)V<>Wo»OWoWOWaW0WimM)W5«0Wii<l)y()V() i ii , (


Proslava veleč. g. kanonika J. Marna.

Zvezda se na prsih sveti,
Cesar c’l<5 ga čisla sam. —
Kdo je mar?

Ta pravičen korenine
Je slovenski oratar.

J. Koseski.

Ko se je raznesla vest po naši slovenski domo¬
vini, da je presvetli cesar sam proslavil zasluge vele-
zaslužnega profesorja, č. g. kanonika Jos. Marna,
tedaj se je obveselil o tej odliki izvestno ves slo¬
venski svet. Kdo pač izmed sedaj živečih slovenskih
razumnikov imel bi po širni domovini toliko hva¬
ležnih učencev, toli spoštovateljev mimo njega?
Zato pa je bila tudi včerajšnja slavnost, ko so mu
pripeli zasluženo viteško znamenje Prane Josipovega
reda na prsi, tako odkritosrčna, tako neprisiljena,
navzlic temu, da je imela oficijelni značaj, da sličnih
tako prisrčnih malo pomni svet.

Značaj slavnosti bil je šolski: šolniki in gim¬
nazijska mladina obeh ljubljanskih zavodov se je
včeraj po dovršeni veliki maši v stolnici zbrala v
telovadni sobani gimnazijskega poslopja. Praznično
bila je sobana okrašena: dičile so jo cesarske in

1

4

slovenske zastave in zastavice; preproge so bile raz¬
pete vmes med zelenjem in cvetjem. Ondi, kjer je
bil odmerjen prostor slavnostnim gostom, pa je bil
napravljen podij, vrh katerega je bila soha Njiho¬
vega Veličanstva presvetlega cesarja, in zgoraj bila
je razvita zastava gimnazijska z nebeškim pokrovi¬
teljem sv. Alojzijem.

Kmalu po ednajsti uri vstopi slavljenec v dvo¬
rano, ki je bila že napolnjena dijakov vseh šol pod
nadzorstvom svojih razrednikov. Gospoda jnbiiarja
spremljal je mil. g. prelat, kanonik dr. Andr. Če¬
bašek,  kot komisarij knezoškofijskega ordinarijata,
blagor, g. deželni šolski nadzornik Josip Šuma  n,
blagor, gosp. župan ljubljanski Peter Grasselli,
gospod ravnatelj gimnazijski Andrej Senekovič,
gosp. ravnatelj niže gimnazije Pran Wiesthaler,
ravnatelj c. kr. obrtne šole, gosp. Ivan Šubic  in
gg. profesorji obeh gimnazij in corpore.

Ko zavzamejo slavnostne prostore omenjena go¬
spoda, zaori iz č lih grl naših gimnazijcev slavnostna
pesem: „0 Oesterreich, mein Vaterland". Na to po¬
vzame besedo g. deželni šolski nadzornik, ki omenja,
da je Njihovo Veličanstvo blagovolilo gosp. slavljenca
dne 2 .  septembra vsled zaslug, ki si jih je stekel
na šolskem polju, proslaviti z viteškim križem Prane
Josipovega reda. Zato pa si šteje v posebno čast, da
sme o tej slavnostni priliki ob navzočnosti gospodov
kolegov kakor tudi nadepolne gimnazijske mladine
pripeti ta znak odlike in visoke cesarske milosti na
zaslužne prsi slavljenca.

5

Pripevši križec slavljencu čestita mu imenom
navzočih kolegov in mladine.

