UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 1.000
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 2.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 3.000
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XVI. - Štev. 42 (815)	Gorica	-	četrtek	15.	oktobra	1964	-	Trst	Posamezna številka L 40
Naša velika dolžnost PO K 0 N FE R E N CINEVE ŽANI? VKAIRU
Kristus se je učlovečil, je trpel in umrl za vse človeštvo in za vsakega posameznika; po njem je prišla vsa milost.
Pred Kristusovim prihodom je judovski narod Boga spoznal zlasti po posredovanju postave, pogani pa po posredovanju vesti in zdravega umovanja. Po Kristusovem prihodu je Cerkev odprta vsem, vendar večini človeštva pripadnost Cerkvi ni bila formalno, izrecno in sorazmerno po-nudena. Zato so nekristjani na videz v istem položaju kot so bili pogani stare dobe.
Vendar globlji pogled pokaže, da jih po Kristusovem prihodu veže z njim troje vezi: učlovečenje, ki je ustvarilo sorodstvo po mesu med človeštvom in božjim Sinom; odrešenje, ki je vse človeštvo po Kristusovi daritvi spravilo z nebeškim O-četom, in moč odrešeniške smrti, ki deluje na človeštvo in posameznike ter jih usmerja k pravi veri.
Prav zato hoče Bog zveličanje vseh ljudi; hoče pa tudi, da vsi ljudje sodelujejo osebno in medsebojno pri tem delu za zveličanje — po svojih zmožnostih in možnostih. Lahko je potem umeti, da hoče to božja volja predvsem in na prav poseben način od kristjanov, saj so kristjani zaradi včlanjenja po krstu postali udje Kristusovega skrivnostnega Telesa, ki je Cerkev.
»Zaradi tega,« pravi okrožnica „Fidei donum”, »ni in niti ne more biti tuje kristjanu nič, kar se kakor koli tiče Cerkve. Veselje in skrbi Cerkve morajo biti njegove skrbi in veselje. Zato morajo pri rasti Cerkve sodelovati vsi udje, ki ji že pripadajo.«
Pij XII. je to razložil v okrožnici »My-stici Corporis«: »Odrešenik hoče, da udje njegovega skrivnostnega Telesa pomagajo, da se dopolni njegovo odrešilno delo. Temu ni vzrok njegova potreba ali slabost, marveč je tako odredil v večjo rast svoje brezmadežne neveste — Cerkve, le resnično strašna ta skrivnost in nikoli ni zadosti o njej razmišljati: da je namreč zveličanje mnogih odvisno od molitev Cerkve in od prostovoljnega mrtvičenja, ki si ga nalaga v ta namen ter od dejavnega sodelovanja duhovnikov in vernikov.«
RAZLOGI ZA MISIJONSKO SODELOVANJE
Svet ne bo mogel nikdar dospeti do Kristusa, dokler vsa Cerkev ne bo postala resnično misijonska. V vseh nas, duhovnikih in laikih, mora vedno bolj goreti želja po učinkovitem sodelovanju pri evangeliziranju sveta.
Sedanji položaj Cerkve v svetu, posebej pa še v misijonskih deželah, upravičuje to željo. Po dva tisoč letih krščanstva šteje Azija, v kateri živi nad polovica človeštva, komaj 29o katoličanov, Afrika pa 9%. To razmerje se bo zaradi nagle rasli prebivavstva v prihodnjih desetletjih še poslabšalo. Prerod nekaterih ne-krščanskih verstev, protikrščanska napadalnost materialističnih ideologij, zlasti marksizma; silna napetost med rasami, narodnostmi In družbenimi plastmi — vse to in še mnogi drugi pojavi opominjajo kristjane, naj pohitijo izpolniti svojo misijonsko dolžnost.
Misijonska dolžnost pa sloni slej ko prej na vedno veljavnih razlogih, ki so: božja slava, zveličanje in posvečenje vseh ljudi ter vsaditev vidne Cerkve, kar je normalno sredstvo za zveličanje vseh ljudi.
Misijonsko delo je torej zasnovano na ljubezni do Boga in njegove slave. Prav tako pa raste iz ljubezni do njegovega Sina Jezusa Kristusa. Ta Sin je bil Očetov misijonar med ljudmi. Rodil se je, živel, učil, trpel, prelil kri in dal življenje, da jih odreši, da bi Imeli življenje, življenje v izobilju.
Kristus, učlovečeni božji Sin, biva v slavo božjo in za zveličanje ljudi. Vse njegove misli, besede, dejanja, skrbi in tesnobe, trpljenje, smrtni boj, smrt — vse Je usmerjeno v njegovo poslanstvo; zato ne more nihče Kristusa ljubiti In
biti združen z njim, ne da bi — na raznolike, a dejanske načine — sodeloval pri tem poslanstvu.
Misijonsko delo zato ni dano na izbiro, ni samo kot dodatek k dolžnostim, ni samo nasvet popolnosti, marveč je dejavnost, ki spada v bistvo krščanstva.
Misijonsko delo je po izrazu Pija XII. »čisto določena obveznost«; je »prav izpolnjevanje krščanskega življenja«; je posledica krsta, zakaj krst nas napravi za člane Cerkve, ki je vesoljna po svoji naravi, dejansko pa je njena vesoljnost zaupana našim naporom; je nasledek birme, po kateri postanemo Kristusovi pri-čevavci v svetu; je tudi posledica uradnega pooblastila organizirani Katoliški akciji. Zato tisti, ki je do misijonstva brezbrižen ali odkloni sodelovanje pri njem, napravi nekaj, kar ni združljivo z milostjo v duši. Postava skrivnostnega Telesa je postava ljubezni, ki se iz čiste velikodušnosti in po svojem bistvu daje. Kdor se izmakne temu toku nasproti bližnjemu in še	posebej	nasproti	onim,
ki so zunaj Cerkve,	ta dela škodo	skrivnostnemu Telesu	in	krati	najvišje	dobro
tistim, ki se v	to	Telo	še niso	mogli
vključiti.	 ej
Francoski predsednik De Ganile zaključuje svoje 32.000 km dolgo potovanje po deželah Latinske (Južne) Amerike. Z obiskom v Argentini je opravil dobro polovico poti. Obiskal je že Venecuelo, Kolumbijo, Ekvador, Peru, Bolivijo, Čile, Argentino, Paragvaj in Urugvaj. Zadnja njegova postaja je Brazilija.
Politični opazovavci že delajo bilanco te izredno dolge turneje, katere se je ‘lotil franCoski predsednik kljub svojim letom. Vsi priznavajo, da je De Gaulle dobro prestal preizkušnjo, zlasti kar se tiče klimatskih razmer. Pa tudi drugače se je znašel, pa čeprav je v marsikateri deželi moral slišati marsikaj, česar si verjetno ni pričakoval. Drugače pa so vsi
Obletnica strahotne nesreče na področju Vaionta
Dne 9. oktobra je bila prva obletnica nepopisne nesreče, ki je zadela mirne vasice ob vznožju Vaionta. Predstavniki vojaških, civilnih in verskih oblasti so se skupaj s preživelimi člani nesrečnih družin zbrali v Longaronu, kjer je imel najprej govor župan iz Longarona Terenzio Arduino. Zahvalil se je za velikodušno ipomoč italijanskega naroda in vsega svata v tej strašili nesreči ter vsem, zlasti še pripadnikom vojske, ki so sodelovali pri reševanju žrtev. Omenil je, kaj je bilo doslej storjenega za obnovo iin tudi za ugotovitev krivde v tej strahotni nesreči. Zaključil je svoj govor z besedami, da naj si človek nikdar ne upa izsiljevati naravo preko meja in naj se v prihodnosti prihranijo človeštvu podobne katastrofe.
Za njim je spregovoril podtajnik za industrijo Oliva, ki je dejal, da so se dela za obnovo začela v nesrečnem trenutku za italijansko gospodarstvo, a da je kljub temu država odločena sprejeti nase celotno breme ohnove porušenih vasi. »Prebivalstvo Longarona,« je dejal »terja pravico in ne maščevanje.«
V novi cerkvi v Longaronu je bila nato žalna svečanost. Podobne svečanosti so se vršile tudi v cerkvi v Fortogini, Cimolaisu in Ertu ter na pokopališču v Fortogni, kjer je pokopanih nad tisoč žrtev te strašne nesreče. Na tlak porušene cerkve v Longaronu so preživeli prebivavci Longarona položili venec.
Žrtev Vaionta so se spomnili tudi v senatu in v poslanski zbornici.
V soboto se je v Kairu zaključila druga konferenca nevezanih držav. Udeležilo se je je 56 držav, od katerih deset le kot opazovavk. Najbolj številno je bila zastopana Afrika in sicer z 28 državami, sledile so arabske in azijske dežele. Izmed evropskih je bila prisotna le Jugoslavija, medtem ko je Finska sodelovala le kot opazovavka.
Že iz tega pregleda je razvidno, da države, ki so se zbrale v Kairu in ki se same nazivajo nevezane, so povečini nove in zatorej gospodarsko nerazvite. Svojo nevezanost ne pojmujejo v tradicionalnem smislu nevtralnosti, temveč le kot nevezanost od politično-vo-jaških blokov Vzhoda in Zahoda. Na vseh ostalih področjih si pridržujejo proste roke, zlasti pri sprejemanju gospodarske pomoči ter pri poseganju v mednarodne probleme. In v zadnjem času je pri njih značilno ravno to, da hočejo vedno bolj aktivno posegati v mednarodno politično dogajanje. Pri tem jih opogumlja dej-
občudovali njegovo neutrudnost in vojaško discipliniranost. Pri javnosti je doživel izredno prisrčen in topel sprejem, medtem ko so ga uradni gostitelji sprejeli nekoliko zadržano. Kot protiutež njegovim namigovanjem, naj se čimbolj rešijo vpliva soseda s severa (ZDA), so mu posamezni gostitelji vljudno, a odkritosrčno predočili potrebo, da ostanejo s Severno Ameriko dobri prijatelji. »Želim biti odkrit, kar se tiče odnosov z ZDA. Naša država — je dejal kolumbijski predsednik Valencia — je bila, je in želi ostati prijatelj in zaveznik Združenih držav.«
Podobno so mu odgovorili tudi predsedniki ostalih ‘latinsko-ameriških držav. »Imamo dve ljubezni, Francijo in Združene države,« je takoj po De Gaullovem odhodu izjavil perujski predsednik Belaun-de Terry. Da ne bi bilo nobenega dvoma v tem oziru, je po odhodu francoskega gosta iz prestolnice ameriški veleposlanik bil prva osebnost, ki je bila sprejeta v predsedniški palači. — Drugače pa so voditelji držav Latinske Amcirike izkoristili De Gauiilov obisk za ureditev osebnega položaja.
ARGENTINSKA EPIZODA
Največ skrbi je De Gaullov obisk povzročil argentinskim oblastem. To pa zaradi tega, ker so ta obisk peronisti in komunisti dogovorjeno izrabili za protivladne manifestacije. Prvi so med svoje pristaše vrgli geslo: »De Gaulle y Peron un solo corazon«. Zato ga sprejmite., kot da bi prišel med vas sam Peron. Levičarski elementi pa so Do Gaulla prikazovali kot nevtralista in še povrh protiame-riško razpoloženega. Ob tej priliki se je čudovito izkazalo pravilo, da ekstremi se vedno srečajo.
Kot rečeno, se je peranistična opozicija temeljito pripravila na sprejem francoskega gosta. Na ulice je spravila vse svoje pristaše in v mestu Cordobi je prišlo do spopadov s policijo. Več oseb je bilo ranjenih. Zato se je argentinska vlada prav res oddahnila, ko je visoki gost odletel v sosedni Paragvaj.
Obisk francoskega predsednika je torej v vsej tragiki potrdil politično-sodalno stvarnost, ki je značilna za več ali manj vse države Latinske Amerike. Vsem tem državam so skupne gospodarske in socialne težave, ki izvirajo dz njihove zaostalosti in pomanjkanja kapitalov. Slednje jim lahko nudi samo Severna Amerika. Zato niso njeni voditelji ob De Gaullovem obisku pozabili tega poudarjati. Razen kulture jim Francija v tem oziru lahko prav malo nudi.
stvo, da predstavljajo skoro polovico članic Organizacije združenih narodov (OZN).
Na konferenci v Kairu so se v petih dneh zvrstili na govorniškem odru predstavniki vseh prisotnih držav od maršala Tita, predsednika Nasserja ter indijskega premiera Šastrija pa do Makariosa in kuvaitskega princa Abdalah el Salem el Sabahe. Vsi so poudarjali načelo miroljubne koeksistence kot sredstvo za reševanje vseh mednarodnih sporov, ter boj proti umirajočemu kolonializmu in imperializmu. Toda iz razprav, ki so se razvile v ožjih krogih, se je pokazalo, da pomen in vlogo iz-nešenih načel vsak po svoje pojmuje. Tako si na primer težko predstavljamo, kako so mogle a-rabske države kar čez noč pozabiti na »sveto vojno« proti Izraelu. Nekateri pa, kot indonezijski predsednik Sukamo, so na prvo mesto postavili boj proti kolonializmu in šele potem miroljubno koeksistenco. To je Sukamo verjetno storil pod vplivom Pekinga.
Spričo tega je povsem razumljivo, da je jugoslovanski predsednik Tito govoreč o razorožitvi in miroljubni koeksistenci, napadel Kitajce. Indijski predsednik Šastri je pa dal predlog, prepričati pekinške voditelje, da bi se ne lotili atomskih poskusov. Na žalost ni uspel s to pobudo. To zaradi tega, ker so morali na ljubo kompromisu ugoditi željam nekaterih držav, ki so pod vplivom Pekinga. Nobenih skrivnosti ni, da te države so: Indonezija, Gana in Gvineja.
Zadržanje Indonezije je posebno kritiziral jugoslovanski tisk, kateri ni mogel Sukamu odpustiti, da je tako omalovaževalno govoril o razorožitvi in miroljubni koeksistenci. — Iz vsega povedanega je razvidno, da predstavljajo države, ki so se zbrale v Kairu zelo pisano družbo in da se kljub
Za zadnjim uspehom ameriških znanstvenikov', katerim se je posrečilo, da so dosegli lunino površino, so zdaj znova na vrsti ruski.
V ponedeljek 12. oktobra so Rusi zabeležili sijajen uspeh in začeli novo razdobje medplanetarnih poletov. Amerikanci bi po doben uspeh dosegli šele čez dve leti.
Moskovski radio je v ponedeljek ob 11.45 oddal vest, da so zjutraj ob 8.30 po srednjeevropskem času izstrelili novo vesoljsko ladjo »Voshod« s tremi sovjetskimi astro-nauti na krovu. Bolje povedano: niso vsi astronauti, kajti eden sam je pilot, polkovnik Vladimir Komarov, medtem ko sta ostala dva člana posadke znanstvenik Konstantin Feoktistov in zdravnik Boris Jegorov. Najmlajši je zdravnik, ki mu je komaj 22 let. Ostala dva pa imata 37 in 38 let.
