morjem I- etos praznujejo na Švedskem stoletnico otvoritve tako zvanega gôtskega kanala, ki veže Severno morje z Baltikom in je spe-■ I Ijan po najprijaznejšem in naj-slikovitejšem delu dežele. Kanal se opira na dve veliki jezeri, na Vànersko in Vftt-tersko jezero in križa več pomembnih mest. Pričenja se v Baltiku, nekoliko ju* senčnatimi gaji, ki le sem pa tja puščajo pogled v daljavo, po rahlo valovitem zelenem gričevju, ki je po najvišjih vrhovih okronano z belimi gradovi. Na jezerih se pogled razširi do brezkrajnega obzorja, skoraj kakor na morju. Kanal gre mimo skoraj vseh zgodovinsko zanimivih krajev Švedske, prt.v tako pa mimo modernih industrijskih naprav, med katerimi napr&v- morjem na zapadni obali pri Goteborgu. Načrt za gotski kanal je bil narejen že v petnajstem stoletju, toda pomanjkanje denarja in nezadostni tehniški pripomočki so dolgo časa zadrževali gradnjo. Kanal je med najdaljšimi na svetu in meri z nekaterimi stranskimi rokavi 560 kilometrov. Promet po njem se vrši z majhnimi ladjami, ki preplovejo celo progo v nekako treh dneh. Sprva je bil namenjen prekop samo za tovorni promet, zdaj pa ima velike dohodke tudi od prevažanja potnikov. Vožnja po tej vodni poti je od sile udobna in mikavna in težko, da je še po kateri drugi poti tako lahko spoznati obširne predele švedske in se seznaniti z lokalnimi posebnostmi življenja. Posebno poleti je pokrajina, po kateri se voziš, očarljivo lepa. Ladja plove med košatimi. centrale in kemične tovarne ob trollhat-tanskih slapovih, ki spadajo med največje naprave te vrste na svetu. Vožnja po gôtskem kanalu je res edinstvena na svetu. < Tajinstveno izginotje - onee februarja 1918 je odplul premogovni parnik ameriške vojne mornarice »Ciklop« s 309 možmi posadke iz Rio de Janel- .._ ra v smeri proti severu. Nekaj dni kasneje jo pristal na Barbadosu v angleški Zapadni Indiji, da se je založil s premogom m živežem. Odrinil je spet 4. marca proti Baltimoru in 5 dni kasneje gA je opazila ladja »Amalco« že prav blizu cilja. Od tedaj pa je zmanjkala za nJim vsaka sled in še danes nihče ne ve niče-« sar pribito točnega o usodi tega parnika in nJega posadke. To so gola dejstva, žive duše ni na svetu, ki bi mogla povedati, kaj se Je zgodilo s parnikom. Niti koščka razbitine ni ostalo po njem, kakor da bi se bilo morje odprlo pod njim in ga pogoltnilo. Tisti dnevi so bili razburljivi, ker Je Se divjala vojna vihra na suhem in na vodi. Mcrda je ladjo potopila kaka nemška podmornica? Konec meseca so javile vesti, da se »Ciklop« pogreša. Edinice ameriške vojne mornarice so odplule na Iskanje, toda našle niso niti najmanjše sledi za njim. Ameriške brezžične postaje, ki so nenehoma prestrezale brzojavke sovražnih ladij, tudi niso sprejele aobenih klicev na pomoč in vsi brezžični klici so ostali brez odmeva. Obveščene ao biie tudi trgovinske ladje — tasisto brez uspeha. . Uradniki ameriškega zunanjega urada so dobili nalog, naj podzvedo za usodo »Ciklopa« pri inozemskih vladah. Celo poveljstvo nemške vojne mornarice je bilo naprošeno za pojasnilo. Izvedeti ni bilo mogoče ničesar. Sto dni je trajalo