PoWnH»	r »otovjnl
ŽIVLJENJE IN SVET
1 g L~JU BL9ANA ^ 2
štev. 14.
3. aprila
Knjiga 1U
JVLJENJE IN SVET — ilustrovana tedenska revija
Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2,—.
Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo inozemstvo letno 1% dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO.
Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Rlbnlkar. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. Vsi v Ljubljani.
VSEBINA št. 14: Kaj vpliva na človeško usodo? — Svetniki in učenjaki. — Antonio Pisanello. — Dr. VI. Travne r: Vampirji in vampirski procesi (nadaljevanje). — L. M. škerjanc: Franc Jožef Haydn. — Dogodki v slikah. — Ivan Podržaji Bedakova osveta. — Odkritje nove piramide v Egiptu. — Največja zvezdama na svetu.
—	Izumitelj George Eastman, dobrotnik človeštva. — »Mala antanta« in drugo. — Kdaj bo zemlja preobljudena ? — Po stopnicah na dno morja. — Kitajski rižev papir.
—	Heinrich von Klelst in Goethe. — Tri minute potovanja (Kodanj). — Znamke pripovedujejo. — šah. — človek in dom. — Karikatura. — Bila je nekoč večerna obleka.
?— Humor.
Našim naročnikom in čitateljem!
V današnji številki je začel izhajati roman Ivana Podržaja
BEDAKOVA OSVETA
Da ustrežemo mnogim našim naročnikom, bo izhajal roman v knjižni obliki. Naročniki naj vsak teden vzamejo iz srede revije štiri strani, označene s posebnimi številkami, in naj jih shranijo posebej. Na koncu bodo imeli celoten roman v obliki knjige, ki jo bodo lahko dali vezati za neznatne stroške.
UPRAVA „ŽIVLJENJA IN SVETA".
Nezaupanje
Nekatere žene, poroča Daily Mirror, so so ondan zbrale na skupen obed. Ena njih je izjavila, da ne bo nikdar prave enakosti, dokler ne bodo Evine hčere toliko zaupale šibkemu spolu, kolikor zaupajo krepkemu. Neka druga Angležinja je opisala osameloet žena, ki se štejejo med prvoboriteljice svojega spola. Njih sestre gledajo nanje s sumljivim občudovanjem, moški pa vidijo v njih čudne stvore ženske vnanjosti, a brez onega mika in brez one miline, ki po navadi ugajata pri ženstvu. Tako najde jako znana pilotka še kakega moškega, da se pelje z njo v njenem letalu, žensko pa prav, prav izjemoma. Tožnica se pri sodišču kaj nerada zateče k odvetnici. Mnoge odjemalke više cenijo krojača nego šiviljo, zdravnika bolj nego zdravnico, zobarja nad zobarico itd. Na tej pojedini so vse ženske, ki so brez izje-
me v odličnih položajih, enodušno ugovarjale proti mišljenju ženskega občinstva, ki se mora šele vzgojiti.
Prva ženska
Nek; britski tednik je nedavno našteval najodličnejše ženske na zemlji. Na prvo mesto je postavil gospo Curiejevo, rojeno Poljakinjo (Sklodowsko). A kako težko je priti do nje! Poslušajmo: Zbiralec avto-grafov je želel dobiti njen podpis. Poslal ji je ček za dobrodelen namen po njeni volji. Njej je bilo treba samo podpisati. S čekom je upal priti do njenega podpisa. Pa se je opekel: vrnila mu je vse!... Nam preprostim Zemljanom se zdi skoro škoda, da se tolikšne vsote ne obrnejo v znanstvene namene. Tako bi bil lani Einstein lahko v Ameriki zaslužil milijon, da se je malo postavil pred filmskega operaterja. Pa se ni.
ZrVDENJE IN SVET
ŠTEV. 14. •
LJUBLJANA, 3. APRILA 1932.
KNJIGA 11.
Geo Tyroller: POMLADNO JUTRO (lesorez)
Kaj vpliva na človeško usodo?
X I li je človeku usoda vnaprej do-
/\ i ločena, ali pa se da s silami, J \ jki so nam na razpolago, vpli-i-l vati nanjo, o tem so mnenja še vedno deljena, kakor so bila nekoč- Vendar so pa reči, v katerih razvoju se da nesporno dokazati niče" vost vnanjih vplivov. Znano je n. pr. da žive na svetu visoko raščena plemena kakor n. pr. Škoti in da žive v Afriki pritlikavi Pigmejci. Pa tudi v enem in istem plemenu se dobe povsod družine izrazito visokih ali majhnih ljudi. To je neka posebnost, ki se podeduje od roda do roda. 2e iz tega se vidi, da se velikost rasti podeduje, kar je vrh tega tudi že znanost dokazala z nino" gimi eksaktnimi primeri-
Prav tako pa kažejo izkušnje, da je rast pri človeku, živalih ali rastlinah odvisna tudi od vnanjih pogojev. Človek, ki dorašča pri pičli ali nepravimi hrani, se ne more tako ra- viti, kakor bi se lahko po svoji prirodni dispoziciji. Še jasneje se vidi to pri rastlinah, če se menjava zemlja, na kateri rastejo. Poskusi z živalmi, zlasti z metulji so pokazali, da sorojeni živalci čisto raz" lično dorasteta, če dobivata neenako hrano- V resnici je odvisna velikost rasti od obeh činiteljev: od dedne dispo" zicije ter od bolj ali manj ugodnih življenjskih pogojev. Neko »dedno visoko« bitje, ki živi v neugodnih okoliščinah, lahko postane manjše od dedno majh" nega bitja, ki se razvija v izredno ugodni okolici. Vendar pa to na dedni dispoziciji obeh ničesar ne spremeni. Prvi prenese velikost rasti na svoje potomstvo prav tako kakor drugi pri" tlikavost.
Slično kakor dispozicija za neko do" ločeno velikost rasti pa se podedujejo tudi dispozicije za vse druge telesne in duševne sposobnosti, ki. se pofem seveda v nekih mejah lahko menjavajo s spreminjajočimi se vnanjimi pogoji-Nikakor pa ne velja, da bi se dala'vsa" ka neugodna dedna lastnost paralizirati 7. ugodnimi vnanjimi nogoii tako. da bi postala neškodljiva, če že ne za vse poznejše generacije, pa vsaj za dotični individuj. Koliko vplivajo vnanjosti na posamezne dedne lastnosti, je treba, preiskati v vsakem primeru posebej. V nekaterih nrimerih je lahko vpliv zelo velik, v drugih se pa snlch ne ooazi. Vzemimo nekaj primerov: So družine,
pri katerih dosežejo vsi člani višino 1.90 m in če kateri izmed njih zaradi neugodnih okoliščin v rasti zaostane, potem gotovo nikoli ne bo ostal taKo majhen kakor afriški Pigmejec. Znan primer dedne lastnosti je tudi barvna slepota, ki se po značilnem pravilu »spolnovezane dednosti« podeduje od barvnoslepega očeta preko zdravih hčera na barvnoslepe vnuke. Ker te" melji slepota za barve na neki napaki očesne mrežnice, ne morejo vplivati nanjo njkaki vnanjj učinki. Neka druga abnormalnost, ki se prav tako podedu" je. je hemofilija. Krvavivci so ljudje, ki jim manjka v krvi nekih kemičnih snovi tako. da se pri njih kri ne strdi in lahko za najmanjšo rano izkrvave. Tudi. v tem nrimeru odrečejo vsa vnanja sredstva. Kakor znano, je bila ta bolc-' zer dedna v družinah bivšega ruskega carja in španskega kralja. Ruskega prestolonaslednika so sicer ra vso moč negovali, ali odzdraviti ga niso mogli, ker še zdaj ni znano, česa manjka v krvi pri tej bolezni. Dedna lastnost je ostala v družini kakor grozeči Damo' klejev meč.
Če bi tako še nadalje premet,-ivali najrazličnejše dedne lastnosti, bi priha" jali vedno bolj do prepričanja, kako malenkosten je delež vnanjih vplivov pri ustvarianju človeške osebnosti in s kakšno silo se _ uveljavlja vse. kar je podedovanega. Še najnazorneje pa nam predoči to dejstvo neke vrste prirodni eksperiment.
Po osnovnem zakonu dednosti si niti dva človeka na svetu nista enaka. Pri dedno neenakih starših si seveda tudi potomstvo ne more biti enako- Nastane tako zvana cepitev dednih lastnosti in posledica je. da imajo sorojenci često diametralno nasprotne značaje, da se pri enem ali drugem v različni meri pokažejo lastnosti očeta in matere, dostikrat pa tudi lastnosti staršev. V enem samem Drimeru dela narava razliko, namreč pri enojajčnih dvojčkih, ki ka" žejo popolnoma enake dedne lastnosti. Dvojčki nastanejo, če se istočasno oplodi dvoje jajčec, ali pa če se eno samo onlojeno jajčece naknadno raz" cepi v dve kali. V prvem primeru se seveda razvije dvoje popolnoma samo" stojnih. tedaj tudi povsem različnih bitij, v drugem primeru se pa rodita eno" jajčna dvojčka, ki sta vedno istega spo-
la in drug drilgemu ne samo tako po" dotona kakor jajce jajcu, marveč kakor jajce samemu sebi. Z vidika ded" nosti sta tudi v resnici eno in isto bitje, ker sta nastala iz enega samega jajčeca. Zaradi tega imata tudi povsem enake dedne lastnosti.
Proučevanje enojajčnih dvojčkov, ki doraščata pod različnimi vnanjimi pogoji, nam mora potemtakem najtoč-neje râzodeti, kako in koliko vpliva vnanji svet na prirojene lastnosti. Naj" poučnejsi primer je v tem pogledu nemara naslednji: Na otočju Bon in v Južnem, morju živi skupina ljudi, ki so potomci križancev med belci, črnci in Polinezije;. Njihovi otroci očitujejo м zakonih _ dednosti lastnosti vseh treh plemen in se sorojenci dostikrat never" .ietno razlikujem med seboj. Prof. R. Goldschmidt. ki je proučeval to ljudstvo, pa je našel dve sestri, ki sta s! v v.ceh najmanjših podrobnostih tako podobni. kakor da sta eno in isto bitje. I ri tem na je treba omeniti, da je ena ves^čas živela primitivno trdo življenje otočanke. dočim je prišla druga v svet in je kot nameščenka nekega brodarskega podjetja postala počasi odlična da" ma. Ce ne bi bili'sestri eno-iaični dvojčki. bi oO morali prvič zaradi tako me" šanesfa pokolenia. drugič na zaradi povsem različne okolice in življenjskih pogojev temeljito oddaljiti druga od druge, a vendar so ostale dedne lastnosti
pri obeli docela enake, ali, kakor smo upravičeni trditi: nespremenjene, nedo" takrojeme po vnanjih vplivih,
Proučevanje takih dvojčkov pa je dovedlo še do mnogih drugih sličnih in deloma uprav presenetljivih dognanj. Znani so primeri, ko sta enojajč" na dvojčka, ki sta živela vse življenje narazen, umrla isto leto na isti podedovani bolezni. Naravnost pretresljiva pa je neka preiskava, nanašajoča se na zločinska enojajčna dvojčka. V večini primerov sta prišla enojajčna dvojčka na isti način v konflikt z zakonom, če" prav sta živela ločeno in v povsem različnih okoliščinah.
Ce si tedaj v celoti prav predočimo, kar nam razkriva prirodtii eksperiment enojajčnih dvojčkov, tedaj moramo pri" trditi, da se večina normalnih ali bolezenskih. telesnih kakor tudi duševnih lastnosti prenese na potomstvo s pode" dovanjem in da so vnanji vplivi na preoblikovanje podedovanega prav ma" lenkostni.
To spoznanje je za človeštvo vseka-ko velikanskega pomena- Škodljive dedne dispozicije ugasnejo z individu" jem samo. če se le-ta ne more razplo-jevati, nasprotno pa se dado vse ugod" ne lastnosti med ljudstvom pospeševati, če se ustvarijo zanje čim bolj ugodni razmnoževalni pogoji.
