LU.: ,,V Srbiji in pri nas." Clanek pod tem naslovom v št. 16. Učit. Tov. je spisan v tonu, katertga nč smenio mirno trpetL Da se že precei od zacetka sporazumemo. povemo KoJ iiikaj, da se mi strmjamo s tem, c*a bi ^e pri nas oziralo na 'iste točke pri kompe.e.-N^jh, kakor v Srbiji. Da, kdor si vse.siruiisko _a_iuži. tisti naj dobi mesto. Kar pa v članku ni na mestu, je to, da se imenuje učitelje parasite, lenuhe, neznačajneže, zaspance, ki skrbifo Je /a svoj želodec, p©stelj itd. 1'ruimo, in sicer v čast našega stanu, da ni mogoce takšnemu čioveku eks:stirati kot učitelj in je torej bojazen, da bi lakšni mesta dobili, popoinoma odveč. Oaije trdLmo tudi, da ni sedaj, ko smo iz svojili vrst odstranili nemškutarje, med nami učitelja (ice). ki ne bi delal za neodrešeno domovino. Vsi imamo enako delo in trpijenje! Kdor pa more proti svojemu stanovskemu tovarišu rabiti takšne besede, kaže pač malo srčne kulture. Popraviti moramo tudi naziranje o kompetencah. Če ie kdo dobll _aesto na isti šoli in nam ie potem tovariš, ne botuo rekli, da se ie »viinil«. Prosi pa lahko vsakdo. če ie mesto razpisano. Prepovedati se nobenemu ne more. Imenovati ga pa radi tega neznačajneža, ker se je csm-lil tudi kompetirati, kaže skraino domišljavost, da prepotenco. Jasno ni povedano, kakšno kontrolo naj izvajajo naši zastopniki. Mislimo pač po tistih točkah kakor v Srbiji. Ualje je še omeniti sledeče: Pribijemo še enkrat, da se mora izvenšolsko delo pri kompetencah vpoštevati, Koliko pa je takšnih učlteljev. ki se s tem ne bi pečali? Mislim, da bi tcžko kje katerega našli. Mesto pa dobi samo eden. Ali naj bodo sedaj drugi nžaljeni. ker niso dobili mesta, in naj opustijo izvenšolsko delo kakor se pravi v članku: vPotem se bo vsak stokrat p*-emislil baviti se z izvenšolskim delom.« Tisti, kateri torej tako misli, dela sanio zato, da bi višje prišel, ne dela nesebično za narod, njemu je le za osebno čast, ne pa za resnični blagor naroda! Mi pa menimo. da se dela za narod ne sme apustiti, če tudi ne bi zlezel za klin višje, kajti dolžnosti do narodnega dela nima sanio učitelj, ampak vsak zaveden Jugoslovan. Da, da, ta preljuba kompetenca! Tukaj se ruje proti tovarišu, blati, podpihuje itd. Pri tej priliki se pač najboljše spoznajo značaji. Tisti, kateri je zmožen ,svojega stanovskega tovariša črniti in blatiti, ne zasluži imena kolege, še manj pa narodnega vzg>orjrtelja«. Narodni vzgojitelj rnora predvsem širiti srčno kulturo med narodom!