Krajnik: Veliko zborovanje Dvignil se je Učenik Martin iz zasluženega ležišča v nebesih. Danes je še posebno dolgo potegnil. Pa kaj, saj mu je nebeški ključar obljubil za vse preganjanje in žalitve počitek, ki je določen najbolj trpečim na zemlji. Pretegnil .se je, pomanil krmežljave oči ter poškilil z enim očesom na levo, z drugim pa na desno. Počasi prikoraka mimo njega sv. Peter, še ves zaspan in nc prav dobre volje. Učenik Martin sc hitro obleče in stopi za njim rekoč: »Bog daj, nebeški ključar. Ali si kaj prida spal?« »Hvala, hvala školnik. Kaj pa ti?« »O, jaz uživam kakor še nikdar,« se mu Martin dobrohotno nasmeje in nadaljuje: »Veš, samo tebi povem, zaupno. Ko sem bil školnik sem imel samo 365 dni, v prestopnem letu pa celo 366 dni prostih na leto. Tu p.ri vas pa je vse lepše. Tu se samo počiva in to je za školnika največji užitek. Poglejva malo na zemljo. Bova videla, če je dandanes tudi tako, kakor je bilo v mojih časih.« »Dobro, pa pokukajva malo. Bova le videla, kaj počenjajo sedaj učeniki na tej v^dno nemirni zemeljski krogli,« mu prikima bradati svetnik. Prav tedaj se je zemeljska krogla toliko zavrtela, da se jc prikazala naša lepa Slovenija. »Povej mi no, Peter. Ti bolj natančno opazuješ to življenje tu spodaj kakor jaz. Ali se je mnogo spremenilo od mojega časa sem?« »Dosti, dosti, da veš, dragi Martin,« mu odgovarja svetnik. »Veš, mene zanimajo le učitelji; pa mi o teh kaj razlagaj,« poprosi prav lepo bivši učitelj. Sv. Peter si papravi pas okoli trebuha, na katerem visijo ključi, in prične: »Gotovo si čital, kako so nekoč graščaki tlačili in mučili ubogega kmeta.« »O, čital sem, čital. Posebno Matija Gubec in Ilija Gregorič sta se mi smilila. Toda, poprosil sem te, da mi pripoveduješ o učiteljih.« »Ne bodi no nestrpen, Martin,« se ujezi Peter in nadaljuje z važnim glasom: »Kmetje so trpeli mukc in zaničevanje dolgo časa. Nazadnje so se pa le ojunačili in šli do samega cesarja po pomoč. Cesar je vse obljubil, dal pa nič. Kmetje niso več vždržali, zbrali so sc in s skupno močjo pobijali svoje tlačitelje. Borili ,so se pač za svoje pravice.« »Aha, sedaj pa že razumem. Veš, sem polinteligent, pa bolj počasi razumevam. Ti primerjaš kmetovc muke z učiteljevimi. E, tako hudo pa vendarle ni.« »Hudo, hudo,« -nadaljuje sv. Peter, kimaje z glavo, veš, manj pravic ima kot so imeb' kmetje nekdaj pod Ferfenc Tahijem. Čc je Tahiju kmet delal, ga je pustil lepo pri miru. Če pa učitelj dela, mu pa ne dajo miru. Ni jim prav, da sc meša v zadeve, o katerih sme razmišljati samo kak vaški gromovnik.« »Pa učitelji to kar mirno trpijo?« se čudi Martin. »Saj prosijo za izboljšanje obupnih razmer. Pa so do sedaj naleteli na sama gluha ušesa. Obljube, same obljube,« de nato sveti Peter. Martin se nekoliko zamisli, potem pa vstane in pravi nebeškemu ključarju: »2e vidim, da bodo moji zemeljski tovariši prav toliko dosegli za svoje pravice, kolikor so kmetje po svojem velikem uporu. Veš, mika me in že premišljujem, kako bi }im pomagal.« »Kako jim hočeš pomagati?« se mu zasmeje stari ključar. »Sklical bom — veliko zborovanje — vseh učiteljev, ki so prišli scm na velike počitnice. Vsak naj pove svoje misli, ki bi prišle v po- štev za ustvaritev boljših časov našim zemeljskim tovarišem. Saj je tu mnogo izkušenih šolnikov, ki so se že borili za pravice učiteljskega stanu.