MEDDOBJE

Splošno kulturna revija

Entresiglo

Revista de cultura general

Letnik/Ano XLV. 2 0 11 št./N° 1-4

Izdaja SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA - Propietario: Accion Cultural Eslovena
Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina.

Uredništvo/Directores:TONE MIZERIT (urednik),

MARIJAN EILETZ, VINKO RODE, BRANKO REBOZOV.

LEV DETELA, urednik za Evropo.

Lektorji: Vinko Rode in Tone Mizerit
Zunanja oprema: Monika Urbanija Koprivnikar
Oblikovanje in računalniški prelom: Monika Urbanija Koprivnikar

Za podpisane prispevke odgovarjajo avtorji.

Spisi s psevdonimom se objavljajo, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime.
Rokopisi se ne vračajo.

Ta zvezek je 192. publikacija Slovenske kulturne akcije, dotiskan 12-2011
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N° 259299.

Tisk tiskarne / impreso en: Editorial Baraga del Centro Misional Baraga,

Col6n 2544, (1826) Remedios de Escalada, Buenos Aires, Argentina.

IZHAJANJE MEDDOBJA DENARNO PODPIRA
URAD ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE.

VSEBINA

POEZIJA

GREGOR PAPEŽ (Argentina): Mati / Molitev / Morno

modro / Drugi je neskončen / Misliš / Prijatelj mi pravi 3

BRANKO REBOZOV (Argentina): Ljubezen 8

LOJZE LAVRIČ (Argentina): Spreobrnjenje / Stara melodija

/ Pokopališče sanj 11

VERONIKA ANTONIČ (Argentina): Pesem domovini /

Canto a mi tierra 14

GLEDALIŠČE

MARKO KREMŽAR (Argentina): Dve noči (Pasijonska

igra) 17

ESEJI IN RAZPRAVE

LEV DETELA (Avstrija): Zapleti v vijugah časa 70

PROZA

ZORKO SIMČIČ (Slovenija): Iz potopisnega dnevnika 85

LEV DETELA (Avstrija): Strah in sanje 97

SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORŠIČ (Argentina); Spomini na leta

1929-1941 - drugi del 102

OBLETNICE

DR. FRANC RODE (Slovenija); Dr. Anton Breznik

130-letnica rojstva 151

ODMEVI

DR. MILČEK KOMELJ (Slovenija): Pot iz labirintov 157

UMETNIŠKA PRILOGA

IVAN BUKOVEC (Argentina)



*




















1

- 1


-





POEZIJA

GREGOR PAPEŽ

MATI

Včasih ne vem, ali grem obiskat
navadno podobo, mali kipec,
ali pa si Ti resnično tam.

Mati, včasih si želim, da bi ona druga moja mati
še živela, da bi mogel iti na obisk,
ne da bi me napadel dvom in ne bi vedel
če me kdo resnično čaka, da ne bi mislil,
da moje oči poljubljajo le kip.

Mati, včasih hitro odstranim ta dvom,
ker v meni neki glas pravi
(vem, da je le moj),

da bom na koncu romarske poti, pod nevidnim plaščem
razločil obljubo, da me čaka ne le ena,
ampak obe materi.

Moji dve materi, ker v tejle smešni zapuščenosti
odraslega moža, mi obljublja Marija,
da bom ob njej mogel začutiti roko Agate,
moje druge matere,
kot na obličju moje samote.

(Slovenil Vinko Rode)

POEZIJA

MOLITEV

Ti, ki nekoliko odrivaš od sveta
tiste, ki ne želiš, da bi se nanj privadili,

Ti, ki nimaš zakladov pod morskim plaščem.

Ti, ki kar običajno tolažiš,

Ti, ki ne maraš zavesti od zavesti
in nas puščaš na vsakem začetku praznih rok,
brez zavesti. Ti, ki si videz ustvaril
le za lepoto solza.

Ti, ki morda sploh nisi udeležen

pri teku stvari, enako kot ni kar je neposrednega.

A so stvari, ki se brez Tebe ne zgodijo

in njih potek nikoli ne bo mogel trditi,

da Ti nisi bil soudeležen.

A kdo je berač, kdo tisti,

ki je prepuščen lastni usodi? Kot skrajnost

s katero se Narava zaključi?

To sem jaz, brez orožja in tudi brez ščita:
včasih dobro stoječ, drugič parija.

Ti svetovi me namreč kdaj pretresejo,
drugikrat pa sem do njih ravnodušen.

Ti svetovi me enako oddaljujejo od Tebe
kot me tudi približujejo Tebi.

(Slovenil Vinko Rode)

4

POEZIJA

MORNO MODRO

Katera umetnost bi bila
zmožna brez smrti?

Ne umetnost ljubezni.
Ljubezen onemi
v breznu brez spomina
in samo zbere zgodovina
imena kraljev.

Večera črna strjenina
je spila vse neskončnosti
in zdaj se nebo zapira
kakor golob,
ki se vrača domov.

(Slovenil Branko Rebozov)

POEZIJA

DRUGI JE NESKONČEN

Drugi je neskončen,
je pred leti izjavil neki pesnik.
Vsaka poezija se s časom spremeni,
toda potem čez toliko časa
seje verz že spremenil:
drugi je bil neskončen.

(Slovenil Branko Rebozov)

MISLIŠ

Misliš, da Boga ne zanima poezija
in da ga zanima samo koliko grešimo.
Potemtakem ne poznaš Očeta.

Ce pišeš pesmi, Njega zanimajo pesmi.
Ce popravljaš avte, Njega zanimajo avti.
Ce se posvečaš zavojevanju žensk,
ga zanimajo ženske. Ce se pa ženska
posveča zavojevanju moških,
takrat ga morda zanima bolj
spomniti nas na neke pojme o grehu.

(Slovenil Branko Rebozov)

6

PRIJATELJ MI PRAVI

Prijatelj mi pravi: Se zadržuješ
v samoti ker se bojiš trpeti.

Dragi prijatelj, ti objasnim,

da se zadržujem v samoti ker se bojim,

da bi jaz bil, ki napravim koga trpeti.

jaz se trpljenja ne bojim,

edino se bojim dela, le te vrste

trpljenja je moj edini strah.

Da pa me ne obišče občutek
da sem tako zgrešeno bitje,
pišem včasih za revijo
lepe verze, čustvene in globoke
in sem pa tja tudi
kakšno svinjarijo.

Slovenske rože na tem svetu
sem vse videl: Visoke, majhne,
blondinke, rdečih las, krasne
in tudi pošastne, a med vsemi
le ena je bila odtrgana zame:

Roža samote, ne kakšne dame.

V samoti sem si ustvaril svet
poln glasbe in knjig (ki malokrat
jih berem, le gledam jih od daleč
kako lepo krasijo stene).

Ta svet, v katerem se kot ščurek
migam, je mirni in lepi svet
in včasih zavriskam od veselja,
včasih pa na vse konce začnem kleti
ker mi neki tihi glas pove,
da toliko svobode ni mogoče,
da bo nedvomno prišla ura
ko človek joče, ker veselje
najbrž malo nadleguje Boga,
toliko veselja mu pade debelo
in se bo moje telo najbrž grelo
nazadnje v kakšnem peklu.

POEZIJA

BRANKO REBOZOV

LJUBEZEN

Že zelo mlad sem spoznal,
da so ljudje najbolj ljubili duhovnike.
Kakšno slavje je bil novomašnik!
Kakšna milost, kakšna sreča
naših mater je bil sin duhovnik!

Ljudje so se ob nedeljah in praznikih
okrog duhovnikov zgrinjali,
poklekali, jim poljubljali roko
in klicali častiti gospod,
jih pod prižnico tihi poslušali,
se jim spovedovali grehov,
jih vabili domov na obiske,
zanje in njihov poklic molili...

In sem želel postati duhovnik tudi jaz.

Toda kmalu sem spoznal,
da kleriki radi bleščijo v svili in zlatu,
na sredi, prvih ali najvišjih mestih;
da živijo preskrbljeni na tem svetu
vso večnost, kot nekoč faraoni;
da ne daj Bog, da bi se jim zameril,
kritiziral ali uprl njih pohujšanju,
da takšni vzbujajo zavist in odpor,
svetniški pa razdvojenost in krivdo.

POEZIJA

Potem sem spoznal, da ljudstvo
ljubi tudi pesnike, da biti pesnik
sanjajo tudi duhovniki sami;
spoznal, da je kot v tabernaklju
Bog lahko navzoč tudi v poeziji,
in čeprav so pesniki siromaki,
jih ljudstvo ljubi, slavi iz roda v rod ...

In sem želel postati tudi jaz pesnik.

V potu svojega obraza sem služil kruh,
se odpovedal užitkom in kupoval knjige,
se učil, kultiviral, spoznal, da človek
stremi po bogastvu, slavi in oblasti,
in sem skušal brezčutne ganiti k ljubezni.

S tesnobo se spominjam mladosti,
ko so bili ljudje verni, pobožni,
jaz pa ubog, lačen in sam, preziran.

Koga so ljudje v tistih časih ljubili?

Komu so zvonovi pritrkavali praznike?

Slišal sem o pobeljenih grobovih
in ljudstvo me časti z ustnicami,
njih srce pa je daleč od mene.

Mar nismo ljubili načelnosti in načela
bolj ko življenje? Pripadnosti cerkvi
in stranki bolj ko človeka?

Pokorščine cerkvi, bolj ko božji naravi?

Mar se nismo sovražili in izključevali?

Eni s prekletstvom zavrženosti v večnem peklu,
drugi s streli v glavo in sunki v brezno?

Potem sem videl množice bežati od doma,
in tisoče Kristusov gnati na križanje,
pod biči, konjskimi in puškinimi kopiti
poljubljati in požirati cestni prah.

O, huje kot živali gnati v klavnico!

9

POEZIJA

Od vasi do vasi se je tihotapil šepet:
s Koroške vračajo vse!

Partizani pobijajo vse!

Ne božje kraljestvo, zavladal je strah.
Tisti prekleti, zavrženi, blazni
- bi bilo bolje, da se ne bi rodili! -

Od doma sem šel otrok, in ostarel
v izgnanstvu strmim v oder sveta,
v omami mamil in čarodejnih žarometov
pleše, kriči in protestira mladina,
svet je podnevi nalepljen z nagoto žensk,
črnim nočem pa sveti mesec seks;
revolucionarji proletarci na oblasti
so obogateli podjetniki in kapitalisti,
brezbožni velikaši in potomci
biblijskih častilcev zlatega teleta,
si prilaščajo telo in dušo planeta,
ozračje besni med obupom in upom;
duhovniki ob svetost, osovraženi,
nam pred oltarjem zakrivajo Boga,
da ga ne vidimo in iščemo drugje ...

O, spoznal sem, da je v življenju
vse, bogastvo, slava in oblast
brez ljubezni prazen balast.

Več ne vem, koga ljubi človeštvo,
ne vem, ali je Bogu všeč moja vera,
ne vem, ali ganejo koga moje pesmi,
vem, da v svetu brez ljubezni
umiram.

Buenos Aires, maja 2011

10

SPREOBRNJENJE

Živci igle so kristalne
topeče se v žerjavici želja,
meso igrača je te muke stalne,
v vrtincu list, s katerim se vihar igra.

Napeta žica, ki pokati začenja
v tesnobi silni, ki ne popusti,
v krču groznem mišica že blazna
s silo neizmerno oprime se kosti.

Bič zažvižga, udari hrbtenico,
na hrbtu se pojavi sled krvi.

- Zakaj vlačugo imel sem za kraljico? -
nekje v noči tišina se zdrobi.

Igle zbadajo, vihar še silneje divja,
bič v krohotu pleše svoj bojni ples,
v temni noči se kesa vlačuga,
s solzami se meša srebrna rosa iz nebes.

POEZIJA

STARA MELODIJA

Kitara izvaja note
lepše od besed,
zgoščenka oddaja
melodijo solz krvavih
o ljubezni izgubljeni
v sivih dneh jesenskih,
ko po stopinjah blatno rjavih
srce se plazi v agoniji zdravih,
ki iz čaše izdaje
pijejo obilo muk peklenskih.

Ni blues, balada, rapsodija

ali tango,

le melodija otožna

o ponesrečeni ljubezni,

ki ni preživela preizkušnje časa.

Nekje v davni dneh

brez sledu je izumrla.

Le melodija obledela
ohranja spomin na njo,
ki mrtva je a nepokopana,
ker ni pogrebcev, truge
ne pokopališča,
le pesem ta,
ki celo kitari že zveni -
kot nepoznana.

POEZIJA

POKOPALIŠČE SANJ

Samotno nedeljsko jutro,
le glasba mi je spremljevalka.

Kitara tiho joka.

Solze spreminjajo se v note
edine priče te samote.

Spomin sprehaja se po stezah starih.
Tam bilo je mnogo oči sanjavih,
utripajočih src, obetajočih sanj.

Danes tu sem čisto sam.

Kitara joka zdaj glasneje,
strahotno žalostna je melodija ta.

Le hudič se hudomušno smeje,
ko grenke solze romajo prek' srca meje
na pokopališče
nikdar izpolnjenih željd.

13

POEZIJA

VERONIKA ANTONIČ

PESEM DOMOVINI

Zelje srca polegajo
kot morski valovi
na tvoji obali,
obmolknejo.

Od oceanske širjave
pobiti glas
umre,

med kamnitim šumenjem
in školjkami.

In vendar si želim,

da bi ta gluha pesem

le prišla do tebe

kot sladka melodija,

glasna, čista

kot dar ljubezni,

ki jo v srcu pestujem zate

ko in kadar v daljavi temnim.

Domovina moja!

V duši kraljuje
korenina ljubezni
do tebe.

Zasidrana
tukaj živim,
samo misli letijo
z nevidnimi perutmi.

14

POEZIJA

Oh! Da temu telesu
zrasla hi krila,
postala koža
zidanih peruti,
da vzletela bi
pod hišno streho;
tisto,

ki je moje otroštvo varovala.

Naj ta nemirna duša

ponovno preleti

tvoje zelene, dišeče planine.

Naj se sprosti v petje,

v pesem,

v petje zate,

saj je moja duša,

ta duša,

tvoj škrjanček.

15

POEZIJA

CANTO A MI TIERRA

Las ansias del corazon
se desvanecen,
como olas en tus orillas,
callan.

Mi voz ahogada por el mar,
en la distancia muere,
entre piedrecillas y caracolas.

Y quisiera que llegue a ti

en dulce melodfa de canto sonoro,
todo el amor que por ti siento
y en lejanas tierras anoro.

Tierra mfa

rafces nacidas en el alma,
para ti.

Cuerpo que vive aquf,
anclado

y solo los pensamientos vuelan
con invisibles alas.

Y esta piel, se tornara
de plumas y seda!

Volana,

volana hacia el alero
de la časa,

que albergo mi infancia!

Y esta alma inquieta
sobrevolarfa tus planicies
verdes y perfumadas,

a cantar;

a cantarte, tierra mia,
libre en canto para ti,
si mi alma,
esta alma,
es tu calandria.

GLEDALIŠČE

MARKO KREMŽAR

DVE NOČI

(Pasijonska igra)

OSEBE:

Simon Peter (33 let) - Jonov sin - ribič iz Betsajde ob
Galilejskem jezeru.

Andrej (35 let) - Simonov brat.

Jakob 'starejši' (35 let) - sin Zebedeja in Salome.

Janez (18 let) - Jakobov brat.

Jakob 'mlajši' (25 let) - sin Alfeja in Marije Kleofe,
sestre Jezusove matere.

Juda Tadej (30 let) - brat Jakoba mlajšega.

Matej, Levi (35 let) - cestninar v Kafernaumu, Mestu
tolažbe.

Filip (40 let) - starešina, doma iz Betsajde.

Natanael, Bar Tolomej (25 let) - pravi Izraelec, v ka¬
terem ni zvijače.

Tomaž (22 let) - imenovan Dvojček.

Simon Gorečnik (25 let) - nekdanji zelot.

Nikodem - farizej, prvak med Judi, skrivaj Jezusov
učenec.

Arimatejec - (Jožef iz Arimateje) - premožen, pravičen
mož, član velikega zbora.

Marija - mati Jezusa iz Nazareta, vdova po tesarju
Jožefu.

Kleofa - (Marija Kleofa) - sestra Jezusove matere, vdo¬
va po Alfeju, mati Jakoba mlajšega in Tadeja.

Saloma - žena Zebedejeva, mati Jakoba in Janeza.

Marta - sestra Lazarja iz Betanije.

Magdalena - Martina mlajša sestra.

Ivana - Filipova sestra.

17

GLEDALIŠČE

PRVO DEJANJE

V Jeruzalemu leta 33, dan pred judovsko Veliko nočjo. Pro¬
storna soba v prvem nadstropju, na levi nizka orientalna
miza, okrog nje sedeži, ki služijo tudi kot ležišča. Zadaj
dvokrilna vrata, na desni majhno, visoko okno, ki dovoli
stoječemu človeku pogled na ulico. Pri oknu stoji Peter,
srednje velik, močan mož temnih las, z brado enake barve.
Ob mizi sedita, na eni strani Filip, na drugi Petrov starejši
brat Andrej.

1/1

Peter: (gleda skozi okno)  Jasni se ...

Filip: Tudi zemlja se ne trese več.

Andrej: Kakšna tema ... sredi dneva. Kot da bi sonce zginilo z
neba. Mene je bilo groza.

Filip: Vse kar se dogaja, je - groza, (umolknejo, zamišljeni.)

Andrej: Simon ..., kaj misliš ..., ali je že ... umrl?

Peter: (se ne ozre)  Križani umirajo včasih po nekaj ur.

Andrej: Ubogi Učitelj ...

Filip: Andrej, naš Učitelj je mrtev. Vrnil se je k Očetu, ... ki ga je
poslal.

Andrej: Kako veš, Filip, da je Gospod že umrl?

Filip: Zakaj misliš, se je stemnilo nebo? Čemu se je tresla zemlja?

Narava se je krčila v bolečinah namesto ljudi.

Andrej: Potem je vsega konec?

Filip: (zamišljeno)  To ne more biti konec. Obljubil je, da ustanovi
kraljestvo.

Peter: Nismo ga bili vredni.

Filip: Andrej, zakaj ne stopiš doli k Samuelu, kjer sta Alfejeva dva.
Morda tam kaj zveš.

Andrej: Greš z mano, Simon?

Filip: Za tvojega brata je bolje, da se ne kaže med ljudmi. Sam
pojdi ... pa tudi zate bo prav, da ne hodiš iz hiše.

Peter: (še vedno gleda skozi okno)  Le pojdi Andrej.

(Andrej odide.)

18

GLEDALIŠČE

1/2

Filip: Simon Jonov sin, zdaj sva sama. Oba veva, da je naš ljubljeni
Učitelj mrtev. Sovražniki so umorili Njega, na katerega smo
gradili svoje upanje. Tvoj brat Andrej je izrekel, kar teži nas
vse: Je to res konec? Kaj naj storimo zdaj, brez Jezusa ...
sami? (Peter molči)

Govori, prijatelj ...

Peter: Umorili so Resnico, uničili Ljubezen. Kaj naj rečem?

Filip: Kmalu bodo pričeli prihajati skozi tale vrata najini prijatelji.
Vedo, da si tu. Sredi žalosti in tesnobe bodo stopili pred
tebe in te vprašali: Kaj zdaj? Kaj jim boš odgovoril, Simon?

Peter: (se počasi obrne, z rokavom si briše solze)  Zakaj bi spraševali
mene? Kako naj vem? Z Njegovo smrtjo se je podrlo vse.
Izrael je umoril Mesijo, sina Najvišjega ... in jaz, nesrečnik
... sem ga pred vsemi zatajil.

Filip: Vsi smo ga zapustili. Ti si ga vsaj skušal braniti.

Peter: Slabo sem ga branil. Če bi tempeljskemu vojaku odsekal
glavo ..., pa sem mu le uho. In še to mu je Jezus pozdravil,
mene pa oštel. Ubogi, kako je moral biti razočaran nad nami,
ko je na križu umiral sam.

Filip: On nas je poklical. Zdaj smo tu. Kljub žalosti in strahu smo
še njegovi učenci. Zato pomisli, kaj boš rekel, ko bodo možje,
ki ti zaupajo, prišli k tebi po nasvet.

Peter: Filip, najstarejši si med nami. Moder človek si, ne od mene,
od tebe bomo pričakovali pametne besede.

Filip: (odločno in premišljeno)  Nate je Gospod stavil svoje upanje.
Simon, ti si Kefa, Peter!

Peter: Res, nekoč mi je rekel: 'Ti si skala' ..., a prav tam mi je tudi
očital, da sem Satan, da sem mu v spotiko, ker mislim po
človeško. A jaz ne znam misliti drugače kot človeško. Po
božje je mislil On. Jaz tega ne znam!

Filip: Tebi je naročil, da utrdi nas, svoje brate. Še sinoči je obljubil,
da bo v ta namen molil zate.

Peter: Filip, Filip ..., to je bilo preden sem ga zatajil. Včasih sem res
upal, da vas bom vodil. Zdaj vidim, da brez Njega nisem nič.
Brez kralja ni kraljestva. Kako naj vodim, če ne vem kam?
Juda iz Kariota in jaz nisva vredna njegovega prijateljstva.

19

GLEDALIŠČE

Filip: Peter, ti ... si jokal.

Peter: Tudi Juda morda joka kje na skrivaj, pa ga je le izdal. Ne¬
srečnik! Le kako je mogel?! Nisem boljši od njega!

Filip: Ko nas je Gospod poklical, je vedel kakšni smo.

Peter: Juda se je ponudil sam in jaz sem ga Gospodu priporočil.

Filip: In vendar je poklical tudi njega. Vse nas je poklical. Po imenu
nas je poklical, kljub našim slabostim. Tudi Juda. Mar ga ni
spremljal ves čas?

Peter: Saj to je tisto. Tri leta smo hodili z Njim, pa vse zaman ...

(Nekdo potrka po vratih; vstopi Matej)

1/3

Matej: Sta sama? Kje so ostali?

Filip: Matej! Ali je Gospod ...?

Matej: Umrl je.

Peter: Si videl, ko so ga križali?

Matej: Gledal sem na Golgoto s strehe svojega svaka.

Filip: Kaj si videl?

Peter: (pristopi)  Praviš, da si gledal s strehe, ko so križali našega
Gospoda?

Matej: Sinoči, ko so na getsemanskem vrtu vojaki Jezusa zvezali,
sem se zatekel k svaku, ki ima Irišo blizu južnih vrat. Tam
sem se skril. Nisem vedel, kaj se dogaja, dokler mi ni sestra
prišla povedat, da ga bodo križali.

Filip: Vsi smo se poskrili. S Petrom, Andrejem in Alfejevima dve¬
ma smo tu, ker v Jeruzalemu nimamo sorodnikov. Samuel
je zanesljiv mož. Ker smo sinoči z našim Gospodom tukaj
večerjali, smo upali, da nam ne bo zaprl vrat.

Matej: Alfejeva dva, Juda Tadeja in Jakoba sem videl spodaj. Ona
sta mi povedala, da ste tu.

Peter: Povej ..., kako je umrl naš Gospod?

Matej: Ko sem slišal, da ga bodo križali, sem zlezel na streho, od
koder se dobro vidi Golgota. Gospoda sem zagledal šele, ko
je bil sprevod z obsojenci že zunaj obzidja. Spredaj je jezdil
stotnik, za njim pa so vojaki gnali Njega. Ubogi je bil ves
okrvavljen, na koncu svojih moči, opotekal se je. Videl sem,

20

GLEDALIŠČE

kako se je ob skalah spotikal in padal. Takrat so vojaki bili
po Njem, dokler se ni s težavo vzdignil ... Nek možak mu
je nekaj časa pomagal nositi križ.

Peter: Kaj pa ljudje? So vse to gledali?

Matej: Ob poti se je trlo ljudstva. Rimljani so gnali na Golgoto z
Gospodom še dva druga, tudi obsojena na križ.

Filip: Kdo sta bila?

Matej: Ne vem. Dva razbojnika, so rekli.

Peter: Gospoda ni nihče spremljal?

Matej: Nisem razločil obrazov. Prepoznal sem nekaj žena, ki so
jokale ob poti. Na Golgoti pa je čakala nanj skupina du¬
hovnikov in farizejev.

Filip: Saj ti se ne morejo! Kaj so delali skupaj?

Matej: Niso stali skupaj. Niti pogledali se niso. Oboji so hoteli
videti, kako bodo Učitelja križali. Duhovniki, saduceji, so
bili glasni. Norčevali so se iz Gospoda, ko se je opotekal
mimo njih. Farizeji niso kričali, le od daleč so gledali, kot bi
kaj pričakovali. Morda so čakali na čudež ..., tako kot jaz.

Peter: In potem, kaj si videl?

Matej: Veste kdo je bil na Golgoti med farizeji?

Filip: Kdo?

Matej: Nikodem.

Filip: Tisti, ki je skrivaj hodil k Učitelju?

Peter: Pusti to. Povej o našem Gospodu.

Matej: (vedno bolj ganjen in nemiren)  Ko je oni neznanec, ki je Go¬
spodu pomagal, prišel do vrha Golgote, je vrgel križ na tla
in odšel. Potem je šlo vse neznansko hitro.

Filip: Si videl, ko so ga križali?

Matej: Vojaki so mu strgali obleko z razbičanega telesa, ga porinili,
da je legel na križ, vzeli dolge žeblje in kladiva ... in pričeli
zabijati. Nisem dosti videl, ker je križ ležal na tleh, a sem
slišal udarce kladiv ... Še zdaj jih slišim! Zdelo se mi je, da
odmevajo od neba in me bijejo po glavi ... Zamašil sem si
ušesa, padel na kolena in zaprl oči. Mislil sem, da mi bo
razneslo glavo ... Potem pa je naenkrat vse utihnilo. Ko sem
odprl oči in vstal, sem zagledal pred seboj na vrhu Golgote
tri križe. Na srednjem je bil pribit On ... ves krvav, a še živ

21

GLEDALIŠČE

...  Nekaj časa sem gledal kako trpi naš razbičani Gospod,
potem pa sem zbežal s strehe in se skril.

Peter: Potem nisi videl kako je Gospod izdihnil?

Matej: Ne. Sestra mi je povedala. Ona je šla gledat križanje od blizu.

Filip: Slišal sem, da so ga Pilatovi vojaki na Antoniji prebičali sko¬
raj do smrti ...

Matej: (ga prekine)  Na glavo so mu dali krono iz trnja, da mu je
strjena kri prekrivala obraz.

Peter: Moj Bog ... Kako je to mogoče!?

Filip: Pravili so mi, da je Pilat ukazal, naj ga bičajo, da bi se ranjeni
Mesija ljudem zasmilil. Nameraval ga je izpustiti. Pa se je
zbal duhovnikov, ki imajo zveze z Rimom.

Matej: Vesta, da je dal na križ obesiti napis?

Peter: Kakšen napis?

Matej: Od daleč nisem razločil. Sestra, ki je bila tam pa je lahko
prebrala.

Filip: Kaj je zapisano?

Matej: Jezus Nazarečan, judovski kralj.

Peter: Nemogoče!

Filip: Kdo bi si upal napisati kaj takega?

Matej: Sam Pilat, rimski upravitelj, je to ukazal. In v treh jezikih!

Peter: Ne Pilat ... To je bila volja Njegovega Očeta, ki je v nebesih
.... Najvišji je hotel, da vidi ves Jeruzalem in z njim ves svet,
kako križamo svojega kralja.

Filip: Ne mi. Duhovniki, farizeji ..., Rimljani so ga pribili na križ!

Peter: Tudi mi smo krivi.

Matej: Prav si rekel, Peter. Mar ni zapisal prerok Izaija: »Zaradi
naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij«?

Peter: Zatajili smo ga, izdali, zapustili. Bog Abrahamov, Oče našega
Gospoda naj se nas usmili!

Matej: Vsi ga niso zapustili.

Filip: Kdo? Kdo je ostal z Njim?

Matej: Njegova mati Marija, je stala ob križu ves čas, ob njej pa
nekaj naših žena in Janez.

Peter: Kaj? Janez? Zebedejev?

22

GLEDALIŠČE

Filip: Kako si je upal? Sredi vojakov ...?
Matej: Nihče se ni zmenil zanj.

1/4

(Vrata se odpro. Na pragu sta Juda Tadej in Andrej, ki pridušeno vpije,

še preden vstopi.)

Andrej: Niso mu zlomili kosti! Drugim so polomili kosti, Gospodu
nobene!

Peter: (se obme k Judu Tadeju)  Tadej, povej, kaj se dogaja?

Tadej: Pravkar se je ustavil pri Samuelu nekdo, ki prihaja izpod
Golgote. Pravi, da je Jezus izdihnil, še preden je ukazal Ri¬
mljan, naj križanim zlomijo noge, da bi hitreje umrli.

Filip: Zaradi praznika so pohiteli.

Tadej: Duhovniki so zahtevali od Pilata, da na praznik trupla ne
smejo ostati na križu. Ker pa je bil Jezus že mrtev, mu je
vojak le s sulico prebodel stran. Iz rane sta pritekla kri in
voda.

Andrej: Jagnje. Velikonočno jagnje ..., kot je ukazal Mojzes: »Ne
zlomite na njem nobene kosti!«

Matej: Izpolnilo se je, kakor je zapisal kralj David: »Gospod varuje
Njegove kosti, niti ena izmed njih se ne bo strla«.

Filip: Vse je bilo prerokovano.

Andrej: Še teden ni minil kar nam je govoril na poti v Jeruzalem:
»Glejte, Sin človekov bo izdan velikim duhovnikom in pi¬
smoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom.
Zasramovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili ...«.
Vse je napovedal pa smo si mašili ušesa.

Peter: Bog mi prizanesi, a jaz še vedno ne razumem, zakaj je moral
umreti On, Mesija! Sin živega Boga!

Matej: Rekel je, da bo vstal ...

Peter: Vsi bomo nekoč vstali. Ni pa rekel, kaj naj zdaj storimo mi.

Tadej: Kaj naj storimo, ko je celo On, naš Učitelj, na križu potožil,
da ga je zapustil sam Bog ...

Peter: Kaj govoriš, Tadej!

Filip: Od kod imaš to, saj te ni bilo zraven?

23

GLEDALIŠČE

Tadej: Oni mož, ki se je vrnil z Golgote je povedal, da je okoli
devete ure naš Gospod zaklical, da so ga slišali vsi, ki so
stali tam: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«?

Peter: Ne verjamem! Kako bo Oče zapustil svojega Sina? Ali nam
ni rekel, da sta z Očetom eno?!

Andrej: Mož je narobe razumel ...

Matej: Mislim, da je prav dobro razumel. Jezus je - molil. Izgovar¬
jal je besede, s katerimi se pričenja enaindvajseti psalm ...

Filip: Psalm, ki govori o Mesiju ... o njegovem trpljenju?

Matej: Tako je, Filip. Govori pa tudi, da se bo končno vsa zemlja
vrnila k Njemu in se mu klanjala, »zakaj Gospodovo je kra¬
ljevanje, on gospoduje nad narodi.«

Filip: Potem je bila to napoved?! Tik pred smrtjo napoved Njego¬
vega kraljestva?

Andrej: Tik pred smrtjo je Gospod še spregovoril.

Peter: Povej Andrej, kaj so bile njegove zadnje besede?

Andrej: Povem, kar sem slišal. Ko je tema pričela zagrinjati ze¬
mljo, je Jezus zaklical z močnim glasom: »Oče, v tvoje roke
izročam svojo dušo!« Potem je rekel: »Dopolnjeno je,« nagnil
glavo in izdihnil.

Peter: Izpolnil je svoje poslanstvo ..., vrnil se je k Očetu, ki ga je
poslal ...

Filip: In kaj naj zdaj mi, brez Njega?

Peter: Bratje, strah me je moje nevednosti ... in slabosti.

Andrej: Kdo naj razume ...? (zamislijo se; molk pretrga Tadej.)

Tadej: Skoraj bi pozabil. Samuel je naročil, naj zapahnemo vrata.
(gre k vratom in jih zapahne)  Zdaj, ko se je zjasnilo je ulica
polna ljudi. Tudi v hišo prihajajo taki, ki jim Samuel ne zaupa.

Peter: Kje pa je tvoj brat Jakob? Saj sta bila skupaj, doli pri Samuelu.

Tadej: Ko je minila najhujša tema, se je odpravil v tempelj molit.

Matej: Ali je nor!? Prav on, ki je od vas, ki ste njegovi sorodniki,
Jezusu najbolj podoben, se gre kazat v tempelj!

Tadej: Oba s Samuelom sva mu pravila, da je nevarno. Kajfa s
svojimi vojaki nas prav gotovo išče.

Peter: Ne samo Kajfa, tudi Pilat nam je za petami.

24

GLEDALIŠČE

Tadej: Saj poznaš Jakoba. Pravi, da je prišla ura teme, in da pre¬
magujmo zlo z molitvijo in s postom, kot nas je učil Jezus.

Filip: Če katera, je to ura, ko zmagujejo sile teme.

Andrej: (Tadeju)  Tvoj brat išče v templju tolažbo.

Tadej Jakob je že od otroških let zelo navezan na Jezusa.

Filip: Nevarno je kar počne. Ali misli, da je naša dolžnost slediti
Gospodu v trpljenje in smrt?

Tadej: Dvomim, da bi Jezus želel, da nas polovijo in zapro.

Peter: Morda bi nas celo križali ...

Matej: Križali ne, prebičali pa nas bodo, če nas dobijo.

Filip: Nekoč, na gori - se spomnite - nam je obljubil plačilo v
nebesih, če bomo na zemlji zaradi Njega trpeli.

Matej : Res, ko je obljubil ubogim nebeško kraljestvo je rekel: »Blagor
vam, kadar vas bodo zaradi mene sramotili, preganjali in
o vas lažnivo govorili. Veselite se, ker tako so preganjali že
preroke pred vami«.

Tadej: Peter, kaj misliš, da Jezus pričakuje od nas?

Peter: Ne vem.

Tadej: In kaj boš storil?

Peter: V Galilejo se vrnem. Dan po soboti se bodo tisoči romarjev
pričeli vračati iz Jeruzalema. Mednje se pomešam. (Andreju)
Kaj praviš, brat?

Andrej: Najbolj varno bo, kot si rekel ..., a ne vem, kaj bi rekel
na to naš Gospod.

Peter: Če ima z nami še kakšne namene, če ni za vedno zapustil
nas in našega ljudstva, nam bo svojo voljo sporočil. To pa
stori v Galileji lažje kot tu, sredi sovražnikov. Mar ni še
včeraj rekel, da pojde po svojem vstajenju v Galilejo?

Matej: Res je rekel, a kdaj bo to?

Peter: Rekel je. Nekoč bo.

1/5

(Nekdo nestrpno potrka. Zunaj sta Simon Gorečnik in Natanael.)

Tadej: Kdo je?

Simon: (zunaj)  Jaz sem, Simon. Z mano je Natanael, Bar Tolomej.
Odprite!

25

GLEDALIŠČE

Tadej: (odpira zapah)  Presneta vrata ...

Simon: (Tadeju, ko vstopi)  Hitro zapahni. Zunaj ni varno.

Natanael: Mir z vami, prijatelji. Mir s teboj, Simon Peter.

Ostali: (eni bolj, drugi manj glasno)  Mir z vama.

Peter: Kakšne novice prinašata?

Simon: Rimljani so umorili Gospoda in pripravlja se vstaja.

Peter: Res, Gospod je mrtev ..., a o kakšni vstaji govoriš, človek
božji!

Natanael: Ko smo se sinoči razbežali, me je peljal Simon na skriven
kraj, kjer se zbirajo zeloti - gorečniki.

Matej: Simon, ali nisi zapustil teh ljudi, ko si pričel hoditi z nami?
Naš Učitelj jih ni cenil.

Simon: Dobro veš, da nisem več zahajal mednje, a v sili se še
vedno bolj zanesem nanje, kot na jeruzalemsko svojat, ki
vpije danes eno, jutri pa drugo.

Peter: Kaj ima to opraviti z vstajo?

Natanael: Naj pove Simon.

Simon: Ko je dal Poncij Pilat obesiti nad glavo našega križanega
Učitelja oni napis, so ti ljudje, goreči Izraelci, spoznali, da
pogani križajo našega kralja.

Filip: Moral je umreti, da so v njem prepoznali Mesijo.

Natanael: Treba jih je razumeti. Živijo v pričakovanju Odrešeni¬
ka, pripravljajo se na njegov prihod, na veliki Izrael, zdaj
pa vidijo, da so imeli kralja med seboj, a so pustili, da ga
Rimljani križajo.

Simon: Prepričani so, da je s smrtjo kralja napočil čas za vstajo.

Andrej: Ne razumejo ničesar.

Simon: Razumejo ali ne, a vedo kaj hočejo! Orožje imajo in mrežo
zaupnikov po vsej Judeji. Preden se bo po prazniku ljudstvo
pričelo vračati iz Jeruzalema, bodo napadli trdnjavo Antonijo.
Peter, naročili so mi naj te vprašam, če se jim pridružimo
tudi mi. Kaj naj jim rečem?

Peter: Prijatelj, veš, da sem prvi potegnil za meč ...

Simon: Vem in ves Jeruzalem to ve. Zato hočejo zeloti, da jih pod-
preš, skupaj z nami, ki smo bili Jezusu najbližji.

Peter: In ti Simon Gorečnik, kaj praviš?

26

GLEDALIŠČE

Simon: Ne vem kaj naj rečem. Učitelj je naročil naj oznanjamo lju¬
dem, da se je približalo božje kraljestvo. Ne moreta obstajati
dve kraljestvi. Ali Rim, ali mi, ki smo izvoljeno ljudstvo.

Peter: Ko sem usekal po tempeljskem vojaku mi je Gospod ukazal:
»Vtakni meč v nožnico!« Potem je rekel, da bi lahko poslal
nad svoje sovražnike legije angelov, če bi hotel. Pa tega ni
maral, (pomolči, pa nadaljuje odločno)  Prijatelj, goreč Izraelec si,
a zdaj te prosim pojdi in povej zelotom, da Simon, imenovan
Peter, ne bo ponovno segel po meču. Ne vem kakšne namene
ima Gospod z nami. Vem pa, da ni zaupal sili orožja. Če
misliš, da se motim, vprašaj še druge ali stori kar te je volja.
A nihče, ki prične s prelivanjem krvi, naj ne reče, da dela to
v imenu križanega kralja - pa tudi v mojem ne.

Filip: Peter je govoril. Prepričan sem, da je odločil prav.

Matej: Tako bodi.

Tadej: Tudi jaz se strinjam.

Simon: Povedal sem, kar so mi naročili. Ničesar ne bom storil na
svojo roko.

Peter: Zdaj pojdi in sporoči zelotom, kar smo sklenili.

Simon: (Natanaelu)  Bar Tolomej, ali me spremljaš?

Natanael: Menim, da boš sam bolje in hitreje opravil.

Simon: Grem, da opravim pred pričetkom Pashe. (odide)

1/6

Andrej: (ko zapira vrata za Simonom, pogleda na hodnik in zakliče v
sobo)  Peter! Janez prihaja ... pa še dva sta z njim! Eden je
tisti farizej, Nikodem ..., drugega pa ne poznam.

Janez: (od vrat)  Prijatelji moji ... (premaga ga ganotje)  Gospoda so
umorili! Pomagal sem ga snemati s križa ... Peter, kaj bo z
nami?

Nikodem: (na pragu z Arimatejcem)  Mir z vami, učenci mojega
Učitelja. S prijateljem Jožefom sva prišla, da vam poveva,
kam smo položili telo velikega preroka, božjega odposlanca
Jezusa Nazarečana.

Janez: (kaže na Arimatejca)  Tale rabi, član velikega zbora ...

27

GLEDALIŠČE

Nikodem: (ga prekine)  Jožef iz Arimateje, ki me spremlja, je dosegel
pri Pilatu, da smo Jezusovo truplo sneli s križa in položili
v grob.

Peter: Mir z vama. Stopita naprej in povejta, kar vesta o našem
Gospodu in Učitelju.

Arimatejec: Kot veste sem član sinedrija, a že več kot leto dni sem
tudi jaz sledil naukom in zgledu Jezusa iz Nazareta.

Andrej: Spoštovani rabi, med Njegovimi učenci te ni bilo videti.

Nikodem: Jezus je imel veliko učencev. Marsikdo ni hodil z njim,
ker je imel drugačne obveznosti.

Tadej: (pridušeno)  Pa tudi varno ni bilo ...

Nikodem: Tudi vi se skrivate. Sicer pa imamo različne dolžnosti.
Jezus je to razumel. Nismo vsi Galilejci, katerim drugi lovijo
ribe, da lahko hodijo za Učiteljem. Tukaj v Jeruzalemu so
drugačne razmere.

Peter: Modro govoriš Nikodem in veseli smo, da si tudi ti, Jožef iz
Arimateje, poznal našega Gospoda. Povejta, kaj ste naredili
z njegovim truplom?

Arimatejec: Od Pilata, s katerim sva dobra znanca, sem dobil do¬
voljenje, da snamem Jezusovo telo s križa, preden se ga
polastijo duhovniki, ki so stali tam okoli.

Filip: Si bil na Golgoti?

Arimatejec: Ob vznožju sem stal in gledal. Ko sem videl, da je
Prerok izdihnil in se je pričela majati zemlja, sem kljub temi,
ki je nastala, tekel k Pilatu. Ko sem odhajal od njega, sem
srečal skupino saducejev. Šli so k rimskemu upravitelju z
enako prošnjo. Prehitel sem jih za slabe pol ure.

Peter: Dobro si premislil in ukrenil.

Matej: Ti, Nikodem, si bil pa prav na Golgoti. Sem te videl ...

Nikodem: Prav si videl. Spremljal sem Učitelja do konca. Od vas
pa, če se ne motim, je bil ob njem le tale, Zebedejev naj¬
mlajši.

Arimatejec: Ko sem opravil pri Pilatu, sem na poti na Golgoto
kupil za pogreb najboljšo platneno rjuho, kar je bilo v na¬
glici mogoče.

Filip: Ste povili truplo, kot določajo predpisi?

28

GLEDALIŠČE

Arimatejec: Ni bilo časa. K sreči sem našel pri križu svojega učene¬
ga prijatelja Nikodema, ki je prinesel mire in aloje. Vojakom
sem dal nekaj srebra, da smo v miru sneli truplo.

Janez: Tudi jaz sem pomagal!

Arimatejec: Res je. Tudi ti, Janez, Zebedejev sin, si pomagal. (Petru)
Gospodovo telo smo izročili njegovi materi, ki se ni ločila
od Sina.

Nikodem: S pomočjo žena, ki so bile tam, smo truplo za silo ma¬
zilili in zavili v prt, preden smo ga položili v nov skalnat
grob, ki ga ima Jožef tam v bližini.

Arimatejec: Hiteli smo, da opravimo pred praznikom. Ko mine
Pasha se bodo žene vrnile, da Jezusovo truplo mazilijo in
povijejo, kot določajo predpisi.

Matej: Ni nihče ostal pri grobu?

Nikodem: Ko smo odhajali sem videl, da sta sedeli nasproti groba
le Marija iz Magdale in še neka žena, ki je nisem poznal.

Natanael: In njegova mati, Marija ..., kje je zdaj?

Janez: Pri nas. Stanuje v hiši, ki jo ima, kot veste, naš oče v Je¬
ruzalemu. Brat Jakob jo je peljal tja skupaj z našo mamo,
Lazarjevima sestrama in še nekaterimi drugimi ženami. Jaz
sem spremil rabija Nikodema in častitega Jožefa Arimatejca,
ki sta hotela obvestiti Petra.

Peter: Takoj grem h grobu, da Učitelju poljubim noge ... (tišje)  in
ga mrtvega prosim odpuščanja!

Filip: Kako daleč je do groba?

Arimatejec: Grobnica je na vzhodni strani Golgote. Ni je težko najti.

Filip: To je dalj kot dovoljuje sobotna postava.

Peter: Gospod nam je rekel, da ni človek zaradi sobote, temveč
sobota zaradi človeka. Kdo gre z menoj, da počastimo Nje¬
govo mrtvo telo?

Andrej: Poslušaj brat moj, če te vidijo na cesti ...

Arimatejec: Zaman bi hodil. Gospodovega trupla ne boš videl, ker
smo pred votlino zavalili skalo.

Peter: Premaknem jo!

Nikodem: Tudi vojaki, ki stražijo grob, te ne bi pustili blizu.

Peter: Kakšni vojaki?

29

GLEDALIŠČE

Tadej: Po čigavem ukazu?

Arimatejec: Grob stražijo rimski vojaki, na Pilatov ukaz, a na pro¬
šnjo duhovnikov. Bojijo se, da bi kdo od vas truplo ukradel,
pa rekel, da je prerok vstal od mrtvih.

Matej: Kot je napovedal ...

Natanael: Duhovniki, da bi se bali, da mi ukrademo Njegovo tru¬
plo?

Tadej: Zakaj niso sami zastražili groba? Saj imajo vojake.
Nikodem: Na Rimljane se bolj zanesejo, kot na svoje.

Peter: Do kdaj bo grob zastražen?

Arimatejec: Ne vem. A nekaj dni gotovo.

Peter: Ali ne bi mogel ti, spoštovani Jožef, izposlovati pri Pilatu ...?
Nikodem: Potrpi Peter. Pilat ima zdaj druge skrbi.

Arimatejec: Govori se, da se pripravlja spet nekaka vstaja. Pilat
je dal zapreti vrata trdnjave Antonije. Nihče več ne more
do njega.

Peter: Kaj naj potem naredimo?

Nikodem: Midva morava naprej. Že zdaj sva na robu kršenja po¬
stave. Ti Peter pa imaš čas za premislek. Mir z vami!

Arimatejec: Ko zvem kaj več, Peter, ti sporočim. Mir z vami, Ga¬
lilej ci.

Peter in ostali: Mir z vama ...

(Nikodem in Arimatejec odideta)

1/7

Janez: Tudi jaz odhajam. Doma so gotovo že v skrbeh.

Peter: Počakaj, Janez!

Janez: Kaj želiš, Peter?

Peter: Ti si stal ves čas tam, ko je naš Gospod umiral?

Janez: Da. Ves čas, do konca.

Peter: Kako je bilo?

Janez: Naš Gospod je hudo trpel in mučila ga je strašna žeja ...
Peter: Bog se me usmili grešnika ..., umiral je zapuščen od vseh.
Janez: Od vseh ne. Njegova mati je bila z njim. Ko je videla, da Sin

30

GLEDALIŠČE

umira, se je naslonila na križ, stegnila roko in se dotaknila
njegovih okrvavljenih nog. Tako je stala, dokler ni Gospod
izrekel z zadnjim dihom: 'Dopolnjeno je'.

Matej: Prav tisto uro so v templju darovali jagnjeta v velikonočni
daritvi.

Janez: Ali ni naznanil že Janez Krstnik, da je Jezus božje jagnje,
ki odjemlje greh sveta? Prišel je, da nas reši greha ..., pa ga
nismo bili vredni.

Filip: On je svojo nalogo izpolnil. Pogumno je učil in bil zato križan.

Janez: To pa ni res.

Filip: Kaj ni res?

Janez: Gospoda niso obsodili na smrt ker je učil. Midva s Petrom
sva bila v Kajfovi hiši, ko so ga sodili. Niso mu mogli doka¬
zati, da bi rekel kaj proti postavi. Pa ti povej Peter, če ni res!

Peter: Res je. Obsodili so ga na križ, ko je zatrdil, da je Božji Sin.

Matej: Med nami je bil Sin - vsemogočnega Boga ...

Andrej: Prav to si ti, Simon, nekoč rekel o njem!

Peter: Rekel sem, a ne razumem, zakaj je moral umreti.

Tadej: Peter! Tega ne vemo. A čas je, da se odločimo: Kaj zdaj!

Natanael: Kaj naj storimo? (Vsi molčijo, dokler ne spregovori Peter.)

Peter: Janez. Ti odhajaš domov, a pred tem poišči vse naše prijatelje.

Janez: Misliš nas, Gospodove apostole?

Peter: Tako je.

Janez: Vseh dvanajst?

Peter: K vsem pojdi in povej, da se jutri po sončnem zahodu dobi¬
mo tukaj, na kraju kjer smo zadnjikrat večerjali z Gospodom.
Prav je, da skupaj počastimo njegov spomin.