Sedaj čestita slavljencu v navdušeni besedi go¬
spod ravnatelj Senekovič  približno tako-le: »Ra¬
dosten in slavnosten dan je današnji, ko nam je
podana prilika, čestitati Vam, velečastni gospod ka¬
nonik, sedaj, ko Vam diči avstrijsko čuteče prsi
križ Franc Josipovega reda. Radostno povdarjam,
da je to za naš zavod daD veselja, in to tembolj,
ker ste v družbi z nami delili toliko časa žalost in
veselje, radost in težave pri vzgoji mladine. Petin¬
trideset let ni sicer mnogo v življenju kacega na¬
roda, a v življenju posamuika je to dolga vrsta. In
kar nas tembolj z radostjo napolnuje, to je delo¬
vanje Vaše. Pač se spominjate nazaj trnjevih dni,
katere ste preživeli na težavni poti šolstva. Kolikrat
ste najboljše mislili, najboljše želeli, in vendar so
Vas slabo ali celo napačno umeli! In nasproti mla¬
dini, kako ste vselej imeli srce odprto in odprte
roke! Smelo rečem, da ste marsikateremu mlade¬
niču, ki se je že obrnil na pot krivice, pomogli
nazaj na pravo pot poštenja. Prav tako ste bili nam
prijazen, mil in vsigdar odkritosrčen tovariš. In dasi
se danes ločite od našega zavoda ter podaste v za¬
služeni pokoj, dasi se ločite od nas dragih svojih
učiteljskih tovarišev, in mi to z žalostjo na znanje
jemljemo, vendar prosim Vas, prečastni slavljenec:
pozabite, kar je bilo grenkega, bridkega, in vzemite
seboj, kar je bilo za Yas prijetnega, veselega. Jaz
pa Vam želim še mnogo, mnogo let v sreči in

6

zadovoljnosti preživeti v čast božjo in na slavo do¬
movine !

Obrnivši se k dijakom nadaliuje: Priča ste

danes slavnosti, ki se redko kdaj dogodi v naših
prostorih. A prav današnji dan Vam je priča, kako
presvetli cesar sami priznavajo zasluge mož, ki so
si jih stekli na šolskem polju v prid mladine in v
prid skupne naše domovine. In prav današnja pri¬
lika bodi Vam novo znamenje, združiti vse moči,
da v marljivosti doprinesete že v mladosti svoji lep
venec delovanja na oltar domovini. Gospod slav¬
ljenec je mnogo deloval v šoli, malone vsi ste bili
njegovi učenci. Ravnal pa se je po reku našega
pesnika, da

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan;

Kar more,  to mož je storiti dolžan.

Tako je s peresom svojim proslavil domovino,
kažoč v svojem tolikoletnem „Jezičniku“ na vse one
može, ki so se v našem slovstvu pokazali in odliko¬
vali. Razven tega pa je sodeloval pri našem znan¬
stvenem društvu „Siovenska Matica" izza njenega
početka ter jej je zadnja leta trudoljubiv predsednik.
In ko se sedaj gospod loči od naših šolskih soban,
sprejmite si njega kot vzornka v svoje srce, naj
Vas njegova marljivost navdušuje, da si bodete
ob času svojih študij zasejali mnogo zdravega se¬
mena, ki bo klilo in kasneje sad donašalo domovini.
Domovina kliče na delo, domovina
potrebuje delavcev!  Zato je neizrekljivega
pomena za našo domovino, ako se njeni sinovi ved-

7

nostno čvrsto oborožijo v mladostnih letih, da jim
bode mogoče pozneje tem vspešneje delovati v njen
prospeh z uma svetlim mečem. K taki marljivosti
spodbuda bodi Vam tudi današnja slavnost. In ako
se ravnate po marljivosti svojega profesorja, današ¬
njega slavljenca, postavili mu bodete najlepši spo¬
menik v svojih srcih.

Po teh toplih besedah, ki so na mladino, kakor
tudi na slavljenca napravile viden vtis giujenja, pri¬
stopi g. ravnatelj Fran W i e s t h a 1 e r , čestitajoč
i on imenom učencev niže gimnazije „Hčerka“ —
omenjal je — „se raduje slave svoje matere, tako
se raduje tudi najnovejša gimnazija odlikovanja toli
zaslužnega člana velike gimnazije. Zaslugam krona!
Tako slove pregovor, in prav to je znak našega
največega veselja, da ste prečastni gospod odliko¬
vanje v popolni meri zaslužili.  Tudi naši gim¬
naziji darovali ste že mnogo dragocenih knjig. Na¬
sproti svojim tovarišem bili ste vsekdar prisrčno Iju-
beznjivi, z neomabljivim svojim značajem ste si srca
vseh pridobili, z očetovsko skrbjo pa in ljubeznijo do
mladine ste si osvojili tudi srca učencev. Sedaj, ko
se ločite od učiteljstva, učenci sicer tožno za Vami
gledajo, toda jedno prepričanje, jeden spomin jem¬
ljete seboj, katerega Vam smem po vsej pravici v
imenu učencev dati: spomin vedno zvesto
vdane mladine.  In v to svrho kličem: Bog
Vas živi!

