a
32
časopis slovenskih delavcev
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer______
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255____________^___
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana
Izpolnila seje velika želja Slovenske ljudske stranke oziroma njenega predsednika Marjana Podobnika, ki ima iskanje naropanega in v tujini skritega družbenega premoženja ter lov na oškodovanje družbene lastnine v procesih družbenega lastninjenja za višji cilj svojega političnega delovanja. V torek ta teden se je začela 31. izredna seja državnega zbora, namenjena nečednostim pri lastninjenju družbenega premoženja. Državnozborska komisija za spremljanje in nadzor nad privatizacijo je lov zastavila tako na široko in globoko, da bi se ne mogla izmuzniti še tako majhna in doslej skrita nečednost. Preberite na 3. strani, kaj je rodila tresoča se gora, pa v naslednji številki DE
Ljubljana, 13. julija 1995, št. 32, letnik 54, cena 210 SIT
str. 15
Trdinov
vrti v megli
žalostnih dejstev
Panoram:
Pogovor z Marjanom Pungartnikom, pesnikom in publicistom
o kulturnem napredku Maribora
PRED SEJO SVETA Z VEZE SVOBODNIH SINDIKATOV
Podpora novemu zakonu o minimalni plači
Na seji, ki je sklicana za petek, 14. julija, bo Svet ZSSS obravnaval spremembe in dopolnitve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, predlog zakona o minimalni plači, plan zdravstvenega varstva Slovenije do leta 2000 in spremembe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. O seji bomo poročali v prihodnji številki, iz gradiv za sejo, pa povzemamo nekaj pomembnejših predlogov in zahtev.
M si teksllcOT dnevi res tiefl
Predsedstvo ZSSS predlaga svetu podaljšanje veljavnosti normativnega dela Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPzG) še za dve leti, veljavnosti tarifnega dela te kolektivne pogodbe ,ki velja do 31. marca 1996, pa ne bi podaljšali. Normativni del pogodbe pa mora obveljati zlasti zaradi zamude pri pripravljanju novega zakona o delovnih razmerjih. Le splošna kolektivna pogodba namreč ureja nekatere pravice delavcev iz delovnega razmerja in varstvo sindikalnih zaupnikov. Sklep o podaljšanju veljavnosti normativnega dela splošne kolektivne pogodbe, mora Svet ZSSS sprejeti vsaj tri mesece pred iztekom njene veljavnosti, torej pred letošnjim 30. septembrom.
Predsedstvo predlaga svojemu svetu, da obenem začne postopek, s katerim bi odpravili nekatere večje nepravilnosti in pomanjkljivosti veljavne SKPzG.
Predsedstvo predlaga Svetu, da podpre Predlog zakona o minimalni plači, ki sta ga v državnozborsko proceduro vložila poslanca Jože Pučnik in Ivo Hvalica. Vsebina predlaganega zakona se načelno sklada s stališči Svobodnih sindikatov, ki že dolgo predlagajo odpravo zakona o zajamčenih plačah in njegovo nadomestitev s pravim zakonom o minimalnih plačah. Kljub temu, da ima ta zakon številne pomanjkljivosti, bi njegova uvrstitev v držav-
nozborsko proceduro, Svobodnim sindikatom omogočila uveljavitev številnih predlogov o pravi višini najnižjih plač, in tudi dogradnjo plačnega si-stama na tej novi podlagi.
Predsedstvo meni, da naj predlagateljstvo zakona prevzame kar vlada, ki naj k pripravi zakona pritegne tudi druge socialne partnerje. Vlada naj prouči tudi morebitne posledice uveljavitve zakona, ki bi najnižje plače dvignil na 68 odstotkov ravni povprečnih plač, in ki naj bi zaposlenim omogočil dostojno življenje. V Svobodnih sindikatih se namreč bojijo, da bi skok najnižjih plač povzročil velike težave v tekstilni, usnjarski, lesni in kovinski industriji, verjetno bi prišlo tudi do novega odpuščanja presežnih delavcev.
Svobodni sindikati menijo, da se morajo poleg vlade do novega zakona opredeliti tudi predstavniki delodajalcev. Oboji bi namreč morali pripraviti ukrepe, ki bi omilili posledice uvedbe bistveno višjih najnižjih plač. Vlada bi morala sočasno pripraviti tudi nov zakon, ki bi urejal različna nadomestila, socialne pomoči in družinske prejemke, vse našteto namreč temelji na zajamčenih plačah.
To je le kratek prikaz predlogov predsedstva ZSSS, ki so nastali po razpravah v sindikatih dejavnosti in Svet jih bo zato zelo verjetno potrdil.
Franček Kavčič
TE, 14»
Preložitev blokade
Zdenka Bobovec je danes v Lendavi organizirala tiskovno konferenco o problematiki mejnega prehoda v Dolgi vasi. Povabilu so se odzvali predstavniki vseh pristojnih ministrstev ter tudi. Dušan Semolič in Jože Gaube iz Svobodnih sindikatov. Predstavniki ministrstev so poročali o ukrepih in načrtih za omilitev nevzdržnih razmer v Dolgi vasi, zlasti o skrajševanju čakalne dobe in o izločanju vozil iz prometa na cestah, ki vodijo na ta mejni prehod.
Predstavniki slovenskih prevoznikov, ki so sodelovali na današnji tiskovni konferenci, so poročila vladnih organov sprejeli z zadovoljstvom in zato napovedano blokado cest preložili na 30. september. Do tega roka imajo ministrstva in vladne službe čas za dokončno rešitev zahtev, ki ostajajo nespremenjene. Gre zlasti za začetek gradnje mejnega platoja, poseben režim za vozila z oznako TIR camet. Šofetji pa še naprej vztrajajo tudi pri odstopu ministra Igorja Umka. Predstavniki šoferjev so se Svobodnim sindikatom danes še enkrat zahvalili za pomoč med nedavno blokado in pri urejanju zahtev prevoznikov.
Pismo predsedniku državnega zbora
Spoštovani g. Jote Školč!
Problematika lastninjenja, ki je predmet današnje izredne seje, je nedvomno pomembna in resna problematika tudi za podjetja, ki so iz različnih vzrokov šele pred lastninskim preoblikovanjem.
Lastninjenje podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo, je že dalj časa sporna tema, tako da še danes ni sprejet zakon, ki bo opredeljeval njihovo lastninsko preoblikovanje. Še vedno smo prepričani, da bi zaposleni pri prireditelju morali postati solastniki v podjetju, ki so ga sami ustvarjali. Še bolj sporen pa je v tem trenutku način opravljanja revizij ter vsi nizkotni udarci, ki jih podjetje Hit pri tem doživlja.
V podjetju Hit se strinjamo, da je revizije potrebno opraviti, saj le strokoven in na pravnih pravilih temelječ postopek revizije podjetja omogoča lastninjenje podjetja in normalizacijo poslovanja. To pa je v prvi vrsti interes vseh, ki se ukvarjamo z igralništvom in ki v tej veji turistične dejavnosti vidimo perspektivo, tako za razvoj naših krajev kot za razvoj celotne Slovenije.
Vsekakor pa je v postopkih revizije potrebno upoštevati pravila, ki jih določajo predpisi, ki ste jih sprejeli prav vi, spoštovani poslanci. V Hitu se tega zavedamo, zato smo revizorjem v našem podjetju omogočili dostop do vseh dokumentov, ki jih inšpektorji rabijo za izvedbo revizije. V našem podjetju se revizorji niso nikoli pritožili
nad tem, da bi jih kakorkoli onemogočali v postopku revizije. Zato ne moremo razumeti izjav vodilnih ljudi Agencije za plačilni promet, da je Hit oviral revizijo.
Take izjave, ki smo jih strokovno demantirali že na novinarski konferenci 5. 7. 1995, lahko zbujajo v javnosti dvom o poštenosti Hitovega poslovanja, pri nas pa seveda dvom o namerah Agencije za plačilni promet.
Podatki, ki jih je g. Špiletič posredoval javnosti in jih obenem izkoristil še za blatenje predstavnikov podjetja Hit d. o. o., so popolnoma neresnični in so lahko samo plod nepoznavanja pravnih predpisov ali pa želje po uničenju podjetja Hit. Gospod Bogomir Špiletič je, verjetno zato, ker v podjetju Hit ni bilo najdenih nepravilnosti v poslovanju, podjetje obdolžil »onemogočanja« revizijskega postopka in se pri tem skliceval na dejstvo, da revizije ni bilo mogoče opraviti v povezanih družbah. Ta njegova trditev je protislovna, saj Hit ne more onemogočati postopka revizije v drugih podjetjih. Ta podjetja so namreč samostojne pravne osebe, ki imajo svoje vodstvo in same odgovarjajo za svoja ravnanja.
Take manipulacije predstavljajo za naše podjetje veliko škodo in zato nanje nikakor ne moremo pristajati.
Zato apeliramo na vas, da pri obravnavanju problematike lastninjenja obravnavate tudi postopke Agencije za plačilni promet. Menimo, da je v našem skupnem interesu, da se postopek revizij in lastninjenja v celoti izvede pošteno in skladno z veljavnim pravnim
redom.	Nelida Nemec, direktorica za komuniciranje in trženje v Hitu
________________________________________________________________J
V
Odziv na pisanje dr. Janeza Drnovška
»Janez Kocijančič, predsednik ZLSD«
Piše: Srečko Čater, ROS KŽIS
Pa /g le res.
Dr. Janez Drnovšek,
predsednik LDS
Pismo, ki ste ga naslovili na predsednika stranke ZLSD, terja odgovor, ker v njem navajate celo vrsto neresnic ali še kaj drugega. Sprenevedanje, ki je tipično za vaše delovanje, doseže višek, ko trdite, da niste bili seznanjeni s podporo vaše stranke spremembam zakona o denacionalizaciji.
Konzorcij denacionalizacijskih zavezancev je imel pred obravnavo predloga v parlamentu kar nekaj sestankov s predstavniki vaše stranke in na teh sestankih je večina udeležencev izrazila podporo predlaganim spremembam. Posamezni parlamentarci iz vaše poslanske skupine so se celo javno opredelili za spremembe na okrogli mizi v Cankarjevem domu.
Prvi dan obravnave v parlamentu sem se pogovarjal s številnimi prijatelji, ki so v vaši stranki, in vsi so mi zagotavljali, da bodo glasovali za spremembo zakona o odloženem glasovanju pa so ti isti ljudje, podrejeni strankarski disciplini, glasovali proti.
Glasovanje je bilo rezultat vašega političnega trgovanja s SKD. Vi, ki si dovolite brati levite stranki, kjer se Članstvo ne pusti poneumljati predsedniku in ne podpira trgovanja s človeškimi dušami, nimate pravice nikomur ničesar očitati.
S premoženjem 10.500 delavcev, ki ste ga podržavili, ste kupili vstop SKD v koalicijo. Z zavrnitvijo sprememb zakona o denacionalizaciji in preložitvijo Jelinčičevega predloga pa ste te iste delavce in še številne druge, hkrati z njihovimi družinami, spremenili v socialne podpirance.
Uničujete davkoplačevalce, ki so v proračun prispevali zelo pomemben delež, v korist tistih, ki ne plačujejo nikakršnih dajatev in dobro živijo na račun zapovedane solidarnosti tudi najslabše plačanih državljanov demokratične Slovenije.
ZLSD je za spravo med živimi, za sožitje vseh, ki vidijo v prihodnost.
Ta sprava ne more biti kupljena z nacionalizacijo 50.000 ha kupljenih zemljišč, poklanjanjem prodanih gozdov in odpuščanjem 10.500 delavcev v kmetijstvu, 5.500 v gozdarstvu, 4.800 v trgovini in preko 2.000 v gostinst\’u. Ne more temeljiti na neenakopravnem položaju najemnikov nacionaliziranih stanovanj in lokalov.
Predno ponovno sedete in napišete pismo stranki, ki ne želi sprave z dajanjem odpustkov na račun socialne varnosti desettisočev državljanov, ki so pričakovali boljši jutri, dobili pa brco po 30 in več letih dela, se zamislite nad svojim ravnanjem in se vprašajte, kdo je tisti, ki povzroča razdore med slovenskim ljudstvom.
Ko smo se opredeljevali za samostojno Slovenijo, se nismo opredelili za tujo veleposest in cerkveni fevdalizem. Opredelili smo se za demokratično, vsem državljanom prijazno državo, ki bo s skrbijo za davkoplačevalce opravičila svoj obstoj in stroške.
časopis slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: ___________________________________
Naziv podjetja ali ustanove: Naslov: __________________
Podpis naročnika:
Voda, zemlja, zrak...
ali morda:
Krik žejnega v puščavi...
DE št. 29/30, 29. 6.1995
Gospa Hilda Žežko, sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, je v DE št. 29/30, 29. 6. 1995 v celostranskem intervjuju gospodu Cirilu Brajerju nanizala kup netočnih informacij, oziroma bolje rečeno, neresnic, in ker menimo, da je propaganda oz. antipropaganda, ki jo izvaja gospa Hilda Žežko, več kot neokusna, želimo, da zaradi osvetlitve dejanskega stanja objavite naša pojasnila.
Pričeli bi pri njeni izjavi, da je «... edino ZSSS tako številčen, enoten, strokovno močen sindikat, da lahko brani interese delavcev«. Citirana izjava gospe Žežko je neresnična in žaljiva za vse sindikate v Sloveniji. Dejstvo je, da vsak sindikat brani interese delavcev in za SCPS lahko z gotovostjo trdimo, da to dela dobro in uspešno. SCPS ima organizirano delovnopravno zaščito, tako da začne reševati probleme že v samem podjetju, tako v disciplinskih postopkih kakor tudi v postopkih za varstvo pravic delavcev. Znotraj SCPS deluje pravna služba, katere vodja je Mojca Furlan, diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom. Strokovne pomoči na pravnem področju smo deležni tudi s strani KSS Pergam, in sicer preko njihove vodje pravne službe Tatjane Labernik, diplomirane pravnice s pravosodnim izpitom, ki konstruktivno sodeluje pri pogajanjih za panožne kolektivne pogodbe. Kljub močni strokovni zasedbi v sami hiši ima SCPS sklenjeno pogodbo z nekaj odvetniki, saj je dobra zaščita delavca naš poglavitni cilj.
Ne vemo, kaj za gospo Žežko pomeni izraz »sindikat Cestnega gospodarstva». Cestna podjetja v Sloveniji so združena v Konferenco sindikatov v cestnem gospodarstvu Slovenije, ki ima sedež v Ljubljani. V njej so preko svojih predstavnikov zastopana vsa cestna podjetja v Sloveniji in Podjetje za vzdrževanje avtocest. Cestno podjetje Nova Gorica in Cestno podjetje Koper sta priključena SCPS, večina ostalih pa so člani Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije.
Gospa Hilda Žežko, kljub temu da sodelujemo pri pogajanjih za panožne kolektivne pogodbe, še vedno ne pozna točnega imena Sindikata cestnega prometa Slovenije, saj nas imenuje »Sindikat transportnih delavcev«. Pod imenom Sindikat cestnega prometa Slovenije uradno delujemo že od 26.11. 1991. Dejstvo, da SCPS imenuje z napačnim imenom, kaže na njeno nezainteresiranost za kakršnokoli konstruktivno sodelovanje z nami, saj bi se v nasprotnem
primeru vsaj toliko potrudila, da bi pogledala katero od panožnih kolektivnih pogodb, katere sopodpisniki smo. Nerazumljivo in nekorektno je, da nas proglasi za »negativen primer« sodelovanja, saj stremimo za tem, da bi bilo naše sodelovanje z drugimi sindikati čim boljše, in se zavedamo, da bomo le z združenimi močmi uspeli doseči cilje, ki bi nam morali biti skupni, to pa je predvsem primemo vrednotenje in spoštovanje delavca in njegovega dela.
Trditev, da »predsednik rovari po podjetjih, novači člane drugih sindikatov za svojega, blati in zmerja, da so direktorski sindikati« je milo rečeno neresnična, vsekakor pa žaljiva. Zoran Alijevič je eden od pobudnikov ustanovitve SCPS, istočasno je tudi predsednik SCPS Intereurope že od vsega začetka. Na podjetju Intereuropa Koper so se delavci že leta 1989 odločili, da bodo ustanovili samostojni sindikat. Eden izmed razlogov pa je bil, da z delovnopravno zaščito Sindikata delavcev prometa in zvez niso bili zadovoljni. Z ustanovno skupščino, ki je bila 30. 6. 1990, jim je uspelo svoje ideje uresničiti: sedem slovenskih prevoznih podjetij je ustanovilo Sindikat delavcev v cestnem transportu. Interes delavcev, da bi se priključili novemu samostojnemu sindikatu, je naraščal, tako da se je članstvo večalo iz dneva v dan. Dne 15. 9. 1993 je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo odločbo o reprezentativnosti, kar pomeni, da je SCPS reprezentativni sindikat v panogi cestnega prometa v Republiki Sloveniji. Število članov pa še danes narašča.
Ne moremo se strinjati s trditvijo, da je Alijevič med kolektivnim dogovarjanjem »glasno in jasno povedal, da tako visoke zahteve, od plač do dnevnic, postavlja prav zato, da bi mali propadli in da je njegov interes v tem, da obstanejo le veliki in da ni nič hudega, če jih gre tri četrtine k vragu, saj sta za Slovenijo dovolj dve veliki podjetji«. Dejansko stanje pa je ravno nasprotno, saj je vsaj dve tretjini naših članov zaposlenih v malih podjetjih in prav v teh podjetjih smo najbolj aktivni, saj imajo naši člani pri uresničevanju svojih pravic iz delovnega razmerja največ težav.
Predsednik Sindikata cestnega prometa Slovenije Zoran Alijevič predstavlja in zastopa SCPC skladno z mandatom predsedstva SCPS in sklepi organov SCPS. Stališče SCPS v zvezi s plačami, ki ga zastopa tudi predsednik SCPS, je vsebinsko enako stališču KSS Pergam, katerega sestavni del je tudi SCPS, in je sledeče: KSS Pergam in preko njega tudi SCPS ni podpisal socialnega sporazuma, ne dogovora o politiki plač, ne tarifne priloge 95 k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in se tudi ni strinjal s predlogom zakona, ki je urejanju plačilne politike dal zakonsko moč. Za odklonitev podpisa obstajajo tehtni razlogi, ki že danes potrjujejo pravilnost naše odločitve. Kot primer bi navedli, da delavci raznih panog gospodarstva že ta trenutek prejemajo nižje plače kot doslej. Vsi smo lahko zasledili, da se v sindikalnem gibanju v Sloveniji pojavljajo pobude za spremembo spornega zakona o plačah,
ki je tudi podlaga za pogajanja pri sklepanju panožnih kolektivnih pogodb. Zaradi narave in specifike dela v naših panogah se nikakor ne moremo strinjati, da so izhodiščne plače tako omejene. Poudarili bi radi, da do podobnih ugotovitev prihajajo tudi v drugih panogah. V zvezi z nadomestili za stroške prehrane in službenih potovanj pa smo prepričani, da imajo vsi delavci enake pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Ker je dnevnica nadomestilo za prehrano za čas službenega potovanja in je njena višina določena z uredbo o višini povračil in stroškov v zvezi z delom, menimo, da zahteva po izplačevanju nadomestil v skladu z navedeno uredbo nikakor ne more biti previsoka, kakor v intervjuju trdi gospa Hilda Žežko.
Neresnične so tudi trditve, kako je gospa Zdenka Bobovec poklicala Alijeviča, naj pride pomagat. Dejstvo je, da je gospa Bobovec res poklicala Alijeviča in ga seznanila, da je prišlo do samoiniciativne akcije posameznikov, ki so postavili zaporo. Ona sama pa se je samodejno priključila akciji. Razgovor med gospo Bobovec in Ali-jevičem je bil zelo vljuden. Alijevič je ponudil pomoč, vendar je izrazil željo, da bi prej želel govoriti z vozniki, ki so postavili zaporo. Gospa Bobovec je obljubila, da bo poskusila k telefonskemu aparatu pripeljati voznike, ki so postavili zaporo. Kasneje je sporočila, da nihče od poklicanih ni hotel k telefonu. V koloni vozil, ki so čakala na prestop meje sta bila dva člana SCPS iz Avtoprometa Nova Gorica. Alijevič je pri predsedniku SCPS Avtopromet Nova Gorica Dejanu Simčiču apeliral, naj se mu (Alijeviču) oba javita in s samega mesta dogajanja obrazložita nastalo situacijo. Voznika se nista javila, ker nista sodelovala v zapori.
Glede stavke v Dolgi vasi in trditve gospe Žežko, da Alijevič ni hotel v Dolgo vas, pa lahko postavimo vprašanje gospe Žežko, zakaj sama ni šla v Dolgo vas in se kot profesionalna sindikalistka ni priključila stavki voznikov, ki naj bi bili člani Sindikata delacev prometa in zvez Slovenije.
Naj vas seznanimo še s tem, kako teče informacija od posameznega voznika, ki je član SCPS, do vodstva SCPS. Pred-sednikaAlijeviča je mogoče dobiti preko treh telefonskih linij, ena od teh je preko mobilnega telefona, ki je ravno zaradi takih in podobnih primerov priključen na omrežje štiriindvajset ur na dan. Torej mu lahko vsak voznik, ki je član, kadarkoli javi in obrazloži nastali problem. Eden od takih primerov je bil, ko so si uslužbenci ministrstva za notranje zadeve na Šentilju napačno razlagali odredbo o omejitvi prometa v Republiki Sloveniji, ki jo je izdalo ministrstvo za notranje zadeve. Po intervenciji SCPS na ministrstvu za notranje zadeve je bil problem rešen.
Lahko tudi povemo, da se Intereuropa ni nagnila k Sindikatu delavcev prometa in zvez. Kot že rečeno, je predsednik Alijevič tudi predsednik SCPS Intereuropa in je v stalnem kontaktu s svojimi člani. Naj vas seznanimo tudi s tem, da v Intereuropi d. d. Koper ni članov
Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, pač pa deluje ŠAK( Sindikat špe-dicijske, pomorsko agencijske in kontrolne dejavnosti Slovenije), ki skupaj s SCPS konstruktivno sodeluje pri uresničevanju zakona o soupravljanju delavcev, tako da v podjetju Intereuropa d. d. Koper že deluje svet delacev.
Trditvi, da »pritiskajo na inšpekcijo za delo, naj deluje. Pa nič!« se lahko samo čudimo, kajti sodelovanje Sindikata cestnega prometa Slovenije z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in inšpekcijo za delo pri tem ministrstvu je več kot korektno. SCPS ima zelo dobre odnose z območnimi inšpektorati za delo, ki se odzovejo na vsako našo prijavo in začnejo reševati nastali problem.
Upamo, da smo bili dovolj jasni in da smo uspeli osvetlili nekatere trditve gospe Žežko, za katere menimo, da so zgolj antipropaganda in da postavljajo v slabo luč vse druge sindikate, ne samo SCPS. Gospoda Cirila Brajerja pa vljudno vabimo na Sindikat cestnega prometa Slovenije k predsedniku Zoranu Alijeviču, ki mu bo rade volje podal intervju o dejanskem stanju v SCPS, o kolektivnih dogovarjanjih, ki so v teku, in o sindikalni politiki v Sindikatu cestnega prometa Slovenije.
Pa lep pozdrav!
Predsedstvo Sindikata cestnega prometa Slovenije
Preobrazbe argumentov za stavko vkatMeriilZalog
Argumenti za stavko so v preteklem tednu prešli skozi 3 faze. Poenostavljeno rečeno: prva faza - povečati plače šoferjev za 40 odstotkov; druga, poudarjena faza - odstop vodstva zaradi domnevnih poslovnih nepravilnosti in tretja faza — popravilo tušev v kopalnicah.
Stavka se je v zadnji fazi osredotočila na tiste konkretne argumente, ki izhajajo iz okolja, ki ga stavkajoči delavci poznajo in lahko tudi zagovarjajo.
Prepričan sem, da so stavkajoči zavedeni in vodeni od zunaj, saj se je stavka ravno v drugi fazi sprevrgla v obtoževanje brez argumentov. Obtoževanje na pamet, podtikanje, žalitve in moralna diskvalifikacija pa so argumenti tistih, ki nimajo argumentov.
Normalno je, da v kritičnih situacijah prisegamo na pravni red in predpisane zakone, zato pričakujem, da bodo odgovorni državni organi raziskali pravo ozadje stavke in poiskali zakulisne akterje, ki bodo za nastalo materialno škodo tudi kazensko odgovarjali. Sicer se lahko tako groba manipulacija nadaljuje in ponovi tudi v drugem okolju.
Vsem 300 zaposlenim delavcem v 365-članskem kolektivu se zahvaljujem, ker so v preteklem tednu redno opravljali svoje delovne obveznosti in tako preprečili še večjo materialno škodo podjetju.
Generalni direktor sistema KOTO: Miro Sotlar, dipl.oec., ing. stroj.

časopis slovenskih delavcev
Delavska enotnost je bila ustanovljena 20 novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313942,13261 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 6163,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati)! Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot). Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 210 SIT • Žiro račun: 50101-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
0	1	13. julija 1995	l	1ZARISCU
Izpolnjena želja Ljudske stranke: začelo se je čiščenje umazanij pri lastninjenju družbenega premoženja
DEŽELA SKRITIH ZAKLADOV

dl


V torek ta teden se je začelo, do zaključka redakcije te številke DE pa še ne končalo 31. izredno zasedanje državnega zbora, namenjeno obračunu z dosedanjo prakso stranpotij in zavlačevanja privatizacijskih in denacionalizacijskih postopkov ter odlivanja premoženja podjetij v tujino na skrite in zasebne račune. Izredno sejo je izsilila Slovenska ljudska stranka. Njenemu predsedniku Marjanu Podobniku je boj zoper odtujevanje družbenega premoženja eno glavnih poslanstev političnega delovanja. Seja bi morala biti že pred mesecem dni, pa so jo na pobudo formalnega predlagatelja, državnozborske komisije za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbene lastnine, preložili. Da bi imeli dovolj časa za proučitev več kakor tisoč strani gradiv in poročil.
Ko pa seje minuli torek končno vse skupaj začelo, smo presenečeni novinarji in tudi poslanci državnega zbora prvi dan zasedanja poslušali samo do zadnje vejice podrobno podana poročila kar 14 pretežno vladnih institucij, ki spremljajo in nadzirajo lastninsko preoblikovanje družbenega premoženja ali ki so pripravila gradiva. Duha-momo poslušanje je trajalo do konca prvega dne zasedanja, ko nismo imeli o seji kaj napisati, razen že nekajkrat prežvečenih podatkov o tem, koliko naj bi škode bilo: ali milijarda in pol tolarjev, ali petdeset milijard, ali sto, ali pa toliko (zlasti zaradi denarja, skritega v tujini), da bi se slovenski narodni dohodek lahko skorajda podvojil.
Uradno sta dva vzroka pripravila komisijo za spremljanje in nadzor lastninskega preoblikovanja družbenega premoženja, daje predlagala izredno sejo državnega zbora o lastninskih procesih: obseg oškodovanja in pomanjkljiva zakonodaja. Zaradi njenih pomanjkljivosti (in bojda interesov posameznih, tudi političnih skupin) je proces lastninjenja prepočasen. Odkrivanje nepravilnosti in kaznovanje krivcev zanje pa neučinkovito. Državni zbor naj bi na izredni seji vso privatizacijsko nesnago počistil in dal lastninjenju nov zagon.
Zato je predsednik omenjene komisije Izidor Rejc izredno sejo vzneseno .imenoval »zgodovin-
seji zbora prebiral izjemno dolgo in podrobno vladino poročilo o tem, kaj vse je doslej na področju lastninjenja vlada storila ali predlagala. Tega je bilo res veliko, vendar naslednji poročevalci z delom, ki ga je vlada opravila, niso bili tako zelo zadovoljni. Romana Logar, direktorica Agencije za plačilni promet, seje pritoževala nad slabim sodelovanjem med vlado in Banko Slovenije na eni ter Agencijo na drugi strani, nezadovoljna pa je tudi s prostovoljnim poravnavanjem napak v podjetjih, kjer so ugotovili oškodovanje družbene lastnine. Logarjeva meni, da prostovoljno poravnavanje pomeni samo to, da so tisti, ki so nameravali družbo oškodovati zdaj, ko sojih odkrili, premoženje »prostovoljno« vrnili. Brez posledic zanje. S poročilom vlade o poteku privatizacije ni bila zadovoljna niti Metka Kamer-Lukač, ki je spregovorila v imenu poslanske skupine SLS. Namesto da bi vlada pripravila
Janko Deželak: Do oškodovanja družbene lastnine je prišlo predvsem zaradi sistemske neurejenosti pred sprejetjem zakona o lastninjenju.
Romana Logar: Do oškodovanja
odkrijejo, prostovoljno vrne vzeto. Metka Karner-Lukač: Oškodo-
nova lastninska strul gistrirana na sodišču.
ra je ze re-
Andrej Šter: Samo letos smo ova
va dejanja, katerih škoda je ocenjena na 1,6 milijarde tolarjev.
sija državnemu zboru dala v premislek in sprejem kar 18 predlogov, kako privatizacijske in denacionalizacijske postopke očistiti vseh grdobij, ki jih počenjajo posamezniki, pa tudi politika (v zvezi z vračanjem cerkvenega premoženja). Kaj iz tega bo, pa je vprašanje, saj na primer vlada meni, da dosedanji privatizacijski postopki potrebujejo le še malo pospeška, pa bo. Tako je bilo moč razumeti ministra Janka Deželaka, ko je na
V parlamentu med dolgoveznim branjem poročil.
poročilo, iz katerega bi bile razvidne slabosti v izvajanju privatizacije in bi bilo torej dobra opora za nadaljnjo sejo, je dala podroben pregled svojega dela. Namesto analitičnega je dala sintetično poročilo in celo v tem prihaja sama s seboj v nasprotje. Ta poslanska skupina je nezadovoljna tudi z nameravano porabo privatizacijske kupnine, ki bo, kot je trdila
tavljanje socialnega miru v nekdanjih socialističnih gospodarskih velikanih namesto za gospodarski razvoj. Lukačeva je na račun vlade oziroma njenega odnosa do deviacij v privatizacijskih postopkih povedala še nekaj gorkih, najkrepkejša pa je bila tista, da privatizacijo vodi po tajnih predpisih nekdo iz ozadja. Poslanci Ljudske stranke tudi sodijo, da družbeno premoženje ni bilo v privatizacijskih postopkih oškodovano samo za 52 milijard
tolarjev, ampak za precej več. Oškodovanje namreč še teče, tudi v podjetjih, ki imajo novo lastniško strukturo že vpisano v sodnih registrih, in sicer na račun novih lastnikov.