Vesoljska ladja je obletela zemljo v 90.1 minuti; njen perigej znaša 178 km, apogej pa 409 km, nagnjenost 70 stopinj.
Namen tega najnovejšega poleta je bil predvsem preizkušnja nove vesoljske ladje za več oseb, proučitev zdravstvenih razmer vesol jskih potnikov ter znanstvena in tehnična raziskovanja med poletom.
Po zadnjih poročilih je vesoljska ladja »Voshod« pristala na zemlji že v torek 13. t. m. ob 8.47 (ob 10.47 po moskovskem času). Vsi trije kozmonavti so pri dobrem zdravju.
»Voshod« je na svojem poletu, ki je trajal 24 ur in 17 minut, 16-krat obkrožal zemljo.
svečanim izjavam o nevezanosti v mednarodnem vrtincu ne morejo povsem izogniti zunanjim vplivom. Tudi nevezanost ima torej svoje meje.
ZADEVA S COMBEJEM
Na kairsko konferenco nevezanih držav je bil povabljen tudi bivši belgijski Kongo. Predsednik kongoške vlade Combe je sklenil, da bo osebno vodil kongoško delegacijo. Ko je njegovo letalo že krožilo nad kairskim letališčem, so pod neko tehnično pretvezo preprečili, da bi letalo prestalo. Premeteni predsednik Čombe je brž zavohal, kakšen veter piha. Odpeljal se je v Atene. Sklenil je, da na vsak način pride v Kairo. Vkrcal se je na neko redno potniško letalo ter na veliko presenečenje egiptovskih oblasti srečno pristal v Kairu. Njemu in nekaterim njegovim najožjim sodelavcem so dovolili zapustiti letališče, medtem ko so ostale člane spremstva zadržali pod pretvezo, da niso pravilno cepljeni proti črnim kozam.
Čombe se je nastanil v neki zelo luksuzni vili, katero so takoj obkolili oboroženi policaji. Preprečili so mu vsako zvezo z zunanjim svetom. Medtem se je 28 afriških držav izrazilo proti njegovi prisotnosti na konferenci, češ da je povezan s kolonialisti. Tako je nekaj dni bil ujetnik egiptovskih oblasti. Izpustili so ga šele, ko so kongoške oblasti v Leopoldvillu prekinile blokado okrog velfeposla-ništva Egipta in Alžirije. Toda na konferenco ga niso pustili.
Ves potrt je zapustil Kairo. Ob prihodu v Pariz, kjer se trenutno še mudi, je obtožil Nasserja, da je izzval diplomatski incident, ki nima primera v zgodovini. To z namenom, da bi izsilil pretrganje diplomatskih odnosov. Naznanil je tudi, da bo svoj primer predložil Organizaciji afriške enotnosti.
Rusko ljudstvo je sprejelo vest o novam uspelem poletu v vesolje z velikanskim navdušenjem. Navdušenje za ta edinstveni polet pa je enako veliko po vsem svetu.
Tekma človeške solidarnosti
Milanska farmacevtska tvrdka »Lepetit« je v soboto pozno ponoči dobila prošnjo iz Beograda za nujno pošiljko zdravila »Rifocin«, ki naj bi rešilo življenje težko bolni ženi, 32 letni Emiliji Stupar iz Mostarja. Gospa Emilija že tri mesece niha med življenjem in smrtjo z visoko vročino zaradi težkega notranjega vnetja. Nujno potrebuje stalno uporabo »Rifocilina«, ki pa ga po vsej Jugoslaviji v soboto ni bilo mogoče več najti. Na nujen poziv primarija beograjske bolnice je milanska tvrdka »Lepetit« takoj odgovorila in ravnatelj dr. Palmieri je ponoči sam dvignil precejšnjo količino dragocenega zdravila in ga oddal oddelku leteče cestne policaje. V rekordnem času so policijski organi to zdravilo prenesli do obmejnega bloka pri Fernetičih in ga tam oddali jugoslovanski cestni policiji, ki je zdravilo prepeljala najprej do Ljubljane. Tu so uporabili posebno letalo, da je zdravilo preneslo v Beograd. Na beograjskem letališču pa je že čakal primarij ginekološkega oddelka dr. Nikola Mirjanič, ki je hvaležno sprejel dragoceno zdravilo, ki je napravilo nad tisoč km dolgo pot v izrednem času. To je res plemenita tekma solidarnosti za rešitev mladega življenja.
De Gaulle v Latinski Ameriki
Ponoven uspeh roških zoaoslieiiikov
"• 3! aj
življenja v^cr
Četrti teden koncilskih del
SLOVESNA OTVORITEV OLIMPIJSKIH I6ER
Japonska, čudovita dežela tisočletne kulture, ki je mogočnejša vstala iz pepela zadnje vojne, je postala v teh dneh središče pozornosti vsega sveta. V njeni prestolnici, v Tokiu, so se v soboto, dne 10. oktobra začele XVIII. olimpijske igre. Topovski streli in na tisoče golobov, ki so jih spustili s stadiona, vojaška letala in godba, so naznanili svetu slovesni trenutek pričetka olimpijskih iger. Otvoritev je naznanil sam japonski cesar Hirohito, ki je s tresočim se glasom naznanil: »Pozdravljam XVIII. moderno olimpijado in s tem otvarjam tokijske olimpijske igre.« Nadvse slovesen je bil trenutek, ko je vsa ogromna množica z dolgotrajnim ploskanjem pozdravila 19-letnega Jošinorija Sa-kaia, ki se je rodil dne 6. avgusta 1945, ko je atomska bomba uničila njegovo rojstno mesto Hirošimo. Njemu je pripadla čast, da je v teku ponesel po 167 stopnicah olimpijski ogenj do velike žare na vrhu. Z dvignjeno plamenico je pozdravil občinstvo in nato prižgal ogenj, ki bo gorel do konca iger.
Sredi zastav 94 sodelujočih držav je nato Takashi Onu, ki si je na rimski olimpijadi pridobil zlato medaljo, izrekel olimpijsko prisego: »V imenu vseh tekmovav-cev prisegam, da se bomo kot lojalni tekmeci udeležili olimpijskih iger, da bomo spoštovali pravila z željo nastopati v viteškem duhu za slavo športa in čast naših ekip.«
Neizmerno navdušenje stotisočglave množice je nato pozdravilo slovesni mimohod sedem tisoč atletcn’, najboljših in najidealnejših športnikov iz 94 držav. Jugoslovanski zastavonoša je bil evropski prvak v telovadbi Miro Cerar iz Ljubljane. Dolgi mimohod je zaključila japonska reprezentanca. Sledili so kratki govori raznih vodilnih osebnosti. Tudi so na dan otvoritve odkrili na olimpijskem trgu v Tokiu spomenik Pierru de Coubertinu, očetu modernih olimpijskim iger. Posnetek tega spomenika so darovali tokijskemu olimpijskemu odboru za 70-letnico ustanovitve olimpijskega združenja.
Naj omenimo, da bo na olimpijadi nastopil kot raprezentant Italije tudi gori-ški Slovenec Jurij Uršič. Tekmoval bo v zasledovalni vožnji na dirkališču.
Že v soboto zvečer smo lahko opazovali televizijsko oddajo slo\>esne otvoritve olimpijskih iger v Tokiu, katere je brezhibno posredoval mogočni telestar, ki so ga Ame-rikanci spustili v vsemirje in neprestano kroži v smeri Japonske.
POSLANICA SV. OČETA
Tudi sv. oče je poslal tokijskemu nadškofu kardinalu Petru Tatsuoju sledečo spomenico: »Z ljubeznijo in občudovanjem se naša misel obrača na velikodušno množico atletov vsega sveta in na plemeniti japonski narod, ki jih je sprejel in jim v teh dneh nudi v veličastnem uresničenju najmodernejše tehnike svojo iskreno gostoljubnost in pridobitve tisočletne kulture. Olimpijske igre, ki se vršijo v bratskem razumevanju in mladostnem navdušenju vseh narodov, so pritegnila nase pogled vsega sveta. Zato je tildi za nas velika tolažba, da lahko iskreno in očetovsko pozdravimo vse državne oblasti, voditelje in atlete, ki se bodo izkazali v bodočih tekmah. Cerkev je vedno zrla z veselim upanjem na olimpijske igre, gledajoč v njih globok in pomenljiv dokaz vrednotenja člaveške zmogljivosti.
Od sv. Pija X., ki je teta 1910 sprejel barona Pierra de Coubertina, ustanovitelja modernih olimpijskih iger, pa do Pija XII., ki je vedno kazal globoko razumevanje za šport in videl uresničenje olimpijskega stadiona ob zadnji olimpiadi v Rimu, in do Janeza XXIII., ki je v avgustu leta 1960 sprejel atlete 17. olimpijskih iger, je sv. Cerkev vedno z odobravanjem in ponosom gledala na športne tekme in njihove pobudnike. Sv. Cerkev, naslednica Kristusovega življenja na svetu, ima nalog, da ohranja in potrjuje vse, kar je v človeku lepega, kar ga dviga in plemeniti, kar dokazuje njegovo moč in sposobnost; kajti vse to se lahko spreminja v radostno gotovost odrešenja.«
Narodna župnija za Italijane v Nemčiji
Okrog 20.000 italijanskih delavcev, ki so se izselili v Miinchen na Bavarskem in v njega bližino, bo imelo kmalu svojo lastno katoliško župnijo. Graditi jo bodo pričeli prihodnjo pomlad na pobudo mona-kovske nadškofije ob sodelovanju, z mednarodno Karitas in z italijansko katoliško misijo. Skupek poslopij se bo imenoval Italijansko središče sv. Karla Boromejske-ga. Razen cerkve bo obsegal dvorano za prireditve, za konference, otroški vrtec in knjižnico.
Papež Pavel VI.
piše nadškofu v Saigonu
V prestolnici Južnega Vietnama Saigonu so objavili pismo, ki ga je sveti oče Pavel VI. poslal saigonskemu nadškofu rrnsgr. Van Binhu. »Tesno smo povezani v mislih in molitvi,« tako pravi papež v svojem pismu, »z episkopatom, duhovščino in vietnamskim ljudstvom. Sledili smo hudim vestem o dogodkih, ki so motili vašo deželo in ki so povzročili, da je tam tekla kri in sejali bolečino med njene prebivav-ce. Sedaj, ko se zdi, da se je v deželo vrnil mir, česar se tudi mi z vamf veselimo, nas naše vesoljno poslanstvo ljubezni in dobrote vodi k temu, da vam izrazimo vneta voščila in nujen poziv, da bi po bratomornih nasiljih končno zmagala živa in odločna volja po slogi in miru, ki bi onemogočila nove spopade, preprečila novo bolečino in povezala prebivavstvo v eni sami težnji, znova vzpostaviti red in mir in iskati miroljuben sporazum, ki je nujno potreben za vsak napredek dežele, čeprav gre ta skozi tako hude preizkušnje.«
Cesta Janeza XXIII.
Občinski svet v Lisieuxu v Franciji je sklenil, da bo poimenoval veliko cesto, ki vodi s francoske državne ceste do bazilike sv. Terezije v Lisieuxu, po papežu Janezu XXIII.
Francoski nadškof
poziva k zanimanju za misijone
Za letošnjo svetovno misijonsko nedeljo je nadškof iz Aixa en Provence in predsednik škofovskega odbora za inozemske misijone msgr. De Proveneher izdal poziv na vse francoske katoličane. Poslanstvo evangelizacije sveta, tako piše nadškof, ki je bilo od Kristusa zaupano Cerkvi, je daleč od tega, da bi bilo končano. Vsak kristjan ima dolžnost, da se zanima za misijonske probleme Cerkve in da iskreno odgovori na njen poziv s tem, da sodeluje zlasti s papeškimi misijonskimi ustanovami, ki so privilegirana sredstva njene apostolske akcije. Nadškof zaključuje svojo poslanico z željo, naj bi bil misijonski dan priložnost za molitev in žrtve tako posameznikov kot celih družin.
Ugandski mučenci
na potu do svetniške gloriole
Vsa Srednja in Vzhodna Afrika, zlasti pa Uganda, se pripravljajo na kanonizacijo blaženih mučencev, ki so zgoreli živi zaradi vere na griču Namugongo leta 1586. V preteklem mesecu je obiskalo ta ugandski sveti grič nad 10.000 Afričanov, da so počastili te mlade mučence, ki jim bodo ■vzor, kako je treba izpričati svojo vero v Kristusa v vsaki okoliščini.
Medtem so ustanovili mednarodno organizacijo, v kateri so vsi glavni afriški škofje in prelati s kardinalom Rugamfovva na čelu, ki ima namen širiti češčenje blaženih mučencev iz Ugande, zbirati fonde za graditev cerkva v njihovo čast in tako pripraviti katoličane na prvo kanonizacijo Afričanov v moderni dobi, do katere bo po vsej verjetnosti prišlo še letošnjo jesen.
Poškropljene s krvjo mučencev so korenine Cerkve v Ugandi rasle v globino in postale izredno močne. V tej deželi je danes nad dva milijona 145 tisoč katoličanov, to je tretjina vsega prebivavstva. Razdeljeni so v eno nadškofijo in sedem škofij. Katehumenov imajo 122.500. Samo v zadnjih dveh 'letih so krstili nod 300.000 oseb, med njimi 105.000 odraslih.
Nadškof Kiwanuka, katerega je posvetil v škofa leta 1939 pokojni Pij XII. v baziliki sv. Petra, je prvi škof te nove afriške cerkve. V Ugandi deluje 700 duhovnikov, od teh 220 Afrikancev, katerim pomaga 4500 laičnih katehistov. V bogoslovjih imajo okrog 200 kandidatov, ki se pripravljajo na duhovniški poklic. Misijonarjem in krajevnim duhovnikom pomaga tudi 23 ženskih kongregacij, ki imajo tisoč domačih in 300 tujih redovnic.
Plošča v spomin papeža Pija XII.
Nedavno so v stolnici v Essenu v Nemčiji odkrili spominsko ploščo v počastitev spomina pokojnega papeža Pija XII. Pod podobo in podpisom Pija XII., ki sta vklesana v marmor, so navedene besede: »U-stanovitalju škofije Essen, prijatelju nemškega naroda in zagovorniku pravičnosti in miru.« Pobudo, ki želi biti izraz hvaležnosti in istočasno opozorilo živeli in delovati na pošten način, je izvedla skupina katoliških inženirjev, ki so hoteli odgovoriti na obrekovanja velikega papeža, katere vsebuje drama Vikar. Odkritju spominske plošče so prisostvovale številne osebnosti cerkvenega in javnega življenja,
med njimi apostolski nuncij v Nemčiji msgr. Bafilie in minister za kulturne zadeve te dežele dr. Mikat. Uradni govor je imel profesor za cerkveno zgodovino na bonnski univerzi msgr. Jedin.
Sestanek francoskih škofov v Rimu
Francoski škofje so se sestali na gregorijanski univerzi.v Rimu na prvi sestanek plenarne skupščine francoskega episkopa-ta. Sestanka so se udeležili poleg drugih kardinal Feltin, Lienart, Richaud in Le-febvire. Na njem so obravnavali sestavo odloka o liturgiji in organizacijo tajništev francoskega episkopata. — Predvideni sta še dve seji francoskih škofov, in sicer ena' v oktobru in druga v novembru.