iskanje potlej pa Je bila ladja uradno proglašeira za izgubljeno, pceadka pa za mrtvo. Izginotje »Ciklopa« je slol ko prej ostalo največja uganka v zgodovini pomorstva. Za izgubljeno posadko ,so pa po uradni razglasitvi Se naprej poizvedovali. Vodili ■o se celo tajni akti, češ, da gre morda za izdajo. Vladala je pač vojna psihoza, ko je bil vsak človek s količkaj tujim naglasom že sumljiv. Govorilo se je celo, da Je »Ciklop« pobegnil k sovražniku, to se pravi k Nemcem, kjer se bo boril kot pomožna križarkn. Trdilo se jp n. pr., da Je bil poveljnik pogrešane ladje Georg Worley nemflkega pokolenia in da se je brez nujne potrebe na Barbadosu založil t gorivom in orano, samo da je lahko v neprekinjeni vožnji pobegnil v Nemčijo, Ta legenda je srečala prav doumljiva ušesa, čeprav si marsikdo ni znal razlagati, kako naj bi se kapitanu, ki je bil, kakor se je dognalo, hudo osovražen pri moštvu, posrečilo pobegniti k sovražniku. Preiskava se je nadaljevala in od nekega tajnega agenta je prišla iz Nemčije celo vest, da so neki ljudje opazili »Ciklopa« v kiel-skem pristanišču in neki ujetnik je baje celo govoril z nekaterimi mornarji z ame- „Ciklopa" riške ladje v nekem nemškem ujetniškem taboru. Krožile pa so še bolj fantastične vesti. Baje se je vkrcal na krov neki sovražni vohun, ki je ladjo natihoma pognal v zrak. AmeriSka oblast, ki je vodila tajno preiskavo, je morala seveda vse take vesti proučiti. Ali nekatere so bile tako debele, da jih je moral celo blrokratizem ignorirati. Tako se je n. pr. pripovedovalo, da je neki inženjer zgradil na Širokem morju trdnjavskl stolp s topovi, ki Je bil po tunelu zvezan z obalo in s tega stolpa, da so potopili »Ciklopa« ko Je že plu! pod nemško zastavo. 1922 so se akti o preiskavi zaključili s pripombo, da je uganka »Ciklopa« nerazrešljiva. šele v novejšem času se je Američanu Alfredu P. Recku posrečilo objektivno pojasniti ta zagonetni slučaj. Reck si je dejal, da je popolnoma izključeno, da bi mogla tako velika ladja Izginiti brez sledu. Na vsak način so morali biti neki logični vzroki in da bi jih mogel rekonstruirati na podlagi stvarnih tehničnih podatkov, si Je izposloval vpogled v tajne akte preiskave, ki so bili shranjeni v waahingtonskem arhivu. Na podlagi teh papirjev se mu jê posrečilo ugotoviti naslednje: »Ciklop« je bil zelo okorna ladja. Ker je bil zgrajen za nakladanje premoga na druge ladje, je imel na krovu skoraj prav toliko strojev kakor pod krovom, v prvi vrsti velike žerjave s težko železno opremo. Na usodni vožnji ladja ni bila neposredno v službi vojne mornarice, ampak je vozila težek tovor manganove rude, namenjene za izdelovanje jekla v neki municij-ski tovarni. Tovor je obsegal skoraj 11.000 ton, kar Je bilo mnogo nad normalno mero, ker se je ruda pač tovorila ne glede na dopustno nosilnost, že v Riu de Janel-ru se je opazilo, da je bil ladjln trup zaradi tega pregloboko v vodi. Iz poročila se nadalje vidi. da se je ruda nalagala, ne da bi se pazilo na pravilno porazdelitev bremena. Razen tega Je imela ladja v dvojnem dnu še 4000 ton vodnega balasta. V registrih je bila