Od drugih poročevalcev velja posebej omeniti še tri: namestnika družbenega pravobranilca Janeza Krnca, generalnega javnega tožilca Antona Drobniča in notranjega ministra Andreja Štera. Vsi se po službeni dolžnosti ukvarjajo s preganjanjem nepravilnosti in kriminala pri lastninjenju družbenega premoženja. Krnc je povedal, da je bilo pogosto mogoče slišati pripombe o neuspešnosti družbenega pravobranilstva, saj so sodišča razsodila samo v dveh primerih v korist države, v štirinajstih pa v prid nasprotnih strank. Toda če bi se za lastninjenje oblikovala sodna praksa, bi to v mnogočem olajšalo delo družbenega pravobranilstva. Minister Šter je povedal, daje bilo do začetka letošnjega junija pri državnih tožilstvih vloženih 185 kazenskih ovadb zaradi suma oškodovanja družbene lastnine. Ocenjena vrednost oškodovanja skupaj znaša nekaj manj, kakor šest milijard tolarjev. Od tega je policija letos podala 37 ovadb zoper 48 osumljencev za 104 kazniva dejanja, težka skupaj 1,6 milijarde tolarjev. Generalni državni tožilec Drobnič pa je povedal, da je edina pristojnost državnega tožilstva, da terja revizije, in to je tožilstvo dvestodvakrat tudi storilo. Kot težavo je omenil, da manjka definicija kaznivih dejanj, povezanih z lastninjenjem. Precej je tudi podvajanj ovadb, za kar so krivi takoimenovani »procesni« razlogi. V prid Agencije za plačilni promet pa je povedal, da ima veliko premalo pristojnosti, da bi lahko podajala popolne ovadbe.
Omeniti velja še podatek o vrednosti premoženja v tujini, ki gaje na izredni seji povedal Mitja Gaspari, finančni minister: desetega julija letos je bilo v registru kapitalskih naložb v tujini vpisanih 1148 domačih podjetij, ki so imela kapitalske naložbe v 906 podjetjih, njihova vrednost pa je bila, preračunano, 560 milijonov mark.
Kot smo že omenili, je komisija državnega zbora za spremljanje in nadzor nad potekom lastninjenja družbene lastnine predlagala državnemu zboru vrsto sklepov, s katerimi naj bi preprečili nadaljnjo krajo družbenega premoženja. Tako naj zbor naloži vladi, naj v petnajstih dneh in po hitrem postopku predloži državnemu zboru predloge zakonodaje ali sprememb obstoječih zakonov ali druge načine, s katerimi bi Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo morala ob izdaji soglasja za lastninsko preoblikovanje upoštevati ugotovitve Agencije za plačilni promet o poslovnih dogodkih po začetku leta 1993. Vlada naj bi tudi zagotovila revizije v podjetjih v lasti sklada za razvoj in drugih olastninjenih podjetjih, tudi tistih, ki
so V last sklada pričla šele le.tns pn četrtem odstavku 50.
vort se namreč, da so nekatera podjetja v skladovo last prišla špekulativno, ker da v podjetjih pod skladom, s čimer naj bi bila že olastninjena, revizij ne bo. Od vlade se zdaj zahteva, naj takšne špekulacije prepreči, naj v takih podjetjih škodljive pogodbe razveljavijo, sprožijo odškodninske tožbe in zamenjajo odgovorne.
Državni zbor naj bi po predlogu komisije za spremljanje in nadzor nad lastninjenjem od vlade zahteval tudi, naj z ustrezno zakonodajo (ali spremembo sedanje) omogoči pravobranilcem učinkovito delovanje v zvezi z lastninjenjem. Podobno nujno je treba izboljšati pogoje za delo sodišč. In tako naprej. O vseh predlogih komisije bomo podrobneje poročali v naslednji številki DE, ko bodo že znani izidi 31. izredne seje državnega zbora.
Boris Rugelj
ALI SO TEKSTILCEM DNEVI RES ŠTETI?
Takšno vprašaje si je prejšnji teden glasno zastavljal sekretar območnega odbora Sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Celje Forto Tiirk, medtem ko je svojim sodelavcem z Območne organizacije ZSSS pomagal pri urejanju spremljajoče dokumentacije za vlogo delavcev v prisilni poravnavi Zdravilišča Rogaška Slatina.
Kot smo poročali že v prejšnji številki, je šla Tovarna volnenih odej iz Škofje vasi v stečaj, njenih 64 delavcev pa na zavod za zaposlovanje. “Če pomislite, da od januarske plače naprej niso dobili več niti tolarja, je bil sklep Okrožnega sodišča o uvedbi stečaja zanje pravzaprav odrešitev, saj bodo na zavodu po šestih sušnih mesecih naposled le dočakali nekaj denarja,” je povedal Turk, ki je med mesec dni trajajočo stavko (!) ves čas stal ob strani ponižanih delavcev TIO, bodril pa jih je tudi na Okrožnem sodišču v Celju. “Upam, da bo šla njihova .zadeva’ vsaj tako hitro skozi predpisano proceduro, da se bo to zgodilo že avgusta; hkrati pa se bojim, da bodo še naprej tolkli revščino, saj se jim je v teh mesecih doma nabralo na kupe položnic, nenazadnje pa tudi dolgov, ker so se s sposojenim denarjem vozili v službo...”
Vsak mesec ista zgodba
Ne tako hudo kot v TIO, zato pa že kar redno prihaja do kratkih stikov zaradi nerednih izplačil tudi v podjetju Toper 2000. Vodstvo tega podjetja, ki je nastalo na pogorišču nekoč uveljavljene modne konfekcije Toper, je v začetku maja predlagalo zaposlenim, naj bi zaradi obilice dela delali tudi v popoldanskem času in ob sobotah,
temu primerno pa naj bi bil višji seveda tudi zaslužek. Rečeno -strnjeno! Delavke, ki za svoje normalno delo dobivajo po 28 tisočakov, so tako delale po 12 ur in tudi ob sobotah (“velikokrat le ob sendvičih, medtem ko je bila za vodilne topla malica priskrbljena!”). Namesto boljšega zaslužka pa so na plačilni dan 25. maja ostale celo brez - rednih plač! Ker jih niso dočakale niti naslednjega dne, so v ponedeljek, 29. maja, zaustavile stroje...
“Zgodba se je spet ponovila v petek, 30. junija. Ko so delavke med malico izvedele, da še ni denarja za majske plače, so spet ustavile proizvodnjo,” nadaljuje Turk. “Zaradi takega odnosa seveda nimajo nobenega zaupanja več v vodstvo podjetja, sprašujejo pa se tudi, kakšna je njihova perspektiva - če sploh je. Na njihovem .teritoriju’ se je namreč ustanovila nova delniška družba, Toper-Mode, v kateri so poleg vodilnih delničarji tudi delavci, ki so danes še zaposleni v Topru 2000...”
Kaj pa (pjra)stari Toper, ki je bankrotiral pred tremi leti? “Nova stečajna upraviteljica gospa Ingrid Podlesnik, ki je bila na ta položaj imenovana 6. junija letos, je celjskim sindikatom odkrito povedala, da naj bi bil stečjni postopek realno končan šele leta 1996 in da naj si delavci nikar ne delajo utvar,
da bodo dobro poplačani, saj bo zanje ostalo izredno malo denarja,” je Forto Turk zaokrožil zgodbo o Toprih.
Članstvo brez organizacije
Z razmerami so vse prej kot zadovoljni tudi delavci Metke Tekstila, podjetja, čigar večinski lastnik je pred okroglega pol leta postala švicarska delniška družba Spilag AG. Kot pravijo, delajo več kot kdajkoli prej, vodstvo pa jim samo obljublja in obljublja boljše plače, izplačilo regresa in podobno. No, tistim z najnižjimi dohodki so sicer res za malenkost povečali mesečne prejemke, zato pa večina prejema 80-odstotne plače. To pa ni v skladu niti s kolektivno pogodbo niti z dogovorom o politiki plač, po katerem bi lahko plače v tem podjetju za kolektivno pogodbo zaostajale za le 5 odstotkov. Podobno kot v Topru so tudi delavci Metke Tekstila nejevoljni zaradi dolgotrajnega stečajnega postopka bivše firme; še posebej zato, ker čutijo, da stečajni senat tudi v tem primeru ščiti druge upnike, čeprav imajo po zadnjih zakonodajnih spremembah terjatve delavcev prednost pred vsemi drugimi.
“Poglavje zase pa je odnos vodstva Metke Tekstila do sindikata, saj je vodilni mož Janez Gladek prepričan, da sindikat v firmi nima kaj početi; da pa nima nič proti, če
“SMEJIM SE LE ŠE DOBRIM VICEM" - Forto Turk, sekretar območnega odbora Sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Celje.
so zaposleni člani sindikata izven podjetja,” pripoveduje Turk. V imenu ZSSS je Gladku že v začetku marca poslal dopis, v katerem ga naproša za pogovor o vzpostavitvi odnosov med sindikatom in vodstvom družbe, delovanju sindikata v družbi ter pogledih vodstva Metke Tekstila v zvezi s kolektivno pogodbo za tekstilno industrijo. Ne na ta dopis ne na drugega, ki ga je poslal aprila, odgovora ni dobil; zaman so bili tudi številni klici po telefonu.
“Ker pa je v tem celjskem kolektivu 161 delavcev naših članov, ki se vse pogosteje obračajo na OO, smo jim svetovali, naj se sestanejo v času malice ali po končanem delu ter izpeljejo volitve v sedem- ali devetčlanski izvršni odbor, ki bo nato iz svojih vrst izvolil glavnega sindikalnega zaupnika. A so za zdaj vse te ideje ostale zgolj pobožne želje,” je Turk zaokrožil “poglavje” o Metki Tekstilu. “Ljudje se očitno bojijo za svoja delovna mesta, pa se nihče noče izpostavljati...”
Brezpravje v Impulse
V eni izmed proizvodnih hal bivše Metke dela 52 delavcev (od tega 40 članov ZSSS), zaposlenih v zasebnem podjetju Impulse d. o. o. Žalec, čigar lastnik je Dušan Kovač, sicer direktor Zarje Scala Petrovče! Bolj kot to, da Metki Tekstilu ne plačuje najemnine (zaradi česar mu grozi deložacija), nas bo v tem prispevku seveda zanimalo, kakšne “impulze” doživljajo Kovačevi delavci.
Kot so med inšpekcijskim pregledom ugotovili uslužbenci Inšpektorata RS za delo, Impulse d. o. o. nima akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, meril za ugotavljanje delovne uspešnosti in pričakovani rezultati dela niso vnaprej določeni in zapisani, kar pomeni, da ni vnaprej določeno, kakšno normo morajo dosegati zaposleni. Inšpektorji so nadalje ugotovili, da iz plačilnih list ni mogoče razbrati razvrstitve v tarifni razred; prekoračeval se je mesečno dovoljeni fond ur; v pogodbah o zaposlitvi niso vpisani datumi nastopa dela, obstojajo pa tudi primeri, ko delavec pred sklenitvijo delovnega razmerja ni bil napoten na predhodni zdravstveni pregled. Itd. Iz odločbe, ki jo je podpisala pomočnica glavnega inšpektorja RS za delo Melita Ambrož, je razvidno, da mora Impulse d. o. o. takoj odpraviti kar 12 nepravilnosti, med njimi: uskladiti pravilnik o delovnih razmerjih s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, konstituirati odbor za varstvo pravic delavcev, sprejeti akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, zapisati in vnaprej naznaniti merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, izdelati plan izrabe delovnega časa, določiti dolžino letnega dopusta itd., nenazadnje pa tudi izplačevati povračila stroškov prehrane in prevoza.
“Ko smo že na področju Savinjske doline, moram omeniti, da
imamo zaradi nespoštovanja določil panožne kolektivne pogodbe stalne težave tudi v Tekstilni tovarni Prebold, kjer nimajo ustrezno urejenih pogodb o delu, nepravilno izračunavajo izhodiščne plače itd., za nameček pa delavcem ne plačujejo prevoza na delo,” se je Turk odkrito dotaknil še svoje matične, žalske občine. “Poseben primer pa predstavljajo delavke, ki so bile zaposlene v njihovi proizvodni enoti v Pristavi. Ta obrat je že več mesecev zaprt, 18 delavk pa prestavljenih v PE Sveti Štefan, bivši Vinski vrh, na Kozjanskem. Čeprav je po kilometrih njihova oddaljenost od delovnega mesta majhna, pa traja vožnja iz Pristave preko Šentjurja do Sv. Štefana tudi po dve uri...!”
Rešitev ne bo elegantna
Forto Turk je svojo pripoved o razmerah v tekstilni industriji na celjskem območju zael s stečajem Tovarne volnenih odej iz Škofje vasi, končal pa z zahtevkom NLB - Banke Celje kot največje upnice po stečaju šentjurskega Eleganta, ki trenutno še zaposluje 300 delavcev.
“Stečaj sicer še ni oklican, že zdaj pa se ve, da bodo zaradi izredno velike zadolženosti Eleganta terjatve delavcev poplačane z drobižem,” je ocenil Turk in potegnil paralelo s Toprom: “Tudi tukaj je že ustanovljena nova družba z znanim lastnikom, sovlagatelj pa je tudi občina Šentjur, ki ima na vsem območju celjske regije že sedaj daleč naj večji odstotek nezaposlenosti - skoraj 23-odstoten. Nova firma naj bi zaposlila samo 180 delavcev - 120 jih bo torej odveč! -, delala pa naj bi izključno za znane tuje kupce srednjega in višjega cenovnega razreda.”
Ali so tekstilcem na celjskem območju dnevi res šteti? Po vsem povedanem to vprašanje še zdaleč ni retorično...
Damjan Kri:,ni k
13. julij 1995
ŠS:
Š®
M
m
m
m
*
i
V«
1
x:>:
>:•$:
m
SSi
:W::
S!Š
x:x:
x*>
ss
m
vS:
m
m
F
:Xv.
::::::::
SS
gs
:w
m
Sindikalna lista
Prvi del	julij 1995
SIT
1.	Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno
24 ur odsotnosti)	3.500
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)	1.750
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča
dve uri po njem)	1.218
2.	Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje)	23,00
3.	Ločeno življenje	40.644
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki
ga odobri delodajalec	---------
5.	Regres za prehrano	10.161
Drugi del
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje februar-april 95 kot osnovno uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 65.227 SIT.
1.	Jubilejne nagrade
-za 10 let	32.613,00
-	za 20 let	48.920,00
-	za 30 let	65.227,00
2.	Nagrada ob upokojitvi	195.681,00
3.	Solidarnostne pomoči	65.227.00
Vir: Zavod RS za statistiko	Strokovna služba ZSSS
*:*	g:
Javni poziv Vladi republike
-	-	I
Slovenije in Gospodarski zbornici Slovenije
Izvršni odbor Sindikata kovinske in elektroindustrije Slove-
m
M

•:8
m
$
m
i
I
i
M
TOLMAČENJE DOGOVORA 0
Ekonomsko-socialni svet je na svoji 21. seji, 5. julija 1995, pri obravnavi problemov v zvezi z zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači sprejel naslednja tolmačenja dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu:
Tolmačenje št. 13
V	skladu s tolmačenjem številka 8, po katerem se dogovor o politiki plač nanaša tudi na nesolventne delodajalce, ki plače izplačujejo v skladu z zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90 in 38/94) se plače pri nesolventnih delodajalcih izplačujejo na naslednji način:
Ne glede na določila^, člena zakona o zajamčenih osebnih dohodkih pravne osebe z likvidnostnimi težavami oziroma nesolventne pravne osebe pri izplačilu zajamčenih plač upoštevajo določila 3. točke dogovora. To pomeni, da pri usklajevanju plač upoštevajo v dogovoru opredeljeno eskalacijsko lestvico za povečevanje plač.
V	primeru neprekinjene nesolventnosti, ki
presegla osnovo po dogovoru.
V primeru, da nesolventnost nastopi v času po uveljavitvi zakona o izvajanju dogovora, določijo obseg sredstev za zajamčene plače po zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih, za nadaljnje mesece pa prav tako upoštevajo eskalacij sko lestvico iz 3. točke dogovora.
Po prenehanju nesolventnosti pravne osebe preidejo na celovito izvajanje dogovora. Ob tem lahko pri izračunu osnove na podlagi 2. točke dogovora iz podatka za preteklo leto izključijo obdobja izplačevanja zajamčenih osebnih dohodkov.
Tolmačenje št. 14
Podjetja v stečaju ali likvidaciji izplačujejo plače po sklepu stečajnega senata, ki je dol-
1, ki ga izpolnijo s podaj sredstvih pod zaporedno S' kom o najnižjem izplačil11 20.
Tolmačenje ^
Zaposleni ima pravico čila mesečne plače v skla^ vora ne glede na siceršnj1 sredstev za plače pri deloda ali drugih veljavnih predpf Zaradi izplačila najnižj' sečne plače je torej lahko • sek sredstev za plače pri deJ čen za razliko med najti2-dogovoru in prej izplak' plačami. Podatki o tem tic iz obrazcev, ki jih delodaj* ciji za plačilni promet.
Tolmačenje ^
gresa,
(70 % oz.
••Si
:Ši
mi
Si:
II
SS
Si:
>:•:•:•
m
m
i
sl
m
m
dogovoru zajamčene plače za mesec maj 1995,
ovzrocuo velike socialne napetosti v podjetjih, ki so \šele sedaj $ raZ6n V Pnmeru’ ko bl tako dolocena osnova	'r t"~~ r J	'
dtT^^^izvajar^e^efi ^okumentov^zaradi°izrazU:o^destimulltiv- W®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®m®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®®m®®®®®®®®®®®m®®®®®®®^
h*::	v	je prisiljena zniževati plače tudi do 10
•Si odstotkov ali omenjene akte namerno kršiti. Zniževanje plač bo SS povzročilo velike socialne napetosti v podjetjih, ki so šele sedaj
>Xv V ohdnhiu nnsnnrlnrcbo mo+i Tvotttat .•» u.____________n_____-t
Ekonomsko-socialni svet se strinja, da taka podjetja ob izplačilu plač predložijo obrazec
do katerega 100 % - 1.
je zaf
odsta*
nega učinka na zaposlene povzročilo ustavitev te rasti, zaradi česar podjetja ne bodo mogla izkoristiti zaenkrat še ugodnih razmer.
Izvršni odbor SKEIzato zahteva:
1.	Socialni partnerji naj se takoj sestanejo in pripravijo spremembe omenjenih dokumentov.
2.	V nasprotnem primeru bo izvršni odbor SKEI takoj pozval Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in sindikate dejavnosti v ZSSS, naj odstopijo od podpisanih dokumentov.
3.	Svet ZSSS naj takoj skliče izredno konferenco.
4.	Gospodarska zbornica Slovenije mora direktorjem oziroma vodstvom družb takoj posredovati konkretna navodila o izplačevanju plač po kolektivni pogodbi dejavnosti kovinske in elektroindustrije.
Albert Vodovnik predsednik SKEI Slovenije
I
1
I
I
I
I
Si
S:
Si;
KAJ DELAJO
I	M MnuhllSbik ItrihAMik
:.......■ ........--- ■..-
	
i
Sindikat delavcev gostinstva in turizma
Nove vrednosti izhodiščne bruto plače v gostinstvu in turizmu
Izhodiščne plače so določene na osnovi rasti cen na drobno v obdobju april 1995-junij 1995 in eskalacijske lestvice, določene v 2. točki tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995. Izhodiščne plače so se v primerjavi z junijskimi povečale za 1 % in veljajo do septembra 1995.
Po kolektivni pogodbi delavcev gostinstva in turizma Slovenije so izhodiščne bruto plače za julij, avgust in september 1995 takšne:
1
1
SS
m
•m
i
NOVA BROŠURA
PLAČE
Vsebina:
- SOCIALNI SPORAZUM ZA LETO 1995
gg:; - TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA
❖:*:
i:!«:
m
:::::x
II
s;;:;
>::x::
•Si*
•SS
:*:*:
:*:*:
SS
88:
■88
88
GOSPODARSTVO ZA LETO 1995
-	DOGOVOR O POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU
-	KOMENTATORJI TARIFNE PRILOGE, SOCIALNEGA SPORAZUMA EN DOGOVORA O POLITIKI PLAČ
-	NAPOTILA SINDIKALNIM ZAUPNIKOM
PRIROČNIK LAHKO PO CENI 945 SIT (VKLJUČNO Z DAVKOM) NAROČITE NA NASLOV ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4 TELEFONI: 321-255, 1310-033, 1335-255.
NAROČILNICA.............................
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo ---------izvod(ov) Plače ’95
-M
Naslov:.
Ulica, poštna št., kraj:.
Ime in priimek podpisnika: „
Naročeno, dne:.
1.	račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
podpis naročnika
i
I
I
1
I
i
8;!
i
i
i
i
i
8:!
Si
Tarifni
razred
Zahtevnostna
skupina
Izhodiščna bruto plača (v SIT)
Relativno razmerja med TR
I.	enostavna dela	44.439
II.	manj zahtevna dela	48.883
III.	srednje zahtevna dela	54.660
IV.	zahtevna dela	60.881
V.	bolj zahtevna dela	68.880
VI.	zelo zahtevna dela	82.212
VII.	visoko zahtevna dela	93.322
VIII.	najbolj zahtevna dela	111.098
IX.	izjemno zahtevna dela	133.317
1,00
1,10
1,23
1,37
1,55
1,85
2,10
2,50
3,00
Odločili smo se za stopnjevanje pritiska
Predsedstvo Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije je na 7. redni seji obravnavalo poročilo pogajalske skupine o pogajanjih za spremembo PKP. Spremembe na področju določil normativnega dela PKP je ocenilo za zadovoljive, za tarifni del pa to ne velja.
Vztrajanje nasprotne strani pri sedanji izhodiščni plači v višini 43.990 tolarjev za predsedstvo ni sprejemljivo. Njegovi člani so z ogorčenjem ugotavljali, da nasprotna stran v pogajanjih ni želela upoštevati tehtnih in upravičenih razlogov za povišanje izhodiščne plače na 46.300 tolarjev.
Po izjavah predstavnikov delodajalcev vzrok za to ni dogovor delodajalcev v GZS, temveč pritisk manjšega šte. ua direktorjev »tudi s turistično zanimivega gorenjskega konca«, za katere bi vsako povišanje plač pomenilo pokop podjetja.
Predsedstvo je ocenilo, da ni sprejemljivo, da bi politiko plač še v naprej krojila najslabša podjetja, in to v škodo dobrih. Menilo je, da bi bilo prav, da bi delodajalci in GZS povprašali svoje stanovske kolege in člane o razlogih za slabo poslovanje.
Slabi rezultati bi bili po mnenju predsedstva mogoče upravičeni za
Če navedene zahteve ne bodo upoštevane, bo predsedstvo pri66 aktivnosti za dosego višjih izhodiščnih plač, vendar se bo v 16 primeru cena dela približala višini minimalne plače, ki jo predlaga poslanci (50.000 tolarjev).
Vse člane sindikata že sedaj pozivamo, naj si ob predviden6' »vročem« poletju sindikata rezervirajo 18. oziroma 19. september2 organiziran izlet na Koroško, kjer bo nase letošnje skupno srečanj6' Vsem članom in drugim gostinsko-turističnim delavcem, ki jim ^ uspelo izrabiti dopust, želim prijeten oddih.
Ivan Jurše, sekt&
knq
Sindikat kemične, nekovinske i gumarske industrije
Tarifna priloga h kolektivni pogodbi za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije za leto 1995
1. Izhodiščine plače za obdobje julij 1995-september 1995 s» $ posameznih tarifnih razredih naslednje:
Tarifni razred
Izhodiščna bruto plača v SIT Koefic. I.	n. m
I. enostavna dela	1,00	42.474	44.59 8	4 6.731
H. manj zahtevna dela	1,10	46.721	49.057	51-393
III.	srednje zahtevna dela	1,23	52.243	54.855	57.46'7
IV.	zahtevna dela	1,37	58.189	61.098	64.008
V.	bolj zahtevna dela	1,55	65.835	69.127	72.ll8
VI.	zelo zahtevna dela	1,85	78.577	82.506	86435
VII.	visoko zahtevna dela	2,10	89.195	93.655	98.H5
VIII.	najbolj zahtevna dela	2,50	106.185	111.494	116.804
IX. izjemno pomembna,	3,00	127.422	133.793	140.184
najbolj zahtevna dela
V podjetniških kolektivnih pogodbah se lahko določijo tudi v$ izhodiščine plače.
2.	Izhodiščne plače se vsake tri mesece povečujejo za nasledi trimesečje za 80% rasti cen na drobno v zadnjem trimesečju.
Ko rast cen na drobno v primerjavi z marcem 1995 preseže 10%>s za nadaljnje povečanje izhodiščnih plač upošteva celotna rast cen n drobno.
Prva uskladitev se izvede na osnovi rasti cen v obdobju julij—se^ tember 1995 v skladu s prvim odstavkom te točke.
3.	Regres za letni dopust za leto 1995 znaša v bruto znesku 7® ' zadnjega znanega statističnega podatka o povprečni bruto mese6t plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Regres za zaposlene, kate rih plača je nižja od povprečja v gospodarstvu, znaša 100 % povpre611 mesečne bruto plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji.
Regres za letni dopust se obračunava in izplačuje kot individual11 pravica delavca. Če se regres izplača v več delih, se od nove osnOv lahko obračuna le neizplačani del.
4.	Povračila stroškov prehrane in in stroškov za službena potovati' se izplačujejo in povečujejo v višini zgornjega zneska, določene#' z uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih preje111
omui lezuiidii ui Din po mnenju predsedstva mogoče upravičeni za z uredbo o visim povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejem nerazvite in turistično nezanimive kraje, nikakor pa to ni sprejemljivo	kov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek
za Gorejsko, kjer je nekoč cvetel turizem.	oziroma v skladu s posebnim predpisom, ki bo poenotil izplak
Predstavnika delodajalcev in GZS sta predsedstvo obvestila, da so
x;x;	m
posebnim predpisom, ki bo poenotil povračil stroškov prehrane, regresa za letni dopust in stroškov službena potovanja za vse zaposlene v Republiki Sloveniji.
5. Tarifna priloga h kolektivni pogodbi za kemično, nekovinsko 11 gumarsko industrijo za leto 1995 začne veljati naslednji dan po obja< v Uradnem listu RS, uporablja pa se od 1. 7. 1995 in velja do 31- 8 1996 oziroma do sklenitve nove tarifne priloge h kolektivni pogodb kemične, nekovinske in gumarske industrije.
ponovna pogajanja možna šele septembra, kajti novi upravni odbori še niso konstituirani, starim pa je potekel mandat.
Zaradi vsega tega se je predsedstvo odločilo zadevo zaostriti. Sklenilo je, naj se takoj podpiše normativni del PKP, od pogajalskih partnerjev pa zahteva, naj najpozneje do 20. julija sporočijo datum nadaljevanja pogajanj, ki se morajo pričeti še v mesecu juliju.
Marjan Pungartnik, pesnik, publicist in tajnik Zveze kulturnih organizacij v Mariboru

Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje
PALEC GOR POMIRJEVALCU MILANU KUČANU,
ker je proti mitingom, ki so zamenjava za »legitimni politični red«, proti mitingom, ki podžigajo strasti »in pozabljajo na dejstvo, da je veliko lažje netiti sovraštvo kot gojiti strpnost, življenje z razlikami in medsebojno razumevanje«;
PALEC DOL SKRAJNEŽU dr. ANTONU STRESU,
ker toži, da bo v Sloveniji tako dolgo slabo, »dokler se slovenski državljani ne bodo o vedeli, kdo je kdo v tej državi«. Takšno ravnanje ni nič drugega kot zanikanje demokratičnih inštitucij in demokratičnih pravil.
r j
Čeprav dovoljena, pa je gladovna stavka vseeno problematična metoda boja za svoje pravice. Na Slovenskem seje »udomačila«, ker so ministrirale pri tem početju tudi politične stranke.
Darko Zupan, tajnik Republikanske zveze in lastnik podjetja Drug Impez seje v ponedeljek odločil, da bo gladovno stavko nadaljeval tudi brez uživanja tekočine. Zakaj Darko Zupan stavka? Po njegovih besedah zato, ker so Janševe lajave ob odkritju mariborskega orožja, daje njegovo podjetje sodelovalo pri prodaji orožja, škodile ugledu Drug Impeza. Zupan bo gladovno stavko prekinil edino v primeru, če bi se Janša bil pripravjen pogovoriti z njim. Toda Janša je na dopustu. Kdo bo Darka Zupana podprl ali pa ga celo obiskal, čeprav ne gladuje v Cankarjevem domu, temveč pred sedežem Janševe SDSS?!
USTAVITE FAŠIZEM!
TA	v v sc	n	IM	10
	v Sl	'0	IA	R!
Naš TOLAR Je vendar ena največjih uspešnic, in zasluga zanj gre prav vsem Slovencem, M vanj iz dneva v dan vse bolj zaupajo. Verjetno bi bilo tudi dobro, da se še ob samih deplasiranih namigih spomnimo, kako, na kaltsen način in s koliko vloženega truda in naporov smo ga kreirali, prodno smo ga na sploh uspeli spraviti v položaj, ko se že skoro enakovredno postavlja v skupino trdnih evropskih valut. Ne le daje konvertibilen doma, tuji strokovnjaki že leto dni predlagajo njegovo konvertibilnost navzven. «7e torej trden, soliden, dovolj gibčen, da spremlja, pospešuje in kot instrument »par ezellence« tudi kar uspešno krmari vse gospodarske in družbene tokove v našem, sicer majhnem, a že na solidnih temeljih slonečem monetarnem prostoru. Nikar ga torej ne uničujmo, nikar mu torej ne pripisujmo vrste »naglavnih grehov«, za ka terimi sploh ne boleha, pa čeprav s tem sploh ni rečeno, da mora ostati samo tak&anf kot ja sedaj, in da stopnje njegovega položaja ne bi mogli spraviti tudi na še višjo položajno vrednost v našem in evropskem prostoru.
Popolnoma jasno je pokazala prav tako slovenska katoliška Cerkev, uradna Cerkev, v zadnjem času, na kateri strani hoče biti, s katerimi strankami se povezuje, s katerimi tendencami v politiki se hoče poistiti. Zopet je čudna podobnost z dogajanjem v Nemčiji, kjer je center pomagal priti Hitlerju na oblast in uradna Cerkev nikakor ni pokazala tistega odpora do nacionalsocializma, kakor bi ga bila dolžna pokazati. Demokracija je konec koncev bila za Cerkev vedno sumljiva in bolj ali manj »nujno zlo«, razen vprimerih, ko totalitarna oblast ni hotela z njo deliti oblasti ali ji je kratila (vso) svobodo in možnost političnega vpliva.

13. julija 1995
Pmmergv ne -(ne)koordinaciia znotraj vlade
Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je sporočil, daje proti obdavčitvi avtomobilov. »Predlog o obdavčitvi avtomobilov je bil aktualen že pred dvema letoma in že takrat sem kot predsednik vlade zavrnil ta predlog,« je na vprašanje STA o možnostih obdavčitve avtomobilov, o čemer potekajo zadnji čas pogoste razprave, izjavil predsednik slovenske vlade. »Zdaj, ko se te ideje ponovno pojavljajo, poudarjam, da vlada za zdaj ne razmišlja o obdavčitvi avtomobilov. Menim, da je najprej potrebno izboljšati učinkovitost davčnega sistema ter poskrbeti za učinkovito izterjavo obstoječih davkov,« je še povedal premier dr. Janez Drnovšek.
