VedrHni Hrlli V zadjih desetletjih so bili videti v Sloveniji tu in tam še takozvani »vedrilni križi«, kateri nam pričajo, kako človekoljubni in za blagor svojega bližnjega zavzeti so bili naši davni predniki, kajti stavb tako izrecno srčne kulture še nismo nikjer drugod v srednji in južiri Evropi zasledili, če jih seveda nismo prezrli. Opis vedrilnega križa. V naslednjem hočemo zabeležiti vse ono o teh nedavnili stavbah, kar smo o njih še sami ugotovili ali pa zvedeli od drugih. Take stavbc, ki so bile nekdaj polegnašega koruznjaka in kozolca tudi vseskoz neka gradbena posebnost slovenskega kmeta, so združile obenem dvojni namen: verski in varstveni. — Na široko zidani, navadno štirioglati sohl, je bila postavljena visoka streha z nerazmerno velikim kapom ali podstreš-' jem, tako, da si je moral vsakdo tolmačiti to kričeCe nerazmerje kot izrodek kmečke neokusnosti, dokler mu pravl namen te zgradbe ni bil znan: Ob stenah sohe so bile ali slikc raznih svet« nikov, tu in tam tudi razpelo ali kip Matere božje v primernih izdolbinah. Na vrhu strehe je bil vedno velik železnl navadni ali tudi papežev križ. Namen vedrilnega križa. Namen te stavbe je bil, da se postavijo poljski delavci kakor popotniki pod to streho, ako jih zasači dež, toča all hudourje pri delu na polju ali na cestl daleC od hiš, da lahko tam vedrijo. Dft pa v križ sam ne vdari strela, kedaj^ i« tam polno vedrilcev, to naj zabranijo križ in posvečene podobe. Umestno bf bilo, celo tukaj ugotoviti, da li ni drog, na katerem je bil prikovan železen križ, segal tudi skozi soho do podtalnih vod in tako služil kot strelovod. Časoslovno je ta domneva popolnoma upravičena, kj.r so take varnostne pripomočke pozaali že tudi stari Egipčani in Hebrejci, o cS.su vznika »vedrilnih križev« pa gploh nimamo pojma. Seveda so izgubile take udobnostne stavbe v novejši dobi svoj prvoten smoter. Stalnih peš — potnikov danes ni več. Novo izučeni rokodelci ne hodijo več v tuje dežele »po valjcu«, da si ogledajo, kako se njihova obrt izvršuje, drugod, in živinski sejmar ali delavec na polju si vzame za vsak slučaj dežnik seboj. Kolikor se sporninjam iz prvih let ljudsko šole, so stali taki križi ob križi-ščih cest in na mestih, kjer se je združilo več občinskih mej daleč od kake hiše ali vasi. Videl sem take še nekje blizu Cirkovc, Poljčan, Rogatca, toda danes jih ni več videti; dotične občine so jih pustile najbrž propasti. — Dvomim tudi, da li še kdo danes živečih ve, da so te križe nazivali kot »vedrilne« in nisem v svojem življenju samo menda več kot dva do trikrat čul na lastno ubo tega označevanja. VetMlni križ pri Framu. K sreči se nam je pa obranil en tak »vedrilni križ« velečastite starosti in v prvotnem stanju, ker ga je najbrž kako podedovano pobožno izročilo negovaic vestno do dandanes. — Ta stoji ob križišču državne ceste Maribor—Slov. Bistrica in okrajne Račje—Fram v severozahodnem kotu, in sem ugotovil na njem naslednje mere: zidan steber (soha) je 2.60 m visok in na vsaki strani 2.20 m širok; streha je čez 3 m visoka in podstrešje (kap) štrli na vsako stran 0.92 m ven. Streha je krita s pohorskim skrilnatim kamenjem, s katerim so krite tudi vse starejše cerkve na Poborju. Na stavbi vidimo še letnico »1568«, toda ne vemo pri tem, da li je to leto zgradbe ali pa že leto kakega izdatnejšega popravila. Da si pa bralec to značilno domačo stavbeno redkost lahko lažje predstavi, smo jo dali posneti; žal, da je vrhni križ presegel ploščo, tako da ni razviden na sliki. Vsekakor nam pa slika dokaže, da najde pod tem podstrešjem lahko zavetje 20 oseb, ne da bi bile premočene, sevcda čc ne dežuje preveč na hlip. Kako hitro pa pridejo take narodopisne znamenitosti iz Ijudskega spomina posebno v novejši, vseskoz površni dobi in vihravi kulturni dobi, sem prepricevalno ugotovil posebno pri tem križu. Koliko sem imel priložnosti povpraševati starejšc ljudi v Framu in okolici, mi nihče ni vcdel več povedati niti kako se imenuje ta čuden križ, niti kak namen ima. Da tega res nihče ne ve. zato je dokaz na sliki sami. Napravili so tu še posebno ograjo okoli križa, katera menda naj zabrani ravno to, zakaj naj služi križ. Čimprejšnjo odstra nitev tega plota zahteva zdravi razum Poscbno značilno pri vsem je še to Vprašal sem starčka, da li je kedaj ve dril pod tem križcm? Priznal je, da ž nekolikokrat. Na vprašanje pa, kaj sl.je mislil pri tem, zakaj ima ta križ tako nenavadno potratno podstrešje, je rekel: »Nič. Imeli so pač takrat, kakor danes, lesa na izobilje!« Tako ginevajo drug za drugim najznamenitejši drobci našega jezikovnega zaklada in tako se rašijo dan za dnem dalje dokazi naše nekdanje znamenite regijonalne kulture, ki jih nihče ne reši in raje prepusti, da jih novodobni »napredek« za vselej — potepta.