Nato se dvigne velečastni gospod slavljenec in
opravljen z insignijami častnega kanonika, z viteškim

križcem na prsih izredno živahno, prav mladeniško
navdušeno spregovori besedo, katere svojim čita-
teljem nočemo ukratiti dobro vedoč, da jo bodo
nekdanji učenci našega jubilarja radostno čitali,
kajti ne moremo jo označiti drugače nego: to je
podoba Marnovega duha, delovanja, značaja.

Glasi se nekako tako-le:

Visoko spoštovana družba !

Dvojno čuvstvo mi prešinja danes, srce: čuvstvo
hvaležnosti in čuvstvo radosti. Prvo hvaležnost sem
dolžan in izrekam Bogu Vsegamogočnemu, ki me
je — smem reči — čudovito ohranil do današnjega
dne. Slabotnemu od rojstva bilo mi je prestati
mnogo, mnogo bolezni pa trdih, trdih bojev : bojev
na družinskem in narodnem, na pedagogičnem in
literarnem, na cerkvenem in političnem polju. Pre¬
zgodnja moja canities in calvities ima pač tudi v
tem svoj poseben vzrok. Za srečno izvršitev vsega,
kar sem delal in dosegel, bodi Bogu prva zahvala!

Za Bogom izrekam danes največo zahvalo N j.
Veličanstvu, našemu najmilostnejšemu gospodu in
cesarju. Po milosti Njegovega Veličanstva postal
sem na tem zavodu učitelj veronauka, profesor,
častni kanonik in sedaj vitez reda, ki se po pre¬
svetlem cesarju imenuje. In dasi sem že doslej —
da ne omenjam posebnih prilik — pri vsaki sveti
maši napravil gorki „memento pro imperatore nostro
Francisco Josepho", hočem to storiti v bodoče še
iskreneje in sicer ne samo za vzvišeno osebo N j.
Veličanstva, marveč za celo visoko cesarsko hišo

9

Bog ohrani, Bog obvaruj, Bog blagoslovi Njegovo
Veličanstvo!

Za presvetlim cesarjem sem posebno zahvalo
dolžan namestniku Njegovega Veličanstva, prebla-
gorodnemu gospodu deželnemu predsedniku. Odkar
biva na Kranjskem — danes moram to javno pri¬
znati — odlikoval me je s toliko pozornostjo ob
raznih prilikah, da sem bil primoran večkrat za¬
vzeti se in strmeti nad tako ljubeznjivim ravnanjem.
Da sem bil dvakrat odlikovan — to vem dobro —
za to se je on živo potrudil. Bog mu povrni vso
dobroto obilo v časnosti in večnosti!

Potem sem dolžan veliko, prav posebno hva¬
ležnost svojima neposrednima šolskima predstojni¬
koma, visokočislanemu gospodu deželnemu šolskemu
nadzorniku in dragemu gospodu ravnatelju. Oba
gospoda sta občevala vedno z menoj, ne samo pri¬
jazno in ljubeznjivo, marveč z nekim odkritosrčnim
prijateljstvom, kar mi je težavno službo katehetovo
jako olajšalo, in prav to je tudi vzrok, da se od
učiteljstva težko ločim. Posebno pa mi je dolžnost
zahvaliti se Vam, velespoštovani gospod deželni šol¬
ski nadzornik, za to, da ste mi danes osebno znak
cesarske milosti izročiti blagovolili in tako krilate
besede v mojo proslavo izpregovorili. Tej zahval-
nosti pridevam tudi spoštljivo prošnjo, Vaše blago¬
rodje izvoli kot zastopnik in ud v svetu cesarske
vlade mojo globokoobčuteno, najiskrenejšo zahvalo
izreči za toli visoko odlikovanje na povoljen način
ekscelenciji gospodu ministru za uk in bogočastje,

10

pa tudi poročiti mojo zahvalnost ua naj viši sedež
Njegovemu Veličanstvu.

