211
Odgovor Novicam.
Na opomin v 47. listu Novic moram tale odgovor dati. — Jez sim svojo ženo in svoje otroke k njenim staršem v Rateče spremil, in sim od tam svojiga pri-jatla komisarja Raba v Mokronogu, in po temv z Dr. Fišerjem njegovima prijatla Dr. Ske delna v St. Ru-pertu obiskal. Ker je bil pa deržavni zbor na 22. t. m. vKromerižu oznanjen, sim se že 20. p. m. iz Rateč na pot podal, in tedej nisim imel časa v Ljubljano priti. Tudi nisim vedil, de me kdo hoče v Ljubljani od Dunajskima punta podučiti, ker si nisim bil svest, de v Ljubljani vse tako na tanjko od tega punta vedo. Jest se nisim nikoli za kak punt pečal, ker sim bil le od kmetov izvoljen za njih reči in potrebe se potegovati, in vsi poslanci lahko spričajo, de sim tudi to dolžnost vselej zvesto spolnoval. Poprašajte gosp. Dr. Kaučiča, sej je se v Ljubljani. De sim pa ob času Dunajskiga punta na Dunaji ostal, tega se mi ravno ni potreba sramovati, zakaj jez nisim zavoljo Ne me o v ali Madžar ono v tam bil, ampak zavoljo naše domače dežele, de bi bila tudi ob času nevarnosti kakiga prijatla imela. Lahko je vojaku na straži biti in s puško gori in doli hoditi, ali enmalo grenkeje je, proti sovražniku rnarširati. Pravijo, de je slab vojak, ki pred sovražnikam pobegne — in tako sim tudi jez mislil, de bi mojim gorenskim junaškim vo-livcam ne bilo po volji, ako bi bil nazaj perbrisal; lahko bi bili rekli: „lej ga, tako dolgo je na Dunaji tičal, dokler je bilo vse pri miru, zdaj ko se je nevarnost pokazala, jo je pa domu pobegnil — šalabarda."
Iz Krajnskiga smo do zadnjiga bili: gosp. Lau-fenštein, Dolšajn, Sever,Stercin in jez. Potem pa, ko je bilo Cesarjevo povelje od 21. kozoperska oznanjeno, de naj deržavni zbor na Dunaji jenja, se tudi jez nisim nič več v zboru vdeleževal.
Ne mislite, de tisti z Nemci ali M a d ž ar on i derže , ki na levi strani zbornice sede. Zna biti, de so nekteri med njimi v ti reči kaj zapopadeni — ali mi Krajnci nimamo nič posebniga ž njimi, kakor to, de smo zavoljo kmetiškiga odškodevanja z njimi potegnili, zato ker so jako dobro za kmeta mislili. Mi smo pa tudi dolžni, za kmeta se potegniti, sej je bil dosti dolgo zatert, in če je to napčno, de v teh rečelr z estrajharskimi nemškimi poslanci deržimo, naj se pa naši volivci oglasijo', po tem bomo levo stran zapustili. Kar pa vtiče druge nemške dežele, ki niso pod našim Cesarjem, in kar zadene zbor v Frankfortu, jez tega ne spoznam — in nič nočem vediti od njega. Do zdaj pa se tudi v zboru še ni nič od tega govorilo. Kader bo v ustavi od naše slovenske dežele kaj govoriti, bo eden ali drugi med nami gotovo po željah našiga slovenskiga družtva v prid cele dežele odgovoril — vsim pa treba ni govoriti, zakaj po tem takim bi ne bilo govorjenja ne konca ne kraja. De se je pa za Slovenijo že kaj vun-der osnovalo, prosim tiste gospode za spričevanje , ki dobro vejo, kaj in kako se je nadelalo. Sv. pismo pravi: rNe le tisti, ki kliče gospod gospod! bo vslišan , ampak tisti,ki njega voljo spolni."   Jez pa sklenem: ne tisti,
ke'r vpije:   „živijo,   živijo!   bo Slovenijo obudil,  ampak tisti, ki podporo za njeno izbujenje pripravlja.
V Kromerižu 30. listopada 1848.       Miha Ambrož.
Pristavek vredništva: Na ta odgovor nam je treba v razjasnjenje nekaj maliga odgovoriti; po tem pa bomo pokopali in pozabili poprejšnje razpertije, nadjajoči se, de nikdar več ne bomo vzroka imeli, navskriž misel biti. Gosp. Ambrož! mi v Ljubljani smo Dunajski punt koj o pervi uri tako obsodili, kakor je res bil, kakor ga zdej celi svet obsodi. De tudi deržavni zbor o tem času ni bil postaven, ste v Kromerižu v 2. seji zbora sami sklenili. Tedej smo mi v vsim prav sodili; Vi, gosp. Ambrož pa ste se motili, grozno motili. In v ti zmoti ste ostali na Dunaji ob času punta, in ste predolgo hodili v deržavni zbor, ki je popolna-ma oslepil in je še zadnjič tako delječ zašel, de se ni puntu nasproti postavil, ampak de je celo z njim potegnil. Zbor ni marširal, kakor Vi pravite, zoper sovražnika, ampak je deserteral k sovražniku — takim vo-jakam pa gre slaba hvala! Tisti poslanci, ki so tedej Dunaj, strahovan od puntarjev in sovražnikov, zapustili, so le svojo dolžnost storili, zakaj v puntu je deržavni zbor jenjal to biti, kar ima po ustavi biti, in se je poslednjič pečal le z rečmi Dunajskiga punta, ne pa z ustavo avstrijanskih dežela. — Veseli nas iz Vašiga odgovora zvediti, de v sercu niste nikdar z Madžaroni in Frankobrodčani deržali, akoravni ste nas prisilili to misliti, zato ker ste na Dunaji v tovarsii Lohnerja, Boroša in enacih mož ostali. Levica v zboru mora biti in je prav potrebna, pa med levico in levico je velik razločik — česar smo se, Bogii nej bo potoženo! žalostno prepričali. Ostanite, gosp. Ambrož! le na levici, pa na tisti, ki je pravična v vsih rečeh. Der-žite se poslancov slovanskiga rodu, ki močno Avstrijo želi; enak narod se nar lože pobrati tudi v mislih. Sicer pa storite po svoji dobri glavi, kar veste, de so vošila tiste dežele, ki Vas je v zbor poslala, in njeniga prida v nobeni stvarici ne zanemarite. Nepremakljivo se potegnite za-nj! Tako boste domovini vstregli, — zakaj tudi mi smo Vaših misel: ne tisti, ki le kriči živi, živi! je pravi domorodec, ampak tisti, ki se za njo trudi po eni ali drugi poti.                                        Vredništvo.