Za našo stanovsko Hnijo Resnica je vedno enostavna, čim večja, tem enostavnejša. Čim enostavnejši so ljudje, prav za prav: čim enostavnejše so razmere, v katerih ljudje žive, tem bliže jim je resniea, ker so njihovi čuti ohranili prvotno občutljivost in sprejemljivost. V kompliciranih časih postajajo najpreprostejši pojmi megleni, človeški organizem izgublja orientacijo, ki sicer tako smotrno vodi prirodnega človeka na njegovih življenjskih potih. Učiteljstvo je vodilo skoraj dve generaciji borbo za svoje stanovske koristi ločeno po politični pripadnosti. Škoda, ki je bila zaradi take grupacije slovenskega učiteljstva neizbežna, se je pokazala na najrazličnejših področjih. Kakor je samo ob sebi umevno, da se učiteljstvo, kakor vsi ostali izobraženci, grupira po svetozornih in temu dosledno političnih vidikih ter bi bila vsaka borba proti temu pojavu ne samo škodljiva in reakcionarna, temveč tudi abderitska, prav tako je bilo vedno in je danes še posebe potrebno in zato samoumevno, da se združujejo pripadniki istega stanu v močne stanovske organizacije, ki poleg duhovne in politične diferenciacije svojih članov zasleduiejo in ščitijo tiste gmotne in pravne koristi, ki so skupne vsem pripadnikom istega stanu. V teku politične zgodovine vsakega naroda se menjajo sicer vzgojna in izobrazbena načela, na katerih sloni državna prosvetna politika, menja se zato tudi obrambna taktika stanovskih organizacij, ootreba zaščite same ostaja pa stalna in neizbežna, ostaja v družbenem dogajanju mirujoči pol, ki v vseh časih narekuje osredotočenje stanovskih tovarišev v skupni falangi za njihove elementarne pravice. Lahko se diskutira o obliki te falange; federalistična kakor centralistična ureditev imata svoji sončni in senčni strani. Koncem koncev so pa odločilne okoliščine, ki vsilijo članstvu organizacijski lik. V bistvu bo zrelo članstvo vsaj sporadično vedno težilo k taki obliki, ki bo jamčila za koncentričen nastop v vseh bistvenih stanovskih vprašanjih. Ta resnica o potrebi strnjenih vrst je tako preprosta in tako blizu, a vendar je slovensko učiteljstvo potrebovalo skoraj pol stoletja, da se je je zavedlo. Dva učiteljska rodova sta hodila z zaprtimi očmi mimo nje ter motrila svo.jo žalostno realnost skozi rožnata stekla svojih političnih gospodarjev. Vse udarce »usode« je redno spremljal aplavz momentano neorizadetih »tovarišev«. Demoralizacija je zadela pa vse, prizanesla ni nikomur. Toleranca, ki je najžlahtnejši plod vsake resnične kulture in edino jamstvo civilnega občevanja, je izginila iz učiteljskih vrst. Na njeno mesto je stopilo medsebojno nezaupanje in sumničenje, ovaduštvu so se odpr- la vrata na stežaj. To netovariško in kulturnih ljudi nevredno medsebojno razmerje je rodilo najslabše posledice zlasti tam, kjer-bi morali kot vzgojitelji na isti šoli, pred očmi istih opazovalcev pokazati, kako stremi prava srčna in umska izobrazba preko časovnih in krajevnih sporov ter preko nazornih diferenc, v duhu plemenite strpnosti k najvišjim vzgoinim ciljem. Pred takim učiteljskim kolegijem bi se moral ustaviti vsak poskus, zanesti na vzgojno torišče partizansko mržnjo in nestrpnost. Pol stoletja je bilo slovensko učiteljstvo ločeno, prav toliko časa je trajal vpliv, ki je zastrupljal niihovo medsebojno razmerje. Ni ga bilo foruma, ki bi jih vsaj začasno združeval, jih zbliževal ter jih postavljal drug ob drugega kot tovariše in ljudi, kjer bi v neposrednih stikih imeli priliko ceniti tudi v svojem političnem nasprotniku vrline značajne osebe, kjer bi sodili svoje tovariše samostojno, mimo sugeriranja dnevnega časopisia in za tem stoječih zainteresiranih političnih aranžer-ev. Taka skupna delovna osnova ie najboljša samovzgoja, spoznavanje skupnih težav in tegob nas zgolj človeško najtesneje zbližuje in združuje, nam širi srce in pogled, nas dviga preko ravni, ki jo sicer onečaščajo partizanske strasti. Vsi smo učitelji, vsi vzgojitelji, vsi hočemo biti predvsem dobri ljudje! ¦Slovensko. ljudstvo in sploh vsako ljudstvo potrebuje — in prav danes krvavo potrebuje — učiteljskih kolegijev samo s takimi težnjami. Pohujšanja je dovolj; vzgojni zavodi, ki služijo plemenitenju ljudske duše, naj se ne udeležujejo tekem v dolini šentflorijanski! Le stan, ki se zaveda svojih državljanskih in človeških pravic ter se strnjeno bori zanje, imponira Drijatelju in nasprotniku. Ni je stvari, ki bi je slovensko učiteljstvo bolj potrebovalo od ugleda od spodaj in zgoraj. Potrebuje ga prav tako za lastno osebo, kakor v interesu poslanstva, ki ga vrši v svojem narodu. Ugled pa ni integralen del nobenega stanu današnje družbe, ki se ie že pred stoletji otresla hierarhične ureditve. Zato t?a nam ne bodo dali nikaki solzavi apeli na kogarkoli. Ima ga, kdor si ga zna priboriti in v resnem prizadevanju obdržati. Stan, ki je med seboj nesložen, čigar pripadniki triumfiraio nad nesrečo svojega tovariša, ki se dado izigravati po činiteljih, ki njegove strnjenosti ne žele, ki s skrivljenimi hrbtenicami pritiska kljuke, ne bo nikdar ugleden sestavni del človeške družbe.