Novo delo. Delavsko-statistiški urad trgovinskega ministrstva je naložil ogromno delo na rame ljudskošolskega učiteljstva, Izpolniti mu je takoimenovane individualne pole za delajoče otroke. Za vsakega otroka, ki opravlja kakršnokoli delo, je treba izpolniti jako obsežno polo. Vsaka posamezna pola bo dala najmanj dve uri opravila, ker obsega poleg vprašanj, ki jim je lahho odgovoriti, tudi vprašanja, ki zahtevajo vsestranskega pozvedovanja, ako hočemo dobiti točne odgovore. Torej: ne bo uČiteljstvu preostajalo nič drugega, kakor da gre od hiše do hiše pozvedovat, kar pa tudi ne bo imelo dosti uspeha. Pomisliti je pa treba, da ima učitelj do sto, enorazredničar celo do dvesto šolskih otrok, in da na kmetih vsak otrok pomaga pn poljskih opravilih ali pa pase. če računamo tedaj na eno učno osebo sto otrok, ji bosta spisovanje in izpolnitev vprašalnih pol dali — nizko račuoano — 200 ur dela. Ce računamo za vsako uro le po 1 krono zaslužka, dobimo častitljivo vsoto in prelep zuslužek, ki ga naj ubogo učiteljstvo daruje — državi! Država, ki za učiteljstvo ne prispeva niti viBarja, torej zahteva, naj ji to žrtvuje 200 ur svojega prostega časa, ki ga lahko in ga mora uporabljati v to, da si poleg svoje beraške plače prisluži vsaj toliko, da gladu ne pogine. Sramotno je tako izkorišeanje I Z isto, da, z veliko večjo upravičenostjo bi se to delo smelo naprtiti duhovnikom. Saj ti vedno govore, da prav tako dobro poznajo krajevne razraere in razmere, v katerih žive otroci. Duhovniki so plačani od države ter imajo veliko več prostega časa kakor učitelji; vrhutega pa duhovnikom ni treba uporabljati prostega časa za obstanek, ker jim je obstanek več kot zagotovljen. Oe se pa že hoče Da vsak uačin to delo nnakloniti" učiteljstvu, se naj pa delo tudi primerno in pošteno nagradi. Učitelj' mora vsako prosto uro izkoristiti, da — v 20. stoletju! ne umrje gladu. Učiteljstvo ne more tlačauiti in tudi ne bo tlačanilo državi! Dt-lavee zahteva in dobi plaSano vsako uro, ki jo dela več kot ga veže dolžnost, in sicer dobi boljšo plačo kot za pogojene ure. Samo uČiteljstvo naj bi delalo zastonj. Ako hoče država, da ji opravimo veliko delo, n aj n a m t o d e 1 o p 1 a 6 a. Učiteljstvo je dandanes v takem gmotnera položaju, da mora svoj svobodni čas izkoriščati v svojo korist. To je vendar čudno! Eadar država kaj rabi, takrat se gotovo spomni učiteljstva; kadar bi pa treba kaj plačati, ga ne pozna. To je tisto staro krivieno načelo izkoriščanja: ukazuj in zahtevaj, a ne plačaj — ničesar! Vsa preteklost našega stanu dokazuje, da se učiteljstvo ne plaši dela. Do najnovejšega časa je tudi učiteljstvo prenašalo vsa bremena z občudovanja vredno požrtvovalnostjo in z idealnim samozatajevanjem. V sedanji dobi socialnega gibanja je pa kcnee takemu hlapčevaoju! Zavladati mora edino pravično načelo soeialne pnakopravnosti: Kdordela, naj bo tudi plačan za delo! Poklicani Ijudje, naj poskrbe, da se nveIjavi to načelo tudi v tem primeru! Tlake je že davno konec!