Poljski kardinal brani
svobodno poučevanje verouka
Kardinal Višinski je v pastirskem pismu, ki so ga prebrali v vseh cerkvah varšavske nadškofije, obsodil omejitve, ki jih je odredila civilna oblast za pouk verouka na Poljskem. V svoji poslanici, ki jo je podpisal pred svojim odhodom v Rim, poljski primas odločno protestira proti oviram, ki jih oblast sta vij a svobodnemu poučevanju verouka v deželi. Kardinal obtožuje civilne oblasti, da z različnimi sredstvi prisilijo duhovnike, da klonijo pred zakonom ministrstva za javno vzgojo, ki je bil odobren leta 1961 in ki se tiče obveznosti, da morajo veroučitelji predložiti poročila o svoji delavnosti. Potem ko omenja besede pokojnega papeža Janeza XXIII. o dostojanstvu in svobodi človeške osebe, kardinal v svojem pismu izjavlja, da akcija civilnih oblasti pobija čut pravičnosti in samo človekovo svobodo. Ta akcija, tako zaključuje kardinal, nas spominja na bridke izkušnje nedavne preteklosti. Prisiljeni smo, da se branimo.
Smrtna nesreča
madžarskega jezuita
V Innsbrucku so pokopali vodjo madžarske sekcije v vatikanskem radiu patra Szabo. Truplo redovnika, ki so ga pogrešali od 17. avgusta, so našli v nedeljo 27. septembra trije nemški turisti ob vznožju gore Hasselwand, kamor je v teku izleta v tirolske Alpe padel in nato podlegel ranam. Truplo so pokopali v grobnici jezuitske družbe na pokopališču v Innsbrucku.
Škofijska televizijska postaja
Boston v Ameriki je prva škofija, ki ima lastno televizijsko postajo. Delovati bo začela v jeseni. Blagoslovil jo bo kardinal Cushing.
Marijino naročilo
Te dni je izšla nova Knjižica, ki nosi že število 43. Pomemben naslov ima: Marijino naročilo.
Za kakšno naročilo gre? Za Marijino naročilo, naj svet, če se hoče rešiti, moli sveti rožni venec. Zlasti Lurd in Fatima sta dva kraja, kjer je Marija izrecno poudarila, naj ljudje z zaupanjem gojijo to izredno uspešno molitev.
Vsa knjižica je en sam dokaz, kaj vse Bog daje ljudem po molitvi rožnega venca. Vrstijo se primeri iz vsakdanjega življenja, eden bolj nenavaden kot drugi, in vsi pričajo, da se Bog neprestano ‘poslužuje v svoje zveličavne namene te starodavne, a vedno sodobne molitve.
Knjižico se res splača prebrati. Njena moč so vzgledi. Zato jo človek v dušku prečita. Seveda, te vzglede je treba premisliti. Veliko nam namreč povedo. In za spraševanje vesti so nam. Tako se zdi, da smo mi Slovenci ostali precej zadaj z ozirom na ostali svet glede te molitve.
Bravca pretrese, ko z.ve, da je pokojni Kennedy sredi svojih opravkov vsak dan utegnil zmoliti rožni venec, da ga moli njegova žena dnevno, da so ga molili vojaki na fronti in interniranci po koocen-tracijiskih taboriščih. Pa še toliko tisoč in sto tisoč drugih. Okrog 16 milijonov družin moti dnevno ‘rožni venec — koliko je med njimi slovenskih?
Vsekakor je ta knjižica res dar z neba. Spisal jo je v poljudnem in razgibanem jeziku salezijanec dr. Janez Jenko. Prav za mesec rožnega venca smo jo dobili. Nabavimo si jo, preberimo jo in dajmo jo brati tudi drugim ! Le, če bomo po tej knjižici rožni venec vzljubili in mu ostali zvesti, je knjižica dosegla svoj namen. In je tako prav, da ga doseže. Naše zveličanje v veliki meri zavisi od te Marijine molitve. Ne preslišimo zato Marijinega naročila!
- Jk.
Lahko rečemo, da je bil četrti teden koncilskih del, od 5. do 9. oktobra, zelo razgiban in da so koncilski očetje skušali dati razpravljanju čim bolj nagel ritem.
Razpravljalo se je o treh osnutkih: o ekumenizmu, o razodetju in o laičnem apostolatu.
Prvi osnutek, o ekumenizmu, je bil izglasovan v vseh treh poglavjih z veliko večino. Koncil je priporočil, naj bi se kristjani aktivno udeleževali ekumenskega gibanja. V ta namen naj se izogibajo besed, sodb in ravnanja, ki bi žalilo ločene brate; strokovnjaki naj se medsebojno seznanijo o naukih različnih krščanskih skupnosti; katoličani naj pomagajo do zedinjenja s tern, da bodo pokorni svojim pastirjem, polni ljubezni in spoštovanja da verske in liturgične dediščine ločenih bratov ter da bodo iskreno živeli po naukih svoje vere. Skupna udeležba pri verskih obredih različnih skupnosti pa ni primerna, ker lahko zapelje v napačno presojo katoliškega gledišča glede cerkvene edinosti.
Drugi osnutek, o božjem razodetju, je bil na splošno pozitivno sprejet. Osnutek se je izognil še nerešenim problemom, kar je prav, da teologi ne bodo ovirani v na-daljnem razpravljanju in reševanju zamotanih vprašanj. Vsi koncilski očetje so bili mnenja, da je treba dati v bodoče sv. pismu večji poudarek pri verski vzgoji katoličanov. Potreben bi bil mednarodni katoliški urad za širjenje sv. pisma.
Tretji osnutek o laičnem apostolatu pa je zadel pri koncilskih očetih na splošen odpor. Skoro vsi govorniki so bili mnenja, da ga je treba v celoti predelati, ker premalo upošteva svobodo in pobudo laikov pri apostolski delavnosti Cerkve. O-
Madžarsko periodično glasilo »Partelet«, kar pomeni življenje stranke, je v svoji zadnji številki obtožilo papeža Pavla VI., vatikanske reakcionarne kroge in italijansko škofovsko konferenco, da odkrito in sistematično napadajo komunistične režime. Ideološka revija madžarske komunistične stiramke, ki izrecno vpleta v svoje obtožbe tudi »Osservaitore Romano« in vatikansko radijsko postajo, trdi, da je smrt papeža Janeza XXIII. zaustavila učinke okrožnice Mir na zemlji, znova zbudila stara nasprotovanja med reakcionarnimi silami 'in naprednimi težnjami in 'da je nastop papeža Pavla VI. povzročil zastoj in cetlo prekinitev in prelom v smeri pokojnega papeža. Vsebina članka in ostrina njegovega izražanja sta presenetila mednarodni tisk, ki je vest objavil z velikim poudarkom. Vsa obveščevalna glasila so opozorila na sovpadnost tega napada z listino, ki sta jo nedavno podpisala v Budimpešti madžarska vlada in zastopstvo Svete Stolice. Če je bila sovpadnost med obema dogodkoma namerna, najdemo lahko zadnjo razlago v zaključnih trditvah člamkarja, ko pravi:	Na-
še sodelovanje s silami katoliške Cerkve pri zasledovanju ciljev, ki podpirajo miroljubno koeksistenco in izmenjavo političnih idej, na noben način ne predstavljata ideološkega pomirjanja in sprave.
Ni odveč poudariti važnosti te odkrite izjave. Njena jasnost in vir, v katerem je bila objavljena, namreč uradno glasilo madžarske komunistične stranke, imata namen razpršiti morebitna dvoumj a tako v komunističnih kot v katoliških krogih.
snutku manjka teološka utemeljitev laičnega apostolata. Vse preveč je poudarjena avtoriteta hierarhije nad laiki, premalo pa dejstvo, da so laiki resnični sodelavci in ne samo pomočniki duhovščine.
Veliko pozornost je v koncilskih krogih, pa tudi zunaj koncila vzbudila spomenica, ki jo je podpisalo enajst vodilnih kardinalov (med njimi moderatorja Suenens in Ddpfner ter Frings) in ki so jo nato izročili papežu. V spomenici podpisniki izražajo svojo zaskrbljenost, da nekateri krogi ne spoštujejo odločitev koncila in skušajo koncil čim prej zaključiti, ko se jasno vidi, da bo zlasti osnutek »Cerkev v modernem svetu« zahteval še četrto zasedanje.
Pomembnost
zadnjih koncilskih glasovanj
Glasovanja zadnjih dni sama opravičujejo koncil. Lahko jih smatramo kot srce II. vatikanskega koncila. Tako je izjavil škof iz Salforda v Angliji msgr. Holland v tiskovni konferenci, ki jo je imel v Rimu. Potem ko je omenil, da je bilo gledanje na primat in papeževo nezmotljivost, ki sta bili potrjeni na prvem vatikanskem koncilu, do sedaj nepopolno, je škof nadaljeval: »Na previdnosten način bosta sedaj v svetu, ki je na potu zedinjenja, poudarjena enotnost papeža vesoljne Cerkve z zbornostjo episkopata. Papež bo poslej potom škofov v živem stiku z vsemi deli Cerkve. Z vidika prizadevanj po zedinjenju vseh kristjanov,« je zaključil msgr. Holland, »nam bo nauk o zbornosti škofov prinesel neslutene odmeve in pripravil do sedaj skoro nemogoča zbližanja. Tudi bo brez dvoma zrastlo spoštovanje ljudstva do lastnih škofov.«
Tudi mi katoličani se dobro zavedamo, da omenjene trditve potrjujejo nauk papeža Pavla VI., ki je v svoji okrožnici Ecclesiam suiam poudaril nespravljivost mod krščanstvom in brezbožnim komunizmom, nespravljivost, Ivi so jo že prej večkrat poudarili vsi njegovi prodniki na Petrovem prestolu, od Pija IX. do Janeza XXIII.
Ujetnike v zameno za ... maslo
V državah vzhodnega tabora, kjer bi se po obljubah komunističnih voditeljev ljudje morali kopati v izobilju, se zadnje čase dogajajo čudne stvari. Začel je Hruščev s kupovanjem ameriškega žita, kakor da bi Sovjetska zveza ne imela dovolj zemlje. Sedaj ga pridno posnema Valter Ulbricht v Vzhodni Nemčiji.
Iz novic, ki jih bonnska vlada ni zamikala, se vidi, da so med Zahodno in Vzhodno Nemčijo v teku obsežne »izmenjave«. Vzhodnonemške oblasti so izpustile na svobodo že okrog 800 političnih jetnikov iz Zahodne Nemčije. V zameno je bonnska vlada začela pošiljati v Vzhodno Nemčijo večje količine raznih živil kot maslo, sladkor in kavo. — Izmenjava ujetniki-maslo poteka v inajvečji tajnosti. Po nekaterih virih naj bi Zvezno nemško republiko stal vsak ujetnik 40 tisoč mark (600.000 lir), ki naj bi jih plačala v živilih.
Otroški vrtec v misijonski šoli. Povsod so otroci enako srčkani in vredni, da se jim pomaga k veseli mladosti, ki ji daje Kristus - otrok še poseben čar
Komunizem in krščanstvo nespravljiva slej ko prej
Tabor Slovenske prosvete ob otvoritvi Unlififo na Tm^am novega »Slomškovega doma“ v Bazovici	llZaSKcm
Bazovica je preteklo nedeljo dobila novo prosvetno in kulturno žarišče »Slomškov dom«. Tu se bo zbirala mladina na prijateljska srečanja, na prosvetnih večerih in tudi na razgovorih ob vprašanju priprave na zakon, vprašanjih vzgoje otrok im še nešteto drugega, na kar čakamo vsak dan odgovorov'. Vsemu temu bo Dom služil.
Dopoldne so si ogledali novo stavbo predstavniki oblasti. Stavbenik Marij Lozej, ki je v rekordnem času štirih mesecev zgradil Dom, je izročil ključe g. župniku Živcu, ta pa jih je simbolično izročil mladini, kateri je dejansko dal zgraditi Dom. Pri tej dopoldanski slovesnosti je tržaškega nadškofa nadomeščal generalni vikar msgr. Fortunato Forna-saro. Popoldne pa jo je blagoslovil namesto odsotnega nadškofa gospod prošt stolnega kapitlja, msgr. Salvadori. Ob tej priliki smo slišali z veselim zadoščenjem, da je poslal sv. oče Pavel VI. poseben blagoslov' in pozdrav' novemu mladinskemu domu in vsem, ki se bodo v njem zbirali. Nadškof msgr. Santim pa je poslal iz Rima posebno pismo, v katerem vzpodbuja farane, naj se tudi tega sredstva poslužujejo v svojo duhovno korist. Ker nosi dom ime po prvem mariborskem škofu Slomšku, sta sedanji mariborski škof dr. Držečnik in postulator za pro-glašenje Slomška med blažene, dr. Šegula, poslala čestitke in voščila.
V nedeljo smo videli, da je Slovenska prosveta ravnala prav, ko je naslonila svoj letošnji tabor na otvoritev novega katoliškega doma v Bazovici. Saj pomeni blagoslovitev tega Doma pomladno življenjsko moč katoliškega gibanja med nami. To je velik doprinos kulturni in verski zavesti. Tudi v tem daje Bazovica vzgled moči in samozavesti drugim krajem in vliva poguma. Bazovica kaže, kaj je mogoče z dobro voljo in nesebičnim delom napraviti.
Zaradi nestalnega vremena ni bilo mogoče imeti kulturnega programa tabora na prostem, kot so prvotno prireditelji mislili, ampak ga je bilo treba prenesti v bazovsko dvorano. Bilo pa je preveč ljudi, da bi mogli vsi k prireditvi, zato sta bili dve: piva za goste, druga pa je bila namenjena predvsem domačim. A tudi dvakrat je bilo prostora premalo; mnogo ljudi, ki bi se bili radi udeležili kulturnega sporeda, niso mogli v dvorano in so zato obiskali samo novi Dom, se v njem ustavili ob pijači in prigrizku, nato pa odšli domov. Sodimo, da je moralo tako oditi okoli 400 ljudi domov', ker niso dobili prostora v dvorani. Pri obeh prireditvah je bila namreč dvorana polna do zadnjega kotička.
Program sta napovedovala dva mlada Bazovca, Meri Brce in Karel Mezgec. Povezovala sta točke in predstavljala nastopajoče. V imenu Bazovice pa je pozdravil goste g. Aleksander Mužina. Potem se je pričel razvijati program.