Premierje torej že kar dolgoročno proti davkom. Ali je posebno opozarjanje na to treba razumeti kot začetek predvolilne kampanje in (novega) nabiranja priljubljenosti ali pa kot dokazilo neusklajenosti znotraj vlade, saj so novice o novih davkih, zlasti na nepremično premoženje in na avtomobile prihajale (predvsem) tudi iz posameznih vladnih resorjev? Hkrati ko premier zatrjnje, daje davek na avtomobile »nepotreben« in »brezpredmeten«, tudi priznava, da je obstoječi davčni sistem neučinkovit in daje neučinkovita izterjava davkov. Škoda, da dr. Drnovšek ni povedal, kaj misli »predlagati in kaj zahtevati« os vlade, da bi se razmere na tem področju spremenile. Nedavno objavljeni podatki o višini neizterjanih davkov so frapantni in bi se zaradi tega moralo znotraj vlade zelo tresti.
Če predsednik pravi, daje najprej treba izterjati obstoječe davke, potem bi lahko sklepali, daje tudi proti uvedbi davka na premoženje, o katerem zadnji čas pogosto govori minister za finance Mitja Gaspari. Ta davek bi seveda zajel tudi desettisoče tistih Slovencev, ki so pred kakšnimi petimi leti vlagali, mnogi tudi z izjemnimi napori in (samo)odpovedovaiji, ves svoj denar v odkup družbenih stanovanj. Pod davčni udar bi seveda prišli tudi mnogi drugi lastniki individualnih stanovanjskih hiš in stanovanj, med katerimi so mnogi iz različnih širših družbenih razlogov zdaj v neugodnem socialnem položaju in plačilno nesposobni. Pri tem mislimo na mnoge, ki so zaradi sprememb v gospodarstvu izgubili delovna mesta, in na zaposlene v panogah, ki lahko zagotavljajo le nizke plače.
Vlada tistim, ki dajejo svoj denar v investicije, sicer priznava davčne olajšave na daljši rok, prav tako pa bi bilo prav, če bi to upoštevala tudi pri kupcih in graditeljih stanovanj, namesto da (nepremišljeno) razmišlja o uvedbi novih davkov na premožeije.
Dopisovanje dr. Bučar -Urad m informiranje -nadaljevanka
Nadaljuje se dopisovanje med uradom vlade za informiranje in poslancem dr. Francetom Bučarjem, kije postal nekakšen simbol za »evro-skeptike«. Dr. Bučar sprašuje, kdo je zahteval spremembo ustave in hkrati že kar dokazuje, da spremembe slovenske ustave v tej etapi niso potrebne in da vlada po nepotrebnem popušča in pristaja na »poseben«, neenakopraven tret-ma naše države s strani Evropske unje.
Za zdaj ni videti, da bi to dopisovaije bistveno vplivalo na razjasnjevanje zadev. Seveda tudi ni normalno, da seje vsa razprava o različnih pogledih na poti vključevanj a Slovenje v Evropsko unjo zožila na dopisovaije prek časopisov. Zakaj o Bučarjevih in drugih dilemah ne poteka permanentni dialog znotraj parlamenta? Zakaj vlada in rjeni kritiki pretežni del svoje ener-gje izgubljajo v medsebojnem prepiranju in ne sodelovaiju? Zakaj poskuša vsak samo jubno in trmasto dokazati samo svoj »prav«? Zakaj ni medsebojnega dopolijevaija, priznavaija netočnosti ali zablod? Tako je prav neverjetno, da dr. Bučar kar naprej očita vladi, »da daje v javnost zavajajoče izjave, da je Slovenja edina evropska država, ki tako “neevropsko” ustavno ščiti svojo zemjo, in zakaj se spreneveda, da spremembo naše ustave, in to že pred začetkom pogajarj o pridruženem članstvu, zahtevajo evropske instituc je?« Dr. Bučar glede tega nima prav, saj vlada svoje ocene o »neevropskosti« slovenske ustave ni nikoli posploševala na vso Evropo, ampak le na tisti del, ki tvori Evropsko unjo.
Seveda pa je tudi čudno, da vlada svojim kritikom (takoj)z veliko besedami očita, da pomerijo njihove trditve »popolno nezaupanje v lastno državo, v zrelost njenih državjanov in v pravilno delovanje pristojnih državnih organov ... da so iracionalne, nepotrebne in brez podlage«.
Sovražno dejanje proti Cerkvi - kaj pa Hrvaška
V slovenski Cerkvi so logiki »totalitarističnega« režima zakonodajno pobudo dveh poslancev o začasni zamrznitvi vračanja gozdov in drugega premoženja Cerkvi kratkomalo proglasili za sovražno dejanje proti Cerkvi in za poskus, da bi Cerkev spet zaprli v zakrist jske zidove. Slovenska Cerkev preprosto ne pusti odpirati di-
lem v zvezi z gozdovi in vsak tak poskus dviga na najboj načelno raven odnosa države do Cerkve. Vse to počenja v času, ko so na Hrvaškem brez kakršnih večjih problemov, »ideoloških« obmetavanj in očitkov o »sovražnosti« sklenili, da hrvaška država tamkajšnji Cerkvi nacionaliziranih gozdov ne bo vračala, ker bo na drug način poskrbela za financiranje njenih dejavnosti.
Direktor, ja nič ne ve
Slovenja je bila tik pred ekološko katastrofo,je ob delni prekinitvi stavke v Kotovi tovarni bejakovinskih koncentratov v Zalogu pri Iju-bjani zapisal mariborski Večer. »Omenjena tovarna namreč skrbi za odvoz in ustrezno shranjevanje ter predelavo poginulih živali in živalskih odpadkov v slovenskih klavnicah in mesnopredelovalni mdustrji (okoli 150 ton dnevno). Ker ni bilo odvoza teh odpadkov, so se začeli kopičiti na deponjah klavnic, ponekod sojih neprimerno zakopali celo na komunalnih smetiščih, ne tako redki so omejili ali celo ustavili klanje živine in predelavo mesa. Ogroženo je bilo delo okoli 35 tisoč judi. Do stavke je prišlo zaradi nezadovo jstva delavcev s trojico direktorjev podjetja Koto, kamor sodi tudi omenjena tovarna (očitajo jim vrsto nepravilnosti pri gospodarjenju), vendar je pri tem zanimivo, da se vodstvo podjetja (direktorji) ni bilo priprav jeno pogovarjati z delavci. Zato je po treh dneh po naročilu vlade moralo po kostanj v žerjavico ministrstvo za okoje. Pogajanja med predstavniki omenjenega ministrstva, ustreznih državnih inšpekc jskih služb in sindikatom ter stavkovnim odborom so se začela šele v četrtek pozno popoldne (8. julja, op. p).” Dnevnik je zapisal, da po tolmačenju vlade ta stavka ni legalna ker naj bi šlo za podjetje širšega javnega pomena, ki bi moralo zardi tega tudi stavke organizirati po drugačnih pravilih, kot pa vejajo za »običajna« podjetja.
Časopisi so poročali, da so se »stavkajoči delavci zaradi svojega odgovornega dela pustili prepričati in vrnili na delo, ne morejo pa razumeti, da so jih o tem obvestili šele po treh dneh...«
Zaradi tega zgodba o Kotu še ne bi smela biti končana. Predvsem bi morali ugotoviti, zakaj je vlada ukrepala z zamudo in zmedeno. V ministrstvu za okoje so menda šele po treh dneh iskanja v nekem zakonskem določilu vendarle »odkrili«, da gre pri tovarni bejakovinskih koncentratov za javno podjetje s posebnim statusom. Kaj se bo zgodilo z direktorji, ki se niso hoteli pogovarjati z delavci in so potemtakem glavni krivec za to, daje bila Slovenja na robu ekološke katastrofe? Alije lahko glavni direktor človek, ki je v trenutku največje krize v podjetju nonšalantno izjavljal, da se z delavci nima o čem pogajati, ker ni sprejel od ijih nobenih pisemskih zahtev... Vlada in drugi pristojni organi imajo dovoj razlogov za suspenz in odstranitev takšnih direktorjev.
Janša -
neumnosti in barabe
Delo je poročalo, daje predsednik socialdemokratov Janša na strankarski »zabavno-politični prireditvi« v Mostecu povedal nekaj političnih besed, predvsem o nedavni proslavi državnega praznika na Kongresnem trgu v Ljubjani: »Niti na tej proslavi niti na drugih prireditvah ob obletnici ni bilo tako, kot bi si mi želeli. Na teh prireditvah smo slišali poleg besed, ki jih je potrebno slišati, tudi veliko neumnosti...«
Janša, ki sam sodi med najboje varovanje osebe, je kritiziral oblast, ker seje na proslavi od judstva »ločila« z železno ograjo (čeprav je tudi sam sedel za to železno ograjo).
»Zakaj je nekatere, ki so govorili, kako j e narod zmagal, varovalo celo krdelo varnostnikov neprebojnih jopičih? Tam je bil narod in samo državna oblast. Pred kom so varnostniki varovali to oblast?« Pred kom se je varoval (in se vanje) Janez Janša?
Janez Janša je pred nekaj dnevi Spomenko Hribar, ki je v Mladini pisala o fašistoidnosti njegovega nastopa na Kongresnem trgu obtožil, da etiketira, tako kot j e s fašisti etiketiral prejšnji »komunistični režim« tiste, ki mu niso bili všeč. Na »zabavno politični« prireditvi v Mostecu pa je Janša dejal, daje treba iskati fašizem v govorih predsednika Kučana in ljubljanskega župana Rupla...
»Nikomur ne priznavamo pravice, da zapravi tisto, kar smo pred štirimi leti skupaj dosegli,« je poudaril Janša, po pisanju Dela pa seje iz množice slišalo: »Dol barabe, dol barabe.«
Janša v Mostecu sicer ni ponovil svojih mitingaških besed: »Ne damo Primorske, ne damo Piranskega zaliva, ne damo Trdinovega vrha, ne damo Razkritja«, pač pa je dejal, da nasledniki političnih sil, »ki so nam petinštiridesetega leta zapravili Savudrijo, danes razprodajajo del slovenskih Gorjancev...«Janša na očitke, da ne more na tako poenostavljen način govoriti o mednarodnih odnosih in mejnih vprašanjih Slovenije in vzbujati različnih pričakovanj in strasti pri ljudeh na eni strani in strahov in zaupanja na drugi strani, odgovarja, da on to lahko počne, ker ni v vladi...
Te dnije nekdo zapisal, daje izrekanje ognjevitih in nestrpnih besed pred enovito množico lahko zelo tvegano in politično neodgovorno početje ... Igor Mekina ugotavlja, »da za pisano in javno govorjeno svobodo govora ne veljajo enaka pravila igre, še več, za »ognjevite« govore v primeru nasilnih posledic tudi v še tako demokratičnih državah izrekajo visoke kazni«.
Kučan-Janša 10:7
Janez Janša je zadnjič v Delu zapisal, daje Milan Kučan v Sobotni prilogi Dela v »zadnjem času« priobčil najmanj deset intervjujev, medtem ko on »v vsem tem času« ni imel niti ene same priložnosti.
Urednik Sobotne priloge Dela v odgovoru Janezu Janši trdi, da so bile »takšne priložnosti«: »Pogovor za Sobotno prilogo vam je bil ponujen v začetku letošnjega leta, pa se tisti teden, ki vam je bil predlagan, niste hoteli pogovarjati. Na pogovor za SP ste bili povabljeni tudi konec lanskega leta, in sicer za serijo o spreobrnjencih, v katerih je nastopil tudi Milan Kučan. Za pogovor za SP smo - prek vaše predstavnice Nike Dolinar - dogovorjeni tudi prav zdaj... Torej boste spet imeli priložnost. In sicer v Delu niste tako obupno zapostavljeni: pred kratkim ste izhajali v podlistku, s svojimi reakcijami raznih vrst pa se v Delu oglašate nekako v tempu marljivega Delovega novinarja.
Glede Kučanovih najmanj 10 intervjujev objavljenih “v zadnjem času", pa ste zelo tipičen Janša, gospod Janša. Manipulirate. “V zadnjem času” je seveda subjektiven, raztegljivo pojem. Vendar ima svoje meje in ne sega recimo nazaj do faraonov. Torej Milan Kučan 10 pogovorov za SP ni imel v “zadnjem času”, ampak v zadnjih petih letih. Saj niste Metu-zalem, spoštovani, da bi bilo pet let za vas tak časovni drobižek.
No, in v teh istih zadnjih petih letih, torej v istem “zadnjem času”, ste vi, Janez Janša, imeli v SP 7 (sedem) intervjujev. Je to vaša niti ena priložnost?«
Pred sedežem Socialdemokratske stranke Slovenije Darko Zupan gladovno stavka in zahteva pravico zase, ker j e baje zaradi neke netočne izjave Janeza Janše doživel hudo škodo pri poslovanju s svojim podjetjem...
Zorni Thaler-presenečenja in spodrsljaji
Zunanji minister Zoran Thaler zadnje tedne kar naprej preseneča in kopiči spodrsljaje. Vsekakor je treba soglašati z Janezom Janšo in drugimi njegovimi kritiki (iz opozicijskih vrst), da je bila prepoved organizacije slavnostnih sprejemov v slovenskih diplomatskih predstavništvih (iz varčevalnih razlogov) napaka. Še večja neokusnost pa je bila Thalerjevo pojasnjevanje in opravičevanje te poteze, češ datnji diplomati prihajajo na sprejeme tako samo zaradi hrane in pijače in da pravzaprav sploh ne vedo, za katero državo gre...
Druga njegova napaka je odprava slovenščine v mednarodnem diplomatskem dopisovanju Slovenije. Kot poroča Slovence, so v slovenskem zunanjem ministrstvu vpeljali novost: uradne dopise, namenjene tnjim državam, bodo odslej pošiljali le v prevodu tujega jezika brez slovenskega izvirnika. Slovenec dodaja, da vse »normalne države uradno komunicirajo z ustanovami oziroma predstavniki drugih držav tako, da dopis pošljejo v svojem jeziku, temu pa priložijo še prevod v enem od svetovnih ali diplomatskih jezikov (največkrat v angleščini). Tako države pokažejo svoj narodni ponos in suverenost...«
Slovensko zunanje ministrstvo bi si moralo prav zdaj v okviru slovenskega približevanja Evropski uniji še posebej prizadevati za afirmacijo slovenskega jezika in za zagotavljanje njegove maksimalne enakopravnosti z drugimi jeziki v tej uniji, kar pomeni, da ne bi smeli iz kakršnihkoli »praktičnih« ali »tehničnih« razlogov pristajati na njegovo večje reduciranje, kot pa bi to veljalo za druge evropske jezike. Bolj tenkočutno (in politično) bi morali tudi presojati in določati, kje naj naši najvidnejši predstavniki nastopajo v slovenščini, Kje pa naj razkazujejo svoje (največkrat ne najboljše) znanje angleščine ali kakšnega drugega tujega jezika. Ob uradnih srečanjih, denimo z Italijo in Avstrijo, pa bi bilo še posebej veliko razlogov za dosledno rabo slovenščine.
Sposobna direktorica -nesposobna
Revizijska hiša KPMGje ugotovila, daje Paloma lani poslovala z izgubo, in tako demantirala izjave nekdanjega vodstva Palome in glavne direktorice Matilde Strasser, daje bilo njihovo poslovanje uspešno. Po teh zatrjevanjih naj bi imela Paloma lani 93,9 milijona tolarjev dobička, revizijska družba pa je odkrila poslovno izgubo 1.944,100.000 tolarjev. Čeprav sicer zdaj nekdanja direktorica govori, daje bila revizija opravljena brez njene vednosti in navzočnosti, torej tudi brez njenih pojasnil, je odkritje vendarle presenetljivo. Z njim so v dobršni meri demantirane tudi mnoge izjave in poteze, ki so pred nekaj meseci spremljale zamenjavo direktorice Strasserjeve. Predsednik Slovenske ljudske stranke Marjan Podobnik je v tem videl nekakšno zaroto proti sposobni direktorici in poslovno uspešnemu podjetju. Konzorcij poslovnih bank, v katerem so največje upnice Palome, paje po zamenjavi Strasserjeve celo zahteval njeno vrnitev na direktorsko pozicijo.
Kdo potemtakem v Sloveniji določa (in po kakšnih merilih), kdo je sposoben in kdo slab direktor?
Gladovna stavka -vendarle sprememba
Podpredsednik Republikanske stranke Slovenije Darko Zupan od 21. junija gladovno stavka pred prostori Janševe socialdemokratske stranke. Ob odkritju orodja na mariborskem letališču je Janez Janša v celotno afero povezal tudi Zupanovo podjetje Drug - Impex, za katerega pa pozneje - kot zatrjnje Zupan - v preiskavi niso odkrili vpletenosti v to afero. Zaradi Janševe izjave je Zupanovo podjetje utrpelo veliko škodo in zdaj Zupan zahteva od Janše nadomestilo te škode.
Podobno kot seje dogajalo ob drugih gladovnih stavkah, pristojni zamigajo z uradnimi pojasnili, čeprav Zupan poleg Janše obtožni e tudi druge, da z njim niso ravnali korektno. Kljub temu pa pri tej gladovni stavki vendarle ni vse tako, kot j e bilo pri drugih gladovnih stavkah. Janševi socialdemokrati, ki so doslej nesebično podpirali (in spodbijali) vsako gladovno stavko, zdaj zgubljajo živce. Protestirajo, ker Zupan gladovno stavka pred njihovimi prostori, in zahtevajo ukrepanje pristojnih organov, natančno kontrolirajo, ali Županje ah ne, sprašijejo, »kdo je na Socialdemokratsko stranko naščuval ljudi, ki so bili pred kratkim izpuščeni iz zapora zaradi ilegalnega posedovanja orodja...«
Si lahko zamišljate, kaj bi se zgodilo, kakšne bi bile reakeje Janševe stranke, če bi katera druga, Janši sumljiva stranka poskušala na tak način obračunavati z gladovno stavkajočimi?
Avstrija - po starem?
Zunanji minister Zoran Thalerje na zadnji seji odbora državnega zbora za zunanjo politiko po pisanju Slovenca in Dela zatrdil, da v razmeiju med Avstrjo in Slovenjo ne prihaja do zapletov in da Avstrja do Slovenje ni postavila zahtev. »Slovenja je od Avstrje dobila zagotovila, da to ne pride v poštev, čeprav v avstrjski notranji politiki nekateri špekulirajo s temi vprašanji« (Slovenec, 5. julja 1995). Delo pa piše, daje »na namige enega od članov odbora, da v slovensko-avstr jskih odnosih prihaja do zapletov, zunanji minister Zoran Thaler odvrnil, da Avstrja ne postavja slovenji nobenih zahtev. Poudarilje, daje avstr jska stran zagotovila, da tako zaostrovanje ne pride v poštev in daje bilo v diplomatskem dialogu s sosedo pojasnjeno tudi enako slovensko stališče.«
Minister Thalerje to izjav jal v parlamentu neposredno potem, ko so nekateri naši časniki objavili informacje o obisku avstrjskega zunanjega ministra v Celovcu, kjer naj bi med drugim izjavil, daje za Avstrjo zelo pomembno vprašanje tako imenovanih Staroavstrjcev v Slovenji, pa vračanje od leta 1945 nacionaliziranega premoženja ter nekakšnega slovenskega odrekanja avnojskih sklepov...
Zaradi tega bi bilo mjno, da bi slovenski zunanji minister povedal, kakšnega datuma so »uradna avstrjska zagotovila o nezaostrovaiju« - so bila dana pred celovškimi izjavami avstrjskega zunanjega ministra ali po njih?
Spomenka Hribar -štrikarica
V različnih časopisih se že kar nekaj časa Marja Vodišek vztrajno pojav ja kot propagandist in zagovornik Janeza Janše in njegovih socialdemokratov: »Ko sem na televizji gledala in poslušala Spomenko Hribar v besednem dvoboju z Janezom Janšo, mi je prišlo na misel, da so bile bržkone take tako imenovane 'štrikarice - tricoteuses’ med francosko revo-lucjo. To so bile ženske iz judstva, ki so sprem-jale vsa zasedanja judske skupščine in revolucionarnih sodišč, med tem pa ves čas pletle in vzklikale revolucionarna gesla, zahtevale smrt za številne, ki so se znašli pred sodiščem, in to tudi dosegle. Je bilo pri nas kaj drugače leta 1945, po koncu druge svetovne vojne? Tisti, ki se tega spominjamo, vemo, da so bile afežejevke prav take, če ne še hujše. Pa danes? Spomenka Hribarje bila v Žarišču usodno podobna 'štrikaricam'. Napadalna, priprtih oči, stisnjenih ustnic, sije drznila imenovati Janeza Janšo fašista. Pa se ta Spomenka, ki upora-bja take izraze, prišteva med intelektualke. Vendar v torek zvečer ni dajala takega videza. To ni samo moja ugotovitev, mnogi sojo primerjali z najboj zagrizeno komunistko. Zakaj seje ta Spomenka, ki smo jo tako radi gledali in poslušali leta 1990 in še nekaj časa potem, tako spremenila? Morda pa tudi takrat ni bila iskrena. Verjetno je to naredila zaradi osebnih koristi in koristi njenih. Ugotovila je, da bo njihova pot lažja, če obrne plašč in se pridruži 'lajajoči karavani’ I Priznati moram, da novo vlogo opra-vja odlično. Toda, koliko časa ji bo to še v korist. Slovenci, ijeni somiš jeniki in nasprotniki, se je bomo vedno spominjali kot človeka, ki je izdala svoje najbliže sodelavce. Jaz jo vidim kot zapoznelo in povoženo revolucionarko... Namesto, da grozite Janezu Janši kot poprej še desnici, pa jih boste ustavili, se raje ustavite vi, da ne boste zabredli pregloboko. Verjemite, redki so, ki vas občudujejo, mnogo več jih je, ki vas obtožujejo.«
Marja vodišekje v svoji »zgodovini štrikanja« očitno namerno pozabila na obdobje, ko je bila »revolucionarka« Spomenka Hribar kot intelektualka (skupaj s svojim možem Tinetom Hribarjem) v razvidnih spopadih s prejšnjo oblastjo.
Pripravil: J. K.
r
Marjan Pungartnik, pesnik, publicist in tajnik Zveze kulturnih organizacij v Mariboru
KULTURNI NAPREDEK MARIBORA: V GLEDALIŠČU NE DOBIŠ VEČ BOLH
Literatura je pomembnejša od prevratniških idei.Demokraciia je svobodno živlienie.Pluralizacija slovenske družbe se je v nekontrolirani obliki prvič pnkmnln v študentskem gibaniu. Kultura ie posebna omika, ki oblikuje plemenita nagnjenja. Slovensko izobraženstvo je ogrožena manjšina, kije ne gre obtoževati za kulturni propad. Paviiansko vreščanje bodočega izobraženstva. Je v Mariboru na področju kulture “fse v redi”? Ob pomanjkanju izobraženstva hočeio biti kritiki tudi tisti, ki to sploh niso. Katastrofalno nuka izobrazbena reven Slovencev. Maribor se hitro kulturno razvija: na vlaku in v gledališču ne dobiš več bolh. Kulturni razvoj ie pragmatična stvar. Občinska oblast ima pomembno kulturno poslanstvo: skrbeti mora za redno čiščenje ulic, utišanje nočnih ra7?raiačev ter javni red in mir. Maribor ima močan “kulturni podmladek”. Življenje ie slaba kopija literature.
To je samo nekaj poudarkov iz razgovora z Marjanom Pungartnikom, nekoč “študentskim revolucionarjem”, danes pa pesnikom, publicistom, mentorjem mladih ustvarjalcev ter tajnikom Zveze kulturnih organizacij v Mariboru. Z njim smo se pogovarjali o razmerah na področju kulture pri nas in še zlasti v Mariboru, pa tudi o njegovem literarnem delu. (Mimogrede: zvedeli smo, daje tik pred izidom njegova zbirka pravljic “Petrej s tepke”.)
Paaorama;Slovenska javnost Vasje prej kot pesnika spoznala kot urednika ljubljanskega Radia Študent,urednika Tribune, publicista in enega najbolj vnetih “študentskih revolucionarjev” na ljubljanski univerzi konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let. Kako danes gledate na takratno študentsko gibanje in svoja mladostna leta?
Je bila tedanja študentarija prvi glasnik novih demokratičnih časov ali je šlo za kaj drugega?
Pungartnik:Ni čisto tako. Pesmi sem objavljal že kar nekaj pred svojo novinarsko “kariero”. Vse drugo je prišlo tako mimogrede, ker kaj pa naj počne pob s podeželja v Ijubljani, kakor dela in živi po svoje. Zame je literatura pomembnejša od vsega drugega, tudi od prevratniških idej.
Ne vem, zakaj so se me zapomnili kot enega najbolj “vnetih študentskih revolucionarjev”, ko pa nisem bil tako vnet, kakor se zdi. Za razliko od nekaterih kolegov, ki so bili v študentske vrste poslani ali pa so to vzeli za sceno uspeha, sem delal samo stvari, ki sem jih hotel. Nisem bil eden od tistih nevrotičnih revolucionarjev, ki se morajo česa znebiti, da bi bili svobodni. Jaz sem potreboval svobodo za življenje. Imel sem predstavo boljšega sveta in ni mi je narekovala niti stranka in niti socialno ozadje. ljudje to hitro razumejo kot ekstremizem ali fanatizem.
Nikoli nisem jemal iz študentskega gibanja, ampak sem vanj vnašal. Tako me tudi ni preveč zanimala njegova politična stran, ampak predvsem tista, ki se da izraziti z umetnostjo in ki omogoča osebno, kulturno avtonomijo. Če ima človek svoj evangelij, ne potrebnje niti Cerkve in niti partije.
Takrat seje na univerzi veliko dogajalo, zlasti v sloju kulture. Vse to je segalo čez tedanje politične predstave in tradicionalizem in zato j e moralo priti do konfliktov. Vendar sem zelo malo sodeloval na ravni zunanjih konfliktov. Zdaj morda cenijo za spektakularnost, da si se prerival s policaji, da si bil na demonstracijah in podobno. Jaz pa nisem koval nobene zarote. Tisti boijši svet se mi je zložil iz drugih reči. Po nekih demonstracijah za Kambodžo sem se vrnil domov in ugotovil, da sem pol nekakšne množične psihične umazanje, ki se je mojim individualističnim instinktom uprla.
Seveda, demokracija je svobodno živjerje. Takrat so se formirale nekatere predstave sodobnih demokratičnih zahtev, predvsem avtonomije, človekovih pravic, ekologije. Okrog ijih smo se združevali brez prisile in lahko je prišlo do izraza precej posameznikov. Če vsi takrat niso bili sprejeti, še ne pomeni, da niso bili pomembni, saj seje pluralizacija pokazala prvič v nekontrolirani obliki prav v študentskih gibanjih.
Z današnjega vidika je to zagotovo zanimivo obdobje, polno intelektualne svobode in sprto s tistim, kar imamo zdaj, ko vlada miselnost drobnih trgovcev. Sloje zaboj dolgoročen poraz, kakor si mislimo.
Panorama .'Mnogi udeleženci tedanjega študentskega gibanja, s katerimi ste skupaj delali “študentsko revolucijo” in prijateljevali, so danes strankarskiliderji, poslanci, ministri, uredniki, direktorji velikih podjetij, župani... Skratka, vodilni politiki in gospodarstveniki. Kljub temu pa so razmere v družbi še daleč od tistih idealov, ki jih je
Pungartnik: Sem in tja opažam, daje kakšen moj čimer ali urednik iz tistih časov postal pomemben, in razen zelo redkih i^jemje to znak, da seje mladost definitivno končala in da ni več nekakšnega čara pripadnosti - generaciji, skupini, študentskemu gibanju. Tako je pač. Ljudje postavijo na prvo mesto svoj položaj injim tisto nedoločno navdušenje ali nekaj prebedenih noči ob pogovorih pomeni veliko manj kakor nekoč. Zdaj ne le da so pomembni jucje iz moje generacije, v poslovnem svetu so uspešni že tisti, ki so bili moji študentje.
Pomembna je neke vrste distanca. Veliko sem napravil, da me ne bi uvrščali v karkoli. Gre za pravi projekt avtomarginalizacije. Radio Študent, Tribuna, študentske skupine, partija, revije... Nekoč je vsemu temu treba obrniti hrbet in oditi naprej. Velikokrat do uspeha pripelje le slab značaj. Trenutno je tako edini svetnik Slovenje ravbar Rihtarič. Pa še v njem je bilo veliko ravbarske romantike in ne le suhoparno rokomavharstvo.
Pred leti mi je podaril svojo magistrsko nalogo moj šef z novinarstva na fakulteti. Eno od osrednjih poglavij je bilo soočenje dveh pojmovanj svobode. Prvo, ki gaje zagovarjal on, in je bilo Heglovo, drugo pa je zagovarjal nek naš profesor s Havajev in seje glasilo, daje svoboda to, da izkoristiš enkratno priložnost. Dolgo sem se tej konfrontaciji smejal, dokler nisem ugotovil, daje v Slovenji dejansko obvejala najboj pragmatična, najboj vulgarna oblika svobode, tista, po kateri si človeku samo sredstvo za doseganje denarja. Slovenci so izlakoteni denarja. Tega jim ne prinaša noben glo-b ji smisel. Največ, na kar so priprav j eni pristati je, da si za samopolepševarje omisljo kakšno od verovanj, kakšno jogo, samoobvladovanje.
Čeprav je po zunanjih znakih vse optimistično in na naj višji zgodovinski ravni, doživ jam ta čas kot omračitev. Je kdo analiziral posledice katastrofalno nizke izobrazbene ravni Slovencev, tistega sramotnega podatka o tem, koliko odstotkov ima visokošolsko izobrazbo?
Poveznjena vzpon judi iz moje generacje s tem padcem v brezno nizke kulture. Ker kaj pa je kul-
Kdo ve, od kod so slovenski šolski arhitekti jemali vzore, ko so zidali te šole. Njihova domiselnost in prosvet jenost sta kajpak zelo jasni. Iz užitka so napravili nekaj prepovedanega, mračnega, zatrtega, smrdjivega - kajti prva stvar, ki jo zaznate na slovenski šoli, je ob cigaretnem dimu smrad iz jedilnic. Kako naj otrok, ki zraste v teh grozjivih pitalnicah, razvje mehkobo socialnega prostora, pozdrav, nasmeh, prjaznost, obzirnost? Za hrbtom mu stoji cela šola, da pride na vrsto, on pa hlastno pogoltne obrok, občutek človeškega pomena, kije na koncu koncev tudi v senzualnem, v užitku kot človeški potrditvi, pa nadomesti z močjo, kijo prinaša denar.
Slovensko izobraženstvo j e socialna in ogrožena marjšina in ne gre ga obtoževati za ta kulturni propad. Stamjem ob študentskih domovih, in ko kdaj sredi noči poslušam pavjansko vreščaije bodočega izobraženstva, si mislim: Morda je to edini način, da vas judstvo posluša. Kot socialna kate-gorja ste tako ali tako irelevantni!
Panorama: Ko ste se po končanem študiju na današnji Fakulteti za družbene vede pred približno 80 leti odločili, da boste po študiju živeli in ustvarjali v štajerski metropoli, je Bojan Štih govoril o Mariboru kot o “industrijski puščavi”. Kakšne so bile takrat kulturne in duhovne razmere v mestu od Dravi? Ste se težko odločili za življenje in delo v “puščavi”...?
Pungartnik:V Maribor sem prišel po precejšijem
živjerju, kakor so meni. Vrhunec je bil s tistim prisluškovaijem. Sama polic ja je storila vse, da bi prikrila sledi, tako da ne verjamem, da bi se kdajkoli lahko kaj razkrilo.