Janez: Vse naj poiščem? Tudi Juda, ki ga je izdal?

Peter: Vse. Jaz, ki sem zatajil Gospoda, nimam pravice soditi bra¬
ta, ki je tudi zapadel skušnjavi in se morda zdaj svojega
dejanja kesa.

Janez: Pa vendar ... se z Judom nista nikdar prav dobro razumela.

Matej: Ne vem kako se bomo pogledali, če pride.

Filip: Juda naj ostane tam kjer je. Če se skesa, bomo že potem
videli kaj naredimo.

31

GLEDALIŠČE

32

Tadej: Mislim, da bi bil Jezus vesel, če bi se res vsi zbrali ob spo¬
minu nanj.

Andrej: In če izda tudi nas? (Petru)  Brat moj, ne vem, če je pametno
praviti Judu, kje smo.

Peter: Vsak nas lahko izda in vsak se lahko skesa. Vami pa v
Jemzalemu ne bomo nikoli.

Matej: Ne v Jeruzalemu, ne nikjer na svetu, če bomo sledili Go¬
spodu.

Natanael: Janez, stori kot pravi Peter. Vsi smo grešniki.

Janez: Prav. Poiskal bom tudi Juda. V bližini templja se navadno
drži. Za druge vem, kje jih najdem, le za Tomaža se mi ne
sanja, kje bi lahko bil.

Filip: Njegov ded ima hišo blizu ribjega trga. Tam bodo vedeli,
kje je.

Janez: Že tečem. Mir z vami bratje! (odide)

1/8

Filip: To bo najbolj žalostna in samotna Velika noč ...

Tadej: Prvič od otroških let je ne praznujem z Jezusom.

Natanael: Še sinoči smo sedeli z Njim, za tole mizo.

Matej: Ne vem kaj mislite drugi, a jaz bi najraje preživel praznik,
kot Alfejev Jakob, v molitvi ob misli na našega Učitelja.

Natanael: Zdaj je čas, da ponižno prosimo Najvišjega za znamenje,
ki ga je obljubil njegov Sin.

Tadej: Ali nam ni pustil nešteto znamenj, pa smo bili slepi zanje?

Natanael: Manjka Jonovo znamenje. Napovedal ga je, ko je ob
jezeru nasitil množico.

Matej: Takrat je rekel farizejem in pismoukom, da jim ne bo dano
drugo znamenje, kot znamenje preroka Jona, ki je bil tri dni
v trebuhu velike ribe.

Tadej: Jakob ga je kasneje vprašal, kaj to pomeni, pa ni dobil od¬
govora.

Natanael: To znamenje ostaja skrivnost.

Peter: Morda nam ga razjasni Tolažnik, ki nam ga je sinoči obljubil
Gospod.

GLEDALIŠČE

Filip: Le kakšen tolažnik naj nam pomaga, zdaj ko Njega ni? Nihče
ga ne more nadomestiti.

Natanael: Bolj kot tolažbe si želim nekoga, ki mi bi pojasnil, kaj
naj storimo.

Matej: Gospod je obljubil, da pošlje Tolažnika. On ve, kaj potre¬
bujemo. Zaupajmo.

Andrej: Veste, kaj me pri tem najbolj tare?

Filip: Kaj te teži, Andrej?

Andrej: Bolj kot to, da sem zapustili Mesijo samega sredi sovra¬
žnikov, mi je hudo, ker mu nisem izpolnil zadnje želje.

Peter: Kakšne želje? Kaj te je prosil?

Andrej: Tudi tebe je. Vsi smo ga pustili na cedilu.

Tadej: Kaj naj bi naredili proti toliko vojakom?

Andrej: Ne mislim tega.

Peter: Govori, Andrej.

Andrej: Sinoči, ko smo po večerji odšli na Oljsko goro, smo se po¬
govarjali, kaj vse smo pripravljeni storiti zanj. Se spomnite?
Bili smo polni načrtov.

Peter: On pa je stopal pred nami zamišljen ...

Matej: Ne morem verjeti, da ni minil niti en dan. Kako lepo nam
je govoril, prav na temle mestu. Vsega nisem razumel, a sem
čutil, da nas ima rad. 'Prijatelji moji', nam je rekel ... potem
pa se je zamislil in na poti res ni spregovoril.

Andrej: Tam nas je prosil, naj z njim bedimo in molimo.

Filip: Tvojega brata Petra je prosil, pa Zebedejeva, Jakoba in Janeza.

Andrej: Vsi smo ga slišali. Tudi jaz. Razumel sem, da si Sin člo¬
vekov v tistih trenutkih želi naše družbe in opore ... pa sem
vseeno zaspal.

Matej: Vsi smo zaspali. Utrujeni smo bili.

Peter: Rekel je: »Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo ...« Če
bi ga poslušal bi morda imel v trenutku preizkušnje moč,
da ga ne bi zatajil. Imaš prav, Andrej. Zadnje prošnje mu
nisem ugodil. Izprijena sol sem ...

Andrej: Nismo molili ...

Matej: Zatajili smo ga, kot je napovedal: »Vi vsi se boste to noč
pohujšali nad mano, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in
razkropile se bodo ovce črede.«

33

GLEDALIŠČE

Tadej: Bolje nas je poznal, kot se poznamo sami.

Natanael: Kljub temu nam je lomil kruh in nas imenoval prijatelje.

Matej: Ko je lomil kruh, je naročil, naj delamo tako v Njegov spo¬
min.

Filip: Nato smo skupaj zapeli zahvalno pesem ...

Peter: Naročil je, naj se ga na tak način spominjamo, ko ga ne bo.

Tadej: Zakaj ne sedemo k mizi in naredimo, kot nam je naročil!?

Peter: To bomo storili jutri. Vsi skupaj. Prav ob tejle mizi, kjer je
sedel On, se ga bomo spominjali z lomljenjem kruha.

Andrej: Zato si naročil Janezu, naj obvesti prijatelje, da pridejo,
ko mine sobotni dan?

Peter: Da, ko mine sobotni dan.

Zastor

DRUGO DEJANJE

Velika sobota popoldne v Zebedejevi hiši, v Jeruzalemu. V
skromni sobi  so zbrane Zebedejeva žena Saloma in Alfejeva
vdova Marija Kleofa, sestra Jezusove matere, Filipova sta¬
rejša sestra Ivana in Lazarjeva sestra Marta, ki nekaj plete
in sprva le posluša.

II/l

Saloma: Včeraj ob tem času je bilo ...

Ivana: Le kako so mogli storiti kaj takega?

Saloma: Nikomur ni storil žalega, zdaj pa taka smrt. Med dvema
razbojnikoma.

Ivana: Pa kako so ga Rimljani mučili. Skoraj umrl jim je pod biči,
potem pa še krona iz trnja ... Kaj takega Jeruzalem še ni videl.
Kleofa: Težko krivdo si je naložilo naše ljudstvo.

Ivana: Ne ljudstvo, Rimljan je obsodil našega Gospoda na smrt.
Pogani so ga križali.

34

GLEDALIŠČE

Kleofa: Naši nesrečni rojaki so zahtevali smrt nedolžnega.

Saloma: Celo stotnik na Golgoti je rekel, ko se je pričela majati
zemlja: »Resnično ta je bil Sin božji«. Sama sem ga slišala.
In to, ko je pogan.

Ivana: Kajfa je vsega kriv, s svojimi duhovniki, ki so podrepniki
Rima. Nanje pade krivda.

Saloma: Niso le duhovniki kričali na trgu pred Pilatom, naj ga križa.

Ivana: Duhovniki, saduceji pa tudi farizeji so jih nahujskali. Večina
ni niti vedela kaj kriči.

Saloma: O, prav dobro so vedeli. Nihče ne kliče krvi nase in na
svoje otroke, ne da bi vedel kaj dela. Zato vam rečem, tega
še ni konec.

Ivana: Jaz se tudi bojim, da bo za naše še hudo. Ste slišale, da
pripravlja Simon, ki mu zdaj rečejo Peter, za danes zvečer
nek skriven sestanek?

Kleofa: Mislim, da je prav, če se dobijo. Se bodo reveži vsaj malo
otresli strahu.

Ivana: Ali ni nevarno? Tempeljski vojaki stikajo za njimi.

Saloma: Seveda je nevarno. Tudi tukaj jih bodo iskali. Čakajo le, da
mine sobota. Vsi vedo, da smo pri nas za Jezusa. Veš, da me
skrbi. Janez mi je zaupal, da mora obvestiti o tem sestanku
vse naše, ki se skrivajo po mestu. Res ne vem, zakaj naj bi
jih skliceval prav Simon.

Ivana: Saj veš, v njegovi naravi je, da ukazuje.

Kleofa: Ali mu ni Jezus izkazoval posebne pozornosti?

Saloma: To pa ne. Če je imel koga rajši od drugih, je bil to naš
Janezek.

Ivana: Veš kaj, že dolgo ni več Janezek, da bi lahko koga vodil,
mu pa še precej manjka.

Saloma: Seveda Ivana, za vodstvo bi bil bolj primeren tvoj brat
Filip, ki je najstarejši, a menda ni najboljšega zdravja. Tudi
tvoj Jakob, Marija Kleofa, bi bil primeren, če ne bi samo
molil. Za vodstvo je treba odločnega človeka.

Ivana: Takega, Saloma, kot je tvoj Jakob?

Saloma: Imaš prav. Naš Jakob je starejši, podjeten, ima že velike
otroke ... On bi bil primeren. Saj veste, da je Jezus rekel,
da sta naša dva prava »sinova groma«. Pa sta res. Posebno

35

GLEDALIŠČE

Jakob. Ta zna biti odločen. Vsekakor ni pred vsemi zatajil
svojega Učitelja kot je to storil Simon, Jonov sin.

Kleofa: Jaz se v to ne vtikam. Sami bodo najbolje vedeli kako in
kaj. Jezusova smrt nas je vse pretresla. Žalovanje in molitev
sta bolj na mestu kot takale ugibanja.

Saloma: Človeka le skrbi kaj bo zdaj, ko ni več nikogar, ki bi vodil.
Dokler je bil Jezus z nami ...

Marta: (se oglasi od svojega ročnega dela)  O, saj je še!

Saloma: Kaj praviš, Marta?

Marta: Pravim, da je Jezus še tukaj, le vidimo ga ne.

Saloma: Odšel je k Očetu.

Marta: Prepričana sem, da nas ni zapustil.

Ivana: Ali zato ti edina nisi jokala, ko smo ga sinoči mazilile in
povijale za pogreb?

Marta: Nisem bila edina.

Saloma: Daj no, tvoja sestra Magdalena je tako jokala, da nam niti
pomagati ni mogla. Le zraven je stala pa tulila. Še solz si ni
brisala, da je bila vsa zabuhla v obraz.

Marta: Magdalena je zelo čustvena. Saj jo poznaš.

Saloma: Ampak jokale smo pa vse.

Marta: Ne. Marija, njegova mati, ni jokala.

Saloma: Kako da ne!

Marta: Naj popravim. Ko ga je videla, kako se opoteka proti Gol¬
goti pod križem, ves razbičan, okrvavljen, s trnjevo krono
na glavi, je jokala. Ko je slišala kako so ga zmerjali in se
norčevali iz Njega, sem mislila, da se bo onesvestila. Da,
takrat je bridko jokala. Na poti, ko je za hip srečala Sina, ga
je pogledala s tako neizrečeno milino, da so meni solze zalile
oči. Pod križem, si je Marija zagrnila obraz, a sem videla,
da so ji solze tiho polzele po licu. Kapljale so na tla in se
mešale z krvjo, ki je tekla s križa. Ko je njen Sin potožil, da
je žejen, je glasno zaihtela.

Saloma: No, vidiš, da je Marija jokala. Kako ne bi ...

Marta: Ko pa je vojak prebodel Njegovo stran in sta iz rane pritekli
kri in voda, se je Marija čudovito umirila. Slišala sem, ko
je vzdihnila, enako kot malo prej njen sin: »Dopolnjeno je.«

36

GLEDALIŠČE

Potem je bila na smrt utrujena, žalostna, a jokala ni več. Pa
povej ti, Kleofa, če ni bilo tako?

Kleofa: Res, Marija je trpela s Sinom, a ni tožila. Ko smo ga po¬
lagali v grob, je poljubila razbičano telo, a jokala ni. Potem
je bila kakor odsotna. Saj sta jo s tvojim Janezom, Saloma,
morala podpirati, da se ni zgrudila sredi ceste.

Saloma: Kar je res, je res. Naš Janez se je ves zavzel za Marijo,
odkar mu je Jezus naročil s križa, naj odslej on poskrbi za
njegovo mater.

Ivana: Lahko si ponosna na svojega sina, Saloma.

Saloma: O, saj sem, ampak za Marijo bomo skrbeli mi, saj Janez
nima nič. Uboga Marija ...

Ivana: Pa nobene družbe ne mara. Kar sama je v sobi.

Kleofa: Nekaj časa sem bila sinoči z njo, pa je rekla, da želi biti
sama. Tudi danes zjutraj sem bila pri njej. Gledala je skozi
okno proti Golgoti. Zdelo se mi je, da je zatopljena v molitev.
Pravi, da ne potrebuje ničesar.

Saloma: Naš Janez ji je sinoči prinesel žeblje in trnjevo krono, ki jih
je pobral pod križem. Pobožala ga je po licu, rekla, da ji je
to v veliko tolažbo, pa prosila tudi njega, naj jo pusti samo.

Marta: Ko sem bila za hip pri njej, je vprašala po apostolih, če
so na varnem. Ne boste verjele po kom me je vprašala prav
posebej!

Ivana: Po kom?

Marta: Vprašala me je, če vem kje sta Simon Peter in Juda iz
Kariota. Rekla je, da jo skrbi zanju, pa se zagledala v okr¬
vavljeno krono iz trnja, ki jo ima pred seboj.

Saloma: Pri sebi ima tudi kelih, iz katerega je Jezus pil poslednjič
v četrtek zvečer. Naš Jakob ji ga je prinesel. Družbe pa ne
mara. Sama hoče žalovati.

Marta: Ne bi rekla, da Marija žaluje.

Ivana: Kako ne bo žalovala!

Marta: Mislim, da pričakuje.

Ivana: Pričakuje? Kaj pričakuje?

Marta: Vstajenje.

Saloma: Misliš, da bo Jezus res vstal ... zdaj, ko je že v grobu?

37

GLEDALIŠČE

38

Marta: Trdno sem prepričana, da bo Jezus vstal od mrtvih.

Ivana: Vsi bomo nekoč vstali. Le saduceji tega ne verjamejo.

Saloma: Ti praviš, da bo vstal od mrtvih prej kot drugi, ... prej
kot ob koncu časov?

Marta: Ali ni obudil od mrtvih mojega brata Lazarja? Ali ni oživil
hčerke onega Jaira iz Jerihe? Pokazal je, da ima oblast nad
smrtjo. Vem, da bo tudi tokrat premagal smrt. Božji Sin je
in prepričana sem, da njegova mama zdaj le čaka, kdaj se
bo Jezus vrnil ... živ.

Ivana: Zakaj pa je potem tvoja sestra Magdalena vsa v solzah? Saj
je Lazar tudi njen brat. Pa tudi Jezusova dela pozna bolje
kot marsikak apostol.

Marta: Nismo vsi ljudje enaki. Tudi medve s sestro ne.

Saloma: Marija Kleofa, kaj pa ti rečeš na vse to?

Kleofa: Verujem, da bo vstal od mrtvih, a ne vem kako se bo to
zgodilo. Vedno sem bila blizu Marije in Jezus je bil pri nas
kot doma, a nisem nikoli vedela, kaj naj mislim. Najprej ni¬
sem verjela, potem sem se veselila, potem sem bila ponosna,
potem meje skrbelo, zdaj pa sem žalostna ... in upam. Vedno
se je izteklo drugače, kot sem pričakovala. Zato ne razmišljam
več. Vem, da se bo končno zgodila volja Najvišjega.

II/2

(Vstopi Marija Magdalena, vsa v črnem, bleda in upadla.)

Magdalena: Mir z vami, prijateljice mojega Gospoda.

Žene: Mir s teboj, Magdalena. Mir s teboj.

Magdalena: Juda so našli ...

Ivana: Koga so našli?

Magdalena: Juda iz Kariota. Obesil se je revež. Zunaj mestnih vrat,
na suhem smokvinem drevesu so našli njegovo truplo; prav
nasproti Golgote.

Ivana: Prav mu je, kaj pa je izdal Gospoda.

Magdalena: Naš Gospod, rabuni, bi bil žalosten. Bolj kot izdaja
bi ga žalostilo, da je ta nesrečni človek obupal, da si je vzel
življenje.

GLEDALIŠČE

Saloma: Denar ga je premamil. Pravili so, da že prej ni imel čistih
rok.

Kleofa: Ni mogel biti le denar. Juda je sanjal o judovskem kralje¬
stvu. Zanj bi moral biti Mesija upornik, osvoboditelj, Jezus
pa je govoril o kraljestvu, ki ni od tega sveta. Marsikdo ga
je zaradi tega zapustil. Mislim, da se je Juda obrnil tja, kjer
sta moč in oblast, k templju in duhovnikom.

Saloma: Veš, tistega o kraljestvu, ki ni od tega sveta pa tudi jaz
ne razumem. Tisoč let že pričakujemo Mesijo, da bo izgnal
tujce, Rimljane in podobno svojat! Moja dva fanta sta tudi
komaj čakala, kdaj bo Jezus ustanovil novi Izrael.

Marta: (prekine pogovor, ki ji ni všeč)  Kako pa si zvedela o Judu,
Magdalena, saj zaradi praznika ljudje ne hodijo od doma?

Magdalena: Pri Raheli sem bila, v sosednji ulici. Nakupila sem do¬
brega, tankega platna pa dišav in alojinega olja. Jutri pojdem
h grobu, da Gospodovo truplo dokončno mazilim in povijem.

Kleofa: Ne govori tako, Magdalena, saj veš, da bomo šle skupaj
opravit to zadnjo uslugo, ki smo jo dolžni mrtvim. Jezus je
naš in tega dela nikoli ne opravi en sam človek.

Marta: Rahela ti je povedala o Judovi nesrečni smrti?

Magdalena: (Kleofi)  Poslušaj, Marija Kleofa, jaz sem hotela narediti
kar je prav, nikogar nisem marala žaliti. Če hočete, gremo
jutri na vse zgodaj skupaj h grobu. (Marti)  Pri Raheli je bil
nek njen sorodnik, ki je našel Judovo truplo in ga snel z
drevesa. Rahela je slišala, da je nesrečnik, ko je videl, da
Jezusa bičajo, vrnil srebrnike, ki so mu jih dali iz tempeljske
zakladnice in kričal po cesti: »Izdal sem nedolžno kri!«

Ivana: Gorje temu človeku!

Marta: Meni pa se smili. Skesal se je - pa obupal. Če bi prosil
Gospoda, bi mu tudi izdajo odpustil.

Magdalena: On je vedno vse odpustil. Bila ga je sama ljubezen.

Ivana: Ne vedno. Jaz sem ga videla, kako je rohnel v templju nad
menjalci in branjevci! Z bičem je šel nadnje! Ko se je razjezil,
je bil strašen.

Kleofa: Razhudil se je, ker je branil čast nebeškega Očeta.

Marta: Hinavščine ni prenašal. Do naših slabosti in grehov pa je
bil potrpežljiv in usmiljen, čeprav ni varčeval z opomini.

39

GLEDALIŠČE

Saloma: Ko je videl, da se človek kesa, mu je prišel naproti.

Kleofa: Že res, a tudi z zakrknjenci je bil potrpežljiv.

Magdalena: Nad nikomer ni obupal.

Marta: (zamišljena)  Magdalena, zdaj ko pomislim, jaz jutri ne bom
šla mazilit Gospoda.

Magdalena: Kaj je spet s tabo, Marta? Kaj sem pa zdaj narobe rekla?

Marta: Nič, Magdalena. Prav nasprotno, le da jaz jutri ne bom
šla k grobu.

Magdalena: Pa zakaj ne, sestra moja?

Marta: Ker se mi zdi, da ni primemo maziliti in povijati Gospodovo
telo za dokončen pokop.

Magdalena: Saj to je vendar zadnje dejanje ljubezni, ki mu ga
lahko izkažem!

Marta: Imaš prav, a jaz sem prepričana, da bo Gospod vstal, kakor
je rekel.

Ivana: (Magdaleni)  Marta pravi, da bo Jezus vstal od mrtvih že
zdaj in ne šele ob koncu časov.

Marta: Magdalena, ali ni prav s tem, ko je nama obudil brata,
pokazal svojo moč nad smrtjo?

Magdalena: Vrnil nama je brata Lazarja, ker je dober. Verujem, da
Bog usliši rabuniju vsako željo, a ne vem, če bo Gospod Jezus
hotel priti nazaj med nas, ko so ga pa naši izdali, zatajili,
mučili, umorili. Kaj če je tako razočaran, da se ne vrne več?

Marta: Dobro veš, da je poznal vse naše slabosti in grehe, pa je
vseeno ostal med nami.

Magdalena: Storila bom kar določa postava in mi ukazuje srce. Če
hoče katera z mano je prav, če ne, grem pa sama h grobu
jutri, na vse zgodaj.

Saloma: Veš, da gremo. Marta ima svoj prav. Če si kaj vtepe v
glavo, je nihče ne premakne.

Marta: Jaz vzamem Gospodove besede resno in mislim, da mu
izkažem največjo čast s tem, da mu verjamem. Jezus bo vstal
od mrtvih.

Ivana: Jaz pa mislim, da je treba izpolniti predpise, potem pa bo,
kar bo. Magdalena, ali veš ti kaj več o tistem sestanku, ki
ga sklicuje Simon za nocoj?

40

GLEDALIŠČE

Magdalena: Slišala sem, da se bodo zbrali po sončnem zahodu pri
Samuelu, kjer so v četrtek z Gospodom večerjali.

Ivana: Pa veš, kaj nameravajo?

Magdalena: Mislim, da se bodo spominjali svojega Učitelja in ža¬
lovali. Ali veš ti kaj več?

Ivana: Jaz ne, a Saloma pravi, da utegne biti nekaj zelo važnega.

Saloma: Nisem tega rekla. Čudno pa se mi zdi, da je Simon poslal
našega Janeza, da leta po mestu in išče apostole.

Ivana: Morda ima pa kakšno naročilo od Gospoda, ki ga je do
zdaj prikrival.

Saloma: To pa ne. Jezus ni ničesar skrival pred našima dvema. In
če bi bilo kaj, bi jaz gotovo vedela.

Kleofa: Saj veš, da jih skrbi, kaj bo zdaj. Prav je, da se pomenijo.

Magdalena: Resnici na ljubo ..., prav bi bilo, da bi se pomenili
tudi z nami, ki smo rabunija spremljale in mu stregle. Vse
nas skrbi, kaj bo zdaj.

Marta: Pusti to, Magdalena. Če bo Gospod hotel, nam bo svojo
voljo sporočil. Naj dvanajsteri žalujejo za svojim Učiteljem
sami med seboj.

Saloma: Zdaj jih je le enajst... Pa sem le radovedna, kaj bodo počeli.

Magdalena: Mene pa skrbi, da zaletavi Simon Peter ne bi odločil
kaj takega, s čimer bi vse pokvaril. Saj smo videle, da se nanj
ni mogoče zanesti. Ob prvi preizkušnji je Gospoda zatajil.
Kaj lahko naredi šele zdaj!

Kleofa: Bi mar rada šla v Samuelovo hišo med nje, ko pa te ni
nihče povabil?

Ivana: Kaj če bi ti, Kleofa, govorila s svojima dvema, pa še Saloma
s svojima, ki imata tudi nekaj besede? Morda nas povabijo.

Saloma: Ne. To pa ne. Moja dva, Jakob in Janez, mi že tako oči¬
tata, da se preveč vtikam v njihove reči. Ko sem pred nekaj
dnevi glede tega govorila z Jezusom, me je najprej pokaral
On, potem sta me oštela pa še sinova. Pa nisem hotela dru¬
gega, kot zagotoviti fantoma primerna mesta v kraljestvu,
ki ga je obljubljal.

Kleofa: Tisto so ti pa res vsi moški zamerili, Saloma. Jaz se v te
reči ne bom vtikala.

41

GLEDALIŠČE

Magdalena: Kaj pa misliš ti, Marta?

Marta: S Petrom govori. On sklicuje apostole.

Magdalena: S Petrom ne govorim rada, toliko manj zdaj, po tem
kar je storil. Ali bi hotela ti, sestrica, govoriti z njim? S tabo
se je vedno bolje razumel kot z mano.

Marta: Ali res misliš, da bi bila prisotnost nas žena primerna?

Magdalena: Čim bolj premišljujem, bolj sem o tem prepričana.

Marta: No, če je tako, potem se lepo premagaj in poišči Petra.

Magdalena: Pa ti?

Marta: Jaz bom šla z Marijo Kleofo in Salomo, če me spremita, k
Njegovi materi. Marijo bom vprašala za svet. Mislim, da ne
bi bilo prav, če bi karkoli ukrenile mimo njene želje.

Kleofa: Če želiš, kar stopimo do nje.

Saloma: Pojdimo.

Marta: Magdalena, ti pa le poišči Petra in se pomeni z njim.

(Kleofa, Saloma in Marta odhajajo)

Zastor

TRETJE DEJANJE

Dvorana zadnje večerje v noči po sobotnem dnevu. Prisotni
so vsi apostoli, z njimi Jezusova mati Marija, njena sestra
Marija Kleofa, Saloma Zebedejeva pa Marta, Magdalena in
Ivana. Po lomljenju kruha so zatopljeni v molitev. Marija,
Jezusova mati, čeprav izčrpana, spregovori mimo in zbrano.

III/l

Marija: Dragi moji. Iz srca sem vam hvaležna, da ste se spomnili
mojega ljubega Sina Jezusa tako, kot je bila njegova srčna
želja. Ob lomljenju kruha smo bili v duhu povezani z njim,
ki vas ima rad, kakor vas imam rada jaz, ki sem njegova

42

GLEDALIŠČE

mati. Peter, hvala ti, da si povabil ta večer v vašo sredo tudi
mene in žene, ki žalujejo ob misli na trpljenje mojega Sina
prav tako kot vi, njegovi prijatelji in apostoli.

Peter: Mati mojega Gospoda, ti veš, da bi naredil vse, da vsaj
malo popravim, kar sem nesrečnik zagrešil. Hvaležen sem,
da si prišla.

Marija: Peter, moj Sin vidi v tvoje srce. Ljubezen in zvestoba odteh¬
tata slabost. Prijatelj mojega ljubega Sina, zaupaj. Bodi Skala.

Peter: Povej mati, kaj lahko storim, da ti pomagam nositi tvojo
bridkost?

Marija: Moj Sin je na poti v smrt rekel ženam, ki so jokale ob poti,
naj žalujejo zaradi svojih slabosti in grehov svojih otrok. Vaša
žalost, moji dragi, pa se bo kmalu spremenila v veselje.

Janez: (navdušeno)  Prav to nam je rekel Jezus na temle mestu, ko
nam je poslednjič lomil kruh. (zave se, da njegov ton ni v skladu
s trenutkom; v zadregi)  Toliko lepega nam je povedal tistikrat
... pa napovedal svoj odhod.

Marija: Dragi moji, zdaj ne mislite na odhod, ampak na vrnitev.
Takrat lomljenje kruha v imenu mojega Sina ne bo le spo¬
min nanj. Nova daritev bo, vir življenja in vez ljubezni pa
tudi zahvala. V veliko tolažbo mi je bilo, da sem preživela
z vami tele ure ob spominu na Sina, ki je moral umreti,
da je zadostil za grehe sveta. Zdaj pa želim v samoti čaka¬
ti vstajenja. (Obrne se k Ivani)  Mislim, da je Ivana že malo
utrujena. Draga Ivana, dan je bil dolg. Potrebuješ počitka.
Pojdi z menoj. (Ponudi ji roko, da vstane.)

Ivana: Res je že pozno. Še malo pa bo treba iti h grobu. (Magdaleni)
Saj me boš poklicala, Magdalena, da gremo skupaj?

Magdalena: Brez skrbi, Ivana. Le odpočij se. Rada bi, da smo tam
s prvim svitom. Tako nas ne bo nihče motil.

Marija: Saloma, bodi tako dobra in pospremi naju do svoje hiše,
ki je zdaj tudi moj dom.

Saloma: Dovoli, da te podprem.

Janez: (priskoči)  Tudi jaz te spremim, popazim tako na obe svoji
materi.

Marija: Zelo si skrben Janez, a ostani s prijatelji.

Janez: Kakor želiš, mati Marija.

43

GLEDALIŠČE

Kleofa: (se -približa ) Ali želiš, da te spremim, draga sestra?

Marija: Iz srca ti hvala. Že dva dni si brez prestanka ob meni se¬
strica, in Najvišji ve, kaj mi pomenita tvoja bližina in pomoč.
Zdaj pa želim biti sama s svojim Bogom v mislih na Jezusa.
Ostani z apostoli, da bodo lažje prenašali samoto.

Kleofa: Prav, Marija, naj bo, kakor želiš.

Marija: (se ozre po vseh)  Dragi moji otroci, mir z vami vsemi.
Peter: Mir s teboj, mati.

Vsi: Mir s teboj!

(Marija, Saloma in Ivana odidejo)

III/2

Jakob ml.: Ste slišali? Tudi Njegova mati pričakuje, da bo vstal.

Tomaž: Ali pa čaka, da tudi sama umre in odide za Sinom, saj je
reva strašno oslabela.

Kleofa: Že dva dni ne zaužije ničesar razen vode. Zdaj je z nami
pojedla grižljaj kruha in srknila nekaj vina, doma pa je ne
morem pripraviti, da bi jedla.

Tadej: Mama, z lomljenjem kruha smo se spominjali Jezusa, kot
nam je ob slovesu naročil.

Tomaž: Res je, a se vprašam, kaj so pomenile besede, ki jih je takrat
izrekel naš Gospod. Peter, ti jih danes nisi ponovil.

Peter: Nisem ponovil Gospodovih besed, ker leži Njegovo telo v
grobu. Ni se mi zdelo primerno.

Jakob ml.: Kljub temu sem občutil, kot da bi bil med nami.

Jakob st.: Odkar smo hodili z Njim, nam je pri jedi lomil in delil
kruh.

Andrej: Zadnja večerja, za tole mizo, je bila nekaj drugega. Preden
nam je naročil, naj uživamo kruh in vino v njegov spomin, je
ponovil tiste skrivnostne besede, ki jih je izrekel že nekoč ...

Tomaž: ... da je kruh Njegovo telo in vino Njegova kri. Gotovo
je naš Učitelj hotel, da se nam ta obred vtisne v spomin za
čas, ko ga ne bo.

Natanael: Zdaj je ta čas.

Tomaž: Natanael, kaj meniš, da pomenijo?

44

GLEDALIŠČE

Natanael: Ne vem. (Vsem)  In drugi, kaj pravite?

Janez: Že takrat v Kafarnaumu, Mestu tolažbe, po tem ko je nasitil
množico, nam je rekel: »Kdor je moje meso in pije mojo kri,
ima večno življenje«.

Filip: Po teh besedah so ga ljudje pričeli zapuščati.

Matej: Priznam, da sem tudi jaz govoril z drugimi: »Trda je ta
beseda. Kdo jo more poslušati.« Naj mi odpusti Bog našega
očeta Abrahama, ampak še vedno ne vem, kaj je hotel reči,
ko nam je slovesno zatrdil: »Moje meso je resnična jed in
moja kri resnična pijača?«

Peter: Teh besed nisem razumel ...

Natanael: Ko je Jezus pred našimi očmi pomnožil kruh in ribe in
v Kani vodo spremenil v vino, je pokazal, da gospoduje nad
naravo. Veliko reči je naredil, ki jih nismo razumeli.

Matej: Njegova mati je rekla, ko je odhajala, da bo lomljenje kruha
- ko se njen Sin vrne - postalo tudi daritev in vir življenja.
Kaj nam je hotela povedati?

Jakob st.: Najbolj prav bo, da čakamo, kaj se bo zgodilo.

Jakob ml.: Nekaj se bo spremenilo. Da se je ob smrti našega Učitelja
pregrinjalo, ki je v templju zakrivalo Presveto, pretrgalo na
dvoje, to nekaj pomeni. Z Jezusovo smrtjo je nečesa konec.
Nastaja nekaj novega.

Jakob st.: Novo bi bilo Izraelovo kraljestvo, ki ga brez Jezusa, ne bo.

Matej: Ne vem kaj bo ..., a ko pomislim, da nas je na temle mestu
naš Gospod, božji Sin, imenoval svoje prijatelje, vem, da nas
ne bo zapustil.

Andrej: Mene je ganilo, ko nam je izkazal tako zaupanje. Potem, pri
lomljenju kruha, pa je bil Jezus silno resen, rekel bi - slovesen.

Jakob st.: S kruhom v roki, z očmi uprtimi, kamor naš pogled ni
segel, je govoril s svojim Očetom.

Janez: Obraz mu je zažarel v čudoviti svetlobi, skoraj kot takrat
na gori, ko ... (zave se, da je rekel preveč.)

Andrej: Kdaj? Na kakšni gori? (Nastopi mučen molk, dokler ne spre¬
govori Peter)

Peter: Nekoč, ko nas je odpeljal na visoko goro, smo videli, Jakob,
Janez in jaz, Gospoda ožarjenega v vsej slavi. Ukazal nam

45

GLEDALIŠČE

je, naj o tem ne govorimo, dokler »Sin človekov ne vstane
od mrtvih«. Zato o tem nismo govorili in tudi ne bomo.

Marta: Naročil vam je, da povejte kar ste videli, »po njegovem
vstajenju«? Torej vam je ponovno povedal, da bo vstal od
mrtvih!

Magdalena: Kakšnega ste videli v slavi?

Filip: Peter, ali vam je takrat Gospod zaupal kaj posebnega? Je
povedal kaj, česar ostali ne vemo?

Tomaž: Kdaj je bilo to?

Kleofa: Ne silimo vanje, da ne prelomijo obljube.

Marta: Saj bomo zvedele, ko bo Gospod vstal. Povejte raje še kaj
o zadnjem lomljenju kruha.

Peter: Takrat nam je ponudil kruh in rekel: »Vzemite, to je moje
telo.«

Filip: Nihče ni vreden takega daru.

Tomaž: Nihče ni vreden pa tudi nihče ne ve, kaj naj s tem darom
naredimo.

Simon: Če je naš Učitelj rekel, naj delamo to v njegov spomin, bom
jaz tako delal. Ne vem, kaj mislite drugi, ampak jaz bom
pričel in končal dan z lomljenjem kruha za vse, ki bodo hoteli.

Janez: Ali misliš, Simon, da je to dar za vse ljudi?

Simon: Zakaj ne? Ali ni prav to obljubil množici, ki ga je iskala?
Takrat je rekel vsem, ne le nam: »Jaz sem kruh življenja.«

Natanael: Rekel je pa tudi: »Resnično, resnično vam povem, kdor
veruje, ima večno življenje.« Vprašam se, kdo ima tako vero?

Simon: Morda bi ljudje verovali, da je bil Jezus iz Nazareta re¬
snično božji Sin, če bi jih povabili medse in z njimi lomili
kruh spomina.

Matej: Ti, Simon Gorečnik, bi rad povabil k lomljenju kruha svoje
prijatelje, zelote. Mar ne?

Simon: Več vere v Izraelovo kraljestvo je med njimi, kot kjerkoli
drugje v Judeji.

Jakob st.: Simon, vera ni dovolj. Tudi hudi duhovi verujejo, pa
delajo slabo. Gospodu je treba slediti v dejanjih, izpolnjevati
voljo Najvišjega.

Jakob ml.: Bratje moji, priznam, da ne razumem Njegove smrti, ne
besed, ki jih je izrekel pri zadnji večerji z nami. Prav zato

46

GLEDALIŠČE

sem prebil dan v molitvi. Mislim, da moram veliko moliti
in se postiti, da dobim razsvetljenje od zgoraj. Nebeški Oče
nam ni poslal Sina z namenom, ki ga ne bi mogli razumeti.
Dokler mi ne postane jasno, ne bom razpravljal. Potrebujem
samoto.

Jakob st.: Jaz pa mislim, da se moramo pomeniti, kaj naj naredimo.

Simon: Jakob ima prav. Velika noč je za nami, čez nekaj ur bodo
tisoči romarjev pričeli zapuščati Jeruzalem. Odločiti se mo¬
ramo, če izrabimo priložnost in zginemo iz mesta tudi mi.

Filip: Ali so tvoji prijatelji zeloti opustili misel na vstajo?

Simon: Ko sem povedal, da je Peter zavrnil vsako misel na obo¬
rožen odpor, so se mnogi ohladili, a ne vsi. Čisto mogoče
je, da se pričnejo v mestu kakšni nemiri.

Tomaž: Če bodo nemiri, bodo romarji še hitreje zapustili mesto.
Tudi jaz odidem.

Tadej: Kam odhajaš, Tomaž?

Tomaž: V Jeriho. Moj brat dvojček je bolan. Obiskati ga moram.

Filip: Tomaž, ali ne bi bilo bolje, da s potovanjem počakaš?

Tomaž: Dokler je bil Gospod med nami sem upal, da mi po prazni¬
kih On ozdravi brata. Zdaj pa je naš Gospod umrl. Moram
storiti bratovsko dolžnost.

Tadej: Veliko se moramo pogovoriti.

Tomaž: Saj še ne grem. Pomenimo se, spal tako ne bo nihče.

Jakob ml.. No, kar pogovorite se, meni pa bo brat Tadej povedal,
kar boste sklenili. Zdaj v templju ni gneče in če kje, mi bo
Duh božji tam razodel voljo Najvišjega. Moja molitev bo z
vami, da se boste lažje odločali kot je prav.

Jakob st.: Jakob, prijatelj moj, ne vem, če je pametno, da odha¬
jaš. Dogovoriti se moramo, kaj naj storimo. Prav je, da smo
pri tem zbrani vsi, tudi tele žene, ki so ves čas spremljale
Gospoda.

Kleofa: (Jakobu ml.)  Sin moj, pomisli, da te prijatelji potrebujejo.
Ni prav, da jih puščaš same.

Jakob ml.: Če ostanem, ne bom doprinesel ničesar. Le dvom lahko
širim, a tega nočem. Moliti moram za razsvetljenje. Ko
me obsije žarek umevanja, se vrnem. Med tem pa vnaprej
sprejmem, kar boste sklenili. Kako naj bi pomagal odločati,
ko sem pa sam slep.

47

GLEDALIŠČE

Peter: Pojdi, Jakob, in stori, kot misliš, da je prav. Vedi pa, da ne
bomo brez tebe ničesar važnega sklenili. Dokler ne vidimo
jasno, moramo odločitve pretehtati skupaj.

Jakob ml: Naj bo kot rečeš, Peter. Mir z vami, prijatelji.

Ostali: Mir s teboj, Jakob.

(Jakob mlajši odide)

III/3

Magdalena: Jaz vas ne razumem. Govorite, da ste Gospodovi pri¬
jatelji, pa komaj pomislite nanj!

Peter: Kaj govoriš, ženska?

Magdalena: Pravim, da nimate srca za ubogega rabunija.

Peter: S kakšno pravico se kregaš, Magdalena! Nisi edina, ki žaluje!
Hudo nam je, a zdaj je naša naloga spoznati, kaj Gospod
pričakuje od nas.

Magdalena: Mislite le, kam bi zbežali.

Filip: Nihče te ni prosil, da pridi.

Tomaž: Tebi Magdalena je lahko. Ne Kajfa ne Pilat ne lovita po
Jeruzalemu žensk. Pa tudi ob vseh prijateljih, ki jih imaš
med Rimljani in saduceji se res nimaš česa bati.

Magdalena: Tomaž! Očitaš mi, kar mi je On odpustil.

Tomaž: Seveda ti je odpustil, a ne misli, da lahko zato vsemu
svetu soliš pamet!

Simon: Kaj hočeš, da se le topimo v solzah? Žalost ni v besedah.
On sam nam je rekel, da ni njegov učenec, kdor kliče: 'Go¬
spod, gospod', ampak kdor izpolni Njegovo voljo.

Natanael: Dragi moji, kaj menite bi nam zdajle rekel naš ljubljeni
Učitelj in Gospod, če bi slišal tole prerekanje?

Magdalena: Res je, Natanael. Oprostite mi. Zadnja sem, ki bi smela
govoriti, a ljubezen do Gospoda me sili, da nisem tiho.

Matej: Kaj se boš izgovarjala na Gospoda, Magdalena. Ti nisi bila
nikdar tiho. Si pač taka in je kar prav tako.

Tadej: Mislim, da so Magdalenine besede vredne premisleka.

Andrej: Kaj meniš, Tadej?

Tadej: Morda res ni prav, da govorimo o rečeh, ki jih ne razumemo,

48

GLEDALIŠČE

namesto, da bi mislili na trpljenje, na žrtev našega prijatelja
... in Gospoda.

Kleofa: Prav si povedal, sin moj. Možje, preveč razmišljate o vče¬
rajšnjih slabostih, ki jih ne morete popraviti in o jutrišnjih
nalogah, ki jih ne morete razumeti. Ali vas ni Jezus opozarjal,
da je dnevu dovolj njegova lastna teža in da je treba priho¬
dnost zaupati nebeškemu Očetu?

Filip: Naj torej storimo vsi, kot tvoj sin Jakob, ki moli v templju?

Kleofa: V tihoti molitve govori Gospod.

Matej: Modra je ta beseda, vendar pred nami so težke odločitve
in časa je malo.

Simon: Ko smo sledili Gospodu, je o vsem odločal On. Zaupali
smo mu in vedeli, da je vsaka skrb odveč. Zdaj pa smo sami.

Marta: Le kako moreš reči, da ste sami? Trdno verujem, da je pri¬
šel Jezus, Božji Sin na svet, da nas odreši! Ni nas zapustil!

Andrej: Odšel je k Očetu ker hoče, da nadaljujemo njegovo delo.
Zdaj so odločitve na naših ramah ...

Filip: ... in časa je res malo. Ko se zdani bodo pričeli vojaki stikati
za nami.

Simon: Posebno, če pride v mestu do nemirov.

Magdalena: (Marti)  Vidiš, da ne poslušajo. Trdijo svoje, ne razumejo
ničesar! Le zakaj niso odšli, ko je bil čas? Morda bi potem
rabuni poiskal druge, ki bi imeli bolj odprta ušesa.

Peter: Kam naj bi šli, Magdalena? Čeprav nisem razumel vsega kar
je učil, verujem, da je bil Jezus iz Nazareta Sin Najvišjega,
Sveti od Boga...

Magdalena: Pa si ga kljub temu v stiski zapusti.

Peter: Tisto noč me je premagal strah. Zdaj poznam svojo slabost.
Nikoli več ne bom zatajil Gospoda.

Magdalena: Zdaj, ko je mrtev.

Peter: Zdaj prosim Njega za moč, da ostanem zvest. Vanj zaupam.
(Ganjen)  On ve, da ga imam rad.

Marta: Simon Peter! Izrekel si besede, ki sem jih ves čas pogrešala
med vami.

Peter: Ničesar pomembnega nisem rekel.

Marta: Prijatelj, v enem stavku si povedal, kar čuti tudi moja go¬
stobesedna sestra. (Magdaleni)  Dovoli Magdalena, da poja-

49

GLEDALIŠČE

50

snim. (Petru).  Peter, resnično zaupanje je stvar srca. Vdanost
in ljubezen izkažemo Gospodu s tem, da mu zaupamo, ko
nas pripravlja za nalogo, ki nam ni jasna, pa tudi ko nam
zapušča dar, ki presega naš razum.

Kleofa: Jezus vam bo pomagal, da se odločite prav. Zdaj pa se
moramo žene odpraviti, če hočemo biti ob sončnem vzhodu
pri grobu.

Magdalena: Res, kar pohiteti bo treba, če hočemo pri Zebedejevih
vzeti vse potrebno pa še zbuditi Salomo in Ivano. (Marti)
Sestra, ti res ne greš z nami?

Marta: Ne, sestrica. Pričel se je tretji dan. Čakala bom, da Gospod
vstane od mrtvih.

Magdalena: Misliš, da je slabo, ko gremo izkazat rabuniju zadnje
delo usmiljenja, kot predpisuje postava?

Marta: Seveda ni slabo, Magdalena. Izpolnjevati postavo je vedno
hvalevredno. Le pohitite, ker se bo vsak čas pričelo daniti,
pa ne zameri, da te ne spremim.

Kleofa: (že od vrat)  Peter, odpočiite se, saj ste že vsi utrujeni. Ko
se vrnemo vam povemo, kako smo opravile. (Neodločena se
ustavi.)  Magdalena, Arimatejec je pred grob zavalil skalo. Ali
misliš, da ji bomo same kos? Kaj ko bi nas spremil kdo od
mož, če bi bila skala za nas pretežka?

Magdalena: Sem že pomislila. Za može res ni varno, da bi se
kazali tam, kjer so Rimljani. Če so vojaki še tam, nam bodo
za nekaj srebra radi odvalili skalo. Če jih pa ni več, se ena
od nas lahko vrne po koga, da nam pomaga.

Peter: Če ni več vojakov gremo vsi počastit našega Gospoda.

Magdalena: (Kleofi)  Vidiš, vse se da urediti. Zdaj pa na pot. Možje,
mir z vami, pa ne zamerite mi. Saj me poznate.

Apostoli: Mir s teboj, Magdalena. Mir z vama.

(Marija Kleofa in Magdalena odideta)

III/4

Jakob st.: Zadnji čas je, da nekaj sklenemo. Mislim, da bo najbo¬
lje, če za teden ali dva zginemo iz Jeruzalema potem pa
se dobimo na določen dan, da se dogovorimo kako naprej.

GLEDALIŠČE

Tomaž: Jaz sem že povedal kam grem. Povej kdaj in kje se zbere¬
mo - in bom tam.

Matej: Kaj nameravaš ti, Jakob?

Jakob st.: S Petrom grem. On je odločen, da se vrne v Galilejo.
Tam vlada Herod, ki se ne meni ne za Pilata, ne za Kajfo.
Tam bomo vami.

Matej: Ti Janez, odideš z bratom?

Janez: Jaz moram vprašati, kaj želi njegova mati. Morda bo ostala tu.

Filip: In če odidemo, kaj potem?

Jakob st.: Ko se vse umiri, se dobimo recimo, pri Lazarju v Betaniji,
če nima Marta nič proti. Lazar ima dovolj veliko posestvo,
da nas skrije, če bi bilo treba.

Marta: Jakob, dobro veš, da je pri nas dobrodošel vsak Jezusov
prijatelj.

Filip: Ne vem, če je prav, da zapustimo Jeruzalem.

Tadej: Imaš prav, Filip. Jezus nas je pripeljal sem. Kaj praviš, Peter?

Peter: Počakam, da mrtvemu Gospodu poljubim noge, potem se
vrnem v Galilejo.

Matej: Če gremo iz Jeruzalema, bomo dmgič zapustili Gospoda.

Jakob st.: Komu koristi, če ostanemo tukaj in nas polovijo?

Andrej: Natanael, kaj praviš? Ali je prav, da se skrivamo, ko pa
je naš Gospod vzel nase trpljenje in smrt?

Natanael: Gospod ni silil v smrt. Sprejel jo je, ne iskal.

Janez: Greš tudi ti s Petrom v Galilejo?

Natanael: Ne vem. Počakal bom na mnenje večine.

Simon: Rekel je, da je On Pot. Pomeni, da moramo biti pripravljeni,
da mu sledimo, če treba tudi v smrt.

Marta: Rekel je tudi, da je Resnica in Življenje.

Simon: To je res, ampak spomnite se njegovih besed: 'Kdor hoče
rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življe¬
nje zaradi mene, ga bo našel'. Mislim, da ne smemo reševati
življenja z begom.

Andrej: Morda je res znak prave ljubezni do Najvišjega, da tudi
v tem sledimo Njegovemu Sinu.

Matej: Nihče ne reče, naj silimo v roke Kajfu in Rimljanom. Bežati
iz Jeruzalema je pa druga stvar.

51

GLEDALIŠČE

Simon: Beg ne more biti krepost. Kdo nas bo spoštoval, če po
smrti Učitelja zginemo iz Jeruzalema?