(Po razpravi prof. dr. R. Goldschmidta)
Svetniki in učenjaki
Najprostornejšo cerkev so posvetili nedavno v New Yorku. Čeprav je namenjena baptističnemu bogočastju. so njeni ustanov-niki vendar toliko strpni, da priznavajo enakost vseh ver. Med sohami pred vhodom sloje Konfucijeva. Budhova. Mohametova. Veliki učenjaki, veliki filozofi, katerih delo je bilo dostikrat obsojeno v imenu verskih načel, sosedujejo 7. angeli, svetniki in preosnovatelji. Razpostavljeni s0 okoli Kri-st_a, osrednje postave. Med člani te cerkve, ki je stala znatno število milijonov v dolarjih, vidiš na primer Charlesa Darwina na vidnem mestu in blizu Einsteina, ki je edini še živ sredi teh nesmrtnikov. še nekaj znanstvenikov: Arhimed. Evklid. Hipokrat. Galilei, Pasteur. Lister. Med modrijani, ki so bili svoj čas obtoženi brezboštva, so bili tudi nekateri pripuščeni. V seznamu so dalje: Pitagora. Platon. Sokrat, Epikur. Aristotel, Seneka. Epiktet. plotin, sv. Tomaž Akvinski, Descartes, Spinoza. Kant, Hegel in naposled Emerson, edini Američan v tej odlični skupščini. Mojzes se brati s Konfucijem, med tem ko se Mahomet drži Orige-
na, sv. Frančiška Asiškega, Danteja, Lutra, Kalvina, Bunjana in Miltona.
Antonio Pisanello
Slikarji Masaccio (človek bi mislil: Ma-zač), Paolo Uccello, Andréa del Castagnio so malo znani, še manj pa njih vrstnik Pisano, nazvan Pisanello, rojen okoli 1397. Pa vendar so mu sedeli za model kralji, vojvode, papež. V Veroni je naslikal Oznanjenje. pozneje v Rimu več napresnic (fresk) v Sv. Ivanu Lateranskem, ki pa so izginile kakor. večina njegovih bistvenih umotvorov. V Firenzi je pod zaščito plemiške rodovine D'Esté izvršil podobo Julija Cezarja. Na novo se je naselil v Veroni, odkoder ga je 1438 pregnala kuga v Mantovo. Odondod je krenil v Ferraro, kjer je načrta! obraz bizantskega cesarja Ivana Paleologa najprej na platno, potlej v kovino. Ta svetinja se je najbolje ohranila. Nekaj njegovih umetnin si je nabavila londonska National Gallery, še več pa pariška Bibliothèque Nationale, ki je te dni priredila kar se da popolno razstavo Pisanellovih del. (k),
Dr. Vlad. Tramer
Vampir}! in vampirsl
Cfca d a if « v a Олј-еј) Tampir s k î procesi
P rastara tradicija, splošna pra-znovernost, nevednost ki po-siurovelost, pogoste epidemije, _ napačno pojmovanje Kristusovega nauka, dela vampirskih pisateljev, pa tudi številni sleparji, ki so izkoriščali »kunjunkturo«, so povzročili, da se je vampirstvo v dobi od 14. do 18. stoletja tudi v kulturnih deželah silno razširilo-
Iz teh časov imamo številna poročila o obsodbah, obglavljanju in sežiganju povampirjemih mrliče v t.j.o vampirskih procesih. Klasična doba teh pravd je bila v času od 1650—1750. Ker pa tedanji kazenski zakoni vampirstva ne omenjajo, je bila kompetenca za te svojevrstne procese vedno sporna. Večkrat so prebivalci kakega kraja sami obsodili vampirja na smrt. To je bila nekaka ljudska j-ustica (linčanje), ki so jo oblasti molče priznale. Drugod — n. pr-na Sedmograškem in v Romuniji (Vlažiti) — so se smatrale za kompetentne posvetne oblasti, predvsem sodišča in občinski predstojniki. Večkrat so sodile vampirje tudi vojaške oblasti, posebno v zasedenih ozemljih n. pr. 1718—1739 v Srbiji, ki je spadala takrat (vsaj deloma) pod Avstrijo. Običajno — posebno na Moravskem — pa so vodila procese cerkvena (škofijska) sodišča, kar je bilo najbolj naravno, ker so bili »zločinci« mrliči oz. duše. Cerkvene procese moremo primerjati s kanonizaci.iami svetnikov, seveda z ogromno razliko, da se je pri kanonizacijah podelila mrtvim skoraj božja čast. medtem ko so odrekli sodniki v vampirskih procesih »obsojencem« celo človeško dostojanstvo in jih proglasili za zaveznike in sodruge hudiča.
če je pristojno (prosvetno ali cerkveno) sodišče zvedelo, da uganja kak vampir hudobije, posebno da mori ljudi in živino, je večkrat razpisalo ustno javno razpravo (processus verbalis)-Kazensko poštopanie se je vršilo seveda vedno v odsotnosti zločinca, ker ga niso mogli k zaslišanju pcz-vati ali šiloma privesti. Zagovarjal ga ie kak clan (prisednik) sodišča ali odvetnik. Sodišče je zaslišalo priče, si ogledalo od slučaja do slučaja »corpora delicti« in iz-
i procesi
r-eido sodbo, da se vampir usmrti in sežge. Nato je izvršil rabelj svoj odurna posel. Da se je ugotovila identiteta mrliča, so morali izvršitvi »smrtne kazni« prisostvovati najbližji sorodniki n. pr. starši, otroci, bratje in sestre. Zgodilo se je celo, da so morali svojci sami od-kopati grob. Po »usmrtitvi« je rabelj razmetali grob in sežgal križ. Obsodba je bila torej uradna cskrumba telesnih ostankov Ln groba v imenu — pravice in krščanstva!
Število procesov in »justificiranih« vampirjev se ne da niti prilično ugotoviti, ker so ohranjena poročila zelo pomanjkljiva- V mnogih primerih — posebno v deželah, kjer je bilo le malo pismenih ljudi — uradnih spisov navadno ni bilo; mnoge listine pa so se v teku časa izgubile. Pa že to, kar vemo, zadostuje, da si ustvarimo jasno sliko, kako nesmiselne, grozne in odurne so bile te pravde. V naslednjem navajam slučaje in »zločine« vampirjev, ki sem jih mogel izslediti. Zgodili so se v času od 1337 do ok. 1770, ko so se — v dobi p-rosvitljenega absolutizma — začele boriti kulturne države proti pra-znoverstvu in preprečile s strogimi zakoni čarovniške in vampirske procese. Seveda so se dogajale »usmrtitve« vampirjev tudi še pozneje. Ta dejanja pa ne moremo šteti več med procese, ker so bila protizakonita in kaznjiva.
Najstarši vampirski proces, ki ga omenja zgodovina (Hajek). se je vršil 1337 v vasi Blow blizu Čadrana na Češkem. Tega leta je umrl namreč pastir Mislata, ki se je kmalu povam-piril. Vstajal je ponoči in klical ljudi-Kdor je slišal svoje ime, je moral v 8 dneh umreti. Ko mu je oo obsodbi belj prebodel s kolom «rce. je vampir baje zaklical navzočim gledalcem: ->Vi mislite, da ste mi storili kaj zlega. Dali pa ste mi samo palico, da se lažje branim psov.« Ko sta ga pa hotela rabljeva pomočnika sežgati. je potegnil noge k sebi in tulil kakor vol, potem pa rigal kakor osel.
Par let pozneje (1345) se je povam-pirila v neki drugi vasi na Češkem neka ženska in davila ljudi. V grobu so jo našli nestrohnjeno Požrla pa je že kos mrtvaškega prta. Nato jo je rabelj prebodel in sežgal.
«
Zelo pogosti-so bili vampirski procesi na M o r a v s k e m. Tu so si pridobili posebne »zasluge« olomuški škofi.14 Značilno je, da je vampirski pisatelj K. F. Scherž (1706) posvetil svojo »vam-piirsko« knjigo knezoškofu Karlu. 1617 je umrl v Ejvanšici neki meščan, ki je ponoči moril ljudi. Imel je čudno navado, da je puščal svojo mrtvaško haljo na grobu in se zopet oblekel, ko se je vrnil. Ko so mu čuvaji nekoč haljo skrili, jim je baje zapreti! da jih bo podavil- K sreči je zvedelo o tem cerkveno sodišče in obsodilo pravočasno vampirja na »smrt«. Krvniku, ki ga je uničil, je pa rekel tik pred usmrtitvijo: »Zdaj so pač pogodili; kajti sicer bi podavil s svojo ženo. ki ste jo pokopali poleg mene, vse mesto.«
Harsdôrfer pripoveduje, da je prilično ob istem času neki druc povampirjeni meščan (katerega je potem krvnik vne-pelil) snedel svoj lastni obraz (!) in
14 škofija (od 1777 nadškofija) je bila ustanovljena 1063 in je obsegala do 1777 (ko je bila ustanovljena škofija v Brnu) vso Moravsko. 1588 so postali škofi državni knezi.
obraz svoje žeae, ki je ležala ipoleg njega.
Več varnpirskih procesov omenja že fmenovani Scherz. Med drugimi pripoveduje o neki ženski Sallinger, katero so iakopali 18 mesecev po smrti. Ordi-narjat je namreč zvedel, da je zbirala nekoč — zdravilna zelišča. Bila je seveda povampirjena čarovnica- — 1723 je dal konzistorij sežgati nekega umrlega moža, ki je ležal 13 dni v grobu. Po-vampiril se je, ker je bila njegova stara mati čarovnica. -Par mesecev pozneje je umrl njegov prijatelj. Prijateljstvo pa je bilo zanj usodno, ker je povzročilo, da se je tudi on povampiril. Dne 23. aprila 1731 je upepelil krvnik • v neki vasi 9 trupel — med njimi 7 otrok, ki so se nalezli vampirstva od nekega tam pokopanega vampirja. Posebno oduren je bil s'ucaj, ki se je pripetil prilično ob istem času. Zar?di sodbe cerkvenega sodišča je izkopal krvnik blizu Olomuca 19 vampirjev, napravil v zid pokopališča luknjo, potegnil skozi njo mrliče, jih zavlekel v bližnji gozd in jih tam sežgal. Za to je porabil 200 kvadratnih čevljev lesa. Zanimivo je poročno opa-


RAGIMUND REIMISCH: V pristanišča
»
ta Calmeta- Njemu je sporočil namreč baron Tussaint, ki je bil takrat na dunajskem dvoru, da si je dal cesar Karl VI. leta 1732. predložiti več vam» pirskih aktov iz Moravske. Te zapisnike so baje častili Moravani kakor evangelije. Zadnji vampirski proces na Mo-ravskem (in v avstrijskih deželah sploh) se je vršil v začetku 1755 v neki vasi blizu ogrske meje. Dne 22. decembra 1754 je umrla tam neka Rozina Polak. One 19. januarja 1755 so izkopali truplo, ki (zaradi mraza) še ni strohnelo. To je bil seveda »dokaz« vampirstva- Vrhtega sta našla dva mrtvogleda na truplu še neke sumljive znake, ki pa v zapisniku niiso natančneje označeni. Nato je odredil konzistorij v Olomucu. da se mora mrlič sežgati. O tem pa je zvedel osebni zdravnik cesarice Marije Terezije van Swieten in izposloval. da je poslala cesarica v vas dva veščaka (zdravnika Wabsta in profesorja anatomije Gass-er-ja), ki sta ugotovila, da gre za povsem naravne pojave.
Na Poljskem je bilo več vampirski h procesov v letih 1693, 1694 in 1700, v Šle z i ji pa ok. 1700. Na S e d m o-graškem in Ogrskem (posebno v okolici Pančeva) so sežgali par vampirjev 1724 in 1732. Da so bili vampirski procesi znani tudi na Grškem, dokazuje primer, ki se.je zgodil 1701 na otoku Micon. Tam-so. trdili prebivalci, da se je polastil hudič trupla nekega moškega in uganjal ž njim razr.e hudobije. Hudobnega duha so se rešili le, da so truplo sežgali. podatkov o vam-pirskih procesih v Rusi i i, Romuniji i- dr. nisem mogel dobiti. Gotovo pa je, da so bili pogosti.