Živeti v Mariboru? Veste, Žicje lahko živimo kjerkoli in kjerkoli najdemo judi, s katerimi se da lepo živeti. To ni odvisno od Maribora. Preden sem prišel sem, sem še v Rimu preživel veliko več časa kakor v Mariboru. Bil mi je tej. Ima neko neznosno navado, da so pr jate ji tisti, ki se zapjajo s tabo. Poznaš samo tiste, ki si jih srečal pri šanku. Maribor je ksenofobičen. Se na občinskem poli-cjskem uradu sem doživel prav zanimive stvari. Kdor se tukaj pritoži, je čuden, če že ne kriv. Skozi to se težko preb ješ s politično koncepcjo demo-kracje.
Nisem se prišel v Maribor dokazovat, kakor so se šli drugi dokazovat v ljub jamo. Komu naj bi se pa dokazoval in kaj naj bi dokazoval? Saj je cela Slovenja premajhna za kakršen koli dokaz, razen za lokalno omejenost. Saj je treba živeti globalno. Še v vojski, ki je bila zame čisti arest, sem imel stike z Nemčjo, Italjo, Madžarsko, pa da ne bi živel s svetom v Mariboru.
Panorama:Po prihodu v Maribor ste se zelo intenzivno vključili v kulturno življenje štajerske metropole in opravljali tudi vrsto pomembnih dolžnosti. Med drugim ste bili vrsto let tudi urednik revije Dialogi, kije bila po nekaterih ocenah takrat zelo kvalitetna. Kako je bilo in je s publicistiko v Mariboru? Pungartnik: Moj prihod v Maribor j e bil kar buren. Mislim, da sem se najprej sprl z mariborskimi pisate ji, ki so potem pisali zgrožena pisma bralcev in podobne reči, da ne omerjam drobnih ova-duštev. Intelektualno ozračje Maribora je bilo precej zastrupjeno in to sega še v današiji čas.
Za običajne predstave je bil Maribor sicer morda sprejemjiv, vendar sem ga čutil v kulturi kot zaspano, konzervativno, k diletantizmu in političnemu navdušeiju nagrjeno mesto. Obremerjeni so bili z nekaterimi starimi konflikti, med drugim tudi med literati. Tako imenovana “peterica” je poskušala na začetku sedemdesetih let osvojiti nekatere pozieje, vendar seji ni posrečilo. Potem je prišel še proces proti Jančarju, vmes je bilo še veliko drugih stvari. Ko sem začel prihajati na sestanke pisate jske podružnice, sem videl, kako krčevito se vsi oklepajo tega režimskega čudeža. V kasnejšem besednjaku bi se reklo, daje bilo malo, če je sploh bilo kaj, prostora za civilno družbo.
Pozneje sem res prišel za glavnega urednika Dialogov. Za razliko od skupine pred mano sem na široko odprl rev jo mladim, odprl sem jo za pre-vajaije sodobne literature in za zapisovanje stališč. Zlasti usmeritev k mlajšim je tudi znotraj uredništva naletela na ostra nasprotovanja. Mislim, daje rev j a dejansko prinašala dosti objektiven pregled literature, ki seje pisala takrat.
Zadzjič sem izbrskal iz arhiva koncept nove mariborske družboslovne revje, ki smo jo takrat pri-pravjali znotraj marksističnega centra na mariborski univerzi. To je bila instituc ja, kije prinesla nekaj svežega vetra v intelektualno živjeije Maribora, čeprav so si ga jucje še najboj zapomnili po tistem Marxu na kolesu, kije zbudil kar nekaj dvomov. Pozneje sem bil celo predstojnik tega centra in sem nekajkrat prišel v kolesje ideoloških mlinov, med drugim tudi zaradi Jagodičeve razstave.
Na drugi strani sem bil nekaj let predsednik sveta za kulturo pri socialistični zvezi delovnega judstva.
tura, če ne v veliki meri prav izobrazba, tista posebna omika, ki oblikuje plemenita nagijerja: ko-legialnost, sočutje, spoštovanje norm, spoštovaije človeka, milost, nesebičnost, zavzemarje za drugega, pomoč šibkim...
Merilo moralne ravni niso več šibki glasovi upornikov, ampak umori, poboji na cestah, uničevarje narave, pleijeije nezaščitene lastnine, namerno izzvana nezaposlenost, celo slovenski medjl.
- Panorazna.-Kakoje mogoče, daje v generaciji, kije skupaj delala “študentsko revolucijo” in se borila za skupne mladostne ideale, danes toliko medsebojnih nestrpnosti, ki smo jim priča v našem vsakodnevnem političnem življenju?
Pungartnik: Eno je svetla jedilnica, drugo pa je tema v kanalizacji, če si smem sposoditi misel enega od mojih naj jubših pesnikov Gottfrieda Ben-na. Odkar sem tajnik na Zvezi kulturnih organiza-cj v Mariboru, imam možnost tesnejšega stika s šolo. Opazil sem zanimivo lastnost, ki marsikaj govori o kakovosti skupnega prostora, katerega vloga j e nadzorovati in kanalizirati obnašarje posameznika. Danes ni namreč boj propadlega pojma, kakor je tako imenovana “družba”. Značilno! Eden od prostorov v šolah, kjer se ustvaija spoštovaije do drugega, kjer se učimo fine motorike v psihičnem in fizičnem pomenu, je jedilnica. Oglejte si jedilnice v naših šolah. V ijih se je uresničila Bu&uelova prognoza, po kateri j e prehraijevaije, povezano z oralnim užitkom, izrirjeno v skrivne prostore, z rjim pa tudi vse tisto, kar je povezano z Veliko dojko. Užitek z izločaijem, denarje prizorišče javnosti.
“Pred leti mije podaril svojo magistrsko nalogo moj šefa
^do kateri si
človeku samo sredstvoma dosečan ie denaria ”
*__^”lfl________________n**	___n '	*_________________
prelomu, ko sem zapustil tedarjo Fakulteto za politične vede. Tri četrt leta bedastega šikanirarja sem preživel. Kolegi so mi uprizarjali prave ideološke mučilnice, da bi se posul s pepelom, ko so se ustrašili za svoje položaje. Moja diplomska naloga, za katero so mi dodelili celo nekakšno nagrado, je bila o svobodi tiska. Ko pa bi moral to svobodo uvejavjati, je bilo tisoč razlogov za to, da mi zaprejo usta.
Najbrž v Maribor sploh ne bi prišel, če me ne bi naplahtal Leo Šešerko, da se vrača v Maribor. Sprva naj bi delal na marksističnem centru, potem pa me je “pokasiral” Vlado Sruk. Na današiji Ekonomsko poslovni fakulteti, kjer sem bil asistent, so kaj hitro videli, da so ga z mano polomili. Videti je, da sem se hudo zameril gospodom v Centralnem komiteju, ki so neprestano nekaj rovarili proti meni. No, k sreči so se našli jucje, ki niso ubogali na vsak žvižg policajev s Tomšičeve. Ne verjamem pa, da so veliko judem tako stikali po osebnem
V sistemu je bila takrat to instituc j a, ki je vsej navidezno omogočila formiranje nekakšne kulturne politike Maribora. Vprašanje je, če to ni bilo seimo kanaliziranje iniciativ v izgubo. Včasih človek pristane na tako manipulacjo, ker ne ve, da obstaja neki usodnejši raster odnosov. Komandirali so namreč drugi, včasih paje kakšno mneije bilo sprejeto.
Še danes me tisto shajanje navdaja z blagim občutkom brezupa. V Mariboru so namreč ustvarjalci vedno predstav jali pomembno politično postavko. Zelo seje pazilo naije. Zapletalo sejihje v konformizem, nudili so jim razumevajoča ramena, da so se zjokali na ijih. Po malem so jim delili atejeje in stanovanja. Vse v mejah nevtralizaic je vpliva. To je bil cel sistem, ki seje bal odkritih besed, čistega
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
razmišljanja. Mislim, da se v Mariboru v zadnjih dvajsetih letih sploh ni povečal delež ustvarjalcev.
Ni delovnih mest. Uradniška, šolska so že.
PanoramaiRazmere na kulturnem področju so sev Mariboru v zadnjih dveh desetletjih temeljito spremenile, veliko pa ste k temu prispevali tudi sami, s$y ste vedno znova pomagali utirati pota novemu, izvirnemu, ustvarj alnemu... Kako danes vidite kulturno in duhovno podobo Maribora?
Pungartnik: Moja vloga ni ta, da napravim bilanco in rečem, kako je v Mariboru “fse v redi”. Razglednice me ne zanimajo. V pomanjkanju izo-braženstva hočejo biti kritiki tudi tisti, ki to sploh niso - denimo strankarski voditelji, ambiciozni posamezniki, uradniki, novinarji. Kritika pripada nestrankarskemu izobraženstvu. Ne zaradi tega, da bi jemali pravico drugim, le njihove kritike nimajo teže.
S starimi ideologijami je ostalo tudi nekaj pričakovanja, daje lahko kritično tudi “stanje stvari”. Ko so po mariborskih ulicah simpatično, glasno in že kar ganljivo stavkah delavci, sem si rekel: Zakaj tem judem nihče ni pojasnil, da to nikamor ne peje, daje to samo zgubljanje časa. Kaj nihče ni videl Anglje v sedemdesetih in osemdesetih letih? Čudil sem se, da ni prejšnjemu šefu mariborske vlade, kije vedno rad grozil s socialnimi nemiri, kadar je hotel dobiti kakšen denar od državne vlade, nihče odkrito povedal, da to ni več nikakršen argument. To seje spraznilo. Lahko se mi smilijo, lahko jih podpiram še tako, ampak s tem je za zdaj konec.
Ni čisto jasno, daje s slovensko državo konec tudi sistema, kije slonel na lokalnih ideologijah, nacionalizmu ali lokalizmu. Država je univerzalna in ne lokalna ali nacionalna. Po hegeljansko bi rekel, da seje svetovni duh vselil v ljudstvo in zdaj mora početi nekatere stvari, tudi če se to ravno ne strinja s tem, kaj zahteva ta svetovni duh od njega. Tako kakor se bodo morali politiki navaditi, da ne nosijo belih nogavic, ker je to neolikano.
Tako smo namesto na dobro urejenem koncu razvoja v Mariboru v slabo urejenem stanju na začetku neke planetarne ali evropske, če hočete, poti. Ah drugače rečeno: ni kaj hvaliti.
Dam vam primer. Včeraj seje pritožil arhitekt, kije obnavljal SNG Maribor, da so nekakšni zlikovci odrezali kos dragocenega lesa, ki so ga uvozih iz daljne Japonske in j e bil sestavni del podobe avle v gledališču. Iz čiste objestnosti so ga odrezali. Saj imate lahko visoko kulturno samozavest, ampak tovrstno uničevanje je fizični podatek, kakor je fizični podatek skrunjenje umetnin, uničevanje spomenikov, uničevanje zgodovinske podobe Maribora in podobno.
Kakšna pa je kulturna klima? Več je izpušnih plinov, manj žveplovega dioksida, manj pozdravov, pogovorov.
Pan orama .-Katere kulturne ustanove so nosilci kulturnega razvoja v mestu in kakšna je njihova vloga? Komu gredo največje zasluge za preporod Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru (tako drame kot opere), ki dosega zadnje čase izjemne uspehe doma in v tujini? Pungartnik:Zgrešeno je, da imamo kulturne institucije za nosilce kulturnega razvoja. To v današnjem času sploh ni res. Nosilec kulturnega razvoja je danes komunikacjsko-medjsko-raču-nalniška sfera. Nosilec razvoja so zahtevni posamezniki, marginalne skupine, civilne združbe. Kaj je to kulturni razvoj? To, da hočejo zgraditi sredi najbolj finega okolja vil monstruozni stadion za 60.000 ljudi? To, da zgradijo na njem reflektorje na črno? To, da razbijejo Kolbičevo skulpturo? Da pada stopnja izobraženosti? Dajeste hamburgerje in divjate po peš coni z avtomobili? Da zgradite pošastne zgradbe sredi mesta? Da staremu mestnemu jedru uničite zgodovinsko identiteto in iz njega napravite lunapark? Da v času, ko naj bi država
omej ha kajenje, v stavbi občine ravhajo kot Turki?
Kulturni razvoj je pragmatična stvar in ne indeks ponosa. Sestavljenje iz množice majhnih podatkov in tehnično-organizac jj s kih rešitev. Majhen prispevek h kulturnemu razvoju je že to, da na vlaku ah v gledališču ne dobiš bolh. Panor&ma.-Kakano vlogo pa naj bi imeli oziroma imajo organi lokalne oblasti pri razvoju kulture? So mestni politiki naklonjeni razvoju kulture ali ostajajo ob velikih problemih mariborskega gospodarstva razvojni problemi na področju kulture v ozadju?
Pungartnik:Če počistijo ulice, se držijo zakonov, polovijo žeparje, utišajo razgrajače po deseti uri zvečer, uvedejo mestno rento, začnejo skrbeti za ateljeje in take stvari, se praktično njihova kulturna vloga že konča. Ne more lokalna oblast skrbeti za kulturo, če je to globalna stvar. Če izide dobra krjiga, se ne morejo spotikati obijo lokalni novinarji, ki sledijo cenam na tržnici, to je državni dogodek. Ne moreš v kulturo preko kupa lokalnih (mentalnih) smeti. Ko bom zaslužil toliko, da bom kupil fantastično dragi ISDN priključek, bom res lahko živel globalno tudi v Mariboru.
Še vedno velja namreč pravilo, daje občina moja mala oblast, tudi v kulturi. To so kulturniki občinskega ranga. Teh bo vedno nekaj, ampak kultura je nekje druge. Še Slovenija ni zadostna kritična masa za kakšen kriterij.
Panorama:Nekaj časa ste si prizadevali tudi za oživitev dela v podružnici Društva slovenskih pisateljev v Mariboru, ki ste jo vodili. Pred kakšnim letom pa ste bili med pobudniki za ustanovitev Mariborske literarne družbe, ki združuje zlasti mlajše pesnike in pisatelje ter izdaja tudi literarno revijo Locutio. Ali mariborski književniki različnih generacij in nazorov res ne morejo strniti svojih vrst?
Pungartnik: Od pisateljev sem dvignil roke. Praktično tudi od Društva slovenskih pisateljev, ki sebi toliko zadostuje, da si že preseda. Nikoli niso cenili dela, ki sem ga opravil za društvo, sami niso niti s prstom mignili, da bi v Mariboru kaj bilo, pisali so mi arogantna in obtožujoča pisma. Naj se imajo. Dvignil sem roke tudi od društva Mariborska literarna družba, ki sem jo predlagal v ustanovitev zato, da se mlajši in nekaj starejši literati
ne bi počutili utesnjeni in odrinjeni zaradi moje prisotnosti. Pa je bilo to vsijevaije in odveč.
Zelo moram biti previden, da ne rečem, kako grozni so etablirani pisatelji, ki nočejo videti okrog sebe na sto kilometrov nobenega konkurenta, ker so oni sok naroda in naj višje bitje v stvarstvu. Reči tudi ne smem, da imajo mladi premalo ambicij ih nočejo resno poseči v boj za Parnas. Resnica je namreč nekje na sredi, dejstvo pa je, da delam s približno 80 avtorji s Štajerske in daje to že nekaj. Med rjimi so literarno relevantna imena tudi v državnem okviru. Stanki Devjak je te dni izšla pesniška zbirka “Visoke vode”, Bredi Slavinec pred letom zbirka “Pajčevine", Franci Marini zbirka mladinske proze “Gelika”, zraven sta še dve pesnici, Majda Senica in Vera Brolih. Bilo bi pretirano, če bi rekel, da so to Baudelairji ah Hlebnikovi, so pa dragocene, lepe, kultivirane pesniške duše. Da ne govorim o mladih, Orlandu Uršiču, s katerim pripravljava knjigo, o tistih, ki se vrtijo okrog Mladinskega kulturnega centra, kjer ima literar-
no glavno besedo Tomaž Brenk, pesnik, zaradi katerega meje vlekel za ušesa nek lokalni ocenjevalec. Ne zaradi poezije, prej zaradi prej omenjenih previdnostnih razlogov.
Letos sem v pomladanskem delu spravil v programu Zveze kulturnih organizacij skupaj štiri publikacije, kar niti finančno in niti organizacijsko ni malo. Med njimi je tudi knjiga Mirka Križmana “Mesec in mak”, prva večja zamejska predstavitev sodobne avstrijske pesnice Christine Lavant. Kaj pomeni to v Mariboru na področju globalne kulture, sam bog ve. Lajanje na mesec že slišim tam zunaj v divji urbani džungli. Proti, seveda, kajti kdor seje enkrat rolal po Lentu v veseljaškem ritmu lumpenproletariata, ne sliši muzike. Ta shši samo grmenje. Ob knjigi pa so sami taki jucje, ki so Maribor, duhovna skupnost, obupana manjšina v boju proti provincializmu.
Tako je to.
Panorama: Maribor ima tudi univerzo, na kateri ste vrsto let delovali kot asistent. Na
začetku devetdesetih let je mestni parlament Maribor razglasil celo za univerzitetno mesto. Upravičeno?
Pungartnik: Vrag ve, če je res, da je ime tudi znak. Če reče kdo “univerzitetno mesto”, potem si predstav jam mirno, morda nekoliko zaspano mesto. Pa ne intelektualno zaspano, ampak ljer se vse odvija s spoštjivo zložnostjo. Velikanske površine za pešce. Spoštjiva tišina, samo kje na kakšnem koncu študentski pub, kjer se prepeva v latinščini. Polne dvorane študentske publike, močna univerzitetna založba, literarni večeri enkrat tedensko, izzivalno študentsko gledališče v dobro oprem-jenih prostorih, študentska galerjja, rock za izvoz, ki se ne preživ ja iz občinskega proračuna, izzivalna misel študentov, profesorji, ki stamjejo na 250 kvadratnih metrih in jim še to ni zadosti, da bi spravili noter vse krjige in slike, čajanke z iskrivimi mislimi, klubi, dobra knjigarna, kjer ti ne zaračunavajo 100-odstotnih provizj, jucje, ki v parkih berejo...
“Kaj je to kulturni razvoj? To, da hočejo zgraditi sredi najbolj finega okolja vil monstruozni stadion za 60.000ljudi? To, da zgradijo na njem reflektorje na črno? To, da razbijejo Kolbičevo skulpturo? Da pada stopnja izobraženosti? Da jeste hamburgerje in divjate po peš coni z avtomobili? Da zgradite pošastne zgradbe sredi mesta? Da staremu mestnemu jedru uničite zgodovinsko identiteto in iz njega napravite lunapark? Da v času, ko naj bi država omejila kajenje, v stavbi občine ravhajo kot Turki?”
Pojdite od postavke do postavke in preverite, če je Maribor univerzitetno mesto.
Panorama: Dejavnost ZKO v Mariboru je izjemno razgibana. Kako vidite vlogo te organizacije v bodočnosti?
Pungartnik: Zveza kulturnih organizacj je pred reorganizacjo, v Mariboru pa ji je potrebno izboriti še pravo mesto. Veliko novih stvari smo naredili v zadijem času, med katerimi literarne morda niso niti najboj v ospredju. Resje, pe jem literarne delavnice, spodbijam pa k pisarju vsakogar. Če nočem izgubiti stika z ustvarjalnimi judmi iz oko ja, moram to početi, čeprav me pisate jski kolegi, ki bi bili radi sami na sceni, gledajo zaradi tega postrani. To je kraja oglja. Zakaj bi bila navsezadnje povprečnost, kijoje pokril sistem, brez konkurence?
Panorama: Kultura ne pozna meja. Dolga leta ste sodelovali in se družili z umetniškimi ustvarjalci iz vseh republiknekdanje Jugoslavije, pa iz Avstrije, Češke, Nemčije, Italije. Bili ste tudi tajnik Evropske hiše v Mariboru. Je vojna na Balkanu pretrgala tudi kulturne vezi med narodi in narodnostmi, ki so živeli v nekdanji Jugoslaviji? Kako je mariborska kultura vpeta v kulturno sodelovanje v sodobni Evropi?
Pungartnik:Vprašajte me raje, kje so meje omejencev. Pred nekčj leti sem pripravil literarni večer s pesnico Ingeborg Hiel iz bližine Gradca. V pogovoru jo je eden od mlajših pesnikov vprašal, če je verna. Ona je za trenutek osupla zastala, potem pa je rekla: Veste, tega me pa v Avstr ji nihče ne bi vprašal. Spomnim se, kakšen škandal je bil, ker
“Živeti v Mariboru? Veste,
Židje lahko živimo kjerkoli in kjerkoli najdemo ljudi, s katerimi se da lepo živeti. To ni odvisno od Maribora.
Preden sem prišel sem, sem še v Rimu preživel veliko več časa kakor v Mariboru. Bil mi je tuj.”
sem se poročil s tijko. Sodelavec s Komunista me je prepričeval, da ni čisto gotovo, da ona ni špjon. Skoraj ob tla meje treščilo, takšnaje ta logika. Nikoli prej nisem razmišjal o tem, da so moje nacionalne in kulturne osnove drugačne od slovenskih. Ko pa sem se počutil ogroženega pri najboj elementarnih stvareh in ko sem doživel tisto moro in po-niževaije s prisluškovaijem ter vso hipokrizjo sistema v zvezi z rjo, sem se odločil za svoje žido-vstvo. Saj so me razmere tako ah tako razlastile večine kulturnih vrednot židovstva. Ampak to je preživetje. Še posebej sem dobil samozavest, ko sem ugotovil, da me niti tako imenovana država ne more zaščititi. Kaj šele, da bi lahko pričakoval podporo od stanovskih kolegov.
Imam bogate stike s tujino, to vedo tudi tisti, ki so mi nekaj časa sedeli na telefonu. Veseh me, da sem zaradi tega sum j iv. Saj vendar delam za veliko, lepo in ponosno instituc jo, literaturo. Živ jeije je samo bleda, sfižena, raztrgana, slaba, poneum-jena kopja literature.
Svet je velik in lep, zanimiv, poln judi, ki z vese jem navežejo stike. Zakaj bi zapravjal čas z judmi, ki ne znajo nikogar podpreti, ki so polni tesnobe in strahov, brez veseja, omam j eni od cenenih drog in ideologj? Zakaj bi se držal izdajalskih pr jate jev, če pa je toliko drugih poštenih judi, doma in širom po svetu?
Panorama.-Morda za konec še vprašanje o tem, kaj trenutno ustvarjate. Pred. kratkim smo videli premiero vaše lutkovne igrice, sliši pa se, da pripravljate tudi zbirko bajk in povesti s Pohorja, kjer je na Legnu nad Slovenj Gradcem vaša domačija. Imate še kaj v pisalem stroju oziroma računalniku? Pungartnik:Mislim na dopust. Mislim na nekaj pravjic, kijih bom dokončal. Slikar Anton Repnik mi je napravil prelepe ilustracje za mojo novo knjigo “Petreja s tepke” in to bi rad vnovčil. Sicer pa živjerje ni tako pusto. Pred vrati je izid krjige ljube Skornšek “Ljubine pesmi”, kijih je uredila Alenka Glazer in ki rešije iz pozabe nekaj lepih trenutkov. Za jesen pripravjamo zbornik senior-ske delavnice, če nam bodo naklonih kaj denarja zarj. Tudi “Ostržek” Orlanda Uršiča naj bi izšel kar kmalu, potem pa še pesmi Tihomile Dobravc in
Sonje Goleč.	_	_ „ ,
Tomaž Kšela
Pletilstvo in tekstilna galanterija Fočič Feri s. p.
Pot na Hreše 25, 61260 Lj. Polje
tel. nc 061/481-845, fax 061/481:945, tel. 061/481-707, mobitel 0609 615249
Pri nas lahko dobite:
majice
pajke, kolesarske hlače
različne komplete dekl. fantovske, otroške
pletenine: jope, topi, puloverje, komplete...
Vse našteto lahko dobite takoj v maloprodaji in veleprodaji
m.
W
13. julija 1995
Piše: Vekoslav Grmič
USTAVITE
FAŠIZEM!
Kar se dogaja danes pri nas, tena lahko usodne posledice, če ne bomo pravočasno ustavili tega razvoja, ki gre vedno jasneje v smeri fašizma kot najhujšega nasprotnika demokracije. Prav v trenutku, ko smo praznovali 50-tetnico zmage nad fašizmom, smo hkrati ob praznovanju obletnice osamosvojitve, ob dnevu državnosti v Ljubljani, bili priče doslej naj izrazi tej šem u nastopu fašistoidnih sil.
Res je, da je to bil samo naj-izrazitejši nastop teh sil, kije tudi formalno bil podoben nastopom fašističnih in nacističnih voditeljev, posebno Adolf a Hitlerja v najbolj mračnih letih evropske zgodovine, a že dolgo smo lahko slutili, da bo do tega prej ali slej Prišlo. In zgodilo seje, hvala bogu Se pravočasno, kot resno opozorilo, ki se ga morajo posebej zavedati stranke na oblasti, da ne bodo s svojim odločanjem ustvarjale razmer, v katerih nujno Uspeva fašizem »kot edina reši-tev* iz nevzdržnega položaja. Rekoč smo se tako odločno uprh srbskemu »mitingu resnice« v djubjani, sedaj pa smo doživeli lasten miting resnice. Pa se tako Ponosno nekateri trkajo po prsih, češ da smo Slovenci vendar Evropejci in ne Balkanci. Kaj pa so dokazali »mitingaši« v Ljubljani 26. 6. 1995?
Do tega izbruha fašizma seveda ni prišlo naenkrat. Pripravljal
seje že dolgo. Pomislimo samo na tisto nenehno govorjenje nekaterih vidnih politikov, češ da bo pri nas demokracija šele takrat, ko bodo sami prišli na oblast, da je današnja volja ljudi, ki seje po-kazalajasno na zadnjih volitvah, še vedno odsev delovanja »udbo-mafjje«, komunistov itn. Torej: demokracija, to sem jaz. In ni prav nič čudno, da tako govorijo pristaši tistih strankarskih voditeljev, ki sta na»mitingu resničen 26. 6. 1995jasno pokazala, kaj hočeta, voditelja SKD in seveda SDSS. Zadnji se tudi ni sramoval posnemati nacističnega vodje v formalnem pogledu svojega nastopa. Ne vem, ali se je potrdila teorija o»arhetipih«ah kaj drugega, saj omenjeni »vodja* ni doživel nastopov Adolfa, čeprav je izpadel kot njegov zvesti posnemovalec že na zunaj, kaj šele, če pomislimo na vsebinsko demagoško plat njegovega nastopa. Človek bi se ob tem prizoru samo pomilovalno nasmehnil, če ne bi pomislil, da je prav takšna reakcja na Hitlerjeve nastope v inozemstvu nekoč bila usodna za vso Evropo, da, ves svet. Pomisliti moramo tudi na nenehno blatenje vseh, ki danes nosijo odgovornost za našo državo, in hkrati prikazovanje drugih, ki niso na oblasti, kot povsem brezmadežnih in edinih resničnih rešiteljev. Gotovo je treba priznati, da je kritika večkrat upra-
vičena in je nujno potrebna, toda hkrati sebe in »svoje« razglašati kot brezmadežne in edine »odrešenike« je vendar preveč jasno, za kaj v resnici gre. Tako pač ravnajo Judje, ki so obsedeni z oblastjo in so pripravjeni storiti vse, da se oblasti polastjo. Tudi to je bila metoda fašistov in še posebej nacistov. Seveda je bilo treba čimboj »napihovati« nekakšno »vojno za osamosvojitev«, kije, kakor vemo, ameriški diplomati tistega časa sploh ne priznavajo zaresen spopad. Vendar, če hočejo nekateri vejati za »generale« in heroje, je treba prikazati takratni spopad med JLA in slovensko teritorialno obrambo kot najresnejšo vojno. Vsekakor je res, da danes nekateri o tej »vojni« govor Jo tako, kot da bi šlo za resnično vojno. A kjub temu jim ne uspe, da bi si pridobili nimb karizmatičnega vodje, injim niti debele knjige pri tem ne koristjo. Sicer pa je takrat zmagal slovenski narod, njegova edinost, njegova resna pripravjenost, da Se brani. Zato se mi zdi sploh nerazumjivo, da so na proslavi nastopali razhčni »najboj zaslužni Judje« za osamosvojitev, čeprav bi v imenu slovenskega naroda bilo dovoj, če bi govoril le predsednik republike. V Slovenji pač ni mogoče priti do demokratičnega dialoga, kar se je že ponovno jasno pokazalo.
Popolnoma jasno je pokazala prav tako slovenska katoliška Cerkev, uradna Cerkev, v zadnjem času, na kateri strani hoče biti, s katerimi strankami se povezuje, s katerimi tendencami v politiki se hoče poistiti. Zopet je čudna podobnost z dogajanjem v Nemčji, kjer je center pomagal priti Hitlerju na oblast in uradna Cerkev nikakor ni pokazala tistega odpora do nacionalsocia-
lizma, kakor bi ga bila dolžna pokazati. Demokracjaje konec koncev bila za Cerkev vedno su-mjiva in boj ah marj »nujno zlo«, razen v primerih, ko totalitarna oblast ni hotela z njo dehti oblasti ah ji je kratila (vso) svobodo in možnost političnega vpliva. Sicer pa je njeno današnje vedenje očitno nadajevanje njenega ravnanja med okupacjo vLju-bjanski pokrajini ah JubJanski Škofji. Kaj potem pomeni nekakšno priznavanje krivde v tem času, ko pa dejanja hočejo danes pokazati, daje imela prav takrat in ima prav danes, ko se odločno postavja na stran Nove slovenske zaveze in strank, ki zagovarjajo domobranstvo? Celo državno proslavo ob zmagi nad fašizmom »bojkotira«, ker so se tako odločili njeni politični »Ju-bjenci«. Ti Judje se pač sploh ne morejo motitiI Zato ni primerno govoriti o obletnici zmage nad fašizmom, temveč le o koncu 2. svetovne vojne, zato se zamolčuje domobranska prisega nacionalistom in skupni boj domobrancev z nacisti, zato se prikazujejo leta realnega sociahzma pri nas kot en sam zločin, ena sama krivica itn. Tako imamo opraviti danes z drugo stranjo ponarejanja zgodovinskih dejstev, kakor smo jo imeli nekoč v času realnega socializma. V tem primeru veja res: »Isti«, le barvaje različna. Ni čudno, da se v tej duhovni megli dobro počutjo »obrrjenci«, ki so nekoč zagovarjali povsem nasprotna stališča. A kjub temu upanje. Vse to, kar je bilo povedano, namreč ne veja za vso slovensko katohško Cerkev, niti za ves njen uradni del. Upamo pa lahko tudi, da bo proglasitev res slovenskega škofa A. M. Slomška za blaženega prinesla ustrezno streznitev v slovenski prostor, tako v Cerkev kakor zunaj nje.
(iz Republike)
Piše: Jože Smole
SLOVENIJA IN NATO
Posamezni politiki se lahko zavzemajo za članstvo Slovenje v Severnoatlantskem paktu (Natu), nikakor pa nimajo pravice govoriti vimenu slovenskega naroda. Za članstvo v Natu se držav Jani Slovenje šenisoopre-delih. Javnomnenjske raziskave Pokazujejo, da se večina boj nagiba k statusu nevtralne države. V dokumentu našega zunanjega ministrstva, ki skuša oblikovati strategjo naše mednarodne dejavnosti, pa se članstvo v Natu omenja kot naša prednostna haloga.