Filip: Star sem, pa me bo vedno sram, da sem se na Oljski gori
skril pred tempeljskimi hlapci. Naj bo, kar bo. Jaz ostanem.

Matej: Učenec ne more biti več kot Učitelj. Tudi jaz ostanem.

Tadej: Mislim, da tudi midva z bratom ne bova hitela od tod.
Jezus je pokopan tukaj.

Natanael: Peter, kaj praviš?

Peter: Kar sem rekel. Obiščem Gospod grob in odidem v Galilejo.

Natanael: Jaz bi ostal, skupaj z ostalimi še nekaj dni, da vidim
kaj bo.

Andrej: (Petru)  Brat moj, ali ne bi bilo bolje, da ostanemo vsi skupaj
v bližini templja?

Peter: Gospod je več kot tempelj. Počakal bom, da nam sporoči
svojo voljo. To pa stori lahko v Galileji prav tako kot tu.

Andrej: Oprosti mi, če te ne spremljam in ostanem.

Peter: Stori, kot meniš, da je prav.

Jakob st.: Jaz grem s Petrom.

Tadej: Če gresta, bosta sama bežala v Galilejo ... (Nastane mučen
molk)

Marta: Vsak čas se bo pričelo daniti. Magdalena je z ženami gotovo
že na poti h grobu.

Peter: In kaj boš naredila ti, Marta?

Marta: Čakala bom Gospodovega vstajenja. Trdno verujem, da je
On, ki je obudil mojega brata Lazarja, gospodar nad življe¬
njem in smrtjo.

Tadej: Boš čakala Gospoda tukaj, med nami?

Marta: Ne, Tadej. Odidem, da bom bližje Njegovi materi.

Tadej: Ko prideš domov, povej naši mami, kaj smo sklenili.

Marta: Povedala bom, da niste sklenili nič, da greste vsak po svoje;
Peter in Jakob Zebedej v Galilejo, Tomaž v Jeriho, Alfejev
Jakob v tempelj, Janez k Mariji, drugi pa mislite ostati, a
ne veste kje.

Tadej: Kaj pa misliš, da želi Njegova mati?

Janez: Mati Marija si želi miru.

52

GLEDALIŠČE

Marta: Prepričana sem, da bo takoj, ko njen Sin vstane od mrtvih,
hotela deliti svojo srečo z vsemi, ki smo ji blizu.

Filip: Ti res misliš, da bo naš Učitelj vstal?

Marta: Tretji dan se je pričel in Gospod bo vstal, kakor je rekel!

Jakob st.: Ne vem, če je Jezus, ko je govoril o dnevih, mislil na
navadne dni. Morda je imel v mislih dobe Izraela. Če je tako,
ne vemo kdaj se prične obljubljeni tretji dan.

Marta: Moški vedno komplicirate stvari.

Simon: Če Gospod res vstane, kot praviš, potem ne bo nihče mogel
zadržati gorečih Izraelcev, ki komaj čakajo svojega kralja, da
se dvignejo proti Rimljanom. Ob kralju, ki je premagal smrt,
bo Izrael nepremagljiv!

Natanael: Pa si ti, Simon Gorečnik, prepričan, da bo taka tudi volja
našega Gospoda?

Simon: Neštetokrat je govoril o svojem kraljestvu, le da ga nismo
razumeli. Upali smo, da ga bo ustanovil, ko se je to zdelo
primerno nam. Zdaj vidim, da ni tako. Hotel je trpeti, umreti
in ko bo vstal v slavi, bo napočil njegov čas. To bo tretji dan.

Jakob st.: Ne bodimo nestrpni. Nama z Janezom je Jezus očital,
da sva nepočakana. Bodimo pripravljeni, da mu služimo in
pomagamo pri ustanavljanju kraljestva, če se vrne med nas.
Do takrat pa ne delajmo hrupa. Peter, kaj praviš?

Peter: Jakob, jaz vem le, da ko se Gospod vrne, pa naj bo to ka¬
darkoli, ga bom prosil odpuščanja, potem pa čakal, če me
bo hotel ponovno sprejeti kot nevredno orodje.

Andrej: Simon, pomisli, da ti je naš Gospod pri Cezareji Filipovi
že zaupal ključe nebeškega kraljestva. Ali res misliš, da bo
to preklical?

Peter: Andrej, takrat sem čutil, da nisem vreden te časti, zdaj pa
tudi vem, da takemu bremenu nisem kos.

Andrej: On ti je rekel, da bodi skala. Brat moj, zaupaj.

Matej: Zaupajmo Njegovi dobroti, čeprav smo grešili zoper njo.
Kajti pisano je: 'Spomni se Gospod svojega usmiljenja, svojih
dobrot, ki so od vekomaj.'

Marta: (gleda od daleč skozi okno, kjer se rahlo svetlika)  Dani se. Zadnji
čas je, da odidem.

53

GLEDALIŠČE

Tomaž: Tudi jaz moram na pot. Spremim te do Zebedejevih, potem
pa pohitim, da zapustim mesto preden se zbudi.

Peter: Nas res zapuščaš, Tomaž?

Tomaž: Ne bom vas zapustil. Ko poskrbim za brata, se vrnem, da
bom z vami izpolnjeval Njegovo voljo.

Andrej: In kaj, če med tem naš Gospod vstane od mrtvih in te
ne najde tu?

Tomaž: Ko bo Gospod vstal od mrtvih, se bo stresel ves svet, mo¬
gočna luč bo zasijala od vzhoda do zahoda, sonce se bo
ustavilo na nebu, vse stvarstvo bo priča njegovi slavi. Ko se
bo to zgodilo, bom prihitel in se mu vrgel k nogam. To bo
pričetek novega veka tako v Jeruzalemu kakor v Jerihi in po
vsem svetu, kjer živijo razkropljeni sinovi Izraela.

Natanael: Zakaj si tako gotov, Tomaž, da bi bilo Gospodovo vsta¬
jenje oznanjeno vsem ljudem?

Tomaž: Pomisli Natanael. Njegovo rojstvo je oznanila čudovita
zvezda in angeli so mu peli slavo. Ko je umrl, se je tresla
zemlja, dan je postal noč, zagrinjalo v templju se je pretrga¬
lo. Vstajenje, zmaga nad smrtjo, pričetek novega kraljestva,
kadarkoli že bo, pa bo nekaj, česar svet še ni videl. Ko se
bo to zgodilo, bo strmelo stvarstvo. Vsa Judeja in Galileja
bosta padli na kolena in slavili Boga. Tisti hip se vrnem v
Jeruzalem. Do takrat pa, dragi prijatelji, mir z vami.

Jakob st.: Počakaj, Tomaž. Spremim te do doma. Janez, greš z menoj?

Janez: Ne, Jakob. Ostanem pri Petru, dokler ne odide.

Jakob st.: Prav. Se vidimo. Če vam Samuel ne bo postregel, po¬
skrbim za kosilo.

Marta: Mir z vami, možje. Pa odpočijte se.

Apostoli: Mir s teboj, Marta. Mir z vami.

(Marta, Jakob in Tomaž odidejo)

111/5

Simon: Poslušaj, Peter.

Peter: Kaj je Simon?

Simon: Mene pričenja stvar skrbeti.

54 Peter: Kakšna stvar?

GLEDALIŠČE

Simon: Če Gospod res vstane od mrtvih, se lahko zgodi, da prič¬
nejo zeloti z uporom ...

Peter: Ali jih nisi prepričal?

Simon: Takrat nismo govorili o vstajenju. Če Gospod vstane, nihče
ne ustavi upora. Vsa Judeja se bo dvignila proti Rimljanom.
Vojaki bodo planili pa po nas.

Peter: Ali lahko to preprečiš?

Simon: Ne vem. Mogoče jih prepričam, naj počakajo, da stopi vstali
Gospod sam na čelo Izraela. Če se zgodi, kot pravi Tomaž,
morda ne bodo poskušali upora na svojo roko.

Natanael: Dvomim, da bi bilo vse, kot meni Tomaž. Kar je storil
naš Učitelj nas je vedno presenetilo.

Simon: Kaj naj torej rečem zelotom? Kako naj preprečim nesrečo?

Natanael: Reci, da Gospod noče nasilja. Izraelovo kraljestvo se bo
pričelo, ko se Mesija vrne v slavi.

Matej: Pa še to jim reci, naj brzdajo nepočakanost, da ne prekrižajo
Gospodovih načrtov.

Peter: Modro sta govorila. Pojdi, Simon in stori tako.

Simon: Če se vam zdi, odidem takoj.

Ostali: Mir s teboj, Simon ...

Simon: Molite bratje..., da bom jaz, zelot, postal glasnik miru.
(odide.)

III/6

Natanael: Čas bo, da malo zaspimo.

Andrej: Filip tamle že dremlje.

Filip: Nič ne dremljem. Neskončnega Boga prosim usmiljenja. Kako
naj pogledam v oči Njegovemu Sinu, če bo res vstal?

Janez: Jaz pa komaj čakam, da bo spet med nami!

Filip: Blagor tebi. Mene pa srečanje z Gospodom ... skrbi.
Natanael: Zakaj bi te skrbelo, Filip?

Filip: Na Oljski gori, ko je iskal tolažbe, mu nisem rekel dobre
besede ...

Tadej: Vsem nam je težko, da smo takrat zaspali.

Filip: Jaz nisem spal.

55

GLEDALIŠČE

Peter: Kaj govoriš?

Andrej: Tega nam nisi povedal.

Filip: Tudi zdaj bi raje molčal, a je prav, da se izpovem .... Vsi ste
takrat spali, mene pa se je spanec ogibal. Ležal sem med
vami, pokrit s plaščem, a bedel.

Janez: Potem si videl Gospoda, ko je molil?

Filip: Videl sem ga, ko je prosil nebeškega Očeta, naj mu pomaga
sprejeti kelih trpljenja. Potem je vstal in se približal. Sklonil
se je k tebi Peter, pa k Janezu in Jakobu. Dvakrat se je vrnil
po tolažbo, k vam, ki ste spali ... Videl sem njegovo stisko,
videl kako so mu polzele po čelu kaplje krvi..., videl Njegov
izmučeni obraz ... pa sem se delal, da spim.

Janez: Zakaj nas nisi zbudil!

Tadej: Nisi stopil k Jezusu, ko si videl, da trpi?

Filip: To je moja velika krivda. Nisem se premaknil. Ni mene po¬
klical, da bi mu bil ob strani. Vas tri je izbral. Iskal je tolažbe
pri vas, ki ste spali. Ko bi bil med izbranimi jaz, bi mu bil
v oporo. Jaz edini nisem spal. Pa se ni ozrl k meni, najsta¬
rejšemu med vami ... Bil sem užaljen, ljubosumen. Zatajil
sem ga pred samim seboj, bil sem poln zavisti ..., bil sem
trdega srca ...

Peter: Filip, vsak nosi težo svoje slabosti. Moja krivda je nepri¬
merno hujša. Trikrat sem ga zatajil pred ljudmi, pa vendar
upam. Gospod pozna našo slabost ..., a vidi tudi v skesano
srce. (pripravlja se, da bo legel.)  Lezi in odpočij si. Zaupajmo,
Filip, zaupajmo Vanj.

Filip: Hvala ti, Peter, a ne bom spal. Ni miru v mojem srcu. Če
bo Gospod vstal, bom stal pred Njim osramočen. Tega si
želim ... in bojim.

Tadej: Naš prijatelj je. Ko pride, bo veselje pregnalo tudi tvojo
bojazen, Filip.

Natanael: Do takrat pa lahko malo zaspimo.

Andrej: Rekel je, da bo vstal tretji dan.

Matej: Dani se. Je že - tretji dan.

(Apostoli zaspijo, le Filip si ob mizi podpira glavo. Skozi okno se svetlika

zarja)

56

Zastor

GLEDALIŠČE

ČETRTO DEJANJE

(Isto kot prej. Od daleč se bližajo razburjeni ženski glasovi.

Nekdo močno trka po vratih)

IV/1

Ženski glasovi: Peter! Peter! Odprite! Odprite vrata!

Filip: (pri mizi dvigne glavo)  Peter! Slišiš?

Janez: (skoči odpirat vrata, v sobo vderejo vse iz sebe Magdalena, Marija
Kleofa in Ivana.)

Magdalena: Gospoda ni več v grobu!!!

Žene: (vse vprek)  Ni ga! Vstal je! Angel je rekel, da je vstal! Samo
povoji so še tam!

Ivana: (pritajeno)  Ne vpijte vendar, da kdo ne sliši! Grob pa je res
prazen! Gospod je vstal!

Filip: Kaj govoriš ženska!

Apostoli: (med seboj, razburjeno)  Kako? Kaj? Kdaj je vstal? Kaj go¬
vorijo?

Peter: (skuša narediti red)  Tiho. Tiho, pravim. Magdalena povej, kaj
se je zgodilo?

Magdalena: Peter, veseli se z nami: Gospod je vstal! (Vsi za hip
onemijo)

Peter: To je resna stvar, Magdalena. Ne moreš priti in reči, kar se
ti zdi. Kaj se je zgodilo? Vsi čakamo ...

Magdalena: Ne čakamo več, Peter! Gospod je že vstal!

Natanael: Če bi Gospod res vstal, bi bil zdaj tukaj. Ali so vas
nagnali vojaki ... ali kaj?

Kleofa: Magdalena, povej po vrsti, kako je bilo. Povej, kaj smo
doživele, sicer ne bo nihče verjel.

Ivana: Pa še o potresu povej in o vojakih, ki so zbežali.

Apostoli: (vsi vprek)  Kaj? Vojaki so zbežali? Jih ni več pri grobu?
O kakšnem potresu govoriš?

Ivana: Filip, verjemi mi. Gospod je vstal! Vojaki so zbežali! A ne
bodite tako glasni. Je nevarno.

57

GLEDALIŠČE

Kleofa: Pusti vojake, Ivana! Sin človekov je vstal od mrtvih! Mag¬
dalena, ti govori!

Janez: (veselo)  Gospod je vstal! Gospod je vstal, kakor je rekel!

Natanael: Janez! Pusti jih do besede!

Magdalena: Kot veste, smo šle pred sončnim vzhodom h grobu,
da bi mazilile in povile telo našega ljubljenega rabunija.

Andrej: Seveda vemo. O Gospodu povej!

Magdalena: Ne moti me, Andrej! (se zbere). Z  Marijo Kleofo sva
hitreje stopili, tako, da sva prišli do groba pred drugimi.

Ivana: Jaz težko hodim, pa sva šli s Salomo in še z dvema njenima
sosedoma malo zadaj.

Janez: Magdalena, povej že enkrat o Gospodu!

Magdalena: Ko sva zavili okrog hriba sva začutili, da se je stresla
zemlja, ko pa sva prišli bliže sva opazili, da je nekdo odvalil
skalo. Grob je bil odprt.

Matej: Jo je prevrnil potres?

Kleofa: Ne. Grob so na zahtevo duhovnikov zapečatili. Pečat je
bil prelomljen in skala odvaljena, ne prevrnjena od potresa,
ki niti ni bil tako močan, kot tisti v petek, ko je Jezus umrl.

Magdalena: Ko sem videla, da je grob odprt, sem se ustavila in
pričela jokati. Mislila sem, da me je kdo prehitel in že mazilil
Gospodovo telo. Ko pa sem pogledala notri, sem videla, da
trupla ni več.

Filip: Si gotova, da trupla ni bilo?

Tadej: Judje so ga ukradli, krivili bodo pa nas.

Ivana: Poslušaj vendar! Takrat je pričela Magdalena kričati na ves
glas, da smo jo slišale gori do ceste. Vpila je »Gospoda so
vzeli iz groba! Gospoda so vzeli iz groba! Kje naj ga zdaj
iščemo!« Ko smo pritekle do groba smo videle, da trupla res
ni. Platneni povoji so ležali na tleh.

Peter: Če so ukradli truplo, zakaj bi pustili povoje?

Magdalena: Peter, počakaj da povem! Res je, kot pravi Ivana, a
ko sva s Kleofo stopili bližje, sva ostrmeli. Na skali, kamor
smo bili položili Gospodovo truplo, je sedel belo oblečen
mladenič. Ustrašili sva se, a nama je rekel, naj se ne bo¬
jiva.

58

GLEDALIŠČE

Kleofa: V resnici sta bila dva. Drugi je sedel pri vznožju.

Ivana: Res, bila sta dva moža, tudi me smo ju videle.

Magdalena: A govoril je le tisti na desni.

Tadej: Kaj je rekel?

Peter: Ju je katera od vas poznala?

Magdalena: Poslušaj, Simon Peter. Tudi jaz sem sprva mislila, da sta
navadna človeka. Celo, ko nam je ta, ki je sedel pri vzglavju
rekel: »Vem, da iščete Jezusa Nazarečana, križanega. Vstal
je od mrtvih. Ni ga tukaj«, še nisem verjela. Ko je mladenič
videl, da se oziram, kje je Gospodovo truplo, naju je povabil:
»Stopita sem in poglejta kraj, kamor so ga položili. Pojdita
brž in povejta njegovim učencem: Vstal je od mrtvih.«

Peter: Tako je rekel? Povejta njegovim učencem?

Kleofa: Res je, Peter. Sem smo pritekle naravnost od groba, ker
nam je tako naročil angel. Niti najmanj ne dvomim, da sta
bila mladeniča v belem angela v službi Najvišjega.

Andrej: To je največja novica kar stoji svet!

Filip: Če je res ...

Matej: Očaki in preroki so čakali nanjo! Najvišji se je usmilil svo¬
jega ljudstva!

Magdalena: Počakaj, da povem do konca. Stala sem kot vkopana in
strmela v kup povojev. Nisem mislila, da je Gospod vstal, le
to mi je hodilo po glavi, da zdaj ni niti njegovega trupla. Ko
je angel videl, da smo vse zbegane, je ponovno spregovoril:
»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.
Spomnite se kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: Sin
človekov mora biti izročen v roke grešnikov, biti križan in
tretji dan vstati.«

Ivana: To sem slišala tudi jaz, čeprav smo prišle s Salomo do groba
malo kasneje. Potem pa je angel še dodal: »Toda pojdite in
povejte to njegovim učencem in Petru.«

Peter: Mene? Mene je omenil?

Magdalena: Tako je. Takrat sem stekla iz groba. Bila sem obupana
in neverna. Meni, grešnici iz katere je Gospod izgnal sedem
hudih duhov, ni bilo dovolj, kar je rekel mladenič. Jaz nisem
kot moja sestra Marta, ki veruje in zaupa. Jaz moram videti,

59

GLEDALIŠČE

občutiti. Naj mi dobri Gospod Jezus odpusti, a jaz bi takrat
raje videla pred sabo njegovo mrtvo telo, kot pa tisti nič, ki
je zijal pred mano. Prepričana sem bila, da če bi res vstal,
bi bil tam z nami, ki smo jokale in ne bi pustil sporočila
dvema neznanima fantoma, pa čeprav so se njuna oblačila
bleščala v nepopisni belini. Razočarana sem se spustila v
jok, stekla iz groba pa ponavljala, ne vem ali pri sebi ali na
ves glas: »Gospoda so vzeli iz groba. Ukradli so ga... Kam
so ga položili?!«

Peter: (jo prekine)  Kako potem veš, da je vstal?

Magdalena: Ker sem ga videla.

Apostoli: (drug čez drugega)  Kaj? Kje? Gospoda si videla? Kako si
ga videla?

Filip: Magdalena, kaj govoriš! Morda je bil kdo, ki mu je bil po¬
doben?

Magdalena: Njega, Gospoda sem videla! Ko sem vsa solzna stopila
iz groba je sonce ravno vzhajalo. Za hip me je oslepilo. Takrat
zagledam pred seboj postavo. Ker sem imela v solznih očeh
vzhajajoče sonce, nisem razločila obraza in sem mislila, da
stoji pred mano kak vrtnar, na poti v oljčne nasade. A bil je
Gospod, naš rabuni, živ!

Peter: Veš, da je bil živ in ne le njegov duh?

Magdalena: Vem! Pozdravil naju je. »Pozdravljeni!« je rekel.

Tadej: Ali nisi bila sama? Kdo je bil s teboj?

Kleofa: Ko je Magdalena zajokala in stekla iz groba sem stopila za
njo, da jo potolažim pa tudi, da greva skupaj izpolnit, kar
je naročil angel. Nekaj korakov od groba zagledam, da se
Magdalena z nekom pogovarja. Ko stopim bližje spoznam
Jezusa, vsega ožarjenega od vzhajajočega sonca. Stekla sem
in se mu vrgla k nogam.

Tadej: Mati moja, ti si ga videla, s svojimi očmi? Živega? Takega
kot je bil?

Kleofa: Videla sem ga, sin moj, prav kakor vidim zdaj tebe. Kaj
pravim, veliko jasneje sem ga videla, v luči jutranjega sonca.
Prijazno naju je pogledal in rekel: »Ne bojta se.«

Magdalena: Še preden ga je počastila ona in ko se jaz še nisem
zavedla, da stojim pred Gospodom me je vprašal: »Žena,

60

GLEDALIŠČE

zakaj jokaš? Koga iščeš?« Z očmi, zalitimi s solzami, sem
rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil
in ga bom jaz vzela.« Še vedno nisem razločila skozi solze
njegovega obraza in sem mislila, da govorim z vrtnarjem.
Potem pa me je poklical po imenu. Tedaj sem ga spoznala
in vzkliknila: »Rabuni«. Padla sem pred njim na kolena in
mu objela nogi. Takrat sem opazila, da kleči ob meni tudi
Marija Kleofa.

Peter: In sta gotovi, da je bil res on, naš Gospod? On, ki je umrl
na križu? Ki ste ga položili v grob?

Kleofa: Peter, Peter, kako ne bi poznala sina svoje sestre!

Matej: Ali sta govorili z njim?

Magdalena: Jaz sem le jokala od veselja. On pa se je sklonil k
meni in rekel: »Ne zadržuj me! Nisem še namreč šel k Očetu.
Stopi k mojim bratom in jim povej: Grem k svojemu Očetu,
k svojemu Bogu in vašemu Bogu.«

Peter: Marija Kleofa, ali si tudi ti slišala te besede?

Kleofa: Jezus je govoril obema in vse je bilo, kot je povedala Magda¬
lena. Le na koncu je bilo še naročilo za vas. Kajne Magdalena?

Magdalena: Resnično. Rekel je: »Sporočite mojim bratom, naj gredo
v Galilejo, tam me bodo videli.«

Matej: Naj gremo v Galilejo?

Natanael: Magdalena, si gotova, daje rekel, naj gremo ... v Galilejo?

Ivana: Prav to je rekel angel tudi Salomi in meni, preden je s to¬
varišem izginil, (pojasni)  To je bilo po tem, ko si ti Kleofa že
stekla za Magdaleno iz votline. Rekel je: »Povejta njegovim
učencem in Petru: Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste
videli, kakor vam je rekel«.

Peter: (se skloni in pobere plašč)  Magdalena, pelji me h grobu. Ho¬
čem videti!

Magdalena: Saj boš lahko sam našel. Jaz grem zdaj k Njegovi ma¬
teri.

Peter: Tja naj gredo drugi! Magdalena, ti mi pokaži grob! (odhiti in
na poti k vratom moli.)  Moj Bog, usmili se svojega nevrednega
služabnika ... (Magdalena mu molče sledi)

Janez: (steče za Petrom)  Peter! Peter, počakaj! Grem s teboj!

61

GLEDALIŠČE

IV/2

Ivana: Gospod je vstal! Veselimo se, a bodimo previdni! Ni varno ...

Filip: Ivana! Koga se bojiš?

Ivana: Koga neki! Vojakov, ki stikajo za nami.

Filip: Če je res vstal, nam bo zdaj razodel svojo voljo. (Andreju)
Andrej, ti ne greš za bratom?

Andrej: Dovolj je, da gre Peter.

Matej: In ti Tadej?

Tadej: Dvomil sem. Zdaj ne grem gledat praznega groba.

Filip: (Tadeju)  Si gotov, da se žene ne motijo? (Natanaelu)  Natanael,
kaj misliš?

Natanael: Napovedal je, da bo tretji dan vstal. Bomo videli, kaj
je na tem.

Ivana: Ti ne verjameš?

Natanael: Ne razumem ... Upam ... Ne vem ...

Matej: Če je Gospod res vstal, bo zdaj ustanovil svoje kraljestvo!

Kleofa: Možje, verjemite in veselite se. Zaupajte Jezusu, saj ste
njegovi prijatelji! Me smo izpolnile naročilo. Grem k Njegovi
materi, da z njo delim veselje!

Andrej: Kje je pa Saloma, da ni prišla?

Ivana: Ženske, ki jih je pripeljala h grobu so se tako ustrašile, ko
je spregovoril angel, da so jo kar pobrale nazaj v mesto.
Saloma pa za njimi.

Kleofa: Domov je šla, oznaniti Mariji, da je njen Sin premagal
smrt in vstal.

Natanael: Če je res, kar pravite, Saloma ne bo povedala ničesar,
kar ne bi Marija že vedela. Ali misliš, da bi se Gospod Jezus,
ko bi vstal od mrtvih, pokazal komu prej kot svoji mami?

Kleofa: Natanael, ti še dvomiš?

Natanael: Želim, da bi bilo res.

Kleofa: Tadej, ali boš ti poiskal brata Jakoba v templju, da mu
sporočiš veselo novico?

Tadej: Brez skrbi, mati. Takoj stečem ponj!

Kleofa: Le pohiti. Jakob bo vriskal od veselja, ko bo slišal, da je
Jezus, njegov prijatelj od otroških let, vstal od mrtvih in bo

62

GLEDALIŠČE

spet med nami. (pogleda po ostalih)  Mir z vami, možje. Jezus
je vstal od mrtvih! Veselimo se!

Ivana: Jaz bi kar stekla na cesto in vpila od veselja: »Jezus, ki ste ga
križali, je vstal!« A se bojim. Mislim, da je bolje, da zaenkrat
o tem ne govorimo. Kaj praviš, Filip?

Filip: Ne bi ti verjeli, sestra.

Ivana: Filip! Misliš, da je bolje molčati?

Filip: Ne molči pa tudi ne kriči po cesti. Če je Gospod res vstal, o
tem ne kaže kričati, ampak pričati v miru, s spoštovanjem.

Kleofa: Filip, Filip, Gospod je res vstal! Počakaj, da se prepričaš
sam. Zdaj pa pojdimo.

Ivana: Filip, brat moj, ne dvomi! Gospod je vstal! (Odhaja)  Mir in
veselje z vami, prijatelji vstalega Gospoda!! A bodite previdni.

Ostali: Mir z vama!

(Ženi odideta)

IV/3

Filip: Ce je Gospod res premagal smrt, bi mi morala duša preki¬
pevati od veselja ... pa me vendar teži skrb.

Matej: Kaj te spet skrbi, Filip?

Filip: Slutim, da se pričenja čas, na katerega nas je pripravljal. Če
je On prestal trpljenje in smrt..., kaj čaka nas? »Služabnik ni
večji kakor njegov gospodar; če vas bo svet sovražil, vedite,
da je mene sovražil prej kakor vas ...«, tako nam je govoril
prav na tem mestu, pred lomljenjem kruha.

Tadej: Pusti skrbi, Filip. Jezus živi in nas ne bo zapustil nikdar več!

Andrej: Če je res vstal iz groba ... nas bo spet vodil. Konec bo
skrbi, konec dvomov. On je edina varna pot.

Filip: Počakajmo, kaj pove Peter, ko se vrne.

Tadej: Zadnji čas je, da sporočim veselo novico bratu Jakobu, ki
še žaluje.

Andrej: Pa Tomaža bo treba obvestiti. Gotovo je že na poti v Jeriho.

Tadej: Mimogrede se oglasim pri njegovem dedu. Morda je še tam.
(odpravlja se)  Srce mi bo počilo od veselja! Jezus se je vrnil
..., spet bo med nami! Prijatelji, veselimo se! (odide)

Ostali: Mir s teboj, Tadej!

63

GLEDALIŠČE

IV/4

Andrej: Ali ne bi bilo čudovito, če bi naš Gospod res zapustil grob
z lastno močjo! Smrt bi bila premagana. Pričel bi se nov svet.
Ne gre mi pa v glavo, da bi se prikazal ženam, ne pa Petru,
ne nobenemu od nas.

Natanael: Morda pa ni tako čudno.

Andrej: Kaj praviš?

Natanael: Mar ne bi bilo pravično, da se Gospod pokaže njim, ki
so mu stale ob strani, ko je umiral?

Filip: Verjameš, da je res, kar pravijo žene?

Natanael: Upam ... in čakam, da se razodene tudi nam.

Filip: Prenašali smo vročino in mraz in prezir ljudi, ki so se norče¬
vali, ker smo verovali vanj. Zdaj pa, ko naj bi ustanovil svoje
kraljestvo, ne vemo drugega kot to, kar so povedale ženske.

Matej: Morda, Filip, je na nas, da verujemo. Zdaj je tretji dan. Na
preizkušnji je naša vera.

Andrej: Kaj pa mislite, da pomeni, kar je rekla Magdalena, naj
Gospoda ne zadržuje, ker še ni bil pri svojem nebeškem
Očetu. V grobu ga ni bilo, k nam ni prišel, kje bi bil ta čas?

Matej: Morda je šel oznanit rajnim očakom in prerokom, da se je
izpolnilo tisočletno pričakovanje Izraela?

Natanael: Najprej bi obiskal svojo mamo.

Filip: Če je vse to res, se vprašam, ali ni moral naš Gospod izpolniti
še nekega poslanstva?

Matej: Kakšnega poslanstva?

Filip: Če je premagal smrt, je s tem premagal tudi njega, ki jo je
povzročil.

Andrej: Hudiča misliš?

Filip: Prav njega. Že ko je obudil Lazarja je obljubil, da bo vladar
tega sveta izgnan. Z vstajenjem se gotovo ne bi razodel le
nam, ampak tudi sovražniku, ki ga je nekoč skušal.

Matej: Torej veruješ, da je vstal?

Filip: Kot Natanael, tudi jaz upam ..., a ne vem. Obljubil je ...

Andrej: Da bi šel naš Gospod v svet smrtnih senc in hudih du¬
hov?

64

Ivan Bukovec

»Resnica prihaja na dan II« - akvarel

GLEDALIŠČE

Matej: Prijatelji, Sin človekov je Luč ob kateri tema izgine. S svo¬
jim trpljenjem je poravnal, kar je bil zagrešil Adam. Tega pa
je zapeljal oče laži, ki je ob pogledu na križ slavil zmago.
Zdaj je zasijala Luč po svetu in pod zemljo. Stari vladar je
poražen! Gospodov križ je znak njegovega poraza!

Andrej: Če je tako, kdo bo mogel gledati Gospodovo obličje?

Matej: Kako ne bi mogel gledati v obraz Njega, ki nas je imenoval
prijatelje.

Filip: A zakaj nas pušča v negotovosti?

Natanael: Ali niso rekle žene, da nas čaka v Galileji?

Andrej: Mislili smo, da je prav, če ostanemo v Jeruzalemu.

Matej: Gospod ve, da je za nas v Jeruzalemu nevarno.

Natanael: Ne poznamo njegovih načrtov.

Filip: Res je, ne poznamo jih, a potrdil je, kar je rekel Peter.

Natanael: V Galilejo moramo.

Matej: Zdaj se bo izpolnilo, kar je napovedal kralj David: »Vsa
zemlja se bo vrnila h Gospodu, vsi rodovi narodov se mu
bodo klanjali.«

Natanael: Bog te usliši, Matej. A karkoli se bo že zgodilo bo drugače
... vse drugače, kot si moremo predstavljati.

Filip: Ni važno kako. Zaupajmo in hvalimo Gospoda!

Matej: (vstane, slovesno moli)  »Hvalimo Gospoda ker je dober, pre¬
pevajmo našemu Bogu! Hvalimo ga, kot so ga hvalili pred
nami vsi rodovi Izraela!«

Natanael: Nikoli ne bo dovolj hvale Najvišjemu, ki nam je poslal
Odrešenika! Obrnimo se k Njemu, kot nas je naučil On, ki
je v eni osebi Sin božji in Sin človekov.

Matej: Bratje, molimo! Oče naš, (molijo obrnjeni proti oknu od koder
prihajajo žarki vzhajajočega sonca)

Vsi: ...ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime, pridi k nam
Tvoje kraljestvo ...

Matej: Slavimo Gospoda, ker je Njegovo kraljestvo že med nami!

Filip: Čas je, da se pripravimo. Ko se vrnejo prijatelji, gremo ...
v Galilejo.

Andrej: (slovesno):  V Galilejo, kakor je odločil Peter.

65

GLEDALIŠČE

Matej: ... in je potrdil Gospod.

Natanael: Amen.

(Prostor se hitro zatemni; žarek luči osvetli Tomaža, ki stopa s popotno

palico v roki in  s plaščem čez ramo, od strani v ospredje odra.)

Tomaž: Minilo je štirideset dni odkar je Jezus Kristus vstal iz groba,
kakor je rekel. Nato se je prikazal Petru in nam in nekoč več
ko petsto bratom hkrati.

Ko je nastopil čas, se je nas enajst odpravilo v Galilejo na
goro, kakor nam je bil naročil Gospod. Ko je stopil med nas
smo se mu poklonili do tal in ga poslušali ko je naročal, naj
krščujemo vse narode v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.
Obljubil je, da bo z nami vse dni do konca sveta. Potem je
povzdignil roke, nas blagoslovil... in ko nas je blagoslavljal,
se je vzdignil v nebesa. Vrnil se je k Očetu.

Zdaj je na nas, da izpolnimo Njegovo voljo in krenemo na
pot, oznanjat veselo vest, da se je Božji Sin učlovečil, da je
trpel, umrl in vstal in da je na križu -odrešil svet.

Zastor

KONEC

POJASNILO

Vse osebe, ki nastopajo, so vzete iz evangelijev. O Ivani, ki jo
omenja evangelist Luka, ni rečeno kdo je bila in sem jo zato lahko
predstavil kot Filipovo sestro. Večji del novejših teologov je mnenja,
da sta Marija iz Magdale ter Marija iz Betanije, Martina in Lazarje¬
va sestra, dve različni osebi. Vendar sem se sklenil držati drugega
mnenja in ju predstavil v igri kot sestri, kar olajša njun prikaz.
Ker vsak od štirih evangelistov poroča o Gospodovemu vstajenju
in o dogodkih na tisto nedeljsko jutro nekoliko drugače, sem v
četrtem dejanju igre združil večji del teh poročil, ki se med se¬
boj dopolnjujejo, v pripovedi Marije Magdalene. Ker sem ta del
velikonočnega pričevanja nekoliko zgostil in poenostavil, naj po¬
jasnim potek dogodkov, kot jih razberem iz pripovedi vseh štirih
evangelistov.

66

GLEDALIŠČE

Poročilo o Gospodovem Vstajenju najdemo pri Mateju (Mt 28,1-
10, pri Marku (Mr 16,1-11), pri Luku (Lk 24,1-12) in pri Janezu
(Jn 20,1-18).

Kdo so bile žene, ki so šle prvi dan tedna zgodaj zjutraj k Go¬
spodovemu grobu?

Matej imenuje: Marijo Magdaleno in drugo Marijo, (verjetno Marija
Kleofa, Tadejeva in Jakobova mati.) Ti dve ženi sta že prejšnji dan,
na veliki petek, sedeli skupaj nasproti Jezusovem grobu še potem,
ko je Jožef iz Arimateje grob že zaprl s skalo. (Mt 27, 61)

Marko imenuje: Marijo Magdaleno, Marijo, Jakobovo mater in Sa¬
lomo.

Luka imenuje: Marijo Magdaleno, Marijo Jakobovo mater, Ivano
in še druge žene.

Janez imenuje: Marijo Magdaleno.

Verjetno imajo evangelisti kot vir pripoved tistih žena, ki jih omen¬
jajo. Tako npr. upošteva Janez, ki je pisal evangeljsko poročilo
kasneje kot drugi in daleč od domačih krajev, le Magdalenino pri¬
poved.

Kaj so naredile žene, ko so videle, da je grob prazen?

Matej pravi: Kamen pred grobom je odvalil angel, ki sporoči Mag¬
daleni in Mariji, da je križani Jezus vstal. Ženi veseli stečeta sporočit
novico njegovim učencem. Omenja potres in beg stražarjev.

Marko pravi: Zagledale so mladeniča v beli halji, ki jim pove, da
je Jezus Nazarečan križani vstal. Ko so stopile iz groba, so zbežale
in trepetale, pa nikomur nič povedale, ker so se bale.

Luka pravi: K njim stopita dva moža v bleščečih oblekah in jim
povesta, da je Gospod vstal. Žene so šle od groba in vse to spo¬
ročile enajsterim in vsem drugim.

Janez pravi: Magdalena vidi, da je grob prazen in steče k Petru in
Janezu ter jima pove, »da so Gospoda vzeli iz groba in ne vemo
kam so ga položili«.

Nekatere žene so bile verjetno bolj preplašene kot druge in so se
po vrnitvi v Jeruzalem zato različno vedle.

Komu se je vstali Jezus prvemu prikazal?

Matej pravi: Ko Marija Magdalena in Marija Kleofa zapustita pra¬
zen grob z angelovim naročilom, jima pride naproti Jezus, ki ju

67

GLEDALIŠČE

pozdravi in naroči naj sporočita »njegovim bratom, naj gredo v
Galilejo«, kjer ga bodo videli.

Marko pravi: Najprej se je prikazal Mariji Magdaleni iz katere je
bil izgnal sedem hudih duhov. Šla je in to sporočila njim, ki so
žalovali, a ji tega niso verjeli.

Luka tega dogodka ne omenja in govori, kako se je Jezus prikazal
učencema na poti v Emaus.

Janez pravi: Ko sta se Peter in Janez vrnila domov, je Magdalena
stala zunaj pri grobu in jokala. Ko pogleda v grob, vidi dva an¬
gela, ki jima potoži, da so »Gospodovo telo odnesli« in da ne ve
kam so ga položil!. Ko je to izgovorila, se je obrnila in zagledala
Jezusa, ki je stal tam in jo nagovoril »Žena kaj jokaš? Koga iščeš?«
Šele ko jo Gospod pokliče po imenu, ga prepozna. Po tem srečanju
gre Marija Magdalena k učencem in jim oznani: »Gospoda sem
videla.«

POVZETEK

Žene so verjetno odšle h grobu skupaj, a Magdalena in Marija
Kleofa, Jezusova teta, ki sta si bili blizu, saj sta po Jezusovem po¬
grebu le oni ostali in sedeli pred grobom (Matej), sta prišli k grobu
pred drugimi. Tako sta edino oni videli angela, ki je odvalil kamen
izpred groba, a mu Magdalena ni verjela, da je Gospod vstal, in je
tekla naznanit apostolom, da so Gospodovo truplo nekam odnesli.
(Janez) Nato se je s Petrom in Janezom vrnila k grobu. Apostola
vidita, da je grob res prazen in se takoj vrneta v Jeruzalem, Magda¬
lena pa ostane pred grobom in joka. Ko ponovno pogleda v prazen
grob zagleda angela in ko se nato obrne, se sreča z Jezusom. (Janez)
Ta del pričevanja ima Janez verjetno neposredno od Magdalene,
ki govori le o sebi in ne omenja Marije Kleofe. Ko pravi Matej, da
sta obe ženi govorili z angelom, videli Jezusa in šli veseli sporočit
novico učencem, se nanaša verjetno na dogodke po Magdalenini
vrnitvi in tako pripoved poenostavi.

Kje pa je bila med tem Marija Kleofa? O tem evangeliji ne govorijo.
Matej pove le bistveno in sicer kako je srečanje z Jezusom poteklo.
Verjetno je Marija Kleofa po tem, ko je Magdalena stekla aposto¬
lom povedat, da Gospodovega trupla ni, ostala pri grobu in bila z
ostalimi ženami, ki so prišle za njima, priča pogovoru z angeloma.
Vendar med tem, ko so ostale žene preplašene odšle v Jeruzalem

68

GLEDALIŠČE

in o vsem tem iz strahu molčale (Marko), je Marija Kleofa pri
grobu ostala in čakala na Magdaleno. Stala ji je ob strani tudi ko
sta Peter in Janez odšla, ker je Magdalena nenehno jokala (Janez)
in je tako tudi ona srečala Jezusa. Matej v opisu tega dogodka ne
omenja, da bi imeli ženi težave s prepoznanjem vstalega Jezusa,
ker mirnejši Mariji Kleofi solze niso meglile pogleda kot Magdaleni.
Ker bi bilo tak podrobnejši opis dogodkov na odru težje prikazati,
sem se oprl kolikor mogoče na Matejev, poenostavljeni opis priče¬
vanj o Jezusovem Vstajenju.

69

ESEJI in RAZPRAVE

LEV DETELA

ZAPLETI V VIJUGAH ČASA

Odlomki iz nastajajoče esejistične knjige

Predramite se,
zakaj vaše sanje so slabe.
Bodite neprijetni,
bodite pesek in ne olje
v kolesju sveta!

Giinter Eich

TEMNA STRAN MESCA

ALI ČLOVEK BREZ VREDNOSTI IN SVET BREZ VREDNOT

Za realno politiko, ki je na začetku 21. stoletja vedno bolj ujeta v
lovke globalnih tržnih sistemov, postaja kopičenje in brezmejno
naraščanje profita edini dokončni cilj. Istočasno se nevarno oži
prostor svobodnega razmišljanja in delovanja, ki je mogoč le v
odprti, svobodni, demokratični in tolerantni družbi. Prenasičeni s
preobilico ponudb, povabil in tržnih prevar se premalo zavedamo,
kako se pred našim pragom ob kopičenju materialnega kapitala v
rokah maloštevilnih dobičkarjev cefra skozi dolgo človeško zgodo¬
vino oblikovani duhovni kapital osnovnih etičnih vrednot, katerega
uresničevanje je terjalo velikansko število idealističnih žrtev. Zdi
se, da človek v današnjem svetu nima več - razen potrošniške
vrednosti kupca tržnih produktov - nikakršne vrednosti, saj je tudi
svet oziroma sodobna družba vedno bolj brez vrednot, ciljev in
vizij. Edina vrednota je dejstvo, da v času, ko se religiozno do¬
živetje svetosti in presežne vrednosti življenja umika in zapira v
odmaknjene in prezrte katakombe, države z Evropsko unijo vred
dvoumno »demokratizirajo« deficit svoje gospodarske in politične
usmerjenosti. Sredi kriz bančnih in finančnih sistemov »socializi¬
rajo« (in privatizirajo) z denarjem zvestih davkoplačevalcev špe¬
kulacije bank in velekapitala.

70

ESEJI in RAZPRAVE

Več kot očitno je, da etične vrednote in spoznanja o pomenu de¬
mokratizacije družbe in kulture niso posebno primerna sredstva za
dosego zdravih trgovinarskih bilanc, kot jih načrtujeta polaščevalni
zagon kapitala in birokratski pogon z njim povezane aktualne po¬
litike. So tržno neprimerna in neuspešna. Novim razmeram prila¬
gojeni politiki zato ukinjajo ali pa bistveno zmanjšujejo sredstva, ki
so bila do sedaj namenjena podpiranju duhovnih vrednot in ved
(filozofije in kulturne zgodovine, filologije, zgodovine in umetno¬
stne zgodovine itd.), ker v nasprotju z gospodarskimi znanostmi
in tehničnimi veščinami ne povečujejo produkcije in ne prinašajo
dobička. Sodobnost je zasičena s potrošnjo, s potrebnimi in ne¬
potrebnimi predmeti in pomnoženim denarjem, kot še nikoli v
zgodovini človeštva, toda novi mladi kadri v vzponu mladosti,
okuženi z virusom globalnega internetskega sindroma, ki kot če¬
bele iz panja neumorno rojijo iz univerzitetnih tovarn za serijsko
izdelavo tako imenovanih praktičnih specialistov, prevečkrat ne
najdejo ne primernih služb, še manj pa ciljev in vrednot, ki bi jih
popeljale v polno življenje. Do bližnjega človeka vodi vedno manj
poti. Bliže je do Lune kot do človeka v sosednji ulici, kot je nekoč
zapisal ruski nobelovec Boris Pasternak. Tudi mladi človek postaja
osamljeni posameznik pred vedno prižganim računalnikom, ki se v
svetu brez ljubezni in dejanske solidarnosti pomika k virtualnemu
nadomestnemu hlepenju po ljubezni in tovarištvu med ljudmi.
Resničnost življenja z vzponi in padci bivanja, čez katere se osam¬
ljeni kritični posameznik prebija kot skozi neizprosno cedilo, zadobi
v literaturi paralelno obliko, v kateri se dejanska stvarnost spaja z
umetnikovimi ustvarjenimi slikami in vizijami.

Ne vem natančno, kako večinski del nove digitalne generacije še
razume klasično pa tudi novejšo in novo literaturo in kako bere
(če še bere) literarne tekste. Zdi se mi, da ne bere več literatu¬
re v tradiciji nekdanje literarne dediščine, temveč se naslanja na
kratkoročne praktične vzorce iz filma in digitalnih občil. Zato ji,
kot se zdi, skoraj ni več mogoče razvozlati asociativnih namigov
med vrsticami, paralelnih presežnih metaforičnih in poetoloških
dodatkov, približevanj k različnim ključnim tekstom iz zakladnice
svetovne literature. Manjka vpogled v razumevanje ključne zgo¬
dovinske in ontološke osi literature. Vse je zdaj pravzaprav izven
konvencij klasičnega branja in izrazito preprosto. Če bi bili zlobni,
bi lahko pristavili, da je linearno večerniško, samo da je vsebinsko
obrnjeno na glavo, povečini antiklerikalno, navidezno liberalno do

ESEJI in RAZPRAVE

tistega, kar se razume pod oznako ameriške »politične korektnosti«.
Za novo generacijo berilo brez pravega »plota« skoraj ni več čitljivo.
Ali so Stanko Majcen, Ivan Pregelj, Edvard Kocbek, Ruda Jurčec
in podobni »težki« pisatelji v takem kontekstu aktualne »duhov¬
ne« stvarnosti sploh še razumljivi? Je za mlajše generacije, ki niso
doživele ne vojne in ne revolucije in niti ne poglavitnih obdobij
»jugoslovanske socialistične prenove«, Kocbek sploh še aktualen?
Ali še vznemiri dejstvo, da je kot eden poglavitnih znanilcev ve¬
likih družbenih sprememb, ki so se radikalno nakazovale od za¬
četka druge svetovne vojne, hotel spremeniti slovensko družbeno
strukturo in značaj slovenskega človeka? Ni taka prenoviteljska
naravnanost iz današnjega zornega kota precejšnja iluzija, ki ni
upoštevala realnih danosti človeškega značaja?

»SLOVENEC ŽE MORI SLOVENCA, BRATA -
KAKO STRAŠNA SLEPOTA JE ČLOVEKA!«

Vsa že dolgo latentna družbena in osebna navzkrižja so se pre¬
sežno zgostila in istočasno radikalno zavozlala v drugi svetovni
vojni v krvavih obračunavanjih med ideološko in politično različ¬
no usmerjenimi Slovenci. Za nekatere veliki in zmagoslavni čas je
bil istočasno grozni čas krvavih obračunov in mesarskega klanja.
Človek je nastopil proti človeku, Slovenec proti Slovencu. Mladi, v
širši slovenski javnosti malo znani in leta 1945 ubiti domobranski
kritik in esejist Janez Remic je v nekem pismu svojemu prijatelju
Ivanu Hribovšku, sprva pristašu krščanskosocialističnega gibanja in
pretresljivo občutljivemu pesniku iz vrst tedanje mlade izgubljene
protikomunistične generacije, ki je končala svojo kratko življenjsko
pot v breznih in rovih Kočevskega Roga, Teharij, Hude jame, 5.
aprila 1944 sredi tragičnega dogajanja užaloščeno zapisal: »Postal
sem skoraj brezbrižen v misli, da nam je prej ali slej namenjen
konec v medsebojnem ubijanju«.

Že v višjih razredih ljubljanske klasične gimnazije sem bil zazna¬
movan s to težko travmo slovenstva. S slutnjo prikrite velike mno¬
žične smrti. Prihajala je od nekod daleč, iz dežele senc, na pol pre¬
povedano v dušo mladega človeka. Za zaprtimi vrati se je šepetalo
o temnem Rogu, o pokolih nasprotnikov komunističnega sistema,
čeprav nismo imeli v rokah ničesar oprijemljivega, ker je bil tisk,
ki je izhajal v tujini, v Jugoslaviji prepovedan.