»K'asicna dežela« vampirstva je poleg Moravske- Srbija. Srbski vampirski procesi so zbudili v vsej Irvropi občo pozornost in povzročili tako obširno vampirsko književnost. Opisati hočem dva primera, od katerih je drugi posebno poučen. 1725 ie umrlo v vasi Kisolova blizu tedanje bosansko-srbske meje v enem tednu 9 oseb po komai enodnevni bolezni. Nekatere izmed njih so tik pred smrtjo izpovedale, da jih je ponoči davil in sesal neki Peter Plogo-jevec, ki je umrl par tednov poprej. Zato so prosili vaščani oblast v Gradiški, da izkoplje in uniči truplo vampirja, ker bi se sicer vsi izseHi. Ogled se je vršil vpričo popa in cesarskega namestnika (provizorja). V grobu so našli nestroh-njeno telo, ki ni smrdelo. Brada in lasje
so zrasli, v ustah je imel mrlič mnogo krvi, koža in nohti so bili obgrizeni, pod obgrizenimi nohti pa so rasli novi-Nato .ie rabelj truplo nakoličil in sežgal. Cela serija vampirskih procesov, ki so bili v medsebojni zvezi, se je vršila v letih 172s do 1732 v povsem pravoslavni vasi Medvedi.ie ob Moravi. Hajduk Arnold Pavle je pripovedoval vašča-nom, da ga je v Kasovi (v južni Srbiji) nadlegoval neki vampir. Rešil se je s tem. da se je namazal z njegovo krvjo in jedel zemljo iz njegovega groba. Kmalu nato je padel s senenega voza in umrl. Kakih 20 do 30 dni pozneje so umrle v vasi štiri osebe, ki so rekle pred smrtjo, da jih je umoril pokojni hajduk. Zato je dal občinski predsto.in k izkopati njegovo trup'o. Ugotovili so. da mrlič ni strohnel, iz oči. ušes. nosa in ust mu je tekla živa kri. nohti na rokah in nogah so mu zrasli. Prebodli so ga s kolom, pri čemer je glasno ječal. 'z rane pa je siknila obila kri- Nato so truplo sežgali in prah zakopali. Potem so odprli še grobove omenjenih štirih oseb. Ker tudi ta trupla niso strohnela, so jih prebodli s ko-li in vpepelili. Kmalu nato se ie pojavila v vasi živinska kuga. Zaradi tega so trdili prebivalci, da se je povairroirieni haiduk lotil tudi živine in jo okužil. Medtem (1731) je umrla neka 601etna ženica Milica, o kateri so trdili, da se je povampir" a. ker je jedla meso ovac, ki jih je vampir (hajduk) zadavil. Kmalu nato je umrlo v vasi zaradi eDidemije v teku 3 mesecev 17 oseb. Seveda so trdili vsi vaščani, da .iih je umorila Milica, ki ie baje žrtve tik pred njihovo smrtjo obiskala. Slednjič so se obrnil'' prestrašeni vaščani na beograjskega komandanta. Ta je naročil Dolkovnemu ranocelcu. da preišče zadevo z dvema tovarišema in dvema častnikoma polka Aleksandra Virtenberškega- Zapisnik z dne 7. jan. 1732 pravi: Izkopali so 14 trupel mož, žen in otrok, ki -so umrli v zadnjih 3 mesecih. 4 trupla, ki so ležala v zemlji 5 do 7 tednov, so popolnoma razpadla; ostala trupla (10) pa so bila povampir-iena (»im Vampyrzustande«). Drobovje je bilo namreč še sveže in napolnjeno z »balzamsko« krvjo: koža in nohti so bili snedeni in nadomeščeni z novimi. Truplo vamoirke Milice pa je bilo baje bolj rejeno kakor prej. ko je še živela. Strohnela trupla so pokopali; ostalim pa so odsekali cigani glave. Nato so trupla sežgali, pepel pa vrgli v Moravo.
(Dalj e)
L. M. Š k e r j a n c
Franc JožeS Haydn
j i A I uzikalni svet slavi letos jubilej : l\Д enega najslovitejših skladate-/V»	po'men je danes sto-
L4 pil že nekoliko v ozadje, ki pa vzlic temu predstavlja pomemben mejnik v zgodovini glasbe. Življenjski po-
je drugi otrok od dvanajstih in v družini se je mnogo muziciralo. Sicer ni mogoče trditi, da bi bili starši pomembno muzikalični (kot je bilo to pri Mozartu), pač pa je bil oče »od narave velik ljubitelj glasbe« ter se je naučil brez
tek F. J. Haydna ni bil sila pester in pustolovski, kakor je sicer že nekakšen običaj pri zemeljski poti genijev, temveč dokaj preprost in redovit-
Rodil se je kot sin skromnega kolar-ja, čigar rokodelstvo je bilo dedno v družini, dne 31. marca 1732 v trgu Rohrau pri mestu Bruck ob Litvi. Bil
znanja not igrati harfo in je po končanem delu rad zaigral par pesmic in spremljal narodne popevke, katerih .ie mati znala jako mnogo. Materin svak, Matija Frankh, ki je bil v bližnjem mestu Hainburgu vod.ia zbora, je kmalu spoznal veliko muzika'r.ost mladega Jožefa ter ga vzel s seboj, da ga neko-
liko uvede v glasbo. Frankhova roka je bila bolj stroga kot modra in mladi Haydn je prebil nekaj prav malo sončnih let pri njem; vzlic temu je kasneje dejal: »Zahvaliti se imam temu možu še-v grobu, da me je vzpodbujal k tolikemu delu, dasi sem prejel več batin kot jesti pri njem.« Frankh je res v mladem Haydnu razvil smisel za praktično udejstvovanje v glasbi: priučil ga je petja, igranja na violino in klavir ter ga
resnoben in Haydn ni postal nikdar po-# seben pianist ali violinist, kar bi bil po svojem talentu gotovo lahko. Njegov sveži temperament pa mu je vedno pomagal in nobenega udarca usode si ni gnal preveč k srcu. Vedno šegavo razpoložen, si je znal vsako neugodnost pretolmačiti v ugodnost, kar mu je v življenju mnogo pomagalo. Vendar ga je prav njegova dovtipnost in nagaii-vost mnogo stala; saj je moral zapustiti
uvedel v poznanje in uporabo vseh takratnih instrumentov in mu dal s tem dobro praktično podlago za nadaljnji študij.
Šestletnega dečka je čul peti in igrati vodja dunajskega stolnega zbora, Johann Georg Reutter in je bil od njegove muzikalnbsti tako navdušen, da ga je sprejel v dom dunajske kapele, kamor se je 1740 tudi preselil. To na za Haydna ni pomenilo zboljšanja dosedanjih življenjskih razmer, prav nasprotno. kajti hrana je bila pičla in vzgoja izredno stroga. K temu je še upoštevati, da Reutter svoje obljube, da bo skrbel vestno za napredovanje Haydnovega študija, ni držal v polni meri. temveč ga je skoraj docela prepustil samemu sebi. To seveda predvsem v kompoziciji, kjer je deček profitiral pač le pri poslušanju dobre glasbe; pa tudi v violini in klavirju pouk ni bil bog ve kako
Haydnova rojstna hiša
stolni zbor zaradi neke šale, čim je mu-tiral in izgubil svoj lepi sopran. Njegovo mesto je zavzel mlajši brat Mihael, ki je postal kasneje stolni kapelnik v Solnogradu.
17 let star je bil postavljen na cesto brez sredstev Korist Spangler ga je našel pol zmrznjenega in sestradanega ter ga vzel k sebi v svoie borno gospodinjstvo- Toda mladi Haydn se je izkazal koristnega: prepisaval je note, sodeloval kot muzikant pri plesnih godbah in večernih serenadah, dajal ure in pisal za svoje učence drobne skladbe. Dober Dunajčan mu je posodil 150 goldinarjev. Najel si je podstrešno sobico in nabavil star klavir in zdaj je lahko nemoteno komponiral, dasi so bile njegove življenjske prilike vse prej kot rožnate. Še kot starec je dejal: »Kadar sem sedel pri svojem starem, od črvov
Hiša v železnem (na Gradiščan-skem), kjer je ustvaril Haydn mnoga
svoja dela
prezrtem klavirju, nisem zavidal nobenega kralja za njegovo srečo.«
V isti hiši je stanoval sloviti libretist Metastasio. Po njegovem priporočilu je dobil klavirsko instrukcijo neke dame, ki se je učila petja pri skladatelju Por-pori. Ta je pregledal Haydn o ve kompozicije, ga vzbodril k študiju in ga sam uvedel v »tajnosti komponiranja,« dasi ga je gledal seveda malo z vrha. Ker mu ure same niso mogle zadoščati za preživljanje, se je udeležil tudi takrat tako priljubljenih večernih serenad, za katere je tudi komponiral. Tako serena-do je zložil nekoč za ženo takrat zelo slavljenega komika J. Kurtza, kateremu je tako ugajala, da je pozval mladega komponista, da napiše za njegovo opereto »Mladi krivi hudič« potrebno glasbo, ki je bila nato izvajana 1751-
Za Haydna so bila dragocena poznanstva, ki jih je mogel skleniti v hiši Por-pore in Metastasia, kjer so postali nanj pozorni zastopniki avstrijskega plemstva, ki so od nekdaj gojili glasbo v največji meri. Plemenitaš Fiirnberg ga je pozval na posestvo Weinzierl, kjer si je ustvaril godalni kvartet. Haydn je
ugodi» priffkso tafeoj avidefl žn v kratkem je skomponrral 17 godalnih kvartetov. Fiirnberg je mladega skladatelja zelo cenil ter ga .priporočil češkemu grofu Morcinu kot kapelnika. Novo službo v Lukavou je nastopil kmalu m našel tam lep orkester, za katerega je zložil 1759 svo» prvo simfonijo.
Naslednjega leta se je poročil s hče*» jb lasuljarja Kellerja, tako rekoč fe hvaležnosti, ker ga je ta v dobi revščine nekajkrat podprl Prav za prav se je Haydn zanimal za mlajšo Keferjevo hčer, toda ta je šla v samostan m Haydn si je nepremišljeno dal natvezitt starejšo, o kateri je kasneje mogel reči, da ji je vseeno, ako je njen mož čevljar ali umetnik in katero je karakteri-ziral kot »peklensko bestijo« — zares močan izraz za Haydna, čigar krotkost in IJudomilost sta bili splošno znani. Vendar je vsakdo priznal, da je bi Haydnov zakon s to ženo, ki je bila povrhu vsega še skrajno zapravljiva, skozi skoraj 40 let pravi pekel, ki ga je sprejel mož v svoji bogaboječi naivnosti kot preizkušnjo za nebesa. Poleg tega je zaradi poroke izgubi tudi službo, kajti grof Morcin ni trpel poročenih alanov v orkestru- Haydn je dobil me-
Haydnov čembalo
sto drugega kap-elnrka pri knezu P. A. Esterhâzyju v Železnem (Eisemstadtu) na Gradiščanskem. Po smrti prvega ka-pelnika G. J. Wernerja (1766) je prevzel •njegovo mesto in ostal v tej službi 28 let. Do konca življenja je gojil živahne stike s kneževo rodbino, ki je njegovo vdanost in dolgoletno delo poplačala med drugim tudi s prav kneževsko ureditvijo pokojnine. V dobi službovanja v Železnem so nastale Haydnove najpomembnejše mojstrovine, saj je imel kot kapelnik orkestra vedno priliko, vsako skladbo tudi po zvoku preizkusiti.
Dasi je bilo mesto nekoliko od rok, so se vendar v razkošnih knežjih dvorcih kaj radi sestajali plemenitaši in kmalu se je raznesla slava Esterhâzy-jevega kapelnika po širšem glasbenem svetu, posebno ker je pozimi 'mnogo bival na Dunaju- Dunaj je prav takrat postal središče glasbene kulture, zlasti odkar se je tam nastanil Mozart. Redko, nezavistno prijateljstvo je vzklilo med obema mojstroma in ena najlepših potez Haydnovega značaja je bilo njegovo priipoznanje Mozartu, ki ga je cenil kot genija.