Tisti, ki »navjajo« za članstvo v Natu, navajajo kot razlog predvsem našo varnost. S članstvom v tem paktu naj bi si zagotovili popolno varnost nacionalnih interesov. Ta argument je seveda zelo vprašjiv. Dovoj je omeniti, da sta Grč ja in Turčja članici Nata, a sije Turčja kjub temu v začetku sedemdesetih let
dovolila grobo vojaško invazjo na Ciper, ki je bil tesno povezan z Grčjo. Ob turškem vojaškem posegu Nato ni zaščitil Grč je, svoje članice. Sprjaznil seje s turško vojaško okupacjo polovice Cipra.
V sedanjem resnem sporu o ozemejskih vodah Egejskega morja, ki kaj lahko preraste celo v vojno, se Nato ne mish opredejevati niti za grške niti za turške nacionalne interese.
Če kdo mish, da bi članstvo Slovenje v Natu pomenilo našo popolno varnostpred morebitnimi tujimi ekspanzionističnimi posegi, se moti.
Naši javnosti do zdaj ni bilo predočeno, da bi članstvo Slovenje v Natu pomenilo med drugim vsaj trikratno povečanje finančnih sredstev za obrambo. Takšna je pač cena, ki bi jo bilo treba plačati, tudi za številno biro-kracjo Nata.
V sosednji Avstr ji, kije lani postala polnopravna članica Evropske unje, so razmeroma redki politiki, ki se zavzemajo za članstvo v Natu. Javnomnenjske raziskave kažejo, daje večina Avstrjcev za nadajevanje aktivne nevtralne politike.
Ob pristopu Avstr je k Partnerstvu za mir je generalni sekretar Severnoatlantskega pakta Caes decidirano izjavil, da to v ničemer ne omejuje avstr jske nevtralnosti.
Ali se bo Nato v prihodnje sploh širil ali ne, je zaenkrat veliko vprašanje. Po razpadu sovjetskega vojaškopolitičnega bloka je izgubil glavni razlog svojega obstoja. Danes ni jasno, kdo je njegov sovražnik.
Predstavniki Po jske, Češke, Slovaške, Madžarske, Litve, Estonje in Latvje si prizadevajo za članstvo v Natu, ker smatrajo, da bodo te države tudi v prihodnje izpostav jene ruskemu ekspanzionizmu. Toda vodstvo Nata je glede tega zelo oprezno in vsaj za zdaj ne namerava izzivati Rusje.
Ob ustanovitvi Združenih narodov je bilo sprejeto načelo o enakopravnosti vseh narodov in držav, velikih in majhnih. Po padcu berlinskega zidu pa seje žal začela delitev evropskih držav na prvorazredne in drugorazredne. V prvo katego-
rjo sodjo države članice Evropske unje in Nata, v drugo pa vse države Srednje in Vzhodne Evrope, ki naj kle-čeplazjo pred Evropsko unjo in Natom ter prosjačjo za skorjico kruha. Takšna neenakopravnost evropskih držav naj bi se opravičevala s tržnim gospodarstvom in demo-kracjo. Hvala za takšno »demokratsko pojmovanje«privilegiranih in zapostavljenih evropskih narodovi
Vse to so razlogi, ki narekujejo potrebo večje razsodnosti v naši zunanjepolitični stra-tegji. Nesmiselno seje apriorno opredejevati za naše članstvo v Natu, še zlasti, ker ne vemo, ali so njegove vodstvene strukture Slovenjo sploh priprav jene sprejeti.
V naši zunanjepolitični strategiji bi morali nakazati več opoj. So različne možnosti in opredeliti bi se morali za tisto, kije kratkoročno in dolgoročno v našem resničnem nacionalnem interesu. Izkušnje Švice, Švedske, Avstr je, Finske in še nekaterih drugih držav so za nas zelo poučne.
Vsekakor pa gre za tako pomembno zadevo, da o njej ne more odločati sama niti vlada niti parlament. O tem je potrebno, ko bo stvar dozorela, razpisati referendum z jasno zasta-vj enim vprašanjem.
Piše: Drago Kuhar
moMrousKO
GOSPODINJENJE
Pa naj še kdo reče, da rimoka-toliki za svojim župnjskim ali kakim drugim pragom lahko Pogrešajo žensko v najširšem bivanjskem pomenu besede, saj si nas njihovega podjetja finančnik, msgr. Martin Špringer na vse kripje prizadeva prepričati o potrebnosti in celo nijnosti uvedbe cerkvenega davka kot zakonske prisile, ki se ga mora izterjati; če ne zlepa pa zgrda, oziroma z grožnjo, saj si župniki in vsi ostali kleriki ne morejo Plačati niti gospodinje, kaj šele, da bi si privoščili še kaj nepo-grešjivega za vsakodnevno pri-rodno živjenje, in mnogokje zaradi bede za zajtrk tolčejo prežganko.
Človeku naj bi se kar solze pocedile, ko shši tako jamranje in naj bi kar zadnji kruhek odnesel k ubogim beraškim papini-stom, če seveda dejanskost ne bi bila popolnoma drugačna, saj je
to s&mosmilvjoče cvijenje samo izražanje neizmerji vega pohlepa in skrajne nemorale.
No sicer pa že kar enciklopedična resnica je, da rimo-katoliški kler najboj zagotovo ve, koliko je ženska »vredna«; vendar ne kot osebnost, ne kot individuum, ne kot subjekt živjenja, ne kot svobodna mati, ne kot enakopravna in avtonomna so-kreatorka bivanja, ampak kot objekt, kot orodje, s katerim za tostranstvo izbrani črnounifor-noniki počnejo vse, kar ni prepovedano, je pa dvoumno zapovedano, tako da se lahko skrivoma dela tudi tisto, česar bi sekohčkaj humani in prosvetjeni človek sramoval, oni se pa v večini niti ne zamisljo, saj kako bi se pa le naj, če pa je maksimalistični in totalitaristični patriarhalni egoizem prerastel in se vrastel v njihovo celotno zemejsko bivanje.
Mnogi moški, odločeni za samski stan, nimajo svojih gospodinj, pa so, npr. znanstveniki ali umetniki, pomembnejši za narod kot klerikalistični ja-dikovalci. Vendar funkcja gospodinje je pri večini črnouni-formnikih papeškega duha ne samo večplastna, ampak tako mnogoštevilna, da je težko našteti vsa opravila, ki naj bi taki ženski bila vsakodnevna služba, celo prirodna zapove-danost ali pa vsaj skrivnostna vdanost, ki se moralno in bivanjsko mora žrtvovati, če se v dejanskosti resnično zgodi kaj takega, kar ni za vsako oko, saj vsestrane nedolžnosti se pa res ne sme s kakršnimkoli grehom javno popackati, ampak naj raje ostane del trpeče zasebnosti, ki bo itak na onem svetu prekleto dobro poplačana. Župnikova gospodirjaje tudi perica, likarica, služkinja, ponižna ubogjivka, prirodna tolažnica, sestrica, polna bivanjske Jubezni in erotičnega hrepenenja, rodfja brez oklicanega očetovega priimena in še bi lahko naštevali, vendar boga reva tudi sama pogosto ne ve, kaj ji je vse opraviti, da bodo gospod mašniški absolutist za-dovojni in osrečeni. Taka gospodinja. mora res veliko stati, saj o prav J a več služb in še te morajo ostati zgoj zasebnost, čeprav se za ijih plačilo zahte-
va denar iz državnega proračuna.
Ta sramotni privilegj takšnih ali drugačnih, nižjih ali višjih uslužbencev in predstavnikov rimokatoliške cerkve in izko-riščevalsko-poniževalni odnos do ženske kot posameznice, kot individualke in kreativne osebnosti nimata s človečnostjo bivanja nič skupnega, ampak sta eksistencialno in vsakršno drugo razvrednotenje ženskosti, brez katere se ne da zamišjati zamejskega prirodnega živje-rja.
Rim o katoliška cerkev ima tak poniževalen odnos do vsake ženske, kot da ona ne bi bila človek. Papeževo mnenje gre tako daleč, namreč, če je celo do skrajnih meja ponižana, nima pravice sama odločati o sebi, o svojem telesu in o svoji duši, ampak o rjej odločajo poklicani nekaterniki, ki pogosto tolažjo in odpuščajo s ponavjarjem početja pred tem, tako da se zgodba samo nadajvje, le daje v drugi celofan zavita.
Prozornost in lom ji vos t sveto-sedežne papeške morale je zmerom boj razvidna takrat, kadar se da rimokatoliški cerkvi večja merica svobode in demokracje, ker seji takrat strgajo vajeti vsaj približka stvarnega bivanja, in zaradi zahteve po totalni oblasti ali pa vsaj države v državi se ji trgajo vse verige še količkaj razumnega premisleka.
arena
Piše: Boža Gloda
Milan Kučan
Seveda bi se lahko tudi predsednik Milan Kučan vključil v vsesplošno prepiranje in dokazovanje, kako njegovi kritiki nimajo prav. Lahko bi denimo dokazoval, da je njegovo / opravljanje predsedniške funkcije v protokolarnem in varnostnem smislu do skrajnosti poenostavljeno ^ (in tudi pretirano skromno), tako da je težko pri-
POMIRJEVALEC
merljivo s protokolom in varnostnimi ukrepi pri drugih predsednikih republik. Zato je paradoksalno, da je Janez Janša izbral prav Kučana in druge politike (Rupla, Bučarja, Bavčarja), zbrane na nedavni proslavi dneva državnosti, za svoje dokazovapje pjiho-ve »odtpjenosti od ljudstva«.
Ko se je Janša na zboru svoje stranke v Mostecu obregnil v Kučanovo ugotovitev, daje v slovenski vojni zmagal slovenski narod, je dejal, daje »to res, vendar je potrebno vprašati predsednika, zakaj je bila častna tribuna na zahtevo državnih varnostnih organov od tega naroda, kije zmagal, ločena z železno ograjo. Zakaj je nekatere, ki so govorili, kako je narod zmagal, varovalo celo krdelo varnostnikov v neprebojnih jopičih? Tam j e bil narod in samo državna oblast. Pred kom so varnostniki varovali to oblast?«
Seveda bi v Janševem slogu tudi Kučan lahko vprašal Janšo, pred kom so potem pjega varovali in varujejo, ko pa je splošno znano, da je imel Janša kot minister okoli sebe kar nekaj varnostnikov in da je bil zagotovo najbolje varovani minister.
Namesto, da bi se ukvarjal s takšnimi in podobnimi (nesmiselnimi in pritlehnimi) vprašanji, je Kučan v nedavnem intervjuju predvsem opozoril, da gre pri starih in novih zdrahah na Slovenskem za bistveno vprašapje, od katerega je odvisna usoda slovenske demokracje. Nekateri si kar naprej jemljejo pravico »nepriznavanja vo je ljudstva, izpričane na volitvah«. Ko pravjo, da države ne predstavljajo pravi ljudje, si jemjejo pravico odrekati legalnost in legitimnost volitvam. Od tod pa ni več daleč od skušnjave, daje treba »zamepjati judstvo«.
Dobro je, da je glede tega Kučan povsem nedvoumen (in da se ne zateka k nepotrebnemu taktizirapju, kar včasih rad počepja). Prav tako je dobro, daje povsem jasno povedal, daje proti mitingom, ki so za-mepjava za »legitimni politični red«, proti mitingom, ki podžigajo strasti »in pozabljajo na dejstvo, da je veliko lažje netiti sovraštvo kot gojiti strpnost, živjenje z razlikami in medsebojno razumevapje.«
Dr. Anton Stres
Dr. Anton Stres, kije sicer s svojimi pogledi in trditvami blizu nevarnim ekstremom in duhovnemu nasiju nad judmi, v izjavi za Dnevnik kategorično trdi, da v nedavni (Janševi) proslavi na Kongresnem trgu ne vidi »nikakršne nevarnosti neo-fašizma«. Pravi, daje teza o ! neofašizmu »pretirana«. Dr.
Stres ne zaznava »nika-	,
kršnih resnih kazalcev za	1
kaj takega. Za neofašizem v
SKRAJNEŽ
Slovenji mapjka veliko stvari, med drugim tudi populizem.« Za dr. Stresa je torej vse v najlepšem redu.
Dr. Stres pravi, daje neofašizem hkrati povezan z omejevanjem demokracje, s prevlado ene stranke in ene skupine judi nad celotnim političnim prostorom, tako »kot je bilo v komunizmu«. Ah pa tako, kot v zadpjem času, glede nekaterih političnih zadev razmišjajo in delpjejo cerkveni krogi na Slovenskem. Vendar tega dr. Stres ni rekel.
Cerkev j e kjub svoji proklamirani »univerzalnosti« in enakosti do vseh ob zadnjih lokalnih volitvah brez kakršnekoli zadrege podprla povsem določno politično opejo v Slovenji in povsem konkretne stranke. Vodila je kampapjo proti levim »vladajočim strankam« in strukturam, vzpostav jenim z demokratičnimi parlamentarnimi volitvami, kiji »ideološko« niso všeč. Za Cerkev to niso nič drugega kot ostanki »komunističnega režima«, ki bi jih bilo treba, skupaj z volivci, ki očitno ne vedo, kaj je prav in kaj narobe, preprosto zamepjati, če že ne ukiniti. Na to je povsem direktno nedavno tega namigoval tudi dr. Anton Stres, ko je tožil, da bo v Slovenji tako dolgo slabo, »dokler se slovenski držav jani ne bodo ove-deli, kdo je kdo v tej državi«. Takšno ravnapje Cerkve ni nič drugega kot zanikapje demokratičnih institucj in demokratičnih pravil. Medtem ko dr. Stres govori, daje fašizem »prevlada ene skupine judi nad celotnim političnim prostorom«, ravno Cerkev zase (v posvetnih, političnih zadevah) zahteva »posebno mesto« in si čedaje očitneje »rezervira« pravico edino zveličavno razsojati, kaj je resnica, kaj je v Slovenji demokratično in kaj stari totalitarizem, kdo je pravi in koga je treba (za vekomaj) prekleti in odstraniti.
To seveda ne zbližpje, ampak-kot je nekdo zapisal -na Slovenskem vzpostavja novo hladno vojno in nove berlinske zidove. In dr. Stres je nesporni odločilni gradite j teh zidov.
Nešteto je Mm razUMl nnelednv in soočanj Mo zemoM mk nacionalno valuto in vse se stekajo v osnovno misel:
~	-	~	~	V/	sinjino vrsto »naglavnih grehov«,
V v
»ZAŠČITIMO NAS TOLAR!«
Poiiv je namenjen vsej slovenski javnosti, kajti iz dneva v dan se pojavljajo krti vseh barv in smeri, ki ga hočejo na prebrisan, sicer javen, vendar zahrbten in zato toliko boli nevaren način tu in tam odškrniti, odgrizniti in mu s tem zmanjšati vrednost in veljavo.
Inteligentnost
denarja
Denar je izjemno inteligentna kategorija, in številne analitične raziskave mu niti zlepa niti zgrda ne morejo priti do prave obisti.
Marsikatera teh teorij govori o opozicionalnosti med absolutnimi cenami (torej monetarno kategorijo) in relativnimi cenami (torej realno kategorijo).
Nešteta so stališča glede interpretacije med posojilnimi (kreditnimi) skladi in preferenco likvidnosti.
Nešteto je distinkcij med tako imenovanimi velikimi tržišči, kot na primer: tržiščem blaga, tržiščem denarja, tržiščem vrednostnih papirjev, tržiščem dela in tako naprej.
Soočeni smo z raznimi hipotezami o monetarni iluzornosti in neiluzornosti, o fleksibilnosti in nefleksibilnosti plač.
in edino pravični podobi levega in desnega žepa, merjalno razmerje da mora biti v službi in na voljo tistim, ki z rjim niso zadovoljni, o državni blagajni pa pridigajo kot o neki »samopostrežnici«, iz katere se da marsikaj vzeti, malo ah pa le nekaj več kot nič pa vanjo prispevati...
In da je vse narobe, je kriva seveda BS, ki daje trmasta, zadrta, samoljubna, da se obnaša kot nekdanji »žandar« in daje na sploh daleč proč od realnega življenja.
Ampak oni..., oni bi to stvar že uredili.
Razrahljali bi njeno šturost, preskrbeli več denarja, olajšali življneje in ga vrnili v »zlate« čase, ko denar sploh ni bil tako redek in ko smo lahko varno, zadovoljno in predvsem z manj truda in naporov živeli mnogo bolje kot dandanes...
In takih prerokov niti ni tako malo, na žalost tudi med najbolj odgovornimi ne.
ti, o vsem se da diskutirati, razpravljati in bolj ali manj žolčno meriti ostrino nasproti stoječih si kopij.
To velja tudi za monetarno politiko, ki smo jo pred dobrimi tremi leti sprejeli in na njej tudi dosledno vztrajali. Vsakdo ji ima pravico nasprotovati, pravico predložiti spremenjeno, boljšo ah celo povsem novo. Nihče jih ne more ovirati, vendar bodo o tem nazadnje odločali le volivci, samo volivci in nihče drug. Toda omeniti je treba, da se vsi tu omenjeni predsedniški aspiranti strinjajo o javnem in glasnem proklami-ranju stabilnosti našega tolarja. Nihče ne pledira na večjo stopnjo našega zunanjega zadolževanja, vsi govore in celo prisegajo na potrebno zmanjševanje inflacijske stopnje proti enoštevilčni vrednosti, vsi govore o nujnosti varčevanja, potrebi za relativnim zmanjševanju deleža državne porabe v ustvarjenem bruto družbenem proizvodu in prav vsi
prav vsem Slovencem, ki vanj iz dneva v dan vse bolj zaupajo. Verjetno bi bilo tudi dobro, da se ze ob samih deplasiramh namigih spomnimo, kako, na kakšen način in s koliko vloženega
skupino trdnih evropskih valut. Ne le daje konvertibilen doma, tuji strokovnjaki že leto dni predlagajo njegovo konvertibilnost navzven. Je torej trden, soliden, dovolj gibčen, da spremlja, pospešuje in kot instrument »par ezceUence« tudi kar uspešno krmari vse gospodarske in družbene tokove v našem, sicer majhnem, a žena solidnih temeljih slonečem monetarnem prostoru. Nikar ga torej na uničujmo, nikar mu torej ne pripisujmo vrsto »naglavnih grehov«, za katerimi sploh ne boleha, pa čeprav s tem sploh ni rečeno, da mora ostati samo takšen, kot je sedaj, in da stopnje njegovega položaja ne bi mogli spraviti tudi na še višjo položajno vrednost v našem in evropskem prostoru.«
Nekateri prisegajo na konstrukcije, imenovane klasične, drugi spet na Keynesa, tretji na neoklasicizem.
Nekateri upoštevamo zlasti učenje očeta monetarizma Miltona Friedmana, da ob tem niti ne omenjam manj znanih znanstvenikov, kot na primer Patinkina, Hicksa, Wicksella, Hayeka, Koop-mansa in plejade drugih, ki so svoja znanstvena dela posvetili problematiki monete.
Osnovni, zgodovinsko kar naj-trdneje zasidrani koreni so torej v nepoznavanju, zgrešenem pojmovanju in na tej osnovi prakticiranem uporabljanju fenomena »denar«.
Pesem, ki jo radi poslušamo
Nič ni torej nenavadnega, daje tudi pri nas tako. Še zlasti sedaj, ko znova vstopamo v predvolilno kampanjo in si spričo tega stranke in strančice, še zlasti pa vodilni gromovniki na raznorazne načine prizadevajo vpreči tudi naš tolar v svojo volilno in dirkalno kampanjo.
Nenadoma se izkaže, da so vsi nnjve^i specialisti, strokovnjaki in poznavalci tudi vsega, kar je v zvezi z denarjem.
Malce karikirano rečeno, obnašajo se in govore tako, kot da j im monetarna politika leži v levi roki, da je davčna politika ena sama državna »ravbarjja« in da bi morala biti pač takšna, kot si jo sami predstavljajo, da so bančni in kreditni odnosi na sploh čisto enostavne pesmice za prvošolce, proračun razlagajo po svoji
Ta odstavek je sicer hudo pretiran, napisan le zaradi tega, da bi tudi vsi nepismeni lahko razumeli, kaj se v resnici skriva za tem skrbno in zvito stkanim pa-ravanom.
Resnica je sicer kruta, vendar še danes spodbudna in obetavna
Naj na naslednjih državnih volitvah zmaga ta ali ona koalicija, naj postane predsednik vlade Drnovšek, Peterle, Janša ali celo Kocjančič, vsakdo teh je na srečo Slovencev vendarle tako pameten, razumen in prepričano tem, da brez trdnega, solidnega, stabilnega in v mednarodnem prostoru že etabliranega tolarja ne bo mogel realizirati svojega programa.
Glede ekonomske politike so prav vsi tudi tako daljnovidni, da se brez solidne in trdne nacionalne monete ne bodo mogli spopasti, še maij boriti proti rakasti rani današnjih dni - brezposelnosti.
Temeji, na katere smo postavili in nato na ijih gradili naš slovenski tolar, so izjemno solidni, čeprav je tudi res da si kot »najstnik« še vedno le utira svojo pot in svoj trdni položaj v družini evropskih valut.
V volilni kampaiji, kije izraz uspešno razvjsjoče se demokra-c je v našem slovenskem prostoru in v kateri se vsaka štiri leta odločamo za novo parlamentarno in vodilno ekipo, je možno prav vse. Vse je možno predlaga-
so baje tudi naklonjeni ideji o skupni evropski moneti.
Seveda imajo različne poglede o tem, kako, kdaj in na kakšen način naj bi prvo utrdili, drugo
pa dosegu. To je povsem razumljivo in o tem se bodo nedvomno še pošteno lomila kopja.
Nešteto je torej dilem, različnih pogledov kaj in kako urediti, preurediti ali kar spremeniti teme jno ravnarje na področju gospodarstva, odnosov s tujino, socialnih transferov, pokojninskega sistema, solidarnosti, davčnega sistema in pravičnosti, kako torej v ero novega stoletja, ko se z vsemi vzvodi izv jamo iz balkanskega kotla in tudi institucionalno že vkjučujemo v napredni evropski prostor. Ampak za naš slovenski TOLAR, kije skupen nam vsem in ki bi ga morali soglasno in enovito braniti in ohraniti, nedvomno ni niti smiselno niti razumno, da bi ga vpregli v voz medsebojnih razprt j, ne-soglasj, da bi mu natikali boj ali maij rožnate ali pa defetistične vzdevke in se bodisi bahali glede
zaslug, bodisi ga detronizirali v teh spopadih. Naš TOLAR je vendar ena največjih uspešnic, in zasluga zarj gre prav vsem Slovencem, ki varj iz dneva v dan vse boj zaupajo. Verjetno bi bilo tudi dobro, da se že ob samih deplasiranih namigih spomnimo, kako, na kakšen način in s koliko vloženega truda in naporov smo ga kreirali, predno smo ga na sploh uspeh spraviti v položaj, ko se že skoro enakovredno postav j a v skupino trdnih evropskih valut. Ne le daje konvertibilen doma, tuji strokovnjaki že leto dni predlagajo ijegovo konvertibilnost navzven. Je torej trden, soliden, dovoj gibčen, da spremja, pospešuje in kot instrument »par excellence« tudi kar uspešno krmari vse gospodarske in družbene tokove v našem, sicer majhnem, a že na solidnih teme j ih slonečem monetarnem
za katerimi sploh ne boleha, pa čeprav s tem sploh ni rečeno, da mora ostati samo takšen, kot je sedaj, in da stopije ijegovega položaja ne bi mogli spraviti tudi na še višjo položajno vrednost v našem in evropskem prostoru.
Denarna ali monetarna politika je silno subtilna in predvsem občutjiva dejavnost, ki ji je le malokdo kos. Menda pri tem nisem daleč od trditve nekega zelo starega ekonomista, kije zapisal, da se z denarjem prav vsi vsakodnevno srečujemo, da pa le eden od deset tisočih razume, kaj denar sploh je. Tako po svetu kot pri nas je vodenje te politike prepuščeno in zaupano Centralni banki, torej Banki Slovenje, ijenemu guvernerju in Svetu banke Slovenje, ki ga sestavjajo prominentni strokovnjaki iz monetarnega področja. Čeprav ne morem ravno trditi, da so politično popolnoma neopredejeni, pa vsekakor veja, da so na tem področju popolnoma izven vpliva katerekoli pohtične stranke in da se kot člani popolnoma neodvisne Banke Slovenje, ki odgovarja le parlamentu in samo parlamentu v svojem obnašanju in vodenju, obnašajo, povsem nadstrankarsko. Praksa teh štirih let, odkar smo se odločili za slovenski tolar, nam to tudi nedvoumno potrjuje. Iz rezultatov neke ankete tudi izhaja, da je Banka Slovenje edina slovenska insti-tucja, kiji zaupajo prav vsi (ah skoro vsi) držav jami. Ta naša BS se torej v vseh teh letih ni oddaljila niti izneverila zaupanju parlamenta, ki ji je te naj subtilnejše prerogative podelil. Ta institucja je v vseh teh letih vodila in branila slovenski tolar, in rjena prva dolžnost je, da to nalogo v interesu vseh držav janov in v vseh okoliščinah oprav ja tudi v prihodnje. Če pač Slovenci hočemo izpe jati vse spremembe in reforme, za katere se bomo odločili ob novih volitvah, pripejatl našo mlado državo v učinkovito evropsko družino, racionalno realizirati vse sedanje zahteve po vetji ekonomski, socialni in pravni pravičnosti, moramo ohraniti in tudi zaščititi naš slovenski tolar.
Zaščititi pred neracionalnimi, a skrbno prikritimi populističnimi zahtevami in slogani, ki se jih tako vešče poslužujejo dirkalistični gromovniki.
In prva, najtehtnejša zaščita je kje?
Nedvomno samo, in to samo še v večjem zaupanju vseh Slovencev, držav janov v slovenski tolar.
mag. Cene Matičič
Po več stoletjih ponovno
PROTESTANTSKI KATEKIZEM na Slovenskem.
Knjiga s 500 stranmi kot - dialog med posameznikom in religijo med teologijo in humanistično znanostjo med cerkvijo in družbo
Dodatek v PROTESTANTSKEM KATEKIZMU prinaša:
-	vse predgovore slovenskih protestantskih piscev v njihovih delih v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (Trubar, Dalmatin in prekmurski protestantski pisci)
-	literarnozgodovinski esej
-	fotografije vseh slovenskih evangeličanskih cerkva s temeljnimi zgodovinopisnimi podatki Založnika sta ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji.
Maloprodajna cena PROTESTANTSKEGA KATEKIZMA bo 10.000 SIT. V prednaročilu vam nudimo 20-odstotni popust in plačilo v enem ali v dveh obrokih.
Prvi obrok v prednaročilu znaša 5.000 SIT. Knjigo lahko naročite in plačate prvi obrok pri ČZP Enotnost, Dalmatinova4, Ljubljana.
Drugi obrok v znesku 3.000SIT boste plačali ob prevzemu PROTESTANTSKEGA KATEKIZMA ali pa po prevzemu knjige na pošti.
Zaradi omejene naklade vas pozivamo, da knjigo nemudoma naročite!
KNJIGA, KI JE VEČ KOT KATEKIZEM!
{
1 ^še; dr. Mila« Divjak
L ^
3
13. julija 1995
POUK DRUŽBOSLOVJA V NEKATERIH
EVROPSKIH DRŽAVAH
Do podobnih sprememb je pri-i	“lo v Bolgariji, Romuniji, Poljski,
r kovaški, Češki, na Hrvaškem in Pri nas ter seveda v baltiških deklah. Kot j e pokazalo srečanje v ®VTopski akademiji v Berlinu od 1	'• do 12. novembra 1994, so tudi
v Litvi, Latviji in Estoniji, zlasti i Pa v Belorusiji, Ukrajini in v Ru-ski federaciji znatno spremenili i P°uk zgodovine in tudi družboslovja v osnovnih in srednjih šolah, i poročila iz teh dežel govorijo, da so povsod poskušali te predmete t	oezideologizirati, jim dati nove
, razsežnosti in pomen. V prvi zagnanosti so negirali pozitivne Pretekle dosežke socialističnih tll>užb, spričo novih in neizbežnih )	jzkušenj neokapitalizma pa ugo-
^■vtiajo, da prej ni bilo vse slabo da v novih časih ne bo vse s	dobro.
V večini dežel, kjer je prišlo do i	družbenih sprememb, so na vrat
t	Pa nos uvajali verouk, duhovš-
čina je v družbi in zlasti v šoli i	dobila vrsto pravic in je temu
Primerno tudi začela nastopati, t	Pričakovanje, da bodo neomejeno
zavladali reakcionarni režimi, se Pi izpolnilo, saj so na volitvah po-Vs°d dobile večino glasov levo Psmeijene stranke, ki so v par-iamentih otežile nazadnjaške po-Se6e v šolo. Kot kažejo raziskali seje res velik odstotek prebi-1	vsistva deklariral za pripadnike
1	rajnih veroizpovedi, vendar se
^sliko yudi ne identificira z ura-i	dnini cerkvenimi institucijami
1	Pi se ne ravna po njihovih navo-
dilih. Ne gre le za vprašanje načrtovanja družine, za gospodar-i	kulturna in socialna vpra-
,	:aiDa, temveč zlasti za šolo. Iz
časopisnih poročil, študij, raziskav lahko razberemo, da ve-^ika večina prebivalstva celo v Psjboij »katoliških« deželah na Zahodu, zlasti pa na Vzhodu, ne Zeli obveznega verouka v šolah, ^tnveč dajejo prednost laičnemu koralnemu in družboslovnemu 1 P°Uku. Tako imajo na Poljskem ^6Uke prepire o verouku, ker so prehitro uvedli, čeprav ga dčenci in starši ne marajo. Podobno je na Hrvaškem, kjer so uči-in učence podredili duhovš-čmi, znanstvenike pa cerkveni dierarhiji. Povsod prihaja do ve-dho hnjšega odpora proti restavraciji srednjeveških odnosov v “°li, proti podrejanju šole cerkvi. r° se kaže tudi v odklanjanju konkordatov z Vatikanom.
^ružboslovni pouk v Auski federaciji
Ker se ne moremo poglobiti v sPremembe v posameznih deže-^ Srednje in Vzhodne Evrope, Se bomo omejili na prizadevanja Za izboljšanje družboslovnega Pouka v Ruski federaciji. Kot je
razvidno iz pedagoške revije, ki izhaja v Moskvi, so pedagogi, kot npr. M. G. Taičinov, po padcu imperija, po perestrojki in novejših političnih spremembah lahko razmišljali o mestu in vlogi »verske kulture« v vzgoji. O tem prej niso mogli in smeli govoriti, zato so sedaj tem vprašanjem posvetili veliko pozornost. Avtorje poudaril, da je zaradi prejšnjega režima, ker je slabo ravnal z verskimi objekti, tradicijami in verniki, prišlo do moralnega razkroja. Ta seje po perestrojki še pospešil, zato je potrebno posvečati večjo pozornost moralni vzgoji, oblikovanju moralnih kreposti in kulturnih vrednot. Znova je treba spoznavati, gojiti nacionalne kulture, legende, verovanja, navade in običaje, ki so jih po revoluciji zanemarili.