Hvala Vam, visokospoštovani, dragi gospod
ravnatelj! Po Vašem resnobnem posredovanju in
čvrstem sodelovanju je nastala današnja slavnost.
Gospod Vam to povrni! On Vam dodeli moč in
zdravje, da bodete vstrajali še mnogo, mnogo let v
tem zaslug polnem poklicu na slavo zavoda, na ra¬
dost vsega učiteljskega zbora, na blaginjo učeče se
mladine.

Pa tudi Vam gospod ravnatelj mlajše gimna¬
zije srčna hvala za prijazne besede, s katerimi ste
me počastili. Bog Vas usliši in blagoslovi Vaš mladi
zavod: vivat, crescat, floreat!

Hvala prisrčna vsem tu navzočim, velečastitim
gospodom: prečastnemu gospodu prelatu in proto-
notariju, kot komisarju knezoškofijskega ordinarijata;
blagorodnemu županu ljubljanskega stolnega mesta,
osobito pa mojim dosedanjim gospodom tovarišem
pri učiteljstvu!

Čutilo hvaležnosti mi prešinja danes srce, pa
tudi čutstvo radosti, — zato, ker ste prečastita go¬
spoda le to mojo slavnost v skupno veselje, v skupno
slovesnost povzdignili. Prav ste storili: saj je tudi
to skupna slavnost, zakaj koliko bi bil pač jaz sto¬
riti mogel brez Vašega prijaznega sodelovanja! Tako
pa smo delovali v imenitnem poklicu za vzgojo in
omiko naše učeče se mladine vzajemno po vzviše¬
nem vzgledu preljubljenega nam vladarja: „Unitis
viribus!" Oseminštirideset  let  sem hodil

11

v to hišo: t r i o a j s t (ker prištevam še prvo leto
bogoslovja) kot učenec, in petintrideset  let
kot učitelj. Med tem časom imel sem pet ravna¬
teljev, deset nadzornikov in vseh skupaj 120 ko¬
legov. In če smem kot dosedanji Vaš senior, in kot
duhovnik katoliške cerkve podati Vam za slovo še
jeden svet, Vam zakličem iz srca: Ljubite

učečo se mladino!  Potem Vam bode sladek
jarem, v katerega ste ž njo vred vpreženi in lahko
breme, katero z mladino skupno prenašate.

Doslej govoril je slavljenec v nemški besedi,
kot odgovor na prejšnja čestitanja. Sedaj pa vzdigne
glas in v mili, dragi materinščini tako-le nadaljuje:

„Ker sem pa tn, kar sem, dosegel poglavito po
slovenščini, spregovorim rad v slovo tudi v mater¬
nem jeziku. Ne morem in ne maram Vam pripo¬
vedovati, kako je bilo pred 48 leti, ko sem vstopil
kot učenec, ali le pred 85 leti, ko sem vstopil kot
učitelj v to hišo: kako s slovenščino, kako na slo¬
venskem slovstvenem polju. Ne maram Vam raz¬
lagati, da sem 1. 1857 vstopil za časti in hvale
vrednim učenim možem, ki pa postaran ni imel več
potrebne veljave. Tedanji ravnatelj Nečasek hodil je
dve leti ž njim v šolo — njemu v obrambo. Red
ali „klas“ iz slovenščine se ni štel; brez pripravnih
knjig učiti sem moral — s kmetov dospel v ka¬
tedro VII. in VIII. razreda — slovenščino po nem¬
ško. Dokaj truda mi je bilo, da sem pripravil učence
dotlej, da so najboljši v čast si šteli, najboljše rede
dobivati tudi iz slovenščine. Ne morem Vam raz-