Kmalu, je zaslovel Haydn tudi izven mej domovine in že 1786 je dobil iz Pariza naročilo za 6 simfonij. V Parizu je tudi' izšel velik del njegovih skladb v tisku. Osebne- triumfe največjega razmaha pa je doživel v Londonu, kamor je odpotoval 15. decembra 1790 (skoraj 60 let star), da priredi skupno z londonskim violinistom Salomonom dvanajst koncertov pod najugodnejšimi pogoji. Obenem se je zavezal komponirati šest novih simfonij, ki so se kasneje tudi imenovale »londonske*. Istega leta je umrl knez Nikolaj Esterhâzy in njegov naslednik je razpustil knežji orkester ter popolna! Haydnu doživljenjsko pokojnino. Ц :nu je omogočila pre-sëlitev in stalno'bivanje na Dunaju- V Londonu je imel Haydn tolikšen uspeh kot človek in umetnik, da je Salomon takoj obnovil kontrakt še za naslednje leto in tako je Haydn ostal v Londonu do junija 1792. Na povratku mu je bil v Bonnu predstavljen mladi Beethoven, kateremu je obljubi! pouk na Dunaju. Pes mu je Beethoven sledil tjakaj in postal njegov učenec, vendar med njima ni nastalo pravo prijateljstvo, ker sta si po temperamentih preveč nasprotovala. Januarja 1794 je odpotoval Haydn znova v London, kjer je ostal do avgusta 1795. Nudili so mu odločilna
Haydnov nagrobni spomenik v cerkvi v železnem
mesta, toda ljubezen do domovine ga je privedla nazaj.
Po povratku na Dunaj ga je zadela naloga kot najodličnejšega skladatelja države, da je zložil cesarsko pesem, ki je postala avstrijska in kasneje tudi nemška državna himna. Tu se je lotil tudi oratorija, za katerega se je navdušil v Londonu, odkoder je prinesel s seboj tudi besedilo za »Stvarjenje«. To veliko delo je dokončal z mladeniško čilostjo 1798, leto dni nato pa drugi oratorij »Letni časi«- S temi deli je v glavnem zaključil svoje izredno plodo-vito komponiranje, kajti poslej je zložil le še nekaj manj pomembnih vokalnih kvartetov. Splošna oslabelost, posledica visokih let, mu ni dovoljevala večjih naporov, in po letu 1S03. ni več kompo-niral. Na vizitke si je dal tiskati začetne besede enega svojih četverospevov: »Šla je vsa moja jnoč, star in slaboten sem.«
Sredi 1S09 je Napoleon zavzel Dunaj. 26. maja je Haydn še enkrat zbral krog sebe vse svoje posle, na čelu jim
zvestega strežnika Elslerja ter jim zaigral cesarsko pesem, kajti svoj živ dan je bil vnet ftatriot in dvakratni padec Dunaja ga je močno potrl. Kmalu nato je splošna oslabelost tako napredovala, da je 31. maja 1809 krog ene ure zjutraj izdihnil. Njegovo truplo počiva v Železnem.
Haydn je bil eden najplodovitejših skladateljev vseh dob. Zapustil je 125
V estetičnem smislu glasbe zavzema Haydn odlično mesto. V njem je poosebljen človečanskj ideal njegove dobe: življenjska radost, zdravje, čistost, jasnost, plemenita preprostost in neizčrpen humor so značilne poteze idejne vsebine njegovih skladb, ki odgovarjajo njegovim življenjskim nazorom in idealom, deloma pa tudi načinu življenja, ki ga je živel sam, saj'je bila nje-
Cerkev v železnem kjer je pokopan skladatelj
simfonij, 66 divertimentov, 77 godalnih kvartetov, 30 godalnih triov, 33 klavirskih sonat, 13 maš, 24 oper, dva orato-rija in nebroj manjših Skladb. Njegov pomen je v instrumentalnih oblikah, ki jih je dovedel do zaključenih in še danes veljavnih form. Obenem je stvaritelj novejšega orkestralnega sloga potom individualizacije instrumentov in izrabljanja instrumentalnih karakterističnih barv. Beethoven izhaja tako rekoč direktno iz Haydna.
gova ljubezniva korektnost splošno priznana in upoštevana- Cim se bo spet kdaj (in dal bog, da bi se kmalu!) gojila domača glasba v resnih diletantskih krogih, bodo tudi Haydnove ljubeznive, vsakomur pristopne in neproblematične skladbe spet prišle do veljave in upoštevanja, ki ga zaslužijo. Morda drugače občutene, drugače razumevane. kot so bile pred dvema stoletjema, toda kaj pa je bolj spremenljivega', pa obenem stalnejšega kot obraz umetnosti?
Staniče raka
Imejitelj Nobelove nagrade Oto \Var-burg pravi, da vemo o staniei raka toliko ko o nobeni drugi. To so stanice z napako v dihanju, imajo krajšo življenjsko dobo od navadnih in so nasproti poškodbam manj odporne kakor diruge stanice. Prav zaradi tega pa reagirajo na neugodne
vplive z močnejšo rastjo in z nevarno nujo po razmnoževanju, v čemer jih podpira skromnost glede na redišče, ki jim je na razpolago in sposobnost, da si oskrbuijejo potrebno energijo z alkoholnim vrenjem mesto z dihanjem. Zal pa se doslej še m posrečilo, ta dognanja s pridom uporabiti za zatiranje te bolezni.
шРМ
desni>: Večna luč v spo-Imboyu. — Pravljični grad - Spomenik Clemenceauju aCognea). — Spodaj (le-V londonskem Hyde parku. I neodvisne Mandžurije v Wenu.
Odkritje nove piramide v Egiptu
|| "^ј red sto leti je umrl znameniti J\ Francoz Champollion,*) ki je I	prvemu uspelo razvoljati skriv-
IJL__| nost hieroglifov, slikovne pisave
starih Egipčanov. Deset let prej 1822 se je posrečilo dešifrirati znameniti »Ro-settski napis«, ki ga je našel neki član egiptske odprave. Zdaj pa je kakor po neki čudni koincidenci in kot v spomin na ti znameniti obletnici našel profesor
čajnih, so vrezana tu in tam slepa vrata, kar znači povsem nov arhitektonski detajl, ki ga arheologi doslej niso poznali pri tej vrsti spomenikov.
Na dveh kamnih pred vhodom je vklesano neznano ime neke kraljice, ki se je baje imenovala Khent Kaus »kralj gornjega in spodnjega Egipta, hči nebeščan-stva«. Profesor Selim misli, da je utegnila biti to hči poslednjega kralja četrte
egiptske univerze Selim Hasan novo, veličastno zgradbo starih Egipčanov, ki je tisočletja ležala skrita pod peskom. Pred nekaj tedni je odkril pri Gizeh doslej neznano piramido, ki leži kakih 270 metrov južno od velike Keopsove piramide, nekoliko zapadno od Sfinge. Nikomur poprej ni prišlo na um, da bi razkopaval in iskal na tem kraju, ki se je videl samo kot narahlo vzbočena groblja preperele-ga skalovja in peska.
Resnici na ljubo pa je treba povedati, da je že več egiptologov trdilo, da se mora najti nekje tudi še četrta piramida, iz česar sledi, da egiptski profesor ni iskal brez osnove. Le njegovi vztrajnosti je pripisovati, da mu je bila sreča bolj mila kakor njegovim prednikom.
Sodeč po dosedanjih merjenjih je novo odkrita piramida manjša od starejših treh in zavzema zgolj ploščino kakih 4.180 kvadratnih metrov. Precej se razlikuje tudi po konstrukciji. V temeljnih kamnih, ki so znatno večji od obi-
* ) Glej »Stoletnica smrti prvega egipto-loga« žis, knjiga 11, str. 243.
dinastije Šepsekafa in ustanoviteljica pete dinastije egiptskih kraljev.
Takoj pri vhodu v piramido so odkrili dve kapeli in začetek dolge, narahlo padajoče galerije. Dalje so odkopali več grobnic visokih osebnosti, vklesanih v živo skalo, ki tvori jedro piramide. Skratka: odkritje je velevažno in bo imelo nedvomno dalekosežne posledice za arheologijo in zgodovino starega Egipta.
W. GIESE: Medvedi
Največja zvezdama na svetu
ve in pol ure avtomobilske vožnje po krivuljasti poti od čarobnega kalifornijskega mesta Pasadene se dvigajo na vrhu preko 1700 m visokega Mounta Wilsona zgradbe največje zvezdarne na svetu. Nikjer ne bi bilo pripravljenejšega mesta za takšno ustanovo, kajti mountwilson-sko leto šteje 290 jasnih večerov in nekoč so imeli tu celih 113 lepih dni zaporedoma.	/
Prva znanstvena ekspedicija je delovala že 1904 na tem vrhu in spoznala brezprimerno čistost njegovega ozračja. Pozneje je dr. Hale izvedel načrt za velik astronomski observatorij in kmalu na to ga je tudi uresničil. Carnegiejev zavod je omogočil postavitev 60 colnega teleskopa, teleskopa s 152 cm zrcalne odprtine, 7.6 m gorišnice in 865 kg teže. Na Moun-tu Wilsonu so zrcalni teleskopi, ki nimajo nič opraviti ž »nebesnimi« kano-ni«, kakršne si predstavlja lajik, sploh pravilo. Namestu leč zbira žarke ogromna, parabolična zrcalna površina, v go-rišnici pa dovaja žarke povečevalnemu okularju ali fotografski plošči manjše usmerjevalno zrcalo. Izgube svetlobe in barvna razpršenja, ki tako motijo pri teleskopih z lečami, so tu odpravljena temeljito.
»60-colnik« je otvoril neslutene vpoglede v svetovje zvezda, zvezdnih sistemov in pramegel. Novi teleskop z 258 cm zrcalne širine, 33 cm debeline, 12.8 m minimalne gorišnice in 76.2 m maksimalne, dalje 4082 kg teže, ta čas najogromnejši in najboljši nebesni daljnogled na svetu, pa je začel celo novo ero v zgodovini astronomije. Veljal je »malenkost« — 35 milijonov dinarjev. Dve leti so v Pa-sadeni brusili njegovo zrcalo in že sam prevoz tega zrcala na vrh Mounta Wilsona je bil problem zase. Tubus, v katerem je montiran, je tako skrbno položen in v zvezi s tako finim mehanizmom, da ga more astronom v svoji visoki opazovalni ploščadi v kupoli premikati celo za tretjino ločne sekunde natančno. Ločna sekunda pa je tisti kot, pod katerim bi se kazali dve nasprotni točki na pokončni petici v oddaljenosti — 100 km pa vendar se ta ponosna konstrukcija niti najmanj ne trese, če pleza človek okoli nje.
S tega mesta se vršijo noč za nočjo pohodi v prostornine vesoljnosti, katerih daljave merijo neskočne bilijone ki-
Kupola znamenite zvezdarne na Mount Wilsonu
lometrov. Najbližja zvezda stalnica je od nas oddaljena 4 svetlobna leta, to je daljava, ki bi jo premeril svetlobni žarek s 300.000 kilometersko brzino na sekundo v štirih letih. Do drugih zvezd bi rabil stotine in tisoče let.
Pred nekoliko leti, 1925 je slavni ravnatelj tega čudežnega observatorija, prof. Hubble poslal svetu znamenito brzojavko, ki je započela nov zmagoslavni pohod astronomske vede v globine vesoljstva in ki je milijon krati povečala oddaljenost dotlej vidnih globin. Prof. Hubble je razčlenil prvo spiralno prameglo kot skupek milijard sonc, kot zvezdni sestav, ki je podoben našemu ožjemu, majhnemu »lokalnemu sestavu« Rimske ceste. Najsvetlejši teh sestavov, pramegla Andromède, je od nas oddaljen skoraj milijon svetlobnih let, drugi so deset in stokrat oddaljenejši.
70 ljudi opazuje, meri, računa, fotografira tu nebesne pojave, ogromni teleskop slika zvezde do 21. stop. velikosti, ki so po svetlobi milijon krati slabotnej-še od zvez, ki jih še vidi prosto oko. V najnovejšem času so ugotovili, da se
zvezdni sestavi družijo v »družine svetovnih otokov«, v »nakopičenja prame-gel«, v sestave po sto in tisoče pramegel. In spet se pojavlja pradavno vprašanje o »mejah« našega prostora. Stojimo sre-
di odločilne faze novega svetovnega spoznanja. Observatorij na Mountu Wilsonu pa spada med kraje, kjer je čutiti utrip tega dela za novo podobo sveta najraz-ločneje.
-naike radodarnosti kot pri ame-
* riških državljanih, ki razdajajo svoje imetje v korist javne izobrazbe, nisem zapazil nikoli v svojeim življenju«, je že 1873 dejal slavni angleški fizik John Tyndall, tovariš in naslednik znamenitega Fara-daya v vodstvu Kraljeve institucije (Royal Institution) v Londonu, ko je potoval po Zedinjenih «Hržavah in imel v večjih mestih predavanja o svetlobi, kakor nam to pripoveduje profesor Pupin v svoji avtobiografiji (str. 203).