Sedaj, v novih družbenih okoliščinah, ko je verstvo zopet priznano kot družbeni dejavnik, ponovno priznavajo njegov pomen za etično in moralno vzgojo in kot področje spoznavanja družb, kulture, vrednot. Zopet priznavajo pomen religiozne kulture za oblikovanje mlade osebnosti, za moralno vzgojo. Pri tem govorijo o enakopravnosti pravoslavja, islama, judaizma in o njihovem pomenu za moralno vzgojo. Prednost dajejo seveda krščanstvu^ pravoslavju, čeprav zaradi številnih veroizpovedi poskušajo upoštevati tudi druge, jih pa ne želijo enačiti, uniformirati, saj ima vsaka svojo mitologijo, strukturo, dogmatiko, sistem vrednot, svoje obrede, vendar imajo skupno vlogo in pomen, cilje.
V Rusiji, ki vkijučnje številne veroizpovedi, narode in narodne manjšine, pravi avtor, bi bilo napačno, če bi pri verouku izhajali iz ene religije, zato je v šoli treba poučevati o kulturi vseh veroizpovedi, lahko pa poudarijo to ali ono glede na socialno okolje. Gre za dialog kultur. Podroben pouk o posamezni religiji pa naj dajejo družina, cerkev ali posebne šole. Religija bi torej imela določen pomen pri moralni vzgoji, ima pa zveze tudi s socialnim in političnim živijerjem. Zato ni bilo prav, da so to področje zanemarjali pedagogi, sociologi, filozofi, psihologi in drugi. Zato bi bilo potrebno uvesti predmet o svetovnih religijah. Vendar se spraštyejo, ali naj bi v posvetni, laični šoli imeli kako večjo vlogo duhovniki, ali so sploh sposobni za verouk. Ruske šole so mnogo-nacionalne, obiskujejo jih učenci
različnih veroizpovedi, zato so starši proti uvajanju enotnega verskega pouka v javne šole. V raznih pokrajinahje že prišlo do protestov.
Da bi se izognili konfesionalnemu verouku, so predlagali uvajanje posebnega predmeta o zgodovini in filozofiji svetovnih religij • Poleg tega lahko mlade o religijah poučijo pri raznih predmetih, kot so npr. zgodovina, literatura, geografija, biologija. Je tudi vprašanje kadrov. Izogniti se je treba skrajnostim. Kot so prej v šoli ovirali izražanje verskih prepričanj, bi sedaj bilo napačno, da bi jih vsiljevali, če bi šola služila verski propagandi. Če bi uvedli kak pouk o zgodovini religij, bi morali obravnavati te teme: religijo in obče-človečanske vrednote (moralo, etiko, kulturo, umetnost), povezava med nacionalnostjo in religijo, samozavedanje preko religije, zgodovina verskih naukov, spoznavanje verskih voditeljev, njihove biografije, njihovo delo v svetu in v domačih okoljih, povezavo tradicij, običajev in praznikov z religijo, odnos med državo in religijo, zakon o svobodi veroizpovedi in podobno. Take teme lahko obravnavajo tudi pri drugih urah. Torej ne gre za vzgojo vernika, temveč za širšo humanistično izobrazbo. Očitno je, da verske skupnosti v šoli ne bi imele večje vloge, šola bi ostala posvetna in javna ustanova.
Zelo napredno in sodobno so v Ruski federaciji koncipirali pouk ali nauk o družbi, pouk družboslovja. O tem je v ruskih pedagoških revijah in seveda v monografijah vedno več poročil. Tu lahko povzamemo le nekaj misli, ki so lahko zanimive tudi za nas, ki šele iščemo podobo »etike in družbe« v osnovnih šolah in družboslovnega pouka v srednjih šolah. Spremembe v pouku družboslovja utemeljujejo z dogajanji v svetu in v domovini, zlasti z novimi vzgojnimi cilji in potrebami v demokratični in pluralni družbi. Gre za razvoj mladih, za njihovo usposabljanje za življenje v družbi. Oblikovali bi radi humanistični pogled na svet, razvijali osebnosti, ideale svobode, demokracije, socialnega napredka. Posredovali bi radi znanstvena spoznanja o družbi, razvijali razumen odnos do socialnega življenja in sposobnosti za sodelovanje v političnem in državljanskem življenju, v demokratični pluralni družbi.
Gre torej za višjo pravno, politično, ekonomsko in ekološko kulturo in za kulturo medčloveških odnosov. Mladi naj bi spoznavali in sprejemali tudi moralne, pravne in politične norme in pa ustrezna spoznanja s področja etike, prava, politike.
Iz tega sledi, da so mladim potrebna spoznanja iz sociologije, socialne psihologije, filozofije. Zato jim je potrebno kompleksno približati ekonomska, socialna, politična, pravna, ekološka, moralna in druga vprašanja in jih tako seznaniti tudi s pravicami in dolžnostmi državljanov.
Zato je potreben sintetičen družboslovni predmet. Namesto prejšnjega »nauka o družbi«, bi uvedli predmet »človek in družba«, ki bi omogočil širok pogled na svet, na družbo in človeka. V ta predmet bi vključili vrsto tem in problemov s področja filozofije, sociologije, psihologije, z njim bi oblikovali humanistični pogled na svet, zlasti pa bi mladim omogočili samospoznavarje in samovzgojo. Bolj bi se naslonili na znanstvena spoznanja kot na ideologijo. Spoznali bi dialektiko nacionalnih, razrednih in državnih interesov, ustavo, socialna vprašanja. Spoznali bi tudi metodologijo družbenih ved, razvijali bi dialektično logiko, teoretično mišljenje in pa razne vidike praktičnih dejavnosti v družbi. Podrobno so prikazane vsebine in cilji takega družboslovnega pouka za čas od VIII. pa vse do XI. razreda srednje šole. Pri tem so upoštevali tudi razvojne značilnosti mladih.
Očitno je, da so se pri koncipiranju novega družboslovnega pouka zgledovali po nemškem modelu, kjer imajo kompleksen predmet »Gemeinschaftskunde«, ki vključuje zgodovino, geografijo in nauk o družbi ali »Sozialkun-de«, v nekaterih področj ih pa tudi »nauk o politiki«. Kot smo videli, v nekaterih nemških pokrajinah uvajajo etiko kot alternativni predmet religiji. Bistveno je, da se poskušajo izogniti dogmatiki, enoumju, mlade bi uvajali v širše poglede na družbo, v razne smeri mišljenja. Veliko pozornost bi posvetili človeku - posamezniku, torej psihologiji in z njo bi gradili tudi sociologijo. Več časa bi posvetili človekovim pravicam in svoboščinam. Vse pojave bi proučevali z vidika razvoja, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Glede na take vsebine in cilje bi spremenili tudi učne metode, tehnike, oblike. Želeli bi, da bi učenci bolj sodelovali pri pouku, zato bi uvajali seminarske oblike dela, projekte, raziskave, razprave, okrogle mize. Skratka, vse te metodične »novosti« so že dolgo znane in jih močno razvijajo zlasti v Nemčiji in drugod. Skupno z učenci bi obdelali vrsto sodobnih družbenih vprašanj, zlasti ekonomska, socialna, politična, kulturna, etična, pravna in druga, vse z vidikov vrednot demokracije. Pri tem bi snov povezovali z zgodovino, literaturo, etiko. Očitno je, da bi posvečali veliko pozornost ma-terialno-proizvodni strani in pa tudi drugim vidikom, zlasti duhovnim, verskim. Poleg številnih omenjenih in neomenjenih področij bi mladim zlasti posredovali tudi znaiija in spoznanja o mednarodnih odnosih, pojavih. Gre torej za moderen pristop k pouku družboslovja, kot ga poznajo že v mnogih razvitih deželah.
Sklepne misli
Koristno in potrebno bi bilo, če bi si ogledali cilje, naloge in vsebine družboslovnega pouka tudi na drugih kontinentih, zlasti v vzhodnih azijskih deželah, v Afriki in Latinski Ameriki in povsod, kjer so spremenili družbene sisteme. Opazili bi, da se trudijo, da bi mladim rodovom posredovali spoznanja in znanja o družbenih vprašanjih,
NAPREDOVANJE ZAPOSLENIH
^Še: nja Jurančič
Sklepne ugotovitve
Zaposlitev na istem delovnem mestu z enakim statusom in z enako plačo od začetka do konca delovne kariere brez kakršne koli možnosti ali z ie minimalnimi možnostmi za napredovanje je htrnjajoče in odbijajoče. Brezupno. Polno angažiranost in dobre delovne rezultate je od zaposlenega jhogoče pričakovati samo, če bo ta s poklicnim de-lom povezal lastne ambicije in svojo polno ustvarjalnost. Vse to je mogoče doseči le v razmerah, bo delovna kariera zaposlenega ni eno samo sivo obdobje brez kakršnih koli statusnih in delovnih sprememb in spodbud. Prav razne oblike napredovanja, nekatere, ki delti)ejo kot avtomatizem (delovna d°ba, delovna doba v pocjjetju, napredovanje na mtem delovnem mestu), druge pa za doseženo uspo-s°bljenost (razporeditev na zahtevnejše delo, Mačilo za nova znanja), so tiste spremembe in sPodbude, ki omogočajo, da se zaposleni identificira s svojim poklicem in s svojim podjetjem in tako Pri delu doseže najboljše možne rezultate.
Omogočanje različnih oblik napredovanja je imperativ časa, ki bo v praksi politike plač poletij vse močnejši. Prav v času, ko bodo mehanizmi Za °bračunavanje in izračunavanje plač zaposlenim spet postajali pestrejši in ko se bodo hkrati opuščale možnosti individualnega in skupinskega ugota-vtianja delovne uspešnosti, bo prav zagotavljanje rezličnih oblik napredovanja spodbuda, ki bo zaposlenim zagotavljala zadovoljstvo z delom, delo-vhim procesom pa optimalno delovno in poslovno Uspešnost in učinkovitost. Z aktivno in k motiviranosti zaposlenih naravnano politiko plač bo v
vsakem podjetju treba vzpostaviti pravo mero upoštevanja vseh oblik napredovanja zaposlenih. S spremljanjem motivacijskih mehanizmov bo treba ugotavljati njihovo motivacijsko učinkovitost in te mehanizme sproti dopolnjevati tako, da bodo razne oblike napredovanja celovito motivirale. Izkušnje drugih držav kažejo, da največje spremembe lahko pričakujemo prav v vzpostavljanju različnih oblik in kombinacij napredovanja zaposlenih.
Enostavneje in bolj učinkoviteje bi bilo, če bi se vse to dogajalo v postopkih spreminjanja in dopolnjevanja kolektivnih pogodb dejavnosti. Dokler te ne bodo v celoti prevzele svoje vloge, bo te mehanizme še treba razvijati v vsakem podjetju posebej.
če upoštevamo domače in tuj e izkušnje pri uveljavljanju različnih oblik in kriterijev napredovanja zaposlenih, lahko zatrdimo, da bo najpogosteje naj primernejše , če bo vzporedno uporabljenih več kriterijev za napredovanje. Samo izjemoma bi lahko v tem smislu priporočili en sam kriterij, npr. napredovanje na zahtevnejše delo ali samo delovno dobo. Praviloma bo uporabljena kombinacija več kriterijev, ki bodo lahko uporabljeni v več kombinacijah:
1.	zahtevnejše delo	20	50	30	25	40
2.	delovna doba	20	20	20	30	40
3.	stalnost	20	-	10	15	10
4.	na istem delu	20	15	30	10	10
5.	nova znanja	20	15	10	20
Možne so tudi drugačne kombinacije, kar bo odvisno od politike plač v posameznem pocjjetju in dejavnosti.
lija Jurančič
______________________(7)
da bi jih usposobili za družbeno življenje, kakršno pač oblikujejo, razvijajo, utrjujejo, zagovarjajo. Polagoma nastajajo skupni občečloveški cilji in vrednote, ki so vsem skupne, ki vsem zagotavljajo obstoj, razvoj in preživetje. To so vrednote, norme in cilji, kijih postavljajo mednarodni dokumenti in instrumenti o človekovih pravicah. Ti so postali bistveni del in vsebine sodobnega socialno-etičnega in družboslovnega pouka v razvitih in nerazvitih deželah, ki iščejo skupna pota pri razreševauju sodobnih gospodarskih, socialnih, političnih, kulturnih in drugih problemov. So podlaga za nastajanje univerzalne mednarodne in občečloveške etike, ki vsa ljudstva zbližuje in združuje. Zato je koristno in potrebno, da v vseh deželah uvajajo laični etični in družboslovni pouk, da se upirajo silam, ki ljudstva razdvajajo, ki netijo sovraštvo, uvajajo izkoriščanje, dominacijo, nacionalizem, rasizem, ki izrabljajo stiske, nasprotja in strasti v sebične in nehumane namene. Zlasti mednarodne organizacije, kot so UNESCO in druge, se trudijo, da bi v teh plemenitih prizadevanjih združile vse dobro misleče. Temu idealu je bila posvečena tudi lanska mednarodna konferenca v Parizu, ki je obravnavala vzgojo za razumevanje med narodi, za spoštovanje človekovih pravic, za mir in demokracijo.
Spoznanja o razmerah v svetu, o prizadevanjih naprednih dežel za uvajanje družboslovnega pouka v osnovne šole so potrebna tudi nam, prav sedaj, ko razmišljamo o naši šoli, ko iz nekaterih krogov prihajajo pobude za uvajanje verskega pouka na račun »etike in družbe«, ko želijo skromen družboslovni predmet izriniti in ga nadomestiti z vsebinami, nauki in temami, ki nimajo nič skupnega s sodobnimi prizadevanji v svetu pri družboslovnem pouku. Že ta skromni pregled je pokazal, da v svetu posvečajo vedno več pozornosti družboslovnemu pouku tudi v osnovnih, v nitjih ali celo višjih srednjih šolah, daje tak pouk prav tako in še bolj potreben kot naravoslovje, da je potrebno mladim rodovom pokazati pot v prihodnost, jim pomagati odkrivati misel znanosti, umetnosti, politike in vsega drugega, kar človeštvo ustvarja. Pokazalo se je, da verski pouk take naloge več ne more sam opravljati, daje preozek in za mlade nezanimiv, da zaradi vedno večjih nacionalnih in verskih nasprotij bolj ločuje kot združuje. To velja za naše ožje razmere, prav tako pa tudi za širše svetovne razsežnosti. Zato si je treba v duhu najboljših tradicij in sodobnih humanističnih in družboslovnih ved ter civilizacijskih dosežkov prizadevati, da bi tudi pri nas uvedli sodoben, sistematičen in poglobljen družboslovni pouk ter socialno-etično vzgojo, ki bo po meri mladih rodov in naše družbe in v skladu z dosežki sveta.
(Konec)
Pri založbi ČZP Enotnost je te dni izšlo obširno delo znanega pedagoškega in raziskovalnega delavca prof. dr. Milana Divjaka z naslovom »Šola, morala, cerkev«. Gre za del obsežnega raziskovalnega projekta, ki obravnava razvoj laičnega, moralnega in družboslovnega pouka na Slovenskem od začetka do danes.
ZA NOVO
otroci jo potrebujem01
PRISPEVAJTE PO SVOJIH MOČEH! ŽIRO RAČUN: 50101-654-41037. Hvala.
Objave o prispevkih preberite v reviji Otrok in družina.
V zadiyih tednih se je v Sloveniji spročila velika polemika o značaju, postopkih, načinih in še čem, povezanem s praznovanjem obletnice državnosti. Očitno so nekaterim proslave, povezane z dogodki, ki so se že dogodili, edina vsebina za iskanje svoje identitete pri volivcih, pa naj gre za stranke ali pa za posamezne politične liderje, ki jim je sveta le oblast.
Seveda res živimo na prehodu iz socializma v klasično demokracijo. Toda na drugi strani je tudi res, da pa se v ideologiji tega procesa že a priori ravna tako, kot daje vse začasno. Spomnimo se le nekaterih najboij značilnih
trditev, kijih nekateri politiki tako radi ponavljajo iz dneva v dan: “ni pravih zakonov, ni pravih sodišč, ker so sodniki iz prejšnjih časov”. Zato moramo ravnati mimo zakonitih postopkov, ker se mudi, se ne da počakati, premisliti itd. Seveda se vsakemu človeku samo po sebi zastavlja vprašanje, kaj je vzrok za to? Sam sem našel nekaj odgovorov.
Prvi in po moje najdramatičnejši je v ugotovitvi, da smo Slovenci drug drugemu premalo simpatični. Po eni strani smo si spričo majhnosti in zaprtosti našega prostora preveč blizu, da bi si bili različni in tako zanimivi. Ko se družimo, počnemo to z majhnimi pričakovanji, ko se razidemo, se ne počutimo obogateni. Pri medsebojnem občevanju ne znamo niti prisluhniti niti navezati svojih misli na sogovornike. Pri izmenjavi svojih monologov smo narcistični, ker sogovornika uporabljamo kot predmet lastne mentalne higiene. V najslabšem primeru preveva naše pogovore zbadljivi ton, ki mu šele alkohol da mero ne-zavrte duhovitosti.
Drugi razlog je v tem, da podobnosti zaradi preobremenjenosti naše solzne zgodovine niso take, da bi nas ravno združevale. Prej obratno. In tretji je v tem, da se med seboj premalo poslušamo. Za poslušanje je seveda potrebno precej več poznavanja in zrelosti kot za sicer zelo običajno jamrarijo. S tem vštric gre upor zoper K und K avtoritarne tradicije, ki vodijo v psihološko švejkovstvo in poniglavo potuhnjenost.
Lep primer vseh teh treh odgovorov smo imeli priločnost videti in slišati v televizijskem dialogu med Spomenko Hribar in Janezom Janšo prejšnji teden v žarišču. Slednji je dobesedno kot po nekem katekizmu demonstriral zgoraj opisane lastnosti sodobnega slovenskega politika. Začelje s poniglavo potuhnjenostjo (v oddaji je bilo to poimenovano z nizkimi udarci), se čez čas celo opravičil za nekatere primitivne izjave in trditve in končal kot narcisoid slovenskega preporoda. Toda kot kaže mu ta scenarij ni popolnoma uspel, saj je imel na nasprotni strani sogovornico, očitno že dovolj
izkušeno za te vrste dialogov, ki mu je s svojo načelnostjo, umirjenostjo in strpnostjo iz minute v minuto jemala moč in slavo karizmatičnega voclje. Znanka, kije tudi gledala to oddajo, se je izrazila še bolj slikovito: “Pred seboj smo imeli televizijski gledalci možnost videti prenapetega sina, ki ga mati s popolnoma običajnimi gospodinjskimi metodami in veliko ženskega racionalnega šarma odvrača od tega, da bi ga sovraštvo vzelo za center, za zbirališče svojih iger.” In moramo priznati, da je to materinsko nalogo opravila več kot odlično.
“Seveda sem paranoik, saj nisem nor,” je
znana izjava nekega nekdanjega sovjetskega disidenta, ki bi jo lahko mirno uporabili tudi pri nas glede dogodkov zadrjih mesecev, če namreč skušamo dogodke zadnjih mesecev povezati v enotno nit, se nam kot edina možnost pokaže scenarij, po katerem pravkar poteka realizacija dobro premišljenega tajnega načrta, katerega cilj je priti na oblast za vsako ceno, tudi mimo demokratičnih pravil igre, ki naj bi veljala za tiste, ki ta opoj oblasti hočejo okusiti. Glede na aktualne politične boje, ki ta trenutek potekajo v Sloveniji, lahko z gotovostjo sklepamo, da cilj tega scenarija
ni samo zlomiti in spraviti ob živce tiste, ki v tem trenutku nosijo oblastno breme, marveč hkrati “prisiliti” k umiku tudi vse tiste, ki so jim volivci na volitvah zaupali svoj glas. Ne pozabimo namreč, daje za “nacionalsocialiste” že to, kar se zdaj dogaja v Sloveniji, preprosto povsem nesprejemljivo, daže na to ne
morejo pristati kot na nekaj, kar bi trajalo dlje kot do naslednjih volitev.
Vse to se zdi piscu pričujočih vrstic tako samoumevno, da mu je skoraj nerodno navajati; gre preprosto za nekaj, kar vsi vemo, da se mora dogajati. Drugače povedano, če naj verjamemo izjavi zgoraj omenjenega disidenta, je danes nor tisti, ki ne verjame v takšno paranoidno hipotezo. Seveda pa je to hipoteza, za katero - iz razumljivih razlogov - materialnih dokazov ne bomo našli za vsakim vogalom. Pa še tisti, ki so materialne narave, kot denimo ljubljanska proslava ob dne-
vu državnosti in posebna vabila za članstvo le nekaterih strank za denar vseh davkoplačevalcev, ne morejo doseči epiloga. Pa čeprav je bilo tudi osnovnošolčku jasno, da je bila ta proslava namerjena predvsem enemu ali dvema strankarskima veljakoma. Ravno nasprotno. Tisti, ki na te nepravilnosti
opozarjajo, so deležni javnega pljuvanja in histeričnih napadov. V zaščito pa se ne postavijo tudi tisti, ki imajo možnosti in nenazadnje tudi moč, tudi politično. Toda tudi takšni primeri, kot je zgoraj omeijeni denar davkoplačevalcev, ki se izrablja v strankarske namene, bi še kako spremenil položaj protagonistov tega scenarija. Primerjamo ga lahko z moško šovinistično prispodobo - nekaj drugega je, če načelno vem, da mežena vara, nekaj drugega pa, če mi kdo prinese fotografijo moje žene s tujim moškim v postelji. In za predsednika ljubljanskega mestnega sveta in obenem predsednika odbora za to proslavo je bil račun za plačilo vabil tak konkreten dokument.
In kaj dotlej? Naj obupavamo, zavedajoč se, da smožrt-ve grde manipulacije, ki prečema vse pore našega življenja? Prav nasprotno, ob vsej upravičeni paranoji ne smemo pozabiti, da imamo eno samo, a še kako učinkovito orožje: JAVNOST oz. slovenske volivce. Tovrstni pohodi na oblast, kot ga opazujemo v zadnjem času pri nas, so kot vampirji, ki se začnejo topiti, čim jih obsije žarek dnevne svetlobe. Gre za ideološki horizont, znotraj katerega nastajajo tovrstne operacije (kot je bila tista s proslavo), ki si sploh ne zna predstavljati delovanja demokracije, zato se mu najbolj elementarni demokratični postopki pokažejo kot nekaj nepojmljivo grozljivega, nekaj, kar lahko označi le s psovkami kot so: “Na oblasti so še vedno prejšnji režimski oblastniki” (čeprav so ravno ti psovalci bili najbolj zvesti služabniki tega istega rečima). “Država je skorumpirana in na veliko se krade” (čeprav so ravno ti nekateri posamezniki v zadnjih petih letih neverjetno obogateli). “Delavcu se slabo godi kot nikoli doslej” (čeprav so ga ravno ti pred petimi leti slekli do golega), itd. itd.
Skratka, da ne bom ponovil iste oznake, kot jo je bilo v zadrjih dneh velikokrat slišati - fašisti, fašistoidne metode itd. - bom dodal svojo. Niti za trenutek ne smemo pozabiti, da imamo navadni judje za svoje nasprotnike judi, ki so ob vsej svoji zvitosti, oblastiželjnosti itd. v nekem temejno človeškem pomenu povsem zmedeni bedaki. Tega ne smemo pozabiti zato, ker ta njihova bedarija ni nekakšna subjektivno-psi-hološka slabost, marveč je opredeljena s samo formo družbenega gospostva. Povedano drugače: brez te bedarije bi nam bilo veliko boje in pr jetneje in bi se ob vročih poletnih večerih na svojih terasah in balkonih ob soku in dobri kapljici pogovarjali povsem druge reči - ne političnih in spolitiziranih, marveč čisto občečloveške.
Sultan
1F IDEOLOGIJA PREHODNEGA OBDOBJA LAHKO FAŠISTOMA?
Franček Rudolf:
Praktični fundamentalizem
Vzhodna obala
Hrvaška ima devetsto kilometrov obale.
Slovenja šestintrideset.
Iz Evrope se pride na Hrvaško skozi Slovenjo.
Tistih petsto dolarjev na prebivalca, ki jihje Slovenja zaslužila s turizmom, se nam je zelo prileglo.
Koliko bi se poznalo šele Hrvaški, če bi zaslužila s turizmom vsaj toliko kot v starih časih. Če ne še veliko več.
Saj veste, kako je bilo: socialistična država skuša zaslužiti z bogatimi, se razume, zahodnim turisti, nikjer pa ni jasno, zakaj naj bi zahodni turisti raziskovali socialistične države. Tudi če gre samo za koparje v morju.
Zahodrjak gre na morje, da bo doživel še bogatejši Zahod, kot ga ima doma. (Ali pa vsaj cenejšega).
Koliko let smo prebirali članke in poslušali go vor e na temo: prilagoditi seje potrebno zahtevnejšim turistom.
Zakaj naj petičen turist hodi v deželo na robu vojne?
Zakaj naj petičen turist hodi v deželo, kije soseda deželi, ki živi dan na dan na robu vojne?
Če že vojna v Bosni ni slovenski problem, je pa turizem za-nesjivo slovenski problem. Srbi izstreljo nekaj raket na Zagreb in nekaj na Sarajevo in že so Hrvatom (pa tudi Slovencem) uničili turistično sezono. Enostavne metode za uravnavanje financ svojih sosedov. Ki pa z leti začnejo presedati.
Kratek sprehod skozi hrvaško otoško mestece mi pove, da
je najboljši hotel prazen, daje nekoliko skromnejši hotel zaseden do tretjine in da so celo kampi le deloma napolnjeni, večinoma s turisti iz nekdanjih socialističnih dežel.
Nekaterim Čehom in Madžarom je vseeno več do moija kot do varnosti.
Se morda že del Slovencev približuje zahodnjakom in se napotijo rajši v nekoliko oddaljenejše kraje?
Prihodnost je takale: Evropa je namenila Hrvaški soseščino vojne. Za turiste pa jim več ne privošči niti svojih brezposelnih in socialnih podpirancev. Zdaj naj Hrvaška zaščiti evropska letovišča (kolikor se s primernimi cenami ne ščitijo že sama) pred milijoni novona-stajajočih Evropejcev. Ki ob nekaj sto markah na mesec težko da prihranijo za dopust. Da bi potem porabljali sto mark na dan.
Prej bi rekel, daje v boju za turiste na morskih obalah na razpolago na desetine prebivalcev nekdarje Vzhodne Evrope: vendar je ijihov domet sto mark na teden, ne na dan.
Kakšna razlika neki? Deset milijonov turistov, ki porabijo po sto mark na teden ti v enem tednu prinese milijardo dolarjev.
Samo znajti seje potrebno.
V Sloveniji in na Hrvaškem so avtomobili nekoliko odveč. Človek, ki zmore za avto, bi hotel še vse kaj drugega. Popolnega. Dragega. Urejenega. Zapletenega.
Tak človek z avtom se pri vsem tem premika. In premakne se ravno tja, kjer ni potreben. Kjer je prepoceni. Ali pa kra-tkoinmalo dela gnečo na cesti.
Z vlaki se da doseči veliko več.
Samo kampi morajo biti dovolj veliki.
Vsako pomlad bi lahko začeli vlaki iz vseh nekdanjih realsocialističnih držav voziti milijone in milijone turistov v nalašč za to pripravljene centre v Sloveniji in na Hrvaškem. Malo na hribe in malo na morsko oba-
lo.	In vse v okviru tistega, kar si sami lahko privoščijo.
Sprehajam se skozi obmorsko mestece in opazujem desetine prodajalcev spominkov. Vsi računajo na turista, ki bo imel denarja za spoznanje preveč. In ne bo vedel z njim kaj pametnejšega, kot porabiti ga. Mimo pa korakajo tisoči in tisoči turistov, ki imajo že povsem zapleteno nalogo pred sabo: kako še nekaj dni preživeti na morju. Kako prihraniti, ne pa zapraviti.
Kaj ti pomaga nuditi manj
potrebne ah drage stvari za pol ali manj cene. Zahodnjakom je bilo mogoče podtikati kič. Kdor ima denar, ima lahko tudi čustva, kdor ima čustva, mu prej-koslej kaj podtakneš. Vzhodnjakom lahko podtikaš kič, ko-likorkoli hočeš. Morje si še lahko privoščijo. Sentimentalnosti pa še ne.
Kako naj verjamem, da bo Hrvaška zmagala v vojni za izgubljena ozemlja, in kako naj verjamem, da si bo odrezala večji kos Bosne, če niti s turisti, ki vseeno prihajajo, ne zna urediti reči industrijsko: na najenostavnejši, najbolj tipski in najcenejši način.
Medtem ko agencije razvažajo Evropejce po Afriki in Aziji in naj jih tam razveseljujejo nizke cene in mnogotere druge nevarnosti, ta čas Hrvaška (in z ijo Slovenija) ne znata razumeti, da desetine milijonov Poljakov, Ukrajincev, Rusov, Romunov, Madžarov, Čehov in Slovakov želi biti prepeljanih na toplo moije, okopanih, po-sončenih in potem odpeljanih nazaj. In če si to želijo, potem
bi to tudi plačah. Čeprav plačati seveda ne morejo več, kot so sami plačani: to je pa malo.
Res turisti onesnažujejo morje in krušijo obalo. Vendar industrija (in turizem je industrija) lahko reši vse probleme. Skoncentriratije mogoče milijone ljudi ob obalah, jih spuščati na sonce in spravljati spat. Jim kuhati enostavne obroke. Odvaditi jih dragih in zapletenih čevapčičev. Odvaditi jih eksotičnih pijač in jih drogirati z domačimi zvarki. Potem sledijo milijoni Rusov. In Kitajcev. In potem je mogoče računati na vse tiste desetine milijonov planeta, ki si vroče željo vsaj za hip videti Evropo: pa čeprav Slovenjo in Hrvaško.
Zakaj Slovenja in Hrvaška tako trdovratno pričakujeta, da bo bo jše? Da bo krenilo navkreber? Da bo Slovenja morda jutri celo v Evropi? Da bodo ti dve deželi na robu sveta vzjubili bogati in kulturni in drage zabave potrebni zahodijaki? In se bodo pri nas odvjah kongresi in kulturne in športne prireditve?
Ne smemo biti proti tem možnostim. Ampak Jadranska obala je obala namerjena nekdanjemu Vzhodu. Dolga leta je gnusna politika preprečevala, da bi Jadranska obala končno postala vzhodna obala.
Zdaj bi lahko postala.
Tudi če bodo vsi Slovenci in Hrvati tako dobro zaslužili, da niti slučajno ne bodo hodih na morje v slovenske ah hrvaške kraje. Tudi če bodo vsi Slovenci in Hrvati zbežali iz krajev, kjer
bo potrebno vsako leto spraviti do obale (in potem z obale) na desetine miljonov Vzhodnoevropejcev: glavna lastnost industrje je, daje mogoče dobiček kovati samo iz tistega, iz česar je možno kovati dobiček. Ničesar masovnega ne opažam niti v Slovenji niti na Hrvaškem. Pa tako enostavno bi bilo progo za formulo ena spejati okoli blejskegajeze-ra: ravno tolik je obseg blejske obale, kot je to potrebno za sre-drje dolgo progo formule ena. In kaj je boje imeti: za en dan mi-ljon turistov, ki z okoliških hribov gledajo tekmo, ali običajno žalost?