12

lagati, kolike borbe so bile, da se je slovenščina
smela učiti po slovensko, da se je pripustil vero-
nauk v I. gimnazijskem razredu tudi po slovensko.
— A zdaj! Kolika sprememba! Kak razloček! Ko¬
liki napredek! — Tovarišev učiteljev sem štel 120,
dijakov v veronauku in v slovenskem jeziku pa šte¬
jem na tisoče in tisoče. In srce mi radosti igra,
kedar se oziram v duhu okrog po svetu in vidim,
da v vseh stanovih, — v vseh strokah, hvalno, da
slavno delujejo že moji učenci, in skoro da delovali
bodo že njihovi sinovi! Oj da bi delovali vsikdar
tako, da bi bilo njihovo prizadevanj na čast Bogu
in njim na korist, na čast in korist mili domovini,
cerkvi in državi; oj da bi delovali po starem čisla¬
nem geslu slovenskem: Vse za vero, dom,
cesarja!

Za cesarja, kateri so se ozrii milostno po meni
tudi na Vas, na vso gimnazijo; za cesarja, kateri
obhajajo danes svoj veseli god; za cesarja, kateri
so 1. 1888, kadar so bili na Kranjskem, ravno v
tej dvorani sprejeli gimnazijske profesorje, dijake pa
so obiskali po nekaterih razredih. In ko so v prvem
gimnazijalnem razredu poslušali nauk iz naravo¬
slovja, in je neki vprašani deček ves hripav odgo¬
varjal, rekli so obrnivši se proti svojemu deželnemu
gospodu namestniku: „No, der ist vor lauter ,Živio’s
schon ganz heiser gewordeu“, — pa so se posme¬
jali. In tedaj, dragi moji, sem videl, da jim veseli
,Živio 1  niso bili neljubi. In zato prosim in poživljam
tudi Vas vse, da sedaj, v tem slovesnem trenotku,

13

zakličemo vsi skupaj ,unitis viribus 1  presvetlemu
cesarju trikrat: živio, živio, živio!!!

Pevci zapojo cesarsko pesen, katero vsi navzoči
molče in stojč poslušajo.

Sedaj pristopi izmed dijakov petošolec Stare
ter v nemškem jeziku prav gladko in lično izusti
čestitko do slavljenca. Nato pa osmošolec Žun v
slovenščini navdušeno povzdiguje svojega učenika,
ki je dijakom toliko let vcepljal resnice sv. vere v
mlada srca.

Na to ljubo čestitanje v imena gimnazijskih
dijakov izpregovori slavljenec dijakom za slovo be¬
sedo, katera bode izvestno zanimala ne samo sedanje,
marveč tudi nekdanje dijake. Na nemški pozdrav
izpregovori, kakor dostojno, nekoliko nemški, na slo¬
venski pa obširneje slovenski, primeroma tako-le:

»Dragi moji! Prvi svoj ogovor do gimna¬
zijske mladine začel sem pred 35 leti po besedah
božjega učenika: »Kdor hoče priti za menoj, naj

zataji sam sebe, naj zadene svoj križ vsaki dan in
naj hodi za menoj!“ Trda, pretrda beseda, pore¬
čete, zlasti danes, o tej slovesnosti. Toda kar je, to
je, jaz ne morem drugače; to je edini pot do naše
časne in večne sreče. In take sreče želim Vam prav
iz srca. Besede te nahajate v katekizmu, i n p o
katekizmu, ne po drugih knjigah,
bomo enKrat sojeni vsi, po katekizmu se bode odlo¬
čila naša večna osoda.