zabeležena nje nosilnost samo z 8000 tonami premoga, tako da je bila ladja po odhodu z Barbadosa, kjer je natovorila še premog in proviant, zelo, zelo preobremenjena. Tudi službena poročila omenjajo, da je segala voda ob trupu precej visoko nad vodni ris. Tovor je bil torej že zelo kritičen, toda to Še ni bilo vse. V poročilu, ki ga je predložil kapitan Worley o zadnji vožnji, omenja, da je moral en stroj zaradi razpoke v parnem cilindru ustaviti. Poveljstvo je odredilo, da se bo stroj popravil šele, ko se ladja vrne V domače pristanišče. V tistem poročilu se je kapitan pritožil tudi nad posadko, češ, da se pošiljajo na tovorne ladje samo nesposobni ljudje, odkar je napovedala Amerika Nemčiji vojno in se puste dobri mornarji najemati za vojaško službo. »Ciklop« je torej imel na usodni vožnji vse tiste napake, ki ne t>i jih smel imeti. S tako preobremenjeno*, nestabilno, pokvarjeno in z neveščim moštvom zasedeno ladjo bi bilo celo ob lepem vremenu nevarno voziti, na razburkanem morju je pa morala priti katastrofa Iz vremenskih poročil, nanašajočih se na kritične dneve »Ciklopa« se vidi, da je moral biti v tistem pasu, kjer je plul »Ciklop«, hud vihar. Ladja »Amalco«, s katero se je srečal ponesrečeni parnik, je komaj ušla pogubi in že takrat je dejal poveljnik Hilliard, da bi se morala v njegovem položaju vsaka ladja potopiti, če bi imela pod krovom le nekoliko težji tovor od lahke melase, ki jo je peljala njegova ladja. Iz teh podatkov se da neizpodbitno sklepati, da je tisti vihar zapečatil usodo »Ciklopa«. V višini rtiča Virginije, kjer se je morala nahajati v usodnem času ladja, dosežejo valovi ob viharnem vremenu višino 15 do 18 metrov. Neki tak val je moral pritisniti ladjo od strani, tako da se je prav močno nagnila, pri čemer je seveda tudi ves slabo naloženi tovor zdrknil na tisto stran, kar je moralo seveda že itak preobteženo ladjo kakor kamen potegniti na dno. Potopiti se je morala mahoma, tako da ni bilo mogcče niti poklicati ua pomoč niti spustiti rešilnih čolnov. Kapitan Worley torej ni bil izdajalec, ampak samo žrtev poklica, toda vojna psihoza je spletla okrog njegove tragedije legende, ki so se zdaj v luči treznega preudarka razblinile v nič. * Starost nekaterih bolezni 2e v svitu prvih kultur na Vzhodu so bi-stroumnejši poedinci opazovali človeške bolezni in nekatere tudi uspešno zdravili. Hippokrat je poznal že precejšnje število bolezni, tako n. pr. trebušni legar, ustno gnilobo, padavico, grižo, vnetje prsne mrene, haemorrhoide. Arabski zdravnik Rha-yes (r. 850) je prvi opisal dobrce, poznal je tudi prave osepnice, ki so se prvotno pojavljale pri kamelah. Prva epidemija črnih koz je zadela Evropo v VI. stoletju po Kr. Azijsko kolero poznajo v Indiji že izza davnih dob, v Evropi pa se je pojavila šele 1. 1830. Tudi griža je bila znana že v starih časih; besedo dizenterija najdeš pri Hero-dotu. Malarijo so poznali v stari Grški in v Rimu in jo omenja tudi mlajši Plinij. Antični zdravniki so takisto poznali jetiko. O sifilidi mislijo, da se je pojavila v Rimu ob času njegovega propadanja, drugi pa menijo, da so jo prenesli v Evropo Kolumbovi pomorščaki. Najdena okostja starih Američanov pričajo, da je bila sifilis v Ameriki dokaj razširjena. Tetanus so poznali že grški zdravniki. Aristotel je poznal steklino le pri živalih, pri človeku jo je opisal Celsus 1. 