Najprej so nastopili združeni pevski zbori. Bili so pevci iz Bazovice, Trebč, Mačko-velj, s Proseka, iz Sv. Križa, Rojana, Sv. Ivana in z Opčin. Iz nekaterih krajev' več, iz drugih manj. Bilo jih je blizu sto. Toda vsak teh pevcev je prinesel veselje in pesem svojega kraja in svojih ljudi. Zapeli so tri pesmi zelo ubrano in so tako v trenutku osvojili vso dvorano. Združene pev-
Ob blagoslovitvi ključev. Od leve na desno: župnik Živic, predsednik deželne skupščine, dr. Rinaldini, predstavnik občine, ing. Colautti, predsednik pokrajine, in dr. Delise
ske zbore je vodil dr. Zorko Harej. Misel tabora je izrazil dr. Matej Poštovan, ki je najprej čestital bazovski mladini in g. župniku, ki je tako veliko misel uresničil. Nato pa je govornik naslonil naloge današnjega časa na Slomškov nauk, posebno je opozoril na to, kako nam naroča ljubiti materino besedo, svoj narod in Boga. To pa bomo izpolnili, če se bomo trdno strnili v Slovensko skupnost.
V ostalem sporedu pa je nastopila folklorna skupina Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta, ki je zaplesala v barvitih, čudovito lepih narodnih nošah štiri narodne plese. Skupino pripravlja g. Albert Ba-račič. Občudovali smo njegovo spretnost, saj je v kratkem času odlično pripravil mladino, da je potegnila občinstvo za seboj.
Naslednji lep nastop je bilo petje bazov-ske mladine. Pod vodstvom gospe Sonje
Mahnič Sain so zapeli tri pesmi z veliko prisrčnostjo in toplo domačnostjo. Dramska skupina Slovenskega kulturnega kluba je zatem zaigrala preprosto igro o izgubljenem sinu. Tudi za ta nastop je bilo vloženega mnogo veselja in ljubezni. Igro je pripravil Franko Žerjal.
Val veselja in navdušenja pa so prinesli koroški fantje, ki so zaigrali vrsto domačih melodij. Dvorana je naravnost vzvalovila in godce in petje z velikim aplavzom prekinjala. Odnesli so iz Bazovice prisrčne simpatije.
Da je bil to tabor res vseh zamejskih Slovencev, so prinesli pozdrave Korošcev akademik g. Erik Prunč, pozdrave z Goriške pa g. Marijan Terpin. Tako je ta prireditev ob začetku jesenskega prosvetnega življenja izredno lepo uspela in razgibala vso slovensko javnost na Tržaškem. Prirediteljem iskreno čestitamo k uspehu.
Babilon« na šolah
V zgodbah sv. pisma je zapisano pretresljivo opozorilo proti ošabnosti. Ljudje so v svoji ošabnosti začeli zidati stolp do neba. Gospod pa jim je načrte prekrižal, zmešal njih govorico, da se niso mogli več razumeti. Tako je nastala velika zmešnjava.
Taka zmešnjava je z novim šolskim letom zadela tudi naše šole. Kar celo preseljevanje učiteljev in profesorjev. No, pa osnovna šola tega toliko niti ne občuti, ker mora biti vsak učitelj kos svoji nalogi. Vse drugače pa je na srednjih šolah, v katere se poleg poklicnih profesorjev zatekajo juristi, agronomi, veterinarji, far-macisti in drugi. Vsi so za vse usposobljeni. Če so na srednjih šolah potrebne premestitve iz zornega kota izboljšanja pouka, je vse prav; če pa se to vrši iz osebne komodnosti, je to narobe, ker je v škodo šole. Komisija, ki ima skrb za razmestitev učnega osebja, bi morala predvsem gledati na korist šole. Dobra šola, to je prvo načelo! šola naj ne trpi škode. Pri nas pa je prav narobe. V dru-
NOVI SLOMŠKOV DOM
gem razredu enotne srednje šole je pouk slovenščine povezan s poukom osnovnih pojmov latinščine in je za to določenih osem ur na teden. In kaj se je zgodilo? Kar na slepo so zaupali na celi vrsti šol ta •pouk profesorjem, ki na univerzah niso nikdar študirali latinščine in nikdar polagali kakega izpita iz tega predmeta. Pa ne samo to. Imamo celo slučaj, da so na neki višji šoli zaupali latinščino možu, ki latinščine niti v srednji šoli ni imel, ker je šel skozi realko, danes pa poučuje latinščino. Isto je z drugimi predmeti. Čisti slavisti morajo učiti vse drugo, samo slovenščine ne. Slovenščino pa so zaupali ljudem, ki nimajo niti enega razreda slovenske šole. Koliko pa velja en izpit iz slovenščine na italijanskih univerzah, ne bomo izgubljali besedi. Na italijanskih univerzah je slovenščina tuj jezik in te univerze ne morejo usposabljati slovenščino kot učni jezik. Kako bi naj nekdo učil italijanščino na italijanskih srednjih šolah in bi se te učil na kaki tuji univerzi? Jo bo sicer lahko dobro razumel, morda celo pisal v njej in jo dobro govoril, a učiti je ne bo mogel. Slovenščina je na slovenskih šolah ne le predmet, temveč je materinščina in učni jezik. Zato jo je treba poveriti slavistom in bodimo srečni, da jih imamo. Saj ni važno, če so to »begunčki, Jugoslovančki ali pa celo kle-rikalčki«, kot rad nekdo zmerja nekatere. Vsakomur naj se odmeri po njegovem študiju in sposobnosti — samoukom je težko zaupati.
Modri Sokrat je povedal lep primer pred sodniki: »Kalias, ko bi bila tvoja fanta žrebička ali junčka, bi nama bilo lahko najeti zanju vadnika, da bi do popolnosti razvil vse njune prirojene lastnosti: in to bi bil kak konjar ali poljedelec. Tako pa, ko sta človeka, koga jima meniš dati za vzgojitelja? Kdo je izveden v spopolnitvi človeka in državljana? Gotovo si že razmišljal o tem, ko imaš sinova...«
Ker naši učenci niso ne volički, ne žrebčki, jih ne moremo zaupati konjarjem in volarjem, temveč le poklicnim profesorjem, ki so svoje predmete študirali in iz njih polagali izpite.
če se zahteva izpit za avto, se mora toliko bolj za šolo. če zna kdo voziti kolo, pa še s tem ne zna voziti avta. Isto je s šolo. Vsakomur po njegovem trudu in pripravi, ne pa po kapricah.
Na Tržaškem so v polnem teku priprave za pokrajinske volitve ter občinske volitve v Devinu-Nabrežini, Zgoniku, Repen-tabru, Dolini in Miljah. Večje stranke, ki imajo plačan aparat, so zvečine že vložile svoje kandidatne liste. Čas hitro teče in v kratkem bomo vedeli za vse kandidatne liste.
Nas zanimajo slovenske priprave za volitve. Zavedni Slovenci so povsod pridno na delu, kajti bila bi sramota, če bi v tistih občinah, kjer smo Slovenci v veliki večini, izvolili občinske uprave iz ljudi, ki so včlanjeni v italijanske stranke, katere morajo ubogati in bi torej rade ukazovale, kako moramo Slovenci upravljati svoje občine. To velja zlasti za Italijansko komunistično stranko. Slovenska skupnost, ki druži vse zavedne Slovence, je dala povsod široko možnost, da pod njenim imenom nastopijo pošteni, zavedni in sposobni slovenski kandidati, ki bodo lahko vodili naše občine sami brez vmešavanja ali ukazovanja slovenskih političnih strank. Med našimi ljudmi, hvala Bogu, vedno bolj zmaguje edino pravilno spoznanje, da se moramo Slovenci združiti, da moramo biti tesno strnjeni v Slovenski skupnosti, da moramo sprožiti val odpora proti odpadništvu in biti Slovenci res povsod, doma in pri delu, v cerkvi in šoli, v javnosti in zlasti na volišču.
Slovenska skupnost pripravlja tudi kandidata za vsako od 24 volilnih okrožij. Če bomo slovenci složni ter bomo tako in še bolj strnjeno ter navdušeno slovensko glasovali, kakor pri deželnih volitvah, bomo prav gotovo poslali svoje zastopstvo tudi v pokrajinski svet.
Boli nas, ker so nekateri ljudje, katerim ne moremo očitati pomanjkanja narodne zavesti, še vedno v neslovenskem taboru in kandidirajo na listah italijanskih strank. Trdno smo prepričani, da ni več daleč čas, ko bodo to svojo napako spoznali ter popravili vsi tisti, v katerih je narodna zavest še živa. Nekateri so to že naredili, kar jim lahko štejemo samo v čast. Glavno je, da se svoje narodne dolžnosti zavedajo slovenski volivci. Mi nikakor ne netimo narodnega sovraštva ali mržnje. Smo za pošteno sožitje z državljani italijanske narodnosti. Zvesto izpoljujemo svoje državljanske dolžnosti, hočemo pa ostati Slovenci in trdno smo prepričani, da lov naših ljudi v italijanske stranke vodi k počasnemu raznarodovanju.
Ne vemo, kako morejo Slovencem iskreno pomagati voditelji Italijanske socialistične stranke, ko pa je njihov' minister Pieraccini podpisal ukaz za zidanje begunskega naselja v Sesljanu. Ne moremo verjeti v prijateljstvo italijanskih komunistov, ko pa v ladjedelnicah ali v tovarni strojev, kjer dela veliko Slovencev, niti ne pustijo, da bi slovensko govorili, in tam naše ljudi politično terorizirajo. Zelo se bojimo, da bodo glasovi, ki jih bo dobil kandidat Italijanske socialistične stranke inž. Pečenko, šli v korist italijanskega kandidata Medanija, saj bodo socialistični glasovi v mestu padli, tako da bo izvoljen samo en njihov kandidat in bi moral inž. Pečenko zopet odstopiti, tudi če bi dobil več glasov kakor italijanski kandidati na listi Italijanske socialistične stranke.
PROTESTIRAMO
Slovenska skupnost najodločneje protestira, ker so komunisti v devinsko-nabre-žinski občini s svojo strankarsko listo nastopili pod znakom Frausin, ki je bil pri prejšnjih občinskih volitvah znak skupne liste, v kateri so bile tudi druge stranke in skupine. To ni dovoljeno in pošteno, kakor tudi ni pošteno, da so komunisti lovili kandidate med zavednimi slovenskimi nekomunisti z lažjo, da bo tudi letos vložena skupna občinska lista, kakor pri prejšnjih volitvah. Končno želimo opozoriti, da nimajo nikakšrte podlage različne kombinacije nekaterih italijanskih listov o tem, s kom se bo povezala Slovenska skupnost po valitvah v občinah s proporcionalnim sistemom. Za nas je važno samo eno: da se Slovenci pri volitvah uveljavimo, da vsi naši ljudje volijo res slovensko, da ne dajejo glasov italijanskim strankam in njihovim kandidatom in da pride uprava naših občin v roke takšnih slovenskih ljudi, ki niso vpisani v neslovenske stranke in torej niso odvisni od njih. To zahtevata naša čast in naš ponos.
PROŠNJA
Slovenska skupnost v Trstu vodi priprave za pokrajinske ter občinske volitve. Dobro se zaveda, da je volitev pri nas kar preveč, a tega ne more preprečiti. Slovenci se moramo tudi zdaj uveljaviti in pokazati. Vse to delo pa zelo veliko stane.
Ker Slovenska skupnost nima v svoji sredi bogatašev in ker od nikoder ne dobiva denarja, se lahko vzdržuje samo s prostovoljnimi prispevki zavednih Slovencev in Slovenk. Kakor za deželne volitve naša prošnja ni bila glas vpijočega v puščavi, tako smo prepričani, da bo vsak zavedni Slovenec tudi zdaj izpolnil svojo dolžnost in prispeval svoj narodni davek za uspeh volitev. Vsak prispevek je dobrodošel. Kdor hitro da, dvakrat da.
Dr. M. P.
V
Se o nekem važnem vprašanju
V razprave o novih učbenikih za slovenske šole je znova posegel Pr. dnevnik, ki je dne 8. oktobra prinesel članek, katerega je podpisal Bogo Sanisa. V tem članku se avtor ustavlja ob tem, kar sta o tej zadevi objavila KG in NL. Kot izšolan dialektik pa, ko navaja mnenja svojih nasprotnikov, ne pove celega mnenja, temveč samo napol. Kajti ob koncu mora imeti on prav, četudi ga nima. Tako je skrivil tudi misli iz našega uvodnika z dne 24. septembra. Pravi namreč dobesedno :
»Katoliški glas je kot odgovor na naše stališče jasno povedal, da odklanja uvedbo učbenikov iz Slovenije, ker so: "za naše šole neuporabni, ker so politično pobarvani in znanstveno neresni".« Nekaj vrstic dalje ponovi: »Skratka po Katoliškem glasu so učbeniki, ki jih natisnejo v Jugoslaviji, znanstveno neresni in politično pobarvani...«
Iz pisanja Pr. dnevnika si bravec, ki našega članka ni bral, ustvari mnenje, da smo mi nastopili proti vsem učbenikom, ki se tiskajo v Jugoslaviji in jih vse označili za »politično pobarvane in znanstveno neresne«. Kdor pa je bral naš uvodnik, ve, da temu ni tako. Hi smo tam zapisali: »Vsaj NEKATERI v Sloveniji tiskani učbeniki so za naše šole neuporabni, ker so politično pobarvani in znanstveno neresni.« Zakaj je g. Samsa
Izročitev ključev Doma bazoviški mladini, ki jih je blagoslovil generalni vikar msgr.
Fornasaro
izpustil besedico »nekateri«? Zato, ker se ob koncu svojega izvajanja ujema z nami, ko pravi: »Za predmete, za katere učbenikov iz Jugoslavije ni mogoče iz objektivnih razlogov uvesti, pa je treba čim-prej in enotno (v okviru šolskega odbora) zahtevati, da se te knjige ■ sestavijo v lokalnem okviru in da se s pomočjo oblasti tukaj tiskajo ...«
Mi pa smo zapisali: »Posebna komisija profesorjev, v kateri bi bili zastopniki raznih ideoloških struj, bi morala šolske učbenike v’ uporabi v Sloveniji pregledati in predlagati profesorskim zborom tiste, ki so za naše razmere v demokratični državi sprejemljivi, druge pa naj bi tukaj sestavili in natisnili.«
Ali nismo torej mi pred Primorskim predlagali isto? Razlika je le v tem, da g. Bogo Samsa že omenja, kdo naj bi učbenike pregledal, šolski odbor, ki nam ni več kot toliko znan, in pa naj učbenike tiska država.
V tem oziru smo v KG predlagali še drugo mnenje: tisk učbenikov bi lahko oskrbel tudi kdo drug, ker vemo, kako je država počasna v svojem delu. Za zgled lahko damo katehete, ki so ze začeli s tiskanjem katekizmov za naše šole. Tržaški katehet je so sami založili katekizem za 2. razred srednjih šol in ga tiskali v Trstu, v Gorici je pa KTD založilo in tiskalo katekizme za 3. razred osnovnih šol, v načrtu pa ime, da še v tem šolskem letu izda tudi katekizem za 4. in 5. razred osnovnih šol. Ali bi ne mogli drugi založiti tistih knjig za slovenske šole, ki jih iz objektivnih razlogov ni mogoče uvesti iz Slovenije?
(r + r)
Nadškof dr. Pogačnik TELEVIZIJA IN OTROCI
o slovenski vernosti
Slovenija se po svoji gospodarski strukturi in po naglem ritmu družabnega spreminjanja močno razlikuje od drugih jugoslovanskih republik.