Skoraj šestdeset let je že preteklo od ■tega izreka slavnega Angleža, toda ameriška radodarnost se ni prav nič pomanjšala. Eden izmed premnogih ameriških bogatašev, ki so pravilno umevali pomen bogastva in njega dolžnosti nasproti javnosti, je bil George Eastman, izumitelj kodaka in filma, čigar prostovoljna smrt je pred kratkim bolestno odjeknila po vsem civiliziranem svetu. Eastman je bil namreč eden onih nesebičnežev, ki je imel vedno odprte roke za trpine, reveže in падапе institucije. Res je sicer, da ni težko biti dobrotnik človeštva, ako ima človek tovarne v vrednosti sto milijonov dolarjev, v katerih je zaposlenih 19.000 delavcev, toda malo je milijonarjev, ki so tako idealno in pravilno razumeli socialno nalogo bogastva, kakor baš Eastman, ki je že za svojega življenja podaril nad 75 milijonov dolarjev za dobrodelne in nauč-ne svrhe, a v svoji zapuščini volil v iste svrhe vseh 500 milijonov svojega premoženja. Potomcev in sorodnikov ni imel javnost je smatral za univerzalno dedinjo svojega ogromnega premoženja, ki si ga je bil pridobil z njeno pomočjo.
Značilno za Eastmanov značaj je bilo, da je podpiral javne naprave večinoma pod izmišljenim imenom. Eastman je bil vedno tih in skromen ter ni hotel, da govore ljudje o njem. Nekega dne so javili ameriški dnevniki, da je podaril neki Mr. Smith tehnološkemu institutu v Masa-chusettsu 19 milijonov dolarjev. Lahko si mislimo, da je bila senzacija velika, ko se je zvedelo, da ta skrivnostni »Mr, Smith« ni nihče drugi nego Eastman. Med drugim je omogočil univerzi v Ro-chestru, da je ustanovila glasbeni konser-vatorij. Plačal je. vse izdatke za ta zavod.
življenje Georga Eastmana je zelo zanimivo. Bil je sin revnih staršev. Rodil
Izumitelj George Eastman, dobrotnik človeštva
se je 1854 v Watervillu v državi New York. Po očetovi smrti je mali George s 14. letom zapustil šolo in pričel svojo življenjsko pot kot zavarovalni agent s tedensko plačo treh dolarjev. Takoj, ko si je od svoje skromne plače prihranil nekaj denarja, se je začel baviti s fotografijo, ki je bila tedaj šele v povojih. Pozneje je stopil kot uradnik v neko posojilnico in hranilnico. Tu je Imel boljšo plačo in nudila se mu je možnost, da se tako še bolj bavi s svojim najpriljubljenejšim športom, s fotografiranjem. Bil je navdušen fotograf. Seveda takrat fotografiranje ni bilo tako enostavno kakor danes. Ni bilo niti filmov, niti dobrih aparatov, da celo plošč v današnjem pomenu besede ni bilo. Za vsak posnetek si je moral fotograf sam napraviti ploščo, in ta je bila mokra. Tovarniško izdelanih suhih plošč, kakor jih
GEORGE EASTMAN
prodajajo danes, tedaj še niso poznali. Eastman je neprestano mislil na to, kako bi nadomestil nerodno mokro ploščo s suho, ki bi se dala dalje časa ohraniti in v velikih množinah izdelovati' ter prodajati. Po trudap,olnih poskusih se mu je to posrečilo junija 1879. Izumil je suho ploščo in zanjo primeren fotografski aparat. Njegov stric pa ni hotel ničesar slišati o tem, da bi mu posodil denar za izdelovanje njegovega izuma. Zaman je skušal zainteresirati druge Američane zanj. Ko je videl, da v Ameriki ne bo imel sreče s svojo iznajdbo, je vzel vse svoje prihranke iz hranilnice, se ' odpeljal v Anglijo in tu prijavil patent na suhe fotografske plošče v skromni delavnici.
Ljudje so prav radi kuipovali njegove plošče, in zaslužil je s to trgovino mnogo denarja. Vendar pa s svojim izumom še ni bil zadovoljen. Razmišljal je, s čim bi se .dala nadomestiti krhka in zlomljiva steklena plošča. Tako je izumil 1884 ce-luloidni film in potrebno fotografsko kamero in pribor. To je sam imenoval »ko-dak« in pod tem imenom je postal slaven. »Kodak št. 1« je posital znamenit 1888 po vsem svetu, pa tudi Eastmanovo gesilo >sVi pritisnete na gumb, mi pa storimo vse ostalo«.
1896 so Eastmanave tovarne, M jih je imel že tedaj v Ameriki in Angliji, izdelale stotisoči »kodak« a na mesec so izdelovale filme in fotografske 'papirje v dolžini od 500 do 700 km. Te tvornice so izdelovale in še izdelujejo kodalke vseh vrst, fotografske filme, velike kinofiilme, fotografske plošče, Rontgenove plošče, fotografski papir in albume, umetno usnje za prevleko kamer in še tucat drugih fotografskih potrebščin.
Eastman je tako razširil obrat svojih podjetij, da je 1911 postal največji fotografski tvomičar na svetu. Ko je njegova trgovina prospevala, je vedno rad priznaval, da so njegovi delavci prispevali k uspehom ter jim je dajal precejšen odstotek tovarniškega dobička. Razen tega je po vseh svojih podjetjih ustanovil bolniško, nezgodno in starostno zavarovanje ter zgradil svojim delavcem in uradnikom stanovanjske hiše. Slednjič pa je uredil razdelitev dobička tovarn tako, da dobivajo pretežno večino delavci.
Za preranim odhodom velikega dobrotnika ne žalujejo samo njegovi delavci, temveč vsi, ki so cenili njegove vrline, njegovo dobrosrčnost in razumevanje socialnih razmer. .	Dr. P. B.
„Mala antanta" In drugo
Nedavno je g. Osusky, češkoslovaški minister v Franciji predaval o postanku Male amtante. Med drugim ie omenil tudi izvor tega imena. Po mnogih težavah so se Romunija, Jugoslavija in Češkoslovaška 25. februarja 1919 sporazumele, da so skupno odgovorile madžarskim pripomnjam o načrtu za mirovno pogodbo. Ta novica je zbudila veliko pozornost v Budapešti. Naslednji dan je »Pesti Hirlap« priobčil članek »Apo Entente« (to se pravi: Mali sporazum). kjer je razlagal, kako so si navedene državice vpričo Velike Entente privoščile zabavico, da bodo skušale igrati vlogo antante, pa naj si bo še tako majčkena. Ta domislica je kratkočasila zastopnike teh narodov in kadarkoli so delali skupaj, so se nagovarjali z besedo »mala antanta«. Iz tega posmeška se je rodil naslov in stopil v zgodovino.
Slično je psovka dobila časten pomen pri holnndskih gezih, ki jih je mojstrsko opisal Oh. de Coster v romanu »Til Ulen-spiegel«. Ti »berači« (franc, gueux) so bili zadolženi plemiči in drugačni nezadovolj-neži. ki so Marjeti Parmski izročili prošnjo in ki iih je grof Barlaymont, predsednik finančnega sveta, nazval tako. Skoraj nato so na skupni pojedini zavezniki sklenili privzeti novi naziv. Nosili so pepel-nato sivo opravo in gezovski novčič ki je nosil na sprednji strani napis »En tout fidèles au roy« (v vsem zvesti kralju), na zadnji pa »Jusqu' à porter besace« (do pro-
sjaške malhe). Iz te dobe in dežele je za-j 'a snov Goethejeve drame »Egmont«.
Med zmerjavke spadata tudi naziva obeh angleških strank: tory in \vhig, dvorske in nasprotne. Prvo je baje v irščini tar a ry = pridi kralj; ali pa toiridhe = razbojnik. Drugo pa whig — šibko pivo ali sirotka, pijača skromnih kmetov. Po drugt razlagi je bil Tory konjski tat, prvotno papeževec, Whia pa velik kričač po zakotnih shodih na Škotskem.
Iz enakega ozračja je vzklila pri nas oznaka: Mliadoslovenci, Staroslovenei, seveda po češkem vzorcu. Znana je tudi skupina elastlikarjev (Kersnik, Šuklje, Viš-nikar), krščena po izjavi Janka Kersnika, ki je v nekem govoru priporočal več prožnosti, elastičnosti v političnem življenju.
Kdor bi brskal po slovstvenih zgodovinah. bi naletel na oznak: struj in šol, ki so jih kritiki ali nasprotniki izustili kot grajo. laka je francoska dekadenca leposlovna smer, ki jo je otvoril Baudelaire.
(nk)
Kdaj bo zemlja preobljudena ?
r a podlagi cenitve računamo dnevni prirastik človeštva na 50.000, torej v enem letu 18 milijonov glav. Leta 1928 je bilo na zem-
_1.1 ji oko-li 1920 milijonov ljudi.
Ker pa ta številka bržčas ni točna, računajmo okroglo na 2 milijardi. V začetku 19. stoletja je bilo na našem planetu, tako računajo, okoli 900 milijonov ljudi. Kljub epidemijam, vojnam in naravnim katastrofam smo se v 100 letih pomnožili za 2 4, krat.
Ce bodo sedanje higienske razmere ostale, postane pomnoževanje prebivalstva v doglednem času nevarno. Leta 2050 bo štela zemlja 4 milijarde in leta 2200 8 milijard ljudi! In to je najvišje število, ki ga bo mogla zemlja prehranjevati — po drugih računih komaj 6 milijard. Najkasneje v 200 letih torej bo postalo pomnoževanje človeštva njegov življenjasi problem. Mogoče si bo tačas našel človeški genij izhodov? Pogoj je, da se današnji politični položaj temeljno izpremeni, sicer je računat: z zapletljaji še veliko prej. Vse dotlej pa, dokler bodo zabranjevale redko naseljene pokrajine priseljevanje, pa še izda-leka ni misliti na sistematično reševanje preobljudenosti.
Oglejmo si tabelo, ki nam kaže, koliko prebivalstva imajo Dosamezni kontinenti in koliko ga še morejo privzeti.
Kontinent	Število prebivalstva	Najvišje število prebivalstva v bodočnosti	Možen prirastek
i Evropa	484	60)	+ 116
Afrika	144	2300	+ 2156
Azija	1038	1700	+ 662
Amerika	226	3100	+ 2874
Avstralija	9	400	+ 391
Skupaj	1901	810 J	4- 6199 1
Krajevna preobljudsnost se kaže danes v Zapadni in Osrednji Evropi, kjer imamo 40 milijonov ljudi previška. Pred letom 1914 tega ni bilo opaziti, a povojne razmere nam pričajo o tem dovolj jasno: brezposelnost v Angliji in Nemčiji, pre-obljudenost v Italiji in Poljski, ki ,si iščeta1 vseh mogočih izhodov — dejstva, katerih nikakor ne, moremo podcenjevati. Se resnejše - postaja' vprašanie preobljudenosti v Indiji, Kitajski in Japonski, odkoder preplavljajo trume izseljencev sosedne pokrajine.
Pojdimo v naših računih še dalje. Leta 2300 bo na svetu 16. leta'2400 32 milijard ljudi. In kaj potem ? Ne smemo upati, da nam bodo dale rakete možnost naseljevanja na planetih, ne, ostat: hočemo na zem-
lji. Oglejmo si zaenkrat le položaj leta 2200, ko bomo imeli 8 milijard prebivalstva. Izgledi niso tako slabi, kakor si mislimo.
Racionalizacija poljedelstva bo dosegla gotovo še večje uspehe. A kar nam je pokazalo zadnjih 100 let — večji del po zaslugi Liebiga — je kakor pravljica proti preteklosti. In to je komaj začetek novega razvoja. Ko bo enkrat obdelana celina, Ki je danes zmožna produkcije, si bo kemija našla nova pota za pridobivanje sintetičnih živil.