Zato naj tudi gimnazijski učenec to, kar mu
je po božji in človeški zapovedi prepovedano, opusti,

14

ko bi se mu še tako mikavno in prijetno dozdevalo.
Zato naj dijak svoje stanovske dolžnosti, katere je
prevzel vstcpivši v gimnazijo, vedno in povsod na¬
tančno spolnuje, ko bi ga to tudi težko stalo, in
prav to se v Vašem stanu pravi: samega sebe za¬
tajevati, svoj križ vsaki dan nositi. In kako naj
učenec to stori? „Hodi za menoj!“ kliče božji uče¬
nik; torej po njegovem nauku, po njegovem vzgledu !“

Nato izpregovori slovenski, n. pr.:

„Drugi nauk, ki sem ga priporočal svojim nek¬
danjim učencem v cerkvi in v šoli, in bi ga rad
tudi Vam danes za slovo živo priporočil, je pa —
kateri? To je vzgled na božjega dijaka, na dvanajst¬
letnega Jezusa. — Malo je v sv. pismu o mladosti
našega božjega Zveličarja, ali to, kar je, zadostuje
za Vas vse v dobi, v kateri se v srednjih šolah
poučujete in vzgojujete. Šel je dvanajstletni mlade¬
nič Jezus s svojimi stariši v Jeruzalem na praznike
in je še po njih ondi ostal. Glejte, to je Vaša prva
dolžnost: Služiti Bogu v njegovi sveti katoliški cer¬
kvi. „Initium sapientiae timor Domini!“ — Šel je
s stariši in bil jim ie pokoren. Cujte! To je Vaša
druga dolžnost: Starišem skazovati spoštovanje, lju¬
bezen in pokorščino. — Bil je mej učeniki — „in
medio doctorum", — katere je izpraševal in jim od¬
govarjal tako, da so se vsi čudili njegovi razumnosti
in njegovim odgovorom. To Vaša tretja dolžnost:
Skazovati svojim učiteljem, profesorjem spoštovanje,
ljubezen, pokorščino, kajti so Vaših starišev namest¬
niki. — Rastel je v letih, v starosti (aetate), tako

15

tudi v modrosti (sapientia) in milosti (gratia) pri
Bogu in ljudeh. V tem, glejte, je v,sa Vaša naloga
v dobi gimnazijski. — Skrbite najprej za telesno
zdravje. V telesu zdravem duša zdrava, — to na
svetu je sreča prava. Skrbite še bolj za dušo! Kdaj
pa je duša zdrava? Kadar je zdrava v glavi in
zdrava na srcu, kadar ima bister um pa blago voljo.
Glejte svojega vzornika ! Rastel je v modrosti. Tako
— oi, da bi rastli tudi Vi vsi v potrebnih, korist¬
nih in prijetnih vedah in umetnijah ! Rastel je v
milosti. Oj, da bi rastli tudi Vi vsi v kreposti, v
svetih čednostih — soglasno z učenostjo! In to
pred Bogom, ker drugače bi bilo Vaše napredovanje
hinavsko, in pred hinavščino sem v s i k -
dar svaril svoje učence, ter „Istinič-
Resnicki"  marsikaj pisal v ta namen. Pa tudi
pred ljudmi naj sveti Vaša luč, da boste tako na
čast vstavu, na čast gimnaziji, na kateri se učite
in vadite. Cvetica, katera lepša samo sebe, lepša
tudi vrt, na katerem raste.

Tako bi rad, da bi rasli tudi Vi vzajemno v
modrosti in milosti ter napredovali v lepem soglasju
in potem boste srečni za čas in za večnost. Te sreče
Vam iz srca želim. In ko bi Vas v tem kateri pre¬
zirali ali obrekovali, tolažite se, kakor sem se jaz
tolažil, z rekom nekdanjega klasika: „ C o n s c i a

mensrecti famae mendacia ridet. —
Justum ac propositi tenaeem virum
...impavidum ferient ruinae."  Kdor je
„justus“ ven in ven, ta je potem lahko tudi „pro-

16

positi tenax“; njemu se ni treba bati, ko bi se tudi
svet podiral. A prav zato, ker so dandanes tako
redki, da bi bili v vseh rečeh, vselej in povsod
„ j u s t i “: justi do Boga, do sebe, do svoje
duše,  do bližnjega, do vrstnikov, prednikov in
podložnikov, zato jih je toliko, ki se le po vetru
obračajo, ki omahujejo in obupujejo, kadar pritis¬
nejo reve in nadloge. Da se Vam kdaj kaj takega
ne prigodi, napredujte soglasno v modrosti in mi¬
losti po svojem božjem vzorniku, da boste srečni
naposled časno in večno. In te sreče Vam želim iz
dna svojega srca in za slovo, in v ta namen blago¬
slovi Vas Bog Oče, Sin in sveti Duh! Z Bogom!