Zato je tudi razloček med mestom in deželo, kar se religioznosti tiče, v Sloveniji manjši kot drugod po Jugoslaviji, kajti vasi na Slovenskem so praktično postala predmestja.
Vaška vernost (religioznost) je povezana z naravo in ima pečat skupnosti. To se pravi, to, kar dela eden, delajo vsi in kdor bi hotel biti drugačen, bi povzročil v vaški skupnosti odpor in vsi bi s prstom kazali nanj. Tako je bilo še v Sloveniji na deželi pred zadnjo svetovno vojno. Seveda pa taka vernost ni vedno najboljša. Mnogokrat je preveč zunanja, sad tradicije, zato površna. Dovolj je, da član vaške skupine zapusti svoje okolje in pride v mesto, pa že zgubi vero, ker pač ni bila njegova osebna zadeva, temveč bolj last skupnosti.
Na vasi so tradicionalna verska miselnost, verski duh po družinah in vpliv gorečega duhovnika močna opora posameznemu verniku — dokler v vasi ostane. Ker pa mnogi hodijo v cerkev le iz navade, kaj lahko odpadejo, ko jih zajame duh mesta. Duh mesta je zlasti verska brezbrižnost. Medtem ko se starejši na vasi še držijo svojih starih izročil, se pa mladi čutijo nekako tuje verskim navadam. Veseli so, če se jim morejo v mestu odtegniti.
Toda prav v mestih, ki so legla verske-
Japonska je te dni zaradi olimpijskih iger v središču vsega svetovnega zanimanja. Zato bo zanimivo pogledati tudi, kako je s katoliško Cerkvijo v tej deželi Daljnega Vzhoda.
Japonska se bolj in bolj odpira katoliški veri. Danes ima ta dežela 96 milijonov prebivavcev. Od teh je 300.000 katoličanov. Vsako leto se število prebivavcev na Japonskem zviša za en milijon.
Japonci smatrajo vse krščanske cerkve kot eno enoto, ki ima samo en naziv, namreč: »Kristusova vera« (Kirisuto-Kyo). V tem pojmovanju pa tiči pojem vesolj-nosti Cerkve, pojem ekumenizma. Na tej podlagi bi lahko prišlo do tega, ■ da bi Japonska bila prva dežela na svetu, v kateri bi bilo ostvarjeno edinstvo vere med raznimi Kristusovimi cerkvami.
Protestanti in katoličani so na Japonskem v najboljših odnošajih. To dokazuje prof. Masatoši Doi, predstavnik najvažnejše protestantske krščanske cerkve na Japonskem, in opazovavec na II. vatikanskem koncilu.
Res je, da Japonci nimajo še točnega pojma o naši Cerkvi, vendar moramo ugotoviti, da so v tem pogledu precej napredovali in še vedno napredujejo. Še se spominjajo starejši Japonci, da katoliška Cerkev ni imela do 1. 1945 prave svobode, ker so jo, čeravno prikrito, vendar do tedaj preganjali. Večina Japoncev smatra, da je krščanstvo danes eno glavnih gibanj na svetu. Jasno je, da japonsko javno mnenje danes sprejema in odobrava krščanske vi*ednote, krščanska nravna načela. Japonci niso katoličani, vendar se čuti na javno mnenje vpliv krščanskih nravnih načel. Japonska mladina sluti, da ji krščanstvo nudi resnico, dobroto in lepoto. V krščanstvu vidi ta mladina tisti idealizem, za katerim hrepeni njena duša.
ga indiferentizma, pa klije istočasno nov tip mladine, mladine, ki ima globoko versko prepričanje. To prepričanje si je morala pridobiti sredi veri neprijaznega okolja, zato je vera te mladine trdna, njeno življenje življenje praktičnih katoličanov.
Zato je za Slovenijo značilno dejstvo, da slovenska vaška vernost peša, mestna se pa krepi.
Industrijska izravnava podeželja z mestom prinaša mestni duh v vasi — še do nedavnega sedež tradicionalne vere, pa tudi marsikje leglo površne vere, verske nevednosti ali celo praznoverja — in prav po tej izravnavi prihaja nova globoka religioznost, ki se prebuja v mestih, počasi v naše vasi in je zagotovilo jutrišnjega verskega preporoda našega podeželja.
že sedaj pa je treba začeti na vasi ljudem odpirati sodobni krščanski pogled na svet in tako pripravljati kmečko mladež na srečanje z mestno miselnostjo.
*
Pričujoče misli je pred časom izrekel ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik uredniku revije »Glas koncila« iz Zagreba. Ali se ne zdi, da obstojajo isti problemi tudi pri nas? Nadškof dr. Pogačnik nam je nakazal, v čem bi utegnila biti rešitev pekočega problema, kako rešiti pred verskim propadom našo vaško mladino, ko pride v stik z mestom. Nam kristjanom iz mesta pa nalaga dolžnost, da svojo vero poglobimo in jo živimo iz prepričanja, ne pa samo iz navade.
Veliki japonski dnevniki so obširno pisali o potovanju Pavlo VI. v Palestino. Ob tej priliki je dnevnik »The Asahi«, ki izhaja dnevno v 6 milijonih izvodov, objavil članek na celi strani s slikami o ekumenskem gibanju, to je o gibanju za zedinjenje. Omenjeni časopis je dnevnik, ki se tiska v največ izvodih na svetu.
Budistični dnevnik »Chugainippo«, ki je zelo razširjen, je letos, 1. marca izdal posebno številko o katoliški Cerkvi. V tej številki je izšel članek o napredku katoličanov na Japonskem, ki zelo laskavo piše o naši Cerkvi, časnikar, ki je uredil to številko, je izjavil našemu misijonarju: »Mi budisti občudujemo cilje, ki jih vi zasledujete s prodiranjem v to deželo. Mi nismo konkurenti (tekmeci), ampak sodelavci, ki delajo za dobro vseh.«
V svojem angleško pisanem listu »News-bulletin« (List za novice) od marca tega leta je japonsko ministrstvo za pouk zelo pohvalilo novi zavod za zaostale otroke, ki so ga zgradile redovnice sv. Jožefa, ki imajo svojo materno hišo v Wichiti, Kansas, v Združenih državah. List naglaša številne težkoče, ki jih ima japonska vlada za ustanavljanje takih zavodov.
Japonska mladina je še vedno polna idealov. Zato se tudi zanima za katoliško Cerkev in občuduje življenjsko moč te Cerkve. Starši pošiljajo svoje otroke v katoliške šole, ker so prepričani, da bodo te šole dale njihovim otrokom duševno ravnovesje.	R.
Mati božja na dnu morja
Podobo Montserratske Matere božje, vlite v železo v teži 25 kg, je športno društvo za ribolov »La Gavina« spustilo v morsko dno pri Ribaš Roges v Španiji. Tako naj bi ga Mati božja varovala pred nesrečami in mu naklonila srečo pri ribolovu.
To se je zgodilo pred nekaj leti producentu francoske televizije. Sedel je v podzemski železnici s svojim osemletnim sinom. »Koliko je ura?« — ga je ta nenadoma vprašal. »Pet.« »Torej ne bova pravočasno doma za mojo priljubljeno oddajo.« — »Kaj pa naj sedaj storiva?« — »Karkoli; stopiva doli in naročiva si taksi, le da sva čimprej doma.« Oče ga je skušal pomiriti, češ da bosta oddajo le malo zamudila in da to ni nič tako hudega.
A kaj je s svojimi besedami dosegel? Le to, da je moral prisostvovati prizoru pravega živčnega izbruha in še to, da so ga navzoči neprijazno gledali, češ kako muči svojega otroka. V naslednjih dneh je večkrat mislil na sinovo obnašanje in prišel do sklepa, da izvaja televizija na njegovega otroka negativen vpliv. Toda, je bil to splošen pojav ali pa je bil njegov sin poseben primer? Sklenil je, da bo peljal otroka k zdravniku.
Kmalu po tem dogodku se je nekega dne znašel pri mizi v hiši znanega pariškega založnika. In tu je moral poslušati zgodbo, ki je bila po svojem bistvu precej podobna njegovi. Založnik mu je povedal, da je njegov sedemletni sin pravi fanatik televizije. Vedel je sicer, da mu je televizija všeč, saj je po cele tire presedel pred aparatom.
Toda, kako silen je bil ta fanatizem, je odkril šele tistikrat, ko je moral iti na postajo čakat svojo ženo, ki se je vračala z dolgega potovanja. Rekel je sinu, naj bi šel z njim, saj ni videl svoje matere že toliko časa. A kaj je sin odgovoril? Da žal ne more ven, ker noče zgubiti neke »zelo važne oddaje«. — »Verjemi mi, očka, zelo rad bi šel s teboj, toda absolutno ne morem.« — Oče je moral iti sam. Ko se je vrnil z ženo domov, je sin le bežno in na hitro pozdravil svojo mater. Tudi v trenutku, ko jo je objemal, je njegov pogled sledil prizoru na televizijskem sprejemniku.
Ugotovili so, da je fanatičnost za televizijo zelo razširjena zlasti med otroki, ki so globlje podvrženi njenemu vplivu. To velja že za Evropo. Lahko si predstavljamo, kaj je šele v Združenih državah Severne Amerike, kjer je vsak dan na desetine programov, kjer televizija ne miruje niti podnevi niti ponoči.
Iz ankete, ki so jo tam izvedli, so dognali, da Amerikanci sledijo televizijskim oddajam povprečno petindvajset ur na teden in da otroci preživijo pred televizijskim aparatom dvakrat toliko časa kot v šoli.
V New Yorku so dolgo časa predvajali film, ki so ga kritiki ocenili kot realističnega in to ne zaradi njegove zamisli, pač pa zato, ker prikazuje na platnu resnično stanje ameriškega življenja. Film pripoveduje o družini, ki je popolnoma predana televiziji. Ko se oče po truda-polnem dnevu vrne zvečer domov, ga otroci niti ne pozdravijo, ker gledajo televizijski program. Ko se oče vsede za mizo, ki je postavljena čisto v kotu in mu žena postreže z večerjo, jo mora mož zaužiti v poltemi. Nihče od otrok se ne zmeni zanj. Ko je oddaje konec, si vsi voščijo lahko noč in tako se za družino zaključi dan.
V Ameriki je postala televizija pravi družbeni problem. Seveda so otroci prve žrtve njenega vpliva; otroci, ki gledajo vse brez kriterija in ki vse vsrkavajo vase. Predsednik sodišča za mladoletnike je v zvezi s televizijo dejal naslednje: »Vsak otrok globoko občuti ta vpliv in otrokov čut negotovosti se silno poveča: ne zna več ločiti resničnega življenja od domišljije.«
še več: v nekem trenutku ima otrok rajši izmišljena dejanja kot pa resničnost, četudi je ta slednja prijetna. In tako se zgodi, da zanemarja učenje, — ki ni vedno prijetno — pa tudi šport in igranje. Ugotovili so tudi, da je med mladostniki, ki zaidejo na kriva pota, veliko število tistih, ki jih lahko imenujemo fanatike televizije. In temu se ne smemo niti čuditi, če pomislimo, da je ameriški časnikar v enem samem tednu — in bil je sam božični teden! — naštel v televizijskih programih kar 95 umorov, 78 streljanj, 9 ropov, 9 napadov, 44 bitk s strelivom, 2 umora z nožem, 2 zastrupitvi in 33 tatvin. To pomeni, da živijo ameriški otroci štiri ure na dan v takem ozračju, kjer prevladuje napetost in vznemirjenje.
Na srečo pa stanje pri nas ni tako resno kot onstran oceana. Predvsem zaradi tega, ker televizija ne deluje tu štiriindvajset ur na dan in nima na izbiro toliko programov kot v Ameriki. Poleg tega pa imajo pri nas otroci svoje posebne od-
daje, kar se dogaja le v malokaterih državah. Ti programi so tako izdelani, da morejo na nebogljene duše izvajati samo pozitiven vpliv. Programi se delijo v zabavne in poučne in so z moralnega stališča neoporečni.
Vendar postane lahko vpliv televizije na otroka negativen, kadar mu starši dovolijo, da gleda tudi take oddaje, ki so zanj neprimerne. Televizija ima kot vsaka druga stvar pozitivne strani. Če jo gledamo zmerno in s kriterijem, nam lahko samo koristi; čim postanemo njeni sužnji, se začne kazati njen negativen vpliv.
Miranda Zafred
Prve posledice industrijskega področja s pomočjo titovcev Zasegli so tristodevetdeset tisoč kv. metrov rodovitne zemlje v Štandrežu
Ko so naši trije občinski svetovavci (Sfiligoj, Kacin, Bratina) meseca marca zvedeli, da se namerava uvesti industrijsko področje in naseliti kakih 12.000 ljudi (delavcev z družinami) v Štandrež in Sovod-nje (po načrtu, ki ga je osnoval znani bivši fašistični hierarh Caecese, ki se je leta 1929 hvalil, kako so fašisti preganjali Slovence na Goriškem), so takoj vložili protestno vlogo na župana ter se uprli izvedbi tega načrta, ker bi dejanski uničil štan-drež in s tem tudi slovensko skupnost.
Sledila je časopisna polemika s sovodenj-skim županom, ki je po svoje zagovarjal izvedbo industrijskega področja, češ da ima zagotovilo, da to ne bo škodilo slovenski skupnosti, in drugo. Nikoli pa ni stavil na dnevni red seje vprašanje kot tako, ampak je o tem samo poročal ob koncu neke občinske seje in zahteval glasovanje. Ta postopek je ničen in brez vsake pravne veljave!
Pred kakimi petnajstimi dnevi so listi poročali, da je konzorcij za industrijsko področje že gotov in da je sovodenjska občina njegova članica, pa tudi da je go-riško županstvo -sestavilo načrt za zasego 930.000 kv. metrov zemlje v štandrežu, na področju Sv. Roka in v Ločniku.
Naši trije svetovavci so takoj poslali županu zahtevo, naj pride na sejo njihova protestna vloga z dne 9. marca z dnevnim redom: ugovor proti nastanku industrijskega področja in zasegi zemlje v štandre-žu, ker ogrožata slovensko skupnost.
Medtem so tudi štandreški kmetovavci na svojo roko poslali županu protestno pismo, ki ga objavljamo na drugem mestu.
V torek zvečer je občinski svet razpravljal pet ur zaporedoma, od 6. pop. do 11. ponoči o vlogi naših svetovavcev in o zasegi 390.000 kv. metrov rodovitne zemlje v štandrežu.
Prvi je imel besedo dr. Sfiligoj, ki je v imenu svoje skupine podrobno orisal položaj slovenske manjšine, navedel zakon, ki ukazuje, da se jezikovne manjšine morajo zaščititi, pobil trditve sovodenjskega župana, podprl protestno vlogo slovenskih kmetovavcev iz štandreža in se v imenu svoje skupine izjavil odločno proti nameravanemu industrijskemu področju in proti zasegi zemlje v štandrežu, ker vse to kaže jasen namen uničiti dve slovenski naselji in slovensko skupnost samo. Dejal je tudi, da imata regulacijski načrt in zasega zemljišč (ta poslednja pod krinko izvedbe zakona 167, to je »za ljudska sta-
Dramska skupina Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta ob priliki otvoritve Slovenskega doma v Bazovici
novanja«) namen praktičnega izvajanja prvega (ki ga občinski svet pa ni še videl, o njem razpravljal in ga odobril) in tudi industrijskega področja ter naselitve novega ljudstva, vse to na škodo slovenskega kmeta in slovenske skupnosti. Industrijsko področje naj se raje postavi onstran Soče, je dejal dr. Sfiligoj, kajti izgovor o vojaških služnostih ne drži. In drugo!