Ogromne toplotne energije zemlje, sončno svetiobo, veter, plimo m oseko, letne čase, vse bomo morali izpremeniti v delo. Osušili smo močvirja, jezera, da celo dele morske površine. Ukrotili smo hudournike in vodopade. da nam dajejo delo, luč in toploto. Ali ne bi mogli n. pr. osušiti s pomočjo ogromnih virov toplote, ki so nam na razpolago, sibirskih tunder? Kdo je mislil pred 100 leti, da je mogoče stalno bivati na Grumantih (Spitzbergih ). Dane3 živi gori par sto ljudi. In Arktida ter Antarktida sta še neposeljeni. Puščave in stepe bomo morali obdelati, posekati pragozdove. Saharo kanijo umetno namakati in napraviti iz nje žitnico vesoljnega človeštva.
Izbiti bomo morali iz zemlje poslednjo mrvico kruha in jo prisiliti z racionalizacijo, da nam bo dajala največji možni donos. Mogoče bo boj težak, a sijajni napredki tehnike nam bodo omogočili vse do skrajnost:. Po vsem tem bo mogla zemlja prehranjevati preko S milijard prebivalstva, a posebno prijetno ne bo na tako preobljudeni zemlji...	M. B.
Tenljivost zlata
Zlato je najbolj tenljiva kovina, kar jih poznamo. En sam gram zlata se da izvleči v dva in pol ' '"'ometra 'olgo žico. Ce pa je žica samo pozlačena, se lahko naredi še neprimerno daljša. Na pozlačenih žicah, kakršne rabijo za vezenje, je plast zlata komaj dve miljjoninki milimetra debela. Pasa.rji so v stanu razkovati zlato v tako tanke ploščice, da jih je treba položiti sto tisoč drugo vrh druge, preden nastane deset mi'metrov debel sklad. Gram zlata se da razvaljati na pol kvadratnega metra veliko ploskev. Eiektro-litično izložene plasti zlata pa utegnejo biti celo tako tenke, da so prozorne kakor steklo. Skoraj vsaka država ima toliko zlate zaloge, da bi lahko s tako zlato peno nekaj milijonkrat pokrila vso državo.
Po stopnicah na dno morja
kratkem bo odpeljal iz New Yor-ka parnik. ki se bo vsidral osem milj pred obalo Irske, tik nasproti Old Kineilla. Tamkaj plava na morju boja, ki označuje mesto, kjer Se je 7. maja 1915 potopil veliki parnik »Lusitania«, zadet od torpeda nemške podmornice.
Tod bo pustil parnik v morie tako svojevrsten potapljaški aparat, kakršnega še nihče na svetu ni videl: namreč pravcate stopnice, ki bodo segle do morskega dna. Stopnišče je montirano v valjasti cevi, ki meri poldrugi meter v premeru. Prav na spodnjem koncu je nekakšna celica, iz katere se bodo spuščali potapljači v potapljaških odelih v prostore potopljene Lu-sitanie.
Mor.da bodo našli zakKd, ki je bil baje na krovu te nesrečni ladje. Pravijo, — če je res, — da leži v parniku za 14 do 15 milijonov dolarjev v denarju in dragocenostih. Toda podjetnim iskalcem, ki nameravajo dvigniti 'a zaklad, baje ne gre toliko za denar, kolikor za različne dokumente, deloma zgodovinske, deloma osebne vrednosti. Hkrati pa ima ta svojevrstna ekspedicija tudi namen preskusiti podmorsko stopnišče ameriškega izumitelja Simona Lakea (Američani ga često nazivi jejo tudi očeta podmornic), ki je že pred dvajsetimi leti propagiral take stopnice kot edino zanesljivo pot do potopljenih ladij.
Glavni del njegove priprave za spravljanje potopljenih zakladov je, kakor že
rečeno, stopnišče v dolgi prostorni jekleni cevi. Nad morsko gladino je cev pritrjena na velikem čolr.u, kakršni so v rabi za reševanje, na spodnjem koncu je pa razširjena v nekakšno razgledno celico, v kateri se kiečejo ljudje pod normalnim zračnim tlakom in iz katere lahko opazujejo skozi posebne line lego potopljene ladje in študirajo na licu mesta, kam naj se premakne cev, da bodo razbitine za potapljače najlaglje pristopne. V ta namen se izpraznijo zračni rezervoarji, ki so poprej držali cev na morski gladini in stopnišče se zaradi lastne teže pogrezne v morje. Na enak način se lahko spravijo tudi potapljači iz spodnje celice na površje, ne da bi morali vselej preplezati vse stopnice do vrha. Globoko spodaj pri celici je morje vedno dovolj mirno, da lahko potapljači nemoteno opravljajo svoj naporni posei, od časa do časa pa zlezejo v čumnato na oddih.
Prve potapljaške stopnice je konstruiral Simon Lake z namenom, da najde neko angleško fregato, ki se je bila potopila nekje v Zuiderskem jezeru na Ho-landskem in na kateri je bilo za šest milijonov dolarjev dragocenosti. Vojna je preprečila nadaljnjo iskanje in šele zdaj, ko nameravajo dvigniti zaklade Lusdta-nije, se mu je iznova nudila prilika, da preskusi uporabnost svojega izuma. Lake se je doslej že večkrat poskušal približati razbitinam Lusitanije; toda vselej se je izkazalo, da je tudi za delo z njegovo pripravo voda pregloboka. Komaj se mu je posrečilo pregovoriti svoje mecene, da mu

> Lusitania«
m
bodo dali denarja za poslednji odločilni poskus.
Cev s stopnicami, M. je rabila že za prejšnje poskuse, so prepeljali v Brigbt-fcngsea ла Angleškem, kjer jo bodo znatno podaljšali. Odločilni poskus bo vodil
kapitan Railey, Lake pa bo spremljal ekspedicijo kot vrhovni tehniški vodja. Razen tega se udeleže te zanimive odprave tudi filmski operaterji, ki bodo skušali napraviti kolikor moči veliko zanimivih snetkov podmorskega življenja.
Kitajski rižev papir
Bkdo je izumil papir, zgodovina ne ve povedati. Znano je le toliko, da se na Kitajskem že od pamtiveka izdeluje dober papir iz riževe slame. To je tako zva-ni »kadili papir«, imenovan po izdelovalnem postopku, pri katerem se uporabljajo
tudi kadi ali greznice. Na sličen primitivni način so nekoč izdelovali papir tudi na Holandskem.
Moderno izdelovanje papirja iz lesa je stari postopek seveda večji del odrinilo .v muzeje, le sem pa tja in v neke posebne svrhe še životari stara obrt v moderni
1. Greznica z vodo in apnom za namakanje riževe slame. 2. Sita, na katerih se odloči tenka plast papirnate mase. 3. Brušenje robov zloženega papirja. 4. Kuli nese zvežnje papirja na trg.
dobi. Na Kitajskem pa se po starem načinu izdeluje še mnogo papirja, sicer ne v velikih podjetjih, marveč v domači obrti in izključno le iz riževe slame. Baš ta si-rovina pa daje kitajski industriji papirja neki narodnogospodarski pomen, ki se priznava tudi.drugod po svetu. Riževa slama zrase vsako leto sproti in industrija papirja ne požira gozdar kakor v naprednejših deželah. Gozdovi se namreč ne obnavljajo tako hitro, kakor narašča potrošnja lesa in to je problem, ki resno skrbi vso interesirano industrijo. Povsod si kemiki prizadevajo najti pripravne rastlinske sirovine, ki bi v hitrejši rasti lahko nadomestile les. Neverjetno, kaj se je že vse poskusilo, ali nobena rastlina se še ni izkazala za vredno nadomestnico lesa. Riževa slama, ki jo uporabljajo Kitajci, pa seve za velike evropske in ameriške obrate ne pride v poštev.
Rižev papir s! pripravljajo Kitajci po prastarem načinu: Riževa slama se zloži v velike kopice, kjer se začne pod vplivom zraka in vode polagoma razkrajati. Da se ta proces še bolj pospeši, jo namakajo tudi v plitvih greznicah, napolnjenih z vodo, pomešano z apnom. Slama razpade slednjič v nekakšno kašo, ki se potlej raztrosi v krogih, da jo z volmi še bolj na drobno razhodijo.
Ker vsebuje nastalo testo preveč apna, ga vlagajo v luknjičaste zaboje in devlje-jo v tekočo vodo, ki počasi izpere odvisno količino apna. Po končanem izpiranju se voda iztisne in testo je pripravljeno za nadaljnjo predelavanje, ki je skoraj popolnoma slično staremu holandskemu načinv, izdelovanja papirja iz cunj. Testo se iz nova močno razredči ii- med neprestanim enakomernim mešanjem vliva na fina sita. Voda odteče, na sitih pa ostane tenka kožica usedline, iz katere postane papir. Pri tem postopku je potrebna ne samo velika ročna spretnost, marveč tudi velika izkušnja, ki se ne da pridobiti kar od danes na jutri. Lističi se nato odločijo od sit, ožmejo, zlože v kupčke in močno stisnejo. V tem stanju se počasi suše in spri-jemajo, nazadnje pa jih delavci spet previdno odločijo drugega od drugega in razgrnejo h končnemu sušenju na zraku in soncu po tratah, dobro zavarovanih pred vetrom.
Listi se končno še enkrat zlože in z veliko silo stisnejo v bloke, ki jim robove ogladijo na brusnih kamnih, tako da so vsi listi papirja enake oblike in velikosti. Papir je gotov, ostalo pa je posel kulijev, ki raznašajo to, za Kitajce dokaj dragoceno robo naprodaj.
Heinrich von Kleist in Goethe
Tragično usodo darovitega pisca, ki je obogatil svojo državo z nesmrtnimi deli, a ki jih ni nikoli videl na odru, sta letos napeto prikazala Émilie in Georges Romieu v knjigi La Vie d'Henri de Kleist. Stari, slavni Wieland je dejal nekoč o njem: sAko bi se duhovi kot Ajshil, Sofoklej in Shakespeare združili, hoteč napisati tragedijo, bi bila taka, kakršno smemo pričakovati od Kleistovega Roberta Guiscar-d a, sodeč po odlomkih, ki mi jih je pokazal. Poslej sem preverjen, da je pl. Kleistu usojeno, zamašiti vrzel v našem slovstvu, katere nista mogla ne Fchiller ne Goethe.«
Po kratki vojaški službi je mladi častnik iz Frankfurta ob Odri ^l slovo Martu ter odrinil na potovanje. V Švici je pisal prvo dramo. Avstrijska vstaja ga je navala z navdušenjem, a nezgodni dunajski mir je porušil vsé njegove nade. Ko je stopil v tesno razmerje z gospo Vosrel-ovo. mu je ta izvila obljubo, da ji bo naredil neko uslugo, kadar nanese prilik. Skorai g-a je pozvala, naj jo usmrti. Zato in zaradi svoje razrušenosti ji je ustregel in po vrhu še sebe ustrelil (1811). Praznoverci vidijo slab pomen že v rojstni letnici, ki nosi tri sekirice (1777), in v smrtni letnici, ki kaže tri sulice.
Pri liriku Kleistu sta se včila naša dva Gorenjca: Japelj in Linhart. Med novela-mi-pa se odlikuje njegov MichaelKohl-
h a a s, ki baje od daleč nekoliko spominja na Cankarjevega Hlapca Jerneja. Med igrokazi najviše cenijo Razbiti vrč, podeželsko sodno obravnavo, kjer se nazadnje sodnik izkaže krivec.
Kleist je črtil Napoleona. Imenoval ga je grešnika, katerega noben človeški jezik ne more dovolj ostro obtožiti. Izliv te mržnje se razodeva v domorodni igri H e r-mannsschlacht. A čeprav se Kleist poleg Grillparzerja šteje danes za Goethejem in Schillerjem med najboljše dramatike, ni dočive) uspeha. In zakaj?
Der zerbrochene Krug in Amphitryon sta se čisto razbila po krivdi Goetheja, ki ni mogel videti mladega pesnika: '-ozmopolitski starec iz Frankfurta ob Menu je tako zaprl pot na oder prenapeto patriotskemu možu iz Frankfurta ob Odri. Enaka smola je doletela Katrico iz Heilbronna.
