Janko Čuček: »Aero naj bo, ko je tako lahek...«
Janko in njegova Metka (kemija)
Janku Čučku se nateka častitljivih 78 let, 53 de-lo/nih kemijskih letježe minilo. Brezdelapani, zdaj dela po pogodbi. Rojen v Ceiju v tistih davnih, že ne-koliko sivih letih, ko so morali dijaki v rajnki Avstro-Ogrski za vstop v gimnazijo delati sprejemni izpit:
»Po maturi sem študiral kemijo in svojo prvo za-poslitev dobil pri celjski firmi W. Brauns, predhod-niku današnjega Aera.«
Današnjega Aera se Janko dotika pravzaprav že od vsega začetka. Kopirni papir je lahka stvar in ko ga je Janko podržal v rokah, mu je skoraj rahlo spla-val iz rok:
»Aero naj bo, ko je tako [ahak...«
Ime je ostalo, Janko tudi, vsaj do 1941. Nemci so ga hitro zgrabili in 27. aprila istega leta je že za re-šetkami imel priložnost spoznati enega največjih vojnih zločincev. Takrat se je Himmler osebno zani-mal za Ijudi, ki so imeli slcvenske očete in nemške matere. S svojim štabom je v neki celjski kasarni po-stal tudi pred Jankom:
»Vaša mati je nemška plemkinja. Edle von Kleinmyr! Kako se morete izdajati za Slovenca!? Vam bomo nameniti posebno pozomost!«
Družino Čučkovih so potem sila pozorno izgnali v Srbijo. Ljudie v Čupriji so bili več kot bratski. Kmalu so se preselili v Beograd, sposobne kemike so pov-sod potrebovali. V vojni in brez vojne. 1948 in na-slednja leta je gradil tovarne po Vojvodini, Bosni in Slcveniji. Podnart, Medvode, Anhovo in še kje:
»Povsod sem se sprl, navadno z direktorji, ki so bili politično dobro podkovani, mnogo slabše pa strokovno. V Goraždu in Lendavi sem gradil tovamo umetnih smol, takrat me je prešinilo, da bi bilo prav rešititudi mojestanovanjskovprašanje. Odšelsemv Nemčijo, trajalo je kar 10 let.«
Spoznanja so bila Janku nenavadna. Nemci, pravi, še zdaleč niso tako brihtni, kot so videti. Vsa umetnost je v tem, trdi Janko Čuček, da eden ukazu-je, drugi pa ubogajo:
»Naši Ijudje so zdaleč bolj prilagodljivi, inventlvni, kot bi si marsikdo mislil. In zakaj ne gre pri nas? Ja, zato, ker so nasploh tehnično premalo izobraženi, nihče tudi ne želi prevzemati posebne odgovomosti in kar je najhujše, pri nas hudo, hudo gori zavist, če kdo kakšen dnarček dobi.«
V Bosni je Janko čuček pbgruntal, kako iz ostanka premogovega pepela delati odličen ce-ment. Za ta dosežek so mu v tovarni, k! še sedaj de-luje, obljubili postaviti spomenik. Tega še danes nima, pa tudi nobenega flcka ni bilo od tam. Zavoljo tega si Janko Čuček ni posebno grenil življenja, rajši jevztrajal pri nekaterih svojih načelih, ki so mu navr-gla red in veselje v družini:
»Moja žena ni bila nikoli v službi. Imela sva otroka in jaz sem menil, naj bo doma in dobro vzgaja sina. Tako je tudi bilo in moram reči, nikoli mi ni bilo žal, čeprav seveda taka odločitev terja tudi krajšo mate-rialno odejo. Tu serp pač starokopiten in konec. Meni, veste, se hudo smilijo mali otročaji, ki pravza-
prav začno svoj »šiht« z dvema letoma in še nekoHko pred našim začetkom delovnega dne. Vidite, rni smo marsikje podrii vsa razmerja, pri tem pa nič boljšega ustvarili.«
Janko Čuček je vedno imel občutek, da ima dolg jezik, življenje, tistovsakdanjeinpolitično, nikakorni šlo mimo njega. Toda ko je nekoč prebiral svojo ka-rakteristiko (ko so bile še v modi), se je res začudil:
»Tam je pisalo, da sem odličen kemijski strokov-njak, za politiko pa da se nič ne menim. Če je tako, tudi prav. Veseli me pa, da imajo mladi lep odnos do mene. Le redkokdaj se mi pripeti, da bi v avtobusu stal. Vsekakor pa vsa jadikovanja o mladini nič ne pomagajo, saj so mladi približno taki, kakor stari proti njim.«
Le malce, skoraj nič nisva z Jankom Cučkom spregovorila o inovatorstvu pri nas. Pa o njegovih dosežkih, ki jih je vztrajno potiskal v ozadje, češ. da niso nič posebnega. Tole pa je za konec najinega razgovora lepribil:
»Opora na lastne sile niso besede, iz trte zvite. Mnogo premalo se pri nas opiramo na lastne zmož-nosti, predvsem pa jim skoraj nič ne zaupamo. Tu je' razkorak med besedami in dejanji. V Nemčij sem videl ničkolikokrat dokaze o sposobnosti naših Ijudi.«     ^
Janko Cuček, se zdi, je nekoliko nagnjen k humor-ju. Nobenarečnatemsvetunitakohudoresna, dabi se človek zanjo do kraja grizel. Čas poplakne, opra-ši, izravna, življenjedanes jepomembno. Ustvarjati, živeti, dihati svobodno. Segla sva si v roko in po-novno se je zaprl v svojo morda docela prijetno lipi-
n° ¦ • ¦                                             Bogomir Šefic