Italijanska socialista Zuliami in dr. San-zin pa sta odločno zagovarjala nastanek industrijskega področja v Sovodnjah. Res, da je dr. Sanzin bil proti zasegi zemljišča v Štandrežu, toda industrijsko področje in zgradba stanovanj za delavce sta tesno med seboj povezani in vsak otrok lahko vidi in razume, da ni zasege zemljišča, če ni industrijskega področja.
Zato je misliti, da je dr. Sanzinovo glasovanje proti zasegi 390.000 kv. metrov zemljišča v Štandrežu samo maska, ki naj pokrije titovsko politiko, ki, kakor primer kaže, slovensko skupnost ogroža. Prvi udarec občutijo štandreški kmetovavci, ki imajo 390.000 kv. metrov zemlje v zasegi in je za deset let ne morejo prodati, kot samo s to obremenitvijo. Toda vse kaže, da jim bodo zemljo tudi dejansko zasedli in jo plačali po vezani in ne po prosti tržni ceni. Naj omenimo, da so komunisti podprli vlogo slovenskih svetovavcev. Proti zasegi zemljišča v štandrežu pa so glasovali tudi socialni demokrati in liberalci.
S poročilom o tej seji, na kateri so naši svetovavci odločno nastopili proti uničevanju slovenskih naselij in slovenske skupnosti, borne nadaljevali.
DROBNE NOVICE
Zaprta prelaza sv. Bernarda
V soboto 10. oktobra je tako močno zapadel sneg v Alpah, da so morali zapreti za promet oba prelaza Velikega in Malega sv. Bernarda. Na prvem je zapadlo 50 cm in na drugem 80 cm snega. Tudi obmejni finančni stražniki so se umaknili iz poletnih v zimska bivališča.
Podražitev potnih listov
Od I. oktobra bodo knjižice za potne liste stale 400 lir in ne več 130 lir kot doslej. Kdor ima potni list na kvesturi, mora razliko doplačati. Pristojbine za potne liste pa ostanejo nespremenjene.
Ulica Pavla VI. v Betlehemu
V spomin na obisk papeža Pavla VI. v Betlehemu so mestne oblasti kilometer in pol dolgo ulico poimenovale po Pavlu VI.
Širite »Katoliški glas"
Bazoviški mladinski zbor z gospo Sonjo Mahnič Sain
Katoliška Cerkev na Japonskem
Združeni pevski zbori na otvoritvi Slomškovega doma v Bazovici z dirigentom dr. Zorkom Harejem na desni, v ospredju govori dr. Poštovan
Slovenska zemlja ogrožena
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
M*
Po zadnji svetovni vojni se je mnogo naših rojakov z Goriškega in s Tržaškega zateklo v Avstralijo. Zaradi velikih razdalj, ki jih ločijo, se ne morejo tako pogosto zbirati kot bi to lahko storili, če bi živeli med nami. Pa vendar! Z veliko mere požrtvovalnosti si znajo od časa do časa pričarati košček domovine tudi sredi avstralske zemlje.
Objavljamo dve fotografiji, ki nam jih je poslal naš zvesti naročnik Lucijan Mozetič, iz Mirna doma.
Na zgornji je videti naše rojake ob priliki procesije sv. Rešnjega Telesa koncem maja tega leta. Procesija je bila v Menlyju, t. j. semeniškem zavodu sv. Patricija v Sydneyu. Pod banderom Svetogorske Matere božje in s slovensko zastavo, ki ji je tuja peterokraka zvezda, naši izseljenci v Avstraliji pričajo, da so slej ko prej zanje najvišje dobrine Bog, božja Mati in svobodna slovenska domovina.
Na spodnji fotografiji pa vidimo moški pevski zbor pod vodstvom pevovodje g. Klakočerja, ki je 18. julija 1964 priredil v Sydneyu v mestni dvorani skrbno pripravljen koncert. Udeležilo se ga je 200 rojakov. Kot so poročale »Misli«, je bil to prvi nastop slovenske narodne pesmi v Sydneyu in morda v celi Avstraliji. Dekleti v narodnih nošah sta hčerki g. Klakočerja.
Če bo šlo vse posreči, bodo podjetni pevci poskušali v poletju (t. j. v naši zimi) obiskati mesto Melbourne, ki pa je kar 450 milj (skoro 700 km) oddaljeno od Sy-dneya in rabi vlak polnih 13 ur. Vse zavisi od finančnih sredstev, če bodo na razpolago.
1. avgusta pa je bila predvajana v Sydneyu Vodopivčeva igra v treh dejanjih »Zaradi oreha«. Režiral jo je g. Ivan Koželj, rojak z zelene Štajerske.
Ko se s svojimi rojaki iz Avstralije veselimo njihovih verskih in kulturnih prizadevanj, prosimo Boga, da bi, čeprav v tujini, vedno mogli rasti in se razvijati ob misli: »Slovenija me je rodila, njej velja moja ljubezen!«
Rusija dolžnica Združenim narodom
V Varnostnem svetu OZN je prejšnji teden prišlo do ostrega besednega spopada med sovjetskim in ameriškim delegatom. Predmet sipora so prispevki tej mednarodni organizaciji, s katerimi so nekatere države zelo zaostale. Med temi je tudi Sovjetska zveza, ki dolguje kar 53 milijonov dolarjev. Ameriška vlada, je s tem v zvezi predložila generalnemu tajniku OZN memorandum o finančnem položaju Združenih narodov. V njem ZDA vztrajajo na stališču, da je treba glede tega izvajati člen 19 listine OZN. Po tem členu je moč odvzeti glasovalno pravico državi, ki ne izpolnjuje finančnih obveznosti do Organizacije.
Sovjetski delegat Fedorenko je zelo o-
Protest Slovencev
v
iz Standreža zoper nameravano industrijsko področje
Gospodu
županu goriške občine
Gorica
Gospod župan!
Odbor in člani Združenja neposrednih obdelovavcev zemlje iz Štandreža pri Gorici nasprotujemo načrtu za industrijsko področje z naselitvijo več tisoč delavcev in njihovih družin, ker hočemo ostati lastniki svoje zemlje in ohraniti slovenski značaj našega naselja.
Industrijsko področje nam odvzame našo zemljo, ki jo obdelujemo že sto in sto let ter je zaradi tega sveta nam in našim družinam.
Naša zemlja daje prvovrstno zelenjavo in predstavlja za Štandrež vir lepih dohodkov, saj peljemo vsak dan v Trst najmanj deset tovornikov zelenjave.
V tem času porajajoče se krize v industriji, pa tudi v poljedelstvu je industrijsko področje v zamišljenem obsegu pri nas nepotrebno in nevarno.
Zamišljeno industrijsko področje ima namen uničiti slovenska naselja in zaradi tega ogroža obstoj in razvoj slovenske manjšine, ki jo ustava ukazuje ščititi.
Protivimo pa se tudi odvzemu naše zemlje po zakonu 167 z dne 18. 4. 1962, ki ima isti uničevalni namen.
Gospod župan!
Podpisani zaradi tega prosimo Vas in odbor ter občinski svet, da preprečite u-krepe, ki bi nam vzeli našo zemljo in ogrožali obstoj in razvoj slovenske manjšine.
Z odličnim spoštovanjem!
Štandrež, 11. oktobra 1964
(Sledi 40 podpisov)
SOVJETSKI DRŽAVLJAN IN ITALIJANSKI POSLANEC
stro nastopil proti temu ameriškemu stališču in obtožil ZDA, da hočejo s tem prisiliti Sovjetsko zvezo, 'da izstopi iz OZN. Kategorično je ponovil že znano stališče svoje vlade, da ne bo prispevala niti kopejke za vzdrževanje mednarodnih čet v Kongu in na Srednjem Vzhodu, ker da je bil nastop OZN ilegalen. Po mnenju Sovjetske zveze bi nastop sil OZN moral odobriti Varnostmi svet in ne samo Glavna skupščina.
Opazovavci pripominjajo, da se zna spor razširiti in zajeti delovanje celotne mednarodne Organizacije. Zaradi tega napovedujejo, da bo letošnje jesensko zasedanje zelo živahno.
Slovenske občine morajo priti v slovenske roke! Zakaj bi morale slovenskim občinam ukazovati neslovenske stranke? — Sami imamo dovolj sposobnih ljudi, zalo glasujmo za listo Slovenske skupnosti!
            ....................................................................
Memorial J. Filej" - Program
Kot je bilo že zadnjič povedano, se bodo letošnja tekmovanja pričela v nedeljo 18. t. m. Na programu so tele discipline: 'lahka atletika, odbojka, namizni tenis in nogomet.
Lahka atletika bo v nedeljo 18. oktobra na Šolskem stadionu v Gorici. Urnik tekmovanja bo tale: 8,30: zbor itekmovavcev in sodnikov — 9,00: met krogle mladinci; tek 100 m starejši — 9,30: krogla starejši; tek 80 m mladinci — 10,15: disk mladinci — 10,30: disk starejši — 10,45: višina — 11,15: met kopja mladinci in starejši — 11,30: daljava — 11,45: tek 100 m.
Vsak tekmovavec tekmuje lahko v največ dveh disciplinah. Prijave se sprejemajo do petka 16. t. m. ali pa pol ure pred začetkom tekmovanja na stadionu. Prvi trije iz vsake kategorije bodo dobili medalje. Kdor bo dosegel najboljši tehnični rezultat, bo dobil prehodni pokal. Tekmo-vavci naj si prinesejo copate in kratke hlače. Po tekmah bo na razpolago topla voda (prhe).
Odbojka se bo igrala v času od 25. oktobra dalje v dvorani na trgu Medaglie d’Oro. Urnik tekmovanj bo tale: nedelja 25. oktobra dopoldne — ponedeljek 26. oktobra zvečer — četrtek 29. oktobra in sobota 31. oktobra zvečer. Zmagovalno moštvo bo dobilo medalje in prehodni pokal. Do sedaj so prijavljena štiri moštva.
Ping-pong se bo odigral v času od 24-oktobra dalje. Dnevi tekmovanj so tile: sobota 24. oktobra — torek 27. okt. — sreda 28. okt. in petek 30. oktobra. Moštvo sme imeti najmanj dva in največ štiri igravce. Zmagovalna ekipa bo dobila medalje in prehodni pokal.
Nogomet bo v novembru. — Urnik bo javljen pozneje.
To je sedanji tajnik italijanske komunistične partije in naslednik nedavno umrlega komunističnega veljaka Togliattija — Luigi Longo.
Trenutno je star 64 let. Leta 1920 je vstopil v socialistično stranko, pa jo že naslednje leto zapustil, ko je bila ustanovljena kot posledica razkola na socialističnem kongresu v Livornu komunistična stranka Italije.
Leta 1923 in 1924 je bil dvakrat aretiran, prvič v Milanu in 'drugič v Reggio Emiiia. Odsedel je deset mesecev in se tako usposobil, da postane član izvršnega odbora Italijanske komunistične stranke.
Leta 1926 odide v Lyon in se tam udeleži kongresa komunistične stranke kot predstavnik italijanskih komunističnih mladincev. Vodstvo sklene, da naj ostane v inozemstvu in od tam vodi podtalne akcije v Italiji. Dobi navzdevek »Gallo« in postane član partijskega tajništva, ki mu pripadata tudi Togliatti in Grieco.
Leta 1932 odide v Rusijo, skupaj z ženo Terezijo Noce. V Rusiji postane sovjetski državljan, kakor vsi člani italijanske skupine, ki se je zatekla v Moskvo. Stalin ima v njega in Togliattija neomajno zaupanje.
Leta 1936 izbruhne državljanska vojna v Španiji. Razumljivo, da ga pošlje Stalin tjakaj. Najprej postane politični komisar II. mednarodne proletarske brigade, nato pa celo komisar vseh mednarodnih brigad, ki operirajo v Španiji. Kmalu se proslavi z brezobzirnim iztrebi j anjem zlasti trockistov in anarhistov. Ti so se zdeli namreč Stalinu bolj nevarni kot antikomunisti, ker so tvorili notranjo opozicijo komunistični partiji.
Ko je mednarodni komunizem v Španiji poražen, se zateče v Francijo. Francoske oblasti ga najprej zapro, leta 1941, ko je Francija že strta in od Nemcev okupirana, ga pa izroče fašistični Italiji. Longo protestira in se sklicuje na sovjetsko državljanstvo, ki ga pa ne reši pred ječo. Kar človeka začudi, je mila obsodba s strani fašističnih oblasti. Kljub izdajstvu, ki ga je Longo zagrešil nad Italijo, je sredi vojne vihre in vojaških zakonov obsojen le na pet let ječe, ki se spremeni v konfina-cijo v kraju Ventotene.
Ko pade fašizem, prevzame poveljstvo vseh komunističnih partizanskih čet v Severni Italiji. Navajen že na likvidacije nasprotnikov iz španske državljanske vojne, usmeri svoj likvidacijski bes ne toliko zoper Nemce in fašiste, kakor zoper nekomunistične partizane ter zlasti zoper nedisciplinirane in razkolne komuniste. V aprilu 1945, ko gre vojna h koncu, je on tisti, ki da ukaz za splošni pokol vseh, ki so po komuni stičnem pojmovanju kolabo-rirali z okupatorjem. Pride do grozotnega obračunavanja po mestih in vaseh, osebna sovraštva si dajo duška v nekontroliranih umorih, sledijo dnevi brezvladja in nasilja, Mussolini je brez -sodbe ustreljen in nato izpostavljen s svojo mrtvo tajnico Klaro Petacci sramotenju podivjanih ljudskih množic v Milanu. Po dvajsetih letih se prebivavstvo Lombardije in Romagne ter bellunskih Predalp in Piemonta z grozo in gnevom spominja onih dni. Pobitih je bilo nad 100 tisoč ljudi brez sodbe, in kar je najhuje, uradno se o tena ne sme ne govoriti ne dosti pisati. Tistih »štirideset dni groze«, ki jih upravičeno Italijani očitajo Titovim oblastem, ko so gospodarile v Trstu i-n Gorici, je bila bleda podoba onega, kar so doživeli Italijani v Severni Italiji na podlagi Longojevega povelja, da je treba vse fašiste in kolaboracioniste likvidirati. Šele prihod zavezniških čet je prekinil to strašno krvoprelitje, za katerega nosi polno odgovornost — kot v Sloveniji za pokol 12.000 vrnjenih domobrancev Boris Kidrič — vrhovni poveljnik partizanskih komunističnih čet Luigi Longo.