Goethe pač ni maral za politiko v poeziji. 2e v Faustu srečaš besedo: Poli-tisch Lied — ein garstig '^d. In še sredi marca 1832, torej tik pred smrtjo, je izjavil Eckermannu: »Bržko se pesnik želi politično udejstvovati, se mora uslužiti stranki, in kakor hitro to napravi, je kot poet izgubi-'-- Ivobodnemu duhu, nepristranskemu, nepristrastr""v,n nregledu se mora odpovedati ter si zato natakniti čez ušesa
kapo omejenosti in slepega sovraštva .. л *
mxttisw&t
Kodanj
Mesto, ki je hkrati moderno, elegantno ter živahno in ki si je pridobilo vse te lastnosti, ne da bi moralo žrtvovati zanje ljubi mir in udobnost, je pač idealno in mora zapustiti v vsakem obiskovalcu najlepše spomine. In za glavno mesto Danske: Kodanj velja to v vsakem pogledu. Vsakemu človeku lahko nudi marsikaj in v začuda prikupni obliki.
Zadnja leta se je v Kodanju marsikaj spremenilo. Mesto se je razvilo v svetovno modno središče. Umelo si je prisvojiti vse dobrote modernega življenja, ne da bi izgubilo lepe stare mikavnosti. Postalo je živahno toda ne nemirno. Stavbarstvo je izredno zanimivo, ali nikjer neokusno našarjeno. Najlepši hoteli se še vedno odlikujejo po noblesi in finoči starega sveta. Ne veš, ali naj bi opazoval stara ali nova poslopja. Med starimi je najlepša skupina kraljevih palač, oklepajoči!) osmerokoten trg. ki ga še posebej odlikuje krasen spomenik. Blizu tod stoji krasna marmornata cerkev.
Glavno mestno življenje se preliva po tesni krivi ulici imenovani »Stroget« (veletok), ki veže posamezne glavne trge. Ob njej se vrste najlepše prodajalne in trgovske palače ter vse glavne kavarne. Užitek je sprehajati se popoldne po Strogetu in si ogledovati izložbe, ki so kakor umetnostne razstave. Palače dela se menjavajo z lokali počitka in razvedrila v čudovito harmoničnem razmerju in za tujce ni lepšega od brezskrbnega pohajkovanja v tem vrvežu, posebno te se zaključi s prijetnim sestankom v kateri izmed elegantnih kavarn, kjer te že pričakujejo znanci. Mesto je namreč zelo gostoljubno in človek lahko brž sklene poznanstva.
Za večino obiskovalcev je ena glavnih privlačnosti izlet v Tivoli. Mičnosti in lepote lega kopališča skoraj ni moči popisati. Krasni sprehodi v zelenju in mavrični luči sonca, povsod godba potujočih muzikantov in velikih kapel, ki prirejajo klasične koncerte v velikem steklenem paviljonu in k vsemu temu še postrežba kakor v samem Parizu. Ob toplih poletnih večerih je kraj pre-obljuden, a vzlic temu brez slabih manir in nemira. Tivoli je kakor pravljični svet, kakršnega si predstavljajo otroci. V resnici ga odlikujejo otroška ljubkost in preproščina.
V Kodanju je še mnogo občudovanja vrednih stvari. Tako n. pr. cvetlični trg s poplavo pisanobarvnega cvetja v neki stari mestni četrti, ki je pa le nekaj korakov oddaljena od najmodernejšega in najelegant-nejšega centra. Prav ti kontrasti dajejo mestu svojevrsten čar. Vreden je tudi ogled velikega mestnega parka, ki se pričenja v elegantni stanovanjski četrti, raztezajoč se mimo živahnih pristaniških naprav prav do širokega boulevarda ob morskem kopališču. Tod lahko človek prav poceni preživi lepe počitnice. Nešteto čolnov vabi na morje. Z oken elegantne restavracije na obali se odpira krasen razgled na bregove sosednje Švedske.
Spomenik KEMALU PAŠI y Carigradu
■^ZNAMKE
PRIPOVEDUJEJO
Gora Ararat, kjer je pristala Noetova. barka
Ko se je vkrcal poslednji živalski par na Noetovi barki, se je pričela pač najzanimivejša morska vožnja, kar jih pomni človeška zgodovina. Dvo- in večnoaati potniki so se predali valovom, ne da bi vedeli za končno pristanišče, toda jadrali so z neprekoslji-
H
Problem 11.
T. B. Gorgijev. Nagrada študijskega turnirja severno kavkaškega šahovskega urada.
vini optimizmom. Kako so prenašali levi, tigri, sloni in vsa druga živad morsko bolezen na sedemmesečnem potovanju, o tem povestnica molči. Vsekako pa se je morala zdeti ljudem in živalim cela večnost, preden fie je i>omolil pred njimi iz vode rešilni vrhunec gore Ararat. Kdo bi popisal veselje pogumnih potnikov, ko so spet začutili pod nogami trdna tla. Ararat ima dva vršaca, od katerih se eden dviga 5170 metrov visoko nad morjem. Nekaj časa je ležal v mejah Armenije in takrat je izdala armenska |>oštna uprava znamke s podobo te slavna gore, na kateri jë dokončala Noetova barka rešilno vožnjo vsega človeškega in živalskega rodu
Dvoboj v Ameriki
Ko je naredil hekatombe prostovoljnih žrtev, je dvoboj naposled zastarel v Evropi. Zlasti mnogo krvi: je na ta način poteklo na Francoskem, n. pr. za Henrika
III. in Henrika IV. Nato se ie udomačil v Ameriki. Prvi spopad-te vrste se1 je dogodil 1. 1621 v Plymouthu. Ker sta bila nasprotnika hlapca, ju je gosposka nemilo obsodila, da bosta privezana k sramotnemu stebru na javnem prostoru. Pozneje pa je Castle Island v Bostonskem zalivu postal najljubši kraj za duel. Izredno pozornost je vzbudil 1804 krvavi sprijem med polkovnikom Burrom. predsednikovim namestnikom, in generalom Hamiltonom. Ta je bil ubit. A kolikokrat so se protivniki pomerili z orožjem ka-.- pa je ostalo prikrito! Včasi so priče spustile dvobojnika v gozd, kjer naj bi se zalezovala v srepi borbi. Kdor je prej uzrl svojega zoprnika, je sprožil nanj in ga podrl, ne da bi ga prej opozarjal.
Beti na potezi dobi.
Rešitev problema 9 1. Sd5—e7 Ta problem i-nia 14 varijant.
Rešitev problema 10 1. Kfl!
Za rešitev obstoja zanimiv
Da3 načrt: črni
stolp spraviti na h2 in l>cl. To se doseže z zelo rom.
forsirati mat z spretnim inanev-
2.	Se6+	Kh7
3.	Le4+	Kh6
4.	Tg64-	Kh7
5.	Tgil + 1!	Kh6
6.	Thl+	Th2
7.	Del +,	D : clX Izvrsten ideja:	prob'om, katerega težkoč
ni mogoče še povoi.iri.
K sliki na ovitku
Ovitek današnje številke krasi »Aprile, delo našega slikarja H. Smrekarja.

M*
ČLOVEK ÏN DOAV
Buffet
Nekdo je buffet kritično opazoval in mu ni bil všeč. Zato se je odločil, da ga iz navpične lege spravi v vodoravno. Tako je ono, kar je bilo prej ozko in visoko, postalo široko in nizko. Tako se pojmi izpre-minjajo! Zdaj je bilo dovolj prilike za preizkušnjo obeh oblik po uporabnosti.
Recimo, da je moderni, iztegnjeni buffet lep. Grče plemenitega lesa pridejo na šfro-ki ploskvi popolnoma do veljave. Skromna okrasitev z vazo in skodelico daje vtis mirnosti in je dosti učinkovitejša kakor skladišče kristala. Majhen, vitrini podoben »nastavek za kozarce in dragoceni porcelan je dražestna iznajdoa. Vendar pa ima moderni buffet tudi svoje slabe strani. Ni tako praktičen, kakor je videti. Res prihrani nadležno čiščenje s čopičem, ker so njegove ploskve brez vdrtin, ker ni več rez-
barij, ki bi zmanjševale njegovo lepoto. Zato pa mora gospodinja, ki hoče kaj iz njega vzeti, poklekniti. Če je športno izobražena, bo to prav gotovo storila gra-ciozno, vendar pa je to eden izmed nedo-statkov modernega buffeta.
V splošnem pa vendar prisojajo buffetu dosti večjo vlogo, kakor jo morda zasluži. Zdi se, da bi ga prav lahko pogrešali v sobi, kjer je dosti pohištva. Ugovor, da vendar ne moremo pustiti lepe posode v kuhinji, onemogočimo lahko s tem, da kupujemo le preprosto, ceneno in vendar po obliki lepo posodo, da se torej odrečemo navadi, da bi imeli dve garnituri, manj vredno za vsakdanjo uporabo, drago pa za izredne primere. Kako zelo je ta misel že prodrla, dokazuje dejstvo, da prihaja čedalje več preproste posode v promet. Seveda moraš, če nimaš buffeta. polagati dosti pažnje na praktične kuhinjske omare,
kjer lahko skrbno spraviš dobro posodo. &
KARIKATURA
Dva filmska umetnika
m%
Adolf Menjou
Bila je nekoč večerna
obleka
Gotovo mislite,, da je to pravljica, vendar temu ni tako. Tudi z modo nima ta članek nobenega opravka Vsekako je bila ta večerna obleka in bila je zame. Narejena je bila iz črnega svilenega baršuna in srčkan baršunast klobuček, okrašen z belim nojevim perjem, jo je izpopolnjeval. Kakšna je bila ta večerna obleka, vam lahko pove edino Paramountov film »Klovn Marko« zakaj v tem filmu sem imela to obleko prvič in zadnjič na sebi. Žrtvovati sem jo morala filmu in še sama sem jo morala pomagati uničiti.
Berta Ostyn
Svojo nalogo sem opravila brez najmanjšega navdušenja. Ne zaradi obleke same, marveč iz golega samoljubja. Trpim namreč na omotici in vem, da si kot turistka oziroma plezalka nikoli ne bom priborila slave.
Bistroumni čitatelji in lepe čitateljice se bodo zdaj z upravičenim začudenjem vpraševali, kaj ima opraviti večerna obleka z mojo plezalsko neveščnostjo. Trenutek, prosim, ravno se pripravljam, da vam od-krijem to skrivnost.
Naš film se odigrava v cirkusu. Jaz igram vlogo delavke in moram — tako zapoveduje rokopis — napraviti atentat na trapec. V ta namen moram priti v kupolo cirkusa in sicer v omenjeni večerni obleki. Sceno so snemali v resničnem, velikem cirkusu — ime mu je bilo Cirque d' Hiver — v Parizu in kako sem prišla v kupolo cirkusa, tega ne bom mogla nikoli pozabiti. To je bil eden najstrašnejših dogodkov v mojem življenju.
Najprej sem morala hoditi po tesnih polževih stopnicah navzgor, ki so vodila na nekakâno. streho. Od te strehe sem se po ozki lestvi povzpela na drugo streha
Bilo je strašno! Druga streha je visela navzdol in prav nevarna je bila videti. Pod menoj so ležale pariške strehe in jaz sem — v večerni obleki —■ plezala više in više. Zgoditi se mi ni moglo ničesar, ker sta me dva delavca spremljevaU, eden spredaj, eden zadaj. A mene je bilo vseeno groza; kaj bi tajila?! In potem sem morala splezati skozi ozko podstrešno luknjo. Kako je po vsem tem izgledala moja večerna obleka, z baržunastim klobučkom z belimi nojevimi peresi vred, si lahko vsak sam misli. In potem smo bili naposled vendar že v kupoli cirkusa. Stala sem na trhli deski in globoko, globoko spodaj sem lahko v areni videla ljudi. Hitro sem zamižala; lotila se me je omotica. Prav neudobno sem se počutila — kljub lepi večerni obleki, ki je bila po težavni turi navzgor vse prej kakor čista.
Naposled sem vendar prišla v majhen prostor, kamor so bili na čudovit način spravili aparate za snemanje in žaromete. Tukaj sem odigrala prizor, zaradi katerega sem bila morala splezati tako visoko. V tem prizoru sem skušala prerezati žice trapeca toda Marko — junak našega filma, mi je skušal to preprečiti. Predpisani boj med nama se je zelo naravno odigral. Kowal-Samborski, ki je igral Marka, je velik in močan, še nekaj dni po snemanju sem imela roke v sklepih zatekle.
Toda hotela sem govoriti o večerni obleki. Končala je v najini rokoborbi... Ko je bilo filmanje končano, je visela večerna obleka v cunjah raz moja ramena. Nič ni bilo ostalo od vse krasote. Lepa večerna obleka je postala žrtev svojega poklica.