Prisrčne te besede iz ust v šoli in vzgoji osi¬
velega slavljenca so napravile nenavaden vtis na vse
navzoče in še posebej na šolsko mladino.

Potem zapojo pevci v slovo še prav v ta namen
od g. A. Poerster-ja prirejeno skladbo: „Vi zapu¬
stiti hočete  nas  z d a j . . .“ In ko se je za¬
vršita pesem z milim „z Bogom“, poslovil se je
slavljenec od svojih tovarišev in slavnostnih gostov
ter v njihovem spremstvu ostavil dvorano. In ko je
odhajoč stopil med svoje ljubljene dijake, tedaj pa
so mlada, vneta grla vzkipela v gromoviti „živio“,
da je glasno odmevalo po vsem gimnazijskem po¬
slopju. Bil je to pač glasen znak ljubezni in spo¬
štovanja do dičnega učitelja.

Tako lepih in vzvišenih slavnosti — smelo tr¬
dimo — se po šolskih dvoranah malo obhaja. Ta
pa, ki smo jo tu v kroniko šolstva na Slovenskem

17

zapisali, bode tudi izvestno ostala ne samo vdele-
žencem v trajnem prijetnem spominu, marveč ne¬
kdanji učenci slavljenčevi bodo, beroč le-te vrstice,
obnavljali v svojih srcih čut hvaležnosti in prijetnih
spominov možu, ki jim je skozi 85 let zasajal v
srce verske resnice, jim utrjeval katoliško zavest, pa
tudi budil vsigdar ljubezen do domovine in m’le
besede slovenske. Pokojni vladika Anton Martin
Slomšek  je vzgajal ljudstvo slovensko po načelu:
Pustite Slovencem dve reči, ki ste
jim dragi, kakor svetle oči: vero ka¬
toliško in besedo materino.

Naš slavljenec je za svojega šolskega delovanja
in z zlatim vspehom vedno in vedno povdarjal to
dvojno načelo. Zato pa smemo, radujoč se ž njim
najvišjega odlikovanja, v nekem oziru postaviti na
stran pedagoga slovenskega, knezoškofa Slomšeka,
častitega kanonika, viteza Franc Josipovega reda —
JosipaMarna.

*

* *

V dopolnitev prelepe slavnosti naj k sklepu
povem, da je vitez Franc Josipovega reda tisti po¬
poldan nekaj svojih predstojnikov in tovarišev po-
gostoval v svojem stanovanju, kjer so se, kakor je
to že v navadi, glasile tudi razne zdravice. Omenim
naj tukaj le nekaterih bolj pomenljivih.

Prvo zdravico je napil slavljenec Nj. Veličan¬
stvu nekako tako-le govoreč: Gospodje! O Rudolfu,
ustanovitelju naše cesarske rodbine se bere, da je o

2

18

priliki, ko so poklanjali se mu drugi vladarji in ve¬
ljaki, pa žezla ni bilo, vzel v roke sveti križ in nanj
so mu prisegli zvestobo. — O Ferdinandu II. se
celo bere, da je v prehudih stiskah klečeč pred sve¬
tim razpeiom zaslišal z njega glas: »Ferdinande,

non te deseram.“—Ko so naš sveti oče Leon XIII.
obhajali zlato mašo, poslali so jim naš presvetli
cesar prelep, jako umetno in bogato opravljen križ,
— Tudi meni so poslali križ. — Nekdaj učenec moj,
sedai iskren prijatelj, ki pozna moje prisrčne težave,
čestital mi je, naj ta vnanji križ vse tiste notranje
na-se potegne in ven spravi! — Naš presvetli cesar
imajo v slovesni opravi mnogo križev na prsih, še
več pa na srcu. Bog hotel, da bi ti vnanji križi vse
notranje bridkosti na-se potegnili ;n da bi različne
narode svoje mogli tako vladati, da bi ž njimi vred
»unitis viribus" bili srečni in zadovoljni. V ta na¬
men nam Jih mili Bog ohrani ne le „ad multos
sed ad permultos", ad »plurimos annos!"