23—30 pr. Kr. Najstarejše poročilo o epidemiji resnične kuge najdeš pri Oribaziju (326—403 po Kr.). . Naziv sladkorna griža, diabetes, poteka iz III. stoletja pred Kr. od Demetrija. Hippokrat je dajal sredstva zoper debelost ? V historiji je Platon videl bolezen, ki nastaja iz motenj v maternici. Srčne hibe je zabeležil Gale-nos 1. 131—201 po Kr. šele z iznajdbo drobnogleda (mikroskopa) je bilo omogočeno temeljito spoznava-nje'boleznl in njih zdravljenje. Izmed najvažnejših odkritij naj omenimo: 1. 1880 je Eberth odkril Bacterium tiphi, povzročitelja legarja; mikroba, ki povzroča azijsko kolero, Vibrio choierai, R. Koch 1. 1884, Bacterium pestis, povzročitelja kuge leta 1894. Kitasato in ob istem času Yersin, Co- rynebacterium diptheriae, povz-očitelja da-vice, 1. 1884. Loffeler; povzročitelja gnojenja je vzgojil 1. 1883 Fehleisen, povzročitelja kapavice — Micrococcus Gonorrho-eae — 1. 1879. A. Neisser, povzročitelja pljučnice Diplococcus pneumoniae, (sicer Steptococcus Ianceolatus) so raziskali Ga-malei, Frànkel in Weichselbaum. Povzročitelja jetike je odkril 1. 1882. Koch, Schau-dinn je 1. 1905. odkril Spirochaeta pallida, povzročitelja sifilide itd. Iz tega vidimo, da je petletje 1880—1885 bilo posebno srečno v odkrivanju starih sovražnikov človeškega rodu. (Vesmir.) Geo Tyroller: STAR MLIN (lesorez). MIN V POTOVANJA Francoski gradovi Inozemci, ki potujejo na Francosko, si večinoma ogledajo samo Pariz pa morda še nekatera okoliška mesta, za mnoge druge bisere francoske dežele pa jim ni dosti mar. Kdor pride na Francosko, bi moral na vsak način obiskati tudi znamenito dolino gradov ob reki Loire. Tu so krasne starinske stavbe,' ki so dajale pobudo zlasti ameriškim arhitektom za neštete kopije v Zedinjenih državah. Nekaj let bo tega, kar se je tako slepo kopiranje nekoliko uneslo, poprej pa si n. pr. ob Peti aveniji v New Yorku lahko videl celo vrsto palač, do podrobnosti podobnih francoskim zgradbam. Posebno radi so posnemali ameriški arhitekti gradove Blois, Le Rideau in Amboise. To so kakor pesmi od kamna, iz katerih lahko zajema stavbenik neizčrpno lepoto. Arhitekti, ki so gradili pred stoletji ob Loiri, so bili zares veliki umetniki. Kdor ljubi lepoto, bo lahko prešerno užival v zeleni dolini gradov. Skoraj vsi ti gradovi so bili sezidani v petnajstem in sedemnajstem stoletju. Vsi učinkujejo na moč dekorativno, toda vsak zase je originalen in se razlikuje od ostalih. Pot k gradovom vodi iz Pariza skozi Orléans, Blois, čez Touraine in Anjou. V Tou-raine so gradovi najgosteje posejani. Tudi samo mesto Tours je vredno ogleda, odtod ee pa lahko popelješ z avtom na vse strani. Tours, ki leži prav ob Loiri, šteje blizu 75.000 prebivalcev in ima prav dobre hotele. Nekoliko navzdol ob reki leži kraljevi grad Amboise, v katerem je živel Karel VIII. 2e od daleč uzreš velikanske grajske stolpe, ki se