Če že Hrvaška meji na Bosno, znano deželo vojn in interven-cj, potem jo je potrebno spremeniti v deželo mladih: za mlade pa so primerne skrajno cenene države, kjer ni nobenih norm in kjer je mogoče početi karkoli.
Nekoliko paradoksalo: ampak samo, če Hrvaška prepriča svet, daje nekakšna Indja, in mlade vsega sveta, da sije spet potrebno privoščiti jubezen do judi in cvetja in eno samo zabavo, samo v tem primeru bo lahko iz skrajno revnih in zato tudi primerno skopih prebivalcev vzhodnih držav (in tistega 'sentimentalnega dela obrobnih vzhodijakov) iztisnila toliko, da bo zmogla nove podvige in osvobajanja.
V miru države živjo vsaka po svoje: samo ob vojni nevarnosti je mogoče zlahka razbrati, kako so rjihovi turizmi nevarno povezani.

Uskladitev naimžjih plač
Po čem smo (pre)živeli?
Življenjski stroški tri-in štiričlanske družine
o izplačanih 'jko 9 in podat-11 zaporedno št.
Podpisniki dogovora o plačni politiki v letošnjem letu so se ta teden sporazumeli o uskladitvi višine naj nižjih plač na Podlagi rasti cen v zadnjem trimesečju.
Najnižje plače za mesec julij se povečajo za en odstotek in znašajo 45.450 tolarjev bruto.
Na podlagi zakona se za en odstotek lahko povečajo tudi najvišje plače, ki torej lahko znašajo največ 700.700 tolarjev.
BUTIKI PUČ
JUNIJ 1995
Iva:
11
ss
:x:x
aJnižjega izpla-
1 točko dogo-'^ejitve obsega Cu po dogovoru
izplačila me-omejeni zne-ajalcu prekora-1. izplačilom po llrtli najnižjimi J° biti razvidni Predloži agen-
vora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu), določi na osnovi statističnega podatka o povprečni mesečni bruto plači v gospodarstvu RS in plače zaposlenega ob izplačilu regresa. Enaka pravica do višine regresa se priznava v vseh naslednjih delih izplačila, ne glede na gibanje povprečne mesečne bruto plače v gospodarstvu Republike Slovenije in ne glede na gibanje mesečne plače zaposlenega v nadaljnjih mesecih.
Tolmačenje št. 17
Izplačila regresa za letni dopust za leto 1994, ki delavcem pripadajo v skladu s splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, in jim niso bila izplačana v lanskem letu, ne zadevajo omejitve dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu za leto 1995. Delodajalci lahko v letu 1995 izplačajo sredstva za regres za letni dopust za leto 1994, vendar največ v višini , . , . . določeni v 5. točki tarifne priloge k splošni
ifmmmm rastM
eni upravičen rezervirali ob zaključnem računu za leto ' točke dogo- 1994.
Podpisana tarifna priloga za leto 1995
V prostorih Leka v Ljubljani je bila 10. julija podpisana tarifna priloga h kolektivni pogodbi kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije za leto 1995. V imenu pogajalskih skupin je nekaj uvodnih misli podal Peter Vihar, predstavnik Združenja delodajalcev.
Ocenil je, da so bila pogajanja trda, vendar korektna, doseženo v pogajanjih pa je izraz kompromisa, čeprav pogajalske strani z doseženim tiiso v celoti zadovoljne. Pogajati smo se pričeli 6. maja in končali v četrtem krogu 5. julija. Svečanemu podpisu so prisostvovali tudi gosti, in sicer direktor Leka Metod Dragonja, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije Milan Goslar in član predsedstva ZSSS Gregor Miklič. Direktor Leka je izrazil posebno zadovoljstvo, da smo si za podpis izbrali ravno Lek, in poudaril, da je doseženi dogovor v tarifni prilogi za leto 1995 dobra osnova za nadaljnje utrjevanje panožne kolektivne pogodbe. Kljub težavam v pogajanjih pa so pogajalci po njegovem mnenju imeli nekoliko lažje delo kot v drugih dejavnostih, saj kemija ni v takih težavah, kot so drugi. Miran Goslar je čestital za Podpis in zavrnil namigovanja, da so delodajalci tisti, ki ovirajo sklepanje tarifnih prilog h kolektivnim pogodbam dejavnosti. Tudi on je prepričan, da bodo kolektivne pogodbe dejavnosti osnova za bodoča Pogajanja. Govornika pa nista mogla mimo letošnjih dokumentov, ki urejajo politiko plač, še zlasti zaradi njihovega omejevanja pri poslovno uspešnih podjetjih. Še posebej sta poudarila, da je potrebno čimprej pripraviti besedilo za spremembe in dopolnitve tistega dela kolektivne pogodbe, ki govori o udeležbi delavcev pri dobičku, ker sedanje besedilo ne omogoča realizacije participacije pri dobičku. Partnerji smo bili tudi enotnega mnenja, da je potrebno dokončno Poenotiti višino stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov.
Franjo Krsnik
Sindikat državnih in družbenih organnv
Nepravilno obračunavanje regresa
Na povabilo Ministrstva za finance so bili tudi člani konference sindikata RUJP vabljeni na predstavitev projekta novega zakona 0 davčni upravi in davčnem postopku. O obeh zakonih smo v sindikatu izoblikovali nekaj pripomb in stališč in jih posredovali predlagateljem.
Sindikalne zaupnike in območne organizacije smo seznanili s problematiko plač, »JUNIJSKIMI ZAHTEVAMI« sindikatov negospodarstva in stališči vlade do teh zahtev. Poslali smo jim tudi skupna stališča odbora za spremljanje KP za negospodarske dejavnosti in stališča Ministrstva za finance glede izplačila zamudnih obresti. Ministra za finance Gasparija smo opozorili na nepravilnosti pri izplačilu regresa, ki so posledica različnega upoštevanja olajšav za vzdrževane družinske člane. Navodilo Ministrstva za finance ni upoštevalo veljavnega aneksa h KP. Sindikat zahteva od Ministrstva za finance, naj delavcem izplača razliko do polnega regresa.
:?::::$::č¥:*
Skupina dobrin iz košarice	Tričlan poprečni stroški	ska delavske minimalni stroški	družina mini. mes. stroški	Štiričlar poprečni stroški	iška delavsk minimalni stroški	a družina mini. mes. stroški	Indeks cen življenjskih potrebščin VI. 95/IV. 95	Indeks cen življenjskih potrebščin VI. 94/V. 94	Indeks cen življenjskih potrebščin VI. 94/XII. 94
1. Hrana	47833,15	37358,44	37358,44	58862,90	45391,22	45391,22	102,00	99,50	107,40
2. Pijača	6666,67	2438,91	2438,91	6718,73	2461,22	2461,22	102,30	101,40	108,30
3. Kajenje	4416,69	2387,40	2387,40	4416,69	2387,40	2387,40	103,80	103,80	103,80
4. Oblačila	22613,93	13961,90	662,73	27743,93	17182,06	730,95	100,50	100,30	103,80
5. Obutev	5231,23	3984,09	0,00	6172,85	4434,53	0,00	101,20	101,00	104,60
6. Stanovanje	12295,11	8824,79	6141,59	15054,63	10652,40	7404,31	99,90	100,10	107,40
7. Ogrevanje, razsvetljava	16540,13	11601,28	9904,24	20415,61	13803,73	11764,61	101,30	101,30	96,00
8. Gospodinjska oprema	10844,52	5759,83	0,00	12895,26	6677,49	0,00	101,10	100,40	104,40
9. Higiena, zdravstvena nega	11106,44	9194,98	7049,69	12639,09	10372,62	8212,04	101,10	100,80	105,10
10. Izobr., kultura, razvedrilo	21954,11	8988,57	5143,11	24978,56	10071,10	5292,01	102,00	100,90	105,50
11. Prometna sr. in storitve	26289,03	9347,51	4077,14	32589,70	12303,26	4524,42	101,30	101,00	103,60
12. Razni predmeti in storitve	3090,59	1852,05	0,00	3853,13	2058,00	0,00	101,50	100,50	105,00
13. Drugi izdatki	32650,82	7865,08	6860,70	35233,05	8152,05	6860,70	101,50	100,50	105,00
SKUPAJ (v SIT)	221532,42	123564,85	82023,95	261574,59	145947,07	95028,88			
stop. rasti koš. VI. 95/IV. 95	1,45	1,42	1,65	1,43	1,41	1,64			
stop. rasti koš. VI. 95/V. 95	0,49	0,39	0,29	0,47	0,37	0,25			
stop. rasti koš. VI. 95/XII. 94	4,53	■ 4,95	5,86	4,36	4,81	5,81			
Struktura življenjskih stroškov	Mesec: JUNU 1995							'		
1. Hrana	21,6	30,2	45,5	22,5	31,1	47,8	KOMENTAR: V juniju 1995 so se cene zopet zvišale za manj kot odstotek. Cene na drobno so bile višje v primerjavi z majem 1995 za 0,8%, cene življenskih potrebščin pa za 0,5%. V juniju 1995 je na rast cen zlasti vplivala podražitev naftnih derivatov za 5,1%, tobak za 3,8%, pijača za 1,2 % iti,MtiŠtHjšMiti HgŽMEiti izdelkov m storitev za 1%. Košarica življenskih stroškov so se v juniju 1995 podražile za 0,25 do 0,49%. V letu 1995 so se podražile za 4,36 do 5,86%.		
2. Pijača	3,0	2,0	3,0	2,6	1,7	2,6			
3. Kajenje	2,0	1,9	2,9	1,7	1,6	2,5			
4. Oblačila	10,2	11,3	0,8	10,6	11,8	0,8			
5. Obutev	2,4	3,2	0,0	2,4	3,0	0,0			
6. Stanovanje	5,6	7,1	7,5	5,8	7,3	7,8			
7. Ogrevanje, razsvetljava	7,5	9,4	12,1	7,8	9,5	12,4			
8. Gospodinjska oprema	4,9	4,7	0,0	4,9	4,6	0,0			
B TTiyir,.-,	s.p	7.4	8,6	4,8	7,1	8.6			
									
10. Izobr., kultura, razvedrilo	9,9	T,?			t;s	- ~w			
11. Prometna sr. in storitve	11,9	7,6	5,0	12,5	8,4	4,8			
12. Razni predmeti in storitve	1,4	1,5	0,0	1,5	1,4	0,0			
13. Drugi izdatki	14,7	6,4	8,4	13,5	5,6	7,2			
SKUPAJ:	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0	100,0			



Vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko
Izračun: Strokovna služba Sveta ZSSS
:$:$
I
Im
x:x:
I
«
Na seji 12. julija je republiški odbor obravnaval predvsem problematiko plač v državnih organih in predlog odbora za spremljanje KP za negospodarske dejavnosti o možnih poteh in načinih korekcije sedanjih količnikov iz zakona o razmerjih plač.
Drago Ščemjavič, sekretar
Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva
Pozor: nov disciplinski pravilnik!
Sindikalni zaupniki podjetij s področja komunalnih dejavnosti prejeli pisno obvestilo Zbornice gospodarskih javnih služb in varstva okolja Slovenije. V skladu z našim dogovorom jih obveščajo, da je izdelan vzorec predloga disciplinskega pravilnika, in ga vsem javnim podjetjem pošiljajo v obravnavo in postopek. Pri izdelavi tega vzorč- :::::	Vnrašanie-
nega predloga so poleg strokovnjakov iz javnih podjetij sodelovali g:	Kakšno i e nadomestila OD
tudi predstavniki Državnega tožilstva RS, Višjega delovnega in social- Si y taTSoveTemrokame-nega sodišča RS Inšpektorata za delo in sindikatov NKNSS in ZSSS. $
Ocena nase strokovne službe je pozitivna.	|j pravice ima delavec, če kot
Predlog disciplinskega pravilnika je bil obravnavan tudi na celod- presežni delavec sklene spo-nevnem posvetovanju na temo »Kršitve delovne obveznosti v lokalnih >:•:• razum 0 predčasnem prene-javnih službah«. Organizirala ga je omenjena zbornica, na njem pa je 5$: hanju delovnega razmerja sodelovalo tudi več naših sindikalnih zaupnikov. Predlog je zato dobra pravna in stokovna podlaga za korektno izvajanje 24. člena panožne kolektivne pogodbe in zakona. Zato sindikalne zaupnike pozivamo, naj se s pravilnikom seznanijo in sodelujejo v postopku morebitne dopolnitve specifičnosti. S tem obvestilom vas želimo spodbuditi h kritični presoji dosedanjih pravilnikov oziroma naj bodo model za sprejem novih.
Miloš Mikolič, sekretar
pred iztekom roka?
odpovednega
m
m
m
i
m
Vprašanje:
Ali lahko delavec zahteva uvrstitev med trajno presežne delavce?
Odgovor:
Delavec ne more zahtevati, da ga uvrstijo med trajno presežne delavce. V skladu z zakonom je to »pravica« podjetja. Kolikor pa se z uvrstitvijo delavca med trajno presežne delavce strinja tudi podjetje, gredo delavcu enake pravice kot delavcem, ki so med trajno presežne delavce uvrščeni na podlagi pro-grama. (Maj 1993)	$:$:
_________________1
Kriteriji za določanje presežnih delavcev	?:;§;?
Pravilnik o postopkih in kriterijih določanja presežnih delavcev v okviru kriterija strokovne izobrazbe oz. delovne usposobljenosti :$:$: navadno vrednoti le strokovno izobrazbo, medtem ko je usposoblje- •:m nost navedena samo v naslovu. Predlagam, da se poišče rešitev Wi v okviru usposobljenosti za delo za delavce, ki več let uspešno opravljajo delo ne glede na stopnjo formalne izobrazbe. Možna Šiši rešitev je v tem, da se šteje, da delavec, ki npr. več kot pet let dela na •:•:&
SSSF-1	SsSSSSst3““ I
S!	:|!
Odgovor:
Nadomestilo OD delavcu, ki je ugotovljen kot trajni presežek, se v času odpovednega roka izplačuje enako kot OD. Na podlagi 2. odstavka 2. točke 67. člena kolektivne pogodbe dejavnosti znaša to nadomestilo 100 odstotkov osnovnega OD, povečanega za dodatek na delovno dobo.
Kolikor se delavec in organizacija, v skladu s 36. f členom Zakona o delovnih razmerjih, sporazumeta o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom šestmesečnega odpovednega roka, ima delavec pravico do celotnega zne-
Dipl. iur. Lidija Jerkič, pravnica SKEI, je držala obljubo: spet je napisala brošuro z naslovom »Nekatera najbolj pogosta vprašanja z nekaterimi najbolj pogostimi odgovori«. Nekaj iz te brošure, ki jo lahko naročite na SKEI, bomo v nadaljevanjih povzeli tudi v Sindikalnem zaupniku DE.
ska nadomestila OD (in odpravnine). V tem primeru se prispevki iz naslova zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in prispevka iz naslova zavarovanja za brezposelnost ne obračunajo ne vplačajo, saj delavec v tem času ni zavarovan. V skladu z zakonom o dohodnini se od zneska obračuna akontacija dohodnine. (Julij 1993)
95$
5555
¥:*:
•555:
5555
is
55$
:$:$
m
>:£:>
Sivi
Si
■
>.*:*
M
x*x:
X*:
SS:
xx
:x:x
:vX;:
iSS:
XXX
•5555
5555
5555
•5555
5555
1
iS
5555
x*>
:*:*
:x:x
S:S:

,	j
- > ^


V zadnjih letih se je v svetu promet, ki ga ustvarjajo brezcarinske prodajalne, močno povečal. Pravijo, da se je podvojil. Tudi v Evropski uniji, kjer prinese ta trgovina že blizu 6 milijard dolarjev, v vsej Evropi pa 8,6 milijarde dolarjev.
Zato si povsod, tudi v državah Evropske unije prizadevajo, da bi posel, ki toliko prinaša, tudi obdržali. Zahteve naših sosedov, da bi se Slovenija v čim krajšem času odpovedala svojim brezcarinskim prodajalnam na mejnih prebolim: 5o Ilirci 181168 881J JBBfup: ESnlH
IB	ISRSFffl $1* «tR m
zares nujno potrebno in če marsikje po svetu kujejo prav s to dejavnostjo tako čedne denarce?
Več držav Evropske unije je že zavrnilo možnost, da bi se odpovedale svojim brezcarinskim trgovinam. Ob tem se zavzemajo, da bi vsaj še dvajset let, to je do leta 2015, ostalo vse pri starem in da bi se, če bo to potrebno, o morebitnih spremembah pogovarjali po omenjenem datumu.
Pravijo, da gre najbolje brezcarinskim trgovinam na letališčih in na ladjah. Seveda velja nekaj podobnega tudi za tiste tovrstne prodajalne, ki so na ozemlju, kjer so se odpovedali carinam. Na cestnih mednarodnih mejnih prehodih pa so brezcarinske prodajalne marsikje, na primer tudi na meji z Bolgarijo, na češko-nemški in češko-avstrijski meji, ob turški in grški meji, vzdolž amerško-kanadske in ameriško-mehiške meje, itd. K temu naj dodamo, da je Bolgarija pridružena članica Evropske unije, Grčija pa že članica omenjene španovije.
Slovenske brezcarinske prodajalne, imamo jih blizu petdeset, od tega še največ ob državni meji, so lani ustvarile za blizu 370 milijonov mark prometa, od tega več kot polovico na meji z Avstrijo. Državi so prinesle 53 milijonov mark, posredno in neposredno pa je od te dejavnosti lani živelo blizu 12.000 ljudi.
Glede na to, da ima Italija precej več od svojih brezcarinskih trgovin, kot ima Slovenija in da je slovenski zunanjetrgovinski primanjkljaj z Avstrijo zelo velik - lani je znašal več kot 600 milijo-
m me-Bsitg tata
zapravili neposredno v tej državi precej več kot milijardo mark - je na dlani, da naše brezcarinske prodajalne niso kdo ve kako pomembna ovira za priključitev k Evropski uniji. Razumljivo pa gredo v nos bližnjim trgovcem v Avstriji in Italiji, saj se s konkurenco, takšno ali drugačno, vselej težko sprijaznijo.
Pa še to: če bi bila cena za priključitev k Evropski uniji poleg vsega drugega tudi ta, da bi se morali posloviti od omenjene dejavnosti, ki sploh ni tako obrobnega pomena, potlej bi se morale
tudi druge države. Za vse pod isto streho morajo veljati enaka pravila, mar ne9 Sicer pa je samo od nas samih odvisno, koliko modrosti bomo zmogli pri pogajanjih za priključitev k Evropi. Vzeti nam hočejo veliko, o tem ni dvoma. Zato velja še kako dobro premisliti, kje je modro popustiti in kje ne. Pa ne le v primeru prodaje nepremičnin tujcem. Tudi v primeru brezcarinskih prodajaln in še nekaterih drugih stvari oziroma dejavnosti. Denimo igralnic, ki okoliškim državam niso kdo ve kako povšeči.
M
je v poletni sezoni prišla k nam polovica gostov brez poprejšnjih rezervacij, je bilo pozimi takih turistov le slabih 19 odstotkov. Z osebnimi avtomobili je prišlo v Slovenijo 74 odstotkov gostov, z avtobusom jih je pripotovalo 22,4 odstotka, z letalom pa le 3,1 odstotka.
Na vprašanje, zakaj so obiskali Slovenijo, so gostje v glavnem odgovorili, da so prišli k nam na počitnice. Najpomembnejši motivi dopustovanja v Sloveniji pa so bili aktivnosti na snegu (28,6 odstotka), zabava in počitek (20,6), sprememba okolja (11,3) ter nove izkušnje in doživetja (7,4 odstotka). Podobno kot v poletni sezoni so se tudi v zimski turisti najbolj zanašali na osebne izkušnje in priporočila sorodnikov in prijateljev. Kot precej pomemben vir informacij pa so se tokrat pokazale turistične agencije, saj so bile pri dobri petini turistov osnovni vir informacij.
V anketnem obdobju so tuji turisti pri nas preživeli v povprečju 4,9 dneva. Najmanj dni so bili pri nas gostje, ki so pripotovali individualno in brez rezer-
vacije, največ pa gostje, ki so prišli v aranžmaju turistične agencije.
Povprečni dnevni izdatek na turista na potovanju oziroma počitnicah v gorskih krajih je bil 8.716 tolarjev. Največ so zapravili italijanski turisti (10.173 tolarjev na dan), najmanj pa hrvaški (6.571 tolarjev). Značilno je, da so gostje v glavnem pustili denar pri nas za hrano in prenočevanje, za nakupe, zabavo in podobno pa bore malo. To pomeni, da naša ponudba še ni na takšni ravni, kot bi si želeli. Kjer je zelo veliko možnosti za zapravljanje, turisti ne skoparijo.
Več kot dve tretjini gostov je dejalo, da bodo v Slovenijo še prišli. Zelo so bili zadovoljni s hotelskimi storitvami, še največji vir zadovoljstva pri počitnikovanju v naši državi pa so naravne lepote Slovenije. To slednje bi si vsekakor veljalo dobro zapomniti in se v prihodnje še bolj potruditi pri predstavljanju naše turistične ponudbe. Premoremo namreč stvari, o katerih mnogi konkurentje na tem področju gospodarstva le sanjajo.	.	, ....
J J	Andrej Ulaga
LEPOTE SLOVENIJE SO NAŠA NAJMOČNEJŠA KARTA
5 odstotkov upokojencev. Smo zanje predragi?
No, vsekakor je ena izmed spodbudnih ugotovitev ankete tudi ta, da v Slovenijo ne hodijo več na oddih tujci, ki doma komajda životarijo. Kar polovica tujih gostov seje v času ankete opredelila, da šteje med visoke uradnike, menedžerje, strokovnjake in inženirje. V primerjavi s tovrstno strukturo tujih gostov v poletnem času je bila “zimska izobrazbena struktura” na bistveno višji ravni.
Tudi letošnjo zimo so tuji turisti pripotovali k nam v glavnem brez posredovanja turističnih agencij. Medtem ko
Lansko leto je Zavod Republike Slovenije za statistiko opravil zanimivo anketo o tujih turistih pri nas v poletni sezoni. Tej je sledila še aanketa o tujih turistih v gorskih krajih v zimski sezoni 1994/95. Cilj naloge je bil spoznati tuje goste in glavne značilnosti njihovega bivanja v Sloveniji. Anketa je bila opravljena v 27 hotelih, in sicer v času od 1. decembra 1994 do 28. februarja
1995. Tuji turisti so na štiri skupine vprašanj odgovarjali v Bovcu, Kranjski Gori, Bohinju, na Bledu, Ljubelju, Rogli in na Arehu na Mariborskem Pohorju.
Zanimivo je, da sta bili v anketnem obdobju v naših gorskih krajih kar dve tretjini turistov le iz dveh držav, to je iz Hrvaške in iz Italije. Preostali gostje pa so bili v glavnem iz Nemčije, Madžar-
ske in Avstrije. Glede na stalno prebivališče smo gostili 34 odstotkov turistov iz Hrvaške, 31,6 odstotka iz Italije, 9,2 iz Nemčije, 6,5 iz Madžarske, 5 iz Avstrije, 2,9 iz Nizozemske, 2,8 iz Velike Britanije, 2,4 iz Belgije in nekaj odstotkov iz drugih držav.
Skoraj dve tretjini gostov sta bili stari 30 do 49 let, samo 6 odstotkov pa jih je bilo mlajših od 20 ali starejših od 60 let. Otroci in upokojenci so torej pri nas, vsaj v zimskih mesecih, zelo redki gostje. To potrjuje tudi podatek, da je bilo skoraj 90 odstotkov anketiranih turistov zaposlenih in da je bilo med vsemi tujimi gosti manj kot
»SPORNE« BREZCARINSKE PRODAJALNE

Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 27
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizirira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061/131-00-33, int. 384, 385, 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601 -92077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vas delovnik od 9. do 15.30 ure.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO:
1.	ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA - polni penzion v dvoposteljni sobi, 4.500 tolarjev v hotelu Boč. Poseben cenik za zdravniške storitve: program hujšanja, anti-stres program, gastro program, program za diabetike. CENEV AGENCIJI.
2.	ROGAŠKA SLATINA - privatni penzion, čajna kuhinja, tri sobe in apartma, lasten bazen, parkovna ureditev vrta. Cena 16 DEM na osebo, turistična taksa ni vključena. Otroci do 12. leta imajo 30 % popusta.
3.	VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev.
4.	VELIKE BLOKE - POČITNIŠKI DOM S 105 LEŽIŠČI, štiriposteljne sobe. Prosti termini v juliju in avgustu. Ceha'polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine.
5.	SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami za do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM. Pokličite po tel. 062/227-771, int. 251.
6.	SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, WC, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v pred- in posezoni od 33 do 39 DEM na osebo, v sezoni od 10.7. do 28.8. pa 45 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši.
7.	POREČ
paviljoni BELEVUE - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION 25 DO 45 DEM. Cene so odvisne od sezone.
apartmaji LANTERNA - NAJEM APARTMAJA ZA 4 OSEBE, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, od 38 do 112 DEM, odvisno od sezone.
NAJEM APARTMAJA ZA 6 OSEB, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cene od 47 do 148 DEM, odvisno od sezone.
HOTEL NEPTUN - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION. Cena od 45 do 65 DEM na osebo, odvisno od sezone.
APARTMAJI LUNA - DNEVNI NAJEM ZA 3 OSEBE OD 43 DO 104 DEM, ZA 4 OSEBE PA OD 48 DO 113 DEM. Cene so odvisne od sezone. HOTELTAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 25.8.72 DEM.
8.	LUCIJA PRI PORTOROŽU - DVOSOBNO STANOVANJE, opremljeno za 5 oseb.Termini od 18.7. do 10.8. in po 20.8.: 7 ali 10 dni. Cena 100 DEM na dan.
9.	ANKARAN - DVOSOBNO STANOVANJE za 5 oseb, termini po 24.8. Cena 74 DEM na dan.
10.	FIESA - tri- ali štiriposteljne sobe s kopalnico. Polpenzion 48 DEM na osebo, penzion pa 56 DEM na osebo, otroci od 10.leta imajo 30% popusta.
11.	CRES - ZAGLAV - dve garsonjeri za štiri osebe v času do 30.8. Cena dnevnega najema 74 DEM.
12.	DUGA UVALA - garsonjeri za 4 osebe, prosti termini od 1.7. do 15.9. Cena dnevnega najema je 72 DEM.
13.	BARBARIČA - ENOSOBNO STANOVANJE - za 4 osebe, termini do 5.7. in od 24.8. dalje. Cena 63 DEM na dan.
14.	NOVIGRAD - TRISOBNO STANOVANJE, možnost bivanja za 5 oseb. Termini po 26.8. po 65 DEM.
15.	NOVIGRAD - dvo- in triposteljne sobe, najem od 5 dni naprej, skupno 15 ležišč. Cena nočitve 14 DEM.
16.	NEREZINE - SAMOSTOJNI APARTMAJI za 4 osebe, posamezni termini v septembru. Cena 78 DEM - možnost dodatnega ležišča 12 DEM.
17.	ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno.
18.	KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
19.	KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem obdobju poletnih dopustov, cena dnevnega najema 65 DEM. Stanovanje za 6 oseb 72 DEM.
20.	FIESA - POČITNIŠKI DOM za cca 100 oseb, prosto po 15.9., možnost za šolo v naravi.
21.	Posamezni termini v apartmajih v Bohinju - Stara Fužina, v Kaninski vasi.
POSEBNO UGODNA PONUDBA NA POREŠKI RIVIERI
HOTELTAMARIS:
do 25. avgusta izredne cene, dvoposteljne sobe, polpenzion. Do 25. avgusta 56 DEM.
HOTEL LUNA:
dvoposteljne sobe, polpenzion. Do 25. avgusta cena 43 DEM. Apartmaji tri-ali štiriposteljni, paketi sedemdnevni, praviloma menjave ob sobotah. Cena 20 DEM na osebo na dan.
HOTELBRULO:
ugodna ponudba velja do 5.8., dvoposteljne sobe, polpenzion. Cena za odrasle je 43 DEM, za otroke od 2. do 12. leta pa 25 DEM.
POREČ -TENIŠKA ŠOLA: učenje tenisa z vso strokovno tehnično opremo, zdravniškimi in fizioterapevtskimi storitvami, video snemanje iger. POOBLAŠČENE AGENCIJE: Mladi turist, Come 2 us.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO:
1.	POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH, BANOVCIH, PTUJSKIH TOPLICAH, ROGLI, KRVAVCU, KANINU, BOHINJU ALI KRANJSKI GORI za vsa obdobja.
2.	LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI V HRVAŠKI ISTRI, KI BI DALI OBJEKTE V NAJEM, VABIMO, DA NAM POSREDUJEJO PONUDBE.
SINDIKALNI IZLITI
SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KARTAKO OBLIKOVANE SKUPINE
VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽELJE ZA DRUŽABNI ALI
STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA V 2
OBROKIH.
1.	BUDIMPEŠTA-TRIDNEVNI IZLET ZA VIKEND ALI PA KARTAKO ZA 40 DO 50 OSEB. AVTOBUSNI IZLET V BUDIMPEŠTO, OGLED ZNAMENITOSTI MADŽARSKE PRESTOLNICE, POLDNEVNI OBISKTIPIČNE KME-TIJEV MADŽARSKI STEPI Z DRUŽABNIM DELOM IZLETA,TRETJI DAN NA POVRATKU V LJUBLJANO ALI V KRAJ, OD KODER JE SKUPINA, KOSILO V ČARDI. CENA 245 DEM, PLAČLJIVO V DVEH OBROKIH.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALO-VIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete z dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI POTOVALNE AGENCIJE, KI JE ORGANIZATOR POTOVANJA, IN JIH GOSTJE PREJMEJO OB PRIJAVI. PRIJAVA JE SPREJETA, KO JE VPLAČANIH 30% CENE ARANŽMAJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno.
Atris je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar, direktor borze
IB
13. julija 1995
RAVBARKOMANDA
i v
sta
or-
reč
to-
;ki
;o-
za
:a-
o-
;ni
e-
ne
o,
so
li,
o-
V-
si
se
d-
e-
o-
o-
TRDINOV VRH V MEGLI ŽALOSTNIH DEJSTEV
Čigav je Trdinov vrh? Vprašanje se je nedvomno zaostrilo po nastopu prvaka SDSS Janeza Janše na ljubljanski proslavi dneva državnosti, ko je med drugim vzkliknil: “Ne damo Trdinovega vrha!” Janša je pri tem predvsem mislil na vojaški objekt, v katerem je slovenska vojska, in ki ji je pripadel po odhodu JLA iz Slovenije. Za njim pa je Pohitel šef SNS Zmago Jelinčič in na seji odbora za mednarodne odnose v državnem zboru predstavil svojo pobudo glede meje na Trdinovem vrhu. Podkrepil jo je z “neizpodbitnimi dokazi o tem, da je bila občina Radatoviči (skupaj s Trdinovim vrhom) do začetka druge svetovne vojne - slovenska občina”. Dokaze za svoje zahteve je našel v Krajevnem leksikonu Dravske banovine. Na koncu svoje pobude pribija, da “je žalostno dejstvo, da so slovenski politični veljaki Po letu 1991 tiho in z glavami v pesku prešli ta problem kljub temu, da so prebivalci teh področij po naši osamosvojitvi zahtevali referendum in priključitev k Sloveniji”. Kakšna je resnica?