Druga zdravica je veljala povabljenim gostom
n. pr.: Siavna gospdda! Drznil sem si danes po¬
vabiti nekatere gospode in tovariše iz šolstva,  po
katerem sera dosegel to poslavljenje, pa iz »Ma¬
tice Slovenske",  v kateri želim delovati, dokler
mi bode moči in bode Vaša volja. Povabil bi — se
vč — rad vse. Ker mi pa to ni mogoče, bodite Vi
namestniki vseh drugih. Hvala bodi Vam za dose¬
danjo prijaznost in za čast, katero ste mi storili, in
prosim, podpirajte me blagovoljno še v prihodnje
na korist »Matici" itd.!

19

Posebej se je slavljenec zahvalil onim trem go¬
spodom, ki so ga proslavljali v šolski dvorani in
vsem gospodom profesorjem, češ, kdor ima mladino,
ima prihodnjost. Kar sem Vam dopoludne sploh
priporočil za slovo, ponovim še sedaj: Ljubite

šolsko mladino!  Vsaj imate v srednjih šolah
v resnici nekako „jeunesse doree“ iz vsega naroda,
iz vse dežele, cvet v dobrem pomenu. Pomislite,
koliko pa je tako srečnih, da jih prilazi iz ljudskih
šol v srednje, kako malo jih izlazi iz gimuazi.je in
kako malo malo jih dolazi z visocih šol domu v gotove,
narodu koristne službe. Prosim gospoda ravnatelja,
da blagovolite na primeren način mojo prisrčno za¬
hvalo priobčiti vrli šolki mladini itd.

Izmed zdravic od strani povabljenih gostov
naj omenim le, da je poleg onih g. deželnega šol¬
skega nadzornika in gimnazijskega g. ravnatelja v
imenu šolske mladine z živahnim pritrjevanjem spre¬
jeta bila zdravica prvega „Matičinega“ podpredsed¬
nika, da je poslavljen bil sedaj Slovenec  in po
predsedniku tudi „Matiča Slovenska";  dru¬
gega g. podpredsednika kot najstarejšega izmed pri¬
čujočih deseterih nekdanjih učencev  v le-teh
imenu; in zlasti še ona, ki je povdarjala, da lepa
harmonija med umom in srcem  v slav¬
ljencu bodi smoter vsej pedagogiki in vzor vsej
šolski mladini, katera bode po tem gotovo srečna itd.

Slavnosti vdeležil se je tudi brat jubilarjev,
gimnazijski profesor g. Franjo Marn  iz Zagreba
s svojim sinom Vladimirom, pravnikom na zagreb-

20

skem vseučilišču. Došlo je več brzojavnih čestitek,
med njimi od „  Matice Hrvatske" in društva „Sveto-
Jeronimskega". Gotovo pa je vsakdo navzočih ločil
se od prijaznega Nestorja ljubljanske gimnazije z
iskreno željo, da ga ljubi Bog ohrani še mnogo,
mnogo let v trdnem zdravju na čast in radost naši
domovini.

Tako se je vršila opisana slavnost v god pre
svetlega cesarja v šoli in na domu največ po pri¬
zadevanju vrlega gimnazijskega ravnatelja, gospoda
A n d r. S e n eko vi ča , pa tudi v smislu slavljenca
samega, sicer po domače, vendar veličastno in na
občno radost, skoro da po besedah sv. pisma :

Omnis gloria ejus filiae regis  ab intus, in fimbriis
aureis eirenmdata varietatibus (Pr. 44, 14).