72

ESEJI in RAZPRAVE

Nesreča in nezaupanje v odrasle ljudi in njihove voditelje, ki sta se
naselila v občutljivega otroka že v nevarnih obračunih vojskujočih
se sil ob koncu vojne, sta zaradi »politične« ločitve »buržoazne«
matere in »komunističnega« očeta vrtala tudi po psihi puberte¬
tnika - in še pozneje. Dolgo je trajalo, da sem se more iz otroštva
zares osvobodil.

Moji prvi literarni poskusi, še pod vplivom Cankarja, Dostoje¬
vskega, zgodnjega Lojzeta Kovačiča, so zapisi o smrti in bolezni,
velikokrat s primernimi vzorčnimi citati iz Svetega pisma. Črtica
Ivekov bogec,  objavljena v ljubljanskih Mladih potih leta 1959 (št. 2),
pripoveduje o vojnem invalidu, ki v povojni Sloveniji, kamor se je
vrnil iz nemške vojske, samo še životari. Tudi magister črnih zna¬
nosti in pijanec iz črtice Pot med ljudi  iz istega letnika Mladih potov
(št. 6, 1960), se »v novih povojnih okoliščinah ni znašel«. Skoraj
vsi prvi teksti, ki sem jih napisal po prihodu v Avstrijo, poročajo
o vojni in smrti - z željo po spravi in ljubezni med ljudmi. Pred
sto leti rojeni profesor Jože Peterlin, veliki pobudnik in organizator
povojnega slovenskega kulturnega življenja v Trstu in do svoje pre¬
zgodnje smrti glavni urednik še danes izhajajoče tržaške kulturne
revije Mladika, mi je objavil kar cel sveženj teh težkih začetniških
stvari, med drugim kratko prozo Senca nad pokrajino  (št. 8-10,1961),
Streli iz teme  (št. 1-2, 1962), Starkin krvnik  (št. 5, 1962), Strah  ( št. 5,
1964), Nočna praksa  (št. 7 in št. 8-10, 1964) in še mnogo drugega.
V argentinskem zborniku Svobodne Slovenije za leto 1962 je na
pobudo urednika dr. Tineta Debeljaka izšla moja novela Prebodena
tišina  o smrti težko ranjenega protikomunista ob koncu vojne - s
svetopisemskim motom Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli  0an, 19,
31 - 37), v družinski reviji celovške Mohorjeve družbe Vera in dom,
ki jo je urejal Lovro Kašelj, pa sem med drugim objavil črtico o
otrokovem srečanju s smrtjo Deček in večnost  (št. 5,1961). Tudi svoji
prvi knjigi, zbirki kratke proze, sem hotel dati naslov Pripovedi o
smrti,  a sem ta naslov na nasvet profesorja Peterlina spremenil v
nekoliko manj turobni Blodnjak.  Knjiga je izšla leta 1964 v Trstu.
Smrt je gotovo ena osnovnih tem književnosti in umetnosti na
sploh, saj se ves čas tudi v realnem življenju nahajamo v dialek¬
tičnem pogovoru z mrtvimi, ki pa v paralelnem svetu literature
še vedno živijo. Tudi v moji literaturi je imela smrt pomembno
vlogo, ker je ontološko na skrivnosten način povezana s ključnimi
vprašanji življenja. In seveda, ker je v luči temnih zgodovinskih in
političnih dogodkov povezana z zločinom in blaznostjo. S patolo-

73

ESEJI in RAZPRAVE

gijo družbe kot take. S patologijo svetovnega in jugoslovanskega
komunizma. S patologijo radikalnega fašizma. Povezana je s smr¬
tjo kot z zločinom nad posameznikom in narodom in posledično
s strahom storilcev pred kaznijo. Zato je pri storilcih poglavitno
vprašanje, kako po možnosti prikriti zločin. Ga zamolčati, da bi
ostali z zatajitvijo zločina - brez kazni. Prastari problem. Znan že
iz starega Rima - in še prej. Oblastniki svetovno slavne države
Imperium Romanum so znali naročiti policiji in zgodovinopisju za
vse večne čase preventivno modrost: «Quod non est in actis, non
est in mundo« (Kar ni zabeleženo, se /nikoli/ ne izve). Vprašanje
je torej, če iz avtoritativnega uradnega zgodovinopisja zares izve¬
mo dejansko resnico določenega časa. Kako naj ločimo ljuljko od
semena, kako naj diferenciramo, da z razločevanjem med resnico
in lažjo ugotovimo »krizis« časa (grška beseda izraža v prvotnem
pomenu raz-ločevanje), če manjkajo odločilni sestavni deli, ki so
bili očitno načrtno odstranjeni? Končno je bila tudi druga svetovna
vojna kriza med različnimi političnimi in družbenimi pozicijami. V
kontekstu zamolčevanja sprava in odpuščanje seveda nista mogoča.
Ja, te smrti. To grozno medsebojno ubijanje! Znano že iz slovenske
stare zgodovine in iz znamenitih verzov v Prešernovem Uvodu v
Krstu pri Savici:  »Slovenec že mori Slovenca brata - kako strašna
slepota je človeka!«

NEPREMAGANE VIJUGE PRETEKLOSTI

Trde vijuge polpreteklosti se nepremagano iztezajo v današnji slo¬
venski čas. Spomin starejših generacij na razmejevanja sredi druge
svetovne vojne, ko se je slovenski narod znašel kot Kristus na križu
med levim in desnim razbojnikom (kot se je v nekem intervjuju
nedavno izrazil pomembni slovenski starejši razumnik), namreč
še vedno vznemirja aktualno sedanjost. Ponuja snov za plejado
grenkih zgodb, ki so zaznamovale psiho slovenskega človeka in
jo prevečkrat boleče travmatizirale. Kljub temu je predlog nekate¬
rih »optimistično premočrtnih« sodobnih političnih praktikov, naj
pustimo nekdanje dogodke umreti v krvavih jamah preteklosti, saj
te neprijetne stvari mladih generacij sploh ne zanimajo, navaden
oportunizem, ki vodi v relativizacijo zločina in blokira nujno po¬
trebno očiščevanje. Brez katarze namreč ni mogoč vzpon k huma¬
nim odnosom v družbi in k prenovi v svetosti življenja, ki temelji

ESEJI in RAZPRAVE

na ljubezni in usmiljenju oziroma na tvorni solidarnosti med ljudmi
z različnimi pogledi, možnostmi in značaji.

Ni bil pesnik in mislec Edvard Kocbek edini, ki je v drugi polovi¬
ci 20. stoletja prelomil strašni tabu molka in spregovoril o danes
več ali manj znanih pobojih tako imenovanih narodnih izdajalcev
in drugih nasprotnikov nove komunistične oblasti. O dogodkih v
letu 1945 se je na skrivaj pritajeno in pri svojcih ubitih s solzami
v očeh šušljalo vsepovsod po Sloveniji že mnogo prej in vedno
intenzivneje. Glas o sencah polpreteklosti se je zato razmeroma
hitro prebudil tudi pri nekaterih najbolj ozaveščenih predstavnikih
tedanje mlajše slovenske pisateljske generacije. Najprej je resnica
privrela na dan še zakrito, ovita v prispodobe in legende, vendar
je bilo že tedaj jasno, da bo tisto, kar je še skrito pod prstjo molka,
prej ali slej postalo očitno in vsem na očeh.

Nepokopani mrtveci postajajo že na prelomu med petdesetimi in
šestdesetimi leti prejšnjega stoletja izzivalna tema zablokirane slo¬
venske zgodovinske usode. Problem je povezan s težkim zločinom
proti človečnosti kmalu po koncu druge svetovne vojne, čeprav so
ga tedanji komunistični oblastniki skušali zagrebsti v podzemske
rove, o čemer dokaj pozneje (1994) ostro priča groteskna prispo-
dobna drama Draga Jančarja Halštat,  motiv pa se pojavi še tudi pri
nekaterih drugih piscih, med drugim že zgodaj pri Jožetu Snoju
(n.pr. pesniška zbirka Konjenica slovenskih hoplitov,  1968) in pozno
pri Saši Vugi (n.pr. roman Opomin k čuječnosti, 1997).

Toda Dominik Smole je z reinterpretacijo Sofoklesove antične gr¬
ške drame Antigona  že leta 1960 na simboličen način prvi pose¬
gel v dogmatično komunistično stvarnost in njene nedonošenosti,
obremenjene s prikritimi dogodki iz bližnje polpreteklosti. V svoji
psevdohistorični drami je upodobil lik človeka, ki se ne uklanja
stroju državne oblasti, temveč se žrtvuje za večnostne ideale. Te
predstavlja Antigona, ki hoče pokopati ubitega brata Polinejka, ki se
je v državljanski vojni bojeval na »napačni« strani. Sicer je izgubil
vojno, a je kljub temu simbol zavrženih, ponižanih in razžaljenih.
Piko na i je glede tega izrekel že eden od velikih dramatikov sta¬
re Grčije Ajshiles, ko je zapisal tudi to misel: »Ko bi zmagovalci
spoštovali svetišča in bogove premaganih, ne bi podlegli lastni
zmagi.« To je usodno svarilo vsakršnim oblastnikom, ki despotsko
zaverovani v svoj lastni prav, pozabijo na nujno potrebno demo¬
kratizacijo življenja in zdrvijo v propad.

75

ESEJI in RAZPRAVE

Od Kocbekove eksemplarične in zelo hitro zaradi njene nevarne
individualistične vsebine tabuizirane zbirke novel Strah in pogum
(1951 - ena od novel te knjige ima naslov Temna stran mesca)  se
kot rdeča nit vijuga želja po preraščanju črno- belega prikaza zgo¬
dovinskih danosti.

Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko se iz Jugoslavije
umaknem v Avstrijo, je osnovno duhovno dogajanje kljub vsemu
še več ali manj ujeto v dvoboj velikih antigonističnih sistemov
komunizma in na liberalnem kapitalizmu utemeljene zahodne de¬
mokracije. Tedanja umetnost je v deželah komunističnega bloka
potisnjena v ideološki primež »socialistične revolucije in boja za
novega družbeno ozaveščenega človeka«, medtem ko se zahodna
umetnost razvija v pluralnem kontekstu meščanske družbe, kjer ob
vedno močnejših individualističnih modernističnih eksperimentih
več ali manj prevladujejo liberalne konvencije in krščanska tradicija.
Zgodovinske osebe se v Smoletovi Antigoni  in v podobnih dramah
podajajo na nove poti in v nove duhovne dimenzije, kjer je psevdo-
historičnost varovalna barva za različne možnosti (in nemožnosti)
človeškega mišljenja, počutja in obnašanja, še zlasti pa sredstvo
izpeljave dokaza o nujnosti humanih principov, ki se dvigajo nad
trenutne deformacije v družbi in pri njeni oblasti. Tako gledanje
je često nehote idealistično, vodi pa postopoma k reinterpretaci¬
ji zgodovinskih in političnih dogodkov in spodbuja v slovenski
stvarnosti druge polovice prejšnjega stoletja zamisel o novem hu¬
manizmu. Skozi krivulje časa se kljub zaprekam začnejo v zametkih
razodevati obrisi bodoče civilne družbe, ki ji vtisnejo glavni pečat
prav pisatelji, umetniki in intelektualci, čeprav so Slovenci tudi
dvajset let po uresničitvi slovenske državne samostojnosti na osnovi
demokratične zakonodaje še vedno razdvojeni zaradi razdora v
drugi svetovni vojni - kljub prizadevanjem humano ozaveščenih,
ki skušajo ukiniti napeti odnos in razpoke v družbi in kulturi.

VISOKA PESEM UMETNOSTI

Pomembni pesniki in pisatelji so svojo prozo in poezijo znali na¬
polniti na podlagi lastnih življenjskih izkušenj in podzavestno -
zavestnih osebnih stanj z impulzivno prenoviteljsko eksistencialno
energijo. Mnogi se niso odmaknili od osnovne krščanske maksime
- ljubezni do človeka. Ta je razpoznavni znak literature Tolstoja
in Dostojevskega, Andrejeva, Pasternaka ali Grahama Greena, ki

76

ESEJI in RAZPRAVE

v svojih delih opisujejo tragiko življenja, globoke padce uglednih
osebnosti, toda problemom znajo najti človeka vredno trajno rešitev.
To dela njihova dela nadčasovna in jim daje posebno vrednost.

V romanu Bratje Karamazovi  se je Fedor Dostojevski prikopal do
resnice, ki jo razodene na smrt bolni deček Kolja Krasotkin. Trpljenje
je tam iskanje življenja in otroci so bodoče človeštvo. Dostojevski je
umrl leta 1881. Vendar je ruski pisatelj Andrejev junak, ki bi lahko
izšel izpod njegovega peresa. Z grozo je doživel začetek boljševiške
revolucije in se umaknil na Finsko. V Povesti o sedmih obešenih,  ki
jo je v slovenščino prevedel Josip Vidmar, je pretresljivo razgalil
človeško trpljenje tistih let. V njegovih delih nastopajo čisti ljudje
- idealisti, ki so prikazani kot svetniki. Nasproti jim stoji temna
gonilna sila revolucije, v njej pa gredo »čista srca na pokolj«, kot
je zapisal. Andrejev je tu nadaljeval preroško napoved o mraku
in smrti fašistoidnega »nadčlovekovega« terorja nad drugačnim
človekom in rušilnega političnega terorizma, ki jo je izrekel že
Dostojevski v romanu Besi.  Camus je teze obeh pripeljal v absurd.
Za Dostojevskega ali Tolstoja - v neki meri pa tudi za razne na¬
daljevalce njunega izročila - je umetnost novi vrh, do katerega je
prispel ustvarjalec po zakonih lastne metafizike, svojega razpona
med peklom in nebom. Tako je za antičnega kiparja Fidijo spodaj
barbarski nered in odsotnost vsakršne mere, zgoraj pa absolutna
pravilnost oblik in božanski sijaj, ki seva iz njih. Za slikarja fra
Angelica je mračna globina priroda brez milosti, a svetli vrh pla¬
čilo in rešitev. Michelangelu je spodaj kaotična zmešnjava materija
v spanju, a vrh združitev teh elementov v večno harmonijo. Pri
Beethovnu obstoji na dnu nemorala, zloba in razočaranje, a zgoraj
ljubezen in radost. Delacroixu je dno nedinamičnost, a vrh polet
vseh sil. Van Gogh občuti na dnu strah in razočaranje (v črnem in
rdečem), a zgoraj absoluten mir (v zelenem in belem), medtem ko je
življenje posrednik v modrem, a še bolj vprašanje hudičeve rumene
barve, skozi katero tava zmedeni posameznik na robu blaznosti.
Vsak človek je pravzaprav razpet na križu - med dnom in vrhom.

V Krstu pri Savici  je France Prešeren odločilno prodrl v smisel člo¬
veškega darovanja in samožrtvovanja in tudi Cankar se je boleče
boril za odrešitev. Kdo ve, kako daleč so v svojem skrivnem, ne¬
zapisanem življenju prišli vsi ti? Ali so ljudem resnično dali tisto,
kar je bila njihova dolžnost? Vsekakor nas njihova dela pouče, da je
umetnost velika skrivnost, ki je največja prav na svojem najvišjem
vrhu, tam, kjer beseda in misel postajata dejanje.

77

ESEJI in RAZPRAVE

ZAPRTOST IN ODPRTOST SLOVENSKE KULTURE

Družbeni in politični položaj v Sloveniji je bil v prvih desetletjih
po drugi svetovni vojni zanimiv in zapleten. Po začetnem obdo¬
bju strogega in ostrega stalinističnega dogmatizma je po prelomu
Jugoslavije z državami vzhodnega bloka nastopila delna odjuga. V
književnosti so se ideje tako imenovane revolucionarne romantike
oziroma »socialističnega realizma« začele pretvarjati v zmernejši
dogmatistično - agitacijski realizem, ki ga je zagovarjal tedanji par¬
tijski ideološki vodja Boris Ziherl. Del starejše generacije okrog
tedanjega vodilnega kritika Josipa Vidmarja se je ponovno okle¬
pal »humanističnega liberalizma« iz predvojnih let, polepšanega s
»socialističnim« okrasjem novega človeka, toda mlajša generacija,
razdeljena v več sorodnih skupin, se je začela bolj ali manj prikrito
boriti zoper dogmatizem pa tudi predvojni liberalizem. Pesniki,
pisatelji in esejisti Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer, Peter
Božič, Dominik Smole, Taras Kermauner in drugi so z izvirnimi
in kritičnimi sporočili in svobodnejšimi, včasih eksperimentalnimi
literarnimi pristopi prestopali meje dogmatičnega in tradicionalne¬
ga in se zavzemali za moderno mednarodno kulturno integracijo.
Svoje literarne tekste so začeli prepletati s figurami pretiravanja,
z ironijo in grotesko, ki sta izrazni sredstvi protiabsolutističnega
duha, usmerjenega proti diktaturi dogmatične oblasti, ki hoče vsa
človekova dejanja normirati, dirigirati in kontrolirati.

Ostanki katoliških idealistov so v tem položaju ostali več ali manj
sami. Toda Edvard Kocbek, ki je izšel iz krščanskega socializma
in partizanstva in se je še vedno čutil kot del Revolucije, tudi v
spremenjenih, izrazito nepluralističnih in nedemokratičnih enopar¬
tijskih razmerah ni hotel popustiti in je v družbeno politični miselni
kontekst, ki ga je z železno pestjo začela krojiti komunistična partija,
želel kljub vsemu vnesti nujno potrebno duhovno večplastnost in
diferenciranost. Njegova ontološko poglobljena zbirka novel Strah
in pogum  o slovenskih usodah v drugi svetovni vojni mu je morda
podzavestno in nehote zdrknila v neortodoksni prikaz medvojnega
dogajanja. Ni čudno, da je vladajoča komunistična birokracija, ki ji
je Kocbek naivno zaupal, pisateljev poskus kvalitativnega preskoka
v novo pluralno duhovno pozicijo, ki ni nastal le pod vplivom
tedanjih progresivnih krščanskih struj, temveč tudi pod vtisom ek¬
sistencialistične filozofije Camusovega krila, drastično zatrla. Kljub
temu so Kocbekove ideje najprej podtalno in zakrito, pozneje pa

ESEJI in RAZPRAVE

vedno bolj očitno predvsem pri mlajših generacijah odigrale po¬
membno ozaveščevalno vlogo.

Na študijskih dnevih, ki jih še dandanes prireja Društvo sloven¬
skih izobražencev v Trstu in so takrat še potekali v idilični kraški
vasici Draga, je Kocbek leta 1970 predaval o »zaprtosti in odprtosti
sodobne slovenske kulture«. Menil je, da se je »dosedanja oblika
slovenstva začela preživljati«, ker »sredi velikanske mutacije člove¬
štva ne moremo ostati in obstajati še dalje kot dokončno osmišljeno
in izoblikovano rodno človeštvo...« Poudaril je, da »nam preostaja
le ena sama pot, takšno preraščanje sebe kot naroda, ki nas bo kot
narod povzelo vase v narodovi polni veljavnosti in se vzdignilo
na ravnino planetarnega komuniciranja«.

V koreferatu, za katerega so me prireditelji zaprosili, sem pritrdil
nekaterim ključnim Kocbekovim mislim in menil, da je »namen
našega bivanja prav v preseganju  ozkosti tega bivanja v drznih,
četudi tveganih skokih v novo, v soočenju in sožitju s svetom,
ki nas obdaja«. Kljub poskusom rasti v narodno afirmacijo pa se
žal nismo nikoli rešili mitov preteklosti, mitov o naši nemoči in
krutosti drugih do te naše majhnosti. Ti miti preprečujejo tvorno
pretakanje vseslovenskih kulturnih sil v vse smeri in ovirajo nasta¬
nek tistega, kar bi lahko imenovali slovenska evropska afirmacija.

V predavanju sem se dotaknil tudi tedanje jugoslovanske diskri¬
minacijske politike do drugega in drugačnega v družbi in kulturi
ter menil, da pomeni odprtost kulture svobodno kroženje kulturnih
dobrin čez ves slovenski prostor. Pogumno sem poudaril, da danes
»slovenska centralna domovina ne pozna kulture zdomstva in le
delno kulturo zamejstva, slovensko zamejstvo in zdomstvo pa se
velikokrat zapirata tistemu, kar prihaja iz domovine«.

Vsekakor se je že tedaj redkim senzibilnim in daljnovidnim opa¬
zovalcem družbenega dogajanja začelo svitati, da se postopoma
in skorajda nevidno začenjajo nakazovati pomembne politične
spremembe, čeprav si skoraj nihče niti v sanjah ni upal pomisliti,
da se bo bombastični faraonski kult okoli Titovega maršalata po
predsednikovi smrti z Jugoslavijo vred sesul kot zakleti grad iz
peska, kar bo omogočilo nastanek samostojne slovenske države.

V Dragi smo že tedaj - pred poznejšimi dogodki ob izidu Kocbe¬
kovega tržaškega intervjuja z omembo povojnih pobojev tisočev
protikomunistov - v zasebnih razgovorih načeli etično oziroma
moralno plat problema teh pobojev, ki so bili predvsem v katoliških

79

ESEJI in RAZPRAVE

in liberalnih krogih v zamejstvu in zdomstvu po vojni že ves čas
vseprisotni kot velikanska rana in travmatizacija na slovenskem
narodnem telesu. Spominjam se, da smo v razgovor zapletli tudi
pesnika in politika Cirila Zlobca, ki je na isti prireditvi v Dragi
predaval o »današnji slovenski idejno kulturni stvarnosti«. Kot član
centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je bil pri mora¬
lističnem razgovoru o umorjenih domobrancih v precejšnji zadregi,
vendar je istočasno pokazal dobršno mero liberalne odprtosti. Zdi
se mi, da se je zavedal krute in neizprosne teže problema, vendar
je rekel, da »naših tovarišev ni mogoče pripraviti do tega, da bi
spremenili stališče do dogodkov v preteklosti«.

POVEČANE PROTISLOVNOSTI SVETOVNEGA UTRIPA

Dejstvo je, da so se protislovnosti v desetletjih po drugi svetov¬
ni vojni stopnjevale in večale. Kocbek je govoril o duhovni krizi
sodobnega sveta, o čemer pa se je iz drugega zornega kota raz¬
pravljajo tudi v slovenskem katoliškem zamejstvu in v emigraciji.
Zlasti mlajša generacija je začela vedno odločneje iskati nove smeri
delovanja, ki bi naj bilo adekvaten izraz novega človeka in nove
nastajajoče pluralistične in demokratične družbe. Svetovni utrip se
je, kljub razdvojenosti sveta na dva ideološko sprta bloka, vedno
bolj prevešal v čas tehnike in potrošništva, novih izumov, postopne
kompjuterizacije, poletov v vesolje, razpada kolonializma, drugega
Vatikanskega koncila in reform v Cerkvi, ki so netile v zavesti
številnih vernikov upanje na odločilne spremembe, ki bodo preu¬
smerile krogotok bivanja.

Vsekakor je bilo zaradi dogmatične zablokiranosti obeh svetovnih
ideoloških taborov v njun edino zveličavni zadnji prav dovolj ra¬
zlogov za iskanje novih poti in rešitev. Kot danes je bila tudi tedaj
najnevarnejša oblika vedenjskega načina brezbrižnost. Oportuni¬
zem. Umik v potrošniško zasebnost.

Kocbek se seveda v nasprotju s številnimi malodušnimi in kljub
pritiskom oblasti ni hotel vdati. Ni želel zdrkniti v nekreativno
zasebnost. Kljub nevarnosti take odločitve. Poleg Dušana Pirjevca
in Tarasa Kermaunerja je bil zagotovo poglavitni predpripravljalec
slovenske civilne družbe in narodove preobrazbe iz enostrankarske
diktature v demokratično večsmernost. Zato je bil nevaren vodilnim
oblikovalcem in upravljavcem vedno bolj okostenelega »državne-

80

ESEJI in RAZPRAVE

ga socializma«, ki so postajali zamejena represivna privilegirana
struktura izven realnega utripa družbe in države.

SLOVENSKA KRIZA KOT ODSEV ŠIRŠE DRUŽBENE KRIZE

Od zgoraj dirigirani manipulativni sistem - ne glede na to, da si
je nadel dekorativni pridevek »samoupravljavski socializem« - ni
mogel odpraviti navzkrižij in deficitov. Zato je bilo pomembno,
da se je mlajša povojna slovenska literarna generacija po sporu
s sovjetskim Kominformom, ko se je slovenska osrednja literarna
kultura skušala približati znanim miselnim profilom predvojnih
levičarskih revij, odločila za prenovo literarnih oblik, povezano
z vsebinskim bojem proti birokraciji in dogmatizmu. Medtem, ko
je postajalo delovanje uradno podpiranih duhovnih tokov kljub
donečim frazam in geslom neizvirno, so skušali sodelavci kritičnih
revij Beseda, Revija 57  ali Perspektive  razgaliti »laž nove stvarnosti«.
Za tedanje razmere vsekakor drzni, a naivni namen Jožeta Pučni¬
ka, da bi revidirali marksistična pojma razred  in boj med razredi,  ki
sta v bistvu zavirala stabilizacijo družbe in preprečevala narodno
spravo, je naletel na oster in izrazit odpor represivnega sistema. Ko
je omenjeni avtor v Reviji 57  objavil razpravo Naša stvarnost in naše
iluzije,  je bila revija vzeta iz tiska in je leta 1958 prenehala izhajati.
Medtem ko se je poglabljal razpon med starejšimi in mlajšimi ge¬
neracijami, se je dogajalo tudi že tradicionalno slovensko ločevanje
duhov na »levo - napredne« in »desno - konservativne«, kar je
postalo posebno očitno v malih strukturah ideološko razdvojenih
slovenskih skupnosti v Italiji in Avstriji ter v odnosu komunističnih
oblasti do protikomunističnih in pretežno tradicionalno katoliško
usmerjenih emigrantov po svetu.

Vsekakor je bil takšen vedenjski način znak resne krize, ki še danes
razdvaja narod in njegove ljudi. Slovenska notranja kriza je seveda
imela presežno vrednost, ker je bila odsev širše družbene krize.
V bistvu ne le krize jugoslovanskega gospodarstva, temveč krize
jugoslovanske in svetovne politike, zablokirane v boj med dvema
agresivnima antagonističnima ideološkima blokoma. V globljem
metafizičnem smislu pa je to bila in je kriza duha, ontološka kriza
človeka kot takega.

Iz tradicionalnega krščanskega zornega kota se je kriza dogajala - in
se pravzaprav še tudi danes dogaja - kot razvrednotenje glavnih

81

ESEJI in RAZPRAVE

človekovih idealov Bog in vera ter kot razkroj humanistične zavesti.
Tradicionalisti menijo, da se kriza odraža kot brezperspektivnost,
pesimizem, nespoštovanje do zgodovine, kar so še posebej pogo¬
dila razna materialistična gibanja, zlasti radikalna komunistična
»diktatura proletariata«. Mladoletnik ostaja prepuščen samemu sebi
in slabim vplivom. Povsod se pozna pomanjkanje moralno neopo¬
rečnih avtoritet. V realni politiki se razvijajo diktature in kaotične
»demokracije«, ki kažejo na diskontinuiteto današnjega človeka,
kar je ena najglobljih korenin vsega zla. Človek, ki zanj obstoji le
trenutek, le »zdaj«, se ne ozira ne v preteklost in ne v prihodnost.
Iz takega stanja se lahko hitro razvijejo različne diktature in agre¬
sivna gibanja (na primer neofašizem, netolerantni nacionalizem).
Za duhovno krizo je poleg tega izredno značilno prevladovanje
povprečja in podpovprečja. Kvalitetni projekti se pogosto zavračajo
kot nemogoči, napihuje pa se frazerstvo in laž. Glavna duhov¬
na pojava sta v taki situaciji dogmatizem in nihilizem, ki kažeta
na vznemirljive napake v strukturi politike in družbe: na nemoč,
brezperspektivnost, zmedo, hinavščino in obup, predvsem pa na
pomanjkanje trdne vere, iz česar vse ostalo sledi. Duhovno mrtvi¬
lo je tako globoko, da se že v principu odklanja vsakršen poskus
kritičnega posameznika, ki bi tako stanje skušal spremeniti. Rešitev
ostaja le ena: resnična borba za duhovno rast in osvoboditev iz
materialističnih prisil.

OBDOBJE SPRAŠEVANJA VESTI

V nasprotju z Ivanom Cankarjem, ki je v svojih delih bičal lice¬
merstvo doline šentflorjanske,  ozkosrčno in dlakocepsko zgražanje
nad drugačnostjo, ozkotirno intriganstvo in pehanje za položaj ob
izpodrivanju šibkega ali drugače mislečega na stranski tir, je Kocbek
hotel biti manj kritik in bolj spreminjevalec  slovenskega narodnega
značaja v kontekstu nove politične in družbene konstelacije, ki bo
ustvarila boljšo solidarnostno skupnost pokončnih osvobojenih lju¬
di, ki so premagali črednost hlapčevskega človeka.

Toda vizija novega človeka in sveta se je tako za Edvarda Kocbeka
kot tudi za nekatere druge samosvoje in proti vladajočim konven¬
cijam usmerjene osamljene posameznike začela hitro sesuvati in
spreminjati v deiluzijo, v kapitulacijo prenoviteljskega zanosa iz
obdobja vzpona mladosti. Optimizem se je spremenil v razočaranje
nad zamejeno resničnostjo in v kritiko napačno načrtovane politike,
ki bi naj vodila k družbeni prenovi in k novemu človeku.

ESEJI in RAZPRAVE

Začelo se je vznemirljivo obdobje spraševanja vesti.

Maja 1964 je komunistična oblast Jožeta Pučnika, ki je bil politično
najdrznejša oseba iz kroga PERSPEKTIV, ponovno aretirala, potem
ko ga je nekaj prej po štirih letih zapora končno spustila na svobodo
(na osnovi skonstruirane obtožnice in najetih prič, ki so izjavile,
da je ščuval delavstvo k štrajkom in uporom, so ga bili obsodili
na devet let strogega zapora). Že leta 1959 je namreč v polemič¬
nem članku Naša stvarnost in naše iluzije,  ki je tistega leta povzročil
konec REVIJE 57, zapisal za nekdanji sistem usodno misel, da je
»jugoslovanski komunizem degeneriral«.

Prvi proces proti Pučniku so komunisti pripravljali naskrivaj, boječ
se, da zanj ne bi zvedela širša - in predvsem svetovna javnost. Sploh
je bilo ozračje leta 1959 napeto, saj so študentske demonstracije v
Zagrebu oblast močno vznemirile. Pučniku so na procesu očitali,
da je zasmehoval jugoslovanski komunizem, skušal zagovarjati
kapitalistični sistem in ščuval delavstvo na stavke, ki bi v državi
povzročile gospodarski nered. Oblast je mrzlično iskala dokaze,
ki bi Pučnika ožigosali kot kolaboraterja številne jugoslovanske
emigracije. Vendar se jim vse to ni posrečilo. Pučnik je po izjavah
tedanjih očividcev ostal tudi pred sodiščem to, kar je bil: mlad,
goreč, socialno čuteč svobodomislec, ki je hotel na podlagi jugo¬
slovanskih zakonov pospešiti v Jugoslaviji širšo demokratizacijo,
vzpostaviti kritiko in opozoriti komuniste, naj se spremene, ker so
se okužili z bacilom, ki ga je nekdanji Titov vodilni sodelavec Mi¬
lovan Djilas tako sijajno označil kot izkoriščevalski »novi razred«.
Na vprašanje o tem, kaj manjka slovenskemu narodu, se je odgo¬
varjalo le v rebusih, čeprav je v srcih kritičnih posameznikov tlela
želja po spoštovanju človekovih svobodnih odločitev v zadevah
vere, ideologije, politike. Pa tudi upanje v suveren neprovincialen
odnos do drugih narodov in narodnosti.

SPOZNANJE O ŠIRINAH VEČSMERNE SLOVENIJE

Tako sem čutil tudi sam, ko sva avgusta 1960 z mojo bodočo ženo
Mileno Merlak prestopila tedanjo jugoslovansko - avstrijsko mejo
in se zatekla na Dunaj. Čutil sem, da moram prestopiti meje na
enosmerno komunistično ideologijo zoženega slovenskega prosto¬
ra. V meni se je vedno bolj razraščalo spoznanje o širši, večsmerni
duhovni Sloveniji, ki ni vezana na ožje geografske in ideološke meje

83

ESEJI in RAZPRAVE

nekega časa, prostora ali političnega pojma. Če hočemo zrasti v
večsmerno duhovnost, se moramo stalno soočevati z vsemi vejami
slovenstva v zamejstvih in v širinah in daljavah izseljenstva. To
istočasno pomeni tudi dejavno vključevanje v glavne značilnosti
evropskega in svetovnega utripa. Le tako je mogoče postopoma pre¬
vrednotiti slovensko stvarnost v luči novih pluralističnih koncep¬
tov in spoznanj o humanem in tolerantnem upoštevanju različnih
protislovij, vsebinskih večsmernosti in človeške oziroma družbene
in duhovne drugačnosti.

Morda bi se taka vizija slovenske prihodnosti v naročju odprtosti v
svet lahko po drugi svetovni vojni spajala z vizijo »pozitivno osvo¬
bojene slovenske subjektivitete v pluralistično oblikovani družbi«,
če ne bi te možnosti v kali zatrli profesionalni komunistični funkci¬
onarji, ki so takoj posumili v svobodni razvoj naroda in sočloveka.
Da bi si utrdili in zajamčili svojo ekskluzivno nadoblast nad vsemi
in vsem, so uzakonili čaščenje edinozveličavnega enopartijskega
sistema. Vsakršen odklon od te dogmatično določene poti je bil
strogo kaznovan. Pot v »svetlo komunistično bodočnost« ni poznala
za zdrav družbeni razvoj nujnih diferenciacij. Parola se je vedno
in povsod glasila: »Kdor ni z nami, je proti nam.«

84

PROZA

ZORKO SIMČIČ

IZ POTOPISNEGA DNEVNIKA

Rim, 20. maj 1964.

Gospod, Ti, ki vse veš, veš tudi to: vsa ta srečanja, vsi ti moji
pogovori z rimskimi prijatelji - kolikšno bogastvo misli v njih,
kolikšna vznemirjenost v njih, kolikero načrtovanje - in to kdaj
celo, ko po Pavlovo 'upajo proti upanju'... - in vsakokratno odkritje:
če smo res ustvarjeni po Tvoji podobi, ko si predvsem Stvarnik,
ali Ti nismo podobni pravzaprav predvsem po sli po ustvarjanju?

Toda...

Sinoči sem se sredi hoje proti Stazione Termini ustavil. Kar
tako sredi ulice. Prisluhnil. Še sem jih slišal. Občudujem jih - oni
so močni, imajo nekaj velikega pred seboj, načrte in možnost, da
jih izpeljejo, da ustvarjajo vedno kaj novega, jaz pa sem človek, ki
bolj kot daje, sprejema ...pravzaprav ... ki nima kaj dati. Razen ...
sočutja do svojih ljudi.

Oh, Gospod, vem, da zahtevaš tudi od mene, naj se ne trudim
vsega razumeti, vsemu se prigrebsti do obisti, toda ali mi nisi
ti sam navil trepetajočo vzmet, ki venomer poganja svoj 'zakaj 1 ,
'zakaj', 'zakaj'?

In torej zakaj trpljenje malih, ko si vendar govoril, da so ti
prav mali, nemočni in ponižani najbliže?

Čez štirinajst dni bodo kakor vsako leto na prvo junijsko
nedeljo ob tej večerni uri tam onkraj ekvatorja v Buenos Airesu
spet zbrani... najprej v cerkvi, potem v dvorani. Vrste žena v črnih
rutah, moških bo precej manj, pa skupine deklet, ki ne bodo nikoli
matere, ker njih ženini že leta ležijo po kočevskih gozdovih ...

Zakaj, zakaj ...?

In ti dnevi ... pa te noči ... Te noči! Mar jih nisi ustvaril zato,
da človek v njih počiva in da se samo podnevi ubija sam s seboj,

85

PROZA

pa s svojimi prijatelji ... ker, kje so že časi, ko ni spal zaradi tistih,
ki so mu sovražni ...

Te noči, pa te zvezde, o, Bog! Pa kaj niso bile ustvarjene zato,
da bi se ob njih starosti in njih miru naužil miru tudi sam ... ne
pa da so v dolgih nočeh kakor luknjice v nečem, skozi kar nam
Nekdo namesto miru pošilja samo molčeč smehljaj poguma?

Lani je bilo ...

Kakor vsako leto, vsi so bili praznično oblečeni, možje in žene.
Možje, v glavnem starejši moški, mladih fantov bolj malo ... Res
pa je bilo polno otrok. Tudi starejši so bili videti nekam mladostni,
samo oči vseh so bile kakor ostarele. Nekoč pred leti so morale
videti preveč hudega in potem se jim je to prikazovalo še skozi
leta. In če so se postarale tudi zato, ker slutijo vse tisto, kar je zdaj
že dano vedeti onim dvanajst tisočim pomorjenim?

V drugi vrsti je sedela ona.  Tudi ona vsa v črnem. Take žene
vidiš na jugu Španije, take v črnini si videl med preprostimi
Grkinjami, take gledal po furlanskih poljih, ko so te čez nje
gnali proti gonarškemu taborišču ... toda če ne bi bilo tu nje,  in
stotine njej podobnih, bi dvomil, da jih je mogoče najti tudi sredi
buenosaireškega mravljišča. Gledal sem jo, a ne bi verjel, če ne bi
videl na lastne oči: solze so ji izkopale dva jarka preko lica. Kako
je to mogoče! Že večkrat sem jo srečal, a nikoli je videl v solzah.
In če je res, kar mi je kot otroku pravila mama: 'Morda pa je z
njimi tako, kakor s tistimi angeli, ki jočejo samo ponoči, v samoti?'

Kakor vedno - sama.

»Mož?«  sem jo vprašal.

»Gospod, tudi on je bil vrnjen.«

Gospod? Kakšen gospod, ljuba žena, a ne vidiš, da sem res
v večerni obleki, a da sem navaden deseti brat. Mislim, a ne rečem
nič.

Pogled mi spolzi prek njene črne rute pa si rečem: »Ja, taka je
pač usoda, zdaj je treba misliti na otroke.«

»Otroci?«

Počasi dviguje trepetajočo roko, stegne tri prste. »Trije fantje.«
Čez čas: »Dva so vrnili.«

86

PROZA

'Vrnili' ... Kdorkoli od tujcev, ki sem jih srečal po svetu in ki
bi znal naš jezik, bi prisluhnil njej, pa njenim sosedam, pa v kotu
dvorane stisnjenemu okostenelemu starcu, ki mu levica trepeče in je
ne more z desnico ustaviti - vsi so imeli otroke, 'ki so jih vrnili' - pa
bi mislil, da gre pač za ljudi, ki so nekoč nekomu bili posojeni ...

»Drugi, ta manjši je imel šestnajst let ...«

Razumevajoče samo pokimavam.

Ona me zdaj pozorno pogleda, sunkoma odkima. Ne, ne
razumete, hoče reči, ker ne morete razumeti.

Molčim. Izpraznjen.

»Najmlajši, trinajst let je imel, je prišel  z menoj, zadnji, edini... - «

Skušam se opogumljajoče nasmehniti.

» - prišel, a se je ... izgubil«

Zdaj bi moral, moral nekaj reči, a spet samo kimam.

»Pa saj sem vedela, da ne bo lahko in sem dni in noči razmišljala,
kaj storiti, da se ne bi izgubil«  Obmolkne. Obup, ko je začelo umirati
še zadnje, kar ti je ostalo, edino bilo od Boga tebi prepuščeno.

V grlu pritajen oster stok. »Preveč sem jokala«.  Čez čas pokima.
»Preveč sem jokala, a ne, gospod? Pa fant ni prenesel ... Saj sem slutila,
pa še kako slutila, in sem potem jokala samo ponoči, pokrita z odejami, a
on je najbrž slišal. 'Samo o smrti govorite’, mi je ponavljal. Zdaj, pravi,
da mu postane slabo, že samo če po naše sliši ... Seveda, seveda ... kar
so se otroku odprla ušesa, je slišal samo o trpljenju, o smrti ... Odrasli
si pomaga, toda otrok ...!?«

Zrem topo predse. Pred tednom dni sem imel predavanje o
amor fati,  o ljubezni do usode, tudi begunske usode, ki jo je pač
treba sprejeti ... in čez teden dni bom predaval spet, toda zdaj,
ko bi potreboval besedo, eno samo besedo ... je ni - v meni je vse
prazno, postrgano do konca.

Dva jarka po licih.

Pa ne da ji ni vse telo razjedeno ...!

»Ja ...«  rečem naposled, položim dlan na njeno roko, kakor
da bi hotel vsaj kos poti z njo naprej, vsaj do takrat, ko se luči v
dvorani ugasnejo in se odgrne zavesa.

Prisiljeno se nasmehnem, pokimam. Tako za pogum.

Ona pa spet samo odkima. Moža - tako novico je dobila od
doma - so ubili že prvi teden. Poba sta živela - 'sta trajala' je rekla

87

PROZA

-  baje še nekaj tednov, pobili so ju, zmetali v neke jame, nihče ne
ve, kje, moralo je biti hudo, kaj, gospod ...!

»... moralo je biti hudo, a ni moglo biti huje, kakor je zdaj meni.«
Čez čas, kakor v zagotovilo, namigne z glavo navzgor: »On ve,
da ne lažem: koliko let že bi bila rada na mestu onih treh.«  Hip zatem
se zatopi vase, mene kakor da ni več, ne mene ne koga drugega.

Solz pa ni.

Verjemi mi, Gospod, samo žalost, črna žalost ... Nobenega
sovraštva ni v teh črnih angelih, ne želje po maščevanju, a veš, da
niti ne upora proti ... proti - usodi ... no, saj, veš, kaj sem sprva
hotel reči ... samo en dolg, nenehno se ponavljajoči zakaj?  je v njih.

In pa solze. V samotnih nočeh ...

88

Na poti proti Assisiju, 22. maja

Vlak drvi v noč. Še zadnje silhuete Rima izginjajo v daljavi,
pa če še tako tesno nasloniš čelo na okno, še tako napenjaš oči.

Truden. V meni še vedno brnijo v preteklih dneh izgovorjene
besede prijateljev in znancev. Tudi oni živijo v tujini in mislijo na
domovino. Učijo se in učijo druge in svet jih občuduje, in celo iz
domovine jim prihajajo besede zahvale in dajanja poguma ... jaz
pa, kaj naj rečem: 'Domovina, nimam ti kaj dati drugega kakor ...'
Ti moj ljubi Bog, pred štiridesetimi leti bi, prevzet od Vrhničana in
njegove ljubezni do domovine, ki jo je videl 'vso v njenih nadlogah
in grehih, v sramoti in v zmotah ... in jo ljubil stokrat višje in
globlje od njenih trubadurjev', najbrž napisal: '... kakor prgišče
ljubezni'. Še pred enim stoletjem je to zvenelo čisto, danes tega
ne moreš napisati, bilo bi patetično, izumetničeno, ponarejeno.
Kako to, zakaj? Ali je z nami kaj narobe, ali pa se je kaj zgodilo z
besedo ljubezen,  ker so jo namaškarali, izpraznili, še več: jo izpridili,
sprevrgli ...

In zato rečem samo: O Bog, daj mi več moči, ali pa mi povej,
kako ne biti zaskrbljen za svoje ljudi ...

Ne razmišljaj, počivaj! Spočij se! In tudi tega ne raziskuj,
kako je to, da si marsikdaj o kom napisal, da je bil 'truden do
smrti', pa tega do danes nisi zares čutil in šele zdaj veš, kaj to
pomeni.

PROZA

Samo da mine ta noč. Da se vlak ustavi. Ne bi hotel, da se mi
zdaj in tu kaj pripeti, tako med potjo in sredi ropotanja vagonov ...

Pa saj celo zdaj razmišljam kot kakšen star olasuljen trubadur
in ne kakor človek, ki si je zjutraj z globinom namazal čevlje,
da se svetijo, ki je navsezgodaj šel gledat v jutranjiku, kako je z
menjavo dolar-marka, ki je - komaj so odprli poštno poslopje -
poslal telegram v Argentino ... in ki si bo zvečer s ščetko čistil
zobe in se spet jezil, ker si ni kupil nove, trše ...

In nenadoma nisem več 'do smrti utrujen'. Vdal sem se, sprejel
sem se, pa se počasi potapljam v blagodejno dremavico.

Assisi, 24. maja

Danes navsezgodaj sem obiskal samostan Eremo dei Carceri.
Počasi sem stopal za drobnim starim frančiškanom - fra Tarcisio
mu je ime. Hodila sva iz ene celice v drugo. Zunaj je sijalo sonce,
ptički so peli kakor za stavo - morda so pra-pra-prapravnučki tistih,
ki jim je pridigal sveti Frančišek! - pod nama se je izgubljala v
daljavo zelena Umbrija, za hip sem se kakor izgubil v mislih, a
takoj zbral, ko sem zaslišal: »Prav ste storili, da ste prišli v tem času,
čez nekaj mesecev bo tu dren, turistov kot muh.«

Travniki, vabeča zelenina ... tu je lahko postati svetnik, tu je
celo počivati pod zemljo nekaj prijetnega. Pa ne, da je ta zemljica
res 'lahka', ker veš, da je preko nje, morda prav tam, kjer zdaj ležiš
v travi, stopal nekoč II poverello  ... Tu je lahko odločiti se, za vedno
zapreti se v samoto, ostati povsem v samoti ... Sam. Za vedno ...

Hm ... hinavec! V nevarni igri si, sam veš, vendar ostajaš v
njej, samo zato, ker veš, da boš kmalu lahko skočil iz nje ... Da
pristopi zdaj k tebi sam Gospod Bog, ti položi roke na rame in reče:
Dobro, jaz sam ti bom pomagal pri tej odločitvi... - kaj ne bi samo
trznil, pa takoj pomislil, kdaj odpelje prvi vlak proti Benetkam?

Dolgo, skoraj celo uro se pogovarjam s starčkom čudno
blestečih oči.

»S čim se ukvarjate«?  me sprašuje fra Tarcisio.

Hodim okoli po svetu, pravim.

89

PROZA

Nasmehne se, nenadoma pa zresni. »Vi bi bili dober frančiškan,«
reče potihoma, »jaz poznam ljudi. Po njih besedi in molku, po njih
pogledu, po tem, kako in kdaj zaprejo oči.«

Kako pa veste, če sem še samski, se skušam pošaliti.

»O!«  To je tak 'o', ki pove, da mu je moj stan tako jasno
razviden, kakor to, da sem po spolu moški. »In tudi«,  doda, »prstana
ne nosite.«

Sem si ga snel, rečem v šali.

On je zdaj nenadoma resen in žalostno odkimava. Ne verjame.

Začneva se poslavljati.

»Dzorko, ostanite!«  reče potihoma. »Glejte, tu smo trije. Zakaj
ne pridete, tako bomo štirje?« *

Sonce zahaja, skalnata cerkvica in celice so že daleč ... Zdaj mi
je tako, da se ne bi bal, če bi se mi v tem hipu pretrgalo življenje.

Potem pride noč. Hodim po mestu, proti polnoči gre. Slabo
razsvetljene ulice so prazne, kot da je mesto izumrlo. Tišina, da
slišiš lastne korake, pa če stopaš še tako nalahno. Ozke ulice, tu
in tam prav tako ozke strme stopničke do gornje vzporedne ulice,
stopnice, kakor da vodijo vedno više in više, vse do vrha, kjer pa
te čaka nepričakovana skupina v stare kostume opravljenih ljudi
in to v 'živi sliki', tako kakor smo z njo končavali otroške odrske
prireditve, samo da ta nepremična živa slika prinaša grozo.

Začneš se vzpenjati, a se po nekaj stopnicah ustaviš, vrneš ...
Nikdar in še v nobenem tujem mestu me v samoti ni bilo strah -

In če je mesto res izumrlo!