« »Bravo, prijatelj Martin,« se navduši sveti Peter, »in jaz ti bom pomagal!« »Dobro Peter,« pravi Martin, »za jutri skličemo zborovanje, po sledečem dnevnem redu: 1. Pozdrav. 2. Pomoč stradajočim učiteljem na zemlji. 3. Resolucija na najvišje mesto v nebesih.« Sv. Peter je raznesel še isti dan vabila. Drugi dan so trumoma prihajali Martinovi tovariši v angelsko dvorano na veliko zborovanje. V prvih vrstah so sedeli sami stari borci za učiteljske pravice. Tu je bila zbrana nepreglcdna množica polinteligence, ki je nekdaj oblikovala slovensko dušo. Martniu je srce kar poskakovalo od veselja, ko je stal na vzvišenem prostoru in dajal nebeškemu ključarju zadnja navodila za veliko zborovanje. Nebeški radioinstalater je prinesel mikrofon in ga zvfzal z oddajno postajo. Vse je bilo pripravljeno, nastopil je trenutek otvoritve zborovanja. In Martin je sprcgovoril: »Dragi tovariši! Ko sva včeraj s prijateljem ključarjem opazovala obupne razmere, v katerih živijo naši zemljski tovariši, sva sklenila, da jim bomo pomagali mi do njihovih pravic. Moram vam povedati, da pravic nimajo nobenih. Plača je taka, da ne morejo niti živeti niti umreti. Vsakdo jih sme sem in tja preganjati kakor Izakove sinove. Poročena učiteljica je pa sploh manjvredno bitje. Tovariši, tako sramotno postopanje žali tudi nas, ki smo zapustili solzno dolino v upanju, da se bo našim zanamcem bolje gpdilo. Zato pozivam vse zborovalce, da s svojimi sveti pomagajo reševati iz obupnega stanja naše zemeljskc tovariše!« Nastalo je odobravanj^, hurpnsko vpitje ter ploskanje, da je skora>.fpočila menbrana v mikrofonu. Javljali so se govorniki in predlogov ni bilo ne konca ne kraja. Martin je vse predloge pridno zapisoval. Sestavili so poseben odbor, ki je predloge formuliral v resolucijo, ki naj bo odpremljena na najvišje mesfo o nebesih. Resolucija se je glasila: Zbrano pokojno učiteljstvo na velikem zborovanju prosi svojega dobrega Očeta: 1. Naj odpre oči vsem onim, ki še sedaj ne vidijo, da potrebuje zemeljski učitelj stalnost. 2. Naj potrka na trda srca, da se omehčajo in primerno zvišajo učiteljem plače. 3. Naj poročena učiteljica, ki ima za moža državnega uslužbenca, postane zopet človek in ne majvredno bitje kot sedaj. 4. Če pa vse to ne bo pomagalo, pa naj pošlje mano na šolska dvorišča, kot jo je poslal Izraelcem, ker je druga rešitev nemogoča. Zborovalci. Resolucija je bila sprejeta z absolutno večino. Po zborovanju so šli tovariši k sv. Antonu na svinjsko pečenko in polič vina. Stara navada železna srajca. Drugi dan sreča Martin ključarja in mu vošči: »Bog daj, Peter!« »Bog daj. Ali si sedaj zadovoljen?« ga bara svetnik. »Zadovoljen? Sam ne vem prav. Resolucij so že moji tovariši na zemlji dosti poslali na pristojna mesta,« zmaje Martin z glavo. »Počakajmo, bomo le videli, kaj bo!« ga Peter dobrohotno tolaži. »Bo, bo, dragi prijatelj. Pomlad bo. Lepa, zelena pomlad; za meseci Morane pride Vesna. Danes je učiteljstvo v velikih stiskah, kot je bil nekdaj kmet. Kmet je zahteval svobodo in pravico. Ker je vedno zahteval, je tudi dobil. Tako je z mojimi tovariši na zemlji. Oni zahtevajo svoje pravice in te bodo dobili. Takrat bodo meseci Morane prešli — prišla bo Vesna, prišla bo pomlad.