Železniki, 44-10. Sr Črnomelj 21 km. so dn žnnd zdr fin pTI Metlika 6.5 km, žel Rosalnicc ali Metlika 5.3 km, o 6.5 km 212 m. Vas leži na terasi na levi strani
žup Metlika 6.5 km, žel Rosalnicc a š Prašiči 0.5 km. Nm ca 212 m. Vas I Potoka s. od Prašičev, na osojni st, hod mogoč
Vidošiči.
:i na terasi na levi [ii vinorodne Repice. Do-
TRPINOV
Občina Radatoviči
rreh. 2011, hiš 398, pos 39J6.11 ha: njiv in vrtov 8 ^1, gozdov 1271.2, fsrbsko-hrv. begunce'
/tov), so ob ustanoviti F občine bili
37.1, koč. 0, najem. 27. PovrSr trav. in paš. 1741.2, vinogradč' ostalo 116.2. Od žumberških Uskokm '	*•	* L '	rško-katoL
15.4, I
Od ži
iz -turške dobe, danes grško-katol. unia-inovitvi metliškega sreza prebivalci radntoviške deljeni temu srezu in tako Beli Krajini, pod so tako Slo-
O tem smo v našem časniku pisali daljnega leta 1990 v članku z delovnim naslovom “Kaj si želijo prebivalci zahodnega Žumberka” in naslovom, ki je vseboval tudi zelo jasen odgovor “Priključitev k Sloveniji”. Reporterski zapis, opremljen z zemljevidom črnomaljskega sreza in podatki iz Krajevnega leksikona Dravske banovine, je nastal v novomeški restavraciji Breg, kjer so tisti večer tamburaši KUD Žum-berak igrali predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu, ki se udeležil proslave ob 35-letnici novomeške IM V. Iz članka je jasno razvidno, da so me tisti večer Žumberčani spraševali,ali poznam kakšnega Kučanovega svetovalca, ki da mu morajo zaupati “zelo velik problem”. Ta “problem” pa je bil seveda njihova plebiscitarna želja (kasneje izglasovana celo na referendumu), da bi zahodni del Žumberka v primeru razpada Jugoslavije oziroma odcepitve Slovenije ponovno pripadel Sloveniji,kot ji je pripadal že pred drugo svetovno vojno .
Žumberčani pri Kučanu
Takrat sem zapisal, da ne vem, ali so tistega večera Žumberčani
gajanja potekajo na podlagi banovinskih meja, potem vojaški objekt sploh ni sporen, saj pod njim pripada Sloveniji še natančno 3956,11 hektara ozemlja, kolikor ga je obsegala nekdanja občina Radatoviči, ki je spadala od leta 1929 pod črnomaljski srez.
Da Jelinčičevi argumenti niso od muh, zelo jasno govori tudi podatek, daje bila banovinska meja med drugo svetovno vojno tudi ločnica razmejitve med italijansko Ljubljansko pokrajino in NDH, kar je tudi po kapitulaciji Italije veljalo vse do konca druge svetovne vojne. Slovenska politika torej dela veliko napako, ko baranta s Hrvati za Trdinov vrh, saj je na dlani, da bi poleg njega lahko popolnoma legitimno zahtevala še približno 4000 hektarjev. Če se torej stvari rešujejo v paketu, za kar naj bi se po Janševih trditvah zavzemala slovenska stran, potem je najprej povsem nelogičen prav Janša, ki vztraja na slovenskem “Trdinovem vrhu”, ne omenja pa zahodnega dela Žumberka. Torej bi prav Janši lahko prvemu očitali, kar sicer on rad počne drugim, da ne loči ne le samo med Trdinovim vrhom in Žumberkom, temveč mu ni jasno,
iine bili prideljeni temu srezu in tako Beli Kri ero so nekoč spadali vsi Žumberčani. Pripadli so liji, pod katero (namreč Kranjsko) je spadal Zumberk gospostvom že v 13. stol., ko so ga kranjski deželni len« dajali v najem, a je bil nato po j: arlovškcm generalatu 1865 s preb Irideljen Ilrvatski. — Od celokup
13. stol., ko so ga kranjski deži je bil nato po predhodni Vojni krajini latu 1865 s prebivalstvom vred definitjj .»•«. — Od celokupnega žumberškega obsega 237 km*, je pripadla z radatoviško o^feTo meti. oziroma nato črnomaljskemu srezu šestiua^frokrajine avzema prisojna južna pobočja Gfljfmicev, ki sc eri porasla z gozdonL^Gg^^fc mlad, naj ve?
kmetski lasti ga jt le 280 ha. Vino (v maj lini meri) pridela io le nekatera južnt naselja. Od živine goje kmetje običajno le vole za delo, dost pa drobnice. Zemlja — večji del težka ilovica — ni plodna rudi nagnjenega k raškega svetu. Poljedelstvo nc krije doma čili potreb, a iznajdljivo in podjetno ljudstvo, ki sc že o< naselitve — stanujoč večji del po kolibah — bori s siro moštvom, si zna pomagati. Marsikdo ima korist od prispevkom v Ameriko izseljenih svojcev. Razen tega pridno krošnjarij« (zlasti j blagom). Zadružno življenje so že pred desetletji po polnemu opustili. Celotni žumberški teritorij, ki sega ni vzhodu do gore Grahrovice in potoka Brega n c, deli Kupčim v dva dela. Prebivalce, na zapodili strani Kupčinc nazivajf Uskoki »Kužitiare«, na vzhodni strani pa »Mnslarc<. Radato viška občina spada k Ftižinarjem', ki se bavijo bolj s trgo vino drobnice, svinj ter krošnjarstvom, medtem ko se »Mas larjic bavijo bolj s poljedelstvom in govedorejo. Belokranjc pa nazivajo vse Uskoke Vlahe. »Mustarji«. in ^
ko se je pri nas začela druga svetovna vojna”. Te razmejitve so namreč na območju Trdinovega vrha oziroma občine Radatoviči veljale natanko do konca druge svetovne vojne oziroma do določitve sedanje meje “na podlagi nekakšnih administrativnih dogovorov med slovenskimi in hrvaškimi komunisti po drugi vojni”, o čemer razglablja Jelinčič. O tem konec koncev tudi zelo jasno govori prošnja prebivalcev iz Radatovičev, ki so po ukinitvi njihove občine in njeni priključitvi k Ozlju leta 1957 prosili Zagreb in Ljubljano za njeno sporazumno priključitev k Sloveniji. Zanimivo je, da so po “razdružitvi” Slovenije od Jugoslavije prebivalci krajevnih skupnosti Radatovičev in Dragoševcev naslovili peticijo z zelo podobno vsebino slovenski
hodil po zemlji sem naši
Ljubljana, 27. decembra 1990
Delavska enotnost 11
Kaj si želijo prebivalcizahddnegažumberka
Priključitev
^ "v
k Slov
eniji
—.	. —Krajini in
Zumberku sep/eč kot 400 let živeli v slogi
, živeli v slogiflki miru s tamkajšnjim večintotim prebival-jitvom. Z njim strdili dobro in zlo, svetle in težki?1 trenutke Inaše zgodovine. V glavnem je [bilo tudi vedno tako, da so [bile eni in drugi odvisni (predvsem sami od sebe, mar-
mm statusom? Kaj bi : njim uskokov. ki so ropali beneške počeli? Bi imeli na tej podlagi trgovske ladje in ena izmed kaj več pravic, ko so v vseb.,---p6sledic vojne, ki so jo Habs-pogledih izenačeni z peteri- buržani izgubili, je bila tudi .i	.	. .	t-	' lavzula v mirovni
skim prebivalstvom* ko so klavzula v mirovni pogodbi, polncprhvm državljani Repu- da se uskoke iz Senja preseli blike Slovenije? Sicer pa, če ni v notranjost habsburške mo-tako, bi se moral vsakdo vpra- narhije. Avstrijska oblast je sati, zakaj ti »Srbi« sami ne priseljence premišljeno nase-zahtevajo takšnega statusa, ijevala in jim dajala določene i drugih Odgovor je en sam: zato, ker posebne pravice. V zameno za matična ga ne potrebujejo, ker se ne to pa jim je naložila dolžnost
,	____o jih ve- počutijo od nikogar ogroženi, braniti mejo pred Turki. Ko so
iiejo zgolj še zgodovinski s po-	>n ker so po svoje avtohtoni ti kraji prišli pod okrilje Vojne
[min, jezik in (bolj folklorna) prebivalci teh krajev tudi brez Krajine, doseljene prebival-
Jijivosti svojih rok in d ruj
iin, jezik in (bolj folklorna ultura, se jih ni nikoli spom-ila, ko jim je bilo potrebne dati. Ravno narobe, širša ost je izvedela zanje za-političnih potreb Srbije a tamkajšnje »protibirokrat-ke« revolucije. Bili so torej redstvo politične manipula-ijc, česar so se, zanimivo, idi takoj zavedali. Zahvalju->č temu. Slobodanu Miloščini in njegovim jurišnikom »koli m uspelo oblikovati niti prašanja teh »Srbov«, |eaj da bi jim ga uspelo in-mentalizirati, kar jim je pelo na Kosovu, v Kninu in tugod po Jugoslaviji. Naj-pši dokaz za to je prav plesni za samostojno slovenil državo, ki so se ga »Srbi* Beli Krajini udeležili prav ko številno kot večinsko sionsko prebivalstvo. Se celo
prebivalci teh kraje kakšnega posebneg.
Kdaj so prišli
Najbrž ni nobene potrebe, da bi se danes na veliko pogovarjali o avtohtonosti »Srbov« v Beli Krajini in Zumberku. Zato pač, ker se je potem, ko je to prebivalstvo preživelo v teh krajih že več kot 450 let,
problem. Najprej so mi pove dali. da je večina probivalstv, tega dela Žumberka za to. d. bi se priključili k Sloveni j kjer sv vred drugo svetovn vojno tv odi tu v\\s’ S seboj » pnuvali zemljevid ato** CVin melj * opisom vasi it Maje' , nega leksikona Vvavakv ban« vrne, n* katerem *v črno \ vidi, «ta je območje s krajevne skupnosti R cev pred (in celo me spadalo k Čmomai


i pogovarjati.. irbom« je s tem
sama po s
bolj, ker je nihče ne zanika. Res pa je nekaj
priznani bolj, kei
s pa je nekaj drugega, in er to, da bi o teh ljudeh zelo težko govorili kot o Srbih v pravem pomenu besede. Prej bi lahko govorili o pravoslavnem prebivalstvu, ki se je tod naselilo pred oblikovanjem nacionalne zavesti in naroda v današnjem pomenu te be-
emu srezu. Meja se je spr enila šele po drugi svetov vojni. Na vprašanje zakaj j so skomignili z rameni, kar pomenilo, da ne vedo.
potem le uspeli »sv «predstaviti predse« lanu, ne vem. Goto' slednje: če bi v pt samostojne slovensl ive, sedaj meja med Slov« nijo in Hrvaško, ki poteka ne cesto Metlika-Novo mesto i se nad gorjanskim previso na Vahti nadaljuje naprej p slemenu Gorjancev, posta prava meja, s carino in z vse: tistim, kar pač k takšni me spada, bi bilo to a
k) za njih nev. orzno. ure za podoben pn blem, kot ga doživljajo pn valci vasi Štrigova v Me
balkanskih krajev pa so pri-
nastant
lurju. Tudi iz teh krajev « ečina ljudi vozi na delo v sle enska podjetja. Prav tako p je edino tovarno v teh njihovi krajih (proizvodja elemente kopalniške opreme) postav Straški Novoles.
Dovolj prostora za vse Daniel Žučak teh vprašar ni hotel komentirati. Dejal ji da v društvu, katerega pred
svoj “problem” uspeli predstaviti predsedniku Kučanu, je pa jasno, da je bil po objavi članka predsednik o tem zelo podrobno obveščen, kar velja tudi za celotno takratno slovensko politiko na čelu s predsednikom vlade Peterletom ter obrambnim in notranjim ministrom Janšo oziroma Bavčarjem. Resnici na ljubo moram danes zapisati, da na članek ni bilo nobene javne reakcije, kar velja tudi za poteze slovenske politike, ki ni storila ničesar, da bi Slovenija ponovno pridobila ozemlje, ki so ga po drugi svetovni vojni slovenski komunisti podarili svojim hrvaškim kolegom. V tem pogledu se moramo z Zmagom Jelinčičem, ki glede tega danes govori o “žalostnem dejstvu”, v celoti strinjati.
In kaj je pomembno danes? Pri odgovoru na to vprašanje so odločilnega pomena izhodišča, na podlagi katerih potekajo pogajanja slovenske in hrvaške strani o določitvi meje na tem območju. Če je izhodišče meja po drugi svetovni vojni, potem je na dlani, da stoji vojaški objekt na Trdinovem vrhu na hrvaškem ozemlju, čeprav le za kakih lOO metrov ali še manj. Če pa po-
da je Trdinov vrh, po katerem poteka državna meja, nekaj, nekaj drugega pa vojaški objekt, ki je kakih lOO metrov od meje na hrvaškem ozemlju. Janša se je očitno zapletel v lastno kontradikcijo, kajti Slovenija bi lahko vojaški objekt na Trdinovem vrhu obdržala le pod pogojem, da v pogajanjih s Hrvati vztraja pri izhodišču, ki temelji na nekdanji banovinski meji. Zahtevati pa vojaški objekt, ne pa tudi nekdanje (slovenske) dravskobano-vinske občine Radatoviči, pomeni nenačelno brez vsakih strokovnih podlag barantati za neko novo mejo, ki je v zgodovini nikoli ni bilo.
Meja med komunisti
V tem pogledu je veliko bolj načelen Jelinčič, ki vztraja na banovinski meji in svoje zahteve opira celo na sklepe II. zasedanja Avnoja, kjer je bilo sklenjeno, da se meje bodočih federalnih republik naslanjajo na meje nekdanjih banovin. Moti se edino v tem, ko pravi, da “so vse razmejitve v Dravski banovini veljale do 6. aprila leta 1941,
skupščini in hrvaškemu saboru. V kratkem zgodovinskem orisu so Žumberčani zapisali, da so do leta 1865 spadali pod deželo Kranjsko, odtlej pa do leta 1929 pod hrvaško banovino, nakar so tega leta vnovič prišli pod črnomaljski okraj oziroma dravsko banovino.
Seveda njihova prošnja ni naletela na nikakršen javni, kaj šele ustrezen odmev slovenske politike. Ta vprašanje potegne na dan šele ob takšnih ali drugačnih (strankarskih) dnevnopolitičnih potrebah, nikoli doslej pa ni jasno pokazala državnega interesa, da bi s Hrvati ustrezno rešila ta problem. Očitno pa je spričo pomanjkanja drugih “velikih” tem prišel čas, ko pride prav tudi kakšen “Trdinov vrh”. Toda to je je prvina, ki ne govori v prid resnosti in zrelosti slovenske države in njene politike. S kričanjem, da “ne damo Trdinovega vrha”, misleč pri tem na zasedbo vojaškega objekta po odhodu JLA iz Slovenije, pač ne bomo nikogar prepričali o resnosti naših zahtev. Prav nasprotno, s tem kvečjemu izzivamo drugo stran k podobnemu ravnanju,
>Fužinarji«
Zemljevid črnomaljskega sreza iz Krajevnega leksikona Dravske banovine. Iz njega se lepo vidi, da je občina Radatoviči (znotraj občrtanega dela) spadala pod Dravsko banovino, kar je veljalo od leta 1929 pa do konca druge svetovne vojne.
kar je naj slabša inačica vseh inačic. Tembolj, ker Slovenijo obvezuje Temeljna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je kot pravno obvezujoč akt sprejela ob osamosvojitvi. V njej je jasno določeno, da so “državne meje Republike Slovenije mednarodno priznane meje dosedanje SFRJ”, kar velja za vse sosednje države skupaj s Hrvaško, s katero veljajo meje, kot so bile določene v “okviru dosedanje SFRJ”. Če je torej izhodišče pogajanj s Hrvati temeljna listina o samostojnosti in neodvisnosti, po-
Mag. Pavle Čelik se v svojem najnovejšem delu loteva dokaj nehvaležne teme - vzpostavljanja meje med Hrvaško in Slovenijo v času njunega osamosvajanja. Opisuje posamezne dogodke in ljudi, dileme in odnose s hrvaškimi obmejnimi organi ter vrednoti posamezna dejanja. Gre za delo, ki ima tudi pomembno zgodovinsko razsežnost, saj so razmerja s to našo sosedo zaradi meje še zmeraj vznemirjujoča, kamen spotike in politiziranja.
tem je jasno, da streljata s praznimi naboji tako Janša kot Jelinčič. Če pa oba dela mešane komisije v pogajanjih odstopata od tega izhodišča, potem gre tu za drugo pesem. Toda v nobenem primeru ne za jodlarsko z dolenjskim naglasom, ki jo prepeva Janša.
Janša, še zlasti pa slovenska pogajalska stran bi se morala zavedati, da v barantanju za Piranski zaliv vojaški objekt na Trdinovem vrhu ni noben resen argument. Nekaj popolnoma drugega pa bi bile legitimne zahteve naše pogajalske strani, da se Sloveniji vrne
in ponovno priključi ozemlje nekdanje občine Radatoviči, kar si želijo tudi njeni prebivalci, ki imajo že zdaj tako in tako vsi razen poštaija slovenske plače. V tem pogledu je Jelinčič veliko bolj državotvoren od Janše, medtem ko vsem drugim na čelu s Kučanom in Drnovškom ta problem očitno “dol visi”. V nasprotnem primeru bi že kaj ukrenili in ne celih pet let križem rok čakali, da pobudo z gradnjo komunikacijskih povezav vzamejo v roke Hrvati in domači tiči nacionalsocialističnih barv.
Ivo Kuljaj
Cena knjige je 2600 SIT, 5-od-stotni prometni davek je vključen v ceno.
Knjigo lahko naročite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel. 061/321-255; 13-35-255; faks: 311-956.
z
Humoreska
Konvertibilnost
-	Ste slišali, da bo tolar postal kmalu konvertibilen? smo veselo oznanili, ko smo stopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte, kjer je, kot po starodavnem običaju, prijaznem stalnem omizju načeloval tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok in razpoloženju dajal takt s pitjem obilnih piv.
»O groza!« je kot iz puške odgovoril tovariš Neposredni.
-	Zdaj me pa presenečate! Sem mislil, da je napoved o konvertibilnosti tolarja za vas vesela novica. Saj ste zadnjič celo rekli, da je tolar edino, na kar smo Slovenci po osamosvojitvi lahko ponosni.
»To slednje je seveda res. Na tolar smo sicer res lahko ponosni, ampak tudi tega tolarskega ponosa je premalo, zlasti v mojem žepu.«
-	In zakaj vas je groza, če bo ta tolar postal konvertibilen?
»Glejte, če je trden tolar naš ponos, potem bodo po uvedbi konvertibilnosti z našim ponosom trgovali povsod po svetu.«
-	Oh, vi, kot navadno, nalašč mešate realne in figurativne pojme... Resnica je takšna, da če bo tolar res konvertibilen in bodo z njim trgovali po svetu, nam je to lahko le v ponos. Skratka še večji ponos, kot je bil doslej. Česa se torej tako bojite?
»Česa? Če je tolar tako trden, kot je, in če ga bomo vrgli na svetovni trg, potem bo po njem veliko povpraševanje. In če bo to povpraševanje tako veliko, bo tolarjev začelo doma primanjkovati. Jaz pa sem že preje rekel, da jih imamo malo v žepu. Po uvedbi konvertibilnosti jim bom imel torej pa še manj. Oziroma tolarje bomo
začeli loviti tako, kot smo njega dni marke. Samo, nekoč smo marke kupovali na črtno za dinarje, zdaj pa ne vem, za kaj bomo kupovali tolarje.«
-	No, če bo doma začelo primanjkovati tolarjev in bo po njih na svetovnih trgih tako veliko povpraševanje, bo pa Banka Slovenije natisnila kakšnega več, tudi za vaš žep. Po čisto tržnem principu, namreč, če gre izdelek dobro v promet, potem je pač najbolj logično, da povečaš proizvodnjo.
»Sliši se strašansko logično, ampak povečano tiskanje tolarjev bi povzročilo inflacijo, skratka znižanje vrednosti tolarja. Potem bo za tale pir treba plačati ne vem koliko tolarjev več. Ste vi pripravljeni plačati razliko!?«
-	Oho, spet vas zanaša v umazano pridobitništvo. Ne bo nič. Inflacije še ni!
»Kako da ne, ravnokar je vlada objavila, da je bila inflacija 0,8 odstotna na mesečni ravni.«
-	Ampak pivo se ni podražilo.
»Se pa še bo! In zato bi vi lahko vplačevali v sklad za bodoče podražitve, takole po kakšen procent vsak mesec. Da bomo lahko pili tudi takrat, ko bo tolar konvertibilen.«
-	Zakaj pa naj bi plačeval samo jaz v ta sklad? Kaj pa drugi?
»Zato, ker ste v službi, mi pa smo penziontsti. Mi smo plačevanja v
takšne in podobne sklade oproščeni, ker smo v razne sklade plačevali Že takrat, ko vas še ni bilo v službi. Sicer pa dajem predlog o formiranju sklada na glasovanje. Kdo je za? Je kdo proti? Eden. Se je kdo vzdržal? Nihče. Torej predlog je sprejet! In zdaj plačate rundo, kajti ustanovitev sklada velja od novega leta, torej morate plačati po en odstotek za vsak mesec nazaj.«
-	Pa saj to ne znese toliko!
“Kaj pa obresti!? Kar ven z denarjem!«
Bogo Sajovic
_______________________________________________________________________J
	Horoskop
m	Huda migrena
Veliko delo kardinala Richelieuja pri centralizaciji Francije je nadaljeval kardinal in državnik Jules Mazarin (rojen 14. julija 1602). Bilje italijanskega rodu, svojo kariero pa je začel kot odposlanec papeža Urbana VIII. Leta 1632 je postal neuradni francoski odposlanec v Rimu, osem let kasneje pa je tudi uradno stopil v francosko službo. Ko sta leta 1642 in 1643 umrla kardinal Richelieu in kralj Ludvik XIII., seje Mazarin polastil oblasti kot prvi minister. Njegova oblast je bila še močnejša, ker je bil kralj Ludvik XIV. še otrok, kraljica mati Ana Avstrijska pa se je z njim dobro razumela (bila sta ljubimca, kar je vzdignilo precej prahu, po nekaterih nedokazanih trditvah, pa naj bi se celo skrivaj poročila). Ob
koncu tridesetletne vojne je Mazarin dosegel ugodne pogoje za Francijo, vendar je nadaljeval vojno s Španijo. Zaradi visokih davkov (del denarja je poneverjal) so se pariški meščani uprli. Uporu se je pridružilo tudi visoko plemstvo, ki ga je Mazarinova moč motila, zlasti pa so hoteli povratek nekdanje avtonomije in zmanjšanje centralizma. Mazarin je uspešno prestal ta petletni upor (imenovan tudi »fronda«) in uspešno končal tudi vojno s Španijo. Čeprav je kralj Ludvik XIV. postal medtem polnoleten, je Mazarin obdržal svoj položaj do smrti leta 1661. Šele po njegovi smrti je mladi kralj prevzel vso oblast v svoje roke in zavladal kot absolutistični monarh.
Mazarin je nekoč želel govoriti s kraljem, a mu je služabnik rekel, da ima migreno in ga ne more sprejeti. Kasneje istega dneva sta se srečala in Mazarin ga je povprašal o migreni.
»Prešla je,« je rekel kralj.
Mazarin pa je z nasmehom pripomnil:
»Da, videl sem jo, ko je odhajala. Imela je lepo modro obleko.«
Deni
AVTOR:
BORUT
LEVEC
INDIJANSKO PLEME V JOŽNI AMERIKI
DELUJOČI VULKAN V MEHIKI
ZIMSKO
PREVOZNO
SREDSTVO
JESENSKA
HRUŠKA
UREJEVALKA
IZLOŽB
JAPONSKI
DROBIŽ
DELAVSKA
ENOTNOST
VZDEVEK HEROJA PUCA RJA
KRAŠKA PLANOTA V ZAHODNI SLOVENIJI
VODNA
ŽIVAL
VELETOK V NEMČUl
DOMNEVNA
PROTISNOV
NEKDANJI AM. ZLATNIK
BAT
PRI
STROJIH
PISEC
TRAGEDU
SPODNJE
OKONČINE
ALFI NIPIČ
LETOVIŠKI KRAJ V SLOVEN. PRIMORJU
GRŠKA
ČRKA
PERGAMSKI
VLADAR
BOKSARSKI
KLUB
ALKALOID V ČAJU
ŠVEDSKA
FILMSKA
IGRALKA
(LENA)
SLIKARKA
KOBILICA
SLO. POLITIK (JANEZ)
DIVJI
KOZEL
NAGRADNA
KRIŽANKA
MODRO
BARVILO
GLAVNI
ŠTEVNIK
RUSKA FANTASTIČNA BAJKA
PRIPRAVIL:
SALOMONOV
UGANKAR
ITAL. SKLAD. (LUCIANO)
KRAJ PRI POREČU
ANGLEŠKI
PESNIK
(JOHN)
RIM.BOGINJA
JEZE
ŠOLSKO
ČTIVO
PRIVLAČNOST, MIK
CENE
ŠTUPAR
SPOLNO
OBČUTLJIV
ČLOVEK
MOČVIRSKA
ZELIKA
VENO
TAUFER
ODŽAGAN KOS DEBLA
FRANCOSKI
PESNIK
(TRISTAN)
GOROVJE
*V
ALŽIRIJI
STROJNI
ELEMENT
POPEČEN
KOŠČEK
KRUHA
PREMIKANJE PO ZRAKU
BISTVO V SHOLASTIKI
ŠP. PESNIK (JUAN)
DEL NOVE GVINEJE
HR. POLITIK (IVO)
SL. ESEJIST (BOŽIDAR)
PRIBITEK PRI MENJAVI DENARJA
LITU
MLEČNA ŽLEZA PRI KRAVI
OTOK V OTOČJU TUAMOTU
PRIPADNIK
BRITOV
KATHLEEN
TURNER
FILOZOF
MARX
ZAREBR-
NICA
POO/OONA
SKALA
PREPROSTO
STREL0R0Ž
VZVIŠENA
PESEM
MONGOLSKI
VLADAR
ŠPANSKI RT PRI
VALENCUI
GLAVNA
TIROLSKA
REKA
ALUMINUEVA
RUDA
0DVISNEŽ1 OD MAMIL
ČAKOVEC
ŽENSKA Z AKADEMSKO IZOBRAZBO
OTOK 08 ŠKOTSKI OBALI
NAGRADNA
KRIŽANKA
PEVKA
ŠTEFOK
UMETNO
VLAKNO
ŽLAHTNI
PLIN
Nagradna križanka št. 32
Rešeno križanko nam pošljite do 25. julija 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 32. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 29/30:
KASKADER, AVTOPILOT, SERVOMOTOR, TIN, NALET, BORIS, IGRAČA, KORONA, MA, RAN, SAVART, AJLEC, NT, ANIMATOR, GA, IRSKA, NAT, LUTERAN, JAMAL, STENJ, RAA, IVANO, KOZA, KOL-
DING, ILIR, IL, MARŠ, IDA, SNEDA, LIE, LITTRE, SLANIK, OJDIP, VEKAVKA, SLA, TAINE, ORALNIK, KAR
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 29/30:
1. Štefan Raztresen, Dvorakova 12,
62000 MARIBOR
2.	Franc Kegu, Levec 76, 63301 PETROVČE
3.	Nina Ceglar, Ul. bratov Učakar 108, 61000 LJUBLJANA
Nagrade bomo poslali po pošti.
Križanko pripravil
SALOMONOV
UGANKAR
Janez Janša, šef SDSS, je v televizijskem soočenju s Spomenko Hribar svoj naj novejši boj proti (komunističnim) krivicam argumentiral s trditvijo: “Poglejte, kdo je bil na oblasti pred desetimi leti in kdo je danes, pa vam bo vse jasno!” Skušal je povedati, da so spet na oblasti komunisti, po zaslugi neokrnjene infrastrukture nekdanje partije. Pozabil pa je, da je vmes na svobodnih volitvah zmagal Demos, in to v času, ko sta bila družba in država res še vsa prestreljena s partijo. Janša ima sicer obramboslovno diplomo, vendar je zanj politična psihologija očitno španska vas. V nasprotnem primeru bi moral poznati prvi aksiom politike, ki ga lepo ponazarja znani ljudski rek: “Daj človeku oblast in takoj ga boš spoznal!” Vodja je prav zaradi tega ne bo imel nikoli več.
Peterletova
osamosvojitev
Lojze Peterle, šef SKD, je na zlorabljeni ljubljanski proslavi
dneva državnosti izrekel silno modro misel, da smo dosegli zunanjo osamosvojitev, zdaj pa se moramo osamosvojiti še navznoter. Se strinjam, zdaj se je treba z osamosvojitvijo rešiti predvsem Peterleta in drugih podobnih apostolov, ki so jim ljube naše duše in - desetina državnega proračuna!!!
Thalerjevi
kriminalci
Zoran Thaler, zunanji minister, je na seji sveta stranke LDS med drugim dejal, da bo treba pri strankarskem pridobivanju slovenskega javnega mnenja za priključitev k Evropski uniji ljudem povedati, da bo Slovenija v večji meri kot doslej zavarovana pred nenadzorovanim prilivom kriminalcev. Ali to pomeni, da se Thaler zavzema za ukinitev lastne stranke?!
Kulijev dopust
Ivo Kuljaj - Kuli, portparol Arganizacije, s tem tednom nepreklicno odhaja na dopust. Seveda gre zgolj za taktični manever, saj je Šef, veliki (borovniški) čebelar, že poskrbel za nadomestni peropraški peklenski stroj. Aufbiks - imejte se maksimalno sindikalno!
Kuli
VREME
Piše: Andrej Velkavrh
Soparno In vroče
Vreme gre na roko tako kmetom, ki spravljajo otavo, kot tudi vsem, ki so na dopustu in si želijo sonca.
Kot kaže, pa bo za konec tedna za odtenek drugačno. Prišli bomo pod vpliv šibkih zahodnih višinskih vetrov. Ti bodo prinesli s sabo več vlage. To pa pomeni bolj soparno vreme, več dnevne kopaste -oblačnosti in konec koncev, tudi več možnosti za popoldanske nevihte. Temperaturnega olajšanja zelo verjetno ne bomo deležni. Skratka, poletje, kot se spodobi. Zaenkrat se vreme ne drži ravno dolgoročnih »napovedi«, ki so prerokovala precej bolj muhasto vreme, vsaj kar se dežja tiče. Seveda, polovica meseca je še pred nami in kaj se ve...
ZA NOVO
otroci jo potrebujem01
PRISPEVAJTE PO SVOJIH MOČEH! Žiro račun: 50101-654-41037. Hvala.
Objave o prispevkih preberita v reviji Otrok hi družina.