dvigajo na gričku ob reki, naj- mogočnejši vtisk pa napravi na človeka grajska kapela. ; Še kos poti po reki nizdol pa zagledaa gradova Luynes in Langeais, oba iz 15. stoletja. Langeais je dal sezidati Ludovik XL in je še prav dobro ohranjen. Grad je zgrajen v čistem gotskem slogu. V teh velikanskih sobanah je bila svatba ob poroki Karla VII. z Ano angleško. V dolini Cher je še petero zanimivih gradov, ki si jih je treba ogledpti. Krog ip krog z globokimi jarki obdan se roga pri-šlecu grad Villandry, nekoč najtrdnejša za-slomba fevdalnih gospodov. Blizu tu je grad Chenonceau v edinstveno lepi legi tik ob reki Cher. Ta grad je podaril Henrik II. svoji ljubici Diani de Poitiers, ta ga je pa kasneje poklonila Katarini Medičejski, po čije naročilu je Filip Delorme zgradil veliko teraso, ki visi nad reko. Chenonceau je služil za vzorec, po katerem so se gradili nešteti gradovi in zasebne palače po vsem svetu. V dolini reke Indre stoji še več znamenitih starih gradov, med katerimi je posebno lep Azay Le Rideau, zgrajen v čistem renesančnem slogu, ki se divno ujema z okolico. Stopnišče pred gradom se šteje med najlepša na svetu. Zdaj je grad preurejen v renesančni muzej. Na bregu reke Vienne stoji znameniti grad Chinon. V delu gradu, ki se imenuje »Chateau de Lillieu« je kralj Karel VII. sprejel Devico Orleansko. Ne daleč v stran leži mesto Richelieu, Imenovano po slavnem francoskem kardinalu-državniku, ki je tolikanj pripomogel k veličini Francije. Prof. dr. Hans VIRCHOW, znani anatcm in antropolog, sin Rudolfa VIRCHOWA, enega največjih medicinskih veljakov, je praznoval 1Q. septembra svoj 80. rojstni daa ZNAMKE PR1P0VEDU7E70 Dežela soli, peska in skrbi Prebivalci otočij Turks in Caicos v Za-padni Indiji pridelujejo ogromne količine воИ iz morske vode. Ti mali otočki ležijo yzhodno od Kube in severno od Haitija in H Problem 18 S. Pituk Prvi natis tisti, ki se preživljajo s pridobivanjem eoli, imajo izredno hude skrbi. V dobri sezoni predelajo do 4000 šeflov te dragocene rudnine na leto iz ponev. A vedno znova odplavlja tropski dež proizvod, ki se grmadi ob obali in čaka na ten-derje, da ga popeljejo do ladij. Ta nesrečni dež je tako stanoviten, da so otokom s polno pravico nadeli ime »Dežela soli, peska in skrbi«. Znamka, ki so jo izdali 1900, kaže staro jadrnico ob bregu, kjer je nakopičena sol Moskiti na Grumantih i Doslej Je bilo sicer znano, da žive komarji na Groenlandu, na Islandu in na skrajnih severnih izrastkih evropsko-azii-eke celine, toda na Grumantih komariev ne bi nikdo pričakoval. Lanska avstriiiska Odprava na Gruimante je pa srečala v zalivu Klaas Klllen velikanske roje teh malih krvosesov, ki prav v ničemer ne zaostajajo za svojimi južnjaškimi sorodniki. V tem zalivu so se namreč ohranili ostanki nekega 1909 opuščenega mdml&kega premogovniškega naselja in v dveh plitvih vodnjakih sladlke vode, ki so jih izkopali rudarji za lastno uiporabo, eo se po vsej priliki zaredlii komarji, ker je bila voda v zatišju dn dovolj dobro segreta od sonca. Ker komarji niso bili Izpostavljeni običajnim sovražnikom kakor drugod, so se lahko tudi