400
Lenčica.
Po ndrodni povesti.
Leži leži ravno polje,
Ravno polje kriške fare,
Po polji hodi Lenčica ,
Prelepa mlada deklica
In tam pogovor tak ima:
Se vsaki pravi, govori,
Da v petek so strašne nočij
Kdor v petek gre   ponoči  v vas,
Da vidi kaj al sliši glas;
Moj ljubi pa je preserčan,
On k meni hodi vsaki dan ;
V                                                                                                                 '
Še raje v petek me budi, Ker se nikogar ne boji 5 Brez tovaršije hodi sam, Zato tak rada ga imam.
Prišel je petek zopet že, Ki fantje se ga vsi boje.
Začne se polnoč bližati, Nje ljubi zunaj žvižgati.
Berž k oknu Lenčica hiti, In v hramec tiho mu veli. In ko je v hramec k nji prišel, Tam dolgo je pri nji sedel, Govoril, menil se sladko 5 Al ona pravi mu tako: „Zato jaz velik strah imam, Ker v petek hodiš k meni sam, In to se meni čudno zdi, Zakaj se petka vse boji?" „„Neumen je, kdor se boji, Saj ni prijetneje noči!"" „0stani raj' tud ti doma, Da bova brez strahu oba". „„Nikoli nisem še ostal, Kar pervič tebe sem spoznal"". »Še bolj bom tvoja, ti bolj moj, Če zadnjič v petek si nocoj". „„Saj je podoben dnevu dan, Boji se le, kdor je plašan!""
v
Še dolgo sta menila se, Se dolgo sta radvala se. Kramljala ž njim je Lenčica, Da vgasne zadnja zvezdica.
Ko beli dan se probudi, Tako ji mati govori: „Morda si bolna, Lenčica, Da si ponoči vstajala?" „„Bila sem bolna mamica, Pa sem ponoči vstajala, Okence sem odpirala, Hladnejo sapco dihala"". „0j Lenčica, edina hči! Vse meni se in govori, Da ti vasuješ vse noči5 Ni bilo tega in ne bo, Da bi godilo se tako!"
Dekle mlado neumno je, Pa ne posluša matere.
Ko mati jo je kregala, Ostro je odgovarjala.
v
Se pravi mati ji tako: „Oj Lenčica, dekle mlado ! Ti pojdeš k ujcu na gore, Tam rožice cveto lepe. Tam sapice hlade serce , Tam pojde ljubi ti 'z glave".
Šla Lenčica je na gore, Kjer rožice cveto lepe, Al ljubi ji 'z glave ne gre, Al ljubega pustila ni. Menila se je vse noči , Menila je tak dolgo se. Da jo serce bolet' začne, Začne svariti jo tako: Oj Lenčica! kaj bo s tabo. Ki se več greha ne bojiš, Ki matere več ne častiš? Oj Lenčica, kaj bo s tabo, Ki razuzdana si tako?
Alenčico je pekla vest. Goreča vest, serca bolest.
V   saboto berž je vstajala,
V  Teržič je k spov'di šetala. Pri spovedi pa vse pove, Kako jo zlo boli serce,
Da vse noči vas'vala je, Vse praznike in petke vse.
Prestraši se nje spovednik. In milo joka učenik: „Oj Lenčica, oj mlada kri! Za tebe več pomoči ni. VasVala si, ljubila si, S hudobo se šalila si, Ki je hodila k tebi v vas. Zato svari te vest na glas. Na. vzemi te tri svečice, Voščene sveče žegnane; Ko pride spet, le spet odprir Poprej pa sveče vse prižgi!"
Bila je v strahu, brez miru, Z Teržiča v solzah šla domu.
Ko bije ura polnoči, Že spet se čuje terkati; Pa ni mu vrat odpirala, Prej sveče je prižigala. Ko sveče so prižgane že, Odpirat še le vrata gre. Z desnico je odpirala, Z levico sveče deržala. Ko luč iz hrama zablišči, Hudoba žegnov se boji, Pa zarijove tak glasno, Da zlega z gore se v gor6. Potem v pekel pogrezne se, Utcrga sabo pol gore. Oj , Lenčica pa omedli — Nikdar več 'z ust ji sape ni.
Na koči so besede te Užgane bile na deske: Tak se godilo vsaki bo, Ki se šalila bo z nočjo!     —k.