Medtem ko sem se prej ustavil na oglu uličice in pogledal po
ozki kamniti cesti v dolino, v še hujšo temo potopljeno, se mi je
zdelo, da sem za hip izgubil zavest. Kdo ve, človek božji, koliko

* Julija 2011 dodana avtorjeva opomba: Leto dni po tem zapisu in to na
dmgi polobli zemlje sem ob prebiranju, zdi se mi da Chestertonove
knjige o svetem Frančišku, odkril, da povabilo 'Smo trije, zakaj ne
pridete, tako bomo štirje', niso bile besede vabečega starčka, ampak,
da jih je nekoč govoril II poverello  fra Leonu, ko ga je vabil v svoje vrste
... Zaprl sem knjigo, se nasmehnil, pa vendarle za hip zaslišal neko
davno, komaj zaznavno vabeče zvonjenje ...

90

PROZA

časa si sploh že tu - medtem pa so one ... vse one druge ... že v
krstah odnesli ... Vse.

Ali skoraj vse, kajti v tej smrtni tišini je nenadoma zaslišati
komaj slišne pa vendar odmevajoče korake, nekdo se spušča po
gornjem vzporednem vijugastem stopnišču proti trgu.

Strah. Prav zares: če bi sedaj lahko bil kje drugje, kjerkoli
drugje, bi mi bilo prijetneje...

Nenadoma je vse tiho. Počasi stopam proti trgu, poslušam
svoje korake. Se ustavim. Tišina. Stopam naprej, pa spet zaslišim
korake, toda to niso moji, saj jih jasno slišim tudi ko obstojim. Ali
pa so moji, vendar samo zapozneli odmev? Mraz me spreleti po
hrbtu.

In nenadoma: kako to, da še naprej rahlo odmevajo koraki,
ko se vendar ne zganem! Ulica je temna, pa tudi ko ne bi bila, kako
naj bi opazil, da tik pred menoj pripelje z gornje ulice stopnišče
- okamnel sem.

V šari  je odeta, sredi čela bindi,  črna pika, vse njeno telo ovito
v trepetajočo svilo, okamnela tudi ona, prestrašena.

»Pax tecum!«  ji tresoče in komaj slišno udari izza ustnic. Čez čas
se s stegnjenim kazalcem dotakne mojega čela, doda po angleško:
Mir s teboj!

Indijka, sredi italijanskega mesta, Slovencu, po latinsko, po
angleško..

Dvignem roko v pozdrav, se nasmehnem, se oddahnem. Mir
... Občutek nenadne spokojnosti in čeprav komaj hip trajajoče ...
sreče. Predokus neke blaženosti. Porojen res samo zaradi prehoda
iz strašečega nemira v nenaden mir?

Bruselj, 25 maja 1967

25.  maj. Danes tam ob Srebrni reki, ob Rio de la Plata: 25
de Mayo, fiesta patria , največji argentinski državni praznik. Dan
osamosvojitve izpod španske oblasti.

Tu pa: železniška postaja. Zapuščam Belgijo. Sedim na peronu.
Čakam. Čakam na njega, ki se je pred tremi leti, ko sem prav tako
kakor danes odhajal iz Bruslja, prišel poslovit. Bilo je zadnje sre¬
čanje s prijatelji, preden sem po dolgih mesecih vrnil čez ekvator.

91

PROZA

Pred tremi leti. Kot bi bilo včeraj.

Jaz sem že vstopil na vlak, on je obstal pod oknom vagona.
Odložil sem kovčka v kupe, stopil nazaj na hodnik, znižal okno,
da si še kaj rečeva.

A molčiva. In se samo zamišljeno gledava: se bova še kdaj v
življenju srečala?

Pisk. Sprevodnik je dal znak za odhod.

Motorji močneje zabrnijo, konvoj se komaj zaznavno pre¬
makne ... in prijateljev tihi trepetajoči glas: »Vetrinje ...Kočevski
Rog ... deset tisoči ...Ne  pozabi: povej mladim onkraj morja, da smo
zdaj mi odkupljeni pa tudi še z njihovo krvjo.«

Včeraj sem se znova peljal skozi Nemčijo. Že pred leti, ob
prvem obisku Evrope, sem si rekel: čudni ljudje ti Nemci, vse
drugačni, kakor pa sem mislil o njih pred vojno in seveda še bolj
med vojno. Prva nemška beseda, ki sem sijih spomnil iz mariborskih
otroških let - bodisi da sem jo slišal bodisi videl napisano, je bila
verboten. Rauchen verboten! -  prepovedano kaditi. Spucken verbotenl
Prepovedano pljuvati. S kolesi po pločniku verboten.  Kdaj kaj celo
streng verboten - -  danes pa po lokalih in potniških vozilih: »Vljudno
ste zaprošeni, da ne kadite v teh prostorih. Hvala!« Ali pa, ko
so se mi vedno zdeli ljudje brez humorja, vse sama poosebljena
resnost in disciplina ... Vlak se ustavi na meji z Bavarsko. Same
bavarske zastave. Pride sprevodnik (že pred leti sem opazil, da za
njih ne velja Gutten tag!  ampak Grtifi Gott, meine Herrenl)  pogleda
eurailpass,  niti ga ne vzame v roke, že nam hoče salutirati v slovo,
ko me prime, da bi se malce pošalil. 'Oprostite, nobene nemške
zastave. Ali Bavarci niste Nemci?' On s širokim z dobrohotnim
nasmehom: 'No ... tudi ...'

Včeraj sem v Kasslu stopil na vlak, da me popelje nazaj na jug.
Bila je že noč, stopam po hodniku, kupeji zasedeni drug za drugim,
le v enem je sedela neka žena in sicer v samo z majhno modro
lučko razsvetljenem oddelku. Sedela je ob oknu, spala. Tiho sem
vstopil, odložil kovček, mrak mi je dobro del in sem se naslonil,
da zadremljem, čeprav sem vedel, da bom že čez nekaj ur, ob treh
ponoči moral izstopiti. Prijatelj me že čaka.

Ženska je imela ob sebi samo torbico. Že me je prijemal

92

PROZA

spanec, ko sem opazil, da na tihem joče. Nenadoma, komaj slišno
po špansko: 'Por que? Zakaj?

Stresla se je, za hip lomila roke, pa jih takoj povesila in gle¬
dala proti meni, ali me ni prebudila. Začutil sem, da je vsa napeta.
In potem se je ponovilo: tih, dolg, s silo zadržan vzdih in 'Zakaj?'

Mižal sem, a sem slišal, da se je odmaknila od naslonjala. Čez
hip je vstala, da odide iz kupeja, pa sem moral skrčiti noge, da
ji dam prosto pot. Pozdravil sem jo s poklonom in nasmeškom.

Bila je preprosta žena, stara kakšnih štirideset let. Ko se je
vrnila, sva se drug drugemu nasmehnila. Če želim, je dejala v
čudni nemščini, naj kar prižgem luči v oddelku. Dejal sem, da je
tudi meni mrak všeč, pa povprašal od kod je. Iz Španije. Mislil
sem, ko bom nadaljeval po špansko, da se bo malce raztresla in
da jo bo napetost na licu popustila. A je bilo še huje. Ne more
se premagati, da ne bi svojih misli spremljala z vzdihi, je dejala
kakor v opravičilo.

»Nekaj hudega se mi je zgodilo, veste, zelo hudega, nekaj česar
v življenju res nisem ■pričakovala. A nočem o tem govoriti.«  Spet je
skremžila obraz od bolečine. »Za nameček pa še ta zob. Grozno me
boli, še nikoli tako! Vrh vsega, a ste videli: povsod prepih!«

Položila je lica v dlan in se zazibala od bolečine.

Tedaj sem si dejal: Uboga! Ampak, kar se je zgodilo, bo morala
pač preživeti, tudi če noče o tem govoriti. Toda zob, zobje... Ooo!
Če kaj poznam, poznam to, v vseh mojih otroških letih tedne in
tedne trajajoče stokanje ... pa mama, ki mi zavija lice z s kisom
premočeno ruto ... ki mi ponoči poriva v piškavi zob nageljnove
žbice, klinčke, pa ata, ki mi čeprav otroku daje cigareto v usta,
potegni, pravi, pa zadrži dim v ustih, dokler ne prešteješ do dvajset
... kmalu bo bolje, boš videl ... pa - in potem sem si rekel: Ljubi
Bog, daj, da bo zob bolel mene, jaz tako ali tako ne smem zaspati,
kmalu bom moral z vlaka, a naredi tako, da bo njo vsaj zob nehal
boleti ...

Pa kaj je to! Domišljija? Zadeva parapsihologije? Zgolj nekakšna
telepatija -  a ne v smislu neposrednega prenosa misli ali hotenj iz
zvesti v zavesti - ampak v smislu patije - pathosa,  v izvirnem smislu
besede: bolečine, trpljenja?

93

PROZA

Čez nekaj minut me je začel boleti zob. Kar lepo me je začelo
trgati in ko je žena čez kakšno uro v Hanoveru izstopila, sem ji
rekel: »Pogum! Vse bo še v redu! Vse mine.«

Pokimala mi je. »No, vsaj zob me je nehal boleti.«

Odšla je, da obišče sestro, ki je že nekaj leta Gastarbeiterin  v
Nemčiji. Za dan, dva. Potem se vrne v Španijo.

Vstopila pa sta v kupe moški in ženska. Bil sem truden, zob
me je bolel, prav nič mi ni bilo do pogovora in sem samo nemo
odzdravil.

Nemca. Oba okoli petdesetih. Ona vsa naparfumirana, in tudi
on se je moral po britju namazati s kakšno preveč vsiljujočo, dušečo
sladkobo. Ne vem, kako to: tudi ko ne bi pozneje iz pogovora
zvedel, z obraza mu je bilo brati, da je pred dvajsetimi leti bil
oficir, nacist.

Prišel je sprevodnik, prosil za vozovnice, in tedaj sta opazila,
da imam tudi jaz v Združenih državah izdani Eurailpass.

»Iz Amerike?!«

Pokimam.

Onadva tudi. Sta sicer Nemca - no, to sem uganil, komaj
sta spregovorila - a sta se takoj po vojni preselila v New York k
sorodnikom. On je zobozdravnik.

V mladosti je moral biti izrazito lep moški, žena pa je - kakor
se je kmalu izkazalo - bolj kot žena, vse razumevajoča družica-
mama, nekakšna za splošno in stalno udobnost skrbeča življenj¬
ska spremljevalka.

»Pa tudi s prodajo knjižnih raritet se ukvarjam,«  reče on. »Z leti
sem si ustvaril kar številno klientelo.«  Doda še, da jima gre dobro,
pravzaprav zelo dobro, vsako drugo leto si privoščita tri mesece
Evrope. »In, če smem vprašati, odkod ste vi?«

Povem, da sem Slovenec.

»Ooo/ Slovenec! Jugoslavija!«  Oči so mu zasvetijo od navdušenja.
»Tudi letos sva bila mesec dni v Jugoslaviji. Krasno!«

Za hip se zamisli, me gleda, začne zmajevati z glavo, in
naposled reče: »Kako le morete ... - !? Slovenec, pa da živi v Ameriki!
Z ženskami, kakršne so v Sloveniji!«

PROZA

Ne pokažem zanimanja, on pa je še kar v ognju.

»Meni je bilo tam všeč že pred dvajsetimi leti. Res da so bili to zadnji
meseci vojske ... Ampak, zdaj, zdaj! Pa ne mislim na hotele, ki so poceni,
ali na šampanjec, mein Gott, po dolarju steklenica! In dobrega! Še posebej
tisti rosee ... ampak, ženske, ženske! Za dva dolarja dobite sedemnajst,
osemnajstletno ... lepo, sočno meso, trdo!«  Navdušen obmolkne, sam
sebi ne more verjeti. »Lepa! In ona sama prinese s seboj steklenico
šampanjca! Za dva dolarja! A ne, Frida?«

Frida se smehlja, mamica, ki gleda otroka: lump je naredil
sicer vragolijo, ampak tako posrečeno, da ga ne moreš nehati
občudovati. Pokimava, še naprej se smehlja. Za hip me pogleda,
najbrž imam čuden izraz, ker takoj doda, da sta si z možem
prijatelja, resnična prijatelja, in da je razne ... 'razne malenkosti
ne motijo'.

»Rečem vam,«  nadaljuje mož - zdaj zdaj bo od navdušenja vstal
- »prvič, predlanskim, sem mislil, da me oči varajo. A je res: nežna koža,
mlado meso, še trdo!«

Pokimam. Gledam ga, a ga ne vidim. Potem zaprem oči. 'Zakaj
ni zdaj tu Stanka Kavčiča!' Nič drugega. Zakaj ga ni, tam v kotu,
na drugem koncu kupeja ... Pa mi lice že hip zatem trzne, samemu
sebi v zasmeh: In kaj! Kaj bi bilo? Mar ne ve? Seveda ve. On in
drugi ... in še kaj drugega vedo, in kaj!?

Še močneje stisnem oči, v glavi mi zabrni in potem si rečem:
'Jezus, ti veš, da te prosim samo, kadar sem v hudi stiski, ker se
vedno bojim - kot sem se še kot otrok - da te v tistem trenutku
morda kdo drugi bolj potrebuje kot jaz. In ti veš, da te nikoli nisem
prosil kaj tako iz srca, kakor te bom zdaj, a zdaj, te prosim, rotim
... daj ... da se temu človeku zdaj ustavi srce ... ne, ne! To ne,
ampak ... da si ob stopanju z vlaka zlomi nogo!«

Mož me gleda, nenadoma kakor za hip prestrašen naguba
čelo, razširi oči.

Mine hip. Zazrem se vase, pa vidim, da se tudi še zdaj svoje
prošnje Bogu ne kesam.

Molk, mučen molk. V kupeju postaja zatohlo, začnem plitveje
dihati. Oddahnil sem se, ko je vlak začel zavirati in sta se dvignila.
Možakar je odhajal prvi ... Žena je bila že na hodniku vagona, ko
se je obrnila.

»Oprostite ... oprostite, gospod ...a  smem nekaj vprašati?«

95

PROZA

Jaz se ne zganem, ne rečem nič.

»A ... a ste vi morda duhovnik?«  reče napol opravičujoče se.

Gledam, a je ne vidim. Pred menoj so dekleta, mlada lepa
dekleta s steklenico šampanjca v eni roki, z drugo gladijo odišav¬
ljene nemške roke z dvema dolarjema med prsti ... ob odprtih
vratih pravkar uvoženih luksuznih avtomobilov ...

Nič nisem odvrnil.

Izstopila sta. Stopil sem k oknu, hotel videti, kako izstopata.
Nič. Niti zvil si ni noge na stopničkah.

Zakaj me je Bog zaradi zobobola uslišal in to tako hitro, zakaj
me pa zdaj ni?

Zakaj? Spet zakaj ...

Nekaj dni bom preživel tukaj. Jutri pridejo prijatelji. Stara, a
lepa hiša. Ze pred leti so sklenili, da je ne bodo popravljali. Po¬
rušili jo bodo, saj država še zdaj ponuja ugodne kredite za graditev
nove. V podstrešni sobi sem, pipa za vodo je nadstropje niže.
Edina, ki v hiši še deluje. A mi je lepo. Sam sem. Visoko sem,
blizu Boga ...

Blizu ... vendar ne tako blizu, da bi mi ob mojih 'zakaj' zato
bilo kaj več in hitreje razodetega.

96

Ivan Bukovec

»Resnica prihaja na dan Vil« - akvarel










f



PROZA

LEV DETELA

STRAH IN SANJE

Stric stoji ob hladni peči, pije, molči, spet pije, molči in pre¬
mišljuje. Rjavi mrak je že tu in se plazi okrog hiše. Steklenica je
prazna, stric odide iz sobe, počasi in pokončno.

Teta sedi v kuhinji pod sveto podobo z napisom »Moli in
delaj!« Temni Kristus strogo gleda iz skrinjice. Diši po cipresah,
bučnem olju, čebuli in vosku.

Stric se smehlja, zre skozi okno ven v rjavi mrak, tja, kjer tra¬
ve še vedno dišijo po sladki strdi, kjer grenko diši po hruškah in
gnilih jabolkih. Noči so globoke, pijane, sončni zahodi rdeče rjavi,
mrtva kri in ogenj. In stric pije in stric živi v lastnem samotnem
svetu in sledi lastnim zakonom.

Stric sedi v vlažni, sivi jutranji megli ob mizi in pije in raz¬
mišlja. Je sam v sobi. Pred sončnim vzhodom, ko se dan počasi
obarva in postane noč bleda kot mrlič, se zdi njegova glava, pol¬
na gub in brazgotin, za nekaj minut zelena, kot voda v kakšnih
nočnih sanjah. Ob tej uri, ko sedi stric sam v sobi, v zamolklem
prostoru z obokanim stropom, in se njegova postava v vlažnem,
sivem jutru zeleno sveti, se izvlečem iz postelje, plazim se okoli
hiše in prisluškujem.

Tišina.

Skozi okno vidim samotnega strica, kako v trdi laneni srajci
v boljši izbi pije žganje, vidim ga, kako srhljivo bliska s svojimi
črnimi očmi, temnimi kot kmečki upor, vidim, kako žejen poželjivo
pomika ustnice k rumenemu kozarčku. Vidim, kako se v polmra¬
ku jutranjega svita hudobno lesketa kot vlažna strupena goba, in
moje oči se razširijo, moje nosnice se razpnejo kot na razburjenem
volčjem gobcu. Jutranja svetloba lije v sobo in stric zeleno sedi pri
mizi in pije in razmišlja.

Tišina.

97

PROZA

Neka ura trikrat udari. Stric premika glavo in pozorno prislu¬
škuje v vse smeri. Skrijem se v grmovje. Stric premika glavo in
bolšči v pokrajino, v meglo, v drevesa, v travo, v tišino in v vlago.
Nemo zre v razpadla stranska poslopja, v jablane in v travo. Ne
vidi me.

Stric sedi pri mizi in se opijanja. Zadnje muhe začno mrgoleti
po vlažnem sobnem zraku, v lenih rojih krožijo okoli stričeve glave.

Vlečem se nazaj v mojo majhno sobo. Polijem se z mrzlo vodo
in si počešem rjave lase. Jutranja svetloba lije skozi okno, imam
ozko, belo posteljo in stene moje sobe so skoraj popolnoma bele.
Skozi listje na vrtu vdira svetloba v sobo in zdi se, da je vse ze¬
lenkasto.

Ležim v jutranji tišini, lenarim in sanjarim in se bojim velikega
strica, ki sedi spodaj v sobi in se molče opija.

Moje telo zadobi samostojno življenje, ležim in dozdeva se mi,
da se telo neskončno daljša, razteguje, od ene stene v sobi do dra¬
ge stene, in še naprej, skozi zid ven na vrt. Moji prsti so podobni
majhnim zelenim kačam. In vsa soba je napolnjena z majhnimi
lesketajočimi se ognjenimi pikami in vse se svetlika in blešči v
motni dan. Moje telo se popolnoma splošči in razširi, raste, nepre¬
stano naraščam, moje kosti se raztegnejo, sem velikan, popolnoma
nemogoče je premakniti roko, težka je kot svinec in dolga eno
miljo. Potem pa se vse razleti in sem le drobno zrnce, vse misli
mi je odpihnilo, zlobni stric me sploh več ne more zagledati, vsi
predmeti izgubijo trdoto, postelja, blazina, pohištvo, stene so mehke
kot puh, blage kot pesem.

Slišim, kako stric v velikih črnih škornjih pijan topota po sobi,
skozi zaprta vrata, skozi belo steno ga vidim kot v zrcalu. S črnimi
očmi bolšči v veliko steklenico z žganjem in molči in razmišlja.

Ležim v svoji sobi in vem, da ne gre za življenje, temveč proti
smrti, proti velikemu umiranju vsepovsod naokrog. In muhe mi¬
gotajo v somraku in stric topota na drugi strani stene.

V salonu, za z bršljanom obraslimi okni, sedi teta, tam je popol¬
noma tiho in hladno, kot na dnu senčnatega ribnika. Teta se v tem
hladnem, zelenem mraku lesketa na usnjenem zlato obrobljenem
stolu, pod pozlačenim okvirom temnega portreta mojega deda, in
prisluškuje stričevim težkim, pijanim korakom, ki brenčijo skozi
96 steno kot črne hudobne muhe.

PROZA

Skozi kuhinjo v pritličju, skozi njen soparen vonj, grem na vrt.
Na steni je trdo pribita težka, stroga in pusta podoba z napisom
»Moli in delaj!«. Muhe brenčijo skozi mrak, diši po plesnivi moki
in krompirju.

V salonu, za z bršljanom obraslimi okni, sedi teta in moli in
molči in premišljuje. V košari leži vse, kar ji je drago, spomini na
mladostna leta, blazina iz svile, okrašena z babičino vezenino, slike
in zlate verižice. Boža lepo, modro blazino in prisluškuje težkim
pijanim stričevim korakom, ki vdirajo v njeno samoto.

Čas se premika čez z žganjem polito mizo kot čez dolgo krsto.
Stric sedi sključen pri mizi, v njegovo lobanjo se plazi tema.

Tetina mračna soba je prenapolnjena z omarami, predalniki
in z dvema posteljama z baldahinoma, na stenah prazno dremajo
orumeneli portreti in fotografije. Teta stoji sklonjena čez mizico,
roke se ji tresejo, skozi rjavo obrobljena očala zre v odprte stare
knjige z zapiski o gospodarjenju.

Na vrtu postane nenadoma svetlo, nekje čivkajo vrabci. Na
desni pred mano gozd, levo polja, za njimi polja. Stojim na vrtu kot
na okrogli plošči. Zadaj v vasi škripajo vrata in lajajo psi. Sonce je
bledo kot papir in trepeta na mračnih jelkah. Tam stoji gozd. Tam
šumi gozd grozljivo enakomerno, kot kaka elektronska superura.
Sedim v travi in se igram z belimi kamni. Težki stric je nenadoma
pred mano. Sonce pade v njegove temne oči, ki bolščita vame kot
dve mrtvi luknji.

»Se igraš svetnika v travi!«

Strica grabi krč, njegove močne roke se zagrebejo v zemljo.
Joče in vzdihuje kot otrok.

Žarim od groze.

»Prej je bilo popolnoma drugače. Prej ni bilo tako, ti svetnik!«

»Ja, stric!«

»Vojna, revolucija sta odnesli prav vse. Razumeš! Ampak ti tako ali
tako ne razumeš nič!«

»Ja, stric!«

Stric je zloben in pijan.

»Špijon! Špijon! Ti svetnik!«

Stric se maje po vrtu, smrdi po alkoholu in tobaku.

99

PROZA

Bulji vame in jaz se počasi umikam v grmovje, v visoko travo,
kjer razmišljam o divjem lepem življenju v gozdovih. Razmišljam o
močnih razbojnikih, ki so si znali zase pridobiti pravico do življenja
in svobode! Tudi jaz želim biti svoboden, močan in lep! Tudi jaz
hočem biti razbojnik!

»Netiti upore! Delati otroke! In nič drugega! Od hudiča je vse to!«

Stric razsaja po vrtu, da se oblaki razletijo in se kot sive raz¬
trganine vrtinčijo po zraku. Skrijem se globlje v travo, plazim se
kot črv po zemlji. In začutim, da so trave in rastlinje svobodni in
brez meja.

Teta pride na vrt in reče: »Pridi, pojdi v hišo, utrujen si!«

Stric dolgo časa napeto gleda v daljavo, potem reče: »Kaj prav¬
zaprav čvekaš?«

»Pridi v hišo! Zunaj je mrzlo!«  reče teta glasno.

»Kaj pa je spet! Kaj hočete! Vse skupaj je pom-pom -pom! Razumeš
vse to? Ne. Ti ne razumeš ničesar! Kaj misliš, da sem si to izmislil. Ne!
Ti ničesar ne verjameš! Ti si nič! Razumeš! Jaz sem! Ampak jaz sem
gospod! Razumeš? Ne! Res ne vem!«

Stric gre v hišo, toda jaz ostanem zunaj.

Hej, kako šumijo drevesa! Hej, kako veje svobodni veter! Kako
se trsje ziblje in grči, kako se zibljejo vršičje, veje in porastki na
drevesih.

Strica ni več! Stric je izginil!

Z glavo se stiskam k dobremu, močnemu vetru. Se igram z
belimi kamni.

Zapojem neko pesem.

Pred mano stoji teta.

»Pst!«

»Kaj je?«

»Stric spi. Bodi tiho!«

Pogledam proti oblakom. Tam zgoraj, visoko v vetru letijo in
se kličejo ptice.

Teta dvigne glavo. Njene kratkovidne oči domnevajo v daljavi
temne krožeče madeže.

»Kaj?«

»Ptiči kričijo!«

»Saj ti nisi ptič! Bodi tiho! Stric spi!«

100

PROZA

Na vrtu je veliko dreves. Kokoši kokodakajo. Muhe brenčijo.
In stric spi.

Sonce šibko sveti, bledo kot mrlič. Kmalu bo dan postal temen!
Takoj bo začelo deževati.

Iz na pol odprtih oken se sliši smrčanje. Stric mrmra v spanju.
Vzamem beli kamen in ga zaženem v okno.

Mrači se. Črni oblaki prekrijejo nebo.

Velika hiša je izgubila blišč, razpada. Stara hiša sivi v temi.
Streha se motno svetlika, slepa in razjedena! Mrtev kamen, razbiti
svet, ki se ga bojim!

Zdaj se plazim čez stopnice nazaj v svojo sobo. Nočem, da me
teta opazi, ker bi se moral zagovarjati zaradi razbite šipe.

Plazim se pod velikim portretom svojega deda, ki se smehlja
na nenavaden način, razpira usta in kaže zobe, kot da bi bil bul¬
dog. Na hodniku diši po vlagi in neobljudenosti. Iz priprtih vrat v
stričevo sobo se na hodnik širi neprijeten telesni zadah. Skozi režo
pri vratih gledam strica, ki smrči. Njegov obraz vidim od strani,
opazujem krivi nos, odprta usta. Njegova pojava izžareva nekaj
fanatičnega in ekstatičnega. Je morda blazen?

Na stopnišču je mrzlo. Tudi poleti diši tu po zimi, vlagi in
revmatizmu.

Teta stoji pred kuhinjo. Molči. Njene rdečkasto vnete, nekoliko
štrleče oči me nerazumevajoče opazujejo. Iz stričeve sobe zaudarja
po slabem žganju in potu. Njegovo smrčanje se sliši po vsej hiši.

»Zakaj molčiš, teta?«  rečem nenadoma.

Teta molči.

»Sram me je, teta,«  rečem s težavo.

Teta stoji pred vrati. Stara je tisoč let. Spominja na kamen. Je
na pol mrtva.

Grem v svojo sobo, čez stopnice in po hodnikih, ki so od sta¬
rosti popolnoma porjaveli. Stara hiša drema v nerazvozlani uganki.
Njena okna so slepi kamni. Hiša se skriva v temi in jaz se izgubim
v noč in v sanje.

SPOMINI

VLADIMIR JURIJ VORSIC

SPOMINI NA LETA 1929-1941

DRUGI DEL

UVOD

Za prvim pride drugi in, kot pravi španski pregovor, ni dveh
brez tretjega. Če Bog da zdravje, pa bo mogoče še tretji del. Spomini
so kot morje. Od trenutka do trenutka se zaganjajo z vso silo kot
morski valovi in se razbijajo na čeri časa. So tudi kot mirna površina
morske gladine v lepem sončnem dnevu. Se pa zgodi, da trda tema
pregrne morje spominov; tedaj pa izginejo vsaj začasno ali pa za ve¬
dno. Struktura tega dela bo podobna tisti v prvem delu. To se pravi,
da ne bo kronološka. Različne teme bom obdelal vsako zase. A vse
skupaj bodo sočasne in, kot rečeno v prvem delu, vse skupaj bodo
nadaljevale s pletenjem mavrične kite spominov. Povzpel se bom na
visoko čer nad morjem spominov in začel s tisto temo, ki se mi bo
prva prikazala. Jo že vidim! Prikazujejo se mi razne osebnosti iz tiste
dobe: nekatere bolj znane, druge manj.

Ko so kropili kneza Ulriha celjskega, so rekli Danes grofje celjski
in nikdar več!  Jaz pa pravim: Celjan včeraj, danes in na veke!  O, Ce¬
lje, Celje! V duhu se še vedno sprehajam po tvojih ulicah in trgih.
Še se sklanjam čez ograjo lesenega mosta in gledam, kako spretno
vozijo flosarji svoja debla. Oziram se na Miklavški hrib in na mo¬
gočen grad. Obiskujem cerkvico sv. Maksimilijana, hodim mimo
kolodvora in pošte in potem zavijem na pokopališče, kjer počivata
moja mama in moj brat Milivoj. Za brata Draga ne vem, kje leži ali
v katero jamo so ga leta 1945 vrgli sovražni neljudje. Ate in sestra
Danica pa počivata bolj v miru na argentinskih tleh. Usoda je pač
neusmiljena. S temi in podobnimi mislimi in predstavami začenjam
ta drugi del svojih otroških spominov. Poudarjam, da so to spomini
gledani z očmi otroka in skušam, da se mi ne vpletejo dognanja iz
poznejših let. Gotove datume sem seveda poiskal, ker je pač nemo¬
goče, da bi se spomnil na primer ta in ta ponedeljek je bil tega in
tega dne, meseca in leta. Zavedajte se, da pišem te spomine po sko-

102

SPOMINI

raj sedemdesetih letih. Kljub tako dolgi dobi, sem prepričan, da je
moje pričevanje avtentično, brez izmišljotin in brez laži. Če mi je kaj
dvomljivo, raje ne napišem in mogoče se mi bo kdaj pamet posvetila
tudi o tistih dogodkih. Če bo tako, bom dodal temu pisanju.

VSEBINA

A| OSEBNOSTI

Ne glede na pozicijo, najsibodi socialno, politično ali ekonom¬
sko, začnem pri učitelju Baši. Omenil sem ga že v prvem delu, a
si zasluži, da ga še enkrat opišem. Bil je moj učitelj skozi vsa leta
osnovne šole. Bolj kot učitelj je bil vzgojitelj. Vsi smo ga imeli zelo
radi. Nikoli ni bilo hude besede iz njegovih ust. Bil je resen a istoča¬
sno tudi hudomušen. Izkazoval nam je vsem spoštovanje in vsi smo
bili res enaki pred njim. Znal nas je pritegniti in sem res rad hodil
v šolo. Sedaj pa se povzpnem po tistih dolgih stopnicah do kapuci¬
nov. Pred menoj stoji pater Leopold, častitljiv gospod z zelo dolgo
in košato brado. Rad je prihajal k nam na obisk. Bil je iz Črne Gore
in njegova slovenščina je bila bolj trda. Pri nas smo ga vsi imeli radi.
Ob priliki mu je naš oče omogočil obisk njegove družine, ki je že
dolga leta ni videl. Ker smo že blizu cerkvenih osebnosti, omenim
opata Juraka. To je bil visok in močan človek. Ob posebnih slovesno¬
stih je v cerkvi uporabljal mitro in imel škofovsko palico. Za mene
je bil naš škof. Kot se spominjam, so ga ljudje na splošno imeli radi
in so ga spoštovali. Pa nadaljujmo s cerkvenimi osebnostmi. Pridem
na gospoda Lukmana, nečaka prelata in univerzitetnega profesorja
Lukmana. Bila sta doma iz Savinjske doline. »Celjski« Lukman je
bil profesor na meščanski šoli in je bil tudi duhovni voditelj nemške
manjšine. Ta je imela ob nedeljah ob 10 uri mašo v Marijini cerkvi.
Maševal jim je Lukman in jim tudi pridigal po nemško. Med mašo
je pel njihov zbor tudi po nemško. Ko sem slišal njihovo petje, se mi
je zdelo nekam ostro in nič domače. Tega dobrega človeka so Nem¬
ci po zasedbi zaprli skupaj z mnogimi drugimi duhovniki, kljub
temu, da je bil kaplan nemške skupnosti. Bil je poslan v Srbijo in od
tam je kmalu prišel v Ljubljano. Tako smo se zopet sešli; tokrat kot
begunci.

Večkrat nas je prišla obiskat gospa Mihelčičeva, žena celjskega
župana do 1939 in poznejšega poslanca. Imela je prostoren vrt, na
katerem je sadila zelenjave vseh vrst. Enkrat nam je celo prinesla
beluše, pridelane na njenem vrtu. Bila je prijetna in zgovorna in z

103

SPOMINI

mamo sta se dobro razumeli. Mihelčič je bil bolj resen, a pogovor
z njim je bil vsekakor privlačen. Naredil je vtis globokega človeka.
Posebno zanimiv je bil profesor dr. Gantar. Vedel je vsega mogočega
in smo se pogovorili čisto po domače. Doma je bil iz Idrije; sin ru¬
darjev. Njegov najstarejši sin se je imenoval Kajetan in sva bila kljub
mali razliki v letih velika prijatelja. Včasih sem ga vprašal: »Kajetan,
kaj je tam?« Posmejal se je in mi ni zameril. Danes je Kajetan važna
osebnost v Sloveniji.

Še enkrat moram omeniti sodnika Masiča. Kot sem povedal v
prvem delu, je znal angleško in je bil tudi natančen v slovenščini
in nas je čestokrat popravljal. Za vse tujke je znal prave slovenske
izraze. Njegova žena je bila prijateljica naše druge mame še iz Lju¬
bljane. Imeli so dve hčerki malo mlajši od mene. Najbolj mi je ostalo
v spominu, da ko smo se sprehajali skupaj po mestu, nas je vedno
povabila na »šunkenžemle« k Benkotu. Na pultu so imeli pokonci
postavljeno prekajeno šunko, ki je zapeljivo dišala na daleč.

Druga važna osebnost je bil dr. Hanželič, bližnji očetov rojak.
Bil je profesor verouka na gimnaziji in mladinski organizator. Tudi
je bil velik telovadec. Po šolski maši smo šli v prosvetni dom na
telovadbo. On si je slekel suknjič, zavihal rokave in se povzpel na
bradljo, konja in še drugo in vsi smo občudovali njegovo spretnost.
Sploh je imel dar za stik z mladino.

V prvem delu sem omenil še nekaj oseb, ki so se mi zdele važne.
Kogar pa ne smem prezreti, je »Baron Mulerce«. To je bila starejša
ženska, za katero so pravili, da je bila pod Avstrijo baronica. Pri pro¬
cesijah je vedno hodila med prvimi. Čez ramo je imela hermelinovo
jopico in pred njo so na blazini nosili odlikovanja. Živela je v viso¬
kem pritličju v hiši pred glavnim mostom. Ko je imela odprto okno,
so jo mulci hodili dražit in jih je jezna odganjala. Vendar poudarjam,
da se je čutila vključena v slovensko Celje.

Spomin mi je ravnokar prinesel drage Sancinove. V Celju so
stanovali nad nami in njihov sin nas je prijazno budil s svojo trom-
peto. Oba Sancina sta bila čudoviti osebi. On je bil ravnatelj Glasbe¬
ne matice in je učil violino, ona pa je učila klavir. Rekli so, da sta bila
virtuoza. Pri g. Sancinu se je učil violino moj brat Drago, jaz pa sem
se učil klavir pri gospe. Dvakrat sem celo nastopil pri zaključnih
prireditvah v celjskem gledališču. Z družino Sancin smo se tudi zna¬
šli kot begunci v Ljubljani 1941. Trda usoda nas je skoraj vse dobre
104  znance nagnala v begunstvo.

SPOMINI

Sodnik dr. Antepin je bil ruski emigrant. Do boljševiške revolu¬
cije je bil guverner v Odesi. Majhna, skromna in zelo prijetna oseba.
Njegova žena, visoka Rusinja, je našo mamo naučila izdelovati ume¬
tne rože iz svile, bombaža in celo iz usnja. Pripovedovali so o svoji
Ukrajini, a nikoli niso pojamrali. Sedaj primerjam usodo teh politič¬
nih emigrantov z našo usodo, ko nas je sovraštvo in krutost bratov
nagnala od doma. Malo bolj razumem nemško krutost, a to so bili
tujci in ne lastni ljudje. V Ljubljani je pred 1941 teta Adamič kupila
krasen briljantni prstan od ruske plemkinje, ki je počasi razprodaja¬
la svoje dragocenosti, da se je lahko preživela. Z izdelavo umetnih
rož si je naša draga mama Terezija v begunstvu v Avstriji prislužila
kar nekaj šilingov.

Zame, kot otroka, sta bili osebnosti tudi Štrostmajer in Šmeling.
Prvega sem občudoval, ko je hodil po napeti žici čez Savinjo. Druge¬
ga smo pa občudovali kot Herkula, ker je bil v tistih časih najboljši
boksar. Vsi otroci smo govorili o njem in vsakemu močnemu smo
dejali, da je kot Šmeling. Po nemško sta se ta zadnja dva pisala ver¬
jetno Stossmeier in Schmeling.

Pa še eden, ki si sicer ime osebnosti ne zasluži po svojih krepo¬
stih ampak kot hudodelec, je bil Hace. Ubil je neko osebo in rekli so
nam, da je bil to v zadnjih desetletjih edini morilec v Sloveniji. Iskali
so ga povsod. Skrival se je po gozdovih in ko so ga končno ujeli, je
bil obsojen na smrt. Slučaji so na dnevnem redu. Oče je pripovedo¬
val, da so ga gotovo videli na daljšem izletu v hribe. To je bilo, ko
so mene kot paglavca, ki ne bi prenesel predolge poti, pustili doma.
Ko jih je ulovila noč, so zlezli na bližnji kozolec in polegli po slami.
Vsi utrujeni so takoj zaspali. Pozno v noč se je oče zbudil in videl
obrise človeka, ki je zlezel na slamo in položil poleg sebe nekaj kot
puško in zaspal. Na zgodnje jutro je ta človek hitro vstal, zgrabil pu¬
ško in se zgubil po dolgi poti v gozd. Oče je trdil, da je to bil Hace.
Že ponoči je nekaj slutil, a je pustil vse, da so mirno spali. Oče je kot
izvežban vojak speljal strategijo opazovanja sovražnika ali kot bi re¬
kel, ne drezaj v osje gnezdo.

B | HRANA, PREHRANA, PREHRAMBNI ARTIKELNI

To je pa poglavje zase. Moja ljuba žena mi vedno pravi, da se ji
zdi čudno, da se toliko in tako dobro spominjam na vse vrste hrane
in drugih dobrot iz svojih otroških časov. Verjetno je to zato, ker od
pobega v Ljubljano 1941 pa do ustaljenega življenja v Argentini oko-

105

SPOMINI

li 1955 so bili hrana in prehrana bolj pičli in si veliko dobrot nismo
mogli misliti, kaj šele nabaviti. V Ljubljani smo bili večino časa pri
sorodnikih. Nismo bili lačni, a je vsega primanjkovalo. Bil je voj¬
ni čas. V begunstvu v Avstriji, takoj po vojni, je tudi bila stiska. In
potem, od 1949 v Argentini, smo prve čase trdo delali in skromno
živeli. Tako mi je ostala Indija Koromandija iz mojih otroških let v
selektivnem spominu. Rekel bi, da je bilo za nas otroke kot »Mizica
pogrni se«.

Prehajam na dolg seznam vsega kar smo jedli doma. Morda
bo malo neurejen. Nisem našel pravega sistema. Mogoče bi moral
urediti po abecedi. Lahko bi razdelil na surovo in kuhano hrano.
Mislim, da je še več možnosti, da bi uvedel vrstni red. Ker sem pa že
imel zapiske, ki so se porajali, kot je dopustil spomin, sem se odločil
za ta način.

Najbolj značilne za nas Celjane so bile bučke ali bučence. Po
nedeljski maši smo jih kupili na glavnem trgu pri ženicah, ki so pro¬
dajale zelenjavo in še druge poljske pridelke. Doma smo jih jedli
že pred kosilom. Če smo kupili neolupljene, je bilo malo več dela.
Naučil sem se, kako je najboljši način lupljenja. To je, da jih daš med
zobe na koničastem ekstremu in potem stisneš zobe, da lupina poči.
Lažje je bilo, če so kupili že olupljene. Seveda so bile dražje. V šolo
so prinesli kolače, ki so ostali po prešanju pri izdelovanju bučnega
olja. Te kolače so dajali kot hrano živini, mislim predvsem prašičem,
a mi smo jih glodali in smo še vedno iztisnili iz njih malo ostanka
po bučnicah.

Na glavnem trgu so tudi bile stojnice, kjer si lahko kupil bana¬
ne, amerikanske lešnike, pomaranče rumene in rdeče, limone, itd.
Tudi so prodajali ribe. V velikih kadeh polnih vode so prosto pla¬
vale. Tisto, ki si jo izbral, je tržnik ubil in na voljo tudi očistil. Naši
so po navadi kupili postrvi. Enkrat so pa kupili jeguljo. Ko je bila
pečena in na mizi, sem se uprl in je nisem hotel poskusiti. Imela je
vijoličasto hrbtenico. Rekli so nam, da je ta jegulja taka. Ko so starejši
jedli brez skrbi, sem se tudi jaz ojunačil. Priznam, da je meso ime¬
lo odličen okus. Ko smo že pri ribah, omenim polenovke, sardine,
rollmops in prekajene ribe. Vse to je v naši družini vsem ugajalo.
Za veliko noč so tolkli ubogo polenovko s kladivom. Treba jo je bilo
omehčati. Meni tista baltska žival ni nikoli prijala. Sardine so bile
kot nekaj začaranega. Ko so starši neki dan šli v Ljubljano in me
niso vzeli s seboj, sem si izprosil srebrn kovanec za 10 din. Šel sem

106

SPOMINI

k Fazarincu in si kupil sardine. To so bile kot zlate sanje. Ko pa sem
jih dobil, sem bil razočaran. To je bila mala konzerva, polovico tiste
ki sem jo poznal. Na moje začudenje so mi razložili, da je to draga
stvar. Seveda sem pojedel tisto sardino s koščkom kruha, a ostalo mi
je nekaj praznega v mojem pričakovanju. To so mladostna razočara¬
nja, ki ti počasi pomagajo do zrelosti.

Domača vsakdanja hrana je bila zelo enostavna in mogoče malo
enolična. Skoraj čez vse leto je bil krompir v vseh mogočih pripra¬
vah in ga je neizbežno spremljala solata. Seveda smo jedli tudi fižol,
polento, žgance, riž, makarone in skoraj vsak dan tudi juho. Goveja
juha je bila zame prazna in sem si običajno nadrobil kruh v juho.
Najbolj neprijetna pa je bila takozvana prežganka: to je na masti pre¬
žgana moka, zalita z vodo. Od časa do časa so bile izjeme, kot na
primer ribe, češki kruhovi cmoki s paradižnikovo omako, češplje¬
vi cmoki in še kaj. Ko smo imeli češpljeve cmoke sta moja starejša
brata tekmovala, kdo jih bo več pojedel. Jaz sem bil bolj izbirčen in
najboljši je bil na dnu posode sladek sokec. Ob nedeljah in prazni¬
kih je pa bila običajno goveja ali svinjska pečenka. Pozimi, ko smo
prišli zvečer od smučanja, smo dobili kakav s pecivom. Čez celo
leto je bilo na razpolago sadje. Pozimi smo imeli vedno jabolka. Na
jesen so nakupili jabolka za celo zimo. Najdalje so trajala jabolka z
kožo kot semiš. Rekli smo jim ledrarce. Tudi krompir se je nabavil
za celo dobo od jeseni do pomladi. Vse se je spravilo v klet. Veliko
smo imeli vkuhanega sadja in marmelad. Marmelade so se kuhale
v velikih kozicah in med kuhanjem se je na površini nabirala pena.
Te pene smo morali otroci pobirati z žlico. Moj brat je hotel posku¬
siti marmelado in ko je dal žlico v usta, je bila tako vroča, da mu je
spekla ustnico. Zdravljenje je bilo neprijetno in je trajalo precej časa.
Sadje in tudi dele piščančka so pa vkuhavali v velike kozarce, ki so
jim rekli VVekovi kozarci. Zaprli so se hermetično.

V gozdovih smo nabirali gozdne jagode, borovnice in gobe. Na
skalnatih pobočjih smo nabirali maline. Iz malin so pripravili ma¬
linovec, ki smo ga pili zredčenega z vodo. Najboljši je bil seveda
s soda vodo ali slatino. A to je bilo redkokdaj. Na jesen je prišel na
vrsto kostanj. Jedli smo ga pečenega ali kuhanega. Iz kuhanega so
delali neke vrste torto. Polili so jo z malinovcem. Zame je bila pre¬
sladka in sem se je vedno branil. Pečen kostanj je bil pa druga stvar.
Pekli so ga v pečici. Zgodilo se je, da je enkrat kuharica pozabila, da
je kostanj treba narezati. Tako ji je kostanje na poti iz kuhinje skozi
sprejemnico do jedilnice razneslo in je imela po laseh, po obrazu in

107

SPOMINI

po obleki kot rumen prah. Seveda je ta prah letel tudi po tleh in malo
po pohištvu. Videti je bilo tako smešno, da smo se vsi smejali. K sreči
se je ona sama najbolj smejala. To je bila šola za vse. Ko sem si pekel
kostanj sam, nisem nikoli več pozabil, da ga je treba obrezati.

Tudi jajca so se uporabljala kot sama ali za dodatek drugim hra¬
nam. Neki dan, ko sem ostal sam, ker so vsi starejši šli na daljši izlet,
mi je kuharica sredi popoldneva kot nekaj nevsakdanjega pripravila
jajčno jed, a jo je spražila na sami masti in mi je bilo potem zelo
slabo. Hotela se mi je prikupiti, a verjetno si ni mislila, da je preveč
masti škodljivo za mlade želodčke.

Dober je bil Liptavec. Zmečkali so sardele z maslom, dodali
skuto, na njo stisnili čebulo, posolili, dodali še gorčico in sladko pa¬
priko in vse to mešali. Ko je bila mešanica enakomerna, so jo v po¬
sodi oblikovali v stožec in okrasili s peteršiljem ter rdečimi redkvi¬
cami narezanimi v nekake cvetove. To smo jedli kot predjed s črnim
kruhom. Ko smo že pri redkvicah, omenim tudi belo redkev. Včasih
smo jo jedli kot del večerje. Bila je nastrgana na rezine, posoljena in
če je bilo doma bučno olje, polita z njim. Vsem nam je zelo ugajala.
Seveda je precej napenjalo in oče je svetoval, da smo po taki večerji
šli malo na sprehod... Kljub temu, da je v pritličju hiše bila pekarna,
ki jo je upravljala teta Angelca, smo namesto pekovskega kruha jedli
doma zamešan kruh. Ta pekarija se je imenovala ADA na cesti Kralja
Petra štev. 5. Tako pekarija kot celo poslopje je bilo last ljubljanskih
Adamičev in ime je bilo povzeto po priimku. Žena lastnika je bila
Helena, sestra naše druge mame in seveda tudi Angelce. Ta pekarija
je bila za tiste čase precej velika. Obsegala je vse pritličje. Predvsem
pozimi sem se hodil gret. Opazoval sem, kako so mesili testo delo¬
ma na roke in deloma že mehansko. Imeli so tudi aparat, ki je delil
testo na porcije za žemlje in drugo podobno. Občudoval sem, kako
spretno so peki vlagali in jemali iz peči z loparji na zelo dolgih pa¬
licah. Najbolj prijetno je bilo nad pečjo, kjer so sušili kruh za drobti¬
nice. Tja sem šel po navadi popoldne, ko ni bilo nikogar v pekariji.
Na sredi stavbe je bil vhod in dolg hodnik po katerem smo šli do
stopnišča, ki nas je vodilo do stanovanja. Na drugi strani vhoda je
bil lokal, kjer so prodajali vse izdelke njihove vrvarne. Upravitelj
je bil Angelčin mož Rihard - primorski begunec. Vrnimo se! Kot je
bilo v mojih časih običajno, so gospodinje zamesile testo, ga položile
v podolgaste jerbase in ga nesle k peku. Ta je na testo pritisnil šte¬
vilko, da si na podlagi tiste številke šel iskat kruh, ko je bil pečen.
Seveda so za to peko nekaj računali. Tako smo jedli doma cel teden

108

SPOMINI

takozvani domači kruh, ki je bil najboljši prvi dan. Kot za izjemo se
spominjam črnega kruha, ki sem ga šel po očetovem naročilu
kupit k peku Ahlajtnerju (verjetno Achleitnerju). To so bili okrogli
hlebčki in kruh je bil podoben dobremu kmečkemu kruhu in zelo
dober. V to pekarijo sem šel mimo Turške Mačke in kmalu za oglom
sem prišel na cilj. Zdelo se mi je še kar daleč, a danes, ko živimo v
milijonskem velemestu in se vse meri na kilometre, je bilo res pred
nosom.