Slovenska žena —2'
spominu slovenskih žrtev ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦*♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
V KAZENSKIH TABORIŠČIH
Pozneje -se je sožitje nekako umirila, a preganjanje se ni ustavilo. Rdeča oblast je naročila svojim zaupnikom po ,,kvar-tih”, da izberejo gotovo število žensk, in sicer predvsem iz vrst protikomunistično Usmerjenih intelektualk ter bivših rodov-hic, na drugi strani pa kriminalk in prostitutk. Brez zapornega povelja so jih Pod lažno p ret1 vezo pobral i: matere ka r °d ognjišča, uradnice iz pisarn, pa tudi kair na cesti, češ da gredo samo na kratko Zasliševanje in da se takoj vrnejo. Po tako imenovanem ..zaslišanju" so jih držali ne-kaj tednov na sodišču, nato jim prebrali
zaporno povelje na osnovi odločbe, ki sploh ni bila ne objavljena ne uzakonjena, in sicer na tri mesece zapora in nato na 24 mesecev prevzgojnega dela, skupaj 27 mesecev — odtod ime „27. regiment", kakor so pripornice same ta zapor imenovale. Prevzgojno delo naj bi po zamisli oblasti bilo v tem, da bi višina enih dvignila druge, predvsem pa da bi izobraženo ali versko globoko živeče ženstvo padlo s svojega nivoja v nižino plasti kriminalk in vlačug. S tem bi -izravnali, sproletarizi-rali one žene, ki niso bile na njihovi strani. Predvsem pa je oblast s temi pripornicami hotela priti do zastonjske delavne sile, ki ji naj bi pomagala dvigniti zaklade neizrabljenih kočevskih gozdov in po bivših nemških naseljencih zapuščenih kočevskih polj.
Ves ta podvig so delali tajno, da ne bi izvedelo zanj inozemstvo, kajti prav tedaj se je ..človečanska” Titova Jugoslavi-
ja zavzemala za to, da podpiše -listino ZN o človečanskih pravicah! Ona spoštuje človekovo dostojanstvo, ona ne pozna prisilnih taborišč! — Koliko so pretrpele te žene, osvetli izjava več pripornic, ki so prebile že zapore v Augsburgu, Regensburgu in drugih podobnih 'taboriščih: izjavile so, da je trpljenje žena v tem kočevskem taborišču presegalo ono v zloglasnih nemških! Pobrane nenadoma, v letnih mesecih, v lahkih oblekah, mnogokrat v copatah, sandalih, so preživljale zimo sredi zasneženih -kočevskih gozdov v za-silno zgrajenih šupah, obvarovane pred -tolpami volkov edinole z bodečo žico, ki je obdajala -taborišče! In pri -t-em še brez vsake prave, tople hrane! če -je ujetnica na -težaškem dolu, n. pr. v jeseni, -pobrala s tal en sam gnil sadež, da ga poje, je že romala v bunker — temnico — za par dn-i. Poznala sem dekle, ki je sedela v temnici v lahki letni obleki, -samo ob polovični
In vendar ta mož s krvavimi rokami je danes v Italiji član parlamenta, -nihče se ga ne sme dotakniti, nihče klicati pred sodišče, nihče uradno obtožiti, kajti vse, kar je ukazal, je storil v imenu »resisten-ze«, odpora, ta beseda pa mora danes v Italiji pokriti vsak zločin, ki se je zgodil pod njenim plaščem in v njenem imenu.
Ima pa sedanji tajnik italijanske komunistične partije še en oseben madež na sebi. Tudi v -tem. oziru je posnemal svojega prednika Palmira Togliattija in -pokazal, da ko gre za njegove interese, mu -tudi slovesno dana beseda ni sveta.
Omenili smo že, da je odšel v Rusijo z ženo Terezijo Noce, ki je bila kot on navdušena komunistka. Sledila mu je v Španijo, kjer je imela tajno ime »Estrella« (Zvezda), delila n-jagovo usodo v Franciji, prišla za n-jim v Italijo in se znašla končno v nacističnem koncentracijskem taborišču.
Leta 1945 je komunist Luigi Longo postal onorevole Longo. Življenje se mu je začelo smehljati in Luigi Longo je postal ugledna osebnost. Vrstila so se razna lepotna tekmovanja, ki so jih organizirali komunistični časopisi, na festivalih so proglašali svoje »Miss« in Lon-go je bil mnogokrat navzoč, da podeli nagrado ali položi tej ali oni »Miss« krono na glavo.
In tako je ob eni talcih prilik spoznal Bruno Coniti. Sicer -je že štel 53 pomladi, a kaj zato! Proč z -meščansko -moralo, proč s prvo ženo! Toda tovariš Longo ni imel poguma, da bi to ženi odkrito povedal. Ta je morala zvedeti iz skromne vesti, ki je bila objavljena v listu »Resto del Carlino«, da je njen mož zahteval in prejel razporočni list pred sodiščem republike San Marino.
Terezija Noce je upala, da bo partijsko vodstvo potegnilo z -njo in ščitilo njen zakon. Zato ga je obtožila jarme nemorale i-n dala v milanskem dnevniku »Corriere della Sera« objaviti izjavo, ki se je glasila: »Ni važno zame, kaj miisli kdo osebno o razporoki. Vem pa, da se je italijanska komunistična -stranka ob -priliki debat v ustavodajni skupščini izrekla proti -razporoki. To stališče je -torej obvezno za vsakega člana italijanske komunistične partije, torej tudi zame -in za mojega moža, Za komunista je nedopustno, da bi imel dve stališči: eno za javnost in eno zase. To velja še v posebni meri zame, ki vod-i-m veliko sindikalno organizacijo tekstilnih delavcev in delavk in mi je dobro znano, da so žene tega sindikata v ogro-mni večini proti -razporoki.«
Toda Terezija Noce je gledala na svojo stranko preveč -idealistično. Ne samo, da ni nihče od partijskega vodstva -Longu poočital njegove zakonske nezvestobe, zgodilo se je več: Terezija No*ce je prenehala biti kandidat komunistične partije, nijeno ime je izginilo s kandidatnih -list in danes živi Terezija Noce enako skrito življenje kot prva Togliatti jeva žena.
In po vsem -tem: Luigi Longo je postal ta-jnik komunistične partije Italije, dela in upa na to, da postane predsednik vlade in enkrat morda lastnik življenj 50 milijonov Italijanov. — Ali bo takrat boljše za Italijo in njene državljane, naj pa vsakdo, ki je prebral te vrstice, v svoji duši sam odgovori!
(Po »UAraldo Abrtizzese«)
porciji poparjene koruzne moke ter ob skodelici jutranje ječmenove kave — brez vode, celih 56 dni! Koliko žena je odneslo posledice za vse življenje: revmatizem, zlomljene živce!
še danes bi morda te uboge žene hirale kot -sužnje v teh taboriščih, da ni posegla vmes božja roka in preprečila to načrtno u-ničevanje slovenske žene. V zunanjem svetu se je pričelo govoriti o tem prisilnem -taborišču sredi ..svobode" i-n mednarodna komisija je po preiskavi dosegla, da se je taborišče razpustilo.
SLOVENSKA ŽENA JE VZDRŽALA Kljub vsemu preganjanju je naša žena vzdržala: ostala je zvesta padlim in njih idealom, ostala je zvesta tudi živim možem, bratom, ženinu v emigraciji, vesela, da so vsaj ti v svobodi, čeprav daleč od nje. Neki znan slovenski duhovnik mi je rekel: „Vsa čast ženam: pošteno in zvesto se drže!”«
RAZNO
Pet italijanskih misijonarjev ujetnikov v Kongu
Po poročilih ksaverijskega misijonskega zavoda za zunanje -misijone v Parmi je pet italijanskih misijonarjev še vedno v rokah upornikov. V mestu Nakiliza, 250 km od Uvire, se nahajata misijonarja Lo-remzo Camorami iz Forii in Giuseppe Ve-niero iz Sorenta. 2e več kot mesec dni nimajo vesti o n-j-ih. V Bakari ob jezeru Tanganjika je priprt misijonar Viktor Fao-cin iz Modene; v Fiziju na -meji Katan-ge sta misijonarja Di Done -iz Cittadelle in Lu-igi Carra iz Bergama. Tudi o teh slednjih že dalj časa nimajo vesti.
Za socialno televizijsko akcijo v Braziliji
Brazilski škofje so izdali skupno pastirsko pismo, v katerem pozivajo vlado, naj izvede socialne reforme, ki bi pospeševale izobrazbo ljudstva in odpravile pomanjkanje v mnogih slojih.
Dar sv. očeta banjaluški škofiji
Sv. oče Pavel VI. je poslal katoliški skupnosti v Banjaluki 2 milijona din. Ta vsota n-aj bi služila za obnovo pravoslavne cerkve, ki je bila med drugo svetovno vojno močno poškodovana.
□ RIŠKE
NOVICE
Slovenci! Naš vpliv in ugled se po deželnih volitvah vedno bolj uveljavljata. Pojdimo pogumno naprej po tej poti. Pri pokrajinskih volitvah glasujmo za edino slovensko listo — Slovensko skupnost!
Jesen v znamenju dežja
Prejšnji teden je slabo vreme zajelo sko ro vso Italijo. Viharji in poplave so prizadele občutno škodo v več krajih. Zlasti je prizadet Lazio v okolici Rima, kjer je v Tarquiniji vihar odkril in tako poškodoval 22 hiš, da v njih ni mogoče več bivati. Škodo cenijo na 200 milijonov' lir. Proga od Neaplja do Beneventa je bila za nekaj časa pretrgam.
Tudi našo deželo je zajelo silno slabo vreme z viharji in nalivi. Reke so zelo narasle, vendar ni bilo nevarnosti za poplave. Vrhovi so se pobelili od snega. Tudi v Žabnicah so ga v petek zjutraj s presenečenjem pozdravili. Temperatura je padla na ničlo.
V načrtu je najmodernejši hotel
Mestni gradbeni komisiji je bil že predložen načrt za velik in sodoben hotel, ki bi odgovarjal vsem potrebam turističnega prometa v našem mestu. Hotela »Pošta« in »Pri Jelenu« ne zadostujeta več.
Novi hotel bodo zgradili na vogalu ulice Corso Italia in ulice Randaccio. Na 1370 kv metrov površine bodo sezidali petnadstropno stavbo, ki bo imela 70 sob s skupno 100 posteljami. Vse sobe bodo opremljene s kopalnico, telefonom in televizijo.
V pritličju bodo avtomobilske garaže, brivnice in trgovine, v dvignjenem pritličju pa velika restavracija.
Vse delo bo stalo 350 milijonov lir. Dela bodo začeli že v prihodnjem letu meseca februarja in bodo dokončana v 18 mesecih. Hotel bo nosil ime »Grand Hotel Roxi«.
Na Jazbinah
bodo postavili pokopališče
Podjetje Marij Devetak z Vrha bo zgradilo pokopališče v Jazbinah. Števerjan&ka občina bo v to svrho dala nekaj nad 3 milijone lir, razliko gradbenih stroškov v višini 16 odstotkov pa bo plačala država. Načrt predvideva ‘postavitev zida okoli pokopališča, vhodna vrata ter kapelo.
Raj bel j
V nedeljo 4. it. m. je v Rajblju umrl 64-letnd rudarski preddelavec v pokoju Anton Valas. Naslednji torek je bil pokopan ob veliki udeležbi prebivavstva. — Preostalim žalujočim naše iskreno sožalje.
*
Tudi nas je obiskalo jesensko deževje. Medtem ko so po Italiji marsikje bili vse prej kot zadovoljni z njim, so ga pa v Rajblju vsi z veseljem pozdravili, ker je
krepko zopet napolnilo jezerski bazen. Letošnje poletje je namreč bilo zelo suho in je naše jezero močno izpraznilo. Naraščal je strah, da bo pozimi v Rajblju primanjkovalo vode, kar bi povzročilo mnogo težav rudniku itn prebivavstvu. Sedaj je ta strah, hvala Bogu, mimo.
Sestanek za industrijsko cono
Na goriškem županstvu so se pretekli petek sestali predstavniki ustanov, ki so neposredno zainteresirani na ustanovitvi industrijske cone. Poleg župana so bili navzoči predstavniki goriške in sovodenj-ske občine, predstavniki pokrajinske uprave in trgovinske zbornice ter hranilnice. Zupan Gallarotti je prisotne predstavnike obvestil o delu priprav za ustanovitev in-
MISIJONSKA PRIREDITEV
LOTERIJA ZA MISIJONE
bo v nedeljo 25. oktobra ob 16.30 v dvorani Katoliškega doma
v Gorici
Člani Marijine kongregacije in j skavti bodo uprizorili
misijonsko igro |
Tri skrivnosti starega Wsnga
Igra je vzeta iz časov boksarske j vstaje na Kitajskem. — Vsi prija- i telji misijonov iskreno vabljeni!
dustrijske cone ter o pristanku IRI na to zamisel.
Industrijska cona bo obsegala področje, ki ga predvidevata urbanistična načrta Gorice in Sovodenj. Določeni odbor bo sestavil osnutek pravilnika. Na sestanku so se še pogovorili o pristojnosti obeh občinskih uprav, goriške in sovodenjske, na podlagi občinske razmejitve.
Nove gradnje v goriški pokrajini
Predsednik IACP Massimo Celile je prikazal bodoče načrte za gradnje v naši pokrajini: v Gorici bodo zgradili 128 stanovanj, za katere bodo potrosili 831 milijonov lir. Podrli bodo tri stare hiše v Stražicah, kjer bodo zgradili dve poslopji s 40 stanovanji v skupni vrednosti 121 milijonov lir. V Tržiču bodo zgradili 24 stanovanj za 115 milijonov lir, v Ronkah 8 stanovanj za 36 milijonov. Dela bodo oddali na dražbi dne 16. oktobra.
Folklorna skupina Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta
RZASKE
NOVICE
močjo morebitnih demokrščanskih ostankov. Toda, kakor zgoraj omenjeno, so ponujeno priliko odklonili, hkrati pa tudi odprli vprašanje večine strank levega centra v bodočem pokrajinskem svetu.
Tako Slovenci jasno vidimo, kako je zelo važno za nas vse, da si izvojujemo lastno zastopstvo na listi SLOVENSKE SKUPNOSTI, ki bo imelo veliko in vazno vlogo pri rešitvi najrazličnejših vprašanj, ki se tičejo naše pokrajine. — Zato pogumno na volišče 22. novembra t. I. za zmago lipove vejice!
Bachov pasijon v Trstu
Tržaško koncertno društvo je priredilo prejšnji teden v Verdijevem gledališču dva zelo uspela koncerta s sodelovanjem, mešanega zbora, iz katedrale v Bayreuithu (Zah. Nemčija) in orkestra gledališča Verdi. Na sporedu sta bili dve največji deli J. S. Bacha, Božični oratorij in Pasijon po sv. Janezu. Prvi je bil na sporedu v soboto, drugi pa v ponedeljek zvečer.