Toda filmska usoda nam daje posmrtno slavo. In tako bo tudi moja večerna obleka še po svojem uničenju žela v filmu slavo in priznanje. — Berthe Ostyn.
Koža na mleku
Kadar se mleko kuha, se naredi na vrhu pri lično debela in močna koža. Občutljivi ljudje je ne prenesejo, v čemer pa nimajo prav, ker .je prav ta koža najbolj redilna. Tvori se iz beljakovin, ki pri kuhanju najprej zakrknejo in se izločijo na površju, vsebuje pa tudi mnogo maščobe, ki se izloči vanjo iz plasti smetane. Koža nastane pod učinkom toplote in zraka, s katerim se dotika na površju. Če bi se vlila na mleko prt kuhanju tenka plast olja bi zavrelo mleka brez kože. Drugače pa se napravi prav tenka mrenica že pri 40 stopinjah, čeprav pri tej temperaturi še ni vidna 6 prostim očesom.
COPYRIGHT P. I B. BOX 6. COPEÎWASEM
Adamsott se veseli prezgodaj
HUM.
»Gospodična, ali veste, kakšna je razlika med avtotaksijem in cestno železnico?« »Ne!«
»No, potem pa se peljiva z električno!«
»Včeraj sem izgubil stodinarski bankovec. Ali ga je morda kdo našel?«
»Ne, ampak nekdo je prinesel desetdinar-skega.«
»No, pa mi začasno dajte vsaj tega!«
Bedakova osveta
Romih je nekaj trenutkov molčal ter se faogfbal profesorjevih pogledov. Nato je sedel na stol pred mizo, sklonil glavo in rekel z utrujenim glasom:
—	Neumnost. Neumnost.
Jalen je stopal s trdimi koraki po soibd.
•— Tepec! Jaz tepec! se je dvignil Romih s stola ter stopil pred Jalna:
—	Oprosti in ne obsojaj me — če moreš!
Jalnu je bila njegova neodločnost odurna, vendar je dejal prijazno:
—	Kdor razume ah vsaj skuša razumeti nesrečo sočloveka, temu ni treba odpuščati---
—	Da, nesrečo, ga je prekinil Romih ter se iznenada zasmejal: Ne, ne! To ni nesreča! Oprosti. Nisem storil prav, da sem udri sredi noči k tebi. Oprosti, prosim te! In če moreš, če hočeš, ne govori o mojem obisku--
—	Zanesi se.
—	Ne povej ji ničesar--
—	In če že ve?
—	Kaj naj ve? se je zopet vznemiril Romih.
•— Da si se vrnil.
Romih je umolknil.
—	Ljubljana ni velika in ženske se poznajo med seboj, je nadaljeval Jalen.
—	Nemogoče. Kdo naj bi ji bil povedal?
—	Zakaj bi ne smela vedeti, da si se vrnil zdrav in krepak?
—	Ne govori mi o tem! Prosim te! Samo to mi povej, kje je zdaj. Ničesar drugega te ne prosim.
—	Rekel sem ti že, da ne vem. Po mojem mnenju, ki je seveda lahko napačno, je morda pri materi. Tako mislim, je položil Jalen za hip roko na sence.
—	Ali ne stanuje redno tu? In zakaj ne?
—	Preveč me sprašuješ. Že včeraj sem ti povedal, da nisem že dolgo govoril z njo.
—	Takoo--takoo--je pripomnil Romih kakor odsoten.
—	Zadeva mi sicer ni prijetna, vendar prevzamem dolžnost in ti storim islugo, če želiš.
—	Hočeš reči, da si pripravljen--
—	Sporočiti ji tvoj prihod, če mis'iš, da je bolje tako.
—	Ne, ne! Obljubil si, da ji ne poveš! Kako bi ji sploh sporočil, če ne veš, kje je?
—	Če bi jo slučajno srečal ah videl. Morda pismeno.
—	Ne, na noben način ne! To opravim sam.
—	To je beseda ! mu je segel Jalen v roko.
—	Da, sam. Ti pa — njegov glas se je tresel — prijatelj, ki si bil priča vseh teh besed, dejanj in prizorov — potrebnih ah nepotrebnih, to je zdaj brez pomena — molči in ostani zdrav!
Romih si je nervozno zape' '--njo, potisnil čepico na čelo in stopil k vratom:
Ivan PodržaJ
50	-
—	Oprosti in na svidenje, če bo treba!
—	V redu, v redu, je hitel Jalen in ga spremil do hišnih vrat.
Ko je zaklenil duri za Romihom, je stal profesor dolgo na hodniku in strmel v dvoriščno okno, ki ga je obseval s strani odsvit iz njegove sobe. Vse križem je valovalo v njem: jeza, stud nad samim seboj, bojazen pred neznanim. Za trenutek je obžaloval, da ni zadosti iskren nasproti prijatelju, toda že naslednji hip mu je bilo žal, da je bil preveč prijazen z njim. Iznenada se je čutil tako prepuščenega samemu sebi, da se je preplašil lastnih čuvstev. Poklical je služkinjo in jo z ljubeznivim glasom prosil, naj mu skuha čaja, češ da ga mrazi in da se je najbrže prehladil.
—	Mislim, da sem storila vse prav, je postavila služkinja čašo čaja predenj, ki je slonel v zmedenosti svojih misli nad mizo.
—	Hvala, Matilda. Vi ste zmerom dobri. Ta čaj me bo okrepil, jo je pohvalil.
—	Ali sem storila prav? je ponovila služkinja.
—	Sedite, semkaj sedite! ji je pokazal prostor na divanu. Seveda ste storili prav.
Služkinja je sedla in se zadovoljno smehljala.
—	Poznate me, se je obrnil k nji. In sami ste dovolj pametni, da marsikaj razumete in uganete.
—	Vsi smo ljudje, mu je segla v besedo. Mi navadni smo skromnejši, vi drugi pa imate večje potrebe, sem brala. Pa je res tako.
—	Matilda, nisem slab človek.
—	O, gospod, ko bi bili vsi takšni! Se zdaj imam--
—	Že dobro. Pustiva to. Ne bom pozabil na vas.
—	Gospod--če bi smela--
—	No, kar povejte! Kaj imate na srcu?
—	Gospa je dobra, to je res, ampak mnogo se ne dobi od nje.
—	So pač hudi časi, Matilda. Treba je varčevati.
—	Vem, vem.
<— No, kaj bi radi?
—	Kako bi rekla--veste, gospod--tam na Grajskem trgu imajo
razprodajo, pa bi tako rada imela črno obleko, saj veste, da imam sorodnike, pa bo treba na pogreb--
—	Bova že uredila.
—	Pijte, gospod! Čaj mora biti vroč. Pa lepa hvala, gospod. Bom šla pa kar jutri, da ne prodajo.
—	Dobro, dobro. Zdaj mi pa povejte, ali je bila gospa zadnje čase mnogo zdoma ?
—	Ne vem, kako bi rekla. Dostikrat je ni. Včasi jo spremi do hiše neki gospod, ki ga ne poznam. Ampak saj dovolite, da vas vprašam zdaj jaz nekai?
—	Le vprašajte.
Bedakova osveta
'	51
—	Kaj pa se je zgodilo nocoj? Nekaj posebnega je moralo biti, sicer bi ne bilo vsega tega. Hitro sem vas razumela, kaj ne? Gospod, ki je bil tu, je hotel govoriti z našo gospo, mar ne? Sam Bog ve, kako bi bilo! No, hvala Bogu, da je gospa ušla!
—	Kaj pravite? Ušla? Saj to sem vas hotel takoj vprašati, pa sem ves zmeden, se je prijel profesor za čelo.
—	Ni čudno, če ste zmedeni, ko je tisti gospod tako kričal. Gospa je pa prav gotovo skočila skozi okno. Nisem prisluškovala, toda bala sem se. Po pravici rečeno, hotela sem se zakleniti z gospo v njeni sobi, pa sem slišala, kako gospa nekaj pospravlja in ko sem odprla vrata s svojim ključem, je že ni bilo več. Takoj sem vedela vse. Hitro sem zaprla okno in vas opozorila, če bi tisti gospod le hotel videti, pa bi videl, da je res n_.
—	E, Matilda, ko bi vi vedeli, kdo je tisti gospod!
—	Na vsak način kakšen znanec.
—	Prijatelj celo!
■— Zato je pa bil tako vsiljiv!
—	In gospejin sorodnik.
■— Kaj poveste!
—	Kakor veste, je bila gospa vdova.
—	Seveda vem, saj sem že šesto leto pri hiši. Ampak zakaj ste rekli, ko je bila vdova?
—	To je tisto.
—	Tega pa ne razumem.
—	Ali ste videli v gospejini sobi sliko njenega moža?
■— Sem. Čeden mož je bil.
•— Ah ga niste videli nikoli živega?
—	Nikoli.
—	Nikoli, pravite? Tudi nocoj ne?
Služkinja je skočila pokoncu:
—	Križ božji, kaj pa govorite?
' — Gospod, ki je bil malo prej tu, je njen mož.
—	Za pet ran Jezusovih, se je sesedla služkinja. Pa mu ni prav nič podoben!
—	Malo brade ima, drugače je pa čisto on.
—	O svet božji, kaj se godi dandanes! Zdaj razumem, zakaj je hotel videti gospo. Ampak to mi pa le ne gre v glavo, zakaj je gospa ušla pred njim, če je res njen mož.
•— Te°-q tudi jaz prav za prav ne razumem.
—	Zbala se ga je. Ampak saj ni vedela! Ali je mar vedela?
•— Matilda, večkrat ste že pomagali--
■— Zelo rada, gospod. Kaj naj storim? Če bi le vedela, kam je šla! Kje naj jo iščem zdaj ponoči?
Ivan Podržal
>— Ne mislim tega. Povedati vam moram nekaj, da boste vedeli, če bo treba.
—	Brez skrbi, gospod. Sam Bog ve, kako bo zdaj z menoj
h— Kaj mislite spet?
—	Če se nisem gospodu zamerila.
t*" To se bo že poravnalo.
—	Saj kar verjeti ne morem. In vse se mi zdi tako grozno smešno!
—	Malo smešno je res, je rekel profesor, ki se je čutil v razgovoru s preprosto ženico olajšanega v svoji veliki zmedenosti.
<—i Kako naj vam pomagam, ste rekli?
■— S tem, da boste pravični in pošteni.
—	Ali sem do zdaj storila kaj takega, da dvomite?
—	Ne, ne, Matilda! Povedati vam moram, zakaj je gospa ušla.
!—• Vi to veste?
In profesor ji je povedal, kako je zamolčal, da stanuje tu, ker je videl, da je Romih v silnih skrbeh za ženo in da je najbrže prav to vzrok njenega pobega.
—	Saj to vendar ni nič hudega! Gospa je morala imeti nekoga na stanovanju, da si je pomagala!
—	To je že res, toda zmerom ni zadosti. Nikoli pa ne pri moških, ki so ljubosumni.
—	To je krivica!
<— Ljubosumnost je vedno krivica,
'— Gospo mislim. Tako dobra in zmerom sama. Včasi je govorila vsaj z vami, zdaj pa že dolgo nisem videla, da bi bila z vami.
—	Tudi jaz menim, da si gospa ne more očitati ničesar.
—	Kaj pa--je pomislila služkinja. Kaj pa če bi jo bil premotil tisti
gospod, ki jo spremlja.
—	Tudi to ne bi bilo nič slabega. Gospa je bila vendar prepričana, da je vdova.
—	Prav imate. Tudi jaz bi mislila tako, toda zdaj če je njen mož živ, je to sitno. Nemara pa se je zbala tega?
—	Izključeno. Gospod, ki pravite, da jo spremlja, je gotovo kdo od njenih sorodnikov. Ali vam ni nikoli povedala, da zahaja k materi?
—	Meni ne. Večkrat je tožila, da se boji samote. In še to je rekla, da ji je silno žal, ker se je poročila.
—	Tako je rekla?
—	Saj sem jo takoj vprašala zakaj, pa je rekla : Matilda, vi tega ne razumete ! Ali nista vidva govorila nocoj, pa še dolgo?
—	Sva. Povedal sem ji, da se je vrnil njen mož.
—	Vi ste ji povedali? Kaj pa je rekla?
—	Zdi se, da ni hotela verjeti.