Ker smo že pri moki, omenjam vse običajne in ne tako običajne
dobrote, ki so jih naše gospodinje pekle čez leto. Spomnim se hišnih
prijateljev, raznih vrst piškotov, domačega mandolata, biskvitov,
potic, ki so se pekle za praznike, krofov in flancatov za pusta, nade¬
vanih ocvrtih testenih gobic, čokoladnih zamorčkov, pite in še torte
za godove. Vse to so bili priboljški pri naši čez teden precej skromni
prehrani. Bila je preprosta, a zato tudi bolj zdrava. Pri kosilu in pri
večerji smo pili vodo. Konec tedna je naš oče poslal koga v vinotoč
po liter vina. Otroci smo ga dobili malo in sicer je šlo po starosti.
Najstarejši pol kozarčka in potem je šlo dol po starosti do mene, ki
sem dobil malo več kot za dva naprstnika. Včasih je prišlo na vrsto
pivo in sicer odprto, natočeno v gostilni ali pa v stekleničkah. Takrat
je že prišlo v prodajo Laško pivo in vsi so ga hvalili, da je boljše kot
Unionsko. Že starejši sem ugotovil, da to ni bil samo patriotizem,
ampak da je bila res razlika v kakovosti. Tako so tudi doma poiz¬
kusili delati pivo. Po gotovih formulah so ga pripravili in nalili v
pollitrske stekleničke. Te so dobro zamašili in zapečatili. V kleti so
jih položili na police in mi smo čakali, kdaj bo to dozorelo. Nekega
dne priteče soseda in pove, da je v kleti kot na bojnem polju. Da
so eksplozije v našem delu kleti. In kaj se je zgodilo? Pri vretju so
začeli popuščati zamaški in steklenice je kar razneslo. Po tleh je bilo
vse mokro, polno je bilo stekla in vse je dišalo po hmelju. Bil je mali
vesoljni potop. Končno se je rešilo le nekaj steklenic in ko so jih ob
času odprli, je tisto imelo še kar nekako okus po pivu. S to epizodo je
ta domača pivovarna skrahirala. V kleti so pozimi gojili v zabojčkih
radie: rdeč in zelen. Enkrat na leto so skozi mesto prignali stotine
gosi. Priganjači so jih spremljali, imeli v rokah palice in na vsa usta
kričali. Zdi se mi, da je bilo njihovo kričanje v srednje ali južno-bal-
kanskem jeziku. Naši so navadno kupili eno gos in jo zaprli v kleti
v kletko. To je bilo vsaj tri tedne pred praznikom, ko je bila običajna
pečena gos. Ves ta čas jo je bilo treba pitati. Saj živalce s stalno hojo
in priganjanjem so bile relativno suhe. Sredico kruha smo zmečkali

109

SPOMINI

v kroglice in jih stlačili ubogi živalci v kljun in potem pomagali s
prsti, da ji je ta kroglica šla po vratu do konca. Ni bilo prijetno delo.
Tudi jaz sem moral pomagati pri tej ceremoniji. Po treh tednih se je
gos lepo zredila in bila zrela za pod nož in potem za pečico (ror).

Zdi se mi vredno, da omenim še en primer v zvezi s perutnino.
Imel sem okoli devet let in moj brat Drago petnajst. Za hišo v Razla¬
govi je bila velika drvarnica. Bila je polna lesa in na sredi je bilo ve¬
liko tnalo, na katerem smo si sekali drva. Sorodniki z dežele so nam
prinesli lepega petelina. Seveda je ta živalca imela že obsodbo. To je
bilo: pod nož in v pečico. Meni so dovolili, da sem z malo sekirico
pripravljal treske, ki so pomagale podkurit ogenj v peči. To pomeni,
da sem bil kar izkušen z opravljanjem tega orožja. Ko se je petelinu
dopolnil čas, so nama z bratom nadeli nalogo, da ga ubijeva. In to
zato, ker se od naših nihče ni hotel lotiti tega krutega dejanja. Celo
kuharica, ki je bila hčerka kmečkih staršev, je odpovedala. Tako sva
se z bratom lotila tega dela. Brat mi je naročil, da sem petelina trdno
stiskal med nogami in on je pa potegnil z levico glavo čez tnalo.
Tako je bil petelinov vrat lepo nategnjen čez tnalo. Nato je kot izku¬
šen rabelj z malo sekirico zamahnil in presekal petelinu vrat. Petelin
se je stresel in se mi je izmuznil izmed nog ter začel letati kot strah
brez glave po skladovnici lesa. Z bratom sva se precej prestrašila,
a k sreči je petelin kmalu obležal na tleh. To je bil zame neprijeten
dogodek, ki je še danes, po dolgih letih, v živem spominu.

Les in tudi premog sta bila potrebna za kuhanje in gretje hiš.
Les se je naročil pred zimo in mera so bile klaftre. Ko so pripeljali les,
so ga lepo naložili pred hišo. Bila so lepa presekana debla, kakšen
meter dolga. Ko je bilo vse razloženo, je oče premeril, koliko se pri¬
peljali in jim potem tudi plačal.

Drugi dan je prišel žagar, ki je ta les nažagal na kratke kose.
Žaga je že bila na motor in je cel dan neprijetno pela. Za kuhanje v
vseh treh stanovanjih, kjer sem preživel prva leta, so bile peči na les
in premog. Izjema je bila v zadnjem stanovanju, kjer je bila v kuhinji
že tudi plinska pečka. Peči so bile velike in so imele pečice za peko.
V prvih dveh sta bili v kotu ob steni in v zadnjem, kjer je bila ku¬
hinja zelo velika, je bila peč sredi kuhinje. To je bilo zelo praktično,
ker si lahko peč uporabljal z več strani. Za gretje smo na Miklošičevi
imeli v vseh sobah visoke peči obdane z ličnimi »kahelcami« in v
kopalnici je ta peč tudi grela vodo za kopanje. Na Razlagovi je bil v
kuhinji nad pečjo velik kotel v katerem se je grela voda in ta je tudi

110

SPOMINI

grela radiatorje in vodo v kopalnici. V zadnjem stanovanju pa je bilo
ogrevanje hiše s takozvano etažno kurjavo. V kopalnici pa je že bila
moderna naprava na plin za ogrevanje vode. Prižgati je bilo treba
previdno in potem premikati ročice po gotovem redu. In tako se je
dogodilo, da ga je mama nekaj polomila in povzročila eksplozijo.
Slišali smo ta pok in iz stene jedilnice, ki je mejila na kopalnico, so
popadale na tla vse slike. Za tem so se odprla vrata kopalnice in
videli smo mamin prestrašen obraz, razmršene in tudi malo ožgane
lase. K sreči ni bilo hujšega. To je bila šola za nas vse in za vedno.

Po vsem tem bi kmalu pozabil na kavo. Tudi ta je bila važen del
prehrane. Mi otroci in običajno vsa družina smo pili žitno kavo. Ko
so jo kuhali, so dodali kocko cikorije, ki je kavi dala malo bolj oster
okus. Starejši so ob priliki pili tudi pravo turško kavo. Oče je zelo
rad kar sam pekel surovo kavo. Potem smo zmleli pečena zrna v
mlinčku, ki je imel predalček, kamor je padala zmleta kava. Za tur¬
ško kavo smo pa imeli poseben medeninast mlin v obliki visokega
cilindra, ki je zmlel kavo praktično kot moko. Vse je lepo dišalo, a
na žalost je bilo mletje, ki je bilo dolgotrajno, delo za nas ta male. To
je bilo nepravično, ker mi smo delali in drugi so pa uživali. Žitna
kava se je prodajala tudi v lepih potiskanih pločevinastih škatlah.
Zanimivo je, da je vsake toliko škatel bilo kakšno presenečenje. Stric
in teta Nardin sta si nabrala več ducatov lepih robčkov. Tako je nek¬
do povedal, da je v eni škatli našel zlat cekin. Takrat je bila navada,
da so v razne produkte dajali presenečenja in jih tako naredili bolj
privlačne. Ko sem se kopal, sem enkrat, ko se je že končavalo milo,
začutil nekaj trdega. Ko sem prišel do konca mila, mi je ostala v roki
majhna plastična kamela.

Za zajtrk smo pred šolo pili mleko ali mlečno kavo ali čaj. Zra¬
ven smo morali vedno nekaj pojesti. Kruh je bil še kar sprejemljiv,
ali manj mlečni riž. Nekoč je prišla k nam v modo polenta činkvan-
tin. To je svetovala mama otroka, ki mu je bil oče boter. Hvalila je,
kako to otrokom pomaga, da so močni in zdravi. Večkrat je oče temu
fantku podaril petdesetdinarski srebrni kovanec. Zdelo se mi je to
celo bogastvo. Ta kovanec je imel na robu graviran rek, ki naj bi ga
izrekel kralj Aleksander, ko je bil ustreljen v Marseju. Ta rek je bil:
Bog čuvaj Jugoslavijo. Nazaj na činkvantinovo polento. Težko sem
jo prenašal. Dobro je bilo, da mi je prišla na pomoč kuharica in del
moje porcije stresla na ogenj. Brat Drago je pa vse pojedel. In res je
bil velik in močen. K sreči ta činkvantin ni bil večna hrana. Boljši so
bili bezgovi cveti pečeni v stepenem jajčku.

111

SPOMINI

O hrani bi lahko še pisal in pisal, a me že boli hrbtenica in mo¬
žgani se upirajo. Edino, kar bi še dodal, so cigarete strica Riharda.
Cigarete sicer ne spadajo k hrani, a za kadilce so bolj potrebne kot
hrana. Stric je pokadil na dan dva zavitka po dvajset. Kupoval jih je
v trafiki, ki je bila čez cesto in sicer en zavitek Ibara in drugega Mo¬
rava. Ibara so bile najcenejše in Morava precej dobre. Druge marke,
ki se jih spomnim, so bile Neretva, Drava in Sumadija. Te zadnje so
bile najdražje in so prišle v škatlicah s pokrovom in zavite v štanjol
papir. Na spodnji strani pokrova so bile fotografije znamenitih kra¬
jev. Seveda med njim ni manjkala slika kraljeve palače v Beogradu.
Te cigarete je kadil stric Adamič, bogat ljubljanski podjetnik.

Dodatek k poglavju "B"

Ko sem pregledoval zapiske in prišel do poglavja »B«, ki sem
ga končal malo čudno s cigaretami, sem se spomnil še na več stvari
v zvezi s tobakom. Predvsem se spomnim, da je bil tobak državni
monopol. Za sajenje te listnate rastline je bilo potrebno dovoljenje in
če je kdo sadil na črno, je bil hudo kaznovan. Teh malih in skromnih
nasadov sem videl veliko na potovanju na morje skozi Liko. Na ci¬
garete, cigare, tobak in tobačne »klobase«' je pa bil naložen kar ma¬
sten davek. V inozemstvo so se izvažali tobačni izdelki brez davka.
Tako se je porodilo »švercanje« (tihotapstvo) čez italijansko mejo.
Slovenci so hodili po skritih poteh v Italijo, tam kupovali cigarete,
jih nosili nazaj v Slovenijo in jih prodajali po nizkih cenah ter pri tem
zaslužili kar dobre denarce. Po letih mi je znanec, ki je bil doma bli¬
zu nekdanje jugoslovansko / italijanske meje povedal, da so švercarji
imeli svoje tajne poti in so tihotapili v Italijo tudi konje.

Omenil sem pakirane cigarete. A vem, da si je mnogo ljudi ku¬
povalo narezan tobak in so si sami zvijali cigarete v tenek papir. V
trafikah se je prodajal kot papir za cigarete. Po vaseh in pri revnih
ljudeh sem pa videl, da so žvečili nekake klobasne zvitke iz tobaka.
Jim je to malo olajšalo lakoto? Na kmetih so stari očanci na klopi
pred hišo kadili pipe - »fajfe«, ki so imele prostor za tobak iz por¬
celana vsega lepo poslikanega. Bile so zelo dolge. Ne spominjam se
pa njuhanja tobaka s spremljajočim kihanjem. V šoli smo študenti
kadili na skrivaj srobot, ki so ga prinesli sošolci iz okolice. To je bila
mladostna pustolovščina. Seveda ni bila dolgotrajna, ker je peklo
kot vrag.

Ne vem, če sem pisal o vodi. Voda ima tudi kalorije in s samo
vodo se živi veliko več dni kot s samim kruhom. Če pa imaš kruh

112

SPOMINI

in vodo je pa že nekaj drugega. Običajno smo pili, kot se je reklo,
pitno vodo, ki je bila v Celju res dobra. Ob prilikah je prišla na mizo
slatina. Raje smo imeli Radensko kot Rogaško. Tudi stric Jože, kadar
je prišel na obisk iz Ljubljane, je prosil Radensko. O vinu in pivu
sem že kaj napisal. Manjka žganje. Pri nas smo imeli vedno kakšno
stekleničko slivovke. Dobili smo jo od sorodnikov iz Prlekije. Naš
oče je zelo poredkoma srebal to imenitno pijačo. Včasih je dal na
krožniček malo slivovke in na to kocko ali dve sladkorja. Potem je
z vžigalico zažgal slivovko, da se je sladkor vžgal. To je bila redka
poslastica mojega očeta, ki si ni nikoli privoščil kaj posebnega samo
zase. Poleg tega je bilo to za nas otroke, če je bila tema, doživetje,
ko smo gledali svetlomoder sij, ki se je dvigal s krožnička. Posebna
očetova poslastica je bila čebula (luk). Na krožniček si je nalil malo
bučnega olja in na to natresel na tenko narezano čebulo in jo posolil.
To je pojedel s koščkom črnega Ahlajtnerjevega kruha. Zdaj ko ime¬
nujem tega peka, v knjigi Mesto ob reki Mikeln omenja, da je na tisto
pekarijo padla bomba in vse porušila. Koliko nepotrebnih razdejanj
in nedolžnih človeških žrtev so povzročili amerikanski bombniki na
zasedeni slovenski zemlji.

Ko sem prebiral vse svoje spomine, sem mislil, da lahko doda¬
jam nekaterim poglavjem še kakšne priponke. Pri prehrani sem po¬
zabil na slavne češke cmoke (češke knedličke), pa še na prežganko,
ki mi ni bila pri srcu. Lepši spomin imam na žabje krake. Spominjam
se tudi na polže. Rekli so, da morajo kupiti zaslinjene. To so bile te
kulinarične posebnosti, ki mi tudi niso bile po volji. Pri mizi smo se
morali obnašati, kot so rekli po Bon-tonu. Brat mi je zaupal, da je
to bila francoska, včasih pretirana finesa. Ker je naša druga mama
živela pri svoji bogati teti v Ljubljani, kjer so hoteli biti »fini« in se
je vse moralo ravnati po tem Bon-tonu, se je tudi v našo družino
presedlal ta nesrečni Bon-ton. Roke smo lahko držali na mizi samo
do zapestja. Kako si držal jedilno orodje in kako si z njim opravljal,
se je tudi strogo držalo tistih navodil. In kako se je vse to raztegnilo
na pozdravljanje, rokovanje in obnašanje na obiskih. Tudi pri seda¬
nju za mizo je bil strog red. Najprej povabljeni, potem mama in oče
in končno mi otroška »raja« po starosti. Isti red je veljal pri jemanju
jedi. Če je bila postrežba, se je tega reda držala tudi postrežnica. Se¬
veda smo morali želeti vljudno »dober tek«. Ko smo bili pri mizi
sami domači, je bilo bolj preprosto. Pred jedjo in po jedi smo vedno
zmolili Zdravo Marijo. Običajno je mama ali postrežnica najprej po¬
stregla očetu in potem smo si pa postregli kar brez protokola. Ko

113

SPOMINI

sem že omenil oliko, dodam načine pozdravljanja. Takozvana boljša
družba se je pozdravljala s »klanjam se«. Meni se je slišalo, kot da
bi rekel »Klansi«. Tudi je bilo v navadi, da si moral dami poljubiti
roko in pogosto se je reklo »ljubim ruku«. Tega pozdrava sem se
skušal rešiti, da sem hitro pozdravil: klanjam se. Oj, groza, kakšne
navade. Nemškutarji so se pozdravljali z besedo »Kisdihand« (t.j.,
Ich kusse die Hand). Drugi pozdravi so bili na primer med dobrimi
znanci »Živijo« in »Zdravo«. Prvi med takozvanimi klerikalci, drugi
pa med liberalci. Zdravo je bil uradni sokolski pozdrav. Med dijaki
smo se pozdravljali »Serbus«, to je popačeni »Servus«. Slišal sem
tudi pozdrav »Habediere«, ki je bila popačenka iz nemščine. Kadar
smo se srečali s katehetom, smo morali pozdraviti »Hvaljen Jezus«
in on je odgovoril »Na veke, amen«.

C - ŠINTARJI, BOSANCI, CIGANI IN ŠE KDO

Kadar sem slišal na cesti lajanje, bevskanje in pasje cviljenje,
sem hitro stekel ven. To je bilo zelo zanimivo. Hudi možje so z mre¬
žami in palicami lovili pse. Vsakega, ki so ujeli, so vrgli v velik zaboj
na vozu. Ko sem se pozanimal, kaj bodo naredili s temi psi, so mi
povedali, da jih zaplinijo in crknjene zakopljejo. Zvedel sem tudi,
da so morali biti vsi psi popisani. Vsak je moral nositi okoli vratu
malo svetinjico ali tablico s svojo številko. Tudi so morali imeti na¬
gobčnik in morali so jih voditi na vrvici. To se pravi, da so lovili vse
tiste pse, ki so tekali sami po mestu in brez omenjenih določil. Če so
dobili psa samega pa je imel tablico, so ga tudi odpeljali. Vrnili so
ga lastniku, če je plačal določeno kazen. Tako v mojih otroških letih
v Celju ni bilo pasje stekline. Možakarji, ki so lovili pse in smo jim
rekli Šintarji, so imeli izgled strahu v zbujajočih oseb.

Da nadaljujem s temi zanimivimi »osebnostmi«. Po hišah smo
imeli takozvane greznice. Pri nas je bila sredi velikega dvorišča in
pokrita z železno ploščo, Ker smo jedli, pili, se umivali in kopali,
se je ta luknja vsake toliko časa napolnila. Ko je bila polna, so prišli
druge vrste možakarji, ki smo jim rekli »drekpumperji«. Greznico
so izpraznili s pomočjo črpalke, ki sta jo upravljala dva možakarja.
To je bilo zelo težko delo. Ves čas sta se sklanjala in zopet zravnala
vsak na eni strani. Med tem, ko so praznili greznico, je seveda tudi
neprijetno smrdelo. Zares se mi je njihovo delo zdelo grdo in težko.
Otroci smo se norčevali, da bi morali jesti vijolice in dišeče vrtnice,
da bi tisto tam v luknji dišalo in ne smrdelo.

114

SPOMINI

Nadaljujem s to vrsto oseb in se spominjam ciganov in cigank.
Prišli so skozi mesto po eden ali več, vedno peš. Užitek je bilo poslu¬
šati cigana, ki je igral na violino. Ta je pela ali kot zasanjana sopra¬
nistka ali pa kot trd in oduren bas. Rekli smo, da so virtuozi. Kdaj
pa kdaj je kakšen cigan privlekel medveda. Imel ga je na verigi, ki
je bila pripeta na velik obroč, ki ga je imel medved na nosu. Cigan
je tolkel na bobenček in ta velikanski kosmatin je ubogljivo plesal.
Ta ples je izgledal, kot da bi plesala orjaška vreča na malih nogah.
Plesal je monotono in obračal glavo sem ter tja. Vedno se nas je okoli
njega nabralo veliko ljudi. Seveda ti cigani niso nastopali iz samega
človekoljubja. Ko se je končala predstava, so šli okoli ljudi s klobu¬
kom in prosili: »Molim, dajte, dajte; fala lepa«. Ciganke so pa bile na
zelo slabem glasu. Strašili so nas, da kradejo otroke. Zato sem se jih
izogibal na daleč. Te ciganke so neumnim ženskam napovedovale
bodočnost in sicer s pomočjo nekih kart ali pa s tem, da so »brale«
dlani. Z neverjetno spretnostjo so segale v žepe in jih praznile. Ljudi
so celo prepričale, da so jim dali zavitek z denarjem, da ga bodo
one pomnožile. Res je tisti dobil nazaj debelejši zavitek. Smel ga je
odpreti šele doma. Medtem je ciganka bliskovito izginila in ubogi
revež je odkril, da mu je vrnila zavitek s narezanim papirjem. Oče
je pripovedoval, da ko je bil še doma (to je bilo v Bratonečicah nad
Ormožem), so cigani prihajali skozi vasi na posebnih vozovih. Bili
so kot male hišice z vrati in okni. Dogodilo se je, da so jim na kmetiji
zboleli prašiči. Morali so ubiti kar dva. Pokopali so jih daleč pod
zadnjo njivo. Medtem nikogar ni bilo blizu. A cigani so jih izvohali,
izkopali ponoči in potem spekli in pojedli. Brez dvoma jim ni škodi¬
lo, saj so še kdaj pa kdaj prišli v vas.

Nadaljujem z Bosancem. Hodil je po okolici in ob koncih tedna
tudi po gostilnah ter ponujal robo, ki jo je imel v zabojčku, ki ga
je nosil na prsih obešenega okoli vratu. Ne morem trditi, da je bil
Bosanec, a vsi so mu tako rekli. Gotovo je pa bil južni brat sodeč po
govorici. V tem zabojčku je imel vse mogočega: od kvačk, do gum¬
bov, šivank, sukanca in celo male orglice. Eden od teh Bosancev je
imel na robu zabojčka malega pajaca, ki je premikal roke in glavo.
Gledal sem ga kot čudo in nisem razumel, da je tak pajac lahko živ.

Dimnikarji so hodili peš ali pa se vozili na kolesu. Bili so črni
od nog do glave, nosili so cilinder in čez ramo dolgo žico zvito v
kolobar, ki je imela na koncu nekaj kot metlico. Verjetno so imeli še
kaj orodja, a se ga ne spomnim. Bila je navada, da ko si videl dimni¬
karja, si se moral prijeti za katerikoli gumb in v mislih izreči željo.
Tudi sem opazoval pometače. Gledal sem njihove čudne metle. Bilo

115

SPOMINI

je šop tenkih vejic zvezanih skupaj in nasajenih na dolgo palico. Ma¬
hali so z njimi, kot da bi kosili travo. Poleti so vozili dolge stožce
ledu. Na vozu so jih imeli pokrite z žaklevino. Normalno so ljudje
kupili del tega stožca: desetino, četrt ali pa največ polovico. Proda¬
jalec je led prerezal z navadno žago. V drugi gimnaziji sem imel
sošolca, ki je hotel vse vedeti in je trdil, da imajo doma vse napredne
aparate. Pravil je, da oni ne kupujejo ledu, ker imajo Frižider. Čudna
reč! Pozneje so mi razložili, da je to navaden hladilnik in ime je bilo
po firmi, ki ga je izdelovala. Kmalu sem ga videl pri Adamičevih v
Ljubljani.

Omenil bom tudi pridnega čevljarja Plevčaka. Imel je delavnico
skoraj nasproti nas, to je na Kralja Petra 5. Večkrat sem ga šel poz¬
dravit. Bil je zelo prijazen in se z menoj lepo pogovoril. Njegova
značilnost je bila, da je vedno žvižgal pri delu. Osebno sem tudi
imel navado, ko sem prišel domov, da sem začel žvižgati že na ho¬
dniku. Zato so mi doma rekli Plevčak. In še nekdo! Čika-sava - velik
korpulenten človek. Bil je Srb ali Bosanec. Saj govoril je po južnjaško
... Hodil je po gostilnah in razkazoval svojo moč na vse mogoče na¬
čine. Na trebuhu so mu razbijali z velikim kladivom opeke. Ulegel
se je na steklenice. Z rokami je krivil železa in tudi požiral kamne.
Gledal sem ga kot začaran. Bil je kot Goljat. Kot so v življenju izre¬
dna naključja, tako se je zgodilo tudi meni s tem Čika. V begunstvu
v Ljubljani pri Adamičevih, ko sem bil na vrtu, sem slišal iz sosedne
gostilne ime Čika-sava. Zlezel sem na nizko streho in pogledal na
dvorišče. In glej ga ... Bil je pravi Čika-sava. Tudi begunec? Mirno
sem užival vso predstavo iz privilegiranega prostora. Tako se piše
zgodovina...

Dodal bom še eno osebo in sicer mrtvo. To je bil kip malega deč¬
ka pri železniški postaji. Pod roko je nosil gosko. Od daleč je izgle-
dal živ. Vendar smo bili otroci, ko smo šli mimo, v zadregi, ker je bil
nagec in je lulal. To se pravi, da je skozi cilinček (tako so temu apa¬
ratu rekli doma) brizgala na veliko voda v malo krnico pred njim. Pa
povejte, če to ni bila za otroke zanimiva figura! Ko umetnik konča
kip, pravi, da je to njegov otrok. V zasanjanosti mu da življenje. Je
res! David v Firencah je skoraj živ ...

Č | PREDSTAVE, OPERE, DRAME, KONCERTI, PRIREDITVE...

V Celju smo pred 1941 imeli zelo razvito kulturno življenje. Ve¬
dno so nas starši peljali ali v gledališče ali v dvorano Ljudske poso¬
jilnice, na drsališče ali pa na igre na prostem pred Marijino cerkvijo.

116

SPOMINI

Tako bom šel kar po vrsti. Najbolj me je prevzela predstava Sleher¬
nika, ki so uprizorili na vratih cerkve in to ponoči. Iz vrha zvonika je
med igro igralec večkrat zavpil z močnim glasom: Slehernik. Pretre¬
slo me je in rekel bi, da sem se skoraj prestrašil.

V mestnem gledališču je bilo vseh vrst prireditev. Iz Ljubljane
so prišli gostovat z operami in operetami in iz Maribora so nas obo¬
gatili z dramami. Na plakatih je bila v pisanih barvah reklama za te
predstave na več krajih po mestu. Zanimivo je, da je na vsakem bilo
naznačeno do katerega leta gimnazije obisk ni bil dovoljen. Če te je
zasačil profesor v gledališču, ko si imel prepovedano, si dobil takoj
ukor po razredniku. Ko je oče postal župan, nam je pripadala častna
loža. Ko sem sedel v njej, sem se počutil kot da sem važna oseba.
Ko je gostovala Opera, sem se čudil inštrumentom, ki sem jih videl
prvič. Tako na primer fagot, harfa, rog in cimbale. V tem gledališču
smo tudi imeli predstavo za zaključek leta na Glasbeni šoli. Dve leti
zaporedoma sem nastopal s klavirjem. Nastopali so tudi violinisti,
pevci in celo plesalci. Zadnje leto sta nastopili hčerki inž. Dolinarja z
modernim step. Vse prireditve so bile zelo lepe in bili smo navduše¬
ni ter dobili voljo za nadaljevanje z muzikalnimi študiji.

V dvorani Ljudske posojilnice so se predstavljale razne igre,
koncerti in predavanja. Zame je bil najbolj zanimiv obisk alpinista
Mlakarja iz Ljubljane. S pomočjo diapozitivov je predaval o svojih
podvigih na alpskih stenah in vse spremljal z velikim humorjem.
Lepi so bili koncerti tamburašev. Med njimi je nastopal moj bratra¬
nec Nesti Bezenšek, gim nazijec iz Podsrede. O kinu sem že govoril
v drugem poglavju.

Pozimi smo hodili na drsališče v mestnem parku. Občudovali
smo drsalce in drsalke. Neverjetno spretna je bila Sernečeva; upam,
da je ime pravilno. To je bil pravi balet na ledu. Udeležba je bila
vedno številna in smo vsi navdušeno ploskali. Poleti je bilo na tem
prostoru teniško igrišče. Tudi smo prisostvovali teniškim tekmam.
Pozimi so bile smučarske tekme in skoki na celjski skakalnici. Moj
starejši brat je nastopal na teh tekmah, ker je bil izvrsten smučar.
Imel je dva para smuči: enega za slalom in drugega za skakanje.
Drugi par je imel bolj debele deske. Najbolj mi je bilo všeč skakanje.
Zagnali so se z vso silo in plavali po zraku kot ptiči. Ob skakalnici
je bila mala tribuna in skoraj vedno smo spremljali tekme s te tri¬
bune. Moj oče je sodeloval z organizatorji tekem in bil navdušen
»drukar«.

117

SPOMINI

V osnovni šoli smo imeli pevski zbor. Učitelj Pregelj je bil pe¬
vovodja. Menda je bil tudi skladatelj. Tudi jaz sem pel v tem zboru.
Med fanti sem imel prvi glas in pri gotovih pesmih sva pela duet z
najboljšo pevko dekliške grupe. Ko sem bil v četrtem razredu, smo
peli v dvorani Narodnega doma in so nas prenašali po radiu Ljublja¬
na. Za nas otroke je to bil nepoplačljiv dogodek. Zelo so nas pohva¬
lili. Pred nastopom nam je pevovodja vlival pogum in nas primerjal
s takrat slavnimi Trboveljskimi slavčki.

V prvem delu sem omenil obisk šole v cirkus. Ker sem ravno
pri predstavah, bom malo bolj na široko opisal ta izredni obisk. Pod
velikim šotorom cirkusa, ki je prišel iz Gradca v dolgi koloni kamio¬
nov in po progi tudi vagonov, smo posedli na stole okoli kroga sre¬
di tega šotora. Vse je sledilo v začaranem krogu. Najprej v siju luči
zlato pobarvan atlet, ki so se mu tresle mišice vsaka posebej. Sledile
so pod stropom šotora na pol nage mladenke in atletski mladeniči,
ki so letali kot ptiči in se prijemali ter spuščali sem in tja. Čakal sem,
da bo kdo padel, pa do tega ni prišlo. Najbolj presenetljivi so bili
levi, tigri in sloni. To so bile živali, ki so naredile najmočnejši vtis
na mladega gledalca. Slonu smo rekli lažnivec, ker je imel nos daljši
kot Pinočo, ko se je zlagal. Seveda so bili zabavni tudi klovni, konji,
psički. Ves dogodek in doživetje je bilo kot nekaj magičnega.

D | VSE SLADKO - ZAPELJIVE SLADKARIJE, SEN OTROŠKE

DOMIŠLJIJE

Vsi otroci imajo radi vse kar je sladko. Jaz sem bil še posebno
nagnjen na sladko in se zato verjetno bolj spominjam na vse dobro¬
te. Spominjam se sladkorčkov v pisanih vrečkah na katerih je bilo
napisano: Bilo kuda, Kiki svuda. Razumel sem, kaj to pomeni, ker
smo že od četrtega razreda osnovne šole imeli kot predmet srbo¬
hrvaščino. Mislim, da je bila bolj srbščina, ker smo se že od prvega
dneva gulili s cirilico. Pa naj poimenujem vseh vrst dobrote. Bronhi
- cukrčki s svojimi barvami in posebnim janeževim okusom - so
bili najbolj zapeljivi. Pa 505! Imeli so okus po pomarančah, limo¬
nah, jagodah, mentolu in še ... V trgovini so jih imeli sortirane po
okusih v velikih okroglih pločevinastih in lepo potiskanih škatlah in
vsak okus posebej. V lekarni so prodajali čisto majhne črne s srebrno
barvo pobarvane pastile Kažu. Imele so močen okus po mentolu in
janežu, mislim ... Moj oče je bil tudi velik prijatelj sladkarij. V ad-

118

SPOMINI

vokatski pisarni je imel vedno v predalu pisalne mize vrečko slad¬
korčkov. Ko sem ga šel pozdravit v pisarno, mi je vedno postregel
s sladkorčkom. Zato sem ga pa tudi šel večkrat obiskat. Včasih je
prinesel »kangelcuker«. To je bil rjav napol refiniran sladkor, ki je v
neenakih oblikah visel na vrvici. Za Veliko noč so prodajali sladkor¬
na jajčka, mala in večja, v vseh mogočih barvah. Ni manjkalo čoko¬
ladnih. V bomboneriji nasproti Stermeckija so vsako leto razstavili
v izložbi zelo veliko umetno izdelano čokoladno jajce. Po končanih
praznikih so ga razbili in razprodali po kosih. Oče je vedno kupil
nekaj kosov. V isti trgovini so razstavljali prelepe bomboniere v ka¬
terih so bili bomboni zaviti v ovitke s prelepimi slikicami. Najlepši
je bil bombon marok, ki je imel narisane palme sredi puščave. V
vseh špecerijah si lahko kupil čokoladko Miriam. Če se ne motim,
so bile izdelane v Mariboru. Na papirnatih ovitkih je bila na notranji
strani slikanica. V zvezi s čokolado povem, da smo zbirali štanjol
papir za zamorčke. Tako so nam rekli. Počasi smo stiskali ta papir
in ga zvijali v kroglo. Ko je bila krogla zadosti velika, smo jo izročili
katehetu v šoli ali pa naravnost na fari. Za »zamorčke« smo tudi zbi¬
rali znamke. Moj najstarejši brat je bil filatelist in mi je vsake toliko
časa pripravil zavojček znamk. Ne morem pozabiti malisnic belih
in roza, napolitank, mentalnih tablet, praline in še, in še. Praline so
bili majhni čokoladni bombončki v obliki stožca. Polnjeni so bili s
fondantom različnih okusov in barv. Ko sva jih dobila z bratom Dra¬
gom, sva jim odgriznila vršičke in si vse razdelila po barvah. Tako
sva imela vsak približno enako število bombonov vsake barve. V
špecerijah so imeli igre s čokoladnimi zadetki. Na večji pokončni
sliki so bile nakazane luknjice. Izbrali smo si eno ali več, odvisno od
tega koliko si plačal, in potem si z debelo iglo prepiknil nakazano
luknjico. Zadaj za sliko je bila škatla in na njo je padla barvasta kro¬
glica. Kroglice so bile različnih barv. Ena barva je bila brez dobitka
in vsem drugim je pripadal kakšen dobitek. Za zlato kroglico si do¬
bil veliko okroglo škatlo polno trikotnih čokolad zavitih v svetleče
barve. Samo enkrat sva z bratom imela to zlato srečo. To je bilo po¬
dobno kazinu ali loteriji, ki vleče človeka z nevidno silo in končni
velik dobitek je lastnikov, bodisi privatnika ali države.

Doma smo vedno imeli med. Bil je bolj »medicina«. Jaz sem ga
pa tudi kdaj pa kdaj rad polizal tudi ko sem bil zdrav. Spomnim se
različnih okusov: cvetlični, ajdov in smrekov. Turški med in halvo
smo jedli, ko so bili v mestu sejmi. Turški med so imeli v velikih
hlebcih in je bil tako trd, da so ga sekali z malimi sekiricami. Koščke

119

SPOMINI

so ti dali na kos papirja in ko si jemal koščke, so ti prsti ostali lepljivi.
Meni je bolj ugajala halva. Bila je bolj mehka in za moj okus boljša.
Suhe fige so se prodajale nanizane na vrvico in spete v obroč (rekli
so krancel). Najboljše so bile fige iz Smirne.

Poleti smo si privoščili sladoled. To ni bila vsakdanja poslastica,
ker ni bil tako poceni. Bodisi v testenem kozarčku ali kot sendvič.
Stal je dva dinarja, to je bil velik siv kovanec. Obiskal sem v sprem¬
stvu kuharice klet blizu Narodnega doma, kjer so delali sladoled. V
velikem čebru, ki je bil obdan z ledom, so se sukale lopatice in teko¬
čina se je počasi gostila dokler ni postala sladoled. Kot obiskovalcu
so mi dali porcijo sladoleda.

Na jesen je prišel čas pečenega kostanja. Po cestah se je raztegal
zapeljivi duh po tej dobroti. Na nasprotni strani ceste na malem trgu
ob Fazarincih je bila taka stojnica in od tam so vse dni, dokler je tra¬
jal kostanj, prihajali do nas vabljivi duhovi. Tudi doma smo ga pekli
v peči. Kaj se je zgodilo, ko so ga pekli nezarezanega, sem že napisal
v drugem poglavju.

V Celju so bile tudi slaščičarne. Na cesti Kralja Petra, malo na¬
prej od Ljudske posojilnice proti nam na štev. 5, je bila slaščičarna
Camparuti (menda Zamparutti). Slovela je po svojih tortah. Tam je
marsikdo zapravljal svoje prihranke in med njimi je bila moja sestra
Danica. Bila je sladkosnedna kot jaz. Imela je svoj denar, ker je pol
dneva delala v očetovi pisarni. Bila je prijazna in vesela in na sodi¬
šču so jo imeli vsi radi. Ker pravijo, da sladkarije kvarijo zobe, bom
pa še nekaj povedal o negi zob. Doma so nas navajali na čiščenje zob
in vsak je imel svojo krtačko. Čistili smo ali z nekim prahom ali pa
z zobno pasto. Še sedaj mi poje v spominu radijska propaganda za
zobno pasto: »Dobro jutro, dober dan, za nego zob je Cimean«. Bile
so tudi druge paste kot na primer Klorodent.

E | PRAZNIKI, PRAZNOVANJA, OBIČAJI...

Najprej hočem opozoriti na način opisovanja. Vse naj bi bilo v
duhu mojih otroških let in sicer kot sem takrat dojemal doživljanje,
videl in opazoval vse te dogodke. Kljub temu človeku uide mimo¬
grede opazka iz vidika zrelih in tudi že zastarelih možganov. Naj¬
prej se bom spominjal v kronološkem redu praznikov in potem ne¬
katerih ne tako praznikov.

Začenjam z Miklavžem. To je bil dan, ki sem ga pričakoval kot
najvažnejšega v življenju. Že mesec prej smo se pogovarjali o tem

120

SPOMINI

svetniku, angelih in parkljih (tako smo rekli vražjim spremljeval¬
cem Miklavža). Povedali so nam, od kot prihaja ta navada, da sv.
Miklavž obdaruje otroke; včasih na zemlji in sedaj iz nebes. En te¬
den ali dva prej sem mu pisal pisemce s prošnjo za darila. Ko sem
že hodil v šolo, sem počasi zaslutil, kdo je Miklavž. A sem se delal
nedolžnega in nevedneža še nekaj let, ker sem se bal, če bodo ugo¬
tovili, da že vse vem, daril ne bo več. Darila za Miklavža so bila
bolj skromna kot za božič. Dobil sem navadno orehe, rožiče, krhlje
in sladkorčke pa še kakšno drugo malenkost. V gledališču so imeli
uprizorjen prihod Miklavža, a tja so šli samo odrasli z izgovorom,
da je bilo zelo pozno. Navada je bila, da so ljudje oblečeni v vse
miklavževske osebnosti hodili po domovih. Nikoli ni manjkal sv.
Anton, komur so ljudje dajali v puščico prostovoljne prispevke. Ko
so ti prišli v hišo, so parklji začeli ropotati z verigami. Ko sem bil še
manjši, sem se skril pod posteljo. Te mrhe so šle za menoj in metale
verige pod posteljo. Seveda je bilo vse preračunano, da me udarci
niso preveč boleli. Veliko olajšanje je bilo, ko so odšli in poplačilo za
strah je bila vrečka z Miklavževimi darili.

Kmalu po Miklavžu se je začela priprava na božič. Najprej so
prečistili in predrgnili vso hišo, da se je vse svetilo. Parket je bil na-
loščen, da je kar bliskal. Prepovedano je bilo hoditi po hiši v čevljih.
Loščilo so pripravili sami doma in še danes premišljujem, kako da
ni bilo nikoli večje nesreče. V star lonec so položili kos parafina, na¬
lili nanj terpentina in vse to položili na vročo peč. Mešali so toliko
časa, da se je parafin stopil in potem so to godlo ohladili in z njo
namazali parket. Potem so ga drgnili s trdimi in težkimi krtačami.
Vsega pripravljanja je bilo toliko, da nisem vedel, kam bi se vta¬
knil. Umikal sem od sobe do sobe, v kuhinjo, na teraso ali pa šel na
sprehod. Za tem je pa začela bolj prijetna priprava. Pekli so potice
in pecivo, nakupili vseh vrst sladkorčke, svečke, obeske vseh oblik
in barv in naročili drevo. Vsako leto je bilo drevo tako veliko, da je
segalo do stropa. Poleg drevesa smo postavili jaslice. V gozdu smo
nabrali mah. Iskali smo čim bolj zaraščenega in visokega. Z njim
sem pomagal oblikovati hribčke. Figurice so bile kot naravne. De¬
jali so, da so bavarske. Dolgo sem si ogledoval končane jaslice in še
danes jih vidim pred seboj. To pripravljanje jaslic smo obdržali vse
življenje do danes, tudi v težkih časih, ko smo morali figurice nari¬
sati na karton. Tudi hlevček je bil skromen, a vse skupaj nas ja zajelo
v praznično vzdušje. Tudi za božič kot za Miklavža sem napisal pi¬
smo in tokrat Jezuščku. V č im  lepšem stilu in obliki sem izrazil svoje

121

SPOMINI

želje. Za božič sem že lahko prosil bolj imenitna darila. Kar se tiče
tega skrivnostnega obdarovanja, je bilo podobno kot za Miklavža.
Delal sem se nevednega v upanju, da bodo darila obilnejša. Ko sem
že priznal, da vem, kdo je »Jezušček« (rekli so, da on prinese darila),
smo se s starši lepo pomenili in pod dreveščkom je bilo darilo kot
prej. Nekaj dni pred praznikom smo okrasili drevo. To je bilo vsako
leto enkratno in težko opisljivo doživetje. Zadnji dan je bil salon,
kjer je bilo drevo, zaklenjen. Dostop so imeli samo starši in moja
sestra, enajst let starejša.

Seveda sem vedel, kaj se tam dogaja skrivnostnega. Radoveden
sem kukal skozi ključavnico, a videl nisem ničesar. Enkrat sem sredi
noči, ko so vsi spali, poskušal na tiho odpreti vrata. Seveda so bila
zaklenjena in kljuka je malo zaškripala. Na tiho sem se splazil proti
otroški spalnici, a na vratih sem že slišal: »Kaj pa ti delaš tukaj? Mi
greš hitro v posteljo!« Od tistega trenutka se ni bilo treba več plaziti.
Stekel sem do postelje, skočil na njo kot opica in se zaril pod perni¬
co. Za božič smo imeli navado blagoslovitve cele hiše. Na sam sveti
večer smo šli skozi vse prostore, od kleti pa do podstrešja, in med
molitvijo in petjem pokadili in pokropili z blagoslovljeno vodo vse
prostore. Ko je bilo ceremonije konec, nas je v vsakdanji jedilnici
že čakala miza, obložena z vsemi dobrotami. Ta mali smo morali
v kuhinjo ali na teraso in čakali, da je pozvonil zvonček. Čim smo
slišali tisti prelepi glas, smo stekli proti salonu. Takrat so bila vrata
odprta na stežaj. Na drevesu se je vse prelivalo v barvah pri razsve¬
tljavi svečk. To je bilo res lepo, a mene je bolj zanimalo, kaj je pod
drevesom. Olikano sem se približal in iskal zavoj s svojim imenom.
Vrhunec vsega je bil trenutek, ko sem odprl zavoj in zagledal darilo.
To je bil za otroka najbolj pomemben del božiča. Starejši so pa brez
dvoma smatrali kot srčiko praznika molitve in polnočnico. K tej smo
šli v opatijsko cerkev. Gazili smo po snegu v temni noči in nekateri
ljudje so nosili prižgane bakle. V lepo okrašeni cerkvi je dišalo po
kadilu. Opat Jurak je imel na glavi škofovsko mitro. Pripadala mu je
ob svečanih prilikah. Včasih se je polnočnica malo zavlekla. Drugo
jutro so mi dovolili, da sem malo polenaril v postelji. Ko sem vstal,
sem takoj vzel darilo. To je bila vedno igrača, ena ali več. Včasih je
bila bolj enostavna, včasih pa bolj komplicirana. V poglavju o igra¬
čah se bom na dolgo in na široko razpisal.

Šolarji smo bili najbolj veseli, ker so božiču sledile zimske po¬
čitnice. Vse dni počitnic smo presmučali. Vsi v družini smo imeli
vsak svoje smuči. Moje so bile najkrajše in rumene. Čez teden smo
se smučali vsi trije bratje in ob nedeljah pa vsa družina. Presmučali

SPOMINI

smo bregove okoli Celja. Starejši brat me je učil slalom, tek, pripravo
smučišča za hitro spuščanje in tudi malo skakanja. Kljub hudemu
mrazu je bilo lepo in po tistih letih sem se smučal samo še v begun¬
stvu v Avstriji in potem nikoli več. Tu v Argentini je skoraj nedose¬
gljiv šport, ker so razdalje ogromne. Najbližje smučišče je čez 1000
km od Buenos Airesa, druga pa tudi 1700 km in še veliko več.

Po božiču je prišel 31. december s svojim Silvestrom. Tudi ta je
bil velik družinski praznik, a malo drugačen kot ostali. Navada je
bila dočakati polnoč in pozdraviti Novo leto. Ta dan so mi dovolili,
da sem lahko ostal pozno v noč. Doma smo se zbrali s sorodniki in
bližnjimi prijatelji. Teta Angelca je znala vseh vrst čarovnij in vrago¬
lij. Najbolj me je prevzelo vlivanje svinca. Stopili so svinec in ga vlili
v posodo z mrzlo vodo. Ko se je strdil, so nastale čudne figure. Iz teh
figur je teta Angelca napovedovala bodočnost, ki se seveda nikoli
ni izpolnila enako. Čarala je še na vse načine, a se jih točno ne spo¬
mnim. Igrali smo se karte, jedli in pili. Mi otroci smo pili malinovec,
šabeso in slatino. Starejši so si privoščili malo alkoholne pijače. Vsi
smo bili veseli, vsak na svoj način.

Silvestru so sledili Trije kralji. Na vežna vrata se je napisa¬
lo G+M+B in odgovarjajočo letnico. Tako hišo so ti kralji, če so šli
mimo, obvarovali vsega hudega skozi celo leto. Na deželi so pripo¬
vedovali, da če kdo na večer tega dneva vidi, da gredo kralji mimo
okna, ne bo preživel tega leta. Vse to in še več podobnih vraž so na
deželi skuhali skozi stoletja v zimski temi in samoti.

Sledila je svečnica. Pred tem praznikom smo pospravili jaslice
in spraznili drevo. Se razume, da na drevesu ni bilo nobene sladka¬
rije več. Čutil sem neko praznino, ko v salonu ni bilo več jaslic niti
dreveščka. Na svečnico smo šli v cerkev, da so blagoslovili sveče.
Čez leto so se prižigale ob praznikih in na deželi pred nevihto ali
točo. Otroci smo se igrali z malimi svečkami in najbolj zanimive so
bile prav tenke, ki so bile navite kot ploščata žogica. V enem takem
zvitku jih je bilo več metrov in zabava je bila dolgotrajna. Pripravili
smo tudi »večno luč« v kozarec na olju. Postavili smo jo pred sveto
podobo in na moje čudo je gorela celo noč.

Prihajal je velikonočni čas z vsemi svojimi skrivnostmi in začel
se je s cvetno nedeljo. Ta je bila kapitalne vrednosti, ker smo nesli v
cerkev butaro. Bilo je neke vrste tekmovanje, kdo bo imel bolj ime¬
nitno. Cenilo se je po velikosti in pa po tem, kar je bilo obešeno na
njej. Ponosni fantje, predvsem iz okolice, so prišli s tako velikimi, da
so v cerkvi segale do kora. Pred cerkvijo po maši so se ogledovali, če

123

SPOMINI

jih kdo občuduje. Brez dvoma sem jih jaz občudoval in premišljeval,
kako da se ne prelomijo, ko so pa tako tenke in visoke. Na moji buta¬
ri so visele lepe velike oranžaste pomaranče. Bile so uvožene iz Jafe
na Sredozemskem morju. Doma smo tudi imeli bolj redko skoraj
čisto rdeče pomaranče. Bile so nekaj posebnega.

Ves velikonočni teden so duhovniki hodili v tistih dolgih oble¬
kah s stotimi gumbi. Radoveden sem bil, koliko časa jih zapenjajo.
Izven tega časa so duhovniki hodili v lepih črnih oblekah, to je v
dolgih hlačah in suknjičih. Na vprašanje so mi povedali, da je pred¬
pis, da se ob vseh svečanih prilikah nosi talar.