Pasijon po sv. Janezu je sicer manj znan od onega po sv. Maiteju, vendar je prav tako mogočno in obenem izklesano delo velikega nemškega mojstra. V Pasijonu nastopajo solisti in zbor, ki se menjujejo v koralih, recitativih in arijah. Celotno delo je razdeljeno v dva dela. Vse dejanje pasijonske drame povezuje z evangeljskim tekstom evangelist (tenor). Najlepši dali pasijona so pridržani prav zborovskemu izvajanju. — Mogočen zbor osemdesetih pevcev in simfonični orkester je dovršeno vodil dirigent Viktor Lukas.
Koroška godalna skupina »Veseli študentje« iz Celovca z akademikom Erikom Prunčem v Bazovici na dan otvoritve Slomškovega doma
Zahvala Slomškovega doma
V imenu odbora Slomškovega doma, v imenu vseh Bazovcev, ki so se veselili lepega uspeha nedeljske slovesnosti, se podpisani iskreno zahvaljuje za sodelovanje pri uspeli otvoritvi Slomškovega doma izvoljenima predstavnikoma Slovencev na Tržaškem, deželnemu poslancu dr. Jožetu Škerku in občinskemu svetovavcu dr. Teo-filu Simčiču, ki sta s svojo navzočnostjo pokazala, da stojita ramo ob rami z našim ljudstvom in našo mladino. Slovenski prosveti, folklorni dn dramski skupini Slovenskega kluba iz Trsta, Zvezi cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem, koroški godalni skupini »Veseli študentje« iz Celovca, vsem malim in velikim bazoviškim sodelavcem, vsem darovavcem za srečolov.
Naj dobri Bog po priprošnji božjega služabnika A. M. Slomška nakloni vsem vse dobro!
Marijan Živic, župnik
Sv. Ivan
Z oktobrom smo tudi pri nas pričeli novo šolsko leto na naši osnovni šoli. Število učencev in učenk se je malenkostno povečalo. Na šoli jih je sedaj 53. Tako smo letos ohranili vseh pet razredov, šolsko sv. mašo smo imeli 1. oktobra. Med sv. mašo so otroci prepevali, in sicer po novih liturgičnih predpisih : vso pesmi so odgovarjale vsebini liturgičnih tekstov. Pri glavnih delih so otroci molili kratko besedilo, ki je odgovarjalo tistim mašnim delom.
Učiteljstvo se je precej spremenilo. Odhajajočim želimo mnogo uspeha na novih mestih s hvaležnostjo za njihovo dosedanje delo na naši šoli, novim pa voščimo, da bi se pri nas dobro imeli in uspešno delovali.
Letos nas je zapustila tajnica gdč. Justa Bizjakova, ki je poučevala na tej šoli vsa povojna leta in odhaja sedaj v zasluženi pokoj. Našim otrokom je posvetila vso svojo ljubezen in vse svoje moči. Skrbela ni samo za pouk, temveč tudi za to, da bi se šola uspešno razvijala. Preteklo sredo ji je učiteljstvo našega didaktičnega ravnateljstva priredilo poslovilni večer, na katerem so se od nje poslovili tudi zastopniki otrok. Tudi starši učencev in učenk, ki so se v teh devetnajstih letih zvrstili na tukajšnji slovenski šoli, se ji toplo zahvaljujejo za njeno požrtvovalno delo med našo mladino ter ji želijo, da bi v sreči in zdravju dolgo uživala zasluženi pokoj.
Dve novici iz Sesljana
Po dolgih prizadevanjih je pokrajinski upravni odbor pred dnevi odobril sklep devinsko-nabrežinskega občinskega sveta iz preteklega leta o otvoritvi slovenskega otroškega vrtca v Sesljanu. Tako se srečno zaključuje dolgotrajno prizadevanje naših slovenskih ljudi po lastnem vrtcu na svoji rodni zemlji.
Skoro istočasno je prišla v javnost vest o oddaji nadaljnjih 158 stanovanj istrskim italijanskim beguncem prav v Sesljanu, na tej prelepi naši slovenski zemlji ob Adriji. Naš dobri, a ponosni k raški človek se upravičeno zopet vprašuje, ali so odgovorni krogi pravilno ravnali, ko so ga tako rekoč spodili in razlastili z rodne grude?
Sence nad tržaško luko
Ze več časa se pri nas v Trstu govori o povišanju prevoznih tarif tržaškega pristanišča. Sedaj pa, kakor izgloda, bo s 1. novembrom t. 1. zadeva postaila zopet aktualna. Poviški se bodo skoro gotovo izvajali v višini 7%. Zopet bo uporabljenega polno tiskarskega črnila pri ugotavljanju, kdo je temu kriv. Eno pa vsekakor drži in je vsakemu treznemu opazovavcu jasno: ali -bo tako lažje naš Trst tekmoval s Hamburgom in z Reko? — Skromno mislimo, da ne!
: F UM r
»Italiani brava gente«
Začela se je nova filmska sezona. Prvi film, ki smo ga gledali v nori sezoni, je »Italiani brava gente«, italijansko-ruska produkcija. V filmu nastopajo italijanski in ruski igravci. Režiral ga je Giuseppe De Santis.
V zadnjih letih smo lahko gledali mnogo filmov, ki so obravnavali problem vojne, bodisi da so prikazovali življenje in hiranje v koncentracijskih taboriščih, bodisi uporniško gibanje v raznih deželah ali bitke na bojnih poljih.
In vendar je ta film, čeprav prav tako obravnava problem vojne, nekaj novega: prikazuje skupino italijanskih vojakov na ruskih bojiščih. Film je ob svojem predvajanju zbudil ostre polemike, češ da prikazuje v popolnoma napačni luči italijansko vojsko in da so nekatere zgodbe enostavno izmišljene. Koliko odgovarja to resnici, nam ni znano, zato se na tem mestu ne bomo spuščali v obravnavanje teh trditev.
Ce pa vzamemo film1 s tehničnega stališča, torej kot izključno filmsko delo, moramo priznati, da je neoporečen. Nekateri prizori, kot na pr.: na polju sončnic, dosegajo umetniško stopnjo. Tudi množični prizori so mojstrsko dovršeni. Pozna se sodelovanje tehnikov, saj je ruski kino za take prizore skoro neprekosljiv. Najbolj pretresljiva stran filma je umikanje italijanskih in nemških vojakov z ruske fronte.
Igravci so z občutkom podali svoje vloge; posebno pa prihaja do izraza Raffaele Pisu, ki smo ga doslej lahko gledali samo po televiziji in ki nas je s svojo igro v tem filmu nadvse prijetno presenetil. V gotovih trenutkih spominja malo na Alberta Sordija. Njegova igra narašča skozi ves film in doseže - višek na koncu, ko se vojak z vso silo bori za življer.ie v hudi ruski zimi, kateri pa nazadnje podleže. Pravtako je treba omeniti odlično glasbeno spremljavo, ki daje nekaterim prizorom melanholično noto.
Res škoda, da spremljajo ta film, ki je drugače na tako visoki umetniški stopnji, ostre kritike in polemike.
Film je primeren za odrasle.
Mira
Ni na razpolago »ateističnih« krst
Bolgarski časopis »Rabotničesko delo« protestira, da noče v kraju Kamobat socialistična mizarska delavnica izdelovati »ateističnih« krst, to je takih krst, ki bi bile brez verskih znakov ter okrašene s srpom in kladivom. Tako morajo vsi člani partije v primerih pokopa kupovati krste v pravoslavni mizarski delavnici, ki so polne verskih simbolov: križev, angelov in svetih podob.
Radio Trst J*
Spored od 18. do 24. oktobra 1964
Nedelja: 9.30 Slovenski narodni motivi.
— 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: Zo-gica-marogica«. — 12.00 Slovenska nabožna pesem. — 12.15 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. Urednika: Mitja Volčič in Dušan Černe. — 14.30 Sedem dni v svetu. — 15.00 Znani pevci: Mina in Henry Salvador. — 15.45 Pevski zbori Julijske Benečije in Furlanije: Zbor »Costanza e Coneoidia« iz Rude. — 18.00 Kino, včeraj in danes. Urednik: Sergij Vesel. — 20.30 Iz slovenske folklore: Niko Kuret: »Pratika za drugo polovico oktobra«.
Ponedeljek: 11.45 Beneški motivi. — 18.30 Naši mladi solisti. — 20.30 Giacomo Puccini: »Gianni Schicchi«, opera v enem dejanju.
Torek: 11.45 Ameriški odmevi. — 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.30 Sodobna glasba. Simfonični orkester zagrebške radiotelevizije. — 19.15 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 21.30 Slovenske novele 19. stoletja: Janez Mencinger: »Zgubljeni, pa spet najdeni sin«. — 21.55 Koncertisti naše dežele: Klavirski duo Franco Agostini in Giuliana Gulil.
Sreda: 11.45 Jugoslovanski orkestri in pevci. — 12.15 Brali smo za vas. — 13.30 Prijetna srečanja, izbor motivov in izva-javcev. — 18.30 Iz programske glasbe. — 19.15 Slovensko gledališče na Tržaškem: Adrijan Rustja in Rado Nakrst: (4) »Med dvema vojnama«. — 29.30 Simfonični koncert Orkestra gledališča Verdi.
četrtek: 12.15 Zgodovinske zanimivosti.
— 18.30 Kantata in oratoriji. — 19.15 Širimo obzorja: Tradicionalne dejavnosti tržaškega gospodarstva: (1) »Plovne družbe«, pripraivil dr. Vladimir Turina. — 20.30 »Adelchi«, tragedija v petih dejanjih.
Petek: 12.15 Pomenek s poslušavkami. — 18.30 Jugoslovanski solisti. — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti: Vinko Beličič: (1) »Novo kulturno obdobje: romantika«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik: Egidij Vršaj. — 21.00 Koncert operne glasbe. V odmoru (približno ob 21.30) Obletnica meseca: Rado Bednarik: »Janez Svetokriški, ob 250. obletnici smrti«.
Sobota: 11.45 Italijanski akvarel. — 12.15 Znani sodobniki. — 15.00 Volan. Oddaja za avtomobiliste. — 15.30 »Bežno srečanje«, radijska igra, ki jo je napisal Aleksander Marodič. — 17.20 II. Vatikanski koncil. Poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.30 Glasbena oddaja za mladino (Dušan Jakomin). — 19.15 Družinski obzornik. Urednik Ivan Theuer-schuh. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane, ki ga vodi Lojze Lebič. — 22.00 Veliki tuja simfonični orkestri. Orkester dunajske filharmonije.
OBVESTILA
MLADINSKI DOM SLOMŠEK v Bazovici javlja številke nedeljske loterije: 1. nagrada (omarica): 1184, 2. (električna pečka): 1115, 3. (jedilni pribor): 1796, 4. (ročna ženska ura): 1613, 5. (sušilnik za lase -Fem): 1578, 6. (budilka): 1836, 7. (torta): 1717, 8. (Marijina podoba): 1898, 9. (torta): 1309, 10. (servis kozarcev): 1315. — Srečni igravci naj se javijo po telefonu Ml. doma: 226117.
IZŠLA je prva številka XIX. letnika mladinskega lista »Pastirček« z zelo privlačno vsebino. Cena posamezni številki 100 lir, celoletna naročnina 800 lir. Tekom leta bo izšlo 8 številk. — Prva številka veliko poroča o taborjenju naših skatov in skavtinj v času počitnic. Tudi Lurdu in slovenskemu romanju v Lurd preteklo poletje je 'posvečenih več strani. Pri tem romanju so naši skavti in skavtinje aktivno sodelovali.
MARIJINA DRUŽBA v ulici Risorta 3
vabi na misijonsko nedeljo, 18. oktobra ob 5.30 popoldne, na zanimivo igro: »In Bog je hodil po ruševinah«.
NA MISIJONSKO NEDELJO 18. oktobra bo v Gorici na Travniku ura češčenja za misijone od 15. do 16. ure, — Pridigal bo g. gvardijan s Kostanjevice.
ROMANJE k Materi božji v Motta dl Livenza priredi Apostolstvo molitve v Gorici na praznik Kristusa Kralja dne 25. t. tn. kot zaključek letošnjih romanj. — Priglasiti se je treba pri fotografu g. Klein-dienstu na Travniku.
Najbolje je poznal sv. pismo
Tretji mednarodni natečaj o poznanju sv. pisma so zaključili v Jeruzalemu. Zmagal je prvikrat tujec, in sicer Avstralec Miehell Gracham. Izraelski dijak, 24-letni Krasyjanski, je dobil drugo nagrado. Tečaja so se udeležili delegati iz nad dvajset dežel.
DAROVI
Za Slomškov dom v Bazovici: Iz Bazovice: Frančiška Racman 5.000; N. N. 5.000; Ivana Križmančič 2.000; N. N. 900; N. N. 2.000; Marija Križmanič ob poroki 10.000, svatje ob isti poroki 10.600; N. N. 10.000; N. N. 5.000; Julija Križmančič 5.000; Marija Ražen 3.000; Zora Presil 10.000; Ida Grgič 5.000 lir. - Iz Gropade: N. N. 3.000; Angela Mužina namesto cvetja za pok. Ano Kralj 2.000; Aleksander Mužina 5.000; Vilma Grgič ob poroki 7.500 lir. - Iz Padrič: Karel Grgič 10.000 lir. - Iz Trsta: N. N. 5.000; Franc Vončina 2.000; Anton Gašper-čič 5.000; Marija Glavič 1.000 lir. - Z Opčin: N. N. 5.000; duhovnik Anton Jerman iz St. Paula pri Bocnu 5.000 lir.
Za Katoliški dom: N. N. 10.000; N. M-10.000; O.F.T. 30.000; Mar. družba 12.000; N. N. 5.000 lir. — Vsem darovavcem Bog plačaj!
Za Zavod sv. Družine: G. Rojc namesto cvetja na grob prerano umrlega očeta Andreja 15.000; B. L. 5.000 lir. - Standrež: V denarju 26.500, 4,5 stotov krompirja iP 160 kg koruze v Storžih. — Vsem blagin1 dobrotnikom se iskreno zahvaljujemo. Nul vsem dobri Bog tisočero povrne! Pokol' nim pa naj da večni pokoj.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca^ trgovski L 30, osmrtnice L 50, več 79^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močni* Tiska tiskarna Budin v Gorici
Volilne priprave
Pred dnevi so tržaški 'republikanci (PRI) zavrnili, sicer zelo vljudno, vabilo demo-krščanov za skupni volilni nastop na pokrajinskih volitvah. Po tej odklonitvi je torej skoraj gotovo, da PRI nastopi samostojno. S kakim uspehom, bodo pokazali volilni izidi. Medtem se v najrazličnejših političnih tajništvih vršijo skrbne priprave za predložitev kandidatnih list.
Ako upoštevamo izide majskih valitev za deželni zbor v naši pokrajini, bi lahko bil pokrajinski svet takole sestavljen: KD 8, KPI 6, PSI 1 (skoro gotovo prof. Medani, kor Pečenko je itak že vajen odstopati), socialdemokrati 2, PLI 2, Slovenska skupnost I, indipendentisti prof. Mar-kežiča verjetno tudi 1 in MSI 2 ali 3; za zadnji mandat naj bi se potegovali z večjim ali manjšim uspehom republikanci, ki pa bi si ga seveda lažje izvojevali s po-