eicer v neugodnih življenjskih yffiilikn.li močno Mat v 2 potezah Rešitev problema 17 1. Lo8_g4. Orozi večni šah z 2. Ta «+•', Tb 6+ itd. 1. . . . Sf 8_d7!, 2. LgA : ÛZ, Ld 1—a4+, 3. Kb5 : a5, La 4 : d7, 4. Tb6 : b4», e2—elD (ali L) pat (a), 4. ... e2—elT (b), 6. Tb4 : e4, Te 1 : e4 pa/t, 4 . . . e2— elT, 5. Tb 4 : e4, Tel —al+ (c), «. Ka5 _ b4, Tal—a4+, 7. Kb4_c5! Ta4 : «4 nastane tretji pat, Izrvrstno sestavljena patr Stiiiriija Siamski dvojčki V terarlju minesotSlke univerze živi svojevrsten vzorec dvojčkov v živalstvu, namreč dvojčična želva, ki je pravi fenomen. Ziivalco eo našli že pred dobrim letom še popolnoma mlado In se je poslej prav dobro razvila, želva ima dvoje normalno raščenih glav, štiri noge in rep. ■ Rontgenaka preiskava je .pokazala, da Imata oba vratova enako število vretenc in da ima vsaka polovica živali posebna prebavila. Vsaka glava »misli« samostojno, kar se popolnoma jasno vidi pri jedi. Oba gobca se pulita za grižljaje, aU pa jê samo ena glava, dočim se druga vede popolnoma pasivno. Tudi sicer ee živaloi dostikrat ravnata vsaka po svoji glavi, pa вИД cm x to, druga pa (V nasprotno smet. PO OSUSTTVI ZUIDERSKE GA JEZERA. Slika kaže prvo žetev na • plodni zemlji prejšnjega jezera (iGttej ^Zajidersko Jezero ločeno od шш< ja«, Zia, knjiga 11. ste. 61ОД gleda z odprtimi očmi. »Kirurg« je. z dvema asistentoma in sestro na delu z iglami in škarjami Kdo je bolnica, ne izve nihče; gornji del obraza so ji zagrnili z belo kopreno. Med gledalci se šušlja, da je zaradi umora svojega moža presedela 20 let v ječi. Z operacijo bi rada postala »nov človek«, ker so jo dozdaj vedno odrivali, ko so jo spoznali. Operacija je končana. ženska se smehlja in pravi, da se počuti prav dobro. Nato jo pošljejo v bol. nico, da ai opomore od veselja zaradi pre-rojenja. Barvasti bliski Ob tako zvainih suhih nevihtah, to je takrat, kadar mokrota med padanjem izpade, da ne pride v obliki dežja na zemljo, vidimo, da so bliski skoraj zmerom modrikasto bele barve, dočim ob mokrih nevihtah bolj rdeče žare. Barva zavisi od plinov, ki jih elektrika razžari med prebojem. Če švigne blisk v suhem zraku, pride do spo. jitve dušika s kisikom in ker v spektru tega novega plina ni rdeče barve, se vidi Llisk bel. Ce pa je zrak nasičen z vodno paro, nastane ^мшаЛпо сплЛпо rdečim odtenkom v spektru. 2e večkrat se je opažalo, da rdeče strele sicer povzročajo mehanično razdejanje, da pa ne vžiga j o, dočim sledi beli streli navadno tudi ogenj. Vzrok pa nikakor ni morda različen značaj same strele, marveč tiči le v tem, da najde strela ob suhi nevihti navadno tudi suho netivo, ki se brž uižge, dočim udari rdeča strela v že mokra telesa, ki se jih ogenj tako zlahka ne prima - —— Pasti s strupenim plinom Neko društvo za varstvo živali je spravilo v promet lovske pasti, kombinirane z majhnimi posodami strupenega pliina, ki začne avtomatično uhajati, kadar se sproži past Ujete živali, ki so drugače počasi gi-nile od bolečim, bodo z novo pripravo mis MU JA O Preproga na valjcih za mesečnike (»Gôtz«)' Adamson ljubi živali Motor na veter za zložljive čolne (»Gotz«)'