Ta teden je bil poln doživetij. Barvanje pirhov je bilo za otroke
najvažnejše. Barvali smo jih na več načinov. Znal sem že uporabljati
stopljen vosek in sem z njim narisal razne motive na jajca. Starejši
so bili bolj izkušeni in rekel bi skoraj umetniki. Taka jajca se je polo¬
žilo v barvo in kjer je bil vosek, je jajce ostalo nepobarvano. S toplo
cunjico se je ta vosek odstranil in pokazal se je pravi pirh. Tudi smo
obložili jajca s čebulnimi lupinami, jih tako kuhali in pirhi so bili lepi
rjavi z marmornatimi motivi. Drug način izdelave pirhov je obstajal
z obložitvijo tenkih nalepk na katerih so bile lepe barvaste slikice.

Na veliki petek sem šel do sv. Danijela, kjer so strašili Boga.
Fantje so tolkli s palicami po zabojih in starih »piskrih« in naredili
tak hrušč, da bi ti skoraj počil bobenček v ušesu. Ta dan smo bili s
starši pri obredih in obiskali več božjih grobov. Molitev ne omenim,
ker v naši družini se je molilo vsak dan zvečer vsaj eno desetko ro¬
žnega venca.

Drug dan, to je na veliko soboto, so na vse zgodaj tekali po me¬
stu mladi fantje. Na žicah so sukali tleče gobe. Te so prižgali v cerkvi
ob blagoslovitvi ognja. Po hišah so čakali te fante, da so s temi go¬
bami zanetili ta dan prvi ogenj v peči. Isti dan so po cerkvah blago¬
slavljali jedi. Če se prav spominjam, so naši nesli potico, kos kruha,
hren, eno jabolko, malo soli, nekaj pirhov in stekleničko vina. Od
tega smo jedli tako imenovani žegen.

V nedeljo je bila slovesna maša s podobnim bliščem kot za bo¬
žič. Po kosilu so pa začele zabavne velikonočne igre. Glavni sta bili
tolčenje in sekanje pirhov. Pri tolčenju je tisti od obeh, ki je drugemu
zatolkel pirh, ta pirh dobil kot nagrado. Druga zabava je pa bilo se¬
kanje pirhov. V kot sobe smo postavili pirh in z razdalje kakih pet
korakov smo metali eden za drugim dvodinarske novce in z njimi

124

SPOMINI

skušali zasekati ta pirh. Če pirha nisi zasekal, je ta novec ostal na
tleh. Ker to ni bila lahka stvar, se je včasih nabralo mnogo drobiža
in tisti srečni, ki je pirh zasekal, je vse lepo pobral. Več vredna je bila
skupinska igra kot taka, kot pa tisto prgišče denarja. Bili so še drugi
običaji in tako smo preživeli lep družinski popoldan.

Tam okoli Velike noči je bil 1. april. To je bil dan, ko smo se lah¬
ko lagali brez greha. Celo v časopisu je bila kakšna novica ali slika,
ki ni odgovarjala resnici. Večina ljudi ji je nasedla. V malih oglasih
si lahko našel nemogoče ponudbe. Jaz sem se celo upal potegniti za
nos profesorja. Večina profesorjev so bili res gospodje in so to vzeli
za folkloro ali šalo.

Med ne preveč svetimi »prazniki« je bil pust: »Pust velikih se
smejočih ust«. Za pusta sem se našemil. Dali so mi denar, da sem
si izbral v trgovini masko. Eno leto sem si kupil miki-miško. To je
bilo pod vplivom Walt Disneya, ki je bil zelo popularen. Doma sem
našel staro črtasto haljo, si jo navlekel nase in potem šel na cesto,
kjer so že plesale druge maškare. To je bila naša celjska maškarada.
Nismo nič zavidali tisti slavni v Nizzi, ki so jo upodobili v časopi¬
sih. V Ilustriranem Slovencu so bile objavljene na celem listu. Kot
miki-miška sem šel pozdravit nekaj znanih ljudi in med njimi tudi
mamo svojega sošolca Fazarinca, ki so imeli nasproti nas trgovino
in pražilnico kave. Delal sem se malo neumnega, a me je hitro spo¬
znala. Prijazno se mi je nasmehnila in me obdarila z obilno vrečko
sladkorčkov (cukerčkov smo rekli). Za kaj takega bi se šel vsak dan
maškare. Doma so bili kot tradicija krofi. Morali so imeti »krancel«,
to je lep bel obroč na sredi. Najboljši je bil nadev.

Že nas je vabil venčani maj s pomladanskimi dnevi, polnimi
cvetja po livadah. Majski hrošči so se veselili po vejah dreves in že
grizli mlade vršičke. Otroci smo se zelo zabavali z njimi. Metali smo
si jih drug drugemu in jih dajali za vrat pod srajco. Tudi smo si pri¬
voščili nekaj šale. Napolnili smo papirnate vrečke, jih nesli v šolo
in jih spustili v razredu. Ko je stopil učitelj v razred in poizvedoval,
kdo je to storil, nikoli ni dobil odgovora. Vsi smo bili nedolžni. V teh
dneh ni bilo več tistega ostrega mraza. Hotel sem zmetati vse tople
obleke raz sebe, a doma so nam svetovali, da ostanemo čimdalje do¬
bro oblečeni. Rekli so, da se na pomlad ne smeš slačiti kot moraš v
jeseni čimdalje ostati lahko oblečen. To prepreči neprijetne prehlade.
V maju smo hodili k šmarnicam. Vsak dan so bile pridige, litanije
in blagoslov. Ob nedeljah so bile pete litanije in se mi je zdelo, da ni

125

SPOMINI

bilo konca. Pridigarji so bili skoraj vsak dan drugi: duhovniki, opa¬
tije, kapucini, lazaristi od sv. Jožefa, salezijanci in župniki iz okolice.
Najbolj slaven je bil neki kapucin, ki je imel izredno močen glas in
je tudi včasih udaril po prižnici. Tudi ta prelepi mesec je hitro šel
mimo.

Meseca junija je bilo pa že kar poletje. Že sem hodil v kratkih
hlačah in z odpeto srajco. Najbolj slaven dogodek je bila procesija
sv. Rešnjega Telesa. Po mestu so pripravili štiri oltarje in pred nji¬
mi prave rožnate preproge. Okraji so tekmovali med seboj, kdo bo
lepše okrasil oltar. Šolarji smo šli v prvih vrstah, pred ženskami in
duhovniki. V šoli so nas na dvorišču vadili, kako se lepo koraka
v vrstah po tri. V drugem poglavju sem opisal baronico Muller in
kako so streljali vojaki častne čete.

Avgusta so pri kapucinih slavili Porcijunkulo. To je bila velika
slovesnost za vse Celje. Pa ne samo za Celje ampak za vso Sloveni¬
jo, saj je poznan pregovor, ki pravi: »Če bo o Porcijunkuli vročina,
huda bo prihodnja zima«. Naš prijatelj pater Leopold nas je še prav
posebno povabil k vsem slovesnostim v cerkvi, tam gori, nad tistimi
dolgimi, dolgimi in ozkimi stopnicami. Pripovedoval nam je o sv.
Frančišku. Povedal je, da je bil doma tam v daljni Italiji. Na ta pra¬
znik je bila navada hoditi po popolni odpustek. Po popoldanskih
slovesnostih smo pa obiskali velik sejem, ki se je razvil pod kapucini
na desnem bregu Savinje. Na štantih so razstavljali in prodajali vse
vrste robo: sladkarije, lesene in glinaste igrače, ogledala, glavnike,
orglice, vlasnice, in še več potrebnih in nepotrebnih reči. Lectovi srč¬
ki, z malim ogledalčkom na sredi, so imeli papirčke na katerih so bili
napisani razni reki. Na primer: Rad te imam, Ti si moje sonce, Brez
tebe je življenje kot noč, itd. Otroci smo se po tihem posmihali, ker
smo že vedeli, da fantje kupujejo te srčke za svoje punce. Za nas ta
male so to bile neke vrste tajnosti ali skrivnosti. V tistih mojih časih
se je o tem govorilo kot nekaj kar ni za otroke. Podobno je bilo o no¬
sečih. Rekli so, da »čaka«. Nisem vedel kaj čaka. S časom sem prišel
na to, ko ji je štorklja »prinesla« otročiča. V mojih otroških letih so
ustvarjali skrivnosti ali prikrivali čisto po nepotrebnem preproste
naravne dogodke. Dobro, Porcijunkula, greva naprej. Na štantih so
prodajali tudi glinaste konjičke, ki so imeli na dvignjenih repkih lu¬
knjico. Ko si pihnil v to luknjico, je konjiček lepo zapiskal. Bil je kot
mala okarina. Temu konjičku smo rekli, da na ritki piska. Zraven
stojnic so bili postavljeni šotori v katerih so uprizarjali vseh vrst iger
in posebnosti. Eno leto je bil na enem od teh velik napis, da je v

126

SPOMINI

šotoru tele s petimi nogami. Za vstop si moral plačati »samo« dva
dinarja. Še danes ne vem, zakaj mi starši niso dovolili, da bi šel v ta
šotor. Vsekakor je bila porcijunkulska slavnost, bodisi tako duhovna
kot svetna, med najbolj popularnimi dogodki in za moja otroška leta
med najlepšimi.

21. junij: Moj oče, v mladosti Vekoslav, in pozneje Alojzij, je
godoval na ta dan. To je bil najvažnejši družinski praznik v letu. S
pomočjo ali pod vodstvom mame smo pripravili slavnostno prire¬
ditev z govori, recitacijami, petjem in koncertom. K tej prireditvi, ki
ji je sledila slavnostna večerja za goste, so bili povabljeni prijatelji
družine in tudi kakšna važna osebnost. Povabljeni gosti so teden
ali dva pred dnevom dobili pismeno povabilo. Ko se je prireditev
končala, smo ta mali opravili svoje. Vedno smo bili deležni pohvale
z navdušenim ploskanjem. Zaprli smo klavir in odnesli vsak svoj in¬
štrument in sicer harmoniko, violino, saksofon in kitaro. Gospoda se
je pa začela zabavati in gostiti v salonu. Mi smo pa tudi jedli in pili v
dnevni jedilnici. Rekli smo ji črna soba, ker je bilo vse pohištvo črno.
V tej veliki sobi je stal v kotu tudi črno lakiran klavir Hofmann. Kot
se je spodobilo, se je gostom tudi postreglo z bovlo. Za pripravo je
bil odgovoren moj najstarejši brat. Uporabil je belo vino, šampanjec,
brizganec in na koščke narezan ananas. Vse to je moral v pravilnem
razmerju premešati in potem preliti v veliko kristalno posodo. Ko
je končal s pripravo je bil vedno zelo vesel in zgovoren. Gotovo je
preveč poskušal, da je preveril kakovost priprave. Ananas sem šel
kupit v delikateso Vambrehcamer (verjetno VVambrechzammer). Bil
je uvožen iz Avstralije in narezan na kolobarje z luknjo na sredi. Ker
je nekaj ostalo, smo ga lahko mi mladi pojedli. Predstavljal sem si
deželo, kjer to raste. Imeli smo bogato ilustrirano knjigo o Avstraliji.
Tako sem že poznal bumerang, kenguruje, črne domačine, evkalip¬
tuse in med drugim zažiganje mrličev.

Kot izredno velik praznik za nas otroke je bilo prvo sv. obhaji¬
lo. V šoli pri verouku so nas pripravljali na ta dogodek. Katehet je
simuliral obhajanje s koščki kruha. Pripravil nas je na prvo spoved
na zelo preprost način. Vse je bilo enostavno in v pričakovanju tega
slavnostnega dne. Dan pred obhajilom so nas zbrali v cerkvi sv. Da¬
nijela. Rekli so, da nas bo obiskal mariborski škof Tomažič in nam
stavil vprašanja. Svarili so nas, da je zelo strog. Prijela me je trema
kljub temu, da sem dobro obvladal katekizem in znal na pamet celo
vero. Prišel je trenutek, ko je g. škof stopil med nas. Po kratkem poz¬
dravu je začel z vprašanji. Čakal sem, kdaj bo prišel do mene in kaj

127

SPOMINI

me bo vprašal. Prišel je trenutek in na vprašanje sem dobro odgo¬
voril. Celo pobožal me je po glavi in zdelo se mi je, da ni tako hud
človek. Pred obhajilom smo šli k spovedi. Spovednica je bila tisti
dan bolj temna in stisnjena, kot smo jo videli običajno. Pa tudi ni
bilo prehudo. Drugi dan je pa bilo slovesno prvo obhajilo. Oblekli so
me posebno lepo za to priliko. Obleka je bila lepa in za vratom sem
imel veliko mašno. Vsa ceremonija se je razvijala v blišču in počutil
sem se kot v nebesih. Po obhajilu smo šli najprej k fotografu. Kot se
je spodobilo, smo šli k Pelikanu. Še danes hranim fotografijo. Če jo
kdo vidi, reče: »Joj, kako lep fantek in se drži tako sveto!«. Svetost je
vedno navidezna. Ko bi vsi ljudje, ki se držijo lepo in sveto, tudi bili
v svoji notranjosti res sveti, bi na svetu bilo prelepo in bi tudi meni
bili prizaneseni vsi težki časi.

Vsa čast kronologiji. Veže me, da sledim z Vsemi sveti. Dan
vseh Vernih duš in Vsi sveti so imeli zame pomen kot spomin na
naše rajne. Imel sem že pokojno mamo in enega brata. Hodili smo
na grobove in na molitve po cerkvah. Večinoma je v tem času že sne¬
žilo in je bil hud mraz. Leta 1940 smo šli na pokopališče v Kamnik,
kjer so bili pokopani sorodniki naše druge mame. Ob grobu so se
dobili vsi njeni sorodniki in sicer njen brat Martin, kmet na njeni
domačiji, Angelca iz Celja in sestri Minka in Helena iz Ljubljane.
Obe Ljubljančanki sta bili imenitno oblečeni in mislil sem, da so Lju¬
bljančani kaj več kot mi... vsaj po obleki. Ko smo se peljali domov,
je že bila temna noč iz vlaka sem gledal skozi okno in se čudil na
kolikih krajih se je vse svetilo v belem snegu. To so bile svečke na
grobovih. Saj res, v Sloveniji je na vsakem gričku cerkvica. Ko smo
prišli domov, smo zmolili rožni venec za verne duše. V Celju smo
na pokopališču okrasili družinski grob s krizantemami in prižgali
nekaj svečk. To so bili bolj žalostni trenutki in spomin mi je plaval v
mojo kratko preteklost. Manjkala sta mi moja mama in en brat. Ču¬
til sem neko praznino. Občutek, da iz preteklosti ni povratka, je bil
duhamoren. Vernih duš dan je v bistvu lep, ker imamo upanje, da
so pokojni v nebesih in so na boljšem in za vekomaj in da se bomo
kdaj sešli z njimi.

Leta 1937 je tudi bil praznik. Prišel je škof Jeglič in napolnil
trg pred Marijino cerkvijo. Ta mali smo bili prav pod balkonom, na
katerem je on govoril. Spomnim se, da je bil zelo jasen in odločen.
Opozoril je na prelomnico časov in poudaril, da ima satan tudi svojo
fronto. Ne vem, če so vsi ljudje razumeli te preroške besede. Pozneje
sem bral v zgodovini naše ljube domovine, da so se že v tistem času
organizirali sovražniki Boga in Cerkve.

128

SPOMINI

Dve leti za tem je bil v Ljubljani šesti kongres Kristusa kralja
in sicer od 25. do 30. julija 1939. Ob tej priložnosti smo v Celju na
postaji pričakovali mimohod kardinala Hlonda, Poljaka in papeže¬
vega delegata. Kolodvor je bil okrašen in tam smo bili šolarji, čla¬
ni dekliških in fantovskih organizacij, predstavniki Cerkve in po¬
svetnih krogov. Okoli poldneva je prisopihal hlapon (kot imenuje
lokomotivo Ignac Orožen v slavni Celjski Kroniki iz 1854). Vlak je
bil ves okrašen. Ustavil se je na postaji. Izstopil je kardinal s svojim
spremstvom. Sledilo je pozdravljanje in moj oče mu je posvetil topel
sprejem in pozdrave celjskega ljudstva. Tudi opat Jurak se je izka¬
zal kot vedno na kratko in jedrnato. Vse se je dogajalo v prisotnosti
najvišje oblasti, to je bana Natlačena. Ta gospod je bil direktni šef
mojega očeta. Na vlaku so bili tudi češki Orli, ki so nas po končanem
kongresu obiskali na domu v Celju. Ni mi šlo v glavo, zakaj mi Slo¬
venci nimamo Orlov, če smo jih pred srbsko diktaturo tudi mi imeli
v Sloveniji in je bil tudi moj oče vključen v njihovo organizacijo. Tudi
sem videl sliko bana Natlačena v orlovski uniformi. Bo zgodovina
kdaj govorila o tem ali pa bodo to preprečili tisti, ki so Orle »umo¬
rili« drugič?

F | IGRAČE

Vsi otroci imajo radi igrače. Če ni drugega, si jih naredijo sami.
Včasih so tako preproste, da jih starejši ne razumejo. Otroška do¬
mišljija je skrivnostna. Jaz sem imel srečo, da sem dobil igrače vsaj
dvakrat na leto in sicer za god in za božič. Kljub temu sem si tudi
sam naredil kakšno preprosto igračo. Včasih je to bilo s sodelova¬
njem mojih bratov. En tak primer je bila kartonasta vojska. Na tenek
karton smo zrisali krog, zrezali ta krog, naredili do sredine zarezo
in potem zvili v stožec in zalepili ob strani. In tako je bila približno
3 cm. visoka figura. Teh smo zlepili kar lepo število. Nepobarvani
so bili navadni vojaki in za šarže so bili razni barvni znaki. V sobi
na tleh smo razpostavili te vojake ob nasprotnih stenah kot dve na¬
sprotni vojski. Med vojake smo postavili tovornjake in tanke, ki smo
jih sami zalepili iz vžigaličnih škatlic. In začela se je bitka. Na obeh
straneh smo imeli topiče in vsak po eno havbico. Streljali smo eden
na drugega in kdor je v gotovem času podrl več vojakov, je zmagal.
Imel sem več orožja. Preprost črn samokres, ki je počil, a je samo
malo zasmrdelo po smodniku. Še bolj nedolžna je pa bila puška, ki
mi jo je naredil stric Jagrič v Podsredi. Bila je lepo izdelana in tudi

129

SPOMINI

130

pobarvana iri od daleč je izgledala kot prava mauzerca. S tem orož¬
jem sem ovekovečen na fotografiji.

Imel sem še mnogo drugih igrač. Večinoma so bile nemške mar¬
ke Schuko. Ena od teh je bil lep majhen avtomobilček, ki je imel tri
brzine in se ga je vodilo na razdaljo z malim volančkom, ki je bil
povezan z njim z zelo tenko jekleno žičko. Moj sošolec in prijatelj
Zoran Fazarinc je imel tudi takega in sva se skupaj igrala. Po tleh
sva nastavila lesene barvaste stožce in potem je bilo treba voziti med
njimi. Tisti, ki jih je podrl manj, je zmagal. Lepa igrača je bil parni
stroj. Bil je perfektna miniatura. Pod kotlom sem zakuril alkohol in
ko se je segrel, je piskal kot vlak, tudi se je malo pokadilo in ob strani
je bilo kolo, ki se je vrtelo. Na to kolo sem napel vrvico od žični¬
ce, ki sem jo sestavil s komadi Marklina in voziček se je premikal
sem in tja. V škatli od Marklina so bili vseh oblik železni pobarvani
komadi, ki so imeli luknjice, da so se lahko z vijaki sestavljali vse
mogoči objekti. Na primer: vagoni, avtomobili, stavbe, avijoni, itd.
Imel sem tudi vlak in s pomočjo ročice je vozil naprej in nazaj. Vse te
in še druge igrače sem imel lepo spravljene v omari in sem jih zelo
pazil. Ko smo bežali v Ljubljano 1941, sem hotel nesti seboj vsaj eno,
a v mali nahrbtnik smo komaj stlačili nujna oblačila in potrebščine.
Tako so vse te moje preljube igrače ostale doma in jih nisem nikoli
več videl. Da ne pozabim na avijon, ki mi ga je oče prinesel iz Be¬
ograda, kamor je šel po odlikovanje. Avijon je bil izdelan iz lesenih
palčic, oblečenih s tenkim blagom. Čez krila je meril okoli en meter.
Navilo se ga je s propelerjem. Letel je zelo visoko, krožil, naredil
loping in pristal. Spuščal sem ga na odprtih prostorih. Na žalost je
bilo konec veselja, ko ga je moj brat Drago spustil s terase in se je ta
avijon zaletel v sosednjo hišo, padel globoko na tla in se razletel na
več komadov. Bil je tako poškodovan, da ga nismo mogli popraviti.

Kadar smo bili na deželi, smo si delali piščalke iz mehkih vejic,
postavljali smo mlinčke na potočke, streljali z loki, ki smo jih tudi
naredili sami. Imel sem imeniten pipec. Ne spomnim se, da bi se
kdaj močno urezal. Pipci so bili zelo v modi in vsak fantiček se je
ponašal s svojim.

Lahko bi še naprej govoril o igračah, a mislim, da je že kar do¬
volj. Upam, da ne bo človeka, ki bi rekel, da sem otročji.

G | SPREHODI, IZLETI, ŠPORT

Zopet sem segel v vrečo spominov in na dan sem privlekel
novo poglavje. Je zelo obširno, slikovito in često ni omejeno na eno
samo temo.

SPOMINI

Začnem s sprehodi. Seveda smo se sprehajali predvsem v času,
ko ni bilo prehudega mraza. Bili so sprehodi po mestu in po okoli¬
ci. Na križišču pred Stermeckijem so zadnje leto vpeljali urejevanje
»prometa«. Hoteli so biti na ravni velikih modernih mest. Mislim,
da je bilo to za tiste čase in takratni promet, malo pretirano. Sre¬
di križišča je stal policist in z razprostrtimi rokami nakazoval smer
križanja. Mulci smo čakali, da je zamenjal smer in tekli čez cesto po
nakazani smeri. Bilo je zelo zabavno še posebej, ko je imel to službo
eden od policajev, ki je bil zelo debel. Včasih se je pokregal na nas in
bilo je še bolj zapeljivo. Veliko smo se sprehajali po mestnem parku,
ki je bil zelo oskrbovan in poln rožnih gredic. Sredi parka so bile
gugalnice in druge igre. Daljši sprehodi so bili ob železniški progi
do Petrovč ali v drugo smer po cesti do Vojnika. Večkrat smo tudi
obiskali stari grad in še mnogo drugih krajev.

Več kot sprehod so bili izleti na Celjsko kočo, na Svetino, do
Žalca in do Laškega. Naj poimenujem še druge kraje kot Hrastnik,
Logarska dolina, Urška Gora, Žalec, Podsreda, Maribor in še ... V
Maribor smo šli obiskat dva nečaka naše druge mame, ki sta tam
začela študije z namenom, da bi postala duhovnika. Vojna jima je
prekinila ta namen in po vojni tudi nista vztrajala na tej poti. Po
mojem otroškem mnenju sta bila kar zadovoljna, ker sem imel vtis,
da sta bila moralno usmerjena pod pritiskom svoje tete.

Poleti smo se peljali z vlakom do Rimskih Toplic in se tam ko¬
pali v topli termalni vodi. Vedno je bilo mnogo Zagrebčanov. Rekli
so, da na površini bazena plava njihova mastna koža. Mogoče so
tako govorili ljudje, ker so ti sosedje bili naduti in neprijazni. Včasih
smo se šli kopat v Laško. Tam je bilo vse pod streho: lep bazen in pa
posebne sobe z individualnimi bazenčki. Oče je vedno najel enega
od teh, ki je bil ves v marmorju. V tem so se kopali v starih časih
avstrijski cesarji. Kako imenitno! Redkokdaj smo se šli kopat tudi v
Dobrno.

Zamenjam temo in povem, da nas je oče kdaj pa kdaj peljal v ka¬
kšno okoliško gostilno. Tam so nam postregli z bogatim narezkom.
Pred nekaterimi so južni bratje pekli čevapčiče in ražnjiče. Gotovo
jim je gostilničar to dovolil, ker smo jih lahko naročili in so jih pri¬
nesli na mizo z »goro« narezane čebule. Zelo rad sem šel v gostilno,
ker je bilo drugače kot doma in so mi postregli s šabeso. Zabavno je
bilo, ko si pritisnil kroglico v vratu stekleničke in je zašumelo. Doma
sem imel škatlico teh kroglic.

131

SPOMINI

Spremljal sem tudi očeta na službenih potih. Rekli so, da gre
na komisijo. Za njega je bila pot delo in zame pa izlet. Če sva tudi
zavila v gostilno, sem vedno prosil oslajeno mleko. V Konjicah sem
si ogledoval konjiški »vlakec«. Mala lokomotiva je imela velikan¬
ski dimnik. Konjičani so se norčevali iz vlakca in so rekli, da če z
mostička, kadar pelje vlakec pod njim, pljuneš v dimnik, se vlakec
ustavi. Kljub temu, da sem bil še majhen, tega nisem mogel verjeti.

Lepi so bili izleti v Ljubljano. Ko sem bil malo večji sem že lah¬
ko potoval sam. V Celju so me spremili na avtobus in v Ljubljani so
me pričakali tamkajšnji sorodniki. Sredi poti, tam gori na Trojanah,
sem si kupil sendvič kot tudi mnogi drugi in to s svojim denarjem.
V Ljubljani so me sorodniki vodili po mestu. Na koncu promenade
smo zavili v Tivoli in se zabavali z vevericami. Teh v celjskem parku
ni bilo. Potem smo šli v Daj-Dam in potem na nebotičnik in tam na
vrh z dvigalom (liftom). V Celju smo povsod hodili po stopnicah, tu
smo se pa peljali navzgor. Kakšna razlika. Bil sem res v velemestu.
Teta Minka je imela navado, da me je peljala na »vineršnicle« ali
dunajske zrezke v Bellvue (Belvi). Res se mi je zdelo v Ljubljani vse
imenitno. Niti slutil nisem, da se bom kmalu znašel v tem mestu kot
ubogi begunec.

Pa naprej! Čez vse so pa bili izleti med leti 1939 in 1940 z novimi
mestnimi avtobusi. Bili so prelepi svetlo in temnomodri, uvoženi iz
Nemčije. Bili so marke Magirus Deutz. Z vsakim od teh je občina
organizirala dvodnevni izlet. Oče je naravno spremljal vse tri izlete
in mi trije bratje smo pa bili deležni vsak ene vožnje. Sestra Danica
je potovala na Plitvička jezera na Hrvaškem, brat Drago na Koroško
in mene je doletela vožnja na Primorsko. Na vožnji na Koroško so
imeli na meji nekaj težav z nacističnimi policisti. Kmalu bi avtobus
ne pustili čez mejo. Oče, ki je znal dobro nemško in je imel odločen
nastop kot star oficir, je po kratkem prepiru dosegel, da so lahko
šli čez mejo. Danica je povedala, da so se imeli lepo in da so tja in
nazaj prepevali. Moja vožnja na Primorsko mi je pustila globok vtis
in mi je še danes v jasnem spominu. V soboto navsezgodaj smo že
bili v Ljubljani. V Unionski kavarni so nam pripravili bogat zajtrk.
Čez mejo smo se peljali brez posebnih problemov. Ustavili smo se
v Gorici. Zdelo se mi je prelepo mesto. Čez dan smo med drugim
poromali na Sveto goro. Proti večeru pa smo že nadaljevali pot proti
Trstu. Pred odhodom so mi padle v oči svetleče neonske propagan¬
de na glavni cesti. Zame in za druge čisto nekaj novega. Bilo je, kot
da bi gledal barvasti film. V Trstu smo se ustavili v hotelu. Bilo je

132

SPOMINI

že ponoči. Po večerji so me nagnali v posteljo in starejši so šli na
sprehod po mestu. Drugi dan, v nedeljo, sem bil tudi jaz deležen
sprehoda. Najbolj zanimiv je bil obisk Miramara, kjer je živela žena
avstrijskega Maksimilijana, nesrečnega cesarja Mehike. Popoldne
smo pa že morali nazaj proti Celju. V ponedeljek so morali vsi sta¬
rejši v službo in mi mlajši pa v šolo.

Naj omenim še zimske izlete in šport. Skoraj vsako zimsko ne¬
deljo smo smučali. Brat Milivoj je imel tudi bob sanke in tako smo
se spuščali po zaledenelih poteh z vso brzino. Na sankah je bila pri
zadnjem sedežu zavora v obliki kovinaste ročice. Poleg šolske te¬
lovadbe smo uganjali šport v Prosvetnem domu in na prostem na
glaziji in pri salezijancih. Sošolci višjih razredov so metali kopje in
kroglo. Zadnje leto (1941) je izstopal kot metalec krogle dijak Kuk.
Bil je fant poln mišic in volje. Slišal sem, da je kot begunec po 1945
zasedel drugo mesto na italijanskih državnih tekmah.

Kot se kozarec napolni z vodo in voda lahko teče čez rob, tako
je s tem poglavjem. Prišel sem do roba.

H| ŽIVALI IN ŽIVALCE

Živali, domače in ne tako domače in tudi divje (proste in svobo¬
dne) so sopotnice ljudi in v prvi vrsti mladega človeka. Kljub temu,
da sem bil mestni otrok, sem imel srečo, da sem lahko spoznal lju¬
dem koristne živali kot konje, krave, bike, vole, prašiče, ovce, koze,
kunce, kure, gosi in race. Mladi teliček me je celo polizal s tistim
velikim in hrapavim jezikom po obrazu. Doma smo imeli ptičke,
veverico in želvo. Nismo imeli niti mucke in niti psa. Domači niso
bili za to, da bi te živali hodile po hiši in jo tudi pomazale. Zato sem
občudoval te živali na cesti in pri sosedu, ki je imel bernardinca. Ta
je bil kot mali teliček in zelo krotek. Božal sem ga po tisti veliki glavi.
Takoj se je stisnil k meni in bila sva velika prijatelja. Seveda s ptičk¬
om je bilo drugače. Bil je v kletki prelep lišček iz podsredških goz¬
dov. Teta Angelca je gojila kanarčke, ki so prelepo peli na vse viže.
Poslušal sem jih in se nisem naveličal. Teta je rekla samčku mandeljc
in samički babca. Tako sem počasi dobival pojem o nastajanju no¬
vega zaroda. Tudi veverica je bila ponižna živalca. Ko sem prišel
domov, mi je pritekla naproti, da sem jo vzel v roke in seveda sem
ji moral takoj dati nekaj orehov. Bila mi je v veliko veselje. Na žalost
se je dogodila za moje pojme velika tragedija. Ko sem nek dan prišel
domov, veverice ni bilo. Povedali so mi, da so jo našli crknjeno na

133

SPOMINI

oknu v kopalnici. To okno je bilo na sončni strani in se je hodila tja
gret. Našli so jo stisnjeno med krili okna. Po vsej verjetnosti je hud
veter zaloputnil okno in se ni pravočasno umaknila. Tako je bilo z
veverico konec in niso kupili druge. Želva je pa vedno iskalka luknji
podobne prostore. Najraje se je skrila pod omaro v kot. Jedla je sola¬
to, ki jo je potegnila v gobec z debelim jezikom in potem razgrizla.

Imena ubogih in koristnih živali smo zlorabljali, da smo z nji¬
mi zmerjali in psovali. Grdo je bilo komu reči, da je bik ali tele ali
osel ali celo svinja in prase. To so bile primerjave za trdoglavega,
neumnega ali umazanega. Seveda uboge živali o tem niso vedele
ničesar. Ko je bil stric Jože iz Ljubljane na obisku, mi je hotel podariti
kovača. To je bil desetdinarski srebrn kovanec - celo premoženje za
otroka. Moral sem se odreči z narejenim in nenaravnim »Ni treba
stric, res hvala«'. Če bi sprejel ta denar, bi bil hudo kaznovan, ker
smo imeli prepovedano sprejemanje kakršnih koli denarnih daril.
Gotovo bi priletela zaušnica ali pa celo poleno po riti. Seveda je bil
stric užaljen in mi je rekel: »Ti si osel!« Besedo osel je izgovoril, kot
se piše z vsemi črkami in to kot pravi Štajerc in ne kot sem slišal na
Krajnskem, kjer so z lahkoto požrli vokale in celo skrajšali besede.
Bratranci v Ljubljani so mi zagulili: »P'na v lft!«

Da nadaljujem z drugimi živalmi. Muhe in komarji so nas mo¬
tili v zaprtih prostorih in na prostem. Ko smo se kopali na Savinji,
so bili neznosni obadi. Gledali smo, da smo ga počili takoj, ko se je
usedel na kožo in mu nismo dali časa, da bi nas pičil. Pik je bil boleč.
V hudi vročini so po obrobkih reke gomazili gadi in modrasi. K sreči
se ne spomnim, da bi kdaj koga ugriznili. Rekli so, da kača piči in to
zato, ker z ugrizom zapiči zobe in spusti strup. Vsekakor smo bili še
izredno previdni, ko smo nabirali maline, ki so rastle na sončnih in
peščenih pobočjih.

Neprijetne »domače živali« so bile bolhe in stenice. Proti tem
smo se borili z telesno snago in dvakrat na leto so znosili postelje
na prosto, jih razdrli in počistili. Po špranjah so nalili neko rjavo
tekočino. Tako smo bili rešeni teh nepoklicanih prebivalcev in se ne
spominjam, da bi kdaj trpel zaradi njih.

I| POLITIKA ALI KAJ PODOBNEGA

Orli in Sokoli, Sokoli in Orli. Rekel bi, da je to bila v osnovni šoli
baza nedolžnih političnih sporov. Sokolom smo rekli sove ali soko-

SPOMINI

lajnarji in nam drugim, ki nismo bili Sokoli, čuki. To je bila psovka
za Orle, ki jih ni bilo več in jih tudi ni nadomestila za otroke nobe¬
na druga podobna organizacija. Najhujše je bilo, ko smo sošolcem
Sokolom zapeli: »Sokoli so opice, ker imajo rdeče jopice«. Ni bilo
hujšega in smo se na splošno zelo dobro razumeli. Kot povzemam
iz gotovega dogodka, je bila večina učencev v mestni šoli sokolska.
Tako je bilo namreč med gotovimi odmori med telovadno uro. Po
telovadnici so korakali v vrsti in peli sokolsko himno. Imeli so po¬
budo pri učitelju Baši, ki je bil aktiven Sokol. Gotovo se mu to ni
zdela nikakršna pregreha. Saj je bil dober človek in smo ga vsi imeli
zelo radi. Sošolci so se mi posmehovali in me gledali hudomušno.
Ko sem omenil to epizodo doma, se jim ni zdelo primerno, da bi se
uporabljale šolske ure za »ideološke« podvige. Mama se je pogovo¬
rila z učiteljem in je bilo konec teh povork. Povem sledeči primer,
da pokažem, kako je vse to imelo korenine le na površini. En dan,
ko smo se sprehajali s sošolci po mestu, bilo nas je kakih deset in
to sokolčkov in nesokolčkov, sem predlagal, da gremo v cerkev h
kapucinom. Vsi so sprejeli ta predlog in smo jo mahnili čez glavni
trg proti Savinji. Srečal nas je postaven mladenič in nekaj sošolcev
ga je strumno pozdravilo »Zdravo, brat!« Vprašal jih je, kam gremo
in so mu odgovorili da h kapucinom. Želel nam je vsem lep dan in
šel naprej po svoji poti. Ko tako premišljujem po dolgih desetletjih
in gledam nazaj na ta nedolžna leta, jih primerjam s solzami v očeh
s tisto grozo, ki jo ustvari človek z sovraštvom, nemoralo, zmote¬
no ideologijo in pohlepom po oblasti. Kot otrok sem že slišal izraze
kot na primer klerikalci, liberalci, levičarji, desničarji. Vse to mi še
ni bilo preveč jasno. Poslušal sem pogovore o španski državljanski
vojni, da za republikanci, ki so bili levičarji, stojijo sovjetski komuni¬
sti. Radijska poročila in tudi časopisi so poročali o grozodejstvih, o
pobijanju, mučenju in predvsem sovraštvu proti vsemu, kar je imelo
zvezo z vero. Ko sem bil starejši, sem že to bolj doumel in osebno
doživel od leta 1941 naprej.

Da se vrnem k Orlom. Pravili so, da je bila avtentična slovenska
kulturna in športna organizacija in gotovo po češkem vzorcu. Sma¬
trali so jo za desničarsko. Srbska diktatura jo je 1932 pod kraljem
Aleksandrom prepovedala in seveda je bila prava predstavnica slo¬
venstva. Sokoli so pa bili vsedržavna in monarhistično usmerjena.
Sam kralj je bil član te organizacije. V šolskih knjigah smo imeli na
prvi strani sliko kralja v sokolski uniformi. Zato je sokole podpi¬
rala tradicija in država. Kakšno politično orientacijo so imeli izven

135

SPOMINI

Slovenije ne vem, a v Sloveniji ali Dravski banovini je veljala za li¬
beralno. Bila je močna organizacija in je zajemala vse od mladih do
starih. Enako je bilo z Orli in mladi so se imenovali orliči. Žena mi je
povedala, da je njena mama bila v Mariboru pri Orlicah. Nastopala
je na Češkem na mednarodnem orlovskem shodu. Vnovič, kakšna
škoda, da se po padcu srbske diktature ni oživela orlovska organi¬
zacija. Mi mladi smo po šolski maši neorganizirani hodili v Posvetni
dom, malo telovadili in predvsem občudovali starejše telovadce na
orodju. Profesor verouka dr. Rudolf Hanželič (bližnji očetov rojak)
si je slekel svoj črn jopič, snel kolar, si zavihal rokave in pokazal
svojo spretnost na bradlji in konju. Hanželič je bil pravi mladinski
voditelj. Organiziral je shode po trgih in vaseh okoli Celja. Med dru¬
gimi so mu pomagali člani SDZ (Slovenske dijaške zveze), ki je bila
»desničarska« organizacija za mladino in je bila nekako v okrilju ka¬
toliške akademske organizacije Straže. Ta je izdajala revijo »Straža
v viharju«, ki je zastopala idejo samostojne in svobodne Slovenske
države. Doma smo bili naročeni na to revijo. SDZ je bila organizi¬
rana po razredih. V vsakem razredu je bil vodja, ki se je imenoval
župan. V mojem razredu me je doletela ta čast. Z vsem trudom smo
dosegli, da se je vpisalo nekaj manj kot deset sošolcev. To je bil znak,
da je bilo mesto liberalno ali pa brezbrižno. Takozvana »naša« stran
je imela večinsko oporo iz okolice. Vplivala je tudi nemška manjši¬
na. V mojem razredu ti sošolci niso bili strupeni in se sploh nismo
spomnili, da bi razpravljali o spornih temah. Seveda malo pred na¬
padom Nemcev, se je vse spremenilo. Tudi skregali smo se in celo
malo stepli, ko so se ti nemčurji delali norca iz kralja Petra in je celo
tekla kri. Ni bilo tako hudo, kot se sliši. Sošolca Mikliča sem udaril
po nosu in mu je zato krvavelo iz nosa. Z mokrim robcem smo ga hi¬
tro pozdravili in bilo je konec te slovensko-nemške vojne. Ta sošolec
je bil kot oseba neoporečen in njegov oče, ki je bil zdravnik, se je po
nemški zasedbi lepo zadržal do Slovencev. Nemci so ga po zasedbi
imenovali za policijskega zdravnika. Iz te pozicije je preprečil naš
prevoz v Srbijo ali Nemčijo in tudi omogočil, da smo zbežali v Lju¬
bljano. S tem sošolcem sva se po letih srečala v Gradcu. Oba sva bila
na istem: jaz kot begunec in on kot pregnanec. To se pravi, da sva
oba bila brez pravega doma. Skupaj sva obujala spomine na najina
srečna leta v Celju.

Ko so bile volitve 1938, sem že bil toliko star, da sem bolj dou¬
mel politično življenje in trenje. Sodeloval sem pri raznašanju leta¬
kov s propagando za Jugoslovansko Radikalno Zajednico (JRZ) v

136

SPOMINI

kateri je bila vključena Slovenska ljudska stranka (SLS). Pred voli¬
tvami so se vrstili javni politični shodi. Eden od teh je bil pred hišo
dotedanjega župana Mihelčiča. Na balkonu v prvem nadstropju sta
stala Mihelčič in moj oče in sta navdušeno govorila ljudstvu, ki jima
je vzklikalo in ploskalo. Že sem vedel, da je bil moj oče kandidat za
novega župana, ker je bil Mihelčič imenovan za poslanca v držav¬
nem parlamentu v Beogradu. Pri volitvah je dobila SLS 79% glasov.
V šoli smo debatirali o JRZ in JSN. Vedeli smo že, da je bila JRZ
desničarska in JNS levičarska, liberalna. Vse debate so bile med od¬
mori, ker med šolskimi urami se o tem ni smelo govoriti. Na cesti
smo se srečavali s prijatelji, ki so raznašali letake za JNS, a smo to
vzeli za čisto naravno in se nismo kregali. Vse to govorim iz vidika
naših takratnih let.

Naj omenim, da je očetu bilo dodeljeno odlikovanje Sv. Save,
kar je bilo zelo pomembno odličje. Najbolj važno je to, da mu je to
odlikovanje bilo dodeljeno v priznanje njegovega delovanja za sku¬
pnost in ni imelo nobene zveze s politiko.

Bolj vroče je bilo, ko je prišel v Celje Živkovič. Vsi levičarji so
se zbrali pred kolodvorom, kjer je imel govor in navduševal Celjane
za JNS. Takozvani naši so skušali preprečiti njegove govorance in
prišlo je do bolj ostrih nasprotij. Rekli so, da so tudi letela jajca proti
njemu. Vse to je upodobil Toti List po svoje in tudi poimenoval ne¬
katere »klerikalce« po imenu. Med njimi je bila naša druga mama in
so rekli, da zato, ker je bila žena vidnega predstavnika SLS. Resnič¬
no je bila s svojo sestro Angelco med tistimi, ki so protestirali, a to
je čisto naravno, da človek izraža svoje mnenje. Politika je politika.

Tudi časopisi so bili politično opredeljeni. Na eni strani je bil
Slovenec in na drugi sta bila Jutro in Slovenski Narod. Tako si že po
tem, na kakšen časopis je bil kdo naročen, lahko sklepal o njegovi
politični orientaciji. Slovenec je imel tedensko zelo imenitno izda¬
jo: Ilustrirani Slovenec. Bilo je mnogo slik iz vseh koncev sveta in
spomnim se posebno ene. To je bila fotografija, kjer je pod velikim
tovornjakom peljal majhen avtomobilček. Seveda je bilo to v Severni
Ameriki in za nas je bilo »Čudo božje«. S tem zaključim na ^nepoli¬
tičen« način to poglavje.

J | VOJNA, BITKE, KLANJE, DVOBOJI...

Te grozovitosti mi skačejo skozi možgane kot skioptične slike
in to ne v kromatičnih barvah, marveč v rdeči krvavi barvi in poleg

137

SPOMINI

138

tega v neredu. Ena prej kot druga, drugič druga pred prvo, zadnja
pred tretjo in tako naprej. Odkar tlačijo človeški podplati zemljo
(starinci so rekli, daje svet ploščat, a težko so ortodoksni sprejeli dej¬
stvo, da je zemlja čisto navadna krogla) se človeška bitja kruto bijejo
med seboj. Eden proti enemu, eden proti večim, več proti enemu,
ali pa več proti večim. Vse nas uči zapisana  zgodovina, ki ni vedno
preveč resnična. Tisti, ki so pisali in se je njihovo pisanje ohranilo, so
oblikovali zgodovino. Tako človek pozna nekaj iz branja, nekaj po
pripovedovanju in nekaj, včasih najbolj hudo, po svojem lastnem
doživetju. Brez dvoma, da po prejšnjem razglabljanju, lahko nani¬
zam svoje spomine na podlagi druge in tretje kategorije.

Da še malo pofilozofiram. Prišel sem do zaključka, da vse gorje
povzroči le nekaj ljudi, mogoče manjšina in nikoli večina. En sam
človek pa je tisti, ki potegne za seboj manjšino, ki se predstavi kot
večina. Ljudje sledijo zaslepljeni, pod terorjem, neumni, iz napačne¬
ga nacionalizma, ekstremne ideologije, iz koristolovstva, ali pa tudi
ker sovražijo nasprotnike svojega ideologa. Kako je vse zapleteno in
tudi težko razumljivo. V prvi svetovni vojni so blagoslavljali kanone
Italijani in tudi Avstrijci. Gotovo so oboji bili prepričani, da se borijo
za pravico. Na žalost je bil rezultat prve svetovne vojne porazen.
Smrt, smrt in smrt.

Oče je večkrat pripovedoval o prvi svetovni vojni. Bil je mobili¬
ziran kot rezervni oficir in je bil eno leto na ruski fronti in ostalo na
italijanski. Prestal je mnogo hudega in ko je poveljeval kot nadpo¬
ročnik gorske strelce, jih je zasul sredi zime sneženi plaz. Z veliko te¬
žavo so se izkopali in rešili gotove smrti. Rešili vsaj v tistem trenut¬
ku, ker pozneje so v bitki mnogi od njih padli. Vedno je bilo govor¬
jenja, da so Italijani slabi vojaki in strahopetni. Oče je trdil obratno,
ker je imel priliko preživeti več italijanskih jurišev. Šli so nasproti
z bajoneti na puškah in kričali »Viva Italia«. Na žalost jih je mora¬
la njegova kompanija kositi s strojnicami. Spominjal se je, da so se
od reke Po morali na hitro umakniti do Soške doline pod pritiskom
Italijanov. Kazal nam je fotografije, ki jih je sam posnel. Na vseh so
bili vojaki, strojnice, kanoni, starinski tovornjaki, porušene stavbe,
jarki, zasnežene gorske stene, in še mnogo podobnega. Ohranil je
več spominov iz vojne: dva vojaška daljnogleda, vojaški kompas,
nekaj kart generalk, odlikovanja, šrapnel, ki bi ga kmalu ubil in še
in še. Šrapnel je priletel skozi šotor, kjer je oče počival in padel čisto
ob stegnu. K sreči ga je samo precej ranil, a so ga takoj povezali in ni
bilo hujšega. Vsi omenjeni predmeti so se nam izgubili po nemški
zasedbi in nikoli nisem zvedel, kam so jih odnesli.

SPOMINI

Bolj konkretno sem začel zaznavati vojno ob pisanju, pripove¬
dovanju in radijskih poročil o španski revoluciji ali boljše rečeno dr¬
žavljanski vojni. Slišali smo grozovite stvari. Govorili so o pobijanju
in mučenju. Nisem razumel, zakaj so ubijali duhovnike, redovnike,
menihe in nune. Šele, ko sem bil večji, so mi razložili, da je to bila
sovjetsko-komunistična revolucija. Kot otrok sem imel samo megle¬
ne pojme po očetovem pripovedovanju, iz filma Poročnik indijske
brigade in Robin Hooda.

Januarja leta 1938 (imel sem devet let) se je proti noči nebo pre¬
vleklo z žarečimi in grozečimi zavesami. Bile so rdeče, vijoličaste,
zelene, svetlo plave in rumene. To je bil tisti slavni polarni sij, ki je
pokril vso Evropo. Bilo nas je strah, a kmalu so po radiju povedali,
da je to samo vremenski pojav, ki se redkokdaj pojavi čez Evropo, je
pa običajen blizu severnega tečaja. Mnogi ljudje so se prestrašili. Na
Portugalskem so ljudje šli iz hiš in so pričakovali konec sveta. Na
splošno pa je bilo ljudsko mnenje, da tak pojav napoveduje kakšno
katastrofo ali celo vojno. In glejte. Kmalu za tem je Hitler zasedel
Avstrijo. Rekli so, da jo je priklopil nemško govoreči skupnosti. To¬
rej, to še ni bila vojna. A če odpremo na tisti strani knjigo zgodovine,
bomo brali, da je to bil skriti začetek vojne. In res, že marca 1939
je bil v Pragi. Padla je naša slovanska Češkoslovaška. Ljudje so se
spogledovali in s strahom pogovarjali. Nihče ni pričakoval nič do¬
brega. Oče je bil mnenja, da bomo še mi kdaj na vrsti. Spominjal se
je, kako kruto so nastopali nacisti na meji, ko so šli Celjani na izlet k
Gospe sveti. Še bolj se je bližala nevarnost, ko so Nemci septembra
zasedli Poljsko. Povem svojo otroško epizodo. Vedno sem rad gledal
zemljevide. Doma so rekli, da bom gotovo veliko potoval. Seveda
niso slutili, da bo tisto moje potovanje zelo daleč od domovine in
nezaželeno ter tragično. Tako sem večkrat položil zemljevid na tla,
se ulegel zraven in potoval v mislih po deželah in obiskoval v duhu
mesta. Tako se je zgodilo na dan, ko so po radiju povedali, da je Hi¬
tler napadel Poljsko. Ravno sem imel doma ujetih nekaj hroščev. Po¬
stavil sem enega na nemško-poljsko mejo in čakal, kam bo marširal,
da mi bo povedal kako bo tekla vojna. Ta nesrečni hrošč jo je ubral
naravnost na sredo Poljske. Takoj sem stekel k staršem in jim pove¬
dal, kaj je napovedal hrošč. Oče je malo bolj po tiho izrazil upanje,
da bodo Poljaki premagali Nemce, ker da so junaki in dobro oboro¬
ženi. Čutil sem, da ni bil prepričan o tem, kar je govoril. To je bilo kot
upanje, ki je podobno večino upanjem v življenju, ki se razblinijo v
nič. V približno istem času je Mussolini napadel Grčijo, a so ga grški

139

SPOMINI

junaki v svojih belih krilih premagali in nagnali. Belo krilo je bila
njihova uniforma in to so potrdile slike o grških vojakih v časopisih.

In tako se je vojna vedno bolj in neizbežno bližala. 3. septem¬
bra 1939, sta Francija in Anglija napovedale vojno Nemčiji. Hitler
je še naprej zasedal dežele in sicer Dansko, Norveško, Holandsko,
Belgijo in že junija je prišel do Pariza. Jugoslavija je podpisala nena¬
padalni pakt z Nemčijo 25. marca 1941. A 27. marca, ko je bil progla¬
šen puč v Beogradu, se je vse zelo zaostrilo. Nervoza in strah sta se
polastila ljudstva in tudi oblasti. Ljudje so še bolj verjeli v Nostra¬
damusove prerokbe, ki so prišle na dan v obliki male brošure. Na
hitro se je organizirala civilna obramba, katere poveljstvo je moral
prevzeti oče kot predsednik celjskega območja. Mobilizirani so bili
mladoletniki kot na primer moj brat Drago, ki še ni dopolnil 18 let
starosti. Vsakemu so dali mauzerco in jih na Ostrožnem na hitro iz-
vežbali v streljanju. Takoj so morali prevzeti patruljiranje po mestu v
večernih in nočnih urah. Mojemu bratu je bil z drugim mladeničem
dodeljen del mesta okoli meščanske šole. Hodil sem ga gledat, kako
je ponosno nosil tisto težko in veliko puško. Izgledal je gverilec, saj
je bil v civilu, ni imel čelade in tudi nobenega posebnega znaka. Vsi
rezervni oficirji so si morali nabaviti nove čepice, pasove in še druge
dele opreme, vse to iz svojega žepa. Spremljal sem očeta, ko si je to
nakupil pri Stermeckiju. V priprave na vojno je tudi spadala inšta¬
lacija sirene na Ljudski Posojilnici. Imeli smo protiletalske vaje. Ko
je sirena piskala na kratko, je pomenilo, da je letalski napad in nihče
ni smel na cesto. Potem je zapiskala na dolgo in bilo je konec »napa¬
da«. Nadaljevalo se je vsakdanje življenje.

Mi smo stanovali zelo blizu Posojilnice in to tuljenje smo slišali
zelo močno. Rečem, da mi je kar malo presedalo. Ko je med voj¬
no nemški Stuka bombardiral železnico, smo slišali samo tisti ostri
glas, ko se je avijon spustil nad progo in potem pa močno eksplozijo.
Ni bilo ne predalarma niti alarma. Tako bi lahko zbombardirali celo
mesto in vse pobili. Ko je šel oče na inšpekcijo z občinskimi in že¬
lezničarskimi funkcionarji, je ugotovil, da je bomba padla točno na
sredo proge. Čez noč so progo popravili in drugo jutro je že lahko
vozil vlak.

Nadaljujem o predvojnem času. V šoli smo imeli kratke obramb¬
ne vaje pod vodstvom oficirjev in kot sem že povedal, je na kolod¬
vor prišel vlak, na katerem so naravno kazali nevarnosti strupenih
plinov. Vzdušje je bilo zelo težko. Vsak si je po svoje razlagal, kaj nas
čaka in kdaj in kot po navadi, vsak je vedel več kot drugi. Vojna se je

140

SPOMINI

vedno bolj in neizbežno približevala. 27. marca, ko je bil proglašen
puč v Beogradu, se je vse bolj zaostrilo. Iz Ljubljane so prišli akade¬
miki in so vse študente navdušili, da so šli skozi mesto in vzklikali
proti Hitlerju in za kralja Petra. Tudi jaz sem se jim pridružil in na
ves glas kričal: »Živel kralj Peter« in »Živeli branilci naših meja«.
Celje se je spremenilo v eno samo protinemško dušo. Ljudje so nam
ploskali in tudi z nami vzklikali. Vsi naivneži smo zaupali slavni
jugoslovanski vojski.

Na hitro so mobilizirali rezervne oficirje in tako tudi mojega
svaka prof. Slavkota Zupana, rezervnega poročnika. Bil je dode¬
ljen odredu za preskrbo in je bil štacijoniran nekje v Savinjski doli¬
ni. Skoraj vsi njemu dodeljeni vojaki so bili doma z Gorenjske. Vso
oskrbo, vključno municijo, so imeli naloženo na lojterskih vozovih.
Te so vlekli voli in krave. Ko so odpirali zaboje, da bi razdelili med
vojake granate in ostalo, so odkrili v enem zaboju pomaranče. To je
bilo delo pete kolone, ki je sabotirala vojsko. Zvedel je za več takih
primerov. Nekaj dni po nemškem napadu je dobil odlok, da se po¬
makne proti Gorenjski. Ko je zašumelo, da so Nemci že sredi Šta¬
jerske in da se jugoslovanska armada umika proti jugu, je na svojo
roko razpustil svoj vod in dal fantom na razpolago, da gre vsak na
svoj dom. Vsi so bili za to. Kmečki sinovi so si razdelili vole in krave.
Sam se je umaknil z malo skupino vojakov do Ljubljane, kjer je bil
njegov dom. A prišel je iz dežja pod kap. To se pravi, da je ušel Nem¬
cem, a je prišel pod Italijane. Vsekakor je bilo pod Italijani boljše kot
pod Nemci.

Na cvetno nedeljo 6. 4. je zavrelo po celem mestu. »Nemci so
napadli«. »Napredujejo proti Mariboru«. Slišali smo, da so Nemci
bombardirali Beograd in da je bilo na tisoče mrtvih. Vse to se je use¬
dlo na ljudstvo kot mora. Po mestu so se zbirale male grupe ljudi in
vsi so se pogovarjali o raznih novostih, ki jih je bilo zelo malo. Oče je
praktično živel na ob. Cit., a smo imeli z njim telefonsko zvezo. Naš
telefon je imel številko 14. Za tiste čase je bil telefon nekaj posebnega
in bilo jih je zelo malo. Snel si slušalko, zavrtel ročico in oglasil se je
prijazen glas: »S kom želite, da vas povežem?« Ko si povedal števil¬
ko telefona, s katerim si se hotel pogovoriti, te je uradnica zvezala
in od tam se je slišalo: »Halo, kdo kliče?« Seveda je oče kdaj pa kdaj
skočil do doma, vsaj za kosilo in večerjo. Razdalja je bila majhna.
Rekel bi kakšnih 300 metrov. Po mestu se je videlo več vojakov kot
navadno. Hodili so peš od ene kasarne do druge. Ni bilo oboroženih
patrulj in edini varuh mesta je bila mladoletna civilna obramba.

141

SPOMINI

Tretji dan vojne so citirali očeta v okoliško kasarno, kjer je bila
komanda mesta. Zahtevali, da se mobilizira. Slučajno me je vzel s
seboj. Tako sem lahko z otroškimi možgani sledil vsemu dogajanju.
Ko je stopil pred polkovnika, mu je razložil, da mora z ozirom na
svojo funkcijo ostati na svojem mestu. Ker niso bili zadovoljni z
njegovim argumentom, je oče takoj poklical po telefonu bana Na¬
tlačena, svojega šefa. Povedal mu je, kaj se dogaja in ga zvezal s
komandantom. Ban mu je potrdil, kar je izrazil moj oče. Sprejeli so
ta razlog in pustili, da smo odšli. V tistem trenutku se je prijavila
grupa vojakov, ki so imeli nalog razstreliti več mostov in mostičev
okoli Celja. Oče je takoj interveniral in prepričal oficirje, da je to brez
smisla, ker to ne bi bilo nobena ovira moderni vojski in bi tudi bila
velika škoda za prebivalstvo. Sprejeli so njegov predlog. Na žele¬
zniški progi ob kasarni je stal dolg vlak. Nanj so nalagali opreme in
vojaki so se že zbirali v čete. To je bil znak, da so se pripravljali na
umik. Imel sem vtis mračnega vzdušja in vse se je premikalo brez
volje in brez duše. Naslednji dan smo zapustili Celje in ostali smo
skoraj dva dni brez vojaščine. To je bila grozna praznina.

Pozneje smo brali, da srbski generali niso smeli braniti Sloveni¬
je in so se hoteli postaviti v bran Nemcem na jugu reke Kolpe, Save
in Donave. Čakali so na angleško pomoč, ki ni nikoli prišla. Zgodo¬
vina nas uči, da ti ljudje niso imeli smisla za druge in so vedno vse
uredili v svojo korist. Na njih leži krvava obsodba, da so bili leta
1945 krivi smrti deset tisoče mladih idealistov in protikomunistov,
ki so jih predali partizanom.

Življenje je teklo naprej. Ni bilo časopisov, slovenska radijska
poročila so bila prazna. Nemške radijske postaje so poročale, kako
napredujejo Nemci. Trgovine so prodajale kot po navadi. Hranilnice
in posojilnice niso več dajale denarja svojim klientom. Hoteli smo
dvigniti vsak nekaj dinarjev, a odgovor je bil, da nimajo zadosti fon¬
dov. Izgovor je bil zelo lažniv, saj je oče nekaj mesecev prej prenesel
iz ljubljanskih bank večje vsote denarja. Zadostovalo bi za gradnjo
velike hiše. Izgovor je bil, da smo sredi vojne. Ko so nas zasedli
Nemci, je bilo v prvih časih isto in tako smo kot begunci in pregnan¬
ci izgubili do zadnje pare. Ne vem, kako je bilo s tistimi, ki so osta¬
li pod Nemci. Dejstvo je, da če bi del denarja pustili v ljubljanskih
bankah, bi vsaj kot begunci lažje pretolkli begunska leta. Res je, da
si usode ne piše vsak sam. Po navadi, ko je kaj narobe, je vse narobe.

Tisto noč pred Velikim petkom se je že vedelo, da so Nemci
čisto blizu. Mesto se je izpraznilo. Vsi so se zaprli v svoje domove.

142

SPOMINI

Oče je tisto noč ostal pri nas. Drugo jutro na vse zgodaj je začelo
ropotati. Stekli smo k priprtim roletam in videli, da prihajajo nem¬
ški motoristi. Vozili so ob pločnikih in imeli strojne puške naperjene
proti hišam. Vse je bilo zeleno: uniforme, motorji, čelade, vse ... Mo¬
toristi so takoj postavili na vseh glavnih križiščih strojniška gnezda.
Za njimi so pa prišli tovornjaki, tudi zeleni, polni vojakov. Vozili
so eden za drugim in izgledalo je, da ni konca. Cela divizija je šla
skozi mesto. Nismo videli tankov in težjega orožja. Rekli so, da so
šli čez železniški most. Naš ubogi leseni most čez Savinjo je komaj
prenesel lahke tovore. Ko je končala kolona, je vozil velik odprt av¬
tomobil. Na zadnjem sedežu je med dvema nemškima oficirjema ali
generaloma (?) sedel našopirjen jugoslovanski general (imel je velik
rdeč ovratnik) in tako so zasedli Celje. O jugoslovanskem generalu
ni bilo ne duha ne sluha in tudi do danes se o tem ne govori. Gotovo
je bil predstavnik slavne armade, ki se je predala.

Ta dan in noč sta bila mirna razen kričanja mladih nemčurjev,
ki so že nosili po mestu hitlerjanske zastave. A drugo jutro ob šestih
zjutraj se je pred hišo pojavila patrulja vojakov, ki so zahtevali, da
jih oče spremi. Moral je bolan iz postelje in nismo vedeli, kam ga
peljejo. Bili smo vsi v strahu. Ni ga bilo nazaj do večera. Ko je prišel
domov, je povedal, da so ga peljali do generala, ki je zasedel Celje
in se je naselil v županovi pisarni na Magistratu. Zahteval je ključe
od pisalne mize in vseh omar. Hotel je pregledati ves občinski arhiv.
Ker je bil ta v slovenščini, je že imel prostovoljne prevajalce. Stalno
so ga spremljali štirje celjski folksdojčerji. Končno ni mogel najti ni¬
česar, kar bi težilo očeta in ga je pustil domov. Kmalu po poldnevu
se je prikazal spet doma v spremstvu vojaške patrulje. Vsi smo se
oddahnili in bili smo trenutno spet srečni. Oče je obležal v postelji
z vročino in je imel vneto koleno. Vse to so bile posledice napornih
medvojnih dni.

Imeli smo nove oblasti. Nekaj dni, ko smo bili pod vojaško obla¬
stjo, je bilo še kar v redu. Hudo se je začelo, ko so prevzele mesto
civilne ali ne tako civilne oblasti. Naštejem, da so to bili NSDAP
(nacionalsocialistična administrativna oblast), potem Burgpolizei
(navadna policija). Gestapo (strah in groza), SS in tako dalje. Za¬
čeli so se odloki vseh vrst. Po celem mestu so bili nalepljeni pla¬
kati z vsemi mogočimi in nemogočimi zahtevami. Tako sem moral
z veliko žalostjo nesti na določeno mesto očetovo oficirsko sabljo,
na katero je bil vedno zelo ponosen. Isto tako smo morali znesti na
gotovo mesto vse šolske knjige, ki so jih v prisotnosti belo-nogavi-

143

SPOMINI

čarjev zažgali. Vsi ti nemškutarji so plesali in kričali. Bilo je podobno
srednjeveškemu zažiganju »čarovnic«.

Začeli so se nočni pregledi hiš. K nam so prišli trikrat in pregle¬
dali in premetali vse od kleti do podstrešja. Kaj so iskali, ne vem, a
bilo nas je zelo strah. Najhujše je bilo, ko so po celem mestu ugasnili
luči. Slišali smo nemška kričeča povelja in jok. Drugo jutro so nam
povedali, da so praktično vlačili ljudi na postajo in jih tlačili v to¬
vorne vagone. Takih noči je bilo več. Pozneje smo zvedeli, da so jih
vozili k »južnim bratom« v Srbijo. To je bila nacistična čistka, a jim
ni uspela, ker naš narod se ni vdal.

Mi smo se po malem reševali, ker je domači zdravnik dr. Mi-
glič bil dodeljen kot zdravnik rjavi Burgpolizei (mestni policiji). Ta
dobri človek, folksdojčer, je dajal očetu uradna potrdila, da je resno
bolan in da ni za transport. Tako smo lezli skozi tiste pičle tedne
pred pobegom. Medtem smo dobili v hišo SS podoficirja, ki se je kar
naselil v salon z vso opremo in nas nadzoroval. Konec Maja je na
hitro pobral vse svoje stvari in odšel. Na hitro je omenil, da bo moral
na »fronto«. Nihče ni takrat vedel, da so se že tajno pripravljali na
napad na Rusijo. Ostali smo brez kontrole, vsaj začasno. Z bratom
sva nekaj dni prej odpotovala na Gorenjsko in se nastanila pri prija¬
teljih v Mengšu. Oče in mama sta pa še tisto jutro na vse zgodaj tudi
odpotovala s prvim avtobusom do Kamnika in se skrila v Voljčem
Potoku pri stricu Martinu.

Prijatelji v Mengšu (sin je bil moj sošolec in njegova teta učite¬
ljica v Celju) so nam vsem naredili ponarejene dokumente. Bili so
že včlanjeni v tajni rezistenci. S temi dokumenti smo se naslednji
dan usedli na kamniški vlakec, s katerim smo odsopihali proti Lju¬
bljani. Na meji med nemško in italijansko cono je bila kontrola do¬
kumentov. Prvi so prišli Nemci in ni bilo večjih problemov. Sledili
so jim italijanski »bersalieri« z velikimi peresi na kapah. V primeri
z zelenimi in togimi Nemci so izgledali kot pustne šeme. Tako smo
srečno prestali kontrolo. Ves čas je bil oče bel kot izprana kost. Ko
smo odsopihali proti Ljubljani, smo se vsi oddahnili in videli pred
seboj neke vrste svobodni raj. Na postaji v Ljubljani so nas čakali
sorodniki. Snidenja se skoraj ne upam popisati. Bilo je nadzemsko.
Z bratom nas je odpeljala teta Helena Adamič in starše teta Minka
Sviligoj. Tako je živela družina ločena. Sicer so pa razdalje bile zelo
majhne. Midva z bratom sva bila na cesti Sv. Petra in nekaj sto me¬
trov stran starši na Komenskega 5. Tako se je začelo drugo poglavje
mojega življenja.

144

SPOMINI

K| ZAKLJUČEK

Prijatelji me nagovarjajo, da bi opisal tista štiri leta begunstva, a
se mi zdi, da je to pretežka naloga.

To so bila leta dozorevanja polna notranjih in zunanjih konflik¬
tov. Zdi se mi, da bi bilo težko biti objektiven in bi kakšno osebno
mnenje povzročilo stike na levi in na desni. Če mi bo Bog posodil še
nekaj let, se bom mogoče vseeno lotil izluščiti ta trd oreh. Zaenkrat
imam v namenu opisati naš beg 1945 na Vzhodno Tirolsko, potem
pot v Argentino (je že popisana) in težka leta po 1949, ko smo se
morali vživeti v čisto nov svet.

Ko zapiram zadnjo stran, čutim, da bi bilo še mnogo zanimive¬
ga (vsaj za mene), ki bi bilo vredno opisa. Ker sem pa že dejal, da
sem na koncu, bom vse tisto popisal kdaj drugič.

Dragi prijatelji: upam, da na svidenje ...

PRILOGA K PRVEMU IN DRUGEMU DELU
SPOMINOV 1929/1941

Objavljene slike so iz domačega arhiva, ki smo ga zbrali s
pomočjo sorodnikov iz Slovenije. Naš originalni arhiv je
ostal v Celju in se je izgubil po našem begu v Ljubljano.
Zelo mi je žal za veliko zbirko fotografij, ki jih je posnel moj
oče na fronti med prvo svetovno vojno. Le dve sta se rešili
in sta bili v lasti tete v Celju. Vrstni red objavljene zbirke
ni strogo kronološki in tudi teme si sledijo po domače. Za
vse je podlaga moje pisanje in ko se to pisanje prebere, se z
lahkoto spravi v zvezo z raznimi poglavji.

SPOMINI

Mama z mojimi brati Danico (Bogdano), Milivojem in Dragom v Celju.

SPOMINI

Oče, Drago in jaz na Lapadu pri
Dubrovniku 1940.

Danica, Drago in jaz s svojo slavno
puško.

147

SPOMINI

Pogrebni sprevod ob smrti brata Milivoja 1940.

Družinski grob na novel delu
celjskega pokopališča.

Brat Milivoj kot planinec prostovoljec pri

Bohinju.

Sestra Danica in brat Milivoj
pripravljena na letni ples
Olepševalnega društva.

SPOMINI

149

SPOMINI

ipijta?3U XIX  J:

Vnvt sa psa Tjsy«s k  >cn- S
«e*s ss cRp*«y « Hsspmabe S

^ErMTHMAUHJA

3 A OfcHUMPE H 0 OJHE HHHOBHHKE

PE3EPBHE, fIEH3HOHHCAH£ H Y OOTABUH

| 8SH3š 88 SfiCfifiSIfiJ eSSflfcV H

| '7 >y?sss&etas os tasta c?£H6e§ifc8 4?. §§§?«©?§ seje
1; la ? sssj n^fw«ttu»i* »sss^gs ss§ mmma
|i :•••' fec^Hmftessm secto , r c e&»s sAHftsTss»i«s tshks).

150

OBLETNICE

DR. FRANC RODE

DR. ANTON BREZNIK

130-letnica rojstva

19. junija 2011 je v Ihanu, rojstni vasi slavnega jeziko¬
slovca in duhovnika dr. Antona Breznika, potekala spominska
slavnost. Osrednji govor je imel kardinal dr. France Rode.
Tukaj njegove besede.

V posebno veselje mi je, da sem danes med vami, dragi Ihan-
ci in Ihanke, ob spominu na 130-letnico rojstva znamenitega jezi¬
koslovca in najimenitnejšega Ihanca, dr. Antona Breznika. Tu je bil
rojen, v tej cerkvi je prejel zakrament svetega krsta, v tem prelepem
kraju, v prijaznem vaškem okolju je rastel in se razvil v plemenitega
človeka in zavednega Slovenca, zglednega duhovnika in vrhunske¬
ga znanstvenika.

Lepo, da ste hoteli počastiti spomin svojega velikega rojaka.
Iz srca se zahvaljujem vsem, ki ste pripravili to slavje. Naj omenim
g. župnika dr. Andreja Pozniča, g. Janeza Gregoriča, predsednika

151

OBLETNICE

krajevne skupnosti Ihan in g. Braneta Jermana, vodja odbora za
pripravo slovesnosti in vse, ki ste kakorkoli prispevali k lepoti in
slovesnosti tega dneva.

Breznikov rod je bil po očetovi strani iz Rafolč pri Lukovici.
Zaradi zgodnje smrti očeta so se morali otroci kmalu podati v sve¬
ti. Sin Anton, moj stari oče, je nekaj časa služil kot pastir po kme¬
tijah okli Doba in Krtine, potem pa ga je teta Katarina Stoje, ki ni
imela otrok, vzela k sebi v Ihan k Pekletu. Tu se je Anton poročil s
Terezijo Orehek iz Podboršta. Prvi otrok iz tega zakona je bil kasnej¬
ši slovničar Anton, rojen 26. junija 1881. Za njim so prišli še Marija,
poročena z Ložarjem, Ana, poročena z Rodetom, Nace, ki je vzel
Smolajdrovo in moja mama Francka, ki se je poročila na Rodico.

Mati Terezija je bila »čudovita žena, zakladnica starih izročil, z
živim čutom za lepoto pesmi in jezika«, pravi Jakob Šolar. Ob njej
si je sin Anton ostril čut za ljudski govor. Rada je brala in poslušala.
Imela je trden spomin in z veseljem pripovedovala.

V času ko je mladi Breznik obiskoval gimnazijo v Ljubljani, je
bilo v Sloveniji veliko zanimanje za narodno pesem. Od leta 1895 je
Slovenska matica objavljala to narodno bogastvo. Zbirko je urejal
Karol Štrekelj, profesor slavistike na Graški univerzi. Med njegovi¬
mi sodelavci je bil tudi študent Breznik, ki je porabil ves svoj prosti
čas in vse počitnice za zbiranje narodnih pesmi v Ihanu in okolici.
Profesorju Štreklju jih je poslal nad 350. Mnoge od njih mu je pove¬
dala njegova mati Terezija. S tem pa se je v Brezniku tudi že prebudil
znanstveni delavec.

Leta 1902 je Anton Breznik maturiral. Šel je k škofu Jegliču in
mu povedal, da bi bil rad duhovnik, hkrati pa bi tudi rad študiral
slavistiko. Naj vam tu zaupam dogodek iz Breznikovega življenja,
ki je verjetno neznan. Po končani gimnaziji - tako mi je pravila moja
mama Francka, Breznikova mlajša sestra - se je vanj zagledalo neko
dekle iz bogate ljubljanske družine. Ko je kot radovedna punčka br¬
skala po osebnih papirjih svojega starejšega brata Antona, je naletela
na pismo neke skrivnostne Ljubljančanke, ki je postavnega Ihanca
nagovarjala, naj opusti misel na duhovništvo in se z njo poroči. Sli¬
kala mu je srečo skupnega življenja v vili, ki jo je imela njena druži¬
na, dober ekonomski položaj in mesto v uglednih ljubljanskih kro¬
gih. Za nadarjenega maturanta je bilo to nedvomno zelo vabljivo, a
klic k duhovništvu in - tako domnevam - tiha želja domačih sta bili
močnejši in Anton se je odločil za bogoslovje. S kakšnim namenom
mi je mama pripovedovala to zgodbo si lahko predstavljate.

152

OBLETNICE

Kaj je prevladovalo pri Brezniku: želja biti duhovnik, ali zani¬
manje za jezikoslovje? Poslušajmo njegovega prijatelja prof. Šolarja:
»Po vsem tem bi kdo mislil, da je bil Breznik samo na zunaj v se¬
menišču, po srcu pa živel slavistiki. To ne drži. Živel je bogoslovju
in slavistiki, ker je videl, da se da oboje združiti.« V njem ni bilo
nobene razklanosti. »Živel je naravnost zgledno, ker je bil otroško
pobožen in tudi reden v hišni disciplini. Je pa uporabil vsak prosti
čas za študij jezika. Strnil je bogoslovje s slavistiko, duhovnika z je¬
zikoslovcem v celoto, ki se mu ni nikoli razbila« (Dr. Anton Breznik,
Življenje besed, str. 28).

Breznik je bil posvečen v mašnika 14. julija 1905. Novo mašo pa
je imel v Ihanu 23. julija. »Nanjo se je zelo dobro pripravil in visoki
vzor duhovnika obdržal vedno pred očmi. Njegovo osebnost in du¬
hovniški poklic sta se zelo lepo ubrala,« pravi prof. Šolar (prav tam,
str 30).

Po enem letu kaplanovanja v Postojni ga je škof Jeglič poslal v
Gradec na študij slavistike, da se pripravi za službo profesorja na
novoustanovljeni gimnaziji v Šentvidu. Poleg slavistike je vpisal še
latinščino in grščino. Po uspešno opravljenem doktoratu je bil ime¬
novan za profesorja slovenščine na škofijski klasični gimnaziji. Tu
je prišel »do tistega dela, ki je njegovemu značaju in umskemu na¬
gnjenju najbolj ustrezalo. Ostal je pri tem delu zadovoljen in srečen
prav do smrti,« pravi Šolar. Kot profesor v Šentvidu je redno hodil
domov vsako nedeljo. Rad se je pogovarjal z domačini v gostilni.
Vse življenje je ostal naraven, preprost, mislil in čutil je s kmečkimi
ljudmi in jim pomagal, če je le mogel.

Kot profesor je gojil prisrčen odnos z dijaki. Pogosto je koga
imenoval »čežana«. Končno se je vzdevek prilepil njemu: vsi so mu
rekli »čežana«. V njih je zbujal radovednost in jih skušal ogreti za
ideale, za katere je sam gorel. »Posebnost Breznikovega značaja,«
pravi Šolar, »ki je v navdušenju zagorel ob vsem velikem in lepem
ter v superlativih občudoval in poveličeval vse resnične vrednote,
da je bil sam do solz ganjen in prevzet ob lepoti pesmi in plemeniti
misli, bomo razumeli, da je ob njem vzplamenel tudi mladi dijak«
(prav tam, str. 39). Posebna Breznikova odlika kot profesorja je bila
»velika resnicoljubnost in popolno poštenje. Zavedal se je, da uči¬
telj in pravi vzgojitelj ne sme nikoli lagati ali namenoma prikrivati
resnico, da mora biti zmeraj odkritosrčen in na vse strani pošten«.

Vendar Breznik ni bil samo profesor. Bil je tudi duhovnik in to
vzoren duhovnik. Njegovi bivši dijaki so pripovedovali, kako pobo-

153

OBLETNICE

žno je vsak dan maševal v kapeli. Posebno pretresljiv je bil trenutek
darovanja, ko je dvignil pateno s hostijo in kot zamaknjen prose¬
če ponovil: »Sustipe, suscipe, suscipe Sande Pater, omnipotens aeterne
Deus ...«  Čutil je, da duhovnik dobiva moč za svoje življenje pred¬
vsem iz pravega, neposrednega duhovniškega dela v dušnem pa¬
stirstvu. Redno vsak teden je hodil maševat na podružnico v Šmar¬
tno ob Savi. Stari Merkač se je spominjal, da je pogosto omenjal sv.
Pavla, »Kot pravi apostol...« Od jeseni 1936 je prevzel deseto mašo
v Ihanu. Ni bil kaj prida govornik. Manjkal mu je pravi glas, bil je
živčno preobčutljiv, z muko je govoril pred neznanim občinstvom,
da se mu je neprestano poznala zadrega. Pred znanimi poslušalci
pa je bil domač in preprost, prisrčen in zaupen, da ga je bilo prav
prijetno poslušati. V Ihanski cerkvi je najraje stopil k stranskemu
oltarju in ne na prižnico, da je bil čim bliže ljudem. Osvajala je nje¬
gova popolna iskrenost. Nikoli ni napravil vtisa, da misli drugače,
kakor govori, ali da mu ni do stvari, ki jo oznanja.

Breznik se je trdo držal reda v smislu latinskega pregovora:
Serva ordinem et ordo servabit te.  Drži se reda in red te bo obdržal.
Vstajal je zmeraj zelo zgodaj. Med šolskim letom že ob štirih. Ob
petih je maševal, ostal potem dalj časa v molitvi, opravil brevir. Ob
sedmih je zajtrkoval, potem pa se je začel njegov delovni dan, študij
in pouk v poznih dopoldanskih urah. Bil je bolj šibkega zdravja, če¬
prav je bil postaven in visok. Ni pil, ni kadil, redno je hodil na spre¬
hod, v vsakem vremenu. Kljub rahlemu zdravju je opravil veliko
delo, zaradi vztrajnosti in urejenega življenja. Popoldne je bral, pisal
pisma, molil. Po večerji je malo posedel s tovariši pri mizi. V družbi
je bil prijeten, vesel zgovornih ljudi in se je rad nasmejal. Tudi sam je
rad posegal v pogovor. Ob koncu dneva je opravil še večerno moli¬
tev in pred deveto uro je bil že v postelji.

Breznik je že v življenju dosegel nenavadno velik osebni in
znanstveni ugled. Vse ga je spoštovalo in cenilo. Zgodaj je postal
avtoriteta za vprašanje slovnice, povsod iskan in upoštevan stro¬
kovnjak. Bil je član Akademije znanosti in umetnosti in častni pape¬
žev prelat. Njegov kolega, Fran Ramovš, je po njegovi smrti zapisal:
»Breznikovo delo je solidno, znak trdnega znanja in previdno pre¬
mišljenega utiranja normativnih smernic za ustalitev, rast in kulturo
slovenskega knjižnega jezika. Te značilnosti je posebej pokazal še
v posameznih študijah; po njih je njegovo ime postalo znano tudi
onstran meja slovenske zemlje in je bilo in bo spoštovano v krogu
slavistov sveta« (F. Ramovš, Zbrano delo II., Lj. 1997, 614)

154

OBLETNICE

Kaj nam pove danes dr. Anton Breznik s svojim življenjem in
svojo besedo? V čem nam je lahko vzor?

Prvo, kar nas uči ta izredni Ihanec, je ljubezen in spoštovanje
maternega jezika, skrb za lep slovenski jezik, za govor brez prosta¬
ških in nesramnih izrazov. Žal je tega vse preveč v naši javnosti, v
tisku, na televiziji in na medmrežju. Naša kultura izražanja je nizka
in uboga. Kot da nimamo pravega odnosa do svojega jezika. Poslu¬
šajmo Slomška: »Materni jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih
starih zadobili; skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim
mlajšim zapustiti... O, ljubi, lep, pošten slovenski materni jezik.«

In te ponosne besede pisatelja Ivana Preglja: »Sicer pa je sloven¬
sko pisati neskončno večja samozavest, kakor pa služiti umetnosti v
kakšnem drugem velikem kulturnem jeziku. Naš jezik je namreč še
neskončno mladosten in prav tako apriorno pesniški.«

Drugo, kar nas uči Breznik, je poštenost misli in besede, lju¬
bezen in absolutno spoštovanje do resnice. Vsak dan je prebil zgo¬
dnje jutranje ure v tihem premišljevanju in molitvi, potem pa je bral,
preučeval in analiziral stara slovenska besedila od protestantov do
Janeza Svetokriškega, od Bleivveisovih Novic do liberalnega Slo¬
venskega naroda. Vedno je pazil na izraz, na razvoj besed od ene¬
ga avtorja do drugega. Po tem tihem osvajanju izrazov je njegova
beseda postajala tehtna, premišljena, verodostojna, sprejeta v naj¬
bolj zahtevnih znanstvenih krogih. V tem nam je Breznik zgled. Kot
človek, ki je znal živeti v tihoti in se v njej bogatiti. Čim globlja je
namreč tihota, tem bogatejša je beseda, ki iz nje prihaja. Beseda se
rodi v človekovi notranjosti, v njegovem duhu, v njegovem srcu. Če
je ta notranjost močna in polna življenja, bo beseda sočna in živa.
Če je notranjost prazna in plitva, bo beseda votla in slabotna. Člo¬
vek ki živi v raztresenosti, ki stalno bega sem in tja, se izprazni in
moč besede v njem usahne. Človek potrebuje čas tihote in biti pri
sebi. Iz tega privre potem pristna beseda, čista in močna, jasna in re¬
snična. Tihota in pristna beseda gresta vedno skupaj. Ena predpos¬
tavlja drugo.

Še bolj kot samota je za pristnost besede pomembna ukoreninje¬
nost v resnici, zvestoba resnici. Človekov duh se hrani in živi od do¬
ločenih temeljnih vrednot: resnica, dobrota, lepota, pravičnost, lju¬
bezen. Če se človek odvrne od njih, je njegov duh v nevarnosti. Če se
odvrne od resnice, če resnice nima več za zavezujočo, potem njegov
duh zboli in postane nevaren za druge. Lažne ideologije 20. stole-

155

OBLETNICE

tja z vsem trpljenjem, ki so ga povzročile človeštvu, to z zvrhano
mero potrjujejo. Iz tega omrežja laži se človek lahko reši samo, če je
pripravljen na spreobrnjenje, na prenovo svoje zavesti, na novo roj¬
stvo v resnici in ljubezni. Samo resnica osvobaja. Ponižni, preprosti
dr. Breznik nam je zgled spoštovanja resnice. Zato veje iz njegove
osebnosti poseben čar, ki vedno obdaja zelo naravne in preproste
ljudi.

Tretji zgled, ki nam ga daje dr. Breznik, je njegov odnos do
Boga. Breznik je živel pred Božjim obličjem. Vsak dan je v svežih
jutranjih urah stopil v pogovor z Bogom. V tem soočenju z njim-ki-je
je vir njegove človeške pristnosti, njegovega kristalnega odnosa do
resnice, njegove vesoljne dobrohotnosti in plemenitosti njegovega
srca.

To nas potrjuje v prepričanju: bolj, ko se človek bliža Bogu,
bolj se bliža sebi, bolj, ko živi v Božji navzočnosti, bolj mu je jasna
njegova lastna podoba, močnejši je stik z Bogom, trdnejši je sam v
sebi.

156

ODMEVI

DR. MILČEK KOMELJ

POT IZ LABIRINTOV

Dva naša likovna umetnika, Ivan Bukovec in Adriana
Omahna, sta imela leta 2007 vrsto skupnih razstav v
Sloveniji. Prva je bila v Galeriji Družina, 28. septembra.
Otvoritveni nagovor je imel dr. Milček Komelj. Zaradi
tehtnih in odmevnih presoj ga tu v celoti povzamemo.

Razstavo z naslovom Labirint med dvema svetovoma dvo¬
jice slovenskih avtorjev iz Argentine, Ivana Bukovca in Adriane
Omahna, napoveduje njun skupen prazen črno-bel labirint, povzet
po labirintu iz kolnske katedrale. Slike, ki jih vidimo na razstavi, pa
so videti barvite in osredotočene na duhovni svet vsakega od njiju.
Zato avtorja gotovo nista videti izgubljena v kakem labirintu, četudi
so slike v njuni zavesti morda zares razpete med doživljanja in iz¬
kušnje v stari in novi, slovenski in argentinski domovini, med kate¬
rima sta razdvojena kot med dvoje svetov; toda likovna kultura je v
obeh očitno tako sorodna in povezana z naravo, da v umetnikih ni
čutiti razkola, ampak lahko v njunih slikah tudi povsem nepoučeni
o njuni usodi in slikarski vzgoji dojemamo predvsem intimno izpo¬
ved dveh različnih osebnosti, ki v kontekstu slovenskega likovnega
izročila nikakor ne zvenita kot tujek, marveč sta z njim celo docela
v sozvočju. Ustvarjalni podobi obeh avtorjev - ob navzven abstrak¬
tnem videzu - črpata izhodišče iz spominskega dojemanja narave, ki
jo v njunem pogledu oživlja predvsem barva, pa tudi krhka risarska
konstrukcija; barvni impulz pa je vseskozi izraz njunega notranjega
življenja, posebno čustvene ubranosti in duhovne intenzitete.

Ivan Bukovec uravnava svoje podobe po jasnem načelu. Njihov
spodnji del trasira z barvnimi vodoravnicami, ki so hkrati samo¬
zadostne, izrecno likovne proge ali črte, učinkujoče kot znamenja
miselne trdnosti in s tem kot nekakšne legende k podobam, pospre¬
mljene z aluzijo na zleknjeno zemeljsko trdnost, nad katero pa se v
jedru slike pne mnogo bolj nemirni ustvarjalni razmah kot ploskev

157

ODMEVI

neba nad horizontom. Nad vodoravno osnovo umetnik s slikovito,
sunkovito barvitostjo sprošča intenzivneje energično, zvrtinčeno ali
slikovito utripajoče ustvarjalno nebo sončne luči ali sočnega zelenja,
bodisi valov vodovja ali goščave travnika, ob katerem se prebujajo
aluzije na dinamiko v naravi; predvsem pa je v njem mogoče začuti¬
ti življenjski nemir samega ustvarjalca, ki to nakazuje tudi z naslovi
slik, kot so V preizkušnjah, Prebujanje ali Razmišljanje, oziroma z
upodabljanjem skozi pojave v naravi izraženih svojih lastnih stanj,
kot so Tišina, Nemir ali rdeče zaznamovano Trpljenje in ustvarjalno
Rojevanje, sugerirano s sklenjenostjo nenehnega valovanja. Zeleno-
-modre valovnice z rdečimi utrinki so zanj v bistvu valovanje življe¬
nja, ki se je razmahnilo iznad črtaste osnove oziroma barvne skale v
njenih vnaprej določenih barvah in ki lahko vzbuja različne aluzije
na organsko življenje, tako kot jih je pri nas nekoč že valujoča ume¬
tnost v secesiji in jakopičevsko-kregarjevska postimpresionistična
barvitost; gotovo pa v njegovih slikah dominirata umetnikov lasten
vitalizem in nemir. V rumenem sijaju Bukovčevega prebujenja, ki
ga simbolizira zlata luč, žari razsvetlitev kot zazrtost v svetlobo na
žitnih poljih neba nad ritmično prežarjeno rjavino in zelenino ze¬
meljskih livad; na sliki razmišljanja pa se nemirni, prav tako v dia¬
gonalah bežeči tok dinamičnih barvnih zamahov usklaja iz ritmič¬
no zanosnih slikovito sproščenih potez, zelenih in rumenih svetlob
nad ravnino obzorja realnosti, predočene z geometrijsko strogostjo
vzdolžnih barvnih polj, nad katero je videti duhovna pokrajina
umetnikovega doživljanja hkrati zračno abstraktna in naturalistič¬
na, prebujena v zagon iz tkiva oblakov med lučmi, ki so obenem po¬
let misli in čustvovanj, ritem valov ali idej, ki jih žene življenje skozi
nenehne preizkušnje, a so tudi podoba življenjskega prelivanja iz
rodu v rod ali v kozmično neznanost, v kateri slutimo z ljubeznijo
do življenja in sveta pretkano in prežarjeno, v luči raztopljeno ume¬
tniško svobodo.

Slike Adriane Omahna so prav tako kot Bukovčeve v osnovi
zajete med slikovito abstrakten in aluziven izraz, ki segmente pred¬
metnega ali konkretnega sveta preraja v tkivo duhovnih doživljanj.
Vendar pri slikarki vsaj v kompozicijskih prvinah prevladuje nav-
pičnost, ki je ponekod še posebno razvidna iz ozkih formatov posa¬
meznih platen in ponekod tudi iz njihovih vsakokratnih postavitev,
ki sestavljajo celovito kompozicijo v t.i. zloženko iz posameznih ele¬
mentov, ponekod medsebojno povezanih kot pri oltarnih poliptihih.
Smisel za konstrukcijo pa je razviden tudi iz tkiva umetničinih slik,
v katerih ob vsej slikovitosti razbiramo tudi večjo oblikovno risar¬
sko izostrenost, četudi nežno pretkano s slikovitejšimi utripi oziro-

158

ODMEVI

ma površinsko teksturo, ki izhaja tudi iz njenih izkušenj s študijem
fotografije. Njene kolažne slike živijo vsaka zase ali v kompozicij¬
skih povezavah, skoznje pa iz največkrat sinje-sivkaste barvne into¬
nacije ter iz ritmov in harmonij prav tako kot pri umetniku slutimo
aluzivnost na segmente resničnosti in celo zgodbe, ki so prav tako
izrazito čustveno utemeljene, le da so navzven bolj kontemplativno
zadržane, bolj zastrte, prosojne, tankočutno lirično ubrane ter inti-
mneje zazrte v osebni svet spominov, kar nakazuje že naslov njene¬
ga osrednjega razstavljenega cikla In se te spominjam pri kamniti
fontani. V take slike Adriane Omahna je zajet spomin na pokojnega
očeta, prebujen ob pokopališkem vodnjaku, ovit v pajčolanasto za¬
strto tkanino ali atmosfero čustev, podobno kot v lirični poeziji; zato
so njene barve zamolkle in zabrisane kot spomini, prebujene ob mi¬
sli na simboliko nevidnega vodnjaka, ki nam ob svojem kamnitem
vodnem hladu že sam po sebi priklicuje tudi aluzijo simboličnega
zvenenja; umetnica pa se zazira v svoje spomine, o katerih govori
kot o »tekočih memoarih«, kot skozi vodo, ki jo poživljajo zračni me¬
hurčki, ki polzijo po površini platen ponekod skorajda kot prozorne
solze. V njene spomine pa se kot eden od motivnih nosilcev prikrito
zarisuje tudi značilen spomin na slovensko domovino, zaznamovan
z nageljnom, bolj izjemoma z njegovim sinjim cvetom, največkrat
pa s krhkim steblom, katerega kolenčasti pregibi se ji prav tako kri¬
stalizirajo v oči ali solze. Na eni od postavitev, ki jo kompozicijsko
povezuje jasno začrtani, z mehurčki poživljeni konstrukcijski lok,
so slikarkina čustva zajeta v sinjo barvitost in ritmično zvenenje
tudi kot skozi kristalinične prosojne okamnele zavese, in so obenem
uzrte skozi vodno prosojnost resnično kot neotipljivost spominov,
spremenjenih v barvno zvenenje glasbe, ritmično oprte na kompo¬
zicijo krožno usločene forme. Na enako sinje ubranem poliptihu pa
se skozi barvno zastrtost z rdečinami presijanih tonov nakazujejo
tudi dialogi trpkejših oblik, kot spominsko-onstranski razgovori
vertikalnih postav in komaj nakazanih skrivnostnih obličij, ki se zde
ponekod kot razjedena drevesna debla ali skale z oživelimi pogle¬
di; njihove poševne in vodoravne ploskve, ki uravnovešajo in po¬
vezujejo sestavljenost kompozicij, pa učinkujejo tudi kot posmrtne
preveze, ki nakazujejo nemoč govornega sporazumevanja med mr¬
tvimi in živimi oziroma mumijski večni molk; vse to aludira na skri¬
ta, tudi posmrtna medčloveška razmerja, in hkrati na samoto, kot
spomin ali misel na neznano nam zgodho ali na bitje, ki se ga dotika
umetničin spomin le še kot privid, napolnjen bolj z grenko otožnim
kot razigrano veselim čustvom.

Vse take slikarkine podobe so abstraktno nekonkretne, a zastr¬
to zbujajo misel na dogajanja, kot bi se nam napovedovale ali pri-

159

ODMEVI

kazovale v snu in kot da bi nam želela ustvarjalka pomene svojih
spominov hkrati prikrivati in razkrivati, zato so, tudi glede na svojo
likovno površino, ponekod videti kot palimpsesti iz več plasti. Se
bolj odkrito lirična pa je umetnica v sliki, sestavljeni iz treh ozkih
pokončnih platen, v katerih je njen spomin zajet v hladno čustvo
sinjine, presijane z belo odmaknjeno lučjo, ki prešinja modrino kot
lebdenje snežink; vzgon vertikal pa kompozicijsko povzemajo in
razčlenjujejo vertikale njenega cvetličnega stebla, samega in okro¬
nanega s samotnim cvetom, oznanjevalca lepote ali ljubezni, a tudi
velike krhkosti. Tudi misel na slovenski nagelj, ki se razpira v ne¬
znano luč ali pa je že brez cvetu, pa je ugledana iz sinjega hladu, ne
v živi, kaj šele gasparijevsko ali golarjevsko folklorni rdečini, ampak
je pretočena iz sinjega spominskega vodnjaka, ki nam ne more vrniti
resničnega življenja, niti ne resnične domovine, marveč nam lahko
sugerira le še ohlajen in poetično odmaknjen, a toliko bolj vztrajen
in estetsko zaledenel, zato pa toliko bolj neminljiv spomin.

Oba umetnika sta zelo različna in hkrati so njuna dela, soočena
na skupni razstavi kot v sožitju, v katerem se medsebojno dopol¬
njujeta, videti kot izraz dvojice različnih temperamentov oziroma
značajev, ki se oba izpovedujeta z barvo in linijskim ritmom, le da je
umetnik bolj energično odprt in barvno intenziven, žareč v zelenini
življenja ter rumenini sonca, umetnica pa je bolj delikatno skrivno¬
stna, zazrta v resničnost skozi vodno polzenje neulovljivih spomi¬
nov, ki se ponujajo v obravnavo njenemu likovnemu pogledu. Oba
pa iz labirintov, v katerih se danes vrtinči umetnost, segata na prosto
in dihata v spominskem stiku z naravo, a pri tem najbolj zaupata
abstraktnemu slikarskemu izročilu. S povezovanjem svoje likovnosti
in doživljanja narave nam prikrivata in razkrivata svojo življenjsko
dinamiko ali zasanjanost in nagovarjata gledalca, da se prepušča nju¬
nim barvam in še sam prisluhne skrivnostim njunega nemira, čustev
in spominov. V tem vidim primarni vzgib njune izpovedno in poetič¬
no obarvane ustvarjalnosti, s katero sem se ravnokar tudi sam prvič
srečal, saj je vsa njuna likovna ubranost usmerjena predvsem v izraz
slikarskega čutenja in v meditacijo o lastni usodi, dvignjeni nad ho¬
rizont konkretnega v dinamiko ustvarjalnega duha. Ta se pri Ivanu
Bukovcu zaganja v daljave s prepredenimi valovi življenjskih ritmov
in se pretaplja skozi luč sončnega žarenja v podobo vseh njegovih
sončnih zahodov; pri Adriani Omahna pa se dviga v višino in raste
kot vez krhkega slovenskega nageljna in v onstranstvo zazrtega, sko¬
zi odmaknjene oči spomina dojetega, z mislijo na očeta povezanega
pokopališkega vodnjaka, ki ga doživlja kot sublimirano vez med ži¬
vimi in mrtvimi